258
Spomini.
11. avgust 1851.
+Xt- nO'} vakance, oj vakance, hajd čez klance na gibance!" In ven je vrelo pri vseh mestnih vratih. Oj vi lepi, veseli časi! Kako ponosno smo peli že v pervi latinski soli dijaško pesem: »a, a, a, laeta suut tempora". Je vendar enkrat prišel, — kaj! — prilezel počasen kot slinpv polž toliko zaželjeni dan, ko smo imeli »forlezungo". Ze prejšen večer so priderdrali očetje od vseh vetrov po svoje „drage" siučeke; tudi uektera skerbna mati ali nepoterpna in radovedna sestra je prišla, ki Toneta ali Anžeta že celih deset mescov ali saj od velike noči z nobenim očesom vi-dila ni. — Kako smo hiteli spravljati na voze svoje skrinjice in punkelce, ki so bili že, Bog ve! kako dolgo — nabasani in navezani. Vozovi so, se ve da, stali zunaj pred muto, ali pri »Boštjanu" ali pri »Gospodarico", kar jih je bilo učencov iz gornje strani, so s plavcom (flosarjem) večidel pešč šli. —
In spričbo v roki se nobeden več ni ozerl nazaj; kteri so se vkup peljali na enem vozu, so jo pobrisali vkup. nkaje, da bojo jutri ali morebiti že drevi sopet vidili, kar je duša gledala vsako ubogo noč v sanjah: sladko domačijo in vse njene premile, nedopovedljive zaklade. In voziček za vozičkom je odnesel po 4,   5,  tudi več takih srečnih sere.
In doma! Oh, če je že siva tvoja glava in ti je serce že oterpnelo v bojih, čmernostih in strupnih zvijačah življenja , — če ti je merzla proza jeklene službe že vzela vso prijaznost in veselje do njega, — če se spomniš, kako je bilo, ko si pervikrat po dolgi ločitvi sopet zagledal obličje ljube matere in drugih domačih, in si nesel vesel svojo spričbo precej drugi dan fajmoštru in kaplanu in učeniku svojega kraja in so te tako lepo pohvalili, še menda rekli pri kosilu ti ostati, — in pervo nedeljo, ko sta z materjo k zjutranjem opravilu šla (se ve da si že imel dolgo suk-njico in šiltasto kapo) — oh kako so te vendar mati gledali s tihim ponosom in preserčnim veseljem, ki jim je sedelo  na ustih  in  v očeh,  in prerajtovali  so  že menda.
259
kako dolgo bi bilo še treba čakali do nove maše. Pri cerkvi si najdel svoje stare tovarse in verstnike, in popoldan je prišel marsikteri sosed v vas k vam, ali sta pa z materjo sedla pod hruško, ki so se začele že trebiti, pa si jim pravil, kako se ti je godilo, in mati se nikoli niso mogli dosti načudovati, kaj si že vidil po mestih, in koliko si se že naučil. Tvoje oko se je pa oziralo po okolici in pozdravljal si stare znance, vsako drevo in vsak germ, vsak plot in vsako lešo, — saj so ja bili vsi ti priče tvojih mladih let, saj so te ja vidili, kako si počasi odraščal, bili so vsi — prijatli najlepših — otroških časov. In vprašal si mater: ali imajo letos lastovke spet mlade na podu, — saj v tako hišo ne treši, kjer so lastovke pod streho, — in če so bile seničice v stari jablani od sušivnico ? Aj in mati so na vse tvoje vprašanja tako ljubeznjivo odgovarjali! — Ah brate! ne sramujva se, če se nama brada trese in nama solza kane čez gerbančasto lice! Saj ja oba veva, koliko je vredno tiho veselje tistih nedolžnih let! Je prišlo veselja še dosti, — bilo ga je bolj glasnega — upijanilo je človeka; al bolj serčnega — nikoli več, nikdar več!
In tako prinesejo vakance vsako leto svojo torbico veselja in sreče za mlade serca. — Tako je bilo tudi pred osmem i leti. Fercunklovo je bilo tu; ajda si je že sama senco delala, in učencov veseli roj je letel iz latinskih panjev čez goro in plan, nabirat si medu veselic iz cvetlic preljubega doma.
Mene pa tisto leto in že ktero pred ni spodil ne en svetnik in tudi vsi ne iz šole; bil sem že vprežen v službeni jarm. Al vendar mi je prinesel veliko veselja tisti svetnik, ki jih tako hitro razpodi na vse četiri granice sveta, — prignal mi je vsako leto po 5 do 6 takih brezskerbnih veselih gostov, mi okrajšat dolgi čas za kake tedne in v moje tihe sobe nanašat novega življenja. Tako tudi z začetkom vakanc leta 1851.
„Ahaa, — se boš morebiti zdaj spomnil — „hm — res je, — res — nismo bili tisto leto po Št. Lovrencovem v Bledu?" Zdi se mi, da smo bili! — Oj koliko veselja! Pa saj ste, ljubi pisatelji ali sami že bili v Bledu ali ste saj že toliko brali o njem v naših ljubih „Novicaha in drugod, da mi popis kraja in pri takih priložnostih navadnih veselic radi opustite. Saj že skoraj ni pesnika več, ki bi se o Bleski lepoti ne bil skušal, — ne pratike več, da o Bledu v nji bi ne bilo kaj branja. Toliko ti povem, ki te tedaj zraven ni bilo, da takega veselja je jezero še malo kedaj vidilo in culo!
Slovenski dijaki iz Kranjskega, Štajarskega in Koroškega so imeli svoj shod. Ljubljana, Celjovec in Celje so bili poslali svojih sinov, naj se bratranci pobratimijo v brate. Poznali so se že po svojih spisih in dopisih, — al jim boš zameril, da so želeli se tudi osebno spoznati? „Kakošen mora vendar ta in ta biti? — bled — drobne postave, sinjih pohlevnih oči? — njegove pesmice so tako mile in nježne itd.tt — so se po potu o svojih novih bratih pomenkovali.
Srečni smo se snidili. Vreme nam je Bog dal, kakoršno si prost učenec ob vakancah od Boga le sprositi more. Kakošne volje so bili fantje! Da smo bili najpred pri Pe-tranki, splezali na stari grad, občudovali očeta Triglava in navdušenja si pili iz njegovega ogleda, to se samo po sebi ve. Popoldan pridemo do M a In ar j a nazaj, — kratka pa krepka južnica je združila kakih trideset do štirideset mladih rodoljubov. Hej! koliko „živio!" in „at žije!" in „hurraha je zadonelo iz zelene ute čez jezero do sive skale, do modrih nebes! Saj so bili ushitjeni mladenči žive nomenklature naših slovanskih korifeov. Ni se zabil noben slovenski rod. Palacki in Karadžič, Jelačič-ban in JSmolar lužički, Koseški in Mickievič — zdravica je zdra-vico terla — živim in rajnim kar ima slovanski rod le zvezd na svojem nebu. O da bi pesnik „Slavy dcere" bil med nami bil! — Poslednjo zdravico smo zagnali:
„Bratjo! Sada zadati eaša
Za ljuba? i slogu »asu!" — in posrebernil je že mesec robove zahodnjih gora. »Bratje! na ladje!" so nas vabili naši dijaški veslarji.  In
„To je ona silna moc,
Ka ce sravnat vse jednoc!u prepevaje smo stopili v ladjice. Troje jih je bilo polnih naših mladenčev, — vštric so vesljale. V zadnji nas je bila le čvetero. Vesljal nas je mlad mož, milega pa vendar resnobnega lica, v černi suknji s širokimi rokavi, — naš rajni Plemelj, — Bog mu daj dobro! Podgorski in Bleski kaplan smo sedeli drug drugega pod pazdiho in roko v roki na deski in poslušali veselo petje iz čolnov pred nami. — Pridemo sred jezera, kar se vlijejo pervi mesečni žarki na valove, in val za valom zaleskeče; — bližej in bližej cerkvice, mahoma stopi šip čez streho starega grada — oj Bled — res raj — ne posveten kraj tega sveta v takem trenutku. — Ne bom ga pozabil ne — ne — vse svoje žive dni ne! — Pri cerkvici smo. Zvon zapoje — vse vtihne — klobuk za klobukom zgine z glav, kar se oglasi pre-mila Potočnikova pesem: „Veš o Marija, moje veselje?a Pervikrat sem jo čul; bila je tedaj še uova; al od tistega večera jo nosim s saboj; marsiktero uho se je je že naučilo; marsiktero solzo mi je že izžmela pri ločitvi, pri shodu še v poznejih letih — zmiraj nova, zmiraj lepa me spremlja pesem, me spremlja spomin tistega večera in me spremljala bota do tistih dob — oj! da bi moje in nas vseh veselje tam bilo — tam — kjer zalega ne bo!
Zvon je utihnil, utihnila tudi pesem; al v moji duši je donela naprej in naprej, da se je vzdignila v gorečo molitev: „0 moj Bog! da bi teh vseh življenje bilo mirna vožnja po nemirnih valovih sveta, podobna nicojšnemu večeru! Oj da bi bili vsi vavek zvesti svojemu poklicu, bili vredni sini, zvezde, stebri svoje sladke domovine, svojega veličanskega roda !a
Tiha je naša čveterica sedela, le roka je roko stiskala; kdo bi bil besedico zinul? Počivale so vesla! — In zopet so jo zagnali čez mirne sreberne valove v tiho milo noč, tako krepko in vendar tako milo: „Kje dom je moj?a in „Hej Slovanilu „Brodnek «uti udarca", „Otok Bleski" itd., dokler niso ladjice pri Petra n ki sopet postale. Slepi J ur nam je zaigral pesme mile domačije — kako so prepevali mladenči! oj kako prelepo kolo je bilo! kakih obljub je cula tista ura, kako navdušenje je vidila, kad je gromovito zavrelo: ^Proklet naj bode izdajavec vsaki domovine!"
Razkrušili smo se sopet. — Dan zastanka — minul je — kakor mine vse na svetu. In od tistihmal? Koliko tistih je zvestih ostalo svojim obljubam? Dosti jih je bilo fantastičko-pesniško oblečenih: klobuk z dolgim trakom, kitico ali peresom, prav — „na pol grunta". Ni duha ne sluha od njih. Dva med njimi sta bila najbolj prozajična in tiha viditi — kolikor se še spomnim — le malo je bilo njunih besed; morebiti ju je kteri mlačnosti in preobilne flegme dolžil. Kdo sta nek bila? Evo! eden je bil izgled naših učiteljev, naš verli, pridni Praprotnik, in drugi? Bog Te živi! Ti neutrudni mrav, Ti od Boga obdarjeni pesnik „Zorina"  — Zdravstvuj Matija moj!
Oglasil se je res še marsikteri, in obetal iz lepega zdravega cvetja, zdravega sadja obilno — al »ugasnil je s časom obljube spomin'4. Obledela je podoba, utihnul je glas, zakopano, pozabljeno vse! Zakaj?
Oj huda je zloba,
Ki dušo mori!
Francoz jo „Migrainea
Anglež jo „Špleenu
Nemec „Weltschmerztt veli —
Slovenec ji pravi: „lenoba!a
Al naj povem še druzih vzrokov? Saj so vam znani! Enemu se pravi: „S trebuhom za kruhom"; drugi je iskal pot do „gloire", pa mu je spodletelo; tretjega je   precej   perva   kritika   oplašila   —   zavihal je   nos,   pa.
260
rekel: »Bodite sami!" Oj ponosna maša! — Pomni dnša staro resnico: „Errando discimus" in da ja kritika ni namenjena tvoji osebi, in če te tndi zmele na tri mele, bo dobra moka, ker je namenjena tvojim slabostim, v tvoj prid, v prid vsega naroda, kterega slave menda, Bog nas vari! nočeš oskruniti; da je pa s takimi plodi sila povzdignil ne boš — to, Bog se smili! — boš ja lahko sduhtal; ti ni treba, da bi znal komarje kovati. — Kakor se nisi latinščine en dan naučil, in je profesorjeva rudečka tvoj pensum včasi gerdo popasila, lej, tak ne bodi term, ako te pravična graja na očitnem polji zadene. Saj se možicelnji lotijo velikanov s svojimi bodalci, češ: mesec beži! mravlja pride! — saj se ja še v Tebe zaletavajo, veledragi Dragan Davorine!" — a šta če muva na turovem rogu?! — „Feriunt fulmina" — „Es sind die schlechtesten Friichte nicht" itd. in Žehtarčev Pavle iz Pohanc je djal: „V koprivo ne treši!"
Pa huja guba je na polji našega slovstva. Dolgo časa sem že pogrešamo nekterih pervakov na   našem nebu.
—   Kje, Rodoljub Ledinski, kje so Tvoje miloglasne, sercabudne gosle? Kam si obesel svoj lok? — Podgorski Svitožar! Je mar zblodla tista glava, ki je v sredi ptujcov tako bistro vedila braniti »svetinje domače?" — Pajčiuase prede po strunah Tvojih, kamnogoriški Lovro! — Žalostno ! — je struna stergala se pevcu ali zgrabil je za ločen in na ostalih zaigral pesem otožnega serca — serčnega bola. — Ah! al kdo bi se dotaknul Tvojih citer, ovenčanih s lovorom vavek živim, Ti orjaški velikan slovanske poezije, naš neumerjočl Koseški! Ah! ne čujemo več Tvojih Ijub-Ijencov, ne stresujejo več naših sere z gromom svojih skladov, ne zibljejo in mečejo več naših misel in čutov, kakor jim drago, zdaj v glasno veselje in ushitjeno radost, zdaj v čern obup, — v divjo strast — ali molklo otožnost!
Oj, ko Vas ne čujemo več, ne bi bilo mogoče, Vas gledati saj? Ali se res ne najde — usmiljena nam majka!
—   po vsi slovenski zemlji ne eden rodoljuben ali saj toliko spekulativen knjigar, ki bi hotel s podobami naših slavnih pesnikov in literatov špekulirati na mošnje slovenskih rodoljubov?
Al dost za pervi spomin. Nič ne zamerite, tovarši od 11. avgusta leta 1851. Morebiti zbudi prijazen spomin otožnost; — morebiti pa, in Bog mili daj! — ponovi obljube spomin tisto veselje in serčnost do dela, ktero je vrelo pred osmemi leti v naših sercih in žilah! — Bog daj! Z Bogom vsi! Božja pomoč in slovenski pozdrav po vseh vaših potih!