Hlapci so satirično-tragična družbenokritična drama, ki jo je Ivan Cankar napisal leta 1909, ko je bival pri bratu v Sarajevu. V knjižni obliki so bili Hlapci izdani leto kasneje, Deželno gledališče pa jih zaradi sporne vsebine ni hotelo uprizoriti. Cenzura je v besedilo posegla kar dvainšestdesetkrat. Cankar ni dočakal dramske uprizoritve. Praizvedbo je postavilo Slovensko stalno gledališče v Trstu šele leta 1919, leto po Cankarjevi smrti.

Cankarju so bile v navdih za to dramo deželnozborske volitve leta 1907, ko je zmagala klerikalna stranka. V petih dejanjih Cankar naslika in ostro kritizira šibko, apolitično ljudstvo, ki se v strahu pred neželenimi posledicami obrača po vetru, ki ga ustvarja vladajoča klerikalna stranka. Glavni protagonist je idealistični učitelj Jerman, ki ga zaradi njegove neupogljivosti in antiklerikalnega političnega mnenja pošljejo delat iz vasi na precej bolj nehvaležno delovno mesto v hribe. Tu se satirični ton drame spremeni v tragičnega, saj mora Jerman zapustiti svojo bolno mamo, zaradi česar se čuti zelo krivega. Spogleduje se s samomorom, ki ga v zadnjem trenutku prepreči odpuščanja poln glas njegove matere. Druga dva glavna akterja v drami sta manipulativni župnik, ki je Jermanov antagonist, in zavzet socialist kovač Kalander, ki Jermanu nudi oporo. Pomembno vlogo igra tudi razumevajoča, napredna učiteljica Lojzka, ki je prav tako na Jermanovi strani.

Drama tudi po več kot sto letih od izdaje ostaja aktualna in drzna, o čemer pričajo tudi stavki, ki so si kot rečenice utrli pot v slovenski jezik: Ta roka bo kovala svet; Jaz ne bom več zboroval in najbrž najslavnejša – Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar.