Otroška individualnost. Fr. Gabršek. XV. Vsak dan vidimo, kako se ljudje pripravljajo, da si pridobe ta ali ona sredstva za življenje, da postanejo sposobni za ta ali oni poklic. Pogrešamo pa one priprave, ki bi roditelje usposobila za vzgojo njih otrok. Iz tega razloga bi mogli misliti, da je ta na- loga ali lehka, ali pa pridemo v življenji le redkokdaj do tega, da bi jo izpolnjevali. Toda ni prvo ni drugo ni istina. Vzgojna naloga je najtežavnejša in človeštvo jo mora najčešče izvrševati. Še težavnejša pa postane ta naloga, ako se oziramo na otroško in- dividualnost, na osebna svojstva vzgojevateljev in na potrebno harmonijo med obema. Za takovo vzgojo je vsekako treba najskrbnejše priprave, treba je teorije in prakse, ker le potem bode ustrezala vzgoja pravi notranji potrebi vsega človeštva. Na takovo vzgojo se sicer pripravljajo dandanašnji vzgojevatelji, manjka pa nam priprave za matere in sploh za roditelje. Odtod pride, da pride v šolo slabo ali napačno vzgojena mladina in da je treba učitelju dokaj truda, predno popravi zanemarjeno domačo vzgojo. Roditelji mislijo malokdaj na to, je li njih ravnanje pravo, ali ne, se li vjema z otroško oseb- nostjo in z vnanjimi okolnostimi, v katerih živf otrok. Vsa njihova vzgoja je zavisna le od začasne pobude, od stanja, v katerem se nahajajo y trenotku, ko je treba otroka po- učiti, kaznjevati ali nagrarliti. Tako ravnanje ni izvor treznega premišljevanja, marveč posnemanje svojih bližnjikov, ali dedščina prošlih časov itd. Kar se tu in tam čuje o dobroti kake metode, takoj se prenese na lastno deco, in to brez premisleka, ugaja li takova metoda otroški individualnosti, ni li mogoče, da se je razvila iz uprav nasprotnih odnošajev, iz svojstev, o katerih pri dotičnem otroku niti govora ni. A še takih vzgojnih načinov je prav malo. Kakor pri nas stoje" stvari, vzgaja se tja v jeden dan, ustreza se notranji istočasni strasti, dobri ali slabi volji, lastni ugodnosti in dobrobiti. Pri nas še toliko ne morerao reči, da bi posnemale matere nasv.te drugih, ker imamo takih na- svetov prav malo, in še ti, kar jih je izšlo, niso postali svojina naroda, niso dosegli svo- jega namena. Kaj pomaga, tožiti o slabi vzgoji in podajati dobra vodila, ko pa je še vsa naobrazba na slabih nogah, ko se večina naroda še ni rešila nevednosti v najvažnejših rečeh. Pri nas bi mogla le šola kaj koristnega učiniti, ker tu se postopa po pravih na- čelih, a zbog prevelike množine otrok so uspehi tudi tu često nedostatni. Razmere mej priprostim ljudstvom pa so kaj žalostne. Kako čustvo n. pr. mora se vzbuditi v otroku, ki si je pritisnil prst med deske in katerega začne oče tepsti, namesto, da bi ga rešil bolečin? Kako bode otrok ljubil očeta, ki ga pričakuje s palico, ko mu ga preneso z izpahneno roko? In takih slučajev je na tisoče in na tisoče! Prav taka je tudi z umstveno vzgojo. Otroku se nalaga to in ono, ne da bi se premislilo, more li tudi isto izvršiti. Otrok naj uekaj pojniuje, česar se niu ni razložilo, izdela naj pretežke, predolge naloge itd. V razmerah, kakeršne so na kmetih, otrok ne more šolskega pouka prav nadaljevati. Večkrat stanuje vsa družina v jedni sami sobi; vsi imajo samo jedno luč, samo jeden ogenj, pri rokodelcih motijo učence še pomočniki, ki delajo v jedni in isti sobi z otroci; tu vpijejo dojenci, tam se prepirajo bratje in sestre itd.; in zdaj naj učenec mirno izdeluje svoje naloge. Zato se tolikokrat pripeti, da prineso slabo izdelane naloge v šolo, ali pa še celo brez njih pridejo. Marsikaka ostra kazen za slabe ali neizdelane spise bi odpadla, ko bi učitelj uvaževal razmere, v katerih mora pridni otrok živeti. Zato bi bilo priporočati, da bi se naj vzelo raje manj tvarine, nego pa, da se vaja prepušča neugodnim ali celo sovražnim razmeram v doinači hiši. V takovih razmerah se ni čuditi, da se navzame tudi otrok onega duha, ki vlada v družini. Z otrokom se ravna neprijazno. Znano pa je, da prijaznost rodi prijaznost, divjost pa divjost. Ako postopamo z otroci brez čustva, ostali bodo brez čustva; ako pa jim grenio prijazno na roko ter jim pomoremo, da izvedejo, kar se jim je naložilo, hvaležni naiu bodo ter nas ljubili; vse njih vedenje bode kazalo prijazno lice, katero se vsakemu mili.