URN_NBN_SI_doc-8MW4NI21

51 W. Lukan: Kopitarjeva »bibliothecula« , 47–62 Knjižnica, 59 (2015) 3 Kopitar je sploh postal nekaka znanstvena »relejna postaja« za jezikoslovne knjige in obenem »knjižna tržnica« za filološke, predvsem slovanske tiske, ki jih je delno dobil od kolegov za lastna dela, delno pa posredoval naprej, npr. dela Vuka Kradžića, Pavla Šafárika in Václava Hánke. Gotovo je tudi pomagal Karadžiću pri barantanju s stari- mi srbskimi rokopisi in nekaj dragocenih »srbulj« je pri tem odpadlo za lastno zbirko. Svoje cimelije je pridobil predvsem z nakupom, če le niso bile predrage, kajti Kopitar si je zelo prizadeval, da je imel svoje finančne razmere vedno urejene. Slika 2: Dražbeni katalog Kopitarjeve knjižnice, NUK 40164 Morda so bile prostorske stiske ali resignativno počutje, ki se je Kopitarja iz različnih vzrokov vse bolj polaščalo v zadnjih letih življenja, tisto, kar ga je navedlo na misel, da odproda svojo medtem z redkostmi izredno bogato knjižnico, ki je končno obsegala več kot dva tisoč enot. Če jo je prvotno še nameraval zapustiti Dvorni knjižnici, je to namero pozneje opustil zaradi spoznanja, da ta institucija slovanskemu področju ne bo nikoli priznala tistega pomena, ki bi ga po njegovem morala imeti. Kakorkoli že, ko je Kopitar poleti 1844, star šele 64 let, nenadoma brez oporoke umrl, je bila njegova namera, da knjižnico proda, znana vse od St. Peterburga do Rima, Pariza in Berlina. Ker