I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Anka Vidovič-Miklavčič Kolodvorski misij on - društvo za varstvo deklet v Ljubljani v okviru Slovenske krščanske ženske zveze (SKŽZ) je 1. aprila 1932 pričel delovati na lju- bljanski glavni železniški postaji tako imenovani Kolodvorski misijon (KM).^ Kot posebna socialna ustanova je bil zadolžen za varstvo potujočih de- klet in žena, zlasti tistih, ki so prihajala s podeželja v mesta, da si poiščejo službo in drugo sodalno pomoč. Kolodvorski misijon, ki je že leta deloval v večjih mestih, zlasti na pomembnejših železniških križiščih v nekaterih evropskih državah, kot npr. v Franciji, Holandiji, Angliji, Nemčiji in Avstriji, je imel svoj mednarodni sedež v Švici, kjer je najprej začel delovati. Tudi ljubljanski Kolodvorsid misijon je bil povezan s to mednarodno organizacijo za varstvo deklet pod imenom Association catholique internationale des Oeuvres de Protection de la Jeune Füle s sedežem v Fribourgu.^ Sodelavke Kolodvorskega misijona v Ljubljani, imenovane kolodvorske pomočnice, so se ob reše- vanju čestokrat zapletenih primerov sestajale in posvetovale pod okriljem Slovenske krščanske žen- ske zveze. Pomoč potujočim dekletom in ženam pri urejanju različnih socialnih vprašanj je bila brezplačna. Sprva je imel KM svojo posvetovalno pisarno v palači Vzajemne zavarovalnice v pritličju na Masarykovi cesti št. 12, kasneje v Pražakovi št. 8 v Ljubljani. Ker se je Kolodvorski misijon ra- zumljivo ubadal z začetnimi finančnimi težavami, mu je pomagala že omenjena SKŽZ, ki je prek svojega glasila Vigred pozivala svoje članice naj z denarnimi prispevki podpirajo to obliko humani- tarnega dela. Poleg tega je SKŽZ za denarno pod- poro prosila tudi razne zadruge, društva in posa- meznike. V tem prvem obdobju delovanja KM je zlasti priskočila na pomoč Poselska zveza z lastnim zavetiščem imenovan "Marijin dom" v Kotnikovi 8, v Ljubljani. Zavetišče je predvsem nudilo preno- čišča za dekleta, prek posredovalnice Poselske zve- ze pa jim je KM priskrbel tudi nekaj služb.^ ^ Vigred, 1. 4. 1932, št. 4; Vestnik Prosvetnih zvez v Lju- bljani in Mariboru, november, december 1932, št. 11, 12, str. 86. I Vigred, 1. 6. 1932, št. 6, str. 144-145. ^ Ibidem, str. 144. O ustanovitvi, pomenu in delovanju KM v tu- jini pa tudi o začetkih delovanja v Ljubljani, je SKŽZ seznanjala svoje članice prek že omenjenega glasila Vigred. Prispevki so opozarjali kmečka de- kleta, ki so se odločila, da bodo zapustila svoj dom in vas, naj se na potovanjih predvsem obračajo na socialne delavke - t. i. kolodvorske pomočnice pri KM, pri katerih da bodo dobile potiebno pomoč. Glasilo Vigred je prinašalo tudi praktične nasvete in opozorila, ki naj bi jih dekleta upoštevala kadar odhajajo z doma. V letnem poročilu o delu KM, ki ga je prineslo glasilo Vigred marca 1933, je zapisano, da se je ustanovitev takšne socialne ustanove pripravljalo že nekaj let in da so se zanjo zavzemale razne ženske in strokovne organizacije na Slovenskem. Po ustanovitvi KM pa je delo kar hitio steklo. V času od 1. aprila do 31. decembra 1932 je na podlagi pisarniške zapisniške evidence razvidno, da je bilo sprejetih in odposlartih 204 pisem, od tega osem sprejetih od KM iz tujine. Od 21. junija do 31. decembra 1932 je v zavetišču ljubljanskega misijona prenočevalo v 191 nočeh 172 deklet, med njimi 159 Slovenk, 3 Hrvatice in 5 Srbkinj ter 14 tujih državljank - med njimi Avstrijke, Cehoslo- vakinje, Italijanke in Madžarke. V tem času se je v pisarni KM oglasilo 152 deklet, ki so iskale za- poslitev. Največ so jih napotili v druge posre- dovalnice, sicer pa so svetovali 456 osebam, ki so se znašle v stiski. Druga pomoč je bila izkazana 252 osebam, od tega 158 ženskam, posebej 40 moškim, 43 otrokom in 11 družinam. Varstvo je dobilo 13 mladoletnih deklet, spremstva k raznim ustanovam pa 60 oseb. Vse to naj bi kazalo, kot so zapisali v poročilu, na potiebnost takšne ustanove in hkrati na njeno raznoliko dejavnost.^ Požrtvovalnost kolodvorskih pomočnic na ljub- ljanski postaji je bUa velika, saj so bile prostovoljno prisotne kar nekaj ur, z medsebojnim dogovorom in ob menjavi pomočnic pa prav gotovo ves dan in tja pozno v noč. Veliko deklet so prestiegle, ko so spremljale vse prihajajoče in odhajajoče vlake od sedmih zjutraj do pol enajstih zvečer. Da bi 4 Vigred, 1. 3. 1933, št. 3, str. 90, 91. 74 I KRONIKA 1990 časopis za slovensko krajevno zgodovino bile kolodvorske pomočnice med pisano množico bolj opazne in vzbudile potrebno pozornost, so nosile belo-rumeno rutico ali znak na rokavu. Na dejavnost KM so opozarjali tudi številni lepaki, ki so viseli na vseh večjih železniških križiščih, pa tudi na podeželju v bližini cerkva in na drugih pomembnejših ali vidnejših objektih v vaseh in trgih.5 Področje dejavnosti KM se je iz meseca v mesec razširjalo. Poleg sprejemanja potujočih de- klet in žena, ki so jih dalje usmerjali v različne kraje v državi ali v tujino, so brezposelnim dekle- tom pomagali z nasveti in raznimi navodili. Po- gosto je bilo treba nuditi pravne nasvete dekletom, ki so se izseljevala v tujino, pa tudi tistim, ki so se vračala v domovino. Slednja so večinoma prihajala brez sredstev in iskala zaposlitev oziroma socialno varstvo v domovini. Nekaj takšnih deklet so namreč tuje oblasti iz najrazličnejših vzrokov tudi izgnale. Posebej kočljivo je bilo reševanje tistih de- klet, ki so bila obremenjena z raznimi delikti. Pravno pomoč so iskale tudi nezakonske matere, dalje brezposelne služkinje, ki jim je pretilo, da jih bodo razne posredovalnice dela brezsrčno izko- ristile. Iz zaporov so se vračale tudi kaznjenke, ki naj bi jim KM pomagal poiskati zatočišče, pa tudi poskrbel za moralno prevzgojo in okrepitev samo- zavesti ter jim navsezadnje našel primemo za- politev. Posebne obravnave so bila potrebna mla- doletna dekleta, ki so zašla na pot prostitucije, kar je še dodatno narekovalo pogostejše sodelovanje s policijo, varstvenim sodiščem, socialnimi uradi, posredovalnicami za delo itd. Sčasoma je vsa ta pestra dejavnost zahtevala tudi organizacijo z obsežnejšim področjem delo- vanja, zato je banska uprava 8. marca 1933 potr- dila pravila novi organizaciji pod imenom Društvo za varstvo deklet. Začrtan program in značaj no- vega društva je potrdu tudi škofijski Ordinariat v Ljubljani, ki je poslal v društvo tudi svojega za- stopnika. Kot je zapisal mesečnik Bogoljub junija 1933, je vodstvo Katoliške akcije, ki si je priza- devalo zajeti dekleta in žene v župnijske organi- zacije, poudarilo, da sodi poslanstvo novega društ- va med pomembnejše segmente njenega aposto- lata. S tega gledišča je vodstvo KA tembolj pri- poročalo, naj bi vsi katoličani Društvo za varstvo deklet moralno in materialno podpirali. Po mnenju Bogoljuba naj bi namreč bilo področje dela društva pomembno kar za celotno katoliško gibanje. Zato naj bi ne le posamezniki pač pa tudi verske in prosvetne organizacije, zlasti člani in članice Ma- rijih družb, postali dejavni društveni sodelavci. Se posebej v tem smislu, da bi imela vsa ta društva "stalen pregled o odhodu kateregakoli dekleta iz župnije".^ Za vsa tista dekleta, ki odhajajo iz vasi v mesta po zaslužek, naj bi namreč zvedelo vodstvo Društva za varstvo deklet, ki bi zanje v smislu pravil tudi ustrezno poskrbelo. Poleg tega pa bi o prihodu novih deklet v mestne župnije zvedela tudi tamkajšnja delujoča Marijina družba.'' Prva pravila, ki so bila odobrena na banski upravi 8. marca 1933, nekoliko spremenjena pa 3. maja 1935 določajo, da se delovanje društva raz- tegne na vso Dravsko banovino, vzdržuje pa stike in sodeluje tudi s podobnimi društvi in usta- novami v drugih banovinah.^ Naslednje leto, toč- neje 17. julija 1934, so bila odobrena še pravila Društvu za varstvo deklet s sedežem v Mariboru.^ Glavni namen obeh društev je bila vsestranska po- moč dekletom na potovanjih in v času brezpo- selnosti in bolezni ter posredovanje pravne pomoč. Za dosego svojega cilja je Društvo za varstvo deklet prevzelo v svoje področje delovanja "vse dosedanje delo Kolodvorskega misijona na kolo- dvoru, v pisarni in zavetišču"^^, nameravalo pa je začeti tudi s posredovanjem dela. Za brezposelna dekleta naj bi organiziralo razna predavanja, gle- dališke igre in tečaje ter druge prireditve z name- nom, da bi jih vzgajalo in utrjevalo tudi na versko- nravnem področju. Posebno skrb pa naj bi društvo namenilo tistim dekletom, ki da so najbolj socialno in moralno ogrožena. Zato naj bi društvo z vsemi "razpoložljivimi srestvi" vodilo boj proti prostituciji in zvodništvu. Kdo je lahko postal član društva? Povabili so vsakogar, ki je bil pripravljen sodelovati. V ta na- men so pravila predvidevala štiri vrste članov: ustanovne, redne, izredne in delovne (slednji so bili oproščeni članarine). Glede na širok izbor član- stva je glasilo Vigred pisalo, naj bi imela vsaka župnija te ali one vrste članstva. Sicer pa naj bi vse verske in prosvetne organizacije čutile svojo dolžnost, da se korporativno včlanijo v društo, zlasti tam, kjer ne bi zmogli posamezniki ali po- samenice plačevati članarine. Mesečnik Vigred je priporočal, naj bi v vsaki župniji poskrbeli, da bi se pri omenjenih župnijskih organizacijah in društvih ustanavljali odseki Društva za varstvo deklet, zlasti v krajih, iz katerih se dekleta številčno odločajo za 'beg z grude", nadalje v krajih v bližini industrij- skih središč ter v obmejnih krajih, odkoder so hodila dekleta na sezonsko delo v tujino.^^ V pri- meru, da bi se Društvo za varstvo deklet raz- pustilo ali prenehalo delovati, naj bi društveno ^ Bogoljub, junij 1933, str. 129, Društvo za varstvo deklet. ' Ibidem. ^ Arhiv Republike Slovenije ( odslej ARS), BAN 16-2, fase. 468. ^ ARS, BAN 16-2, fase. 474. Vigred, 1. 5. 1933, št. 5, str. 155. " Ibidem; ARS, BAN 16-2, fase. 474, 468. 12 Vigred, 1. 5. 1933, št. 5, str. 156. ^ Ibidem, str. 90. 75 I KRONIKA 44 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 premoženje v Mariboru pripadlo Vincencijevi kon- ferenci, premoženje društva v Ljubljani pa ško- fijskemu ordinariatu. Oba naj bi po možnosti čim- prej ustanovila društvo s podobnim namenom in programom. Pomena na novo ustanovljenega Društva za varstvo deklet se je še posebej zavedala Družba sv. Rafaela z glasilom Izseljenski vestnik. Že v letu 1933, v času priprav na izseljensko nedeljo, ki je bila vsako leto prvo nedeljo v novembru, je ome- njeni vestnik poudaril vlogo novega društva. K sodelovanju je klical članice Marijinih družb ter drugih dekliških organizacij in jih pozval, naj zlasti zbirajo denarna sredstva, s katerimi bi lahko razširili društveno dejavnost in reševali številna dekleta v tujini, ki jih tarejo vsakovrstne stiske.^^ Družba sv. Rafaela je tudi priporočala, naj bi bila dekleta iz naših župnij v pismenih stikih z dekleti v Lzseljenstvu in jim, če je le mogoče, redno po- šiljala tudi katoliški tisk.^* Tudi poslej je Izseljenski vestnik večkrat ugotavljal, da je Društvo za var- stvo deklet "sijajna ustanova". Že marca 1934 je ocenil, da sodi med pomembne dejavnike, ki uspešno rešujejo najbolj pereča izseljenska vpra- šanja, to je "skrb za naša slovenska dekleta, ki tru- moma zapuščajo naše kmečke domove."!^ Na prvem izseljenskem kongresu 1. julija 1935, ki je bil velik dogodek v zgodovini slovenskega Lzseljenstva, kot je zapisal Izseljenski vestnik, so med drugimi organizacijami sodelovali tudi pred- stavniki Društva za varstvo deklet. Tedanja pred- sednica tega društva v Ljubljani Milica Grafenauer st. je imela referat, v katerem je orisala uspešno delovanje društva, ki je med poslušalci dobilo vse priznanje.l^ V sprejeti resoluciji je bila med dru- gim izražena prošnja, naj bi ministrstvo za sodalno politiko v Beogradu in pa kraljeva banska uprava v Ljubljani ustanovila vsak na svojem področju ustrezen referat za zašdto deklet. V Ljubljani v okviru Dravske banovine naj bi bil referat po- verjen vodstvu omenjenega društva, medtem ko naj bi v Beogradu delovala strokovno usposobljena oseba, ki podrobneje pozna sodalno vprašanje deklet.l7 Društvo za varstvo deklet je tudi poslej tesno sodelovalo s slovenskimi izseljenskimi ustanovami in kot je poročal Izseljeniški vestnik novembra 1937, je tudi pristopilo k izseljenski zbomid.^^ Na trejem občnem zboru društva 10. marca Izseljenski vestnik, noveniber 1933, št. 5, Skrb za slo- venska dekleta. 1^ Ibidem. 1^ Izseljenski vestnik, marec 1934, št. 2. Izseljenski vestnik, julij-avgust 1935, št. 7-8. Ibidem, september 1935, št. 9, Za naša slovenska de- 18 ^° Ibidem, november 1937, št. 11, rubrika Izseljenske no- vice. 1935 v dvorani hotela Union v Ljubljani, na kate- rem so bili predstavniki posvetne oblasti in Cerkve ter raznih humanitarnih organizadj, je po uvod- nem pozdravu društvene predsednice Milice Gra- fenauerjeve st. poročala o delovanju tajnica Anica Lebar. V poročilu je navedla, da vzdržuje Kolo- dvorski misijon 12 ustanovnih, 59 izrednih, 106 rednih in 18 delovnih članov, in da je bilo društvo v stikih s sorodnimi sodalnimi in dobrodelnimi ustanovami oziroma organizadjami in z domom služkinj v Zagrebu, Splitu, v Skopju, zlasti pa z Družbo sv. Rafaela in Izseljenskim uradom banske uprave v Ljubljani. V letu 1934 je po njenih na- vedbah v zavestišču "Marijin dom" prenočevalo v 297 nočeh 525 deklet, 61 dekletom so preskrbeli delo, za 131 deklet pa so opravili razna posre- dovanja. Društvo je imelo 32.905 din dohodkov in 28.432 din izdatkov, stroške pa so poravnavali iz nabrane članarine ter drugih podpor. Na občnem zboru so sprejeli spremembo pravil, ki je društvu omogočila ustanavljanje podružnic. Na volitvah so ponovno izvolili stari društveni odbor v sestavi: M. Grafeanuer st., A. Lebar, V. Jeraj, M. Česarek, J Klemene, A. Ribarič, M. Srebot, dr. M. Šimenc, A. Vodeb; v nadzornem odboru pa so bili V. De- beljak, M. Pire, Z. Poženel in v razsodišču C. Krek, dr. M. Pivec-Stelè in M. Sadar.^^ Ob zaključku občnega zbora je spregovoril tudi škof dr. G. Roz- man, ki je zaradi neprecenljivih izgub, "ki jih trpi naš narod, ko more mimo gledati kako zapuščajo deklata domačo hišo, rodno grudo in gredo po svetu, kjer se jih toliko izgubi", prisotne pozval, naj Društvo za varstvo deklet z vsemi silami podprejo. Društvo, ki si je zastavilo takšne velike naloge, naj bi spadalo pod okrilje Katoliške akdje. Za takšno delo naj bi vzpodbudili vse naše ljudi; pri reše- vanju sodalnih vprašanj mladih deklet in žena pa ne bi smeli gledati na njihovo prepričanje ali vero, marveč je tieba pomagati vsem v imenu krščanske ljubezni do bližnjega.^" Društvo za varstvo deklet v Ljubljani je v skladu s spremenjenimi društvenimi pravili sep- tembra 1935 v Ljubljanskem škofijskem listu obja- vilo sporočilo o potrebi ustanavljanja podružnic. Pri opisu značaja in vloge podružnic, je poudarilo predvsem željo po obvarovanju ženske mladine pred nevarnosti mestnega življenja kot so "brezpo- selnost, izkoriščanje, bližnja priložnost in zapelje- vanje".2i Podeželske podružnice naj bi zadrževale prevelik dotok deklet s podeželja v mesto ali pa vsaj poskrbela za temeljito pripravo teh deklet v versko-nravnih in drugih vprašanjih. Vodstvo dru- štva se je tako obrnilo na duhovščino, ki naj bi se Slovenec (ponedeljski) 11. marca 1935, št. 10, Uvodnik, Slovenci na delu za bližnjega. ; Ibidem, Domoljub, 18. marca 1935, št. 11. 21 Ljubljanski škofijski list, 12. 9. 1935, št. 6, 7, str. 77. j 76 44 I KRONIKA 1996 časopis za slovensko krajevno zgodovino zavzemala za takšno socialno ustanovo v župnijah in vzbudila pri ljudeh zanimanje za sodelovanje.22 Toda poročila z občnih zborov v naslednjih letih ne omenjajo nobenih novih podružnic iz če- sar lahko sklepamo, da se sploh niso ustanavljale, pač pa so njihovo vlogo še nadalje prevzemale župnijske organizacije, kot so Marijina družba, de- kliški krožki v okviru Zveze dekliških krožkov in ženski odseki v okviru Prosvetne zveze oziroma Slovenske krščanske ženske zveze. Sedmi občni zbor društva je bil 5. maja 1940 prav tako v dvorani Uniona v Ljubljani. V po- zdravnem govoru predsednice Serafine Golia izve- mo, da se je društvo tudi v preteklem poslovnem letu vzdrževalo iz članarine in podpor posamez- nikov ter ustanov, pri tem so bile posebej ome- njene banska uprava, uprava mesta Ljubljane, Vzajemna zavarovalnica. Nova založba, Karitativna zveza. Pomoč pa so jim nudili tudi druge usta- nove, tako uprava železnice in železniškega osebja, dohodninski urad in njegovo osebje, varnostna služba, osebje Cestne železnice, saj vsa ta društva in ustanove niso "le s simpatijami" spremljali delo društva in Kolodvorskega misijona, ampak so bili tudi "vselej pripravljeni dejansko pomagati".23 V poroalu beremo, da je v zavetišču prenočilo v 2.947 nočeh 895 prenočevalk, med njimi 20 mater z 31 otroki, po narodnosti pa so bile poleg Slovenk še 4 Hrvatice, 1 Madžarka, 1 Romunka, 1 Turldnja, 2 Nemki. Od teh jih je bilo po poklicu največ služkinj, nadalje kmečkih delavk, obrtnic, pa tudi nekaj učiteljic, uradnic, zasebnic, dijakinj, trgovk in dve redovnici. Kot zanimivost naj navedemo, da je bila najmlajša prenočevalka stara devet dni in najstarejša 85 let. Nočnino je plačalo 2.167 oseb in neplačanih je ostalo 780 nočnin. Saj kot piše v poročilu "neštetokrat pridejo v zavetišče dekleta z dežele, nepoučene in neizkušene, brez sredstev, misleč, da bodo takoj dobile službo. Ker pa morajo večkrat čakati, jim je treba dati poleg brezplačnega stanovanja tudi brezplačno hrano, dokler ne dobijo službe."24 Kolodvorski misijon, ki je imel sposoben kader in je hitro navezal stike z ustreznimi uradi, je tudi posredoval 110 dekletom zaposlitev.25 Pose- bej je poročala tajnica KM, v svojem poročilu je navedla podrobne statistične podatke pomoči po- trebnim ne le ženskam, marveč tudi moškim. Sicer pa so si kolodvorske pomočnice prislužile sloves "varuhinje reda in morale", saj - kot nadaljuje poročilo - naj bi imele "večkrat opravka tudi s sumljivimi ženskami, celo zvodnicami in morajo zato tudi iskati pomoči stražnika".^^ V obravnavanem obdobju je KM dajal nasvete tudi sicer bolj redkim slovenskim turistkam, ki so se odpravljale v širni svet. Tako ne bo odveč, če omenimo, da je prav ljubljanski KM imel na voljo "svetovni adresar KM", ki so si ga čestokrat po- služevale naše slovenske popotnice, ko so potovale v Anglijo, Španijo, Italijo, Holandijo itd. V njem so našle poleg naslovov KM v tujini tudi iskane naslove zavestišč pod okriljem KM, kjer so dobile cenejša prenoašča. Ob koncu naj še zapišemo, da je KM deloval tudi po aprilskem zlomu in v času okupacije - in celo povečal svojo dejavnost. Številni ohranjeni dokumenti izpričujejo, da so članice Kolodvor- skega misijona opravile veliko človekoljubnega dela med slovenskimi izgnanci, ki jih je okupator izgnal v južne pokrajine države. Pogumno so se spoprijemale z nevarnostmi in vztrajno potovale na Hrvatsko, v Srbijo, Bosno, iskale stike in vzpo- stavljale zveze z izgnanci. Ob tem so jim posre- dovale pisma domačih, pakete s hrano, obleko, obutvijo in zbirale razne naslove, ki so bili po- trebni za razširitev njihovega delovanja. 22 Ibidem. 23 Vigred, 1. 7. 1940, št. 7, str. 212. 24 Ibidem. 25 Ibidem. 26 Ibedem, 1. avgusta 1940, št. 8, str. 251. ZUSAMMENFASSUNG Die Bahnhofsmission - Verein für den Mädchenschutz in Ljubljana So wie in einigen anderen Städten wurde auch in Ljubljana eine Bahnhofsmission gegründet, die mit der internationalen Organisation für den Mädchenschutz verbunden war (Association catholique internationale des Oeuvres de pro- tection de la Jeune Fille) mit Sitz in Fribourg in der Schweiz. Die Gründung einer Mission in Ljubljana erfolgte im Jahre 1932 mit dem Ziel, den fahrenden Mädchen und Frauen, die in den nahen Industriezentren Arbeit suchten oder in fremde Länder auswanderten, Schutz zu ge- währen. Mitarbeiterinnen der Mission waren vor allem Mitglieder des Slowenischen christlichen Frauenverbandes (Slovenska krščanska ženska zveza), deswegen verlief die Tätigkeit der Mission mehr oder weniger unter seiner Schirmherrschaft. Im Sprachrohr "Vigred" (1923-1943) berichtete man über die Aktionen, aber auch über die immer größer werdenden Schwierigkeiten. Die größte Hilfe wurde der Mission seitens des katholischen 77 I KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1996 Dienstbotenverbandes (Poselska zveza) zuteil, der auch ein eigenes Asyl, "Marijin dorn" genannt, innehatte. Hier fanden die Mädchen ihre erste Zufluchtstätte und Rechtsberatung. Da die Tätig- keit der Bahnhofsmission v^^egen der auftretenden sozialen Probleme der Mädchen und Frauen immer vielfältiger wurde, gründete man 1933 nach der Annahme von Vereinsbestimmungen einen Verein zum Schutz der Mädchen in Ljubljana (Društvo za varstvo deklet) und 1934 einen zwei- ten in Maribor. Der Verein, der die Arbeit der bis- herigen Bahnhofsmission übernommen hatte, machte es sich zur vordergründigsten Aufgabe, junge Mädchen mit den zur Verfügung stehenden Mitteln kosterJos auszubilden und im religiös- sittlichen Geiste zu erziehen, und zwar im Rah- men verschiedener Vorträge und Veranstaltungen, sowie für die soziale Sicherheit von bedrohten Mädchen zu sorgen. Zugleich wurde auch der Prostitution der Kampf angesagt. Der Verein für den Mädchenschutz lud über die katholische Presse verschiedene katholische Vereine zur Mit- arbeit ein, in erster Linie die St. Raphaels- Gesellschaft und die Marien-Gesellschaften in den Pfarren. Auf Jahresversammlungen wurde über Er- folge und Mißerfolge der Tätigkeit berichtet, den- noch kann festgehalten werden, daß die beiden sozialen Einrichtungen, sowohl die Bahnhofs- mission als auch der Verein für den Mädchen- schutz ihre Mission weitgehend erfüllten. 78