URN_NBN_SI_doc-TZ1DFF48

266 Knjižnica, 2019, 63 (1–2), 247–268 Petra Škrjanc   interesnih dejavnosti in projektnih nalog. Njena uporabnost, sodoben videz in fleksibilnost bi zagotovo pozitivno vplivali na pogostejšo uporabo inovativnih in interaktivnih učnih pristopov. Z domiselno načrtovano, ergonomsko, pametno (angl. smart) in fleksibilno opremo bi šolska knjižnica lahko ponudila svoj pro­ stor konferenčni dejavnosti, za konference učiteljskega zbora ali za predavanja za starše oziroma učence. Šele ob temeljitem multidisciplinarnem in strokovnem premisleku ter seveda ob več vloženih sredstvih, bi naša šolska knjižnica lahko postala resničen primer dobre prakse, kako vrniti učencem in zaposlenim kako­ vost, ki jim je bila odvzeta s pozidavo atrijev. Vprašanje je, ali bodo take poteze resnično kdaj dozorele, saj je za uresničitev tako velikopoteznih sprememb treba imeti ne le jasno vizijo o prednostih take investicije, ampak tudi veliko mero entu­ ziazma ter trdno podporo s strani občinske in državne (šolske) politike. Po drugi strani bi se táko korenito prostorsko prenovo morda dalo vključiti v katerega od evropskih razvojnih programov, saj se naša šola vedno tesneje povezuje z Evropo v projektih Erasmus+. 4 Sklepne misli Filipič idr. upravičeno zapišejo, da imamo lahko ljudje »prvi stik s kakovostno arhitekturo … prav v vrtcih in šolah.« (Filipič idr., 2013, str. 26) Žal tudi več kot dvajset let po neposrečeni prezidavi naše šole ni videti, da bi se o področju oblikovanja šolskih prostorov, še posebej šolskih knjižnic, v Sloveniji sistematično in poglobljeno razmišljalo. O tem pričajo majhen obseg sodobnega strokovnega gradiva na temo šolskih prostorov v slovenskem jeziku, pa tudi prostori šolskih knjižnic po vsej Sloveniji, še posebej v manjših krajih in revnejših občinah. Šolske knjižnice prevečkrat ostajajo v ozadju pri prostorskih razmislekih in prenovah šol, velikokrat so pisana zbirka pohištvene opreme, ki ostaja drugje po šoli. Pomen usposobljenih arhitektov in notranjih oblikovalcev je prepoznan pri načrtovanju splošnih knjižnic, zasebnih objektov in v privatnem sektorju, kjer se vizija podjetja velikokrat kaže tudi skozi podobo poslovnih prostorov. V šolskem okolju pa se kljub ugotovitvam strokovnjakov, da »prostor, kjer poteka vzgojno- izobraževalno delo, velja za dodatni dejavnik pouka« (Filipič idr., 2013, str. 26), prevečkrat uveljavi razmišljanje, da podoba in razmestitev prostorov in opreme nista bistveni ter da je vsako odstopanje od običajnega le dodaten in neželen strošek za ustanovitelja javnega zavoda. O tem odločajo laiki brez vsakega posveta s stroko – ali stroka brez posluha za prostorske izkušnje in potrebe zaposlenih. Še posebej to velja za starejše šolske objekte, ki so tako kot naša šola doživeli različne predelave in izgubili nekatere kakovostne bivalne lastnosti. Zaželeno bi bilo več povezovanja med arhitekti, notranjimi oblikovalci in proizvajalci ter uporabniki šolskih prostorov. Le interdisciplinaren in ciljni pristop k oblikovanju