URN_NBN_SI_doc-TZ1DFF48

Knjižnica, 2019, 63 (1–2), 247–268 251 Knjižnica – kulturno in socialno srce šole   oziroma knjižničarko, ki tukaj vsak dan preživi do 8 delovnih ur, saj odsotnost dnevne svetlobe, svežega zraka in stika z naravo gotovo ni nekaj, kar bi se dalo zlahka prenašati več desetletij zapored. Pozicija naše knjižnice v osrednjem delu stavbe sicer popolnoma ustreza pri­ poročilom iz Standardov za šolske knjižnice iz leta 2001, predlaganih s strani Sekcije za šolske knjižnice pri Zvezi bibliotekarskih društev (Zveza …, 2001). V navedenih standardih v zvezi z razsvetljavo, okenskimi površinami in zračenjem ni zaslediti nobenih priporočil. Tudi IFLA v svojih smernicah za šolske knjižnice (Schultz-Jones in Oberg, 2015) priporoča le ustrezno in zadostno razsvetljavo, vendar izrecno ne navaja, da bi moral biti del svetlobe v knjižnici naravnega izvo­ ra. Pogoji osvetlitve so toliko bolj nedvoumno določeni v Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti zdravja delavcev na delovnih mestih (1999), ki v Sloveniji predstavlja zakonodajno osnovo za področje notranje razsvetljave (Bizjak, Kobav in Prelovšek, 2013). 29. člen Pravilnika določa: »Delodajalec mora zagotoviti, da so delovni prostori podnevi praviloma osvetljeni z naravno svetlobo. Razpored, velikost, število in kakovost površin za osvetljevanje z naravno svetlobo mora zagotoviti osvetljenost delovnih mest v skladu s standardi, delavcem pa vidni stik z okoljem.« V 30. členu so sicer določene tri izjeme, pri katerih je lahko de­ lovni prostor osvetljen drugače zaradi obratovalnih razmer, velikosti prostora ali njegove lege pod zemljo, vendar naša knjižnica ne sodi v nobeno od teh katego­ rij. Ugotovimo torej lahko, da prostor knjižnice ni neustrezen le po subjektivnih ocenah, ampak je tudi neskladen z veljavnimi predpisi. Knjižnični pult je bil pred optimizacijo postavljen na sredino med obema vhodo­ ma, tako da je bila knjižničarka s hrbtom obrnjena proti vratom na vzhodni stra­ ni. Zaradi neprijetnega občutka sedenja s hrbtom proti vratom so bila vzhodna vrata večinoma zaklenjena, učenci pa so v knjižnico vstopali skozi zahodni vhod. Prostor knjižnice in njegovo glavno pomanjkljivost je bilo potrebno sprejeti. Cilj optimizacije je bil, da se izkoristi dobre plati prostora. Da bi omogočili menjavo zraka v prostoru brez prižiganja hrupnega ventilatorja, se je oboje vrat nehalo zapirati. Razporeditev preostalega tlorisa šole je zaslužna, da je zračni tok skozi knjižnico blag, do pravega prepiha ne pride nikoli. Odprtost obeh vhodov vseeno precej pripomore k menjavi zraka v prostoru in s tem zmanj­ ša potrebo po moteči ventilaciji. Da so bila vrata lahko odprta, je bilo seveda možno le pod pogojem, da smo knjižnični pult umaknili drugam. Novi prostor je dobil ob vzhodni steni, kjer ima knjižničarka dober pregled nad knjižnico in obema vhodoma, obenem pa je njena pozicija s hrbtom zaščitena pred nenadnimi vplivi iz ozadja.