URN_NBN_SI_doc-HOC0FSTU

163 M. Novak, M. Horvat: Posebnosti digitalizacije arhivskega gradiva in strokovna obravnava, 151–177 Knjižnica, 58 (2014) 1-2 celote arhivskega gradiva potrebnih podatkov. Ti so potrebni za preverjanje celovitosti in s tem tudi konsistentnosti digitalizatov glede na arhivsko gradivo v fizični obliki, kot tudi za preverjanje vsebinskih logičnih povezav med izvirniki in njihovimi digita- lizati ter digitalizati znotraj posameznih zaključenih arhivskih enot. Praksa arhivskega strokovnega upravljanja fizičnega arhivskega gradiva kaže na to, da je treba tako v arhivskem informacijskem sistemu, kot tudi na tehnični opremi in v sami vsebini zago- toviti dovolj med seboj prepletenih kazalcev oz. označevalcev. Iz tega izhaja spozna- nje, da je zagotavljanje dostopnosti do digitalizatov zgolj z arhivskimi informacijskimi sistemi dobrodošlo, ni pa dolgoročno zadostno. Implementirane rešitve vodnih znakov na samo vsebino digitalizatov so z uporabni- škega stališča pogosto zelo moteče, saj lahko prekrijejo pomembne informacije. Reši- tev nakazuje tehnično navodilo ISO/TR 13028:2010(E), ki določa, da morajo biti tovr- stni metapodatki postavljeni v datoteki območja digitalizirane vsebine. Izkušnje v Pokrajinskem arhivu Maribor kažejo, da obstajata dva načina, kako dodati tovrstne metapodatkovne vsebine. Prvi način je, da v procesu digitalizacije sistemsko zajamemo barvne tarče, merila, tudi osnovne referenčne metapodatke, kot so pristoj- na arhivska institucija, naziv arhivske enote ali signatura. Drugi način je s paketnim dodajanjem metapodatkovnih vsebin, običajno na razšir- jeno območje ob prvotnem digitalizatu, običajno ob zgornjem robu, na katerega se s paketno proceduro izpišejo vnaprej določeni referenčni metapodatki. 4.6 Koncept »kontrolne vsote« Eno od osnovnih vprašanj, s katerimi se srečujemo v arhivu pri digitalizaciji arhivskega gradiva, je, kako vemo, koliko objektov je bilo digitaliziranih, koliko digitalizatov je pot- rebno dolgoročno hraniti itd. Za doseganje tega cilje je z arhivskega strokovnega vidi- ka potrebno obvladovati tista zaporedja, ki zagotavljajo konsistenco znotraj arhivskih enot (npr.: signature popisnih enot, imena datotek digitalizatov). Končne vrednosti po- sameznih zaporedij je treba zapisati v popisih arhivskih enot, npr. pri količini popisne enote arhivskega gradiva za vsako raven popisa posebej. Primerjave zapisanih količin po ravneh se morajo ujemati, prav tako se morajo z njimi ujemati še druge referenčne vrednosti, kot so število datotek digitalizatov glede na raven popisa, tipi datotek in njihove velikosti itd. Vzpostavljanje in izvajanje koncepta »kontrolne vsote« je z arhivskega strokovnega vidika zelo pomembno. Tovrstni podatki niso le splošno informativni, ampak služijo predvsem za ugotavljanje količine ohranjenih digitalizatov in njihovih razmerij do