v*^L,   Stepančkova glava in lonec s strdjo.
*jj[kovest  o  obljizljivej Marjetiei je,   menim.  marsikomu znana.    čnjtfl p». ^^ kaj se je pripetilo sladkosačdoemn Stepančku!
^'           Stepanček je sam iloniii.    Od k^ta do k6ta  stika,  da bi kje l»j    I
eladkega dobil za sroje grlo. Pride do Trat od jedilne shrambe, ki slučajoo . niso bila zaklenjpna. Stopivši r shramiio, preiskuje ondu stojeSe lonce in kozice. Iz visocega, pa ozkega lonca mu zadisi strd. Urno prime lonec z roko ter ga obrne proti oknn, da vidi. koliko je strdi v njem. Pa le ta in tam je še malo tiči; raati so jo malo ne vso pobrali za Telikonočne potica. Pa strd gre Stepančku pospbno v slast: zato jarae s prstom drzati po lonci in s prsta oblizavati oprijemšo se strd. Kor pa s prstom ne more vse strdi pobrati, začn« z jmikom lizati po lonci. Najpoprej seza po robu; oblizavši do čistega rob, grc gloLokeje v lonee, slednjič pride oel6 do dna. Zra?eo drži vedno lonec z rokama, kakor mu najbolj ngaja.
Polizavši, kar je bilo, hoče sneti lonec, ki se mu je ponataknil na glavo. Nekaj časa še gr^. da-si ne rado; ko pa pride louče? rob pod nos, nstavi se, in ne gr& dalje. Dpček posknša dntgič, poskuSa tretjifi. Vse zaraao* Prestrašen otresa z glav6, kakor mlad psiček, če mu klobuk navežeš oa ofii; zdaj mirno stoji ter ihti.
Mati pridejo s polja domiSv ter zaklieejo: rStepan<Sek ije si ? Pojdi mi pomagat jerbas deti z glave." Na ta klic Stepanček v shrambi pod lcncem zastflka, Mati denejo sami jerliaa z glave, ko le ni Stppanfka. Potem po-praSajo : ^Kje tičiS, Stejranček ?° Ko nato deček z ihtečim glasom pove, da je ¦« sTaTUTnU, grei!i& maii V)H pog\eftat, Viaj poBne. Wi taAo se lafaAijo, iig\«-davši dečkovo glavo pokrito z loncem! Ne morejo kaj, da se ne bi zasme-jali. H krati poprašajo, kak6 si je nataknil lonec. Dečku ne kaže Ipgati, torej pove vse po pravici. Mati se ga usmilijo ter Bkušajo snžti lonec. P& ko ga houejo potegniti erez nos, de^ek silno zavpije. Lonec mu je namre^ dobro stisnil nos in to ga je zabolelo. Zato opustč po.skusaaje ter peljejo StepauCka v hišo na zapeiiek, rekoč : BTu sedi mirao, dokler ne pride domii' modri Pavle ; oa ti utegne potegniti lonec raz glavo.    Ubit-i ga je 8koda."
Pa Stepančk« t nesrečo in sramoto pridejo takrat iičitelj v hišo. GrredfS nekolikokrati po hiži gori in (loii, govore2 z materjo. Zavivši se okolo pecit zapazijo Stepančka s tistim loncera oa glavi. Tak6j as uganejo, kaj je. Lonec je scgel dečku do ramena, a noge je skrCil pčdse in vrhu tega je bilo uU temno za pefijd. Zato poprašajo mater, kaj je tn za pečjiS. nNaš Stepanček je pod loneo zlczel," de|i'i mati ter povedš, kaj in kak6. TJtfitelj plesknej" v roki ter se smejejo na ves glas. Kar po koleuih se bij6 od samega smehii. Dečka je zeld sram pod loncem in dobele soh6 mu kapljejo izpod loaSenega pokrivala doli na prsi.
Na večer jamp prihajati drnžina in slednjič prikleca Pavle. Taki5j m" mati ne morejo dovolj razložiti stvari, kajti bil je pAstami Pavle tisti d»n malo gluh. Zapazivši StepanSka jarao sn^mati lonec. Suka na desno, siika na levo. potpm fivrato potegne. Stepanček zavpije: aj! ia — lonec je snct, ne da bi ga bilo treba ubiti Stepaačku aa glavi.
Polhen sramote pogleda Stepanček po hiži. Družina sedf za mizo pri večerji, krohotaje se. Rad bi bil žalosteu. rad jezen, ko se mu vsi smejejo. Pn kaj si če? Sam se mora zasmejčkati, ko se vse smeje po hiši, od pa-stirja do gospodarja.
Ta dogodba je Sla drnzega dnž od hiše do hiie, t domače vasi v so-sednjo in še dalje naprej. Tudi mi smo jo Calt in zapisali in z nVrtcemu pojde po vseh slovenskih krajih.                                                Jos Gradačan.