URN_NBN_SI_doc-8MW4NI21

52 W. Lukan: Kopitar’s Private Library »Bibliothecula«, 47–62 Knjižnica, 59 (2015) 3 je Kopitar umrl brez neposrednih potomcev, so morali v zapuščinski obravnavi pred dunajskim deželnim sodiščem najprej ugotoviti dediče ne povsem zanemarljive dediš- čine 21.000 goldinarjev (to so bile dobre štiri letne plače dvornega svetnika Kopitarja). 7 Del dediščine, vsekakor skrajno nizko ocenjen, je bila tudi knjižnica. Knjigotržca Jacob Bader in Matthias Kuppitsch sta jo – sicer namenjeno dražbi (Slika 2) – ocenila na 721 goldinarjev in 29 krajcarjev. Dunajska Dvorna knjižnica ni kazala posebnega interesa za zasebno knjižnico preminulega uslužbenca in je najbrž hotela na dražbi priti do tega ali onega dragocenega komada. Za nakup Kopitarjeve »bibliothecule« v celoti pa so se konkretno zanimali Vatikanska knjižnica, ruski minister za kulturo Sergej S. Uvarov, knjižnica Britanskega muzeja in še posebej Kraljevska knjižnica v Berlinu. Vendar so de- diči na Kranjskem – obe Kopitarjevi sestri in še pet nečakov ter tri nečakinje – pokazali pripravljenost, da knjižnico iz »domoljubnih nagibov« za izredno nizko ceno 1400 gol- dinarjev prodajo Licejski knjižnici v Ljubljani. Berlin, London in St. Peterburg bi ponu- dili bistveno več. Kopitar sam je za življenja ocenil vrednost svoje knjižnice na 10.000 goldinarjev. Takratni ravnatelj Licejske knjižnice v Ljubljani, Josef Casalanz Likawetz, je nemudoma predlagal Ilirskemu guberniju nakup Kopitarjeve knjižnice in takoj dobil podporo guvernerja, barona Weingartena, ki se je obrnil na Dvorno študijsko komisijo, ne da bi pri tem pozabil opozoriti na grozečo nevarnost inozemske konkurence. Na podlagi pozitivnega izvedenskega mnenja predstojnika dunajske univerzitetne knjiž- nice Franza Lechnerja o vrednosti Kopitarjeve biblioteke – moral ga je predložiti v treh dneh – je nato Dvorna komisija izposlovala najvišji cesarski odlok o nakupu knjižnice za Ljubljano iz državne blagajne. Po zaslugi dedičev ter regionalnih in centralnih državnih institucij je tako knjižnica ro- jenega Kranjca Kopitarja navsezadnje prispela 1845. tja, kamor je sodila. Nikjer drugje ne bi ostala tako neokrnjena kot v Ljubljani, kjer je bila 1846–1847 vključena v Licejsko knjižnico. O tem pričajo trije dokumenti: letno poročilo Licejske knjižnice za leto 1846 in dva rokopisna seznama. Po mnenju jezikoslovca Rajka Nahtigala sodi Kopitarjeva knjižnica skupaj s Zoisovo zbirko nedvomno med najbolj dragocene fonde poznejše naslednice Licejske knjižnice, Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (NUK). 3 K vsebinski strukturi knjižnice Vsebinski spekter tega, kar je Kopitar zbral v treh desetletjih in pol, največ, kot rečeno, preko svojih znanstvenih stikov, v manjši meri (ne kvalitativno, pač pa kvantitativno) tudi z nakupi, razkriva veliko enotnost profila zbirke kot dragocene jezikoslovne, še posebej 7 Glavni arhivski vir za Kopitarjevo dediščino: Wiener Stadt- und Landesarchiv, fond: Verlassenschaftsabh., Fasc. 2, 6667/1844: Barth. Kopitar.