VRNITEV V PORTONACCIO Elio  Filippo  Accrocca
Most spremenjen in še bolj spremenjene stvari
neizčrpnega življenja
v brezglasnosti juter. Gora postane
spomin na mladost, ko še nedotaknjena
bila je podoba zadimljenih
borov in otok
zelenja vsak dan sprejemal me je
zamaknjeno zročega v beg
prijateljskih vlakov in prijateljskih krikov.
Zdaj se je spremenilo celo to življenje
in želje in smisel
besed se zdaj je spremenil:
toliko blaga je že šlo in sape pošlo ...
Nedotaknjen ostane edino
ta vame vsajeni cepič (ljubezen? sovraštvo?)
za moj Portonaccio, zdaj tako žalosten
in razigran, na prepihu in  v zatišju
spomina, ki v žalost ovija trenutek.
517