URN_NBN_SI_doc-TZ1DFF48

264 Knjižnica, 2019, 63 (1–2), 247–268 Petra Škrjanc   in stalnim izboljšavam dolgoročno doprinese k občutno večji učinkovitosti in ekonomičnosti. Majhne, pogosto komaj opazne, a konstantne izboljšave se uvaja na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz skrbnega opazovanja procesov in (delovne­ ga) okolja ter sprotnega odpravljanja šibkih členov in ozkih grl. Prednost kaizen izboljšav je v tem, da so pogosto povezane z nizkimi stroški, ki pa na dolgi rok prinašajo velike učinke ter pozitivne psihološke vplive. V slogu kaizena smo v knjižnici zamenjali pozicijo knjig za najmlajše uporabnike in s tem dosegli večjo preglednost nad njihovim vedenjem med policami ter lažji dostop do gradiva. Po vsej knjižnici smo izpraznili nekaj polic in jasno označili, da so namenjene od­ laganju knjig. S tem smo preprečili, da bi učenci knjige pospravljali na napačna mesta. Dolgoročno bo v knjižnici potreben večji in precej dražji poseg, saj so knjižne police zastarele in obrabljene, hkrati pa za manjše otroke iz vrtca in prve triade nedostopne in nepraktične. Ob zamenjavi polic bo potrebno koncept knjižnice zasnovati na novo, zamenjati talno oblogo in v prostor vključiti sedalne površine za manjše otroke in zaboje za slikanice. 3 Nadaljnja korenita prenova šolske knjižnice in računalniške učilnice – fantazija ali vizija? Opisana optimizacija je zgolj kozmetični poseg v primerjavi z resnično dobrimi prostorskimi rešitvami. Z oblikovnimi elementi in usmerjanjem pozornosti na pozitivno lahko prostor naredimo na videz privlačnejši, bolj ubran, funkcionalen, estetski, tudi domač. O resnični izboljšavi prostora šolske knjižnice pa bi vendarle lahko govorili šele ob rešitvi osnovnega problema prostora: odsotnosti oken. Tako rešitev lahko prinese le poglobljeno razmišljanje o širšem pomenu šolske knjižnice kot prostora za vzgojo mladih, delna reorganizacija prostorov na šoli in seveda korenitejši in dražji gradbeni in instalacijski posegi. Centralna pozicija knjižnice se od 1998 izkazuje za prednost pri dostopu uporabnikov do knjižničnih dejavnosti, zato selitev knjižnice drugam ni smiselna. Ostane le možnost fizične povezave prostora knjižnice z eno od sosednjih učilnic, ki mejita na južno steno knjižnice. Zaradi vsakodnevnih potreb šole in nihanja števila šolajoče se populacije se zdi ta ideja visokoleteča in nerealna. Za seboj bi potegnila več kot le podiranje zidov, premagati bi bilo treba številne organizacijske, finančne in administrativne ovire. Hipotetično gledano pa bi taka širitev kakovost prostora knjižnice in njeno funk­ cijo kulturnega in socialnega središča zavihtela na povsem nov nivo, razširila ter obogatila bi njene raznolike vloge in občutno izboljšala počutje v prostoru. S