»Zdi se mi, da je v meni ogromno sil, ki iščejo, da bi našle primernega izraza in zvoka … Delam, delam in spet delam …« (iz pisma Mariji Medved)
Karel Destovnik Kajuh se je rodil 13. decembra 1922 v Šoštanju kot Karel Vasle, prvi otrok mlade neporočene matere Marije Vasle in poročenega trgovca iz Ljubljane.
Šoštanj, danes majhno štajersko mesto, je bilo v času med obema vojnama zaradi svoje velikosti in gospodarske moči upravno središče celotne Šaleške doline. Kraj je bil povezan tudi z železnico, ki jo je vanj pripeljala uspešna Vošnjakova tovarna usnja, ena največjih in najsodobnejših usnjarn v Evropi, med domačini imenovana lederfabrika. Mesto je imelo sodnijsko zgradbo z občinskimi zapori, finančno in davčno službo. Nasproti sodnijske zgradbe še vedno stoji Mayerjeva vila z nekoč razkošnim parkom, bivališče odvetnika in župana Frana Mayerja, danes preurejena v kulturno središče kraja s stalnimi zbirkami kulturne dediščine. V središču mesta ob reki Paki, ki deli Šoštanj na dva dela in je bila pomembna za razvoj in obstoj usnjarske industrije, stoji hiša z bogatim štukaturnim okrasjem, v tistih časih majhen družinski hotel Jugoslavija v lasti družine Vasle, kjer je Karli prvič ugledal svet.
Karlijeva mati Marija je imela takrat razmerje s Jožetom Destovnikom, čevljarjem iz kmečko delavske družine, s katerim sta se poznala z vaj gledališke skupine. Njena mati zveze zaradi različnih socialnih statusov družin ni odobravala, zato je Karli z materjo in očimom prvo leto svojega življenja preživel v Mariboru in Slovenskih goricah. Marija in Jože sta se leta 1923 poročila in se za kratek čas z malim Karlijem naselila pri Destovnikovih starših v Šoštanju. Po rojstvu Karlijevega brata Jožija se je Marijina mati vendarle omehčala in družino sprejela pod svojo streho v hotel Jugoslavija. Sčasoma je Mariji in Jožetu v upravljanje prepustila hotelsko kavarno, ki sta jo opustila, pridobila dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju hotela odprla prvi šoštanjski kino.
Karli je odraščal v težkem času po prvi svetovni vojni, ko je na obzorju že tlel nov spopad, še krutejši in obsežnejši od prve vojne. Bil je bister otrok, rad je listal po knjigah in se mimogrede naučil branja in pisanja. Šolo, ki je stala blizu družinskega hotela, je začel obiskovati še ne šestleten. Bil je pameten, vztrajen in neupogljiv učenec. Šola je bila zanj poleg tega, da je v njej nabiral znanje, tudi prizorišče za opazovanje socialnih razlik. Nekateri učenci so vanjo zahajali v lepih oblačilih in med odmori jedli bogate malice, drugi so bili razcapani, njihov želodec pa večkrat prazen kot poln. Vse to mu je porajalo vprašanja o ustroju sveta.
Čas velikih zgodovinskih kriz in pomanjkanja, naraščajoče socialne razlike, nemškutarski značaj mesta, kjer je odraščal, umeščenost njegove družine v socialno sredino, od koder je lahko optimalno motril revščino in bogastvo someščanov, ter zgodbe deda Destovnika, zgaranega fabriškega delavca, so ga izoblikovali v tenkočutnega in empatičnega človeka, pripravljenega, da v želji po pravičnejši družbi aktivno poseže v ustaljeni red.
Odličnega in zvedavega učenca so po končanem 5. razredu, še ne enajstletnega vpisali v prvo celjsko gimnazijo, ki se še danes neuradno imenuje po njem. Kot gimnazijca so se Karla Destovnika Kajuha globoko dotaknile stiske malih ljudi, hkrati pa je strastno verjel v boljši svet, ki ga je treba šele na novo zgraditi. Takrat so iz njegove duše privreli prvi verzi. V njegovi poeziji začutimo občutek dolžnosti, da mora pesnik govoriti v imenu zatiranih in izrekati besede medsebojne povezanosti. Ob začetku vojne se je ta občutek dolžnosti le še povečal. Tako ni nagovarjal le množic, temveč tudi same poete. Ob ogromnih izgubah, ki so doletele slovenski narod, se je kazala možnost preživetja v skupni viziji.
Viharen čas, v katerem je živel pesnik, nas vabi k posebnemu vrednotenju njegove poezije in le tako lahko osvetlimo izjemno priljubljenost tega poeta. Že Dušan Moravec je v svoji spremni besedi h Kajuhovim pesmim l. 1954 pošteno opazil, da je nekaj njegovih pesmi okornih in da prave mere za ritem in rimo še ni osvojil, zato je večkrat na silo premikal naglas. A ognjevita tematika je bila v tem primeru tehtnejša od mladostniške umetniške zmogljivosti. Kljub temu pa so literarni kritiki določene verze pripoznali kot del pomembnega kanona naše ustvarjalnosti. Ciklus ljubezenskih pesmi velja za njegov najčistejši lirski dosežek.
Iz Kajuhovih pesmi upora in socialne kritike časa veje iskrenost. V njegovi besedi se prepletata ekspresionistični izraz in duh socialnega realizma, ki po mnenju Emila Cesarja ne delujeta groteskno, saj odsevata absurdne razmere tistega časa. Svojo izpoved je podajal zelo razumljivo.
Kajuhove pesmi so še posebej zaživele v govorjeni besedi. Svoj prvi recitacijski nastop med vojno je izvedel kar prvi dan po prihodu v Bazo 21. S svojim baritonskim glasom si je med poslušalci pridobil sloves umetnika, ki navdušuje množice in jih spodbuja k aktivizmu.
Nanj je vplival slog avantgarde, denimo Majakovskega, Jesenina, Bloka, ter slog čeških avtorjev socialne usmeritve Wolkerja, Hore, Novyja in Halasa, še pred vojno pa misel Ivana Cankarja, Mileta Klopčiča in Toneta Seliškarja. Iz Kajuhovih verzov odzvanjata tako brezmejna žalost kot brezmejna sreča, v njih najdemo splet družbenega aktivizma in ljubezenske izpovedi, kar je redko za ustvarjalnost tistih let. Družbeni kontekst je izražal skrajno občutljivo, saj so ga krivice, ki so jih deležni predvsem ljudje revnejših slojev, resnično bolele.
Kajuhov nemirni duh se odraža že v samih pesniških oblikah. Kitične oblike v posameznih pesmih se spreminjajo, denimo v pesmi Novoletni sonet, kjer se poigrava z razvrstitvijo kvartin in tercin. Njegov verz je, kot je to za slovenščino velikokrat značilno, silabotoničen. Uporabljal je jambski, trohejski, pa tudi daktilski in amfibraški metrum. Prostega verza pri njem skorajda ne zasledimo. Prevladujoča rima je enozložna, ritem pesmi stopnjuje s številnimi anaforami, aliteracijami in ponavljanjem verzov.
Pod vplivom futurista Majakovskega je uporabil tudi stopničasti verz, ki je deljen na več delov in ima podobo stopnic. Vsaka taka stopnica, ki je lahko tudi ena sama beseda, pri branju dobi nov poudarek.
Pred vojno je objavljal v revijah Slovenska mladina, Mlada Slovenija, Mladi Prekmurec, Naša žena, Sodobnost ter Slovenski poročevalec. Za časa svojega življenja je dočakal le eno pesniško zbirko, in sicer na ciklostilu, od katerih sta se ohranila le dva izvoda.