URN_NBN_SI_doc-TZ1DFF48

Knjižnica, 2019, 63 (1–2), 247–268 265 Knjižnica – kulturno in socialno srce šole   povezavo knjižnice z učilnico bi poleg dnevne svetlobe, svežega zraka in precej več prostora pridobili dostop do južnega šolskega dvorišča. Steno, s katero so­ sednja učilnica meji na dvorišče, bi se v celoti zasteklilo, da bi svetloba prodrla globoko v prostor. Čeprav je južna stran zaradi neposrednega sonca neugodna, pa bi bila to povsem drugačna vrsta neugodja, kot ga v obzidanem prostoru do­ življamo sedaj. Z ustreznim notranjim in zunanjim senčenjem in ozelenjenim nadstreškom bi se kakovost svetlobe v veliki meri regulirala. Prostor knjižnice bi bil skoraj brezstično povezan z zunanjo okolico, tudi v notranjosti bi bil pone­ kod prostorsko organiziran s pomočjo rastlinskih postavitev. Knjižnica bi postala nekakšna šolska dnevna soba, prostor učenja, pa tudi sprostitve in počitka. Z dostopom do šolskega dvorišča bi vzpostavili bralne kotičke na prostem, v zim­ skih mesecih pa bi ustrezno osenčena steklena stena nudila ustrezne pogoje za branje pri naravni svetlobi. Del prostora razširjene knjižnice bi bilo potrebno izkoristiti za novo računalniško učilnico. Ta je namreč umeščena v prostor, ki je sočasno kot knjižnica nastal iz manjšega atrija in se zato sooča s popolnoma enako težavo zaprtosti med beton­ ske zidove. Gre za prostor, ki bi lahko opravljal funkcije skladišča, arhiva, morda garderobe, ne pa učilnice. Že brez poznavanja znanstvenih ugotovitev o vplivu prostorov na počutje človeka, zgolj z zdravo pametjo in s sposobnostjo vizuali­ zacije, bi se moralo vnaprej predpostaviti, da prostora knjižnice in računalniške učilnice brez naravne svetlobe nikakor ne moreta biti dobro učno okolje. Danes ne vemo več, ali so tako neustrezno zasnovani prostori posledica pomanjkljive likovne pismenosti vpletenih in s tem slabše razvite zmožnosti za ozaveščanje fenomenov prostora okrog sebe ali se je pri izvedbi zgolj prezrlo vse vidike razen finančnega. Bolj zaskrbljujoče je, da si je arhitekturna stroka na samem pragu tretjega tisočletja, ob vseh tedaj razpoložljivih informacijah in tehnoloških mo­ žnostih, sploh dovolila predlagati tako rešitev. Prezidava leta 1998 je pokazala precejšnje nerazumevanje potreb uporabnikov in izničila bivalno kakovost šole, ki so jo leta 1968 tako uspešno zasnovali projektanti originalne šolske stavbe. Prostor knjižnice je vseeno dopustil, da ga do neke mere izboljšamo, računalni­ ška učilnica pa nima prav nobenega aduta. Premišljeno, kakovostno in privlačno oblikovana moderna informacijsko-komunikacijska tehnološka (IKT) platforma v okviru razširjene knjižnice bi nudila dovolj prostora in kapacitet za delo v zapr­ tih učnih skupinah, v preostalem času pa bi omogočala uporabnikom knjižnice boljši dostop do elektronskih virov informacij, s tem pa tudi bolj ekonomičen izkoristek šolske IKT opreme. Razširjena knjižnica z več prostora in s fleksibilnimi delovnimi površinami bi bolje podprla projektno ali raziskovalno delo v skupinah. Učilnica, ki bi jo »žrt­ vovali«, bi v resnici tako še vedno obstajala, integrirana v prostor knjižnice bi bila še posebej primerna za izvajanje izbirnih predmetov, podaljšanega bivanja,