URN_NBN_SI_doc-TZ1DFF48

Knjižnica, 2019, 63 (1–2), 247–268 255 Knjižnica – kulturno in socialno srce šole   da v kotu knjižnice sije sonce. Da resnično plemeniti prostor, opazimo šele, ko je ugasnjena. Drug sekundarni vir svetlobe je osvetljena vitrina za manjše tri­ dimenzionalne postavitve, tretji vir pa predstavlja svetilka na delovnem omizju knjižničarke. Zamenjava ploskih stropnih luči z visečimi lestenci organskih oblik bi še omehčala in odprla podobo prostora ter pomagala izboljšati vtis zračnosti. Barvne sheme šolskih knjižnic niso in ne morejo biti vnaprej določene. Nareko­ vati bi jih morale lastnosti prostora, osvetlitev, razporeditev funkcionalnih delov ter arhitekturni in pohištveni stil posamezne knjižnice. Barvne sheme morajo omogočati dobro orientacijo med gradivom, hkrati pa ne smejo motiti procesov branja in učenja. Barve, v kombinaciji z oblikami in materiali, bi morale biti stvar strokovne presoje notranjih oblikovalcev, ob sodelovanju z zaposlenimi, ki prostor poznajo (Sannwald, 2001) in ob upoštevanju potreb ter razvojnih sto­ penj uporabnikov. Pogosto ni tako, saj se na barvne in oblikovne zasnove šolskih knjižnic gleda predvsem z vidika nižjih stroškov, pa naj bo v smislu materialnih stroškov ali stroškov za storitve strokovnega notranjega oblikovanja. Trstenjak (1996) sicer za učne prostore priporoča rumeno barvo in njene odtenke, svetlo ze­ leno, sinje modro in biserno sivo, vendar pri tem razmišlja predvsem o učilnicah in ne o skupnih šolskih prostorih. Dewe (2006) navaja, da lahko določeni vidiki, med drugim barve in razstavljene umetnine, doprinesejo k spodbujanju uporabe knjižničnih prostorov, še posebej pri mlajših uporabnikih. Na primerih britanskih knjižnic ugotavlja, da je notranjščina pogosto v pastelnih odtenkih, z nekoliko in­ tenzivnejšimi barvami na mladinskih oddelkih, razen v redkih primerih, ko je pri opremi knjižnic sodelovala stroka notranjih oblikovalcev in oblikovala otroške oddelke v modri, rdeči, rumeni in zeleni barvi in z grafičnimi dodatki ter napisi. Prav tako navaja primere, ko sta bila barva in oblikovanje uporabljena kot nada­ ljevanje zunanje podobe knjižnice ali pa v smislu definiranja različnih območij v notranjosti. Ugotavlja, da lahko drznejša barvna shema in dobro oblikovana oprema pripomoreta k vtisu, da gre za izjemen in sodobnim potrebam prilagojen prostor ter s tem spodbuja k pogostejši uporabi knjižnice. Barva je zaradi odsotnosti naravne svetlobe v prostoru naše knjižnice ključen oblikovni element. Pred optimizacijo je bila južna stena pobarvana v tople ru­ mene odtenke, podporni stebri pred njo so bili deloma jabolčno zeleni. Ta nepo­ srečen barvni izbor je bil posledica dobronamernega poskusa vdihniti knjižnici več življenja, njegov učinek pa je bil ravno nasproten. Zlato rumena je v zaprtem prostoru delovala zadušljivo, jabolčno zelena pa poleg tople rumene ni delovala sveže, ampak prej nervozno. Bukov videz pohištva in oker barva knjižnih polic iz prejšnjega tisočletja so še prispevali k občutku tople zadušljivosti. Ob južni steni blizu vzhodnih vrat so bile postavljene visoke zaprte omare in vitrina, kar je prostor še bolj zaprlo.