URN_NBN_SI_doc-78YI63F8

353 Pisalni pribor in pismenost kot vir informacij o stopnji romanizacije in pokristjanjenja Z rimsko okupacijo prostora med Aquileio in Emono se je končal dolgotrajen in obsežen proces širitve rimskega nadzora v Galijo Cisalpino, ki se je začel že konec 3. stoletja pred našim štetjem (Rossi 1996). Ustanavljanje latinskih kolonij v Padski nižini ter dodeljevanje najplodnejše zemlje veteranom druge punske vojne je povezano z nasilnim preseljevanjem ali celo z izginotjem posameznih staroselskih in keltskih plemen. Nastajanju urbanih središč je sledila pospešena gradnja cestne mreže s pove- zovanjem rečnih poti in obsežnimi melioracijskimi posegi ter z migracijo staroselcev v mesta. Procesu je sledila močna romanizacija. 1 Obdobje kolonizacije Galije Cisalpine se je sklenilo z ustanovitvijo Akvileje leta 181. Velik prostor med Apenini, Tirenskim morjem in Jadranom na vzhodu sta v prvi fazi kolonizacije zamejevali reki Timava in Soča (Bandellli 1988) . Sledila je dolgotrajna faza domala stopetdesetletnega osvajanja sosednjih ozemelj Istre, Alp in zahodnega Ilirika, ki se je v oktavijanski dobi zaključila z ustanovitvijo Emone, najvzhodnejše kolonije na območju Italije (Šašel Kos 1997. Šašel Kos 2002. Vičič 2003 ) . V vseh fazah širjenja rimske oblasti gre za kompleksen in dolgoročno načrtovan proces strateško gospodarskega in kulturnega pomena, katerega posledica je stapljanje staroselskih plemen z italskimi prišleki, oblikovanje identitete in močan občutek pri- padnosti rimski državi (Salmon 1982). Tako je romanizacijo prostora med Akvilejo in Emono do določene mere mogoče razumeti v prizmi celotnega cisalpinskega območja, vendar generalizacije niso brez nevarnosti, saj je za rimsko kolonizacijsko politiko zna- čilno, da se je prilagajala značaju staroselskega prebivalstva. Pri procesih kulturnega in političnega zlitja je bilo brez dvoma temeljnega pome- na prodiranje latinskega jezika v splošno rabo. Latinščina in pismenost sta bili poleg političnih pravic morda najbolj razpoznavna znaka romanitas in obenem tudi temeljna razlika med pripadniki rimske države in prazgodovinskimi, staroselskimi ljudstvi in plemeni, ki so govorila mnogoštevilne keltske in starojadranske jezike ter dialekte in so povečini še živela v času analfabetizma. Latinizacija (uvajanje latinskega prava, toda tudi latinskega jezika na širšem mestnem območju latinskih kolonij Galije Cisalpine) in romanizacija sta neločljivo povezana in soodvisna pojava v procesu širjenja zgodnjerimske okupacije. Smemo predvideti, da sta potekala na ozemlju severne Italije in na sosednjih območjih na podoben način? Na območje Norika so se že kmalu po ustanovitvi Akvileje naselili italski trgovci v naselbinah z značajem hospitium publicum (Šašel Kos 1997). Ta trgovska in obrtniška središča so kmalu postala prava središča romanizacije z velikim radijem vplivanja na staroselsko, še prazgodovinsko prebivalstvo (Piccottini 1987). Da pa je bila noriška aristokracija tudi aktivno vključena v procese širjenja rimske oblasti in je bila za zaslu- 1 Termin 'romanizacija' je zelo natančno definiral Francis Haverfield v Concise Oxford Dictionary: The Romanisation of the Roman Britain (1906) z besedami to make Roman in character .