Narodna in univerzitetna knjižnica
v Ljubljani

282563

<?i ^

** "• 'š' Jj S  :>

282563

n

Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofijstva.

Predgovor.

cgfe — — —

TK skal sem prijatelja — pravi pobožni Sailer —,
ki bi bil vedno z menoj, ki bi ga vzel s seboj
tudi na pot, ne da bi bili vozniki zato nevoljni;
rad bi bil imel prijatelja, ki bi mi vselej kar naravnost
povedal resnico in mi ukazoval na-se paziti; prijatelja,
ki bi me lenega spodbujal, gorečega pa ohranil v pra¬
vem tiru, ki bi me žalostnega tolažil, veselega pa krotil,
ki bi mo kaznoval, kedar grešim in me krepčal, kedar
bi bil utrujen.

Vedel sem, da ta prijatelj je le povsod pričujoči
nevidni Bog; toda meni je treba prijatelja, kterega
vidim, ki bi me spominjal na povsod pričujočega, pa
nevidnega prijatelja in me vodil k njemu. In tega
zvestega, vidnega prijatelja, ki me spominja Boga in
me vodi k Bogu, našel sem — v knjigi, kteri pravimo
in ki nam pravi: „Hodi za Kristusom! 1 ' Kdor
pa najde zvestega prijatelja, najde velik
zaklad,  pravi sv. pismo; in res velik, dragocen za¬
klad so bukve Tomaža Kempčana: Hodi za Kristusom!

Knjiga: Hodi za Kristusom! — pravi Fontenelle —
je najlepša knjiga, kar jih je prišlo iz rok človeških,
ker sv. pismo je prišlo iz rok božjih.

1

4

Stare so že te lepe bukve, a vedno še nove:

Stare so: Prvič so zagledale beli dan leta 1441.,
tedaj pred več nego 400 leti; a vedno so še nove,
ker od takrat pa do danes so jih izdali že tisoč in
tisočkrat v vseh bolj znanih jezikih sveta.

Tudi Slovencem  so te bukve že davno znane.
Ko so bile bukve na Slovenskem še redke, kakor zlato,
takrat že so naši predniki pridno prebirali bukve:
Hoja za Kristusom.  Prve so prišle na dan leta
1719. z naslovom: „Buquize Od Slejda inu Navuka
Chriftufa nafbiga Isvelizherja. Tiga vifoku zhaftyvrejd-
niga inu Bogabojezliiga mosha, Tomasha a Kampis,
Ordna Regularskih Cborarjou S. Auguftina. Sedej per-
vizb s’ nemfhkiga na flovenski Crainski Jesik pre-
ftavlene. Vsim h’ pravi poboshnofti, inu Duhovnimu
gorijemanju, tudi k’ fvetim shivleniu sheleozhim Du-
tharn sylnu nuzne inu dopadlive, skus eniga vifoku
Rojeniga Gnadliviga Gofpuda fbpendanje, inu skus
mujo eniga zhafty-vrejdniga Mafhnika Capucinarzkiga
S. Prancifea Ordna P. Hippolituda s’ noviga mefta na
fvitlobo dane. V’ Lublani, 1719. 12. str. 672.“

Razun drugih omenim posebno dobre prestave Jan.
Zalokarjeve iz 1.1820., in poznejše, ki je 1. 1846. izdana
že v 7. natisu in najnovejše vrlih bogoslovcev lavantin¬
skih. — In vse te izdaje so večinoma razprodane in
ljudje še vedno povprašujejo po Tomažu Kempčanu,
znamenje, da je ta knjiga tudi Slovencem še vedno nova,
da je torej prav, da jo izda tudi družba sv. Mohora.

Kdo pa je spisal te lepe bukve?  Pisa¬
telja imenujejo navadno Tomaža Kempčana,  ki
je ' bil baje rojen 1. 1379. v mestu Kempen na Nem¬
škem ; živel je pobožno in sveto v samostanu in umrl
1. 1471., star 92 let. Sicer pa o njem vemo le malo
gotovega; življenje njegovo je skrito, a delo njegovo
toliko bolj očito. Toda ne povprašujmo, kdo in kaj

5

je bil pobožni Kempčan, ker sam pravi: Ne povprašuj,
kdo je to rekel; rajši pazi, kaj je povedal! (I. 5. 1.)

Slovenci, tudi vi radi prebirajte in premišljujte,
kar vam pripoveduje knjiga: Hodi za Kristusom!
Kdor ima voljo, trdno voljo zatreti strasti in grešne
navade; ali kdor je sicer brez smrtnih grehov, pa še
poln slabosti; ali kdor je že premagal sam sebe, od¬
vrnil se od greha k Bogu in v Boga veruje, v Boga
upa in Boga ljubi — kdor torej res hoče, kakor knjiga
pravi, za Kristusom hoditi, bral bo s pridom te bukve.
Kdor išče resnice, dušnega prida in večnega izveličanja,
jih bo rad premišljeval; iz srca namreč izvirajo nauki,
zato tudi segajo v srce.

Da bote imeli od te knjige veliko dušnega do¬
bička, pomnite še to-le:

Nikoli ne berite veliko poglavij na enkrat; rajši
manj, morda le eno poglavje vsak dan,  pa tisto
bolj natanko premišljujte tudi po dnevu in skušajte nauke
onega poglavja spolnjevati vsaj tisti dan prav natanko!

Brati smete po vrsti, ali pa kjer se vam odpre,
ker je vsako poglavje za-se neka celota. Da bi si pa
za svoj dušni stan, za različne potrebe v raznih sta¬
novih, za razne nedelje in praznike hitro brez težave
poiskali primernega berila, pridejal sem od zadej stvar¬
nemu kazalu še dve drugi kazali, in sicer velja prvo
raznim potrebam vernikov, na primer: Kaj beri v
skušnjavah, kaj če trpiš, kaj če si vesel, pred spovedjo,
za sv. obhajilo itd. Drugo  kazalo ti kaže: Kaj beri
vsako nedeljo, kaj Marijine in druge praznike. Upam,
da s tem bralcem ustrežem, ker prava beseda o
pravem času  — to velja!

Pri prevodu sem se v obče vestno držal izvirnika;
ker pa je prevod namenjen prostemu narodu, zato sem
temnejše in težje stvari povedal prosto in prav po do¬
mače; misel, upam, da sem povsod pravo povedal.

6

Dobro ste mi služili izmed slovenskih  prestav
posebno Zalokarjeva in bogoslovcev lavantinskih, iz¬
med slovanskih  pa posebno hrvatska M. Filetič-eva.

Iz istega uzroka sem tudi vsakemu poglavju
pridejal kratek sklep.  — Morda se bodo marsikomu
ti pristavki čudni zdeli saj na prvi pogled. Zakaj še
sklepe pridevati poglavjem? V pojasnilo omenim to-le:

1. Knjiga: Hodi za Kristusom  je sem ter
tje težko umljiva in treba je paznega premišlje¬
vanja,  da razumemo vse misli. Priprosti verniki pa
niso vajeni mnogo premišljevati in bati se je, da bi
hitro brali poglavje za poglavjem, ne da bi obstali in
za-se storili kak dober sklep. Na to jih opomni v tej
izdaji sklep  za vsakim poglavjem.

2. Ti pristavki niso v knjigi popolno tuji,
ker sem večinoma  vzel njih misli  iz druzih
Kempčanovih del. — Upam torej, da bodo ti sklepi
množili duhovni dobiček, kterega bodo zajemali bralci
iz Tomaža Kempčana.

Razdeljujoč posamezne odstavke, hodil sem sred¬
njo  pot: da berilo ni preveč raztrgano,  pa tudi ne
preveč nakopičeno.  — Besede iz sv. pisma ali druzih
knjig so bolj razločno  tiskane z razprtimi črkami.

Želeč, da bi „Tomaž Kemnčan" razveseljeval in
utrjeval v pobožnem življčiyu ude družbe sv. Mohora
in druge bralce, sklenem predgovor z besedami učenega
moža,Leibnica: „Blagor jim, ki tako živč, ka¬
kor te bukve uče in niso zadovoljni, da jih
le občudujejo!"  ■—zato zadeniva tudi midva, dragi
moj bralec, svoj križ, kakor naju uči Kempčan, nosiva
ga udana v voljo božjo, moliva drug za druzega, ho¬
diva za Kristusom, da se v nebesih srečno vidiva —
pri Kristusu!

Andrej Kalan.

Knjiga prva.

Koristni opomini za duhovno življenje.

Uvod v prvo knjigo.

Ilfomaža Kempčana knjiga: „Hodi za
**  Kristusom"  se deli v štiri dele ali
štiri manjše knjige. Y prvi  pobožni
pisalec bralca nekako pripravlja za bo-
goljubno, duhovno življenje; jedro  prve knjige
je to-le: Kristjan, spoznavaj sam sebe in pre¬
maguj se; premišljuj poslednje reči: smrt,
sodbo, pekel, nebesa, da se vzbudiš iz dušnega
spanja; pred očmi imej življenje Jezusovo;
išči resnice v besedi božji, zatiraj neredne
strasti, prazno upanje zaničuj, kroti svoj jezik
in skrbi za mir v svojem srcu; v nesreči in
skušnjavi spoznavaj previdnost božjo, slabosti
drugih prenašaj, zatiraj svojo trmo in tvoje
srce bo sprejemljivo za ljubezen božjo!

8

Namen  tej knjigi je: pomagati človeku,
da lože spozna sam sebe; to je za nas najbolj
potrebno, da se spoznamo in ponižamo pred
Bogom, ki le ponižnim daje svojo milost.

1. poglavje.

Hodi za Kristusom in zaničuj vse posvetne
nečimernosti!

1. Kdor hodi za menoj, ne tava
po temi,  pravi Gospod. S temi besedami
nas Kristus opominja, da posnemajmo nje¬
govo življenje in ravnanje, ako hočemo, da
bomo v resnici razveseljeni in prosti slepote
srca. Prizadevajmo si torej prav posebno, da
premišljujemo življenje Jezusa Kristusa!

2. Kristusov nauk presega vse nauke svet¬
nikov, in kdor bi imel Kristusovega duha, našel
bi v tem nauku skrito nebeško jed. Ali zgodi
se, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij,
pa vendar občutijo po njem le malo hrepenenja,
zato ker nimajo duha Kristusovega.

Kdor pa hoče popolno in prav limeti be¬
sede Kristusove, temu si je treba prizadevati,
da vedno tako živi, kakor je živel Kristus.

3. Kaj ti pomaga učeno se razgovarjati o
presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez
ktere nisi prijeten presveti Trojici. Zapomnimo

9

si: Kdor učeno govori, še ni svet in pravičen;
le kdor čednostno živi, tistega Bog ljubi. 'Rajši
imam, da čutim kes, kakor pa bi vedel razlago,
kaj da kes pomeni.

Ko bi ti znal na pamet celo sveto pismo
in vse, kar modrijani uče, ako pa nimaš lju¬
bezni in milosti božje, kaj ti vse to pomaga?
Nečimernost čez nečimernost in vse
je nečimernost,  razun Boga lj ubiti in njemu
edinemu služiti. Največja modrost je ta-le:
Zaničuj svet in išči nebeškega kraljestva!

4. Nečimern je torej, kdor išče minljivega
bogastva in nanj zaupa. Nečimern je tudi,
kdor se poganja za častne službe in se spenja
po visokih stopinjah. Nečimern je, kdor streže
mesenemu poželenju in si tega želi, kar se
mora na zadnje ostro kaznovati.

Nečimern je, kdor si želi samo dolzega
življenja, pa premalo skrbi za bogoljubno življe¬
nje. Nečimern je, kdor skrbi le za sedanje
življenje, prihodnje pa zanemarja. Nečimern
je, kdor ljubi, kar mine naglo kakor blisk,
tje pa ne hiti, kjer ga čaka večno veselje.

5. Spominjaj se pregovora: da se oko
ne nasiti z gledanjem in uho ne na¬
polni s poslušanjem.  Skrbi torej, da od¬
trgaš svoje srce od ljubezni do minljivih rečij in
je obračaš k nevidnim ; zakaj kdor se uda svoji
poželjivosti, si vest skruni in izgubi milost božjo.

10

Sklep.

Sveta Terezija pravi: Vsi, ki hodijo
za Kristusom, morajo po istem potu
hoditi, po kterem je hodil Kristus,
da se ne izgube. Iu le tisti hodi za
Jezusom, ki ga posnema, pristavi sveti
Gregor Veliki, zato je moj sklep:

Pri vseh svojih opravilih bom imel Jezusa
pred očmi, njega bom posnemal, njega ljubil.
Preziral pa bom svet: veselice, bogastvo, čast.

O Bog, daj mi svojo milost, da iščem
vedno, kar je zgoraj, kjer Kristus
sedi na desnici Očetovi!

2. poglavje.

Ponižno misli Bam o sebi!

1. Že po natori hrepeni vsak človek vedno
več vedeti; toda kaj ti pomaga vednost brez
strahu božjega? Boljši je namreč priprost
kmet, ki služi Bogu, nego napihnen modrijan,
ki meri pota nebes, pa sam na-se ne pazi.

Kdor sam sebe dobro pozna, ve, kako
malo je vreden ter se ne veseli človeške hvale.
Ko bi vse vedel, kar je na svetu, ko bi pa ne
imel ljubezni, kaj bi mi pomagalo pred Bogom,
ki me bo sodil po delih?

11

2. Ne želi preveč po vednosti, ker take
želje raztresajo in slepijo človeka. Kteri namreč
kaj vedo, bi radi, da jih imajo dragi za učene
in jih štejejo med modrijane. Veliko je pa tudi
rečij, o kterih vedeti duši malo ali pa nič ne
koristi in zato je nespameten, kdor hrepeni po
dragih rečeh, kakor po tistih, ki služijo njemu
v zveličanje.

Veliko besed še ne nasiti duše, le bogo-
ljubno življenje oživlja duha in čista vest deli
veliko zaupanje do Boga.

3. Kolikor več in kolikor boljše veš, toliko
ostrejše boš sojen, če zato tudi ne živiš toliko
svetejše. Ne napihuj se tedaj, če kaj umeš
ali znaš, marveč v strahu bodi zaradi vednosti,
ki ti je podeljena. Oe misliš, da veliko veš
in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko
več, česar ne znaš!

Ne povzdiguj se torej, temveč rajši pri¬
znaj , da malo veš. Zakaj bi se povzdigoval
nad drage, ker jih je veliko bolj v učenih in v
postavi bolj zvedenih od tebe? Oe želiš kak
dobiček imeti od vednosti in učenja, bodi rad
nepoznan in brez veljave!

4. Največ in najbolje zna, kdor sam sebe
prav spozna in prezira. Zelo moder in popoln
je, kdor sam sebe nič ne ceni, o drugih pa
vedno dobro in veliko misli. In če bi tudi
videl, da kdo dragi očitno greši in kaj hudega

12

stori, vender nikar ne misli, da si ti boljši,
ker ne veš, kako dolgo boš ostal dober. Vsi
smo slabi, vender vedno misli, da najslabši
med vsemi si ti sam.

Sklep.

Kaj je človek, da bi se napihoval? Kar
ima na sebi dobrega, je od Boga, le slabo je
njegovo delo. Ni tedaj uzroka, da bi nosil glavo
po konci. In ko bi si pridobil vse čednosti,
storil je le svojo dolžnost, torej tudi ni uzroka,
da bi se ponašal. Ponižen hočem biti, o sebi
malo misliti, še manj pa govoriti in ponižnosti
se želim vaditi pri Jezusu, ki pravi: Učite
se od mene, ker jaz sem krotak in iz
srca ponižen. Prah nosi na veter,
kdor si brez ponižnosti nabira čed¬
nosti,  pravi sv. Gregor Veliki, zato jaz ne
pozabim besed sv. pisma: Kolikorvečjisi,
toliko bolj se ponižuj v vsem in našel
boš milost pri Bogu!

0 Bog, Ti edini si dober, Ti edini si velik!

3. poglavja.

Kaj te uži resnica?

1. Srečen, kogar uči resnica sama ne v
podobah in minljivih besedah, marveč tako,

13

kakor je sama na sebi. Naša glava in naše
srce nas motita in le malo vidita. Kaj nam
treba preiskovati skrivne in temne reči, saj
zarad njih ne bomo sojeni pri sodbi, ker jih
nismo poznali?

Silno smo nespametni, ako zanemarjamo
koristno in potrebno in iščemo le, kar mika
radovednost, pa nam je v kvar. Oči imamo
in vender ne vidimo.

2. Kaj nas brigajo plemena in vrste stvarij?
Mnogo domišljij se iznebiš, ako te uči večna
Beseda. Vse reči so nastale iz ene Besede
in njo vse oznanujejo in ona je začetek, M
govori tudi nam. Brez te Besede nič prav ne
spoznamo ali ne presodimo. Komur je to eno
vse, kdor vse izvaja v to eno in v tem enem
vse vidi, ta bo stanovitnega srca in miren v Bogu.

O Bog, resnica! združi me s seboj v večni
ljubezni; pogosto mi mrzi, mnogo brati in sli¬
šati : vse namreč je v Tebi, kar hočem in želim.
Obmolknejo naj vsi učeniki, obtihnejo naj vse
stvari pred Tvojim obličjem, Ti sam mi govori!

3. Bolj ko je človek sam v sebi edin in
priprost v svojem srcu, bolj razumeva več in
višjih rečij brez v  težave, ker dobiva od zgoraj
luč spoznanja. Cist, priprost in stanoviten duh
ni raztresen, dasi ima raznovrstna opravila, ker
dela vse v čast božjo in s seboj zadovoljen
ne išče lastnega dobička.

14

Kdo te bolj ovira, kakor tvoje neukročeno,
poželjivo srce? Dober in pobožen človek uredi v
duhu svoja dela, ktera mu je dovršiti. On jih ne
opravlja, kakor želi njegovo pregrešno nagnenje,
ampak ravna, kakor razsodi nj egova zdrava pamet.

Kdo ima hujše boje, kakor kdor prema¬
guje sam sebe; in to bi moralo biti naše
opravilo: da sami sebe premagamo, da smo
dan za dnevom boljši gospodarji sami sebi in
da v dobrem rastemo.

4. Bodi popoln kolikorkoli, brez nepo¬
polnosti nisi nikoli, in modruj, kolikor hočeš,
vender ti nikoli ni vse jasno; 'bolj varno prideš
k Bogu, ako ponižen spoznavaš sam sebe, kakor
pa če si z učenim preiskovanjem beliš glavo.

Zaničevati ne smemo vednosti in znanosti,
ktere si bodi, ker je sama na sebi dobra in
po božji volji, toda zmirom sta boljša čista vest
in lepo življenje. Ker bi bili pa mnogi rajši
učeni, nego bogoljubni, zato se dostikrat zmotijo
in ne obrode skoro nič ali eel6 malo sadu.

5. O da tako marljivo ruvajo pregrehe in
zasajajo čednosti, kakor stavijo vprašanja, ko¬
liko manj bi bilo hudobije in pohujšanja med
ljudmi in ne toliko nereda po samostanih. Ko
se približa sodnji dan, nas prav gotovo ne bodo
vprašali, kaj smo brali, marveč kaj smo storili;
ne, kako smo lepo govorili, ampak kako smo
pobožno živeli.

15

Povej mi, kje so zdaj vsi tisti gospodje
in učeniki, ktere si dobro poznal, ko so še
živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih
mestih sede že drugi in ne vem, ali se jih
še kaj spominjajo. Dokler so živeli, se je
zdelo, da so nekaj, a sedaj vse molči o njih.

6. O kako hitro izgine posvetna čast! O
ko bi bili živeli tako, kakor so učili, potem bi
se bili dobro učili in dobro brali! Koliko jih
na svetu pogubi prazna učenost, ker jim je
malo mar za službo božjo; in ker bolj žele
imenitni kakor pa ponižni biti, zato se izgube
v lastnih mislih.

Ees velik je, kdor ima veliko ljubezen;
res velik, kdor le malo ceni največjo čast. Res
moder je, kdor ima vse posvetno za blato,
samo da si pridobi Kristusa; res dobro po¬
učen pa je, kdor spolnuje voljo božjo, zatajuje
pa svojo lastno voljo.

Sklep.

Beseda, ki je od vekomaj pri Bogu, ne¬
beška večna Resnica, si ti, o moj Jezus! Ti
imaš besede večnega življenja; kdor spolnuje
Tvoje besede, spozna, da so iz Boga. Zato me
ne bo begalo govorjenje ljudij, ampak Tvoja
beseda mi bode prva in sveta. Ker me pa
uči sv. vera, da katoliška cerkev razlaga edina
Tvoje nauke, zato hočem vedno njo zvesto po-

16

slušati, ker šara praviš: Kdor cerkev po¬
sluša, mene posluša. Rad in zvesto bom
zato poslušal božjo besedo, božje nauke, ktere
oznanuje v naše izveličanje katoliška cerkev, ki
je steber in podlaga resnice.

4. poglavje.

Bodi previden pri svojih delih!

1. Ne verjemi vsaki besedi in ne hiti za
vsako željo, marveč previdno in potrpljivo pre¬
udarjaj vsako reč po božji volji. Toda kako
smo žalibog slabi: dostikrat o dragih verja¬
memo in govorimo rajši slabo, kakor pa dobro.
Popolni možje pa ne verjamejo tako radi vsa¬
kemu, kteri kaj pripoveduje, ker dobro vedo,
kako slab je človek, nagnen k hudemu in zelo
omahljiv v besedi.

2. Zelo je moder, kdor pri svojih delih
ni prenagel ali vihrav, pa se tudi ne drži tr¬
masto svoje misli. Tudi ne verjemi besedi
vsakega človeka in kar slišiš ali verjameš, ni¬
kar koj tujim ušesom ne izšepetaj!

Posvetuj se z modrim in vestnim možem
in pojdi rajši po nauk k boljšemu človeku,
kakor pa da delaš po svoji lastni trmi. Sv'eto
življenje stori človeka modrega pred Bogom
in mnogo zvedenega. Kolikor ponižnejši boš,
toliko modrejši in mirnejši boš v vseh rečeh.

17

Sklep,

Gospod, Ti me poznaš in veš, kako sem
nagel in vihrav, in v kako hude zadrege sem
že zabredel zaradi te svoje napake. Spomni
me vsak dan svoje besede: Skrbite bratje,
da previdno ravnate!  Pa ne le na svoje,
tudi na drugih besede hočem natančno paziti;
toda ker poznam svojo slabost, zato vzdihujem
k Tebi: Gospod, vodi moje stopinje
po svoji besedi!

5. poglavje.

Beri svete bukve!

1. V svetih pismih iščimo resnice, ne pa
zgovornosti! Sveto pismo se mora namreč brati
v duhu, v kterem je pisano. V knjigah iščimo
bolj koristi, nego visokega govorjenja. Berimo
zato pobožne in priproste bukve ravno tako
radi, kakor zelo učene in visoke.

Naj te ne moti ime pisateljevo, ali je zelo
učen ali le malo, temveč ljubezen do čiste res¬
nice naj te nagiblje, da bereš. Ne povprašuj,
kdo je to rekel, rajši pazi, kaj da pove.

2. Ljudje minejo, resnicaGospodova
pa ostane vekomaj.  Bog ne dela nobe¬
nega razločka med ljudmi in nam mnogovrstno
govori. Naša radovednost nam je pa pri branju

Hodi za Kristusom. 2

18

večkrat na kvar, ker hočemo do pičice raz¬
umeti, kjer bi bilo treba le priprosto dalje brati.

Ako hočeš s pridom brati, beri ponižno,
priprosto in zvesto, in ne želi sloveti z učenostjo.
Povprašaj rad in molče poslušaj besede svetih
mož; tudi pregovorov starih ne preziraj, ker
se ne pripovedujejo zastonj!

Sklep.

Govori, Gospod, Tvoj hlapec po¬
sluša!  Utrjuj me v svoji sveti veri, ktero
nam nezmotljivo oznanuje in razlaga sv. cer¬
kev ; vem namreč, da le kjer je cerkev, tam
ni smrti, tam je večno življenje, zato naj bodo
njene besede svetilo mojim nogam
in luč mojim potom!

6. poglavje.

le poželi hudega!

1. Kedarkoli človek kaj napačnega poželi,
začuti brž nemir v srcu; zato prevzetnež in
lakomnež nimata nikoli miru, ubogi pa in v
duhu ponižni žive v popolnem pokoju. Člo¬
veka, ki še ni popolnoma odmrl sam sebi,
hitro zbegajo skušnjave in premagajo ga tudi
najmanjše, navadne reči.

Človek slabotnega duha in telesnim ter
posvetnim rečem še nekako nagnen, se težko

19

popolno odtrga od posvetnih želja; zato je več¬
krat žalosten, kedar se skuša odtrgati in hitro
ga prime nevolja, če se mu kdo ustavlja.

2. Ge  pa doseže, kar je poželel, mu koj
pregreha vest obteži, ker udal se je strasti, ki
človeku nič ne pripomore do miru, kakoršnega
je iskal. Pravi srčni mir zadobiš, če se ustav¬
ljaš strastem, ne pa če jim strežeš. Ni torej
miru v srcu pozemeljskega človeka, ne v člo¬
veku, ki je udan posvetnim rečem, ampak mir
vlada v pobožnem in duhovnem človeku.

Sklep.

čutim, da tudi v meni divja hudo pože¬
lenje, da tudi mene oklepa strast v temne vezi;
toda jaz slišim glas božji: Začni svoj boj v
imenu Gospodovem in vojskuj se stanovitno;
sam sebi nič ne zaupaj, upanje svoje stavi v
Boga, čuj in moli, in zmaga bo na tvoji strani!

V ta namen izmolim sedaj za odvrnitev
skušnjav: Oče naš in češčena si Marija.

7. poglavje.

Varuj se praznega zaupanja in prevzetnosti!

1. Nespameten je, kdor v ljudi ali druge
stvari stavi svoje upanje. Ne sramuj se, da
drugim služiš iz ljubezni do Jezusa Kristusa,

2 *

20

ali da te imajo za ubozega na tem svetu. Ne
zaupaj sam sebi, marveč stavi vse svoje upanje
v Boga.

Stori, kolikor moreš, in Bog bo podpiral
tvojo dobro voljo. Ne zanašaj se na svojo uče¬
nost, tudi ne na drage, ki so prebrisani; toliko
bolj pa na milost božjo, ki pomaga ponižnim,
prevzetne pa ponižuje.

2. Ne ponašaj se z bogastvom, če je imaš,
ne z mogočnimi prijatelji; hvali rajši Boga,
ki nam vse daje in vrhu vsega še samega sebe
dati hoče. Ne povzdiguj se, če si velik ali
zalega života; najmanjša bolezen ga lahko raz-
dene in ogrdi. Ne bodi sam v sebe zaljubljen,
če si spreten in zmožen, da se Bogu ne za¬
meriš, ker vse, kar imaš dobrega od natore,
je božje.

3. Ne misli, da si boljši od drugih, da
te morebiti Bog, ki ve, kaj je človek, ne spo¬
zna za slabšega. Ne bahaj se z dobrimi deli,
zakaj Bog drugače sodi kakor ljudje; Boga to
velikrat žali, kar je ljudem všeč.

Ako imaš kaj dobrega na sebi, misli:
drugi so še boljši, zato da ohraniš ponižnost.
Nič ti ne bo na kvar, ako sam sebe niže ce¬
niš, kakor vse druge, zelo si pa škoduješ, če
se le nad enega povzdigneš. Ponižni živi v
vednem miru, v prevzetnem srcu pa vlada srd
in jeza.

21

Sklep.

Zdravje, bogastvo, lepota, čast, učenost,
vse je od Boga; človek sam od sebe nič nima
in nič ne premore. Zato bom rad premišlje¬
val svojo revščino, da se obvarujem prevzet¬
nosti, ki je zoperna Bogu in ljudem. Globoko
v srce hočem si vtisniti besede Tobijeve: Ne
daj, da bi prevzetnost gospodovala
v tvojem srcu ali v tvojih besedah;
zakaj vsa hudobija ima svoj začetek
v prevzetnosti!

O Marija, ponižna dekla Gospodova, prosi
za nas!

8. poglavje.

Ogibaj se prevelike prijaznosti!

1. Ne razodevaj svojega srcavsa-
kemu človeku,  ampak s pametnimi in bo¬
gaboječimi se posvetuj! Z mladimi in tujci se
veliko ne pečaj! Bogatinom se nikar ne pri¬
lizuj in ne kaži se rad pri mogočnežih. Druži
se s ponižnimi in priprostimi, z bogaboječimi
in krepostnimi in pogovarjaj se ž njimi o svetili
rečeh. Ne seznanjaj se z ženskim spolom, mar¬
več priporočaj Bogu sploh vse pobožne ženske.
Znanja le išči z Bogom in njegovimi angelji,
izogibaj pa se prijaznosti ljudij.

22

2. Vse moramo sicer ljubiti, a posebna
prijaznost ni dobra. Prigodi se, da kdo ne¬
poznan zelo slovi, sloves njegov pa izgine, če
je pričujoč in poznan. Nam se zdi, da je
drugim ljubo, če se jim pridružimo, pa za¬
voljo nedostojnega vedenja, ki ga pri nas
opazijo, smo jim kmalu nadležni.

Sklep.

Sveta še ne zaničuje, kdor se rad
druži s posvetnimi ljudmi,  pravi sv.
Efrem. Zato se bom po vzgledu Jezusovem
ogibal druščine; z vsakim bom sicer prijazen,
a prijatelj bom le z bogaboječimi, s ktcrimi
bom združen v molitvi in zatajevanju iskal pri¬
jaznosti pri Bogu.

Pomagaj, Gospod, moji slabosti!

9. poglavje.

Bodi udan in pokoren!

1. Veliko je vredno, živeti v pokorščini
pod višjim in ne biti sam. svoj gospod. Veliko
varnejše je slušati, kakor pa zapovedovati.
Toda dosti jih je pokornih bolj zaradi sile,
kakor iz ljubezni; to jim je pa težavno in zato
radi godrnjajo.

23

Nikoli ne bodo taki v duhu prosti, dokler
se iz celega srca ne podajo zavoljo Boga.
Letaj sera in tj e, pokoja ne bo, dokler se po¬
nižno ne udaš pod oblast višjega. Misel, da
je tu ali tam boljše, jih je že veliko oslepila.

2. Bes je, da vsak rad živi po svoji glavi
in se rajši nagiba tistim, ki so ž njim enakih
mislij. Ge pa je Bog med nami, treba je, da
včasih pustimo tudi svoje misli zavoljo lepega
miru. Kdo je tako moder, da bi vedel vse in
popolnoma prav?

Torej ne upaj sebi preveč, ampak rajši po¬
slušaj , kaj dragi mislijo, če je tvoja misel
prava, pa jo zavoljo Boga opustiš in drazega
poslušaš, verjemi, da boš zato boljši.

3. Večkrat sem namreč slišal, da je var¬
nejše poslušati in svete sprejemati, kakor pa
dajati. Prigodi se tudi, da imata oba prav in
kdor drugemu ne odjenja, kedar to veleva pa¬
met, ali kedar je potreba, kaže, da je na-
puhnen in trmast.

Sklep.

Prirojeno je žalibog človeku, da rajši
ukazuje, nego posluša; toda jaz se nočem
ravnati po svoji pokvarjeni natori, ampak po veri,
ktera me uči, da je pokorščina lepa in zasluž¬
na čednost. Boljše  je,  pravi Rodriguec,
proti svoji volji pobrati bilko od

24

tal, kakor pa po svoji volji pridigati,
postiti se in do krvi bičati. Zato ho¬
čem posnemati svojega božjega učenika, da
bo tudi moja jed: izpolnjevati voljo
Očeta, ki je v nebesih.

10. poglavje.

Ne govori brez potrebe!

1. Varuj se šuma ljudij, kolikor moreš,
ker v škodo ti bo, ako se vtikaš v posvetna
opravila, če tudi nič hudega ne misliš; ker
nas kmalu nečimernost ognusi in zaplete.

Želim, da bi bil večkrat molčal in da bi
ne bil hodil med ljudi.

Zakaj pač tako radi govorimo in med
seboj blebetamo, ker vender malokdaj nehamo
govoriti, da bi ne omadeževali svoje vesti?
Zato tako radi govorimo, ker drug od druzega
želimo v pogovorih tolažbe in bi si radi olaj¬
šali srce, ktero tlači toliko različnih mislij. In
najrajši o takih rečeh govorimo in mislimo,
ktere najbolj ljubimo ali si jih želimo, ali pa
o takih, o kterih mislimo, da so nam na potu.

2. Pogosto pa je, žalibog, vse zastonj in
brez prida, ker zunanja tolažba zel6 škoduje
notranji in božji tolažbi; zato treba čuti in
moliti, da nam čas ne mine brez prida. Oe

25

smeš, ali pa še je dobro, da govoriš, govori,
kar je spodbudno.

Mi zanemarjamo po slabi navadi svoje
poboljšanje in to je poglaviten uzrok, da ne
krotimo svojega jezika. Pobožni pogovori o
svetih rečeh pa so dobri za duhovno rast, po¬
sebno kedar se v Bogu dražijo ljudje enega
srca in enega duha.

Sklep.

K j e r j e v e 1 i k o g o v o r j e n j a, n i b r e z
greha; zelo pa je moder, kdor kroti
svoje ustnice,  pravi sv. Duh. Zato skle¬
nem, da bom v prihodnje bolj previden v
svojem govorjenju, s kterim sem do sedaj to-
likrat žalil Boga. Pred molitvijo in pred vsa¬
kim govorjenjem vzdihnem k Bogu:

Gospod 1 , odpri moje ustnice!

11. poglavje.

Skrbi za mir in rasti v dobrem!

1. V lepem miru bi živeli, ko bi se ne
vtikali v govorjenje in ravnanje dragih, ki nas
nič ne brigajo. Kako more kdo dolgo ostati
miren, ki se meša v tuje skrbi in išče prilike
za to med svetom, v srcu pa je premalo ali
redko kedaj zbran? Blagor priprostim, kajti
imeli bodo mnogo mira.

26

2. Zakaj so bili med svetniki nekteri tako
popolni, zakaj so tako radi premišljevali? Zato,
ker so se prizadevali odmreti vsemu posvetnemu
poželenju; zato jim je bilo mogoče, s celim
srcem služiti Bogu in brez ovire za-se skrbeti.

Mi se preveč udajamo lastnim strastem
in smo preveč v skrbeh za minljive stvari.
Redkokedaj tudi popolno premagamo kako na¬
pako in ne vnemamo se, da bi bili vsak dan
boljši, zato ostanemo mrzli in mlačni.

3. Ko bi bili sami sebi popolno odmrli,
in bi ne bili tako gosto zapleteni v pozemeljske
stvari, umeli bi tudi božje reči in nekoliko vsaj
občutili nebeško premišljevanje. Največi in
edin napotljaj je ta: mi se ne varujemo strastij
in poželjivostij, in se ne trudimo nastopiti po¬
polnega pota svetnikov. Včasih nas zadene celo
majhna zopernost, nam preveč podere srce
in mi iščemo tolažbe pri ljudeh.

4. Ko bi se trudili in vojskovali po ju¬
naško, videli bi gotovo nad seboj pomoč Go¬
spodovo iz nebes; kajti on je pripravljen po¬
magati vsem, ki se bojujejo in upajo v njegovo
milost, in nam zato ponudi priliko za boj, da
zmagamo.

Ako bi stavili svoje poboljšanje le v zu¬
nanja opravila, bi bil kmalu konec naši po¬
božnosti ; zato zamahnimo sekiro na korenino,
iztrebimo strasti in zadobili bomo mir srca.

27

5. Ko bi vsako leto izrovali le eno na¬
pako, kmalu bi bili popolni; a zdaj je mnogo¬
krat ravno narobe; mi spoznamo, da smo bili
prve dni spreobrnenja boljši in čistejši, kakor
pa veliko let po obljubi.

Mi bi morali od dne do dne rasti v go¬
rečnosti in v poboljšanju, a zdaj se nam zdi
že veliko, ako ohranimo le iskrico prvega ognja.
Ko bi se le nekoliko prisilili s početka, sto¬
rili bi potem vse lahko in z veseljem.

6. Težko je navado opustiti, a še teže
svojo trmo. Toda če ne zmoreš tega, kar je
majhno in lahko, kedaj boš pa težje prema¬
gal? Kar od začetka se ustavi svojemu na-
gnenju in sleci slabo navado, da te ne zavodi
s časom v večje težave. O ko bi ti pomislil,
koliko miru bi pripravil sam sebi in koliko
veselja drugim, ko bi bil dober, gotovo bi
pridnejše skrbel za duhovno rast!

Sklep,

Kaj bi imel, če bi bilo vse na svetu moje,
če nimam miru v svojem srcu? Iskal sem
do sedaj miru med svetom, a našel ga nisem.
Ti, Gospod, me učiš, da naj ga iščem s Teboj
sam v sebi. Toda tudi v mojem srcu divjajo
strasti, vlada nemir. Kavno zato se vojskuj,
mi praviš, s svojim poželenjem, odmri svetu

28

in našel boš mir, kakoršnega ti svet
ne more dati, pa tudi ne vzeti!

12. poglavje.

Nadloge so koristne.

1. Dobro za nas, da imamo včasih kaj
težav in zopernostij; spominjajo namreč člo¬
veka, da se spozna tujca na tem svetu, da naj
torej ne upa na nobeno pozemeljsko stvar.

Dobro je, da nam včasih ugovarjajo, da
hudo in krivo o nas sodijo, če tudi dobro de¬
lamo in nameravamo; to nas ponižuje in va¬
ruje nečimeme časti. Tedaj nam r eč iščemo bolj
iskreno Boga za svojo notranjo pričo, kedar
nas ljudje malo cenijo in nas ostro sodijo.

2. Tako bi moral človek utrjen biti v Bogu,
da mu ne bo treba iskati mnogih tolažeb pri
ljudeh. Kedar je blag človek v stiskah ali v
skušnjavah, ali kedar ga mučijo slabe misli,
tedaj spozna, kako potreben je Bog človeku
in da brez njega nič dobrega ne premore.

Takrat tudi žaluje in vzdihuje in moli
zavoljo nezgod, ki jih trpi; takrat se celo na¬
veliča življenja in si želi smrti, da bi razvezan
bil pri Kristusu. Takrat tudi spozna, da po¬
polne varnosti in stanovitnega miru ni najti
na svetu.

29

Sklep.

Nadloge so človeku koristne; to je spo¬
znal že David, rekoč: Blagor mi, da mo¬
ram trpeti, ker s tem se učim Tvoje
postave  (o Bog)! To nam kažejo Jezus,
Marija in svetniki božji, ki so hodili za njim;
zakaj Kristus je za nas trpel in nam
vzgled zapustil, da tudi mi hodimo
po njegovih stopinjah.  —- Tudi jaz ho¬
čem stopiti v Jezusove stopinje, zato bom voljno
prenašal britkosti, ktere mi Bog pošlje.

Trpeči Jezus, podpiraj me, kedar trpim,
da se ne izneverim svojim sklepom!

13. poglavje.

Zatiraj skušnjave!

1. Dokler smo na svetu, ne moremo biti
brez težav in brez skušnjav; zato je zapisano
v Jobovih bukvah: Vojska je človekovo
življenje na svetu.  Pazi torej vsak v
svojih skušnjavah in čuj v molitvah, da ne
dobi hudič prilike in ga ne zapelje, kajti on
nikdar ne počiva, ampak hodi okrog ter
išče, koga  hi  požrl.

Nikdo ni toliko popoln in svet, da bi
včasih ne imel skušnjav in popolno brez njih
ne moremo hiti.

30

2. Vender so skušnjave, dasi nadležne in
težavne, človeku mnogokrat dobre, ker ga po¬
nižujejo, čistijo in poučujejo. Svetniki so vsi
pretrpeli veliko težav in skušnjav ter rastli v
poboljšanju. Tisti pa, ki niso mogli prenašati
skušnjav, so se pokujšali in odpadli.

Ni tako svetega stanu in ne tako skritega
kraja, kjer bi ne bilo skušnjav ali zopernostij.

3. Človek ni nikoli zadosti varen pred
skušnjavami, dokler živi, ker skušnjave imajo
v našem srcu svoj vir. Ker smo v poželji-
vosti rojeni, zato si skušnjave in nadloge po¬
dajajo roke in vedno nam je kaj trpeti, ker
smo izgubili srečo prve nedolžnosti.

Veliko se jih trudi ubežati skušnjavam,
pa še globeje zabredo vanje. Samo z begom
ne moremo zmagati, toda potrpežljivi in res¬
nično ponižni postanemo krepkejši, kakor vsi
sovražniki.

4. Kdor se skušnjavam izogiba le po zu¬
nanje, pa ne izruje korenine, tak bo slabo na¬
predoval; da, še hitreje se povrnejo zopet k
njemu in še britkeje mu bo pri srcu. Pola¬
goma, s potrpežljivostjo in stanovitnostjo boš
z božjo pomočjo bolje zmagal, kakor s trmo
in lastno silo.

V skušnjavi povprašuj za svet in ne ravnaj
ostro z onim, ki ga muči skušnjava, marveč
tolaži ga, kakor bi si sam želel!

31

5. Od kod vse skušnjave? Od tod, ker
vedno omahujemo in imamo premalo zaupanja
v Boga; kakor namreč valovi čoln brez krmila
sem ter tje drve, tako se mnogovrstne skuš¬
njave lotijo vnemarnega človeka, če zapusti
svoj sklep. — Ogenj skuša železo, skušnjava
pa pravičnega človeka. Velikrat ne verno, kaj
premoremo; skušnjava pa razkrije, kaj smo.

Zato nam je paziti posebno o početku
skušnjave; takrat namreč sovražnika najlože
premagamo, ako mu nikakor ne dovolimo
vstopiti v naše srce, marveč mu že pred pra¬
gom zastopimo pot, brž ko potrka. Nekdo
pravi zato:

S kraja se srčno upri, sicer je zdravilo prepozno,
Ko že zastarano zlo zjeda človeku srce!

Najpoprej se namreč duha loti le misel,
na to silovita domišljija, človeka začne mikati,
vzbudi se hudo poželenje in slednjič privoli.
Tako polagoma ves hudobni sovražnik v nas
pride, ker se mu nismo uprli o začetku. In
čimdalje kdo odlaša in se ne upre, tem bolj
peša od dne do dne, njemu nasproti pa moč
dobiva sovražnik.

6. Nekteri trpe kmalu po svojem spre-
obrnenju huje skušnjave, drugi pa na koncu;
drugim spet je skoro ves čas njihovega življenja
hudo. Nekteri imajo le malo skušnjav, kakor po
svoji modrosti in pravičnosti odloči Bog, ki tehta

32

stan in zasluge ljudij, in obrača vse v blagor
svojih izvoljenih.

7. Zato ne obupajmo v skušnjavah, am¬
pak še bolj goreče prosimo Boga, da nas mi¬
lostno podpira v vseh nadlogah, saj on, po
besedah sv. Pavla, tako obrne vsako skuš¬
njavo, da jo je nam mogoče prenesti.
Ponižujmo torej pred Bogom svoja srca v vseh
skušnjavah in stiskah, ker on bo rešil in po¬
višal ponižne v duhu.

8. V skušnjavah in nadlogah pokaže člo¬
vek, koliko se je poboljšal; v njih raste za-
služenje in čednost se lepše sveti. Nič po¬
sebnega ni, če je človek pobožen in goreč,
dokler ne čuti nikake nadloge; veliko popol¬
nost pa obeta, kdor je v zopernostih potrpežljiv.

Nekteri se ubranijo velikim skušnjavam,
premagujejo jih pa vsakdanje, majhne, zato
da bi ponižani nikoli v velikih v se ne za¬
upali, ker so v tako majhnem slabi.

Sklep.

Vem, da brez skušnjav ne bom nikoli na
svetu, ker sv. Avguštin pravi: „Popolno brez
skušnjav ne more živeti služabnik božji,
ker nikdo ne dobi venca za zmago, kdor
ni zmagal — in nikdo ne zmaga, kdor
se ne vojskuje in nikdo se ne more voj¬
skovati, ako ga ne napadejo.” — Vem pa

33

tudi, da nobena skušnjava ni tako silna, da bi
je ne premagal z božjo pomočjo. Zato hočem,
kakor Gospod govori, čuti in moliti in po Je¬
zusovem vzgledu premagovati skušnjave, rekoč:
Beži, satan, zakaj pisano je: Boga,
svojega Gospoda, moli in njemu sa¬
memu služi!

Gospod, ne vpelji nas v skušnjavo!

14. poglavje.

Ogibaj se predrzne sodbe!

1. Na-se glej in ne sodi dejanja druzih!
Druge soditi je prazno delo; dostikrat se pri
tem zmotiš in lehko grešiš; sam sebe soditi
in preudarjati pa je vselej dobro. — Kakor
nam je kaka reč pri srcu, tako jo radi sodimo,
ker pravično sodbo lehko pregledamo zavoljo
lastne ljubezni. Ko bi vedno samo Boga imeli
v svojih željah, bi ne bili tako brž zbegani,
kedar kdo nasprotuje našim mislim.

2. Dostikrat nas pa kaj v srcu skritega,
ali zunaj očitega enako vleče. Mnogi v svojih
delih iščejo sebe, pa sami ne vedo. Morda
so tudi mirni, dokler se godi vse po njih volji
in misli; če se pa stvar drugače zasuče, kakor
žele, so precej nepokojni in žalostni. — Za¬
voljo različnih mislij in sodba se mnogokrat
sprejo prijatelji in domači, duhovni in pobožni.

Hodi za Kristusom. 3

34

3. Težko je pustiti staro navado, in no-
beden v  se ne da rad dalje voditi, kakor sam
vidi. Oe ti več zaupaš svoji pameti in pridnosti,
kakor pa moči Jezusa Kristusa, boš malokedaj
in le pozno razsvetljen; zakaj Bog hoče, da
mu popolnoma služimo in vso svojo pamet
nadomestimo z gorečo ljubeznijo.

Sklep.

Nesodite, danebotesojeni,  pravi
Gospod. Ne bom torej bližnjega brez potrebe
sodil, ker se lehko motim in ker vidim, koliko
slabega imam še sam v srcu. Kakor sam sebi
rad prizanašam, tako bom tudi svojemu bliž¬
njemu, da bo Bog meni milostljiv, ker Bog je
sam sebi pridržal sodbo.

Jezus, bodi mi milostljiv sodnik!

15. poglavje.

Delaj iz ljubezni!

1. Za nobeno reč na svetu in nobenemu
človeku na ljubo ne smeš kaj pregrešnega
storiti; da pa potrebnemu pomagaš, smeš
včasih opustiti dobro delo ali pa tudi z bolj¬
šim zamenjati. Takrat namreč ne opustimo
dobrega dela, ampak je le v boljše spremenimo.

Zunanje delo brez ljubezni nič ne velja;
vse pa, kar se iz ljubezni stori in če je tudi

35

malostno in zaničevano, rodi obilen sad. —
Bog namreč bolj gleda na to, iz kolike lju¬
bezni kdo kaj stori, kakor pa na to, koliko stori.

2. Kdor veliko ljubi, veliko stori. Veliko
pa dela, kdor prav dela; prav pa dela, kdor
rajši služi dragim , kakor pa lastni volji. —
Večkrat mislimo, da nas vodi prava ljubezen,
pa je le lastno poželenje, ker se med seboj
zelo rado draži: natorno nagnenje, lastna volja,
upanje povračila in pa želje po zložnem življenju.

3. Kdor ima pravo in popolno ljubezen,
ne išče sam sebe v nobeni reči, mar le želi,
da bi se Bogu čast dajala vse povsod. Tak
tudi nikomur ni zavidljiv, ker se neče le sam
veseliti; tudi sam v sebi se noče radovati,
ampak nad vse želi le v Bogu srečen biti. —
Nikomur nič dobrega ne pripisuje, ampak le
Bogu, ker iz Boga vse izvira in v Bogu slednjič
vsi svetniki srečni počivajo.

O kdor bi imel le iskrico prave ljubezni,
občutil bi gotovo, da je vse pozemeljsko prazno

in nečimerno! „, ,

Sklep.

Kako malo sem še do sedaj storil iz lju¬
bezni do Boga! Ker pa spoznam, da imajo le
dela iz čiste ljubezni storjena pri Bogu veljavo,
zato hočem pri vseh svojih delih v prihodnje
imeti namen, Boga ž njimi častiti. — Moje
vodilo bodi: Vse v večjo čast božjo!

3 *

36

16 . poglavje.

Prenašaj slabosti druzih!

1. Cesar ne moreš poboljšati na sebi ali
na druzih, voljno prenašaj, dokler Bog drugače
ne odloči. Misli, da je to morda boljše zate,
ker se skušaš in vadiš v potrpežljivosti, brez
ktere naše zasluženje ne velja veliko. Vender
pa zavoljo takih ovir prosi Boga, da ti jih
pomaga voljno nositi.

2. Ge si koga enkrat, dvakrat opomnil,
pa te ne posluša, nikar se več ž njim ne pre¬
piraj, marveč izroči vse Bogu, da se zgodi nje¬
gova volja in čast pri vseh njegovih služab¬
nikih. Bog zna hudo tudi v dobro spremeniti.

Potrpežljivo prenašaj napake in mnogo¬
tere slabosti druzih, ker morajo tudi drugi s
teboj v marsičem imeti potrpljenje. Ako sam
ne moreš vselej tak biti, kakor bi rad,  kako
hočeš, da bi drugi po tvoji volji bili? Kadi
bi, da bi bili drugi popolni, sami pa ne po¬
boljšamo svojih napak.

3. Mi hočemo, da bi druge ostro svarili,
sami pa nočemo svarjeni biti. Ni nam všeč,
ako so drugi mehkužni, in vendar sami sebi ,
vse privolimo. Mi želimo, da bi druge krotili
po postavah, pa nikakor ne trpimo, da bi se
nam kaj kratilo.

Vidimo torej, da svojega bližnjega malo-
kedaj tako sodimo, kakor sami sebe. Ko bi

37

bili vsi popolni, kaj bi pač imeli potem trpeti
od družili za Boga?

4. Bog pa je zdaj tako določil, da se
učimo drug druzega bremena nositi, ker ni
nikdo brez napak, nikdo brez težav, nikdo sam
sebi zadosti, nikdo sam za-se dovolj moder;
ampak drug z drugim moramo potrpeti, med¬
sebojno se tolažiti in pomagati, poučevati in
opominjati.

Koliko je vredna tvoja krepost, pokaže
se najbolj v nadlogi. Priložnosti namreč ne
store človeka slabega, pač pa pokažejo, kako-

šen da je. ,

J  Sklep.

Kakor si Ti, o Jezus, voljno prenašal sla¬
bosti svojih učencev, tako hočem tudi jaz s
Tvojo pomočjo potrpeti s slabostmi svojega
bližnjega. Vem namreč, da bi moj bližnji
morda veliko bolji bil od mene, ko bi bil
toliko dobrot prejel od Boga, kakor jaz; zato
nikoli nečem pozabiti besed sv. Pavla: Drug
druzega bremena nosite, da bote
dopolnili postavo Kristusovo!

17. poglavje.

Kako treba v samostanu živeti?

1. Ako hočeš z drugimi v miru in edi¬
nosti živeti, treba, da v mnogih rečeh sam

38

sebe premaguješ. Ni majhna reč v samostanu
ali zadrugi prebivati, tam brez pritožbe živeti
in zvesto vzdržati do konca. Blagor mu, kdor
tu prav živi in srečno umrje.

Ako hočeš obstati in dobro napredovati,
misli, da si popotnik in tujec na zemlji. Pri-
prost moraš postati zavoljo Kristusa, če hočeš
pobožno živeti.

2. Samostanska obleka in kratki lasje ne
pomagajo mnogo, le kdor spremeni življenje
in popolno zatare strasti, tak je pravi menih.
Kdor kaj druzega išče razun Boga in pa
zveličanja svoje duše, našel bo same nadloge
in bridkosti. In kdor se ne trudi najmanjši biti
in vsem podložen, ne bo imel dolgo pokoja.

3. Služit ne pa gospodovat si prišel; ne
pozabi, da je tvoj poklic: delati in trpeti, ne
pa: praznovati in se razgovarjati. Skuša se
torej tukaj človek, kakor zlato v peči. — Tu
samo taki obstoje, ki se iz vsega srca ponižajo
zavoljo Boga.

Sklep.

Kdor v samostanu živi, mora zraven za¬
poredij božjih izpolnovati tudi evangeljske svete;
kdor hoče torej srečno živeti v celici , mora
svetu, pa tudi sam sebi odmreti in edinemu
Bogu živeti. Ravno tako je tudi med svetom:
mir srca ohranijo le taki, ki zatajujejo svojo
voljo in so v vseh rečeh pokorni volji božji.

39

Zgodi se Tvoja volja, kakor v
nebesih, tako na zemlji!

18 . poglavje.

Pazi na vzglede svetih očakov!

1. Poglej na žive vzglede svetih očakov,
kako odseva od njih prava popolnost in po¬
božnost in videl boš, kako malo, kako skoro
nič ni, kar mi delamo. O kaj smo mi, če se
z onimi primerjamo!

Svetniki in prijatelji božji so služili Go¬
spodu lačni in žejni, v mrazu in nagoti, de¬
lali so in se trudili, bedeli so in se postili,
molili in pobožno premišljevali, zvesti so bili,
dasi so jih preganjali in mnogo zaničevali.

2. O koliko silnih nadlog so pretrpeli
apostoli, mučenci, spoznovalci, device in drugi
vsi, ki so hodili za Kristusom! Vsi ti so
namreč sovražili na tem svetu svoje duše, da
so jih ohranili za večno življenje. — O kako
ostro so živeli in se zatajevali sveti očaki v
puščavi, kako dolge, kako težke skušnjave so
prebili, kolikrat jih je nadlegoval hudobec, ko¬
liko in kako goreče molitve so Bogu darovali,
kako ostri so bili.v postu, kako vneti in goreči
za svoje poboljšanje, kako srčno so se vojsko¬
vali, da bi iztrebili napake in kako čisto je le
po Bogu hrepenelo njih srce!

40

Po dnevu so delali, po noči neprenehoma
molili in tudi med delom nikdar niso nehali
v srcu moliti.

3. Vsako uro so dobro porabili; vsaka
ura v službi božji se jim je zdela kratka in
večkrat so našli toliko sladkosti v premišlje¬
vanju, da so celo na telesne potrebe in kre¬
pila pozabili.

Odpovedali so se bogastvu, službam, ča¬
stem, prijateljem in sorodnikom; ničesar niso
poželeli od sveta, uživali so toliko, da so ži¬
veli in zoperno jim je bilo celo za potrebo
streči svojemu telesu.

Revni so bili torej v posvetnih rečeh, ali
zelo bogati v milosti in čednostih. Zunaj so
stradali, a znotraj jih je krepila milost in to¬
lažba božja.

4. Svetu so bili tuji, Bogu pa bližnji in
ljubi prijatelji. Sami sebe niso nič cenili in
ljudje so jih zaničevali, toda Bogu so bili ljubi
in dragi. — Bili so res ponižni, polni ljubezni
in potrpežljivosti; zato so se od dne do dne
boljšali na duši in velike milosti dobivali od
Boga. Vsem bogaboječim so lep vzgled in oni
naj nas opominjajo bolj k poboljšanju, kakor
pa mnogi mlačni k vnemarnosti.

5. O kako goreči so bili vsi menihi ob
ustanovitvi svojih svetih redov. 0 kako so bili
pobožni pri molitvah, kako so se skušali v

41

čednostih, kak red je vladal med njimi; kako
so spoštovali in pokorni bili vsem ukazom
učenikovim. — Stopinje, ki so jih pustili, še
sedaj spričujejo, da so bili ros sveti in po¬
polni možje, ki so se junaško vojskovali in
premagali svet.

Zdaj pravijo, da je že svet, kdor ne pre¬
lomi postave in kdor voljno nosi naloženo butaro.

6. O kako mlačni in zanikerni smo mi v
svojem stanu, ker tako hitro odnehamo od
prvotne gorečnosti in se nam skoraj toži živeti
zavoljo vnemarnosti in mlačnosti. — O da
vendar popolno ne ugasnejo želje po pobolj-
šanju v tebi, ki si tolikokrat občudoval mnoge
vzglede pobožnih ljudij!

Sklep.

Bodite sveti, ker je Bog svet,
pravi sv. pismo. Koliko ljudij je poslušalo ta
glas in sedaj so zato svetniki.  Tudi jaz
sem dolžan posvetiti se. Toda kako? Bogu
se zahvalim, da me je sprejel že na zemlji v
edino pravo cerkev, ki se tudi sveta  imenuje.
Kakor poslušen otrok hočem poslušati svoje
matere nauke, prejemati sv. zakramente in po¬
snemati svetnike, da tudi jaz kedaj porečem:
Živim, pa ne več jaz, ampak Kristus
živi v meni!

42

19. poglavje.

Kako živi pobožni menih?

1. Življenje dobrega meniha mora biti
vseh čednostij polno, da je v resnici tako, ka-
koršno se kaže ljudem. Prav za prav mora v
srcu še več biti, kakor se kaže od zunaj, ker
Bog nas gleda, kterega moramo najbolj slaviti
in kakor angelji hoditi pred njegovim obličjem.

Vsak dan, treba, da ponavljamo svoj sklep
in se vnemamo za gorečnost, kakor da bi se
bili še le danes spreobrnili, rekoč: Podpiraj
me, Gospod Bog, v dobrem sklepu in svoji
sveti službi in dodeli, da vsaj danes odločno
začnem, ker vse nič ni, kar sem storil do zdaj.

2. Kakoršni bodo naši sklepi, tako bo
tudi naše poboljšanje; in mnogo se mu je
treba truditi, kdor hoče v dobrem rasti. Ako
celo tisti, ki stori trden sklep, pogosto peša,
kaj bo še le z onim, ki redkokedaj kaj sklene
in še takrat ne dovolj trdno. — Mnogovrstno
pa zanemarjamo sklepe in že majhna zamuda
naših duhovnih vaj je redko brez škode.

Pravični so pri svojih sklepih opirajo bolj
na božjo milost, nego na lastno modrost, in
to vselej store, kedar se česa lotijo. Človek
namreč obrača, Bog pa obrne in naša pota
niso v n a š i oblasti.

3. Če zavoljo pobožnosti ali v prid svo¬
jega bližnjega kedaj opustiš navadno vajo, jo

43

še pozneje lahko nadomestiš. Oe jo pa iz nave-
ličanja ali vnemarnosti lahkomišljeno opustiš, je
to dovolj kazni vredno in občutil boš škodo.

Prizadevajmo se, kolikor nam drago, ven-
der še obnemoremo v mnogih, majhnih rečeh.
Skleniti pa moramo vselej nekaj gotovega, po¬
sebno zoper ono, ki nas bolj ovira. Telo in
dušo moramo vedno opazovati in urejevati,
ker je oboje dobro za poboljšanje.

4. če ne moreš zmiraj imeti zbranih
rnislij, zberi jih vsaj včasih in to najmanj
dvakrat na dan: zjutraj in zvečer. Zjutraj
stori sklep, zvečer pa premišljuj svoje življe¬
nje , kaj si čez dan govoril, delal in mislil;
ker s tem si morebiti žalil Boga in bližnjega.

Junaško se opasuj zoper skušnjave hudi¬
čeve, zatiraj požrešnost in lože boš krotil vsako
močno nagnenje. — Popolno brez dela ne
postopaj nikoli; marveč beri, piši, moli, premiš¬
ljuj ali sploh kaj koristnega delaj; toda te¬
lesna opravila naj se opravljajo po pameti in
vsako opravilo ni za vsaeega.

5. Kar za vse ne velja, tega ne kaži
očitno, zakaj bolj varno je skrivaj opravljati
zasebna opravila. Vender pa se varuj, da ne
boš za občna opravila len, za svoja zasebna
pa vnet; ampak kedar si popolno in zvesto
izpolnil naloženo dolžnost, potem, če je še čas,
se prepusti sebi, kakor želi tvoje pobožno srce.

44

Vsaka vaja ni za vsakega, ampak meni
je prva ljubša, tebi pa draga. Tudi za razne
čase ugajajo različne vaje, ker so nektere bolj
primerne o praznikih, druge pa ob delavnikih.
Nektere so nam bolj potrebne v skušnjavi,
druge pa v mirnem in pokojnem času. To
rajši premišljujemo, kedar smo žalostni in
drago, kedar smo veseli v Gospodu.

6. Ob velikih praznikih je potreba, da po¬
navljamo pobožne vaje in svetnike bolj goreče
na pomoč kličemo. Od praznika do praznika
treba, da delamo sklepe, kakor da bi nam bilo
tedaj iti iz tega sveta in preseliti se na večni
praznik.

Zato se ob svetih časih skrbno priprav¬
ljajmo in pobožnejše živimo ter natančnejše
izpolnujmo vsako zapoved, kakor da bi že skoraj
prejeli od Boga plačilo za svoje delo.

7. In če nas Bog tudi še ne pokliče iz
sveta, mislimo, da smo še premalo priprav¬
ljeni in ne še vredni tolike slave, ki se bo raz¬
odela nad nami ob določenem času, torej se
še marljivejše na pot pripravljajmo! — Blagor
hlapcu,  pravi sveti Luka evangelist, kogar
Gospod, kedar pride, najde čujo-
čega; resnično vampovem, postavil
ga bo nad vse svoje imetje.

45

Sklep.

Nisem sicer v samostanu, vendar tudi
med svetom se človek ne zveliča brez čed¬
nosti, zato se hočem tudi pridno vaditi v po¬
božnem življenju; v ta namen bom ta svoj
sklep ponovil vsako jutro, zvečer pa natančno
izpraševal svojo vest. Milost Tvoja, o Gospod,
podpiraj mojo slabost!

2 . 0 .  poglavje.

Bodi rad sam in molčeč!

1. Išči si pripravnega časa, da sam za-se
živiš in premišljuj dobrote božje! Ne bodi
radoveden! — Beri to, kar te bolj h kesu na¬
giba, kakor pa raztresa. Ako se izogneš ne¬
potrebnim pogovorom, ako brez dela ne po¬
stopaš in tudi ne poslušaš praznih novic in
govoric, našel boš dovolj pripravnega časa za
sveto premišljevanje.

Največji svetniki so se umikali človeškim
družbam, karkoli so mogli ter so rajši v sa¬
moti služili Bogu.

2. Rekel je nekdo: Kolikorkrat sem
bil med ljudmi, vselej sem slabši
prišel domov.  To skušamo, kedar se dolgo
pogovarjamo. Lože je popolno molčati, kakor
pa se ne pregrešiti z besedo. Lože je doma

4G

skrivaj živeti, kakor med ljudmi dovolj se va¬
rovati.

Kdor tedaj želi doseči notranje in duhovno
življenje, mora se z Jezusom umikati množi¬
cam. Nikdo se ne pokaže varen, kdor ne živi
rad za-se. — Nikdo varno ne govori, kdor rad
ne molči. — Nikdo ni varen prvi, kdor ni rad
dragi. — Nikdo varno ne ukazuje, kdor se ni
dobro naučil pokorščine.

3. Nikdo se brez skerbi ne veseli, kdor
nima mirne vesti. Vender pa so bili svetniki
pri vsej varnosti polni strahu božjega, in zato
niso bili nič manj skrbni in ponižni, če so se
tudi lesketali v lepih čednostih in v milosti.

Hudobnež pa se čuti varnega zato, ker je
napuhnen in domišljav, a naposled vara sam
sebe. Ne obetaj si nikoli varnosti v tem živ¬
ljenju, če tudi se zdi, da si dober menih ali
pobožen puščavnik.

4. Mnogokrat so taki, ktere so ljudje bolj
cenili, zabredli v večje nevarnosti, ker so pre¬
več zaupali va-se. Zato je za marsikoga bolje,
da ni popolno brez vseh skušnjav, zato da ni
preveč brezskrben, da se ga ne loti napuh, in
da se preveč ne uda zunanjim tolažbam.

O kako mirno vest bi ohranil, kdor bi
nikoli ne iskal minljivega veselja, kdor bi se
nikdar ne pečal s svetom! — O kako popoln

47

mir in. pokoj bi užival, kdor bi odstranil vsako
nečimerno skrb in le na zveličalne in božje
reči mislil!

5. Nebeške tolažbe je vreden le tisti, ki
se je marljivo vadil v svetem kesanju. Ako
hočeš biti skesanega srca, zapri se v svojo
hišico in umakni se posvetnemu šumu, kakor
je pisano : Kesajte se v svojih hišicah!
— V celici dobiš, kar zunaj večkrat izgubiš!
Cim rajši si doma, tem ljubši ti bo dom; če
pa nisi rad doma, ti bo zopern dom. Ako si v
začetku svojega spreobrnenja rad bival v ce¬
lici in jo varoval, bode ti pozneje prijateljica
ljuba in presladko tolažilo.

6. V molčanju in pokoju se boljša po¬
božna duša ter razumeva skrivnosti sv. pisma.
V  samoti najde potoke solza, v kterih se koplje
in čisti vsako noč, ona je toliko bliže svojemu
Stvarniku, kolikor dalje je ločena od posvet¬
nega hruma.

Kdor se torej loči od prijateljev in znan¬
cev, njemu se bliža Bog s svetimi angelji.
Bolje je skrito živeti in za-se skrbeti, kakor
pa sebe zanemarjati in čudeže delati.

Hvale vredno je za meniha, če le redko
hodi od doma, nerad se kaže in tudi nerad
gleda po v  ljudeh.

7. Čemu bi gledal, česar ne smeš imeti?
8 v e t p r e i d e in p o ž e 1 e n j e n j c g o v o. Me-

48

sena poželjivost te vabi na sprehod; toda ko
mine ura, kaj prineseš seboj? Težko vest in
raztreseno srce. — Vesel greš od doma, pa
se dostikrat žalosten vrneš, in veseliš se pozno
v noč, pa si zjutraj ves pobit.

Tako je vsako telesno veselje v začetku
vabljivo, toda nazadnje grize in mori. Kaj bi
mogel drugod videti, česar doma ne vidiš ?
Glej nebo in zemljo in vse prvine; iz teh nam¬
reč je vse vstvarjeno!

8. Kaj moreš videti drugod, kar bi bilo
stalno pod solncem. Meniš li, da se boš na¬
sitil? Toda dobil ne boš, kar želiš. Ko bi
tudi vse videl, kar je, ali bi ne bila le neči-
merna prikazen?

Dvigaj svoje oči k Bogu na višavah in
moli zarad svojih grehov in zanikernostij! —
Pusti nečimerno nečimernim, ti pa glej na to,
kar ti Bog ukazuje! —- Vrata zapri za seboj
in kliči k sebi Jezusa, svojega prijatelja! —
Ostani ž njim v celici, ker nikjer ne najdeš
toliko miru. — Ko bi ne bil hodil iz doma
in ne poslušal govoric, užival bi lepši mir.
Odkar pa rad včasih poslušaš novice, trpeti
moraš tudi nemir srca.

Sklep.

Res je: kedarkoli grem v druščino, pridem
raztresen, zbegan domov. Zaradi dela moram

49

sicer hoditi med ljudi, pa ker spoznam, kako
koristna mi je samota, zato hočem vsaj ob ne¬
deljah in praznikih kako uro v cerkvi ali doma
biti sam s svojim Jezusom, ki me bo učil be¬
sede večnega življenja. Vpisal se bom v ta
namen v bratovščino svetega Rešnjega Telesa,
da bom vsak mesec vsaj eno uro ločen od ljudij
molil svojega Boga.

21 .  poglavje.

Kesaj se v svojem srcu!

1. Oe hočeš v dobrem rasti, ohrani se v
strahu božjem in ne bodi preveč prost, tem¬
več kroti vse svoje počutke in ne udajaj se
nespametnemu radovanju. Kesaj se v svojem
srcu in našel boš pobožnost! — Iz skesanega
srca izvira mnogo dobrega, kar razuzdanost
navadno kmalu zamori.

čudno, da se more človek v tem življenju
tedaj veseliti prav iz srca, ako pomisli, da je
tujec na svetu in preudarja toliko nevarnostij
za svojo dušo.

2. Ker smo lahkomiselni v srcu in ker
preziramo svoje napake, ne čutimo bolečin
svoje duše in se nespametni smejamo, kedar
bi morali po pravici jokati. — Pravo prostost

Hodi za Kristusom. 4

50

in resnično veselje najdeš le v strahu božjem
in. v mirni vesti.

Srečen, kdor se otrese vse ovirajoče raz¬
tresenosti in je zbran za sveto kesanje! Sre¬
čen, kdor se odpove vsemu, kar bi njegovo
vest omadeževalo ali obtežilo! — Stanovitno
se vojskuj; navada se premaga z navado. če
se ti ne meniš za ljudi, tudi tebe ljudje ne
bodo motili pri tvojih, opravilih.

3. Ne sili se v tuje reči in ne vtikaj se
v opravke višjih! Najpoprej pazi vedno na-se
in prav posebno pred vsemi sebi ljubimi sam
sebe opominjaj. Ne žaluj, če ti ljudje niso
dobri, žaluj rajši, da sam ne živiš tako dobro
in modro, kakor bi se spodobilo božjemu slu¬
žabniku in bogaboječemu človeku. Boljše je
večkrat in bolj varno, da človek nima veliko
tolažeb na tem svetu, posebno telesnih ne.

Da pa nimamo božjih tolažil ali da jih
bolj redko čutimo, krivi smo sami, ker se ne
prizadevamo za skesano srce in se popolno ne
odpovemo nečimernim in zunanjim stvarem.

4. Spoznaj, da nisi vreden božje tolažbe,
ampak da si bolj vreden mnogih nadlog. Kedar
je človek popolno skesan, mu je celi svet gre¬
nak in težak.

Dober človek ve, zakaj mu je žalovati in
jokati. Če namreč sam na-se gleda ali bliž-

51

njega premišljuje, spozna vselej, da tukaj nikdo
ne živi brez britkosti. In kolikor bolj natanko
sebe premišljuje, tembolj žaluje. — Zavoljo
svojih pregreli in napak se nam po pravici
spodobi žalovati, ker smo tako zamotani vanje,
da le redkokedaj premišljujemo nebeške reči.

5. Ko bi človek večkrat mislil, kedaj da
bo umrl, kakor pa, koliko časa bo še živel,
gotovo bi se hitreje poboljšal. Tudi bi mi vse
trude in nadloge rajši prenašali in se ne stra¬
šili nobene ostrosti, ko bi prihodnje kazni v
peklu ali v vicah globeje premišljevali. — Ali
ker nas to nič ne gane in ker le prijetnosti lju¬
bimo, zato ostanemo tako mrzli in vnemami.

6. Večkrat se zaradi revščine duha pre-
rado pritožuje slabotno telo. Boga tedaj po¬
nižno prosi, da ti podeli skesanega duha in
reci s prerokom: Hrani me, o Gospod,
s kruhom solza in napajaj me z obil¬
nimi solzami!

Sklep.

Dodeli mi milost, o Jezus, da bom rad
premišljeval Tvojo neskončno ljubezen do sebe,
ki se posebno kaže v Tvojem trpljenju; daj,
da rad prebivam v Tvojih presvetih ranah in
tokaj spoznavam, kaka hudobija da je greh,
ki je celo Bogu samemu zadal take rane. Rad
bom torej v prihodnje molil sveti križev

4 *

52

pot in žalostni del svetega rožnega
venca, da mi Bog podeli posebno pri spo¬
vedi vselej resnično kesanje, brez kterega ni
dobre spovedi. _

22 .  poglavje.

Premišljuj revo človeško!

1. Reven si, kjerkoli si in kamorkoli se
obrneš, razun če se obrneš k Bogu. Zakaj si
zbegan, ako se ti ne posreči, kakor hočeš in
želiš? Kdo pa ima vse po volji? Ne jaz, ne
ti in nobeden človek na svetu. Ni ga človeka
na svetu brez težav in stisk, če tudi je kralj
ali papež. — Komu se torej godi boljše? Brez
dvoma tistemu, ki more kaj trpeti za Boga.

2. Mnogi bojazljivi in slabotni pravijo:
Glejte, kako je onemu človeku dobro: kako je
bogat, kako mogočen, kako imeniten! Toda po¬
glej, kaj je v nebesih in videl boš, da vse po¬
svetno je prazno in da je negotovo in obtežu-
joče, ker se ne da uživati brez skrbi in brez
strahu. Pač ni nobena sreča za človeka, imeti
časnega obilno, ampak zadostuje mu srednja
mera.

Res, prav žalostno je živeti na svetu. Ko¬
likor bolj bi človek rad bil pobožen, toliko
britkoje mu bo sedanje življenje, ker bolj čuti
in jasneje vidi napake človeške spridenosti. —

53

Da treba jesti, piti, čuti, spati, počivati, delati
in drugim natornim potrebam streči, je gotovo
velika reva in britkost za pobožnega človeka,
ki bi bil rad rešen in prost vsakega greha.

3. Telesne potrebe zelo teže notranjega
človeka; zato pa tudi prerok prisrčno prosi, da
bi jih bil prost, rekoč: Režime, o G o s p o d,
mojih potreb!  — Gorje pa onim, ki no
spoznajo svoje reve in dvakrat gorje onim, ki
so zaljubljeni v to revno in troh J j i vo življenje.
Zakaj nekteri se ga tako oklenejo, da bi za
božje kraljestvo nič ne skrbeli, ki bi se le dalo
tukaj večno živeti, če tudi si komaj s trudom
in beračenjem pridobe potrebnih rečij.

4. O nespametni in brezvernega srca, ki
so tako globoko zakopani v posvetne reči, da
jim je le za telesno mar! Toda nesrečni bodo
britko čutili še le ob smrtni uri, kako brez
cene in prazno je bilo, kar so ljubili.

Svetniki božji pa in vsi pobožni prijatelji
Kristusovi niso skrbeli zato, kar je ugajalo
mesu, tudi ne, kar je slovelo v tem življenju,
ampak z vsem upom in namenom so hrepe¬
neli le po večnih darovih. Yse njih želje so
kipele kvišku, k stalnim in nevidnim stvarem, da
bi jih ljubezen do vidnega ne zavedla in pokopala.

5. Brat moj, ne obupaj, boš že rastel v
pobožnosti, ker še ni vseh ur konec. — Toda
zakaj bi za jutri odlagal svoj sklep? Vzdigni

54

se in precej začni in reci: Zdaj je čas, da

delam, zdaj čas, da se vojskujem, zdaj pravi čas,
da se poboljšam. Kedar se ti hudo godi in si
v stiskah, tedaj je čas sikaj zaslužiti. Skozi
ogenj in vodo treba. v  da greš, preden
prideš do počitka.  Oe sam sebi ne delaš
sile, greha ne boš premagal.

Dokler nosimo to zdrobljivo telo, ne mo¬
remo biti popolno brez greha in tudi ne brez
zopernosti in žalosti. Kadi bi bili brez vseh
nadlog, pa ker smo z grehom, izgubili nedolž¬
nost, zapravili smo tudi pravo srečo. — Zato
nam je ohraniti potrpežljivost in pričakovati
usmiljenja božjega, dokler ne izgine hu¬
dobija  in življenje ne premaga te umrlji¬
vosti.

6. O kako je človek slab, kako vedno
nagnen k pregreham! Danes se izpoveš svo¬
jih grehov in jutri že zopet storiš, česar si se
izpovedal. Zdaj skleneš, da se boš varoval, pa
uro pozneje že zopet živiš, kakor da bi ničesar
sklenil ne bil.

Ker smo tako slabotni in nestanovitni,
zato se spodobi, da sami sebe ponižujemo in
zaničujemo. Hitro tudi izgubiš po zanikernosti,
kar si si komaj z velikim trudom pridobil po
milosti.

7. Kaj bo še le na koncu iz nas, če že
tako zgodaj otrpnemo? Gorje nam, če se tako

podamo v pokoj, kakor bi bili že brez skrbi
in varni, ko se vendar še bilka prave svetosti
ni pokazala v našem obnašanju.

Pač bi bilo treba, da bi se zopet znova
poučevali, kakor dobri novinci, v lepem živ¬
ljenju; morda bi bilo vender upati, da bi se
kedaj poboljšali in bolj posvetili.

Sklep.

Veliko je revščine med ljudmi, a mi tudi
vemo, da je je toliko zaradi greha; vemo pa
tudi, da nam je marsikedaj koristna za našo
dušo, ker nas vodi iz zemlje v nebesa, kjer
je pravo, stalno bogastvo doma. Nadloge in
težave so torej stopinje v nebesa, zato skle¬
nem, da jih bom z voljo prenašal ter vzdihnem
b Gospodu:

Jaz sem reven in ubog, podpiraj
me, o Bog!

23 .  poglavje.

Misli na smrt!

1. Kmalu boš umrl, premisli tedaj, kako
živiš; danes je človek in jutri ga ni več. In
če le izgine izpred očij, izgine tudi iz spomina.
•— O kako topo in trdovratno je srce človeško,
ki misli le na sedanje, za prihodnje pa nič
ne skrbi!

56

Kar misliš in delaš, delaj, kakor bi že
danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi
se tudi toliko smrti ne bal. — Boljše bi bilo
grehov se varovati, kakor pa bežati pred
smrtjo. če nisi danes pripravljen, kako boš
pa jutri? Juteršnji dan ni gotov; kdo ve,
ali ga doživiš?

2. Kaj pomaga dolgo živeti, ako se pa
tako malo poboljšamo? Ah, dolgo življenje nas
pač malokedaj poboljša, pogosto pa le še bolj
zadolži. O da smo vsaj en dan prav preživeli
na tem svetu!

Marsikdo šteje leta svojega spreobrnenja,
toda pogosto je le majhen sad njegovega po-
boljšanja. Ako je umreti strašno, je morda
dolgo živeti še nevarnejše. — Srečen, kdor
ima vedno pred očmi svojo smrtno uro in se
vsak dan pripravlja na smrt! če si videl kedaj
koga umirati, spomni se, da se boš ti preselil
po isti poti.

3. Zjutraj misli, da morebiti večera ne
doživiš; na večer pa si jutra ne obetaj! Vedno
bodi tedaj pripravljen in živi tako, da te smrt
nikoli ne najde nepripravljenega.

Veliko jih umrje nagloma in neprevideno.
Zakaj ob uri, ob kteri ne mislimo,
pride Sin človekov.  — Ko pride zadnja
ura, boš mnogo drugače mislil o svojem pre-

57

teklem življenju in zelo ti bo žal, da si bil tako
zanikem in mlačen.

4. Kako srečen in pameten je, kdor se v
svojem življenju prizadeva tak biti, kakoršen
želi biti ob smrtni uri! Zakaj veliko upanja
ima, da bo srečno umrl, kdor popolno zani¬
čuje posvetno in goreče hrepeni v čednostih
rasti; kdor ljubi ostrost, dela pokoro, ročno
posluša, sam sebe zatajuje in vse zopernosti
prenaša iz ljubezni do Kristusa.

Dokler si zdrav, lahko storiš veliko do¬
brega, toda v bolezni ne vem, koliko boš mogel.
Malokoga poboljša bolezen, kakor se tudi
malokedaj posvete, kteri radi hodijo po božjih
potih.

5. Ne zanašaj se na svoje prijatelje in
bližnje in ne odkladaj svojega zveličanja na
prihodnost, kajti ljudje bodo hitreje na-te po¬
zabili, kakor misliš. Bolje je zdaj še o pravem
času poskrbeti in kaj pred seboj poslati, kakor
pa zaupati na pomoč drugih. Ge zdaj ti sam
za-se ne skrbiš, kdo bode še le pozneje
skrbel za-te?

Zdaj je čas zelo drag, zdaj so dnevi
izveličanja, z daj je prijeten čas!  —
Toda žalibog, da bolje ne rabiš časa in se ne
potrudiš, da bi večno živel. Pride čas, ko si
boš želel en dan ali le eno uro za poboljšanje,
pa ne vem, če jo boš dobil.

58

6. O predragi, kakošne nevarnosti bi se
ti rešil, kakega strahu se iznebil, ko bi zdaj
vedno bogaboječe živel in na smrt mislil! Glej,
da zdaj tako živiš, da se boš ob smrtni uri rajši
veselil, nego tresel. Zdaj svetu odmiraj, da ta¬
krat s Kristusom oživiš! Zdaj zaničuj vse, da
brez zadržka prideš h Kristusu. Zdaj pokori
svoje telo, da boš potem imel trdno zaupanje!

7. O nespametnež, zakaj si obetaš še dolgo
življenje, ker še enega samega dneva nimaš
gotovega? Koliko se jih je že varalo in šlo
nenadoma iz sveta! — Kolikrat si že slišal
praviti, da je eden pal pod mečem, dragi
utonil, tretji z višine pal ter si zlomil tilnik;
zopet drugi je pri jedi strepetal ali umrl med
igranjem. Eden izgubi življenje v ognju, drugi
v boju, tretji v kugi, četrti pri roparskem na¬
padu in tako je konec vseh smrt in — živ¬
ljenje človeško izgine urno kakor senca.

8. Kdo se te bo spominjal po smrti in
kdo molil za-te? Delaj, predragi, zdaj delaj,
kolikor moreš, ker ne veš, kedaj umrješ in kaj
te čaka po smrti. Nabiraj si neminljivega bo¬
gastva zdaj, dokler imaš čas. Le na svoje zveli¬
čanje misli in samo zato skrbi, kar je božjega!

Nabiraj si zdaj prijateljev,  časti
svetnike božje in posnemaj njih dela, da te
onemoglega v tem življenju sprej¬
mejo v večna svoja bivališča. Na

59

zemlji živi kakor popotnik in tujec, komur po¬
svetna opravila niso nič mar. Ohrani čisto srce
in dvigaj se kvišku k Bogu, ker tukaj ti ni
vedno ostati. Tje pošiljaj vsak dan svoje mo¬
litve in vzdihljeje s solzami, da bo tvoj duh
vreden, po smrti srečno preseliti se h Go¬
spodu. Amen.

Sklep.

Smrt je gotova, smrt je strašna, smrt je
blizu! Ah, strašne resnice in jaz tako redko
mislim na-nje! Umreti moram, pa ne vem
kedaj, ne vem kje, ne vem kako? Kaj, če
me smrt prehiti ? Tega ne dopusti dobri Bog!
Jaz pa se hočem vsak dan za smrt priprav¬
ljati ; rad bom mislil na Jezusovo smrt, rad
bom obiskoval bolnike, rad molil pri umira¬
jočih , mrtve pokppaval in rajncih se spo¬
minjal v molitvah, da tudi meni Bog milostno
podeli srečno zadnjo uro. — Ali sem priprav¬
ljen, če me Gospod zdaj le pokliče?

24. poglavje.

Sodba in kazni za grešnike,

1. Pri vseh rečeh glej na konec in pomni,
kako boš obstal pred pravičnim sodnikom, kte-
remu ni nič skritega, ki se ne da podkupiti z
darovi in ne posluša izgovorov, ampak, kar je

60

pravično, bo sodil. O nesrečni, nespametni
grešnik, ki se že treseš pred obličjem srdi¬
tega človeka, kaj boš odgovoril Bogu, ki ve
za vse tvoje hudobije? — Zakaj ne poskrbiš
za dan sodbe, ko te nikdo ne bo mogel opra¬
vičevati ali braniti, ampak bo vsak sam za¬
dosti obtežen z lastnim bremenom.

Zdaj je tvoje delo zaslužno, jok prijeten,
zdaj so vzdihljeji dovolj glasni, zdaj z žalostjo
zadostuješ in se čistiš.

2. Teliko in dobro čistišče ima potrpež¬
ljiv človek, ki po krivici trpeč bolj žaluje za¬
radi hudobije bližnjega, kakor zavoljo krivice,
ki jo trpi, ki rad moli za svoje sovražnike
in iz srca odpušča krivice, ki brez obkladanja
druge prosi odpuščanja, ki se lože usmili,
kakor razjezi, ki dela sam sebi silo in se sploh
prizadeva, da je meso duhu podložno.

Boljše je, tukaj se očistiti grehov in iz¬
trebiti napake, kakor jih hraniti za prihodnje
čistišče. Bes, mi z neredno -ljubeznijo, ktero
imamo do telesa, sami sebe slepimo.

3. Kaj bo oni ogenj druzega žgal, kakor
tvoje grehe? Kolikor bolj sedaj sebi zanašaš
in mesu strežeš, toliko huje se boš pozneje
pokoril in toliko več peklenskega ognja vred¬
nih del si prihraniš.

V kteri reči se človek bolj pregreši, v
tisti bo tudi huje kaznovan. Tam bodo zbadali

61

lenuhe z gorečimi bodali in požeruhi bodo tr¬
peli hudo lakoto in žejo. Tam se bodo nečist¬
niki in sladneži topili v goreči smoli in smrad-
ljivem žveplu in nevoščljivci bodo kakor stekli
psi tulili od bolečin.

4. Vsaka pregreha bo imela svojo muko.
Tam bodo ošabneži popolno osramočeni in sko¬
puhe bo stiskala najhujša revščina. Tam bo eno
uro trpeti huje, kakor tukaj sto let najostrejšo
pokoro delati. — Obsojeni tam ne bodo imeli
ne miru ne tolažbe; tukaj se vsaj včasih od¬
počijemo od trudov in se veselimo tolažbe pri¬
jateljev.

Zato zdaj skrbi in obžaluj svoje grehe,
da boš ob dnevu sodbe smel biti brezskrben
med zveličanimi! Takrat namreč bodo
pravični stali v veliki srčnosti
nasproti onim, ki so jih stiskali  in
odirali. — Takrat bo druge sodil tak, ki zdaj
ponižno trpi, da ga drugi sodijo.

5. Takrat se bo pokazalo, da je bil moder
na tem svetu, kdor je znal zavoljo Kristusa
nespameten in preziran biti. Takrat nam bodo
všeč britkosti, ki jih tukaj voljno trpimo in
obmolknila bo vsa hudobija.  Takrat
se bodo veselili pobožni, žalovali pa grešniki.
Tedaj se bo spokorjeno meso bolj veselilo,
kakor če bi se bilo vedno topilo v veselju. —
Takrat bo bolj slovela revna koča, kakor palača

62

pozlačena. Takrat bo več pomagala stanovitna
potrpežljivost, kakor oblast vsega sveta. Takrat
bo priprosta pokorščina više povzdignena, nego
vsa posvetna zvijača.

6. Takrat bo bolj razveseljevala čista in
dobra vest, kakor globoka učenost. Tedaj bo
imelo večjo ceno zaničevanje bogastva, kakor
vsi zakladi sveta. Takrat boš bolj vesel, da si
molčal, kakor pa še toliko govoril. Več bodo
takrat veljala dobra dela, kakor pa obilne lepe
besede. Ostro življenje ti bo takrat bolj všeč,
kakor vse pozemeljsko razveseljevanje.

Uči se sedaj trpeti v malem, da se takrat
hujšega rešiš. Tukaj poprej pokaži, kaj bi
premogel pozneje trpeti. Ako ti je sedaj vsaka
stvar pretežavna, kako boš prenašal večne muke ?
Ako si zdaj nevoljen pri najmanjšem trpljenju,
kaj bo pa v peklu? Glej, dvojnega veselja v
resnici ne moreš uživati: veseliti se tukaj na
svetu in tam kraljevati s Kristusom.

7. Ko bi bil do današnjega dne vedno ži¬
vel v časteh in slasteh, kaj bi ti vse to po¬
magalo, ko bi te zdaj ta trenotek zadela smrt?
Vso je torej nečimerno, razun Boga ljubiti in
njemu samemu služiti. Kdor namreč ljubi Boga
iz celega srca, se ne boji ne smrti, ne kazni,
ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen
varno vodi k Bogu. — Kogar pa veseli še
greli, za takega ni čudno, da se boji smrti in

63

sodbe. Toda dobro je, da te vsaj strah pred
peklom zadržuje, ako te ljubezen ne varuje
pred grehom. Kdor pa zanemarja celo strah
božji, ne bo dolgo ostal dober, temveč se bo
kmalu ujel v zanjke hudičeve.

Sklep.

Moj sodnik bo pravični, vsevedni Bog,
pred njim ne bo veljal noben izgovor. „Gorje
n a j v e č j e mu svetniku,"  pravi sv. Avguštin,
„če ga boš Ti, o Bog, sodil brez us¬
miljenja." In če bo že pravični ko¬
maj obstal, kje se bo brezbožni in
grešnik prikazal,  pristavlja sv. Peter. Kaj
bo z menoj pri sodbi? — Ysak dan hočem na
sodbo misliti, tukaj sebe ostro soditi, da mi
bo takrat milostljiv večni Sodnik.

25. poglavje.

Boljšaj pridno vse svoje življenje!

1. Čuvaj in goreč bodi v službi božji in
pomisli: Po kaj si prišel in zakaj si zapustil
svet ? Ali ne zato, da bi živel za Boga in postal
svet človek ? Tedaj hrepeni po svetosti, ker
kmalu prejmeš plačilo za svoja dela in takrat
ne bo več strahu ali žalosti v tvoji okolici.

64

Malo se sedaj trudi, in našel boš obilno
miru, da, večno življenje! Ako boš vedno
zvesto in goreče deloval, bo tudi gotovo Bog
zvesto in obilno plačeval. Upaj trdno, da do¬
sežeš zmago, toda preveč varen ne smeš biti,
da ne otrpneš ali se pa ne prevzameš.

2. Neki boječ človek je omahoval med
strahom in upom; zato gre nekoč ves žalosten
v cerkev, poklekne pred altar in sam pri sebi
to-le premišljuje, rekoč: O ko bi vedel, ali
bom ostal stanoviten! In koj čuje v sebi od¬
govor božji: Kaj bi storil , če bi to vedel ?
Stori zdaj, kar bi takrat storil, in popolno boš
varen. — In kmalu potolažen in potrjen se
izroči volji božji in konec je bilo tesnemu
omahovanju. Tudi ni hotel zvedavo preiskovati,
kaj ga čaka, marveč se je rajši trudil spoznati,
kaka je volja božja dopadljiva in popolna, ki
pričenja in končava vsako dobro delo.

3. Upaj v Gospoda in delaj do¬
bro, bivaj na zemlji in živi se od
njenega bogastva,  pravi prerok. Strah
pred težavo ali trud v bojih mnoge ovira v na¬
predovanju in gorečem poboljšanju. Toda med
vsemi najbolj v čednostih rastejo tisti, ki s
trudom moško prenašajo, kar jim je bolj težko
in nasprotno. Kajti tam človek bolj napreduje
ter si služi večjo milost, kjer sam sebe bolj
premaguje in v duhu zatajuje.

65

4. Nimajo pa vsi enako veliko premago¬
vati in zatirati. Pa vender bo bolj napredoval,
kdor je marljiv za poboljšanje, če prav ima
več strastij, kakor pa tak, ki sicer pošteno živi,
pa manj hrepeni po čednostih.

Dvoje posebno pomaga človeku, da se
zelo poboljša: ako se namreč s silo odtegne
od vsega, na kar nagiblje pregrešna natora in
pa da se goreče prizadeva za čednost, ki mu
je bolj potrebna. — Skrbneje se varuj tega in
premaguj to, kar ti večkrat ni všeč pri druzih.

5. Išči povsod le svojega poboljšanja in
ako lepe vzglede vidiš, vnemaj se za-nje in
jih posnemaj! Kakor tvoje oko gleda po dru¬
gih, tako tudi drugi gledajo na-te.

Kako prijetno in vabljivo je videti vnete
in pobožne brate, ki se lepo vedo in žive v
redu in v strahu! Kako žalostno in težko pa
je gledati neredne, ki ne živijo po svojem
poklicu. Kako kvarljivo je, zanemarjati svoje
dolžnosti in misli obračati na reči, ki nam
niso izročene.

6. Spomni se svojih obljub in postavi si
pred oči podobo Križanega! Ce premišljuješ
življenje Jezusa Kristusa, moraš se sramovati,
da si se tako malo trudil njemu podoben po¬
stati, dasi si že dolgo na potu božjem.

Pobožni, ki se pazljivo in zvesto vadi v
presvetem življenju in trpljenju Gospodovem,

Hodi za Kristusom. 5

66

najde v njem vse potrebno v obilnosti in ni
da bi razun Jezusa iskal kaj boljšega. O
kako hitro in zadosti bi bili učeni, ko bi Jezus
križani prišel v naše srce!

7. Goreč menih vse rad prevzame in
nosi, kar mu nalože. Tnemaren in mlačen pa
ima težavo nad težavo in od vseh strani j je
v stiskah, ker nima notranje tolažbe, zunanje
pa iskati ne sme. Menih, ki ne živi po redu,
je v nevarnosti, da globoko pade.

Kdor išče le ložje in ugodnejše reči, bo
vedno v zadregi, ker mu danes to, jutri zopet
drugo ne bo po volji.

8. Kako pač ravna toliko drugih redov¬
nikov, ktere strogo veže postava? — Redko ho¬
dijo od doma, žive samotno, zelo ubožno jedo,
ostro se oblačijo, delajo mnogo, malo govore,
čujejo dolgo, zgodaj vstajajo, dolgo molijo,
pogosto bero in se v vsem drže reda.

Poglej Kartuzijance, Oistercijence in me¬
nihe ter nune raznih redov, kako vsako noč
vstajajo Gospodu hvalo prepevat. In zato bi
bila sramota, da bi ti vnemaren bil pri tako
svetem opravilu, ko toliko menihov začenja
hvaliti Boga.

9. O da nimamo nobenega druzega dela,
kakor Gospoda, svojega Boga, hvaliti s celim
srcem in z glasno besedo ! 0 ko bi ti nikdar

67

ne bilo treba, ne jesti ne piti, ne spati; ko
bi mogel vedno le hvaliti Boga in se pečati
samo z duhovnimi rečmi, tedaj bi bil pač
mnogo srečnejši, kakor si sedaj, ko služiš
telesu iz marsikterih potreb. — O da nimamo
teh potreb, pač pa samo duhovnega krepila,
ktero žal le redkokedaj okusimo.

10. Kedar je človek tako daleč, da pri
nobeni stvari ne išče svoje tolažbe, takrat mu
začenja prvič Bog prav prijeten biti; takrat bo
tudi popolno zadovoljen z vsem, naj se zgodi
karkoli.

Tedaj se ne veseli velike reči, pa tudi
zarad majhne ne žaluje, ampak se popolno in
zaupljivo izroči Bogu, ki mu je vse v vsem,
kteremu, se ve, nič ne mine, nič ne umrje,
marveč mu vse živi in na migljaj služi brez
odloga.

11. Misli vedno na konec in pomni, da
se ne vrne več izgubljeni čas! Brez skrbi
in pridnosti si ne pridobiš nikoli čednosti).
Oe mlačen postajaš, začneš slabeti, ako se pa
za dobro vnemaš, našel boš lep mir in delo
se ti bo ložje zdelo vsled milosti božje in
ljubezni do čednosti. — Goreč in priden člo¬
vek je za vse pripraven.

Teže je ustavljati se napakam in strastem,
kakor pa potiti se pri telesnih delih. Kdor

5 *

68

se ne ogiblje malih napak, pade polagoma v
večje. Zvečer boš vselej vesel, ako si dan
prav v  preživel.

Ouj sam nad seboj, vnemaj se, opominjaj
se, in naj bodo drugi, kakor hočejo, sam sebe
ne zanemarjaj! — Le toliko boš rastel v do¬
brem, kolikor boš sam sebi sile storil. Amen.

Sklep.

Zakaj sem na svetu in kaj bo z menoj"?
Tem, da je moj namen Bogu zvesto služiti in
se izveličati, toda kako slabo izpolnujem svoj
namen, koliko imam še madežev na sebi, ki
Bogu niso všeč. O Gospod, pomagaj mi, da
si jih čim preje izbrišem in tebi služim s
celim srcem. Vojsko torej napovem grehu,
vojsko satanu.

Odpovem se hudiču, vsemu njegovemu
napuhu in vsem njegovim delom!

Bekel sem in bom začel!

Knjiga druga.

Opomini za notranje življenje.

Uvod v drugo knjigo.

bolj kratka in obsega
polna je najlepših

Jjruga knjiga je

le 12 poglavij_  . _ .

■T naukov za pobožno življenje. V tej
5  knjigi nam kaže pobožni pisatelj kra¬
lj estvo božje,  po kterem nam je hrepe¬
neti z vsemi silami. Ker pa mnogi ljudje ne
iščejo kraljestva božjega, zato se nam tukaj
kaže pot,  ki človeka vodi v to kraljestvo.
Pot ta je kraljevi pot križa,  kterega
ukazuje Jezus sam nastopiti vsakemu kristjanu,
rekoč: Kdor hoče za menoj, naj za¬
taji sam sebe, vzame svoj križ in
hodi za menoj!  Zato tudi končuje sveti
pisalec to knjigo z besedami: Treba nam
je po mnogih težavah iti v božje
kralje st v o.

70

Namen,  tej knjigi: Spoznajmo, da nam
je trpljenje potrebno za zveličanje; zato ra¬
do volj no trpimo!

1. poglavje.

Notranje življenje.

1. Kraljestvo božje je v vas,  go¬
vori Gospod. Obrni se h Gospodu s celim
srcem , zapusti ta revni svet in našla bo mir
tvoja duša. Zaničuj vse zunanje in ljubi no¬
tranje in videl boš, da bo v tebi kraljestvo božje!

Kraljestvo božje je namreč mir
in veselje v svetem Duhu,  ki se ne
podeljuje hudobnežem. Kristus bo prišel k
tebi in ti pokazal svojo tolažbo, ako si mu le
pripravil v srcu vredno stanovališče. Vsa nje¬
gova čast in lepota je znotraj in ondi prebi¬
vati mu je prijetno. On obiskuje človeka, ki v
duhu živi, prijazno se ž njim pogovarja, ljubko
ga tolaži, deli mu obilo miru in druži se ž
njim prečudno po domače.

2. Dej, zvesta duša, pripravi temu ženinu
svoje srce, da milostno k tebi pride in biva
pri tebi, ker sam pravi: Kdor mene ljubi,
izpolnuje moje besede in bova k njemu
prišla in pri njem prebivala!  Daj
torej prostor Kristusu in vsem drugim zabrani
k sebi!

71

Ako imaš Kristusa, bogat si in zadosti
imaš; oskrbel te bo in zvesto previdel z vsem,
da se ti ne bo treba zanašati na ljudi. Hitro
se namreč spreminjajo ljudje in naglo pešajo;
Kristus pa ostane vekomaj in stoji krepko na
strani do konca.

3. Ni se veliko zanašati na slabega in
umrljivega človeka, če tudi nam je dober in
ljub; pa tudi žalovati nam ni treba, ako nam
kedaj nasprotuje in ugovarja. Kdor je danes
s teboj, jutri bo morebiti že zoper tebe in na¬
robe, ker ljudje se obračajo kakor veter.

V Boga stavi vse svoje upanje, le njega
se boj in njega ljubi; Bog bo za-te odgovarjal
in uravnal, kakor bo bolje. Tukaj nimaš stal¬
nega mesta in kjerkoli si, tujec si in popotnik,
in nikdar ne boš imel miru, dokler se popolno
ne skleneš s Kristusom.

4. Kaj se tod oziraš, ker ti ni tukaj ostati ?
V nebesih naj bo tvoj dom, vse časno pa ogle¬
duj le bolj mimogredoč, ker vse mino in tudi
ti. Pazi, da se ne zamotaš v časno, da se ne
ujameš in ne pogubiš. Pri Najvišjem imej
svoje misli in prošnje svoje neprenehoma
dvigaj v h Kristusu!

če ne znaš premišljevati visokih, nebeš¬
kih rečij, misli na trpljenje Kristusovo in pre¬
bivaj v njegovih svetili ranah. Zakaj, če se
pobožno zatekaš v Jezusove rane in v drago-

72

cena znamenja njegovih ran, občutil boš v
žalosti mnogo okrepčanja, ne bo ti dosti mar,
da te ljudje zaničujejo in mirno boš prenašal
besede obrekovalcev.

5. Tudi Kristusa so zaničevali na svetu
in v največji sili so ga v sramoti zapustili
znanci in prijatelji. Kristus je rad trpel in
zaničevan bil in ti si upaš pritoževati se?
Kristus je imel sovražnike in obrekovalce, in
ti hočeš imeti same prijatelje in dobrotnike?

Kako bo venčana tvoja potrpežljivost, če
se ti ne prigodi nič zopernega ? Ako ne mo¬
reš potrpeti nič nasprotnega, kako boš Kri¬
stusov prijatelj? Trpi s Kristusom in za Kri¬
stusa, ako hočeš s Kristusom kraljevati!

6. Ako bi se bil kedaj popolno podal v
srce Jezusovo in okusil nekoliko njegove go¬
reče ljubezni, tedaj bi se ne menil za lastno
srečo in nesrečo, ampak veselil bi se svojega
zasramovanja, ker ljubezen Jezusova stori, da
človek zaničuje sam sebe.

Kdor Jezusa in resnico ljubi in je res
notrajen in brez nerednih želja, brez zadržka
se obrne k Bogu, v duhu se dvigne sam nad
sebe in mirno počiva.

7. Komur so vse reči toliko všeč, kolikor
so vredne same na sebi, ne pa kakor ljudje
pravijo ali jih cenijo, tak je v resnici moder
in tacega je bolj Bog poučil, nego ljudje.

73

Kdor zna po notranje živeti in le malo
mara za zunanje stvari, tak ne išče kraja in
ne čaka časa, da bi opravljal pobožne vaje.
Notranji človek se hitro zbere, ker se nikdar
popolno ne izgubi v zunanje stvari.

Zunanje delo ali opravilo, včasih potrebno,
ga ne moti, ampak kakor pridejo stvari, tako
se. ravna po njih. Kdor je znotraj dobro urav¬
nan in v redu, se ne meni za posebna in na¬
pačna dela ljudij. človek je le toliko oviran
in raztresen, kolikor se vsiljuje v zunanje reči.

8. Ko bi bilo vse prav pri tebi in bi bil
lepo čist, vse bi bilo dobro in bi ti služilo v
poboljšanje. Zato ti marsikaj ni všeč in te
rado moti, ker še nisi popolno odmrl sam
sebi in se nisi ločil od vsega posvetnega.

Nobena reč tako ne ognusi in zaplete člo¬
veškega srca, kakor nečista ljubezen do stvarij.
Ako pa ne maraš za zunanjo tolažbo, boš rad
premišljeval nebeške reči in se radoval v duhu.

Sklep,

V mojem srcu želiš prebivati, o Gospod!
Veselim se tega, saj kjer si Ti, tam je mir,
Je veselje, je sreča, je vse; a bojim se, ker
moje srce še ni pripravljeno za Tvoj prestol;
z ato Te prosim.: Gospod, Ti pripravi moje
srce, da boš rad prebival v njem, jaz pa bom
r ad premišljeval Tvoje življenje in posebno

74

Tvoje britko trpljenje mi bo ogledalo, v kte-
rem se hočem ogledovati in čistiti.

Pridi k nam Tvoje kraljestvo!

2. poglavje.

Ponižno se podvrzi!

1. Ne maraj veliko, kdo da je s teboj ali
proti tebi; rajši to glej in skrbi, da bo pri
vsakem delu Bog s teboj. Imej čisto vest in
Bog bo tvoj varuh; kogar pa Bog varuje, mu
ne more škodovati nobena hudobija.

Ako znaš molčati in trpeti, boš gotovo
čutil božjo pomoč. On že ve, kedaj in kako
te reši, zato se le njemu popolno izroči! Po¬
magati in zmote rešiti je mogoče le Bogu.
Mnogokrat je prav in dobro, da drugi vedo
za naše slabosti in nam jih očitajo, ker nas
to bolj ponižne ohrani.

2. Kedar se ponižuješ zaradi svojih na¬
pak, tedaj druge potolažiš in zadostuješ tistim,
ktere si žalil. Ponižne Bog varuje in reši, po¬
nižne ljubi in tolaži, ponižnim se bliža, poniž¬
nim deli obilno milosti in ponižno zopet po¬
vzdigne v slavo.

Ponižnim razodeva svoje skrivnosti in jih
prijazno k sebi sili in vabi. Ponižni je tudi
v sramoti dovolj miren, ker zaupa na Boga

in ne na svet. Ne misli, da si boljši, dokler
nimaš sam sebe za manjšega od vseli družili.

Sklep.

Kedar storim kako napako, porečem: No
bi bil ponižen, bi je ne bil storil, in vselej
bom odpuščanja prosil ponižnega Jezusa. —
Kaj ljudje o meni govore, me ne bo več bri¬
galo, skrbeti hočem za čisto vest, da bo Bog
moj prijatelj, ki ponižnim deli svojo milost.

3. poglavje.

Dober in miren človek.

1. Pomiri najpoprej sam sebe in potem
boš miril druge! Miroljuben človek več po¬
maga , kakor zelo učen. — Strasten človek
obrača tudi dobro na slabo in rad verjame
kaj slabega. Dober, miroljuben človek pa
obrača vse na dobro.

Kdor je prav miren, od nikogar nič hu¬
dega ne misli; nezadovoljnega in strastnega
mučijo raznovrstne sum nje, on sam ne miruje,
pa tudi drugim ne da mirovati. Večkrat go¬
vori, česar bi ne smel in opusti, kar bi bilo
bolje za-nj, da stori. On gleda, kaj so drugi
dolžni storiti, a zanemarja, kar je sam dolžan.

76

Najpoprej se srdi sam na-se, potem še le se
razvnemaj nad svojini bližnjim!

2. Ti znaš dobro zagovarjati in lepšati
svoja dela, toda izgovorov drugih nočeš po¬
slušati. Pravičneje bi bilo, da tožiš sam sebe,
brata svojega pa izgovarjaš. Ako hočeš, da
drugi potrpi s teboj, potrpi tudi ti z drugimi!
— Glej, kako daleč si še od prave ljubezni
in ponižnosti, ki se ne zna na druzega jeziti in
hudovati, kakor le sama na-se!

Z dobrimi in pohlevnimi v miru živeti
ni nič posebnega, to namreč je vsem všeč po
natori, ker vsak ima rad mir in bolj ljubi
take, ki so ž njim enih mislij. Toda s takimi
v miru živeti, ki so osorni in hudobni, raz¬
uzdani ali sovražni, to je velika milost in delo
hvale vredno in možato.

3. Nekteri so sami v miru in tudi z dru¬
gimi žive v miru, drugi pa sami nimajo mini
in tudi drugih ne puste v miru; dragim so
nadležni, sebi pa še bolj nadležni. Nekteri
sami sebe ohranijo v miru in tudi druge sku¬
šajo pomiriti.

Vender pa stavimo ves svoj mir v tem
revnem življenju bolj v ponižno potrpežljivost,
kakor pa v to, da bi zopernostij ne občutili.
Kdor bolje zna trpeti, ima tudi več miru. Tak
sam sebe premaga, gospoduje svetu, prijatelj
je Kristusov in dedič nebes.

77

Sklep.

Moja želja bo, da v miru živim sam s
seboj in s svojim bližnjim, ker vem, kaj pravi
Gospod: Blagor mirnim, ker otroci
božji bodo imenovani.  Ti pa, o Jezus,
si knez miru, pri Tvojem rojstvu so angelji
oznanjevali: mir ljudem na zemlji, ki
so prave volje,  zato se hočem pri Tebi
učiti miru. Kdor življenje ljubi,  pravi
sv. Peter, in hoče videti srečne  dn v i,
naj išče miru in hiti za njim.  — Se
danes se spravim s svojim sovražnikom, od¬
pustim mu in tudi njega prosim odpuščenja,
da mir zadobim._

4. poglavje.

čisto srce in priprost namen.

1. Dve peroti dvigujete človeka od po¬
svetnega : priprostost in čistost. Priprost mora
biti naš namen, čiste pa naše želje. Priprostost
išče Boga, čistost se ga pa oklene in ga uživa.
Nobeno delo ti ne bo pretežko, če boš v svo¬
jem srcu brez vsega napačnega poželenja.

Ako nič druzega ne želiš in ne iščeš,
kakor da si Bogu všeč in da bližnjemu po¬
magaš, užival boš notranjo prostost. Ge bi
bilo tvoje srce čisto, bila bi ti vsaka stvar
ogledalo življenja in knjiga svetega nauka.

78

Ni je stvari tako majhne in neznatne, da bi
nain ne spričevala dobrote božje.

2. Ko bi bil ti v srcu dober in čist, vse
bi brez zapreke gledal in prav spoznaval. Srce
čisto prešine nebo in pekel. Kakoršen je kdo
v srcu, tako sodi zunanje stvari. Ako je ve¬
selje na svetu, ima je človek čistega srca; in
če je kje nadloga in stiska, najbolj jo pozna
slaba vest.

Kakor železo, če je deneš v ogenj, izgubi
rijo in se vse razbeli, tako se tudi človek, ki
se popolno k Bogu obrne, otrese mlačnosti in
se ves prenovi.

3. Kedar se človeka prijemlje mlačnost,
boji se že lahkega dela in rad sprejema zu¬
nanjo tolažbo. Kedar se pa začne resno
premagovati, takrat manj gleda na to, kar
se mu je prej zdelo težavno.

Sklep.

Priprosto srce je Bogu prijetno, a najde
se le pri čistih, nedolžnih ljudeh, posebno pri
otrocih; zato pravi Jezus: Ako ne boste
kakor otroci, ne pojdete v nebeško
kraljestvo.  Jezus, prijatelj otrok, dodeli
tudi meni čisto in priprosto srce!

Bodite previdni, kakor kače, in
priprosti, kakor golobje!

79

5. poglavje.

Presojaj sam sebe!

1. Sebi ne smemo preveč verjeti, ker nam
dostikrat ne dostaje milosti in razuma. Malo je
svitlobe v nas in še to brzo izgubimo po ne¬
marnosti. Pogosto ne opazimo, da smo tako
slepi na duši. Dostikrat hudo storimo, pa se
še huje izgovarjamo. Včasih nas žene strast,
pa mislimo, da je gorečnost.

Mi grajamo slabosti drugih, pa ne pa¬
zimo na svoje napake. Dovolj hitro čutimo in
presojamo, kaj nam je od družili trpeti; pa
ne pomislimo, koliko drugi trpe zaradi nas.
Kdor bi prav in dobro presojal svoja dela, bi
bližnjega ostro ne sodil.

2. Notranjemu človeku je skrb za-se nad
vse skrbi, in kdor na-se zvesto pazi, lahko
molči o dragih. Nikoli ne boš notrajen in
pobožen človek, ako ne boš molčal o dragih
in posebno skrbno pazil na-se. Ce imaš le
sebe in Boga pred očmi, malo te bodo motile
zunanje reči.

Kje pač si, kedar sam za-se ne veš? In
kedar si vse preletel, sam sebe pa zanemaril,
kaj si s tem pridobil? Ako želiš imeti mir
in pravo edinost, treba da vse drugo opustiš
in le sam na-se paziš.

80

3. Mnogo boš boljši, ako se otreseš vseh
posvetnih skrbij. Zelo pa boš oslabel, ako
časno kaj ceniš. Nič naj ti ne bo veliko, ne
visoko, ne milo, ne ljubo, nego sani Bog ali
kar je od Boga!

Zaničuj vsako tolažbo, ktera ti dojde od
kterekoli stvari. Duša, ki ljubi Boga, zaničuje
vse, kar je pod Bogom. Sam Bog, ki je ve¬
čen in neizmeren in ki vse napolnuje , je duši
tolažba in srcu pravo veselje.

Sklep,

Kaj se vtikam v druge reči, ki meni niso
nič mar, sam sebe pa zanemarjam? Saj ne
bom od druzih, pač pa od sebe dajal odgovor.
Zato bom zanaprej bolj na-se pazil in za-se
skrbel ter kakor pregovor pravi: rajši pometal
pred svojim pragom, kakor pred tujim.

6. poglavje.

Veselje mirne vesti.

1. Slava dobremu človeku je spričevanje
mirne vesti. Dobro vest imej, pa boš zmiraj
vesel. Dobra vest zelo veliko prenaša in je
tudi v nesreči vesela. Slaba vest je vedno
plašna in nemirna. Sladko boš počival, ako
te ne bo grajalo tvoje srce. Veseli se le takrat,
če si kaj dobrega storil!

81

Grešniki nimajo nikoli pravega veselja,
tudi ne uživajo nikdar notranjega miru, ker
hudobni nimajo miru,  govori Gospod.
In ko bi tudi rekli: V miru smo, nič hudega
nas ne bo zadelo in kdo da se drzne nam
škoditi? ne verjemi jim; zakaj nenadoma se
vzdigne jeza božja in njih dela bodo uničena
in pokončani njih naklepi.

2. Hvaliti se v nadlogah ni težko onemu,
ki ljubi; zakaj kdor se tako hvali, se hvali s
križem Gospodovim. Kratka je čast, ktero
ljudje dajejo in prejemajo. — Posvetno čast
vedno spremlja žalost. — Pobožne hvali lastna
vest, ne pa govorjenje ljudij.

Veselje pravičnih je od Boga in v Bogu
in to je pravo veselje. Kdor želi prave in
večne časti, ne mara za časno. In kdor išče
posvetno čast, ali je iz srca ne zaničuje, kaže,
da manj ljubi nebeško čast. Velik dušni mir
uživa, komur ni mar, ali ga ljudje hvalijo ali
grajajo.

3. Lehko je zadovoljen in miren, kdor
ima čisto vest. če te hvalijo, zato nisi nič bolj
svet, pa tudi nič manj vreden, če te grajajo. —
Kar si pred Bogom, to si in nič več. če po¬
misliš, kakošen si v srcu, se ne boš zmenil,
kaj ljudje govore o tebi.

v  človek vidi obličje, a Bog srce.
človek presoja dejanja, Bog pa sodi namene.

Hodi za Kristusom. (J

82

Pobožno srce kaže da ima, kdor vedno po¬
šteno ravna in sebe malo ceni; od nobene
stvari ne želeti tolažbe je znamenje velike či¬
stosti in notranjega zaupanja.

4. Kdor si ne išče zunanjih prič, kaže,
da se je ves Bogu izročil. Ne, kdor sam
sebe priporoča, je potrjen,  pravi sveti
Pavel, ampak kogar Bog priporoča.
Znotraj z Bogom živeti in od zunaj se nobe¬
nemu poželenju ne udati, to je življenje no¬
tranjega človeka.

Sklep.

Dobra vest je človeku največji zaklad, ki
osrečuje tudi najbolj revnega, nesrečnega člo¬
veka. Zato si tudi jaz želim pridobiti dobro,
natančno vest, ki bo čula nad menoj kakor
sodnik. Moj sklep je zato: Vsak večer bom
vsaj prav na kratko izpraševal svojo vest, da
bolje spoznam sam sebe. — Poslušaj vedno
svojo vest, ker s tem boš izpolnoval
postave!

7. poglavje.

Ljubi Jezusa nad vse!

1. Blagor mu, kdor ve, kaj je to, Jezusa
ljubiti in samega sebe prezirati zaradi Jezusa!
Spodobi se, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo

83

tistega, ki ga ljubimo; ker Jezus hoče, da njega
samega ljubimo nad vse.

Ljubezen stvari je slepilna in nestalna;
ljubezen Jezusa verna in stanovitna. Kdor se
oklene stvari, pade z omahljivo stvarjo, kdor
pa objame Jezusa, bo trdno stal na veke. Njega
ljubi in si ohrani prijatelja, ki te ne zapusti,
ako se vse loči od tebe, in ne bo dovolil, da
bi se nazadnje pogubil. Kad ali nerad moral
se boš nekdaj ločiti od vsega.

2. Jezusa se drži živ in umirajoč in iz¬
roči se njemu, ki je zvest; on ti bo sam po¬
magal, kedar vsi drugi obnemorejo. — Tvoj pri¬
jatelj je tak, da nobenega ne trpi poleg sebe,
ampak hoče, da ima sam tvoje srce in da kakor
kralj sedi na svojem prestolu. Da ti znaš vsako
stvar zapustiti, rad bi Jezus prebival s teboj. —
Spoznal boš, da je skoraj vse izgubljeno, kar¬
koli nasloniš na ljudi, ne pa na Jezusa. Ne
zaupaj in ne opiraj se na trst, ki ga veter maje,
ker vse meso je trava in vsanjegova
čast pada kakor trave cvet!

3. Hitro se boš v  prevaral, če pri ljudeh
gledaš le na zunanje. Ce namreč iščeš pri dru-
zih tolažbe in dobička, ti bo večkrat na kvar.
Ako iščeš povsod Jezusa, bodeš tudi Jezusa
našel povsod; če pa iščeš sam sebe, boš tudi
sebe našel, pa le v svojo škodo, človek nam-

6 *

84

reč, ki ne išče Jezusa, sam sebi več škoduje,
nego ves svet in vsi njegovi sovražniki.

Sklep,

Kaj iščeš in bi ne našel pri Jezusu? Ce
si bolan, on je tvoj zdravnik, če si nesrečen,
on je tvoj kralj. Ce te napadajo, on te brani;
če si v temi, on te razsvetljuje. Ako si sirota,
on je tvoj oče, tvoj brat, tvoj prijatelj. Naš
Gospod Jezus je vse, kar si moremo in smemo
želeti! —- Moj Jezus in moje vse!

8. poglavje.

Kakor prijatelj občuj z Jezusom!

1. Kjer je Jezus, vse je dobro in nobena
reč se ne zdi težka; kjer pa Jezusa ni, vse je
težavno. Kedar Jezus ne govori v sercu, to¬
lažba je prazna; ako pa Jezus le besedo spre¬
govori, občutimo veliko tolažbe. Ali ni Marija
Magdalena koj vstala z mesta, kjer se je jo¬
kala, ko ji je rekla Marta: Učenik je tu¬
kaj in te kliče?

Srečna tista ura, ko Jezus kliče od solz
na duhovno veselje. Kako suhoparen in trd si
brez Jezusa! Kako nespameten in nečimern,
če želiš kaj druzega razun Jezusa! Ali ni to
več škode, kakor da izgubiš celi. svet?

85

2. Kaj ti mora svet dati brez Jezusa?
Brez Jezusa bitije živ pekel, a z Jezusom biti
je sladak raj. Ce je Jezus s teboj, škodovati
ti ne more noben sovražnik. Kdor najde Je¬
zusa, najde dragocen zaklad, dobroto nad vse
dobrote. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno ve¬
liko izgubi in več nego ves svet. Kdor živi
brez Jezusa, najbolj je nesrečen, a najbogatejši
je, kdor je z Jezusom dober.

3. Umetnost je velika, da kdo zna ob¬
čevati z Jezusom, in Jezusa obdržati pri sebi
je velika modrost. Bodi ponižen in miroljuben,
in Jezus bo s teboj. Bodi pobožen in miren
in Jezus ostane pri tebi. Kmalu pa preženeš
Jezusa in izgubiš njegovo milost, ako se pre¬
več nagibaš posvetnemu.

Ge pa Jezusa preženeš in izgubiš, kam se
hočeš zateči in koga si izbrati za prijatelja?
Brez prijatelja ne moreš prav živeti, in ako ti
Jezus ne bo nad vse prijatelje, zelo boš žalosten
in zapuščen.

Nespametno tedaj ravnaš, ako se komu
drugemu zaupaš ali raduješ. Boljše je imeti
celi svet zoper sebe, kakor pa Jezusa žaliti.
Izmed vseh tebi dragih bodi ti torej Jezus sam
najdražji!

4. Zavoljo Jezusa ljubi vse, Jezusa pa za¬
voljo njega samega! Posebne ljubezni vreden
je namreč le Jezus Kristus, ker je sam on

86

dober in zvest nad vse prijatelje. Zaradi njega
in v njem naj ti bodo dragi prijatelji in ne-
prijatelji in za vse ga prosi, da ga vsi spo¬
znajo in ljubijo.

Nikoli si ne želi posebne hvale in lju¬
bezni, ker ta se spodobi samo Bogu, ki nima
sebi enakega. Tudi ne želi, da bi se kdo s
teboj pečal v svojem srcu, tudi ne, da bi se
ti z ljubeznijo do koga ukvarjal, ampak Jezus
bodi v tebi in v vsakem dobrem človeku!

5. Bodi v srcu čist in prost in ne oklepaj
se nobene stvari! Treba, da si prost in da čisto
srce Bogu pokažeš, ako želiš biti miren
in skusiti, kako sladak je Gospod.
Toda do tega gotovo ne prideš, če te ne prehiti
in privabi njegova milost, da se rešiš in oprostiš
vsega v ter se sam ž njim samim zjediniš.

Ce je namreč človek v milosti božji, zmo¬
žen je za vse, če ga pa milost zapusti, tedaj
je ubog in slab in kakor za bičanje odločen.
Toda zato ne bodi malosrčen in ne obupaj,
ampak mirno se izroči volji božji in vse, kar¬
te zadene, pretrpi na slavo Jezusa Kristusa,
ker za zimo pride poletje, za nočjo se vrne
dan in po nevihti je jasno nebo.

Sklep.

Po prijatelju hrepeni srce človeško; toda
pravi prijatelji so redki kakor zlato in le malo

87

jih je zanesljivih med ljudmi. Zato si danes
izberem Jezusa za svojega prijatelja, njemu
razodenem vse skrivnosti svojega srca, nanj
bom rad mislil, ž njim se pogovarjal in pri
njem prebival!

9. poglavje.

Kedar smo brez tolažbe.

1. Ni težko zaničevati človeško tolažbo,
kedar nas Bog tolaži. Veliko, veliko pa je, kdor
brez božje in človeške tolažbe Bogu na ljubo
voljno prenaša zapuščenost srca, sam sebe ni¬
koli nikjer ne išče in se nič ne ozira na lastno
zasluženje; to je velika, zelo velika reč.

Da si vesel in bogaboječ, kedar te ob¬
išče milost božja, ali je to kaj posebnega?
Tako uro si želi vsakdo. Zelo ugodno leta,
kogar nosi milost božja. In kaj čuda, ako ne
čutiš teže, kedar te nosi Vsemogočni in vodi
najvišji vojvoda?

2. Milo nam je, kedar nas kdo tolaži in
težko je človeku, samemu sebi se odreči. Sveti
mučenec Lovrenec pa je svet premagal s svo¬
jim višjim duhovnom, ker je vse zaničeval,
kar se je svetu zdelo prijetno, in iz ljubezni
do Kristusa mirno pretrpel, da so ga ločili od
Siksta papeža, kterega je posebno ljubil.

Tako je z ljubeznijo do Stvarnika pre¬
magal ljubezen do človeka in rajši izvolil božjo
voljo, kakor pozemeljsko tolažbo. — Tako skrbi,
da se tudi ti iz ljubezni do Boga odrečeš ka¬
kemu potrebnemu in ljubemu ti prijatelju.
Naj ti ne bo težko, če te prijatelj zapusti, saj
veš, da se moramo nazadnje vsi ločiti.

3. Veliko in dolgo se mora človek boje¬
vati sam seboj, preden se nauči sebe prema¬
govati in vse svoje hrepenenje obračati na
Boga. Kedar se človek naslanja sam na-se,
udaja se rad človeškim tolažbam.

Kdor pa Kristusa ljubi v resnici in skrbno
hrepeni po čednostih, ne zajde v take tolažbe,
tudi ne išče takih občutnih slastij, marveč rajši
prenaša težavne vaje in opravlja za Kristusa
ostra dela.

4. Kedar ti torej Bog podeli duhovno to¬
lažbo, hvaležen jo sprejmi, pa ne pozabi, da ti
jo Bog da in da je ti nisi zaslužil. — Ne povz¬
diguj se, ne raduj se preveč, tudi se drzno
ne ponašaj, ampak zaradi daru bodi še bolj
ponižen, previden in boječ v vseh svojih delih,
kajti minula bo ta ura in nastopila bo skuš¬
njava.

Ako ti pa Bog odvzame tolažbo, prehitro
ne obupaj, marveč čakaj ponižen in potrpežljiv
nebeškega obiskanja, ker Bogu je mogoče, da
te razveseli še z večjo milostjo in tolažbo. To

89

ni novo, tudi nenavadno ne za tiste, ki poznajo
božja pota; vse to so skušali veliki svetniki
in stari preroki.

5. Rekel je zato nekdo, ko mu je sijala
še milost: Rekel sem v svoji obilnosti:
Vekomaj ne bom omahnil.  Izgubivši pa
milost tudi pove, kaj je okusil v sebi, rekoč:
Obrnil si od mene svoje oči in zbe¬
gal  sem  se. Vender zato ni obupal, ampak
še bolj goreče Gospoda prosil, rekoč: K Tebi,
o Gospod, kličem in ponižno prosim
sv oj ega Boga.

Slednjič je rodila molitev svoj sad in on
sprieuje, kako je bil uslišan, rekoč: Slišal
me j e Go sp od in s e m e us m il il; Go¬
spodje bil moj pomočnik.  Pa v čem?
Spremenil  si,  tako pravi, moje žalo¬
vanje v veselje in obdal  si  me  z ra¬
do  st  j o.

Oe se je tako godilo velikim svetnikom,
tedaj ne obupajmo mi slabi in ubogi, ako smo
danes goreči, jutri pa mrzli, kajti duh pride
in odide, kakor ga je volja. Zato pravi pobožni
Job: Na vse zgodaj ga obiščeš in
hitro poskusiš.

6. Na kaj torej bi se naslanjal ali na
koga bi zaupal, ako ne na usmiljenje božje in
h na upanje nebeške milosti?

90

Dobri ljudje, ali pobožni bratje, ali zvesti
prijatelji, ali svete knjige, ali lepi razgovori,
ali sladko petje in pesmi — vse to malo po¬
maga, malo veseli, ako me zapusti milost in
me tare revščina. Takrat ni boljšega zdravila,
kakor potrpeti in zatajevati samega sebe po
božji volji.

7. Nikoli še nisem našel toliko pobožnega
in bogaboječega človeka, da bi se mu ne bila
kedaj odtegnila milost in gorečnost ohladila.
Noben svetnik ni bil tako visoko zamaknen
in razsvetljen, da bi prej ali slej skušan ne
bil. — Kdor namreč ni bil zavoljo Boga izkušen
v mnogih nadlogah, ni vreden gledati in spo¬
znavati visokih božjih rečij, ker je navadno, da
po skušnjavi pride tolažba. — Le onim, ki so po¬
trjeni po skušnjavah, obljubljena je tolažba.
Kdor zmaga,  pravi, temu bom dal jesti
od drevesa življenja.

8. Deli se pa nebeška tolažba zato, da
človek krepkejše prenaša nezgode; skušnjava
pa pride zato, da se človek dobrega ne pre¬
vzame. -— Hudič ne spi, tudi telo še ni mrtvo,
zato se vedno pripravljaj za boj, ker ob desni
in levi imaš sovražnike, ki ne počivajo nikoli!

Sklep.

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil?  tako vzdihuje v bolečinah nedolžno

91

Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. Po Jezusovem
vzgledu bom tudi jaz v nadlogi pri Bogu iskal
pomoči, a kakor Jezus prepustil Bogu, ali naj
me usliši ali ne.

10. poglavje.

Za milost božjo bodi hvaležen!

1. Kaj iščeš pokoja, ker si rojen za delo ?
Pripravljaj se rajši trpeti, kakor tolažila iskati
in rajši križ nositi, kakor se veseliti. — Kteri
posvetnjak ne bi rad sprejel tolažbe in duhov¬
nega veselja, ko bi ga mogel vedno ohraniti.
Zakaj duhovne tolažbe so več vredne, kakor
vse veselje sveta in vse radosti mesa.

Vse posvetno veselje je namreč ali prazno
ali grdo, le duhovne radosti so prijetne in
poštene, izvirajo iz čednostij in čistim srcem
jih daje Bog. Pa teh nebeških tolažeb ne more
nihče vselej uživati po svoji volji, ker dolgo
ne izostane čas skušnjave.

2. Nebeškemu obiskovanju je najbolj na
potu kriva prostost duha in veliko zaupanje v
samega sebe. Bog dobro stori, ako ti podeli mi¬
lost tolažbe, ti pa hudobno ravnaš, če Bogu
vsega hvaležno ne povrneš.

Na nas pa zato ne morejo liti darovi mi¬
losti, ker nismo hvaležni dobrotniku in ne damo,
Ja bi se zopet vse stekalo v svoj prvi vir.—

92

Bog' namreč podeljuje milosti vedno tistemu,
ki se za-nje spodobno zahvali; jemlje pa pre¬
vzetnemu, kar se navadno daje ponižnemu.

3. Ne želim si tolažbe, ki mi odvzame
kesanje, in premišljevanja, ki me vodi v na¬
puh, ne iščem. — Ni namreč vse sveto, kar je
visoko, ni vse dobro, kar je sladko, ni vse
čisto, kar poželimo, ni vse Bogu milo, kar je
drago našemu srcu. Rad sprejemam milost,
po kteri sem vedno bolj ponižen in skrben in
krotiti se vedno bolj pripravljen.

Nič dobrega si ne bo pripisoval, pač pa
spoznaval, da je reven in ubog, kogar je učila
podeljena milost in odvzeta milost izšolala.
Daj Bogu, kar je božjega,  in pripisuj
sebi, kar je tvojega, to je: zahvali se Bogu
za milost, sam sebi pa prisodi greh in za
greh zasluženo kazen.

4. Rad se vrsti med najnižje in dalo se
ti bo najvišje, ker brez nizkega ni nič viso¬
kega. — Največji svetniki pred Bogom so naj¬
manjši pred seboj in kolikor so slavnejši, to¬
liko bolj se ponižujejo; ker so polni resnice
in nebeške časti, ne marajo za posvetno hvalo.

V Bogu ukoreninjeni in utrjeni ne morejo
nikakor prevzetni biti. In ker Bogu pripisu¬
jejo vse, kar so dobrega prejeli, drug od dru-
zega ne iščejo časti, ampak hočejo le čast,
ki je od Boga samega,  ter vedno žele,

93

da se Bog v njih in v vseh svetnikih slavi
nad vse. To so njih vedne želje.

5. Bodi torej hvaležen za najmanjši dar
in. vreden boš dobiti večjega. Najmanjše imej
že za naj večjo in kar se zdi malovredno, za
poseben dar; ako premisliš, kako imeniten je
darovalec, ti ne bo noben dar majhen in za¬
ničljiv, ker ni majhno, kar nam podari Naj¬
višji — Bog.

Tudi če nas pokori in tepe, mora nam
biti milo, ker vse, kar stori, stori v naše
zveličanje. Kdor želi ohraniti milost božjo, naj
bo hvaležen, če jo prejme; potrpežljiv, če se
nau odvzame. Moli naj, da se vrne, previden
in ponižen naj bo, da je ne izgubi!

Sklep.

Milost je dar božji, zato je ne morem
tir j ati od Boga, ampak le prositi. Prositi
hočem torej vsak dan, da me Bog obiskuje s
svojo milostjo, ker vem, da je milost božja v
zveličanje neobhodno potrebna.

Po milosti božji  sem  to,  kar  sem!

11. poglavje.

Le malo jih je, ki ljubijo križ Jezusov.

1. Mnogo ima sedaj Jezus prijateljev ne¬
beškega kraljestva, ali malo takih, ki bi nosili

94

njegov križ. Mnogi hrepene po tolažbi, ali
malokteri po trpljenju. Veliko ima Jezus to¬
varišev pri mizi, pa malo v postu. Vsi se
žele ž njim veseliti, pa malo jih hoče za-nj
kaj trpeti. i

Mnogo jih hodi za Jezusom, dokler lomi '
kruh, a malo, da bi pili ž njim kelih trpljenja.
Mnogi občudujejo njegove čudeže, a malokdo
hoče za njim v sramoto križa. Mnogi ljubijo
Jezusa, dokler se jim ne prigodi kaj zoper-
nega. Mnogi ga hvalijo in poveličujejo, dokler
kako tolažbo prejemajo od njega. Ko se pa
Jezus skrije in jih zapusti le nekaj časa, tedaj
tožijo in omagujejo.

2. Kdor pa Jezusa ljubi zaradi Jezusa in
ne zaradi lastne tolažbe, poveličuje ga v vsaki
nadlogi in stiski srca, kakor v največji tolažbi.

In ko bi ga nikdar ne hotel potolažiti, vender
bi ga vedno slavil in poveličeval.

3. O koliko premore čista ljubezen do
Jezusa, ki je brez sebičnosti in samoljubja!
Ali niso najemniki vsi, ki le po tolažbi hre-
penč? Ali ne ljubijo bolj sebe nego Kristusa
taki, ki imajo vedno le lastne koristi in do¬
bičke v mislih. Kje koga najdeš, da bi služil
Bogu brez plačila?

4. Redko najdeš tako pobožnega človeka,
da bi se ločil od vseh stvarij. Resnično v
duhu ubozega, ki se je ločil od vseh stvarij,

95

kdo ga najde? Daleč je in od skrajnih
pokrajin njegova cena. Ko bi člo¬
vek razdal vse svoje premoženje,
bi to vse še nič ne bilo.

Ko bi se ostro pokoril, bi bilo le malo
in ko bi vso učenost pridobil, bi bil še daleč.
In ko bi bil velik v svoji kreposti in v po¬
božnosti silno goreč, mnogo bi mu še manj¬
kalo , enega namreč, kar je najbolj potrebno.
In kaj je to eno? Da vse zapustivši tudi sam
sebe zapusti, sebe pozabi ter ne ohrani nobene
lastne ljubezni. In kedar je vse storil, kar mu
je bilo storiti, misli naj, da ni še nič storil.

5. Ne zmeni se zato, če te drugi zelo
cenijo, temveč spoznaj se odkrito za nepridnega
hlapca, kakor pravi Resnica: Kedar storite
vse, kar vam j e zapovedano, recite:
Nepridni hlapci smo.  — Tedaj boš v res¬
nici reven in priprost v duhu in reči smeš s
prerokom: Zapuščen sem in ubog!  Ven-
der je najbogatejši tisti, ki sam sebe in vse
zapusti in najmanjši postane.

Sklep.

Spoznam, o Gospod, da sem tudi jaz
redkokedaj med onimi, ki ljubijo Tvoj križ;
preveč namreč strežem svoji natori in premalo
hrepenim po tvoji milosti, ki osladi najhujše
trpljenje.

96

Jezus, pomagaj mi, da zadenem vsak dan
svoj križ in ga nosim za Teboj!

12. poglavje.

Kraljevi pot svetega križa.

1. Mnogim se zdi ostro to-le povelje: Za¬
taji sam sebe, zadeni svoj križ in hodi za
Jezusom! Pa veliko huje bo slišati ono posled¬
njo besedo: Poberite se od mene, prokleti,
v večni ogenj. Kdor sedaj rad posluša nauk
o križu in ga izpolnuje, se mu ne bo bati, da
bi takrat zaslišal večno obsodbo.

To znamenje križa bo na nebu, ko pride
sodit Gospod. Tedaj bodo vsi služabniki križa,
ki so se v življenju ravnali po Križanem, stopili
z velikim zaupanjem pred Kristusa sodnika.

2. Zakaj se torej bojiš zadeti križ, ki nas
vodi v nebeško kraljestvo? Y križu je zveličanje,
v križu življenje, v križu branilo pred sovražniki.
V križu je vir nebeških sladkostij, v križu je moč
uma, v križu veselje duha. V križu je vsa čed¬
nost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši,
ni upa večnega življenja razun v križu.

Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezu¬
som in šel boš v večno življenje. On je šel
pred teboj in nosil svoj križ in umrl za-te na
križu, da tudi ti nosiš svoj križ ter želiš umreti
na križu. Zakaj če ž njim umrješ, boš ž njim

97

tudi živel; in če si mu drug v trpljenju, mu
boš tudi tovariš v slavi.

3. Glej, v križu je vse in smrt vse od¬
loči; kdor hoče priti v življenje in uživati
pravi notranji mir, treba, da hodi po potu
svetega križa in vsakdanjega zatajevanja. Pojdi,
kamor hočeš, išči, kar ti drago, ni ga ime-
nitnejšega pota zgoraj, ne varnejšega zdolaj,
kakor je pot svetega križa.

Določi in uravnaj vse, kakor veš in znaš,
videl boš, da moraš vedno trpeti rad ali ne¬
rad, in križ dobiš povsod. Trpel boš namreč
bolečine na telesu ali pa brhkosti na duši.

4. Včasih te Bog zapusti, bližnji nadle¬
guje in kar je najhujše: včasih si sam sebi
nadležen. In vender ne bo nobene pomoči
no tolažbe, da bi se rešil ali si olajšal; dokler
Bog hoče, boš moral trpeti. Ker Bog hoče,
da se vadiš v nadlogah brez tolažbe, da se
mu popolno udaš in po nadlogi pohlevnejši
postaneš.

Nihče tako živo ne občuti trpljenja Kri¬
stusovega , kakor tisti, ki je primoran s Kri¬
stusom trpeti enake bolečine. Križ je torej
vedno pripravljen in te čaka povsod. Beži,
kamor hočeš, ubežal mu ne boš; ker kamor
se obrneš, poneseš sam sebe s seboj in najdeš
sam sebe.

Hodi za Kristusom.

7

98

Pojdi gori, pojdi doli, pojdi ven, pojdi
noter; povsod najdeš križ in povsod je po¬
trebno, da si potrpežljiv, ako hočeš, da uživaš
srčni mir in si zaslužiš večni venec.

5. Ako rad nosiš križ, bo tudi tebe križ
nosil in te privedel do zaželenega namena,
kjer bo namreč konec vsega trpljenja. Go ga
nerad nosiš, nalagaš si breme ter se obtežuješ,
nositi ga pa vendar moraš. Ako se iznebiš
enega križa, najdeš gotovo druzega in more¬
biti še težjega.

6. Ali mar misliš, da boš ti ubežal, čemur
dozdaj še nikdo ni mogel ubežati? Kteri svet¬
nik je bil na svetu brez križa in nadlog? Saj
še Jezus Kristus, naš Gospod, ni bil ne eno
uro brez trpljenja, dokler je živel. Sam pravi:
Tr eb a j e bilo, daje  Kristus trpel in
od mrtvih vstal in tako šel v svojo
slavo.

Kako torej, da ti iščeš druge poti in ne
kraljeve poti svetega križa?

7. Vse življenje Kristusovo je bilo križ in
trpljenje; in ti iščeš za-se miru in veselja? O,
motiš se, motiš, če razun trpljenja še kaj iščeš,
kajti to minljivo življenje je polno rev in s
križi obdano krog in krog. In čem bolj je kdo
dozorel v duhu, tem težje križe nahaja; in ko¬
likor bolj ljubi Boga, toliko bolj čuti kazen
svojega pregnanstva.

99

8. Ali on, ki prenaša toliko nadlog, ni
brez hladilnega tolažila, ker ve, da mu zori
obilen sad, ako križ voljno nosi. Kedar ga
namreč sprejme radovoljno, mu zaupanje v
božjo tolažbo polajša vso britko težo. čem bolj
telo tare z nadlogami, tem bolj se duh krepča
po notranji milosti.

Včasih ga želje po nadlogi in zopernosti,
v kteri bi rad enak postajal Kristusu Križa¬
nemu, tako okrepijo, da si ne želi biti brez
rev in bolečin; veruje namreč, da je Bogu to¬
liko bolj všeč, kolikor hujše bolečine trpi za
Boga. To pa ni človekova krepost, marveč Kri¬
stusova milost, ki toliko premore in stori v
slabotnem mesu, da se z gorečim duhom po¬
prime in ljubi, kar po natori sovraži in beži.

9. Človek po svoji natori ne more, da bi
križ nosil, križ ljubil, telo pokoril in strahoval,
časti se ogibal, zasmehovanje radovoljno pre¬
našal, sam sebe zaničeval in zaničevanja želel;
ne more, da bi rad trpel zopernost in škodo,
da bi ne maral za nobeno reč na svetu, če
se na-se oziraš, nič takega ne boš premogel
iz svoje moči.

Če pa v Gospoda zaupaš, ti bo dana moč
iz nebes in tvoji oblasti bodeta podložna svet in
meso. Tudi se ne boš bal peklenskega vraga,
ako boš opasan z vero in zaznamovan s Kri¬
stusovim križem.

7  *

100

10. Nosi torej, kot dober in zvest slu¬
žabnik Kristusov, srčno križ svojega Gospoda,
ki jo bil iz ljubezni do tebe križan. Pripravi
se, da prenašaš mnogo zopernostij in raznih
težav v tem revnem življenju, zakaj tako se ti
bo godilo, kjerkoli boš in tako boš povsod
našel, kjerkoli se boš skrival.

Tako mora biti in ni mogoče drugače
ogniti se nadlogam in težavam, kakor da jih
voljno trpiš. Pij srčno kelih Gospodov, ako
hočeš njegov prijatelj biti in ž njim svoj delež
imeti. Tolažila Bogu prepusti, on naj ž njimi
ravna, kakor ga je volja!

Ti pa bodi pripravljen, da premagaš nad¬
loge in imej jih za naj večje tolažbe — trp¬
ljenje namreč toga časa ni v nobeni
primeri s prihodnjo slavo, ki se bo
razodela nad nami,  —- ko bi moral tudi
vse sam prenesti.

11. Kedar si tako daleč, da ti je nadloga
zaradi Kristusa ljuba in draga, tedaj verjemi,
da je dobro s teboj, ker si našel raj na zemlji.
Dokler pa ti je trpeti težko in želiš ubežati
trpljenju, dotlej je slabo s teboj, in nadloge,
pred kterimi bežiš, ti bodo vedno za petami.

12. Ako se udaš v to, kar mora biti, to
je, da trpiš in umrješ, kmalu bo boljše in našel
boš pokoj. In če bi se tudi. kakor sv. Pavel,
zamaknil v tretja nebesa, bi ne bil zaradi tega

101

trplj enja prost: Jaz mu bo m pokazal,
pravi Jezus, koliko mu je trpeti zaradi
m o j e g a imena.  Trpeti torej treba, če hočeš
Jezusa ljubiti in mu neprenehoma služiti.

13. 0 da si pač vreden trpeti zaradi imena
Jezusovega: koliko slavo bi dobil, kako bi se
veselili svetniki božji, kako bi spodbujal svo¬
jega bližnjega!

Malo jih je, ki radi trpe, a vender vsi
priporočajo potrpežljivost. — Prav je, da ti
radovoljno kaj trpiš za Kristusa, ker mnogi
več trpe za svet.

14. Pomni vedno, da mora tukaj tvoje
življenje biti umirajoče. Kolikor bolj sebi od¬
miraš, toliko bolj se oživljaš za Boga. — Nikdo
ne bo mogel razumevati nebeških rečij, kdor
se ni ponižal, da bi prenašal zopernosti zavoljo
Kristusa. Nič ni Bogu prijetnejšega, nič za te
na svetu koristnejšega, kakor radovoljno trpeti
za Kristusa.

In ko bi imel na izbero, moral bi bolj
želeti zopernosti trpeti za Kristusa, kakor okrep-
čevati se v mnogih tolažbah; tako bi bil sča¬
soma Kristusu bolj podoben, svetnikom bolj
enak. Ker naše zasluženje in boljšanje ni v
velikem veselju in v mnogih prijetnostih, tem¬
več v trpljenju, v velikih brhkostih in težavah.

15. Ko bi bilo za zveličanje ljudij kaj bolj¬
šega in koristnejšega, kakor je trpljenje, to bi

102

bil Kristus gotovo pokazal z besedo in z de¬
janjem. Pa učence, gredoče za seboj in vse,
ki želijo hoditi po njegovi poti, opominja, naj
zadenejo križ, rekoč: Kdor hoče za me¬

noj, zataji sam sebe, zadeni svoj
križ in hodi za menoj!

Ko smo torej vse to prebrali in premis¬
lili, naj bo naš poslednji sklep ta-le: Treba
nam je po mnogih nadlogah iti v
božje  kr  alj  e s tv  o.

Sklep.

Da, treba mi je po mnogih nadlogah iti
v božje kraljestvo:

Križ mi je potreben, ker sem grešnik,
križ mi je koristen, ker se pod njim grehov
očistim, zato bom rad bival pod Kristusovim
križem in se učil nositi svoj križ. Križ pa
ima,  pravi sveti Bernard, štiri konce, ki
so ozaljšani s štirimi dragocenimi
biseri: Spodaj se sveti ponižnost,
na desni pokorščina,  na levi potrpežlji¬
vost,  zgoraj pa se sveti v zlatih črkah biser
čednosti: ljubezen!

Da, ljubezen bo tudi meni pomagala križ
nositi!

Knjiga tretja.

O notranji tolažbi.

Uvod.

|o sedaj nas je učil in vnemal pobožni
Tomaž Kempčan v prvi knjigi: kako se
vojskujmo zoper hudo, v drugi pa: kako
hrepenimo po resnici! V sledeči tretji knjigi
nam pojasnjuje, kaj nam treba storiti, da pre¬
novimo notranjega človeka, da se prestvarimo
v svojem srcu z ljubeznijo, ktero nam nebeško
lepo opisuje v 5. poglavju: Kdor ljubi, ve,
kaj je ljubezen: trud je ne utrudi,
stiska je ne podere. Človek, ki ljubi,
pravi: Moj Bog, moja ljubezen! Ti
si ves moj in jaz ves Tvoj!

V tretji knjigi pisatelj nekoliko spremeni
zunanjo obliko. Do sedaj je vedno le sam do¬
povedoval , sedaj pa govori Gospod sam; včasi
pa pobožna duša vzdihuje k Bogu v molitvi

ali 'pa v pobožnem pogovoru. -— Kdor ljubi res¬
nico, in komur je mar notranjega življenja, pre¬
biral bo z veseljem tretjo knjigo.

1. poglavje.

Kako Kristus govori verni duši?

1. Poslušati hočem, kaj v meni
govori Gospod Bog?  — Blagor duši,
ktera sliši Gospoda govoriti v sebi in sprejema
iz njegovih ust tolažilno besedo. Blagor uše¬
som, ki poslušajo tihi šepet božji in se nič ne
menijo za šepet sveta.

Pač res blagor ušesom, ki ne poslušajo
glasu, kteri zunaj šumi, marveč resnico, ki
znotraj uči. Blagor očem, ki se ne ozirajo po
zunanjem, ampak vedno le v notranje. Blagor
takim, ki preiskujejo notranje reči tor se tru¬
dijo in vsak dan vadijo, da vedno bolj spo¬
znavajo nebeške skrivnosti.

Blagor tistim, ki žele Bogu služiti in se
otresejo vseh posvetnih zadržkov. To pomni,
duša moja, in zapri vrata poželjivosti, da slišiš,
kaj govori v tebi Gospod, tvoj Bog!

2. To pravi tvoj preljubi: Jaz sem tvoje
zveličanje, tvoj mir in tvoje življenje. Drži se
mene in našla boš mir; zapusti minljivo in
išči večnega!

105

Kaj je vse časno? — Ali ni vse zapeljivo?
— In kaj ti vse pomaga, ako te Stvarnik za¬
pusti ? — Odreci se torej vsemu ; skrbi, da boš
Stvarniku všeč in zvest, da zadobiš pravo srečo.

Sklep.

Ti, o Bog, si moj Gospod, jaz Tvoj slu¬
žabnik !

Oe rečeš: govori, bom govoril, molči, bom
molčal; če me vabiš k molitvi, v cerkev, k
spovedi, šel bom ; če mi ukažeš, to hišo za¬
pustiti, onega človeka se ogibati, poslušal Te
bom, ker vem, da si Ti moje življenje, moje
zveličanje, moje vse!

2. poglavje.

Resnica znotraj uči brez glasnih besed,

1. Govori, Gosp o d , k er T voj slu -
žabnik posluša! Hlapec sem Tvoj,
d a j mi razum, da spoznam T v o j e z a -
povedi!  Nagni moje srce na besede svojih
ust in kakor rosa kapljaj Tvoja beseda! Ne¬
kdaj so rekli Izraelci Mojzesu: Ti nam go¬
vori in mi bomo poslušali, n e g o v o r i
naj nam Gospod, da morebiti ne
'i mr j emo!

Jaz pa, Gospod, tako ne rečem; rajši Te,
kakor Samuel prerok, ponižno in željno pro-

106

sim:  Govori, Gospod, ker Tvoj slu¬
žabnik posluša! Mojzes mi ne govori, no
kak drug prerok, rajši govori Ti, Gospod Bog,
ki navdihuješ in razsvetljuješ vse preroke, ker
Ti sam brez onih me popolno poučiš, pre¬
roki pa brez Tebe nič ne premorejo!

2. Izgovarjajo sicer besede, pa razuma ne
dado; prelepo govore, pa ne vnamejo srca, če
Ti molčiš. Pisma uče, Ti pa razodevaš pomen;
skrivnosti pripovedujejo, Ti pa razkrivaš zna¬
menja. Zapovedi razlagajo, po njih živeti pa
Ti pomagaš; pot nam kažejo, pa Ti nam moč
daješ, po tej poti hoditi.

Oni le od zunaj delajo, Ti pa učiš in raz¬
svetljuješ srca; oni zalivajo, Ti pa daješ, da
raste. Oni izgovarjajo besede, Ti pa dodeliš, da
razumemo, kar slišimo.

3. Ne govori mi torej Mojzes, ampak Ti
mi govori, o Gospod, moj Bog, večna resnica,
da ne umrjem in ne ostanem brez sadu, če
bi bil opominjan le od zunaj, znotraj pa ne
vnet. Naj mi ni v sodbo beseda, ki jo slišim,
pa ne izpolnim; poznam, pa ne ljubim; veru¬
jem, pa ne izpolnujem.

Govori torej, Gospod, ker Tvoj
služabnik posluša; Ti imaš besede
večnega življenja.  Govori mi, da bo duši
moji vselej v tolažbo, da se popolno izboljša

107

moje življenje; Tebi pa da bo v hvalo in slavo
in večno čast!

Sklep.

Gospod, če Ti govoriš, mi je vse jasno in
lahko; če Ti molčiš, je vse temno in težko.
Toda Ti mi velikrat govoriš, pa jaz ne vem:
kedar duhovnik govori na prižnici, govori Tvojo,
božjo besedo, oh, in jaz sem tako malomaren;
kedar me v spovednici ljubo svari, zopet Ti
govoriš, jaz pa sem tako mrzel! Gospod, raz¬
svetli mojo pamet in utrdi moj spomin, da Te
vselej zvesto in ponižno poslušam, kedar mi
govoriš sam ali po svojih namestnikih!

3. poglavje.

Besedo božjo treba poslušati s ponižnostjo; a mnogi
je ne cenijo,

1. Poslušaj, sin moj, moje besede, be¬
sedo presladke, ki presegajo vso modrost po¬
svetnih učenjakov in modrijanov! — Besede
m o j e so  duh  in  ži  v 1 j e n j e in ne smeš jih
ceniti po človeški sodbi. Ne ponašaj se ne-
čimerno ž njimi, ampak molčeč jih poslušaj in
ves ponižen in goreč jih sprejemaj!

2. Rekel sem: Srečen, kogar Ti,
Gospod, učiš in ga v svoji postavi

108

poučuješ, da mu lajšaš hude dni in
da ne ostane brez tolažbe na zemlji.

3. Jaz, pravi Gospod, učil sem od pri¬
četka preroke in še sedaj vedno govorim vsem;
pa mnogi so gluhi in trdi za moje govorjenje.
Rajši poslušajo svet, nego Boga; ročnejše sle¬
dijo nagnenju svojega mesa, nego volji božji.

Svet obeta le časno in malovredno in vse
dere za njim; jaz obetam vse najboljše in večno,
in vender so mrzla srca ljudij. — Kdo tako
skrbno meni služi in me v vsem posluša, kakor
služijo svetu in njegovim gospodarjem'?

Sramuj se, Sidon, pravi morje
in če vprašaš zakaj, poslušaj: Daleč hodijo

ljudje za majhnim dobičkom, za večno živ¬
ljenje pa se mnogi komaj premaknejo. Kar
je malo vredno, iščejo; za vinar se večkrat
grdo prepirajo; za neznatno reč in prazno ob¬
ljubo se ne boje truda noč in dan.

4. Toda, žalibog, za nespremenljivo blago,
za neprecenljivo plačilo, za največjo čast in
neskončno slavo je ljudem preveč vsak že naj¬
manjši .trud. Sram te bodi zato, leni in mr¬
mrajoči služabnik, ker se drugi bolj trudijo za
pogubljenje, kakor ti za življenje! — Drugi so
bolj vesele praznih rečij, kakor ti resnice. Oni
se pogosto goljufajo v svojem upanju, a kar
jaz obljubim, vselej izpolnim in nikdo ni pra¬
zen, ki v mene upa.

109

Kar sem obljubil, bom dal, kar sem rekel,
ne bom oporekel, da le do konca zvest osta¬
neš v moji ljubezni. — Jaz povračujem vsem
dobrim in ostro skušam vse pobožne.

5. Zapiši si moje besede v svoje srce in
pridno jih premišljuj, zakaj v skušnjavi ti bodo
zelo potrebne. Cesar beroč ne umeš, spoznal
boš, kedar te obiščem. — Z dvojnim jaz ob¬
iskujem svoje izvoljene: s skušnjavo in s to¬
lažbo in vsak dan jim berem dvojno branje:
v enem grajam njih napake, v drugem jih
nagovarjam, naj rastejo v čednostih.

Kdor ima moje besede, pa jih zaničuje,
sodile ga bodo ob dnevu sodbe.

Moli za dar pobožnosti!

6. Gospod, moj Bog! Ti si moje vse. In
kdo sem jaz, da se drznem govoriti s Teboj ?
•Jaz sem Tvoj najrevnejši služabnik in zavržen
prvič, tako reven in zaničljiv, da sam ne vem
in si ne upam reči, kako. Pa saj veš, Go¬
spod, da nič nisem, nič nimam in nič ne pre¬
morem.

Ti edini si dober, pravičen in svet; Ti vse
premoreš, vse daješ, vse napolnujoš, samo
grešnik gre prazen od Tebe. Spomni se svo¬
jega usmiljenja in s svojo milostjo napolni
moje srce, ker nočeš, da bi bila zastonj
Tvoja dela!

110

7. Kako bom sam sebe prenašal v tem
revnem življenju, ako me ne bota podpirala
Tvoje usmiljenje in Tvoja milost? Ne obračaj
svojega obličja od mene, nikar se ne mudi in
obišči me, ne odteguj mi svoje tolažbe, da ne
bo m oj a d u š a k a k o r z e m I j a b r e z v o d e.

Gospod, uči me, da izpolnujem Tvojo voljo,
uči me, da vredno in ponižno hodim za Teboj,
ker Ti si moja modrost, ki me v resnici po¬
znaš in si mo poznal, preden je bil svet in
preden sem se rodil na svet!

4. poglavje.

V resnici in ponižnosti treba da živimo pred Bogom !

1. Sin, hodi v resnici pred menoj in vedno
me išči s priprostim srcem! Kdor hodi v res¬
nici pred menoj, varen bo pred hudimi na¬
padi in resnica ga bo rešila Zavodnikov in
hudobnih obrekovalcev. — Ako te resnica
oprosti, boš res prost in ne bo ti mar, kaj da
ljudje govore.

2. Resje, Gospod, kar govoriš; tako, pro¬
sim, zgodi se z menoj! Resnica Tvoja me uči,
varuj in vzdržuj, da srečno končam! Reši me
vsega hudega poželenja in neredne ljubezni
in živel bom s Teboj v veliki prostosti srca!

111

3. Učila to bom, v  pravi resnica, kar je prav
in meni drago. — Žalosten premišljuj z ve¬
likim studom svoje pregrehe in nikdar se ne
ponašaj s svojimi dobrimi deli. ker grešnik si
in podložen mnogim strastem ter va-nje za¬
pleten.

Sam od sebe vedno siliš v to, kar nič ni;
hitro padeš, precej si premagan in zbegan, in
hitro raztresen. Nič nimaš, da bi se hvalil,
pač pa mnogo, za kar bi se moral malo ceniti,
ker mnogo si slabši, nogo misliš.

4. Ne misli torej, da je kaj posebnega,
kar storiš. Nič ti ne bodi veliko, nič drago in
čudovito, nič imenitno, ne visoko, nič v res¬
nici hvale in želja vredno, razun, kar je večno.
— Nad vse drugo mila ti bodi resnica, vedno
pa studi svojo veliko nevrednost!

Najbolj se boj, najbolj zaničuj in odbijaj
svoje napake in pregrehe; bolj ti morajo zo-
perne biti, kakor vsa časna škoda.

Nekteri se ne vedejo vpričo mene od¬
kritosrčno, marveč radovedni in ošabni hočejo,
da zved6 moje skrivnosti in razumejo božje
visokosti, zanemarjajo pa sami sebe in svoje
zveličanje. — Taki mnogokrat zabredo v ve¬
like skušnjave in pregrehe, ker so prevzetni
in radovedni; zakaj takim se jaz ustavljam.

5. Boj se sodbe božje m trepetaj pred
jezo Vsemogočnega; ne presojaj pa del Naj-

112

višjega, temveč premišljuj svoje hudobijo, ko¬
liko si grešil in koliko zamudil dobrih del. —
Nekteri imajo svojo pobožnost le v bukvah, drugi
v podobah in še drugi v zunanjih znamenjih
in obrazih.

Nekteri me imajo na jeziku, a v srcu le
malo. — Eni pa, razsvetljeni in očiščeni, hre¬
pene le po večnem, posvetno neradi poslušajo
in le nevoljni služijo natornim potrebam in ti
vedo, kaj v njih govori duh resnice. On jih
namreč uči: Zaničujte časno in ljubite ne¬
beško, zanemarjajte svet in hrepenite po ne¬
besih noč in dan!

Sklep.

Gospod, ti hočeš, da bi vsi ljudje spo¬
znali resnico; glej, jaz sem si izvolil pot res¬
nice. Toda ker vem, da si Ti pot, resnica  in
življenje, zato se Tebe trdno oklenem in po¬
nižno hočem hoditi za Teboj.

Jezus, večna Resnica, uči me ! Jezus, kro-
tak in iz srca ponižen, usmili se me!

5. poglavje.

Čudovito deluje ljubezen božja,

1. Poveličujem te, Oče nebeški, Oče Go¬
spoda mojega Jezusa Kristusa, ker si se mi¬
lostljivo spomnil na-me siromaka! O Oče usmi-

113

Ijenja, o Bog vse tolažbe, hvalim Te, ker
mene, tolažbe nevrednega, poživljaš in tolažiš.
— Poveličujem Te vedno in slavim z edino-
rojenim Tvojim Sinom in s svetim Duhom, to-
lažnikom na veke!

0 Gospod Bog, sveti ljubitelj moj, veselja
se bo igralo moje srce, ko prideš k meni! Ti
si slava meja in veselje mojega srca, Ti upanje
moje in moje zavetje ob dnevu stiske!

2. Ker sem pa še slab v ljubezni in ne¬
popoln v čednosti, treba mi Tvoje moči in to¬
lažbe. Obiskuj me torej in poučuj v svetih
naukih!

Beši me hudih strastij in ozdravi moje
srce vse neredne poželjivosti, da se, v srcu
ozdravljen in popolno očiščen, pripravim v
Tvoji ljubezni srčno trpeti in stanoviten ostati.

3. Ljubezen, to je velika reč; čez vse ve¬
lika dobrota, ki sama lajša vse težave in rado-
voljna trpi vse zopernosti. Ljubezen nosi težo
brez težave in stori sladko in prijetno, kar je
britkega.

Kdor Jezusa velikodušno ljubi, ne straši
se velikih del in željno hrepeni vedno bolj
popoln biti. Jjjubezen hrepeni kvišku in noče,
da bi jo zadržavala kaka pozemeljska stvar. —
Ljubezen hoče biti prosta in tuja vsemu po¬
svetnemu poželenju, da je nič ne ovira v no¬
tranjem spoznanju, da se ne zaplete zavoljo

Hodi za Kristusom. 3

114

časnega dobička ali da ne omaga zavoljo kake
nezgode.

Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega
nič; nič višjega, nič širjega, nič prijetnejšega,
nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na
zemlji; zakaj iz Boga se je rodila in le v Bogu
najde svoj pokoj.

4. Kdor ljubi: on leta, teka, se veseli, prost
je in nič ga ne ovira. Vse da za vse, vse ima
v vsem, ker počiva v enem, čez vse Velikem,
iz kterega vse dobro izhaja. On ne gleda na
darove, ampak nad vse darove obrača se le
na darovalca.

Ljubezen mnogokrat ne ve mere, marveč
govori čez vso mero. Ljubezen ne čuti teže,
za trud se ne zmeni; rada bi več storila, kakor
more; nič se jej ne zdi nemogoče, ker misli,
da vse more in sme. — Ljubezen je torej za
vse in tam dosti dopolni in stori, kjer obne¬
more in pade, kdor ne ljubi.

5. Ljubezen vedno čuje, celo v spanju ne
spi. Trud je ne utrudi, stiska je ne potlači,
strahu se ne splaši, ampak kakor živ plamen
in žareča baklja udari kvišku in hodi varna.
— Kdor ljubi, ve, kaj je ljubezen.

Glasen klic v ušesih božjih je že goreča
želja duše, ki pravi: Moj Bog, moja ljubezen!
Ti si ves moj in jaz ves Tvoj!

115

6. Širi me v ljubezni, da se učim in s
srcem pokušam, kako sladko da je ljubiti, to¬
piti se in kopati v ljubezni.

Nosi me ljubezen božja, kedar se dvigu¬
jem nad sebe v preveliki gorečnosti in ob¬
čudovanju! Daj, da pojem pesem ljubezni in
hitim v višave za Teboj, moj ljubljenec; v
Tvoji hvali naj mrje moja duša, radujoč se v
ljubezni!

Daj, da Te ljubim, Tebe bolj, nego sebe
in sebe le zavoljo Tebe in v Tebi vse, ki Te v
resnici ljubijo, kakor veleva ljubezni postava,,
hi odseva iz Tebe!

7. Ljubezen je urna, odkritosrčna, po¬
božna, prijetna in ljubka, močna, potrpežljiva,
zvesta, razumna, prizanesljiva, moška in nikdar
ne išče sama sebe. Kdor namreč sam sebe
r«ee, nima ljubezni.

Ljubezen je previdna, ponižna in pra¬
vična ; ni mehkužna, ni nestanovitna in ne želi
po nečimernosti; trezna, čista, zanesljiva, mirna
J e in varna v vseh čutih. — Ljubezen je pod¬
ložna višjim, sama sebe malo ceni in zaničuje,
Bogu je udana in hvaležna; va-nj vedno ve¬
ruje in upa, če tudi ne najde vselej veselja v
Bogu, ker v ljubezni se ne živi brez britkosti.

8. Kdor ni voljan vsega trpeti in popolno
se udati ljubljenemu, ni vreden, da se imenuje
ljubimec. Kdor ljubi, mora rad vse težavno in

8 *

116

britko prevzeti zavoljo ljubljenca in ga ne sme
nikoli zapustiti zavoljo kakih zopernostij.

Sklep.

Ljubi svojega Boga iz vseh svo¬
jih močij!  Tako, Gospod, Ti sam ukazuješ.
Prizadeval se bom, Tebe čez vse ljubiti, kor
to je moj namen in moja sreča. Tudi v trp¬
ljenju hočem udan v voljo božjo klicati: Moj
Bog in moje vse!

6. poglavje.

Kako se razodeva prava ljubezen?

1. Sin, ne ljubiš me še krepko in modro.
— Zakaj ne, Gospod?

Ker zavoljo majhne zopernosti opustiš, kar
si začel in preveč poželjivo iščeš tolažbe. —■
Kdor srčno ljubi, je stanoviten v skušnjavah
in ne veruje zvitim prigovorom sovražnikovim.
V sreči sem mu ljub, pa tudi v nesreči mu
nisem neprijeten.

2. Moder ljubitelj gleda bolj na ljubezen
prijateljevo, kakor na njegov dar. Voljo više
ceni, kakor dar in vse darove manj ceni nego
prijatelja. Plemenit ljubitelj ni zadovoljen z
darom, ampak najde nad vsemi darovi pokoj
le v meni.

117

Zato ni vse izgubljeno, če kedaj o meni
in mojih svetnikih slabejše misliš, kakor bi
rad. — Da ti je včasih tako prijetno in sladko
pri srcu, to dela pričujoča milost; to je nekak
predokus nebeške domovine, na kteri se pa
ni naslanjati, ker pride, pa zopet prejde.

Posebna krepost in velika je zasluga, da
se vojskuješ zoper slabe nagone duha, ki te na¬
padajo in zaničuješ podpihovanje hudičevo.

3. Ne daj se torej motiti tujim domišlji¬
jam, naj pridejo od koderkoli! Srčno ostani
pri svoji besedi in delaj vse v božjo čast!

Ees je, da se včasih hitro zamisliš v vi¬
soke reči in da se zopet kmalu povrneš k na¬
vadnim nerodnostim srca. Toda to bolj trpiš
zoper svojo voljo, kakor pa da sam delaš in
dokler ti ni ljubo in se ustavljaš, v zaslugo ti
je in ne v pogubo.

4. Tedi, da se stari sovražnik na vso moč
trudi, da bi oviral tvoje hrepenenje v dobrem
in te odvračal od vseh dobrih del: da bi ne
častil svetnikov, da bi se ne spominjal po¬
božno mojega trpljenja, da bi ne spoznaval
svojih grehov, da bi ne čuval nad lastnim srcem
in da bi ne delal sklepov v čednostih rasti.

Vzbuja ti mnoge grde misli, da bi v tebi
vnel stud in strah ter te odvrnil od molitve in
svetega berila. — Ni mu po volji, da so tvoje

118

spovedi ponižne in ko bi mogel, bi li zabranil
tudi sveto obhajilo.

Ne verjemi mu in ne brigaj se zanj, če
tudi ti nastavlja slepilne zanjke. Njega obdolži,
če te navdajajo slabe in nečiste misli. Poreci
mu: Poberi se, nečisti duh, sram te bodi, hu¬
dobnež, zelo nečist si, ker take reči šepetaš
mojim ušesom!

Spravi se od mene, grdi slepar, pri meni
nič ne najdeš svojega, Jezus bo z menoj kakor
močen bojevalec in ti boš ostal na sramoti. —
Rajši umrjem in vsako kazen pretrpim, kakor
bi se tebi udal. — Tiho bodi in obmolkni; nočem
te poslušati, če me še toliko nadleguješ. Go¬
spod je moja luč in moja sreča,
koga se bom bal? če stoji proti
meni cela vojska, ne bosebalomoje
srce: Gospod, je moj pomočnik in

odrešenik!

5. Bojuj se kakor pogumen vojak in ako
kedaj padeš zavoljo slabosti, zberi močnejše
sile od prejšnjih, zaupaj na večjo mojo milost
in zelo se varuj praznega samoljubja in na¬
puha !

Zato jih mnogo zagazi v zmoto in zabredo
včasih v skoro neozdravljivo slepoto. Ti po¬
gubljeni napihnenci, ki so se tako nespametno
košatili , naj te za vselej ponče in vedno po¬
nižujejo.

119

Sklep.

Vem, Gospod, da se prava ljubezen skaže
v trpljenju. Zato Te prosim, daj mi milost, da
v bolezni, v nesreči, v zapuščenosti Tebi zvest
ostanem in Te ljubim čez vse!

7. poglavje.

S ponižnostjo hrani in zakrivaj milost!

1. Sin, boljše in varnejše je za-te, da za¬
krivaš milost pobožnosti, da se ne hvališ ž njo,
ne govoriš veliko o njej in je ne precenjuješ,
temveč sam sebe zaničuješ in se bojiš, da bi
je nevreden ne prejemal. — Temu čutu ni
preveč verjeti, ker se rad spremeni v nasprotje.

V milosti premišljuj, kako reven in ubog
si brez milosti. Zakaj v duhovnem življenju
ne rasteš le takrat, kedar te milost tolaži, am¬
pak tudi, če si ponižen, udan in voljan, kedar
milost izgubiš in ne otrpneš v goreči molitvi
in ne opustiš tudi drugih dobrih del, ki jih
navadno opravljaš.

Stori vse, kakor najbolje veš in znaš in
kolikor je v tvoji moči, in ne zanemarjaj se
zato, ako čutiš, da si suhoparen in vnemaren
v srcu!

120

2. Veliko jih je namreč v srcu nepotr¬
pežljivih in tožnih, če jim ne gre vse po volji.
Zakaj človek nima vedno svojega
pota v oblasti,  ampak Bog daje in tolaži,
kedar hoče, kolikor hoče in kogar hoče, koli¬
kor mu je drago in ne več.

Nekteri neprevidneži so v pobožnosti uni¬
čili sami sebe, ker so več hoteli, kakor jim
je bilo mogoče, niso pomislili na svoje slabosti
in rajši poslušali nagnehje svojega srca, kakor
razsodbo svoje pameti.

Upali so si več, kakor je bilo Bogu všeč,
zato so hitro izgubili milost. Taki, ki so se že
skoro udomačili v nebesih, postali so ubogi in
zapuščeni reveži, da bi se ponižani in ubožani
učili: ne letati s svojimi perutmi, ampak upati
pod mojim krilom. — Novinci in še malo iz¬
kušeni na potu Gospodovem se radi varajo in
pogube, če ne poslušajo, kar jim svetujejo
izkušeni.

3. In ker hočejo le po svoji glavi rav¬
nati, ne pa drugim zvedenim verovati, bodo
slabo končali, ako se nikakor ne dajo odvrniti
od svoje trme. — Kdor se sam sebi moder
zdi, ne trpi, da bi ga drugi vodili.

Boljše je malo znati in malo vedeti, pa
ostati ponižen, kakor pa imeti velike zaklade
učenosti, pa sam sebe nečimerno ljubiti. Boljše

121

.je, da imaš manj, kakor pa veliko, ker bi se
morebiti prevzel.

Ni dovolj previden, kdor se vsega uda
veselju, da celo pozabi na svoje prejšnje si¬
romaštvo in mu ni mar za sveti strah božji,
kteri se boji izgubiti podarjeno milost. — Tudi
ne ravna dovolj krepostno, kdor se preobupno
vede v nesreči ali kaki težavi in se ne zanaša
na moje obljube tako trdno, kakor se spodobi.

4. Kdor bi bil v miru popolno brez skrbi,
bode ob času boja preveč pobit in plašen. Ko
bi vedno sam pri sebi ostal ponižen in majhen
in bi svojega duha prav vodil in vladal, bi ne
zabredel tako hitro v nevarnost in greh.

Dober svet je ta: Kedar si ves goreč,

Premišljuj, kaj bo, kedar te zapusti gorečnost.
In če se to res primeri, misli, da se morda
zopet povrne razsvetljenje, ktero sem ti odvzel
za nekaj časa, tebi v svarilo, sebi pa v slavo.

5. Večkrat je taka skušnjava boljša, kakor
ne bi ti vedno šlo vse po sreči. Zaslug nam¬
reč ne smemo meriti po tem, če je imel kdo
več ali manj prikaznij in tolažeb, ali če je kdo
zveden v svetem pismu, ali če je v višji službi,
temveč po tem se merijo zasluge, da je utrjen
v resnični ponižnosti in poln božje ljubezni, da
vselej in povsod išče le božje časti, da sam
s ebe nič ne ceni in se v resnici zaničuje in ga

122

bolj veseli, če ga drugi zaničujejo in ponižu¬
jejo, kakor pa da bi ga častili.

Sklep.

Gospod, kolikor več milosti mi boš delil,
toliko bolj hočem biti ponižen. Premišljeval
bom vsak dan svoje grehe in žaloval nad njimi
in spoznaval, kaj da sem brez Tebe. Vedno
hočem paziti na-se in misliti na besede sve¬
tega Pavla: Kdor stoji, naj gleda, da
ne pade!

8. poglavje.

Malo cenimo sami sebe pred Bogom!

1. Govoril bom s svojim Gospo¬
dom,  dasi sem prah in pepel. — Ako bi se jaz
više cenil, glej, Ti se mi ustaviš in hudobije moje
pričajo zoper mene in jaz ne moreni tajiti.

Ce pa sebe zelo zmanjšujem, v nič devam
in neham sebe hvaliti ter vselej spoznam, da
sem le prah, tedaj mi bode mila Tvoja milost
in Tvoja luč bo svetila v mojem srcu; in vse
lastno čislanje, kakorkoli majhno, potopilo se
bo popolno v moji ničevosti in izginilo za vselej.

Ondi mi poveš, kaj sem, kaj sem bil in
kam sem prišel; kerničnisem, p a n i s e m
vedel.  Sam od sebe, glej, nisem nič in ves
slab; ako se pa Ti na-me ozreš, takoj sem kre-

123

pak in z novim veseljem napolnjen. In res je
prečudno, da sem naenkrat v višavi, kjer me
milostno objemaš, dasi me lastna teža vedno
vleče navzdol.

2. To dela Tvoja ljubezen, ki se mi brez
zasluženja bliža in me podpira, hudih nevar-
nostij varuje in me, da govorim resnico, reši
brezštevilnih nesreč.

Ker sem sam sebe napačno ljubil, sem
se pogubil; in ker sem samo Tebe iskal in po-
popolno ljubil, našel sem ob enem Tebe in
sebe in iz ljubezni do Tebe sem sam sebe še
bolj poniževal. — Ti, o presladki, mi namreč
več daš, nego zaslužim, več, kakor smem upati
in prositi.

3. Geščen bodi, moj Bog! Dasi sem vsake
dobrote nevreden, vender ne nehaš v svoji ple¬
menitosti in dobrotljivosti darov deliti tudi ne¬
hvaležnim in daleč od Tebe ločenim.—K sebi
nas približaj, da bomo hvaležni, ponižni in po¬
božni, ker Ti si naše zveličanje in moč in
krepost naša.

Sklep.

Kedar me bodo motile kake prevzetne
misli, govoril bom sam sebi te-le božje be¬
sede: Človek, pomni, da si prah in da
se v prah spremeniš!

124

9. poglavje.

Vse obračajmo na Boga, ki je naš poslednji namen!

1. Sin, ako želiš res srečen biti, moram
biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. — Ta namen
bo očistil tvoje poželenje, ki se mnogokrat pre¬
grešno nagiba k sebi in k stvarem. Zakaj če
sam sebe iščeš, hitro oslabiš in usahneš.

V prvi vrsti torej vse na-me obračaj, ker
jaz sem dal vse. Misli, da vse izhaja iz mene,
iz studenca vsega dobrega, in zato se mora vse
obračati k meni, svojemu začetku.

2. Iz mene zajemajo mali in veliki, ubogi
in bogati živo vodo, kakor iz živega studenca;
in tisti, ki mi voljni in radi služijo, prejemajo
milost za milostjo.

Kdor se hoče hvaliti brez mene in se ve¬
seliti kake svoje popolnosti, ne bo našel pra¬
vega veselja in srce se mu ne bo širilo ra¬
dosti, ampak mnogovrstno bo tak zapleten in
stiskan.

Sebi torej ne pripisuj nič dobrega in tudi
drugim ljudem ne prisojaj kreposti, marveč iz¬
ročaj vse Bogu, brez kterega človek nič nima.
Jaz sem dal vse, jaz hočem imeti vse in tir-
jam ostro, da meni hvalo daješ.

3. To je resnica, ki prepodi nečimerno
čast. — In kedar te obišče milost nebeška in

125

prava ljubezen, ne boš več nevoščljiv in ža¬
losten v srcu in tudi samoljubje te ne bo pre¬
vzelo, ker ljubezen božja premaga vse in širi
vso dušne moči.

Ce si res moder, veselil se boš le v meni
in upal le name; zakaj nobeden ni dober,
kakor Bog sam,  kterega čez vse hvalimo
in v vsem poveličujmo!

Sklep.

Kako sem bil do sedaj nespameten! Kedar
sem kaj dobrega storil, sebi sem pripisoval in
na-se obračal, in vender je samo Bog dober.
Koliko zasluženja sem že izgubil! Tako ne sme
več biti. Od sedaj bom delal in trpel le v
čast božjo!

10. poglavje.

Preziraj svet in prijetno ti bo služiti Bogu!

1. Zopet bom zdaj govoril, Gospod, in ne
bom molčal ; govoril bom s svojim Bogom in
svojim Kraljem, ki je ija višavi:

Kako obilna j e Tvoj a sladkost, o
Gospod, ki jo hraniš vsem, ki se
Tebe boje.  Kaj si še le tistim, ki Te ljubijo
in onim, ki Ti služijo s celim srcem? — Res,
neizrekljivo sladko je premišljevati o Tebi; in
to onim podeliš, ki Te ljubijo.

126

S tem si mi najbolje pokazal, kako srčno
me ljubiš, da si me vstvaril, ko me ni bilo, in
da si me zavrnil, ko sem daleč zašel, in mi za¬
povedal, da Te ljubim.

2. 0 studenec večne ljubezni, kaj čem
reči o Tebi? Kako bi pozabil Tebe, ki si se
mene milostno spomnil, ko sem že omagal in
se pogubil?

Ko ni bilo več nobenega upanja za-me,
usmilil si se svojega služabnika in mi brez vse
zasluge skazal milost in prijaznost. Kako Ti
povrnem to milost, ker vsi se ne morejo od¬
povedati vsemu, zapustiti svet in stopiti v sa¬
mostan?

Ali je to kaj posebnega, ako služim Tebi,
kteremu so pokorne vse stvari? Nič poseb¬
nega se mi ne sme zdeti, da Tebi služim; toda
to se mi zdi veliko in čudno, da si takega si¬
romaka in nevredneža milostno vzel za svojega
hlapca ter pridružil svojim ljubljenim služab¬
nikom.

3. Glej, kar imam in s čimur Ti služim,
vse je Tvoje! Ali prav narobe: Ti bolj meni
služiš, kakor jaz Tebi. Glej, nebo in zemlja, ki
si ju vstvaril človeku v službo, čakata na Tvojo
besedo in vsak dan izpolnujeta, kar zapoveduješ.

Pa to je še premalo; celo angelje si vstva¬
ril in odločil, da služijo človeku, čez vse pa

127  .

je, da si Ti sam človeku milostno služil in da
mu hočeš dati sam sebe.

4. Kaj ti bom dal za vse te brezštevilne
dobrote? O da bi Ti pač služil vse dni svo¬
jega življenja, da bi le en dan vredno opravljal
Tvojo službo!

Kesnično, Ti si vreden popolne službe, vse
časti in večne hvale! Ees, Ti si moj Gospod,
jaz pa ubog služabnik, ki sem Ti dolžan slu¬
žiti z vsemi močmi, ki ne smem nikoli opešati
v Tvoji hvali.

Tako hočem, tako želim; in česar nimam,
Ti milostno dodaj. Velika je čast, Tebi služiti,
in vse zaničevati zavoljo Tebe, velika je slava.
Vsi namreč, ki se radovoljno podado Tvoji naj¬
svetejši službi, dosežejo veliko milost.

Najslajšo tolažbo svetega Duha bodo našli,
ki se iz ljubezni do Tebe odpovedo vsemu me¬
senemu veselju. Veliko prostost srca prejmo
tisti, ki zavoljo Tvojega imena hodijo po ozki
poti in opuste vso posvetno skrb.

5. O ljubeznjiva in prijetna služba božja,
v kteri se človek resnično oprosti in posveti!
O kako sveta je božja služba, ki stori človeka
enakega angeljem, ljubega Bogu, strašnega hu¬
dičem in dragega vsem vernim!

O ljubeznjiva služba, vredna, da so je okle¬
nemo, ker ž njo si zaslužimo največjo dobroto
in si pridobimo veselje, ki vekomaj ostane!

128

Sklep.

Kdor Bogu služi, je kralj. Zato hočem
zvest služabnik božji biti, da bom kraljeval sam
nad seboj in deležen postal veselja, ktero je
Bog pripravil onim, ki ga ljubijo.

11. poglavje.

Pozveduj želje svojega srca in vladaj jih skrbno!

1. Sin, mnogo ti treba, da se naučiš, česar
še dobro ne znaš. — Kaj še, Gospod?

S svojimi željami ravnaj po moji volji,
da ne ljubiš sam sebe, ampak da si goreč za
mojo voljo! ■— Zelje te pogosto vnemajo in s
seboj ženo; toda pomisli, kaj te bolj goni:
moja v čast ali tvoj dobiček ?

Ce se vnemaš zavoljo mene, ti bo prav,
kakorkoli obrnem; če pa le količkaj delaš za
lastni dobiček, tedaj veš, kaj da te zadržuje
in ovira.

2. Varuj se tedaj, da ne preziraš mojega
sveta in preveč ne zaupaš lastnim željam, da
ti pozneje ne bo žal in zoperno, kar ti je bilo
poprej všeč in za kar si ves gorel, ker si mislil,
da je posebno dobro.

Ne udajaj se koj vsakemu poželenju, če
se ti tudi dozdeva dobro, pa tudi ne boj se

129

Precej, vsake zopernosti! — Tudi kedar se za
dobro trudiš in vnemaš, je prav, da se krotiš,
da se duh neumestno ne raztrese, da drugih
Qe pohujšaš s preširnostjo, ali pa tudi, da se
sam ne zbegaš in ne padeš, ako ti drugi na¬
sprotujejo.

3. Včasih pa je tudi treba s silo in mo¬
žato nasprotovati telesnemu poželenju in ne
se brigati za telo, kaj hoče ali kaj noče; skr¬
beti treba, da je telo duhu pokorno, če tudi
ni rado. — In tako dolgo treba, da telo kro¬
timo in strahujemo, dokler ni voljno za vse in
ni zadovoljno z malim, da se priprostega ve¬
seli in ne toži zavoljo nadležnih stvarij.

Sklep.

Velikrat sem mislil, da delam za božjo
čast, pa spodletelo mi je in bil sem nejevoljen
ter sem spoznal, da je bila tudi moja trma
zraven, sicer bi se ne bil jezil. Od sedaj pa.
Gospod, kar hočeš, kedar hočeš in kolikor
hočeš Ti, to bo želel tudi Tvoj služabnik!

12. poglavje.

Uči se potrpežljivosti in vojskuj se proti pohotnosti!

1. Gospod Bog, spoznam, da mi je po¬
trpežljivost zelo potrebna, ker mnogo zopernega

Hodi za Kristusom. 9

180

me zadene v tem življenju. — Naj storim kal'
hočem da bi užival mir, brez boja in brh¬
kosti vender ne bo moje življenje.

2. Sin, res je tako! Toda jaz nočem, da
bi ti iskal tak mir, ki je brez težav in brez
zopernosti, ampak vedi, da si mir našel še le
takrat, ako so te poskusile razne britkosti in
utrdile mnoge zopernosti.

Ce praviš, da ne moreš veliko trpeti, kako
boš pa trpel ogenj v čistišču (v vicah)? Ge
moraš voliti med dvojnim hudim, izvoli si manj
hudo. Da uideš torej kaznim v večnosti, trpi
rad zavoljo Boga sedanje nadloge!

Ali misliš, da posvetni ljudje nič ne trpe
ali le malo? Tega ne najdeš, če tudi najbolj
mehkužne poiščeš.

3. Pa imajo, praviš, mnogo veselja in žive
po svoji volji, zato se ne menijo za svoje nad¬
loge. — Kaj zato; če tudi bi imeli, kar po¬
želi srce, ali kako dolgo, misliš, da bodo imeli ?

4. Glej, kakor dim izginejo bogatini na
svetu in pozabljeno je vse preteklo veselje! In
še zdaj v življenju ne uživajo svojega veselja
brez britkosti, studa in strahu. Prav to, kal'
jih veseli, spremeni se jim v ostro šibo.

Prav se jim godi, da ne uživajo veselja
brez nemira in grenkosti, ker ga iščejo in želijo
neredno.

131

O kako kratko je vse posvetno veselje,
kako lažnjivo, napačno in kako ostudno! , In
vender kakor pijani in slepi ljudje tega ne uvi¬
dijo, marveč kakor nema žival dero v dušno
smrt zavoljo majhnega razveseljevanja, ki ga
užijejo v življenju.

Ti pa, sin moj, ne hodi za svojim
poželenjem in opusti svojo voljo!
Veseli se v Gospodu in dal ti bo,
česar poželi srce!

5. Ako hočeš res vesel biti in obilnejše
tolažbe prejemati od mene, zaničuj vse po¬
svetno, loči se od posvetnega veselja in v srečo
ti bo ter v obilno tolažbo! — In čem bolj se
umikaš posvetnim tolažbam, tem slajša in krep¬
kejša tolažila boš našel v meni.

Toda od kraja jih ne boš dosegel brez
žalosti in truda v boju. Ustavljala se bo stara
r azvada. pa premagala jo bo boljša navada. —
Telo se bo upiralo, pa ukrotil je bo goreč duh.

Zasledovala in dražila te bo stara kača, pa
pregnal jo boš z molitvijo, in tudi s koristnim
delom jej pot k sebi trdno zadelaš.

Sklep.

Vsak mora trpeti na svetu ; ne le pravični
nebesa, tudi hudobni za pekel. Ker se torej
trpljenju ne ubranim, sklenem, da bom zavoljo

9 *

132

Boga prenašal svoje nadloge in si ž njegovo
pomočjo pridobil nebesa.

13. poglavje.

Ponižni podložnik je poslušen po vzgledu Jezusa
Kristusa.

1. Sin, kdor se umika pokorščini, umakne
se milosti, in kdor kaj lastnega išče, izgubi
kar je občno. — Kdor se ne poda svojemu
višjemu rad in voljan, kaže, da mu telo še ni
popolnoma pokorno, ampak da se mu še
godrnjaje ustavlja.

Uči se torej, da boš hitro pokoren svo¬
jemu višjemu, ako želiš v strahu imeti lastno
telo. Zakaj zunanjega sovražnika boš hitreje
premagal, če si znotraj v redu.

Bolj nadležnega in hudega sovražnika duša
nima, kakor si jej ti sam, ako nisi edin z
duhom. Sploh pa treba, da sam sebe res pre¬
ziraš, če hočeš premagati meso in kri. — Zato
ker še preveč neredno sebe ljubiš, se bojiš
popolno udati se volji drugih.

2. Toda kaj je to, če si ti, ki si prah in
nič, podložen človeku zavoljo Boga, saj sem se
jaz, Vsemogočni in Najvišji in Stvarnik vseh
rečij, zaradi tebe ponižno udal človeku.

133

Pod vse sem se ponižal in pomanjšal, da
bi tvoj napuh premagal s svojo ponižnostjo.
Prah, uči se pokoren biti; prst, uči se poniž¬
nosti in uklanjaj se vsakemu!

3. Razjezi se nad seboj in ne dovoli, da
bi se napuli pasel v tebi, marveč tako pod¬
ložen in ponižen bodi, da morejo vsi hoditi
po tebi in te teptati kakor blato na cesti.

Kaj tožiš, nečimerni človek? Kako boš
ugovarjal, umazani grešnik, onim, ki te gra¬
jajo, ki si tolikrat žalil Boga in tolikrat za¬
služil pekel? — Pa zaneslo ti je moje oko,
ker je tvoja duša dragocena pred mojim oblič¬
jem, zato da bi ti spoznal mojo ljubezen in
kaj hvaležnosti imel za moje dobrote, da bi
bil zato vselej pokoren in ponižen ter bi voljno
trpel zaničevanje.

Sklep,

Gospod, Tvoja jed je bila, da si izpolno-
val voljo svojega nebeškega Očeta; dodeli tudi
meni milost, da zatiram svojo voljo in v vseh
rečeh izpolnujem le voljo božjo.

14. poglavje.

Premišljuj skrivne sodbe božje, da se ne prevzameš
v dobrem!

1. Gospod, s svojimi sodbami zagrmiš
nad menoj, s strahom in trepetom pretreseš

134

vse mojo kosti in silno se vzboji moja duša.
Strmeč stojim in premišljujem, da še ne-
besa v  niso čista pred Tvojim obličj em.

Oe si na angeljih našel krivico,
pa jim nisi zanesel, kaj bo pa z menoj ? Po¬
padale so zvezde z neba in jaz prah, kaj se
povišujem? Padli so globoko taki, kterih dela
so se zdela hvalevredna, in videl sem, da so
se radovali svinjskih otrob taki, ki so uživali
angeljski kruh.

2. Nikdo ni svet, če Ti, o Gospod, od¬
tegneš svojo roko. Nobene modrosti ni, če Ti
nehaš vladati. Moč nič ne premore, če je Ti
ne ohraniš. Čistost ni nobena varna, če je Ti
ne varuješ. — Zastonj stražijo varulii, ako Ti
ne čuješ.

Zakaj ako nas Ti zapustiš, utonemo in sc
pogubimo, če nas pa Ti obiščeš, vstanemo in
živimo. Mi smo sicer nestanovitni, pa Ti nas
krepiš; mlačni smo, pa Ti nas vnemaš.

3. O kako bi moral sam o sebi zaničljivo
in ponižno misliti, kako nič ceniti, ako se mi
zdi, da imam kaj dobrega! O Gospod, kako
globoko se moram ponižati pred Tvojimi ne¬
razumljivimi sodbami, ker spoznam, da sem
nič, dvakrat nič!

O brezmerno breme, o nepreplovno morje,
kjer ne najdem druzega nad seboj, kakor le
nič v vsem. Zakaj bi se tedaj hvalil, kako

135

zaupal na svojo umišljeno čednost? Utonila je
v globočini Tvojih sodeb nad menoj vsa ne¬
zmerna slava.

4. Kaj je pač vse meso pred Tvojim oblič¬
jem? Ali se bo mar blato ponašalo
Pred  s v oj  i m p o d o b a r j e m ? Kako se more
z nečimemimi besedami povzdigovati človek,
ki je v resnici Bogu podložen?

Kogar je premagala resnica, njega ves
svet ne bo napihnil, in hvala vseh ljudij ne bo
ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje
v Boga.

Zakaj tudi tisti, ki te hvalijo, nič niso;
s hvalo vred bodo minuli. Besnica Go¬
spodova pa ostane na veke.

Sklep.

Spoznam, o Gospod, da so Tvoje
sodbe pravične in da me po pravici
ponižuješ;  zato te pripoznam Očeta, ki me
kaznuje zategadelj, da bi se poboljšal.

15. poglavje.

Kako se nam je vesti, kako govoriti, kedar kaj
želimo ?

1. Sin, tako-le reci pri vsaki stvari: Go¬
spod, ako je Tebi po volji, naj se zgodi! Gospod,

130

če je Tebi v čast, zgodi se v Tvojem imenu!
Gospod, ako vidiš, da je to dobro za-me in
spoznaš, da mi koristi, tedaj mi daj v svojo
slavo! Ge pa spoznaš, da bi bilo meni v škodo
in bi mi nič ne pripomoglo zveličati dušo,
odvzemi mi take željo!

Zakaj vsaka želja ni od svetega Duha, če
tudi se človeku zdi, da je prava in dobra.
Težko je presoditi, ali te vodi dobri ali hu¬
dobni duh, da poželiš to ali ono, ali pa te
morda naganja tvoj lastni duh. — Veliko jih
je bilo poslednjič goljufanih, ki so od kraja
mislili, da jih vodi dobri duh.

2. Zato le v strahu božjem in ponižen
želi in prosi, karkoli spoznaš, da je vredno po¬
želeti ; pred vsem pa preziraj sam sebe in vse
meni izročaj, rekoč: Gospod, Ti veš, kako je
boljše; zgodi se to ali ono, kakor hočeš!

Daj, kar hočeš, kolikor hočeš in kedar
hočeš! Stori z menoj, kakor veš in kakor Ti
je bolj všeč in kakor Ti je v večjo čast! —
Postavi me, kamor hočeš in v vsem ravnaj z
menoj, kakor Ti drago!

V Tvoji roki sem, vrti in obračaj me,
kakor Te je volja! Glej, Tvoj služabnik sem,
za vse pripravljen, ker nočem sebi živeti, am¬
pak Tebi; o da bi Ti pač služil vredno in po¬
polno !

Moli: Zgodi se volja božja!

137

3. Daj mi. predobrotni Jezus, svojo mi¬
lost, da dela z menoj in do konca ostane pri
meni! Daj mi, da vedno želim in hočem,
kar je Tebi prijetnejše in ljubše!

Tvoja volja naj je moja volja, in moja
volja se ravnaj vselej po Tvoji volji in se ž
njo vsa skleni! Kar Ti hočeš, to hočem jaz,
in druzega naj ne želim in nočem, kakor kar
Ti hočeš ali nočeš.

4. Daj, da vsemu posvetnemu odmrjem in
da sem rad zavoljo Tebe na tem svetu zani¬
čevan in nepoznan! Daj mi nad vse želje to
željo, da v Tebi počivam in se v Tebi pomiri
moje srce!

Ti si srcu pravi mir, Ti edini počitek;
brez Tebe je vse težko in nepokojno. V tem
edinem miru,  to je: v Tebi, edini, največji
in večni dobroti, bom spaval in počival.
Amen.

16 . poglavje.

Prave tolažbe išči le v Bogu!

1. Karkoli si morem želeti ali misliti sebi
v tolažbo, ne pričakujem tukaj, temveč v več¬
nosti. Ko bi tudi sam imel vse tolažbe sveta
in užival vse slasti, gotovo je, da jih dolgo
ne bom.

138

Zatorej, duša moja, vedi, da se nikjer
drugod ne boš popolno utolažila in do sitega
okrepčala razim v Bogu, ki uboge tolaži in
sprejema ponižne. Počakaj, duša moja, počakaj
božje obljube in imela boš obilno vsega do¬
brega v nebesih!

če preveč neredno hrepeniš po časnih
rečeh, boš izgubila večne in nebeške. — časne
reči rabi, po večnih pa hrepeni! S časnim ne
moreš nasititi svojih želja, ker nisi zato na
svetu, da bi vstvarjeno uživala.

2. Ko bi tudi imela vse posvetne dobrote,
srečna in zadovoljna bi vender le ne mogla
biti, ker le v Bogu, ki je vse vstvaril, je tvoja
sreča in tvoje zveličanje.

Seveda ne ona sreča, kakoršno kažejo in
hvalijo neumni prijatelji sveta, temveč kakoršno
upajo verniki Kristusovi in včasih že tukaj oku¬
šajo pobožni in čistega srca, let eri z duhom
prebivajo v nebesih.

Prazna in kratka je vsa človeška tolažba.
— Blažena in prava je tolažba, ki jo srce pre¬
jema od resnice.

Pobožen človek povsodi nosi seboj Jezusa,
tolažnika svojega ter mu pravi: Ostani pri meni,
Gospod Jezus, povsod in vselej! To naj je
moja tolažba, da sem rad brez vse človeške
tolažbe.

139

Kedar mi pa odvzameš svojo tolažbo, naj
mi je Tvoja volja in pravična poskušnja naj-
večja tolažba, ker na veke se ne boš
srdi 1 in tudi večno ne boš grozil.

Sklep.

Tolažbe sem do sedaj iskal med svetom,
a nisem je našel; sedaj vem, da me na svetu
nobena stvar popolno utolažiti ne more, zato
hočem tolažbe iskati le pri Jezusu, ki je tudi
v trpljenju le pri Očetu v molitvi iskal tolažila.

17. poglavje.

Vse skrbi izroči Bogu!

1. Sin, ne brani se, da s teboj ravnam,
kakor hočem, ker vem, kaj je za te dobro. Ti
misliš, kakor ljudje sploh, ti sodiš v mnogih
rečeh, kakor ti svetuje človeški čut.

2. Gospod, res je, kar praviš. Bolje Ti
za-me skrbiš, kakor bi mogel jaz za-se. Zelo
slabo namreč stoji, kdor Tebi no izroči vseh skrbij.

Gospod, ravnaj torej z menoj, kakor hočeš,
da bo le moja volja prav in trdno združena s
Tvojo voljo. Saj v  more le dobro biti, karkoli
storiš z menoj. Oe hočeš, da sem v temi, Te
bom hvalil; ako želiš, v  da sem v svetlobi, Te
bom tudi hvalil. — če me milostno tolažiš,

140

bodi češčen, in če me stiskaš, hočem Te tudi
častiti.

3. Sin, tak moraš biti, če želiš z menoj
hoditi. Pripravljen bodi za trpljenje, kakor za
veselje. Tako rad bodi ubog in reven, kakor
premožen in bogat.

4. Gospod, rad bom za Te trpel, karkoli
pride na-me. Eadovoljnobom sprejemal iz Tvoje
roke dobro in hudo, sladko in britko, veselo
in žalostno in se zahvaljeval za vse, kar se mi
prigodi.

Obvaruj me vsakega greha in ne bom se
bal ne smrti, ne pekla! — Da me le na veke
ne zavržeš in ne izbrišeš iz bukev življenja, nič
mi ne bode škodovala, naj pride na-me nadloga
kterakoli.

Sklep.

Spoznam, da Bog vse prav vodi in ravna,
da tudi za-rne po očetovsko skrbi; zato hočem
premišljevati in izpolnovati besede sv. Petra,
ki pravi: Vse svoje skrbi Bogu iz¬

ročite, ker On skrbi  za  v a s 1

18 . poglavje.

Vse časne nadloge voljno prenašaj po vzgledu Jezusa
Kristusa!

1. Sin, z nebes sem prišel zavoljo tvo¬
jega zveličanja; prevzel sem tvoje reve, ne

141

primorali, ampak iz ljubezni, da se ti učiš po¬
trpežljivosti in voljno prenašaš časne nadloge.
Zakaj od svojega rojstva pa do smrti na križu
nisem bil brez trpljenja, pač pa sem mnogo
siroščine užil v časnih rečeh.

Slišal sem mnogo tožeb zoper sebe, trpel
sem voljan sramoto in zaničevanje; dobrote sem
delil, pa so mi bili nehvaležni; čudeže delal,
pa so me kleli; poučeval sem jih, pa so me
grajali.

2. Gospod, ker si bil Ti potrpežljiv v svo¬
jem življenju in si s tem najlepše izpolnil voljo
svojega Očeta, zato je prav, da sem tudi jaz,
ubogi grešnik, potrpežljiv po Tvoji volji in da
nosim, dokler bo Tvoja volja, v svoje zveli¬
čanje težo trohljivega življenja.

Daši je sedanje življenje res težavno, ven-
der si v njem mnogo zaslužimo s Tvojo mi¬
lostjo ; in nam slabim je lože in svetlejše, ker
vidimo Tvoje vzglede in stopinje Tvojih svet¬
nikov. — Pa tudi več tolažbe imamo, kakor v
stari zavezi, ko so bila vrata nebeška še zaprta,
ko je bila pot v nebesa še bolj temna in ker
jih je le malo iskalo nebeškega kraljestva.

Celo pravični in za zveličanje odločeni
niso mogli priti v nebeško kraljestvo, dokler
jih nisi odrešil s svojim trpljenjem in s svojo
smrtjo.

142

3. O koliko hvalo sem Ti dolžan, da si
meni in vsem vernim milostno pokazal pravo
pot do svojega večnega kraljestva! Zakaj Tvoje
življenje je naša pot in s sveto potrpežljivostjo
potujemo k Tebi, ki si naše plačilo.

Ko bi Ti ne bil hodil pred nami in nas
učil ne bil, kdo bi hodil za Teboj? O koliko
bi jih zaostajalo daleč, ko bi ne videli Tvojih
presvetih vzgledov! •— Pa glej, še zdaj smo
mlačni, dasi smo slišali toliko Tvojih čudežev
in naukov; kaj bi še le bilo, ko bi ne imeli
tolike svetlobe, ki nam kaže pot za Teboj ?

Sklep.

Pri vsakem trpljenju se bom spomnil na
trpečega Jezusa in ž njegovo milostjo vse te¬
žave voljno prenašal. Stanoviten hočem hoditi
za krotkim Jezusom, ki pravi: S potrpež¬
ljivostjo bote rešili svoje duše!

19. poglavje.

Krivico prenašaj in pokaži, da si res potrpežljiv!

1. Kaj govoriš, moj sin? Premisli, kaj
sem jaz trpel, kaj so svetniki trpeli in nehaj
tožiti! T i s e š e n i s i boril do krvi.  —
Malo je, kar trpiš, v primeri z onimi, ki
so toliko trpeli, toliko skušani bili, toliko ža-

143

lovali, ki so prestali toliko poskušenj in brit-
kih vaj.

Treba ti je torej premišljevati, da so drugi
vež trpeli in potem boš lože prenašal svoje
majhno trpljenje. — In če misliš, kdo ve ko¬
liko da trpiš, ali ni tega kriva tvoja nepotr-
pežljivost?

Vender majhno in veliko, vse skušaj voljno
prenašati!

2. Kolikor bolj si pripravljen za trpljenje,
toliko modrejše ravnaš in si več zaslužiš; tudi
boš lože trpel, če se odločno in z vajami za
trpljenje pogumno pripravljaš.

Ne reci: Tega ne morem trpeti od ta¬
kega človeka; nisem dolžan prenašati, zakaj
veliko mi je prizadel škode in mi očita, česar
nisem nikoli mislil; s kterim drugim bi že
rajši potrpel, kakor bi spoznal, da je potrebno.

Nespametna je taka misel, ker kdor tako
misli, ne ve, koliko moč ima potrpežljivost in
se ne ozira na Boga, ki jo bo poplačal, ampak
ima pred očmi le osebe in sebi storjene krivice.

3. Ni v resnici potrpežljiv, kdor le trpi,
kolikor sam hoče in od kogar sam hoče. Kdor
je res potrpežljiv, se ne meni, kdo da mu na¬
pravlja težave, ali višji, ali tovariš ali pod¬
ložen, ali ga opovira pobožen in svet mož ali
hudoben in malovreden človek. — Pač pa brez
ozira na stvari hvaležno iz božjih rok prejme

141

in spozna, da mu je v velik dobiček, karkoli
se mu zopernega prigodi, ker pri Bogu tudi
najmanjše trpljenje, ako je pretrpimo zavoljo
Njega, ne ostane brez plačila.

4. Ce hočeš torej zmagati, bodi priprav¬
ljen na boj; brez boja ne prideš do venca po¬
trpežljivosti. — Ako nočeš trpeti, venec za¬
ničuješ ; če pa hočeš biti venčan, bojuj se mo¬
žato in voljno trpi!

Brez truda ni počitka in brez boja ni
zmage.

5. O Gospod, daj, da mi bo mogoče s Tvojo
milostjo, kar se mi po natori zdi nemogoče.
Ti veš, da malo morem trpeti in da mi že
majhna zopernost podere srce. Daj, da mi bo
vse, kar trpim zaradi Tvojega imena, ljubo
in prijetno; zakaj za Te truditi se in trpeti,
zveličalno je za mojo dušo.

Sklep.

Oče, odpusti jim, saj ne vedo,
kaj delajo!  Tako si klical, Odrešenik moj,
na svetem križu v najhujšem trpljenju; mene
pa že zbode zoperna beseda, da se jezim, da
opravljam svojega bližnjega in da sem ne¬
prijazen do njega; od sedaj tudi jaz s Teboj
rečem: Oče, odpusti mu, saj ne ve,
kaj dela! _

145

20. poglavje.

Spoznaj svojo slabost in revščino pozemeljskega
življenja!

1. Svojo krivico spoznam proti
sebi, in Tebi, o Gospod, razodenem svojo sla¬
bost: Pogosto me kaj malega potere in užali.
Obljubim sicer, da bom pogumen, pa če pride
le neznatna skušnjava, precej sem v veliki
stiski. — Včasih je celo malovredna stvar, iz
ktere nastane velika skušnjava. — In kedar
mislim, da sem nekoliko varen, me že, še
preden se skoro zavem, podere najlahnejša
sapica.

2. Poglej torej, Gospod, na mojo revščino
in slabost, ki jo poznaš od vseh stranij. Usmili
se me in izvleci me iz blata, da ne ob¬
tičim  in se vanj ne pogreznem za vselej.—
Pogosto me tudi to muči in sramoti pred Teboj,
da se tako omahljivo in slabo ustavljam skuš¬
njavam.

Daši popolno ne privolim, vender mi je
nadležno in zoperno, da so mi skušnjave vedno
za petami in naveličan sem živeti v vsakdanjih
bojih. — Tudi v tem pripoznavam svojo sla¬
bost, da mi mnogo rajše dohajajo nespodobne
misli, kakor pa odhajajo.

3. Poglej, vsemogočni Bog Izraelski, ki
se vnemaš za duše vernih, trud in trpljenje

Hodi za Kristusom. 10

146

svojega služabnika in pomagaj mu, kamorkoli
se obrne! Podpri me z nebeško močjo, da ne
vlada v meni stari človek in nesrečno, duhu
še ne popolnoma pokorno meso, s kterim se mi
je boriti, dokler živim v tej solzni dolini.

O kako je to življenje! Polno je trpljenja
in britkosti, polno zanjk in sovražnikov! Komaj
namreč odstopi ena britkost ali skušnja, pride
že druga, in ko se še s prvo vojskujemo, nam
že mnogo drugih, nepričakovanih dela nadlego.

4. Kako bi ljubili življenje človeško, v
kterem je toliko grenkosti, ki je izročeno to¬
likim nesrečam in revam? Toda ali smemo
imenovati življenje, kar rodi le smrt in kugo?
— In vender je ljubimo, in mnogo jih v njem
išče veselja.

Svetu sicer očitamo, da je slepilen in ne-
čimeren, pa ga vender neradi ostaviino, ker
je še preveč slabega poželenja v nas. — Nekaj
nam pravi, da bi svet ljubili, nekaj pa, da bi
ga zaničevali.

Svet ljubiti nas sili poželenje mesa,
poželenje oči in napuh življenja;
kazni in nadloge pa, ki po pravici sledijo po¬
želenju, rode nam mržnjo in sovraštvo do sveta.

5. Toda, žalibog, grešno poželenje pre¬
maga svetu udano srce, da se med trnjem ve¬
seli sladkosti, ker ni še videlo, ne okusilo slad¬
kosti božje in notranje lepote čednosti.

147

Kdor pa svet popolno zaničuje in skuša
Bogu služiti v svetem strahu, pozna božjo slad¬
kost, ktera je obljubljena vsem, ki se svetu
odpovedo popolno; taki jasneje sprevidijo, kako
zelo da se svet moti in kako mnogovrstno slepi
sam sebe.

Sklep.

Solzna dolina je ta svet zaradi greha, polna
težav, polna skušnjav; in vender jo bolj ljubim,
kakor Boga, ker ga premalo spoznavam. Stoj
mi na strani, o Jezus, da ne omagam v svo¬
jih slabostih, da spoznam, svojo revo in vedno
pri Tebi iščem pomoči. Jezus, bodi mi¬
lostljiv meni grešniku!

21 .  poglavje.

Kad vse dobrote in darove treba počivati v Bogu.

1. Nad vse in v vsem, duša moja, počivaj
vselej v Gospodu, ker on sam je svetnikom
včeni pokoj! — Daj mi, o presladki in pre¬
bili Jezus, da nad vse stvari počivam le v Tebi.

Vsa sreča in lepota, vsa čast in slava, vsa
ttrogočnost in visokost, vsa vednost in bistro¬
umnost, vse bogastvo in umetnosti, vsa slava
j 11  hvala, vsa milina in tolažba, vse upanje
ln  obetanje, vse zasluge in hrepenenje, vsi

10 *

148

darovi in dobrote, ktere podeljuješ; vse ve¬
selje, ktero duša prejema in čuti; vsi angelji
in arhangelji in vsa truma nebeška, vse vidljive
in nevidljive stvari, vse to je lepo, a v vsem
tem ne počivam, ker to nisi Ti sam, o moj Bog!

2. Ti, o Gospod moj Bog, si najboljši čez
vse, Ti si najvišji, najmogočnejši, Ti najzmož-
nejši in najpopolnejši, Ti sam najslajši in pre¬
poln tolažbe!

Ti sam si najlepši in najbolj ljubeznjiv,
Ti sam najbolj plemenit in slaven čez vse; v
Tebi so, bile so in bodo vse dobrote združene
in popolno!

Zato je premalo in nezadostno, karkoli mi
daš, če sebe ne daš, nezadostno, kar o sebi
razodeneš ali obetaš, ako Tebe ne vidim in si
Tebe popolno ne pridobim. — Zakaj moje srce
ne more popolno pokojno in popolno pomir¬
jeno biti, ako v Tebi ne počiva in se ne dviga
nad vse darove in nad vse stvari.

3. O moj premili ženin Jezus Kristus,
prečisti ljubitelj, Gospod vseh stvarij, kdo mi
da peroti, da popolno prost vzletim ter se spo¬
čijem v Tebi? — O kedaj popolno dosežem,
da bom prost in da vidim, kako si sladak, Go¬
spod moj Bog?

Kdaj se bom ves združil v Tebi, tako da
iz ljubezni do Tebe sebe čutil ne bom, ampak

149

občutil samo Tebe nad vse, kar se more ču¬
titi, in v meri, ki presega človeški um?

Zdaj pa vzdihujem in žalosten trpim svojo
nesrečo. Veliko hudega se namreč godi v tej
solzni dolini, kar me nadleguje, žali in slepi;
kar me ovira, raztresa, mami in zapleta, da bi
k Tebi ne mogel, kakor bi rad in da bi vedno
skupaj z izveličanimi duhovi ne užival prijetnih
objemov.

Vzdihujem, zapuščen sem, dvigni se,
Gospod!

4. O Jezus, odsev večne slave, tolažba
potujoči duši, usta obmolknejo sicer pred Teboj,
a  moje molčanje govčri Tebi! Kako dolgo še
ne bo mojega Gospoda?

Pridi k meni siromaku in razveseli me!
Stegni svojo roko in reši ubogega iz nadloge!
— Pridi, pridi, ker brez Tebe ga nimam ve¬
selega dneva, ne ure; Ti si moje veselje in
brez Tebe je moja miza prazna!

Eevež sem in kakor v tamnici zakovan v
železje, dokler me ne okrepčaš s svetlobo svoje
pričujočnosti, dokler me ne rešiš in mi ne po¬
kažeš prijaznega obraza.

5. Drugi naj iščejo namestu Tebe drugih
stvarij, kterekoli hočejo; meni pa drugo ni všeč
jn mi ne bo, kakor Ti, moj Bog, moje upanje
in večno odrešenje. Molčal ne bom. in ne nehal

150

moliti, dokler se ne povrne Tvoja milost in Ti
ne govoriš v mojem srcu.

6. Glej me, glej, k tebi pridem, ker si
me, klical. Solzil si se, hrepenela je tvoja duša,
ponižen si se kesal v svojem, srcu in to me je
k tebi privelo!

7. In rekel sem: Gospod, klical sem Te
in želel Tebe uživati, pripravljen, vsemu se od¬
reči zavoljo Tebe, ker Ti si me prvi vzbudil,
da naj Tebe iščem!

Hvalim Te torej, Gospod, ker si bil tako
dober svojemu služabniku po svojem neskonč¬
nem usmiljenju. — Kaj hoče še reči Tvoj slu¬
žabnik vpričo Tebe ; popolno se bom ponižal
pred Teboj, vedno si svest svoje krivice in
nevrednosti.

Ni ga Tebi enakega med vsemi v nebesih
in na zemlji; dela Tvoja so popolna, sodbe
pravične in vse vodi Tvoja previdnost. — Zato
hvala in slava Tebi, modrost Očetova: Tebe
naj hvalijo in časte moja usta, duša moja z
vsem stvarjenjem!

Sklep.

Najbolje je za-me, da se popolno udam
Bogu, ker Bog je moje zveličanje, moje vse.
Zato obljubim: Učenik, za Teboj ho¬
čem iti, kamorkoli greš!

151

22 .  poglavje.

Spominjaj se mnogoterih dobrot božjih!

1. Gospod, odpri moje srce svoji postavi
in uči me živeti po Tvojih zapovedih! Daj, da
spoznam Tvojo voljo, da spoštljivo in marljivo
premišljujem Tvojo dobrotljivost, da se spomin¬
jam vseh in vsake dobrote, da se Ti dostojno
zahvaljujem za-nje.

Toda vem in spoznam, da se Ti še za
najmanjšo dobroto prav zahvaliti ne morem.
Manjši sem namreč od vsake dobrote, ki si
mi jo skazal, in kedar mislim na Tvojo viso¬
kost, izgublja se moj duh v njeni veličini.

2. Vse moči duše in telesa, vse kar je
našega v nas ali zunaj vas, natorno in čez-
uatorno, vse to so Tvoje dobrote, ki nas spo¬
minjajo, da si dobrotljiv, blag in dober, da od
Tebe prejemamo vse dobro.

Ako je prvi več, drugi manj dobil, ven-
der je vse Tvoje in brez Tebe celo najmanjše
reči imeti ne moremo. — Kdor je več prejel,
ne more se ponašati, da je to zaslužil, in tudi
ne zaničevati tistega, ki je manj dobil; ker oni
je večji in boljši, ki sebi manj pripisuje in se
bolj ponižno in pobožno zahvaljuje.

Kdor spozna, da je izmed vseh najslabši in
najmanj vreden, ta bo deležen večjih darov.

152

3. Kdor je pa manj prejel, ni da M zato
žaloval, nejevoljen bil ali bogatejšemu zavidal;
tak naj gleda na Tebe in najbolj hvali Tvojo
dobroto, ki tako obilno, zastonj in dobrovoljno
deli svoje darove in nič ne gleda na osebe.

Vse je Tvoje in zato Te moramo hvaliti
v vseh rečeh. Ti veš, kakošnih darov potre¬
buje vsak; zakaj pa da ima eden manj, drugi
pa več, o tem ne gre nam soditi, ampak Tebi,
ki prav ceniš vsakega zasluge.

4. Zato, Gospod Bog, vem, daje to tudi ve¬
lika dobrota, da nimam obilo tega, kar zunaj
in pri ljudeh donaša hvalo in slavo. — Ako
torej premišljuješ svoje siromaštvo in slabost,
naj te to ne žali, ne teži in ti ne podira srca,
rajše naj te tolaži in zelo veseli!

Ti, o Bog, si namreč siromake, ponižne
in vse, ktere svet zaničuje, izbral za svoje pri¬
jatelje in tovariše. To spričnjejo Tvoji apostoli
sami, ktere si postavil poglavarje celemu svetu.

Vender so na svetu živeli brez tožeb, bili
so ponižni in priprosti, brez hudobije in zvi¬
jače in celo veseli so bili, ko so bili zaniče¬
vani zavoljo Tvojega imena; hrepeneli so po¬
sebno po tistih rečeh, ktere svet zasmehuje.

5. Kdor torej Tebe ljubi in spozvona Tje
dobrote, naj se veseli, da se v njem izpolnuje
Tvoja volja in Tvoji večni sklepi. In v tem mora

153

biti tako miren in zadovoljen, da je 011  enako
rad najmanjši, kakor so drugi radi naj večji.

Tako naj bo miren in skromen na zad¬
njem mestu, 'kakor na prvem, rad preziran in
zavržen brez imena in slave, kakor če bi bil
največji in najbolj hvaljen na svetu.

Vse naj torej presega Tvoja volja in lju¬
bezen do Tvoje časti; to naj nas tolaži, tonam
bodi prijetno, bolj kakor vse dobrote, ktere
smo prejeli ali jih še upamo prejeti.

Sklep.

Joba trpina so zaničevali, sramotili, mu¬
čili ; Bog mu je vzel vse premoženje, vzel
otroke, vzel mu zdravje — a Job hvali in slavi
Boga; jaz pa toliko dobrot prejemam od njega,
pa sem mu tako malo hvaležen. Sklenem, da
hočem od sedaj Bogu hvaležen biti za vsak
tudi najmanjši dar.

23. poglavje.

Štiri reči, ki donašajo obilo miru.

1. Sin, zdaj te bom učil pota miru in
prave prostosti. — Stori, Gospod, kar si rekel,
ker to rad slišim 1

2. Sin, skrbi, da storiš rajši voljo dru¬
gih, kakor svojo.

154

Imej rajši vselej manj, kakor pa veliko!

Sedi vedno na zadnje mesto in bodi vsem
podložen!

Zeli vedno in moli, da se izpolnuje v
Tebi popolno volja božja!

Glej, tak človek pride v deželo miru.

3. Gospod, ta kratek govor Tvoj obsega
veliko popolnost; malo je besed, pa veliko po¬
menijo. Zakaj ko bi se tega držal, bi se ne
vznemirjal tako lahko. — Kolikorkrat sem nam¬
reč nemiren in mi jo težko, spoznam, da sem
odstopil od tega nauka.

Ti pa, ki vse premoreš in vedno želiš,
da duša v boljšem raste, pomnoži milost,
da izpolnim Tvojo besedo in dosežem svoje
zveličanje.

Moli zoper hude misli!

4. Gospod, moj Bog, ne loči se
od mene; Bog moj, glej na-me in po¬
magaj  mi!  Razne misli in hudi strahovi so
se vzbudili v meni in mučijo mojo dušo; kako
se bom brez škode rešil, kako jih premagal?

5. Jaz pojdem pred teboj, pravi Gospod,
in bom ponižal mogočneže sveta. Odprl bom
ječi vrata in razodel ti tajne skrivnosti.

6. Stori, Gospod, kakor praviš, izbeže naj
pred Tvojim obličjem vse hude misli!

Edino moje upanje in vsa moja tolažba
je, da v vsaki nadlogi k Tebi pribežim, na-te

155

zaupam, Tebe iz dna srca na pomoč kličem
in potrpežljivo čakam Tvoje tolažbe.

Moli , da se ti um razsvetli!

7. Razsvetli me, dobrotljivi Jezus, s svojo
notranjo svetlobo in preženi vso temo iz mo¬
jega srca! — Kroti raztresene misli in odpodi
skušnjave, ki mi silo delajo.

Za-me se srčno bojuj in ponižaj hude
zveri, namreč mamljivo poželenje, da bo mir
po Tvoji moči  in da se obilna hvala Tvoja
razlega v svetem hramu, to je: v čisti vesti!
— Zapovej vetrovom in viharjem, reci morju:
Miruj! in severu: Ne razsajaj! in bo velika
tihota.

8. Pošlji svojo luč in resnico, da razsvet¬
ljuje zemljo, ker pusta in prazna zemlja sem
jaz, dokler me Ti ne razsvetliš! — Razlij
milost od zgoraj, obli j moje srce z nebeško
roso in odpri studence pobožnosti, da pozive
obličje zemlji in rode dober in najboljši sad!

Mnogi grehi me tlačijo, dvigni me; užgi
v meni hrepenenje po nebesih, da pokusim
sladkost nebeške sreče in da se mi studi mi¬
sliti o pozemeljskih stvareh.

9. Odstrani in odtrgaj me vsem minljivim
in pozemeljskim tolažbam, ker nobena stvar
ne more popolno umiriti in potolažiti mojega
hrepenenja!

156

Združi me s seboj z nerazdružno vezjo,
z ljubeznijo, ker Ti sam si ljubečemu zadosti
in brez Tebe je vse drugo brez cene!

24. poglavje.

Ne povprašuj radovedno, kako drugi živš!

1. Sin, ne bodi radoveden in nikar ne
imej praznih skrbij! — Kaj je tebi to ali
ono mar, ti hodi za menoj!  Kaj te nam¬
reč skrbi, ali je oni tak ali tak, ali tako ali
tako dela in govori?

Tebi ne bo treba odgovarjati za drage, le
sam za-se boš odgovor dajal. Kaj se torej vtikaš?

Glej, jaz vse poznam in vidim, kaj se godi
pod solncem in vem od vsakega, kako je ž
njim: kaj misli, kaj želi in kakšne namene ima.

Meni torej prepusti vse, ti pa lepo v mira
ostani in pusti ljudi, da delajo, kar hočejo.
Na-nje pade, kar so storili ali govorili, ker
mene nikdo varati ne more.

2. Ne skrbi za senco slavnega imena, ne
za mnoge prijatelje in ne za posebno ljubezen
ljudij! Iz tega namreč izvira razmišljenost in
velika tema v srcu.

Kad bi s teboj govoril in ti odkrival svoje
skrivnosti, ako bi ti pridno pazil na moj pri-

157

hod in mi odpiral vrata svojega srca. — Bodi
previden, Suj v molitvah in v vsem se ponižuj!

Sklep.

Pač sem do sedaj ravnal, kakor bi od dra¬
gih odgovor dajal, ne pa od sebe; za drage
sem se toliko brigal, sam na-se pa tako malo
pazil. Treba da drugače začnem; zato sklenem,
da živim od sedaj bolj sam za-se in pred
vsem skrbim za svojo dušo.

25. poglavje.

Kako si pridobiš stanoviten mir srca in kako živ¬
ljenje poboljšaš?

1. Sin, jaz sem rekel: Mir vam za¬
pustim, svoj mir vam dam, ne ka¬
ko ršnega svet da, vam ga jaz dam.

Miru si vsak želi, a zato ne skrbe vsi,
kar je za pravi mir potrebno. Moj mir je pri
onih, ki so ponižnega in krotkega srca. Tvoj
mir pa bo, ako boš zelo potrpežljiv. — Ce
mene slušaš in hodiš za mojim glasom, imel
boš obilno miru.

2. Gospod, kaj naj torej storim?

Pazi na-se v vsem, kar delaš in kar go¬
voriš in edino to želi, da si meni všeč, in razun
mene ničesar ne želi in ne išči! — Tudi ne

158

sodi predrzno, kar drugi govore in delajo in
se ne vtikaj v stvari, ki ti niso nič mar; tako
bo mogoče, da se malo ali redko raztreseš.

Da bi pa človek nikoli ne trpel nemira
ali nikdar nobene dušne in telesne težave, tega
ni v sedanjem času, to je le v večnem pokoju.

Zato ne misli, da si našel pravi mir, če
ne čutiš nobene nadloge; tudi takrat ni vse
dobro, ako nimaš nobenega nasprotnika; in
tudi to ni popolno, če se vse godi po tvoji volji.

Tudi ne misli, da si velik in v posebni
ljubezni, kedar se čutiš zelo pobožnega in ti
je prijetno; ker po tem se ne spozna, kdor
prav ljubi čednost, in to ne spričuje, da se je
človek res poboljšal in da je popoln.

3. Kaj pa spričuje Gospod?

4. To, da se popolno izročiš volji božji
in ne iščeš, kar je tvojega: ne majhno ne ve¬
liko, ne časno ne večno; tako, da si vedno v
sreči in nesreči za milosti enako hvaležen in
da prejemaš od Boga mirnega srca dobro
in hudo.

Če tako trdno in stanovitno upaš, da si
pripravljen prestati še huje, kedar ti je odvzeta
notranja tolažba in se nič ne opravičuješ, rekoč:
tega in toliko bi ne smel trpeti; ako spozna¬
vaš, da sem pravičen v vseh naredbah in me
Svetega slaviš: takrat hodiš po pravem potu

159

miru in trdno smeš upati, da boš zopet vesel
zagledal moje obličje.

Kedar se boš popolno zaničeval, vedi, da
boš imel obilno miru, kolikor ti ga je sploh
mogoče imeti, dokler še živiš na zemlji.

Sklep.

Jagnje božje, ki odjemlješ grehe
sveta, daj nam svoj mir,  tako moli vsak
dan mašnik pri sveti maši. Tudi jaz se hočem
pri sveti maši vselej Bogu popolno darovati,
ker potem gotovo zadobim stalni mir v Bogu.

26 . poglavje.

Imenitna je dušna prostost in dobiš jo prej s po¬
nižno molitvijo, nego z branjem.

1. Gospod, možato, popolno dela, kdor se
nikoli ne naveliča vse misli obračati v nebesa,
ki poln skrbij živi kakor bi bil brez skrbij; in
sicer ne da bi bil len, ampak kakor prost, ki
ni udan nobeni stvari z napačno ljubeznijo.

2. Prosim Te, najmilejši Gospod, moj
Bog, varuj me skrbij tega življenja, da se va¬
nje preveč ne zamotam; varaj me mnogih te¬
lesnih potreb, da me ne ujame njih sladnost;
varaj me vseh dušnih ovir, da me ne potarejo

nadloge!

160

Ne prosim Te, da me obvaruj le tistih
stvarij, po kterih hrepeni posvetna nečimer-
nost; prosim Te, da me varuješ tudi nadlog, ki
teže dušo Tvojega služabnika zavoljo splošne
kazni umrljivosti (zavoljo izvirnega greha) in
jo ovirajo, da ne more vselej prosta biti, kakor
bi rada.

3. O moj Bog, neizrekljiva sladkost, vzemi
mi vse meseno tolažilo, ki mi brani ljubiti
vežno in me k sebi vabi zaradi kakega po¬
svetnega veselja.

Moj Bog, dodeli milostno, da me ne pre¬
maga meso in kri, da me ne oslepi svet in
njegova kratka slava, da me ne omami vrag
s svojo prekanjenostjo! Daj mi mož, da se
upiram, trdnost, da prenašam, in stanovitnost,
da zvest ostanem do konca! — Namestu po¬
svetnih tolažil daj mi milobo svojega duha, in
namestu mesene ljubezni vlij mi v srce lju¬
bezen do svojega imena!

4. Glej: jed, pijača, oblačilo in druge za
življenje potrebne reči so breme goreči duši.
Daj mi, da zmerno rabim take potrebščine in
neredno po njih ne hrepenim!

Vsega zavreči ne smemo, ker življenje si
moramo ohraniti; iskati pa, kar je odveč in
prijetnejše, prepoveduje božja beseda, sicer
namreč bi se meso upiralo duhu. — V teh

161

rečeh, prosim, vodi in uči me Tvoja roka, da
Ue prestopim pravih meja!

Sklep,

Spoznam, Gospod, pregrešil sem se mnogo
zoper zmernost; užival čez potrebo jed in pi¬
jačo in preveč skrbel za nečimerno obleko.
Za naprej sklenem, da bom zmeren in zado¬
voljen z najpotrebnejšim, ker Ti še najbolj po¬
trebnega nisi imel na svetem križu.

27. poglavje.

Samoljubje nas zelo odvrača od večne dobrote.

1. Sin, treba da se izročiš vsega za vse
•n nič ne obdržiš za-se. Tedi. da ti nobena

:  reč na svetu bolj ne škoduje, nego lastna lju-
j bežen. — Kolikor večjo ljubezen ali poželenje
»naš do kake stvari, toliko bolj si na-njo na¬
vezan.

Ako je tvoja ljubezen čista, priprosta in
Prav urejena, ne bo tvojega srca vezala no¬
bena stvar. — Ne želi, česar ne smeš imeti!
hfe imej, kar bi ti oropalo prostost srca!

I ~~~ Čudno, da se popolno ne izročiš meni v
vsem, kar moreš želeti in imeti!

2. Zakaj te tare prazna žalost, zakaj te
trudi nepotrebna skrb? — Ravnaj se po moji
volji in ne boš trpel nobene škode!

Hodi za Kristusom „

11

162

Ako iščeš to ali ono, ako hočeš biti tam
ali tam bolj zaradi dobička in lastne volje, ne
boš nikoli v miru, nikoli brez skrbi, ker pov-
sodi boš našel, da ni vse popolno, in povsodi
ti bo kdo nasprotoval.

3. Nič torej ne pomaga, da si marsikaj
pridobiš in pomnožiš, temveč da vse to zani¬
čuješ in s korenino izruješ iz srca. — Ne misli
pa tega samo o denarju in bogastvu, ampak
tudi o častiželjnosti in slavohlepnosti, vse to
mine s svetom 1

Pač malo varuje kraj, ako ni duha go¬
rečnosti ; tudi v miru ne boš dolgo, če ga iščeš
od zunaj in če nima svojih korenin v srcu, to
je, ako ti ne ostaneš v meni; spremeniti se ti
je sicer mogoče, ne pa poboljšati.

O prvi priložnosti, ki jo naletiš, boš našel,
česar si se bal in še hujše.

Moli, da se ti očisti srce in da si pridobiš
nebeško modrost!

4. Utrdi me, Bog, z milostjo sv. Duha!
Daj, da se okrepi čednost v meni in da se
otrese moje srce vsake nepotrebne skrbi in
boječnosti, da se mu ne vnamejo različne želje
po malenkostnih ali dragocenih rečeh; temveč
dodeli, da spoznam, da minem jaz in z menoj
vse stvari!

163

Nič ni namreč stanovitnega pod solncem,
kjer je vse nečimernost in teža duha.
O kako je moder, kdor je teh mislij!

5. Dodeli mi, Gospod, nebeško modrost,
da le Tebe iščem in najdem, le Tebe spozna¬
vam in ljubim, drugo pa, kakor veleva Tvoja
modrost, cenim tako, kakoršno je.

Daj mi modrost, da se previdno varujem
prilizovalca in voljan prenašam sovražnika. Zakaj
zelo je moder, kdor se ne obrača po vetru
besed in ne posluša sladkajoče se zapeljivke.
— Kdor tako pot nastopi, varno stopa.

28. poglavje.

Zoper opravljive jezike,

1. Sin, ne bodi nevoljen, ako kdo slabo
o tebi misli, in govori, česar rad ne slišiš. Ti
sam še slabše o sebi s6di in misli, da si ti
najhudobnejši!

Oe duhovno živiš, se ne boš veliko menil
za nagle besede. — To ni majhna modrost,
da molčiš o hudem času, da se v duhu k meni
obračaš in se ne vznemirjaš zaradi človeške

sodbe.

2. Svojega miru ne išči v besedah ljudij;
naj namreč o tebi govore dobro ali slabo, za¬
li*

164

radi tega nisi drug človek. Kje je pravi mir
in prava sreča? Ali ne v meni ?

In komur ni mar, ali se ljudem prikupi
ali zameri, užival bo obilno miru.

Kdor pa neredno ljubi in se boji praznih
re6ij, bo vedno nemiren v svojih počutkih.

Sklep,

Za hudobne jezike se ne bom nič več
menil; če me opravljajo, se bom poboljšal; če
me obrekujejo, se bom potegnil za svoje dobro
ime, sicer pa molčal in Bogu prepustil sodbo.

29. poglavje.

Kako v britkosti Boga kliči na pomoč in ga hvali!

1. Ime Tvoje, Gospod, bodi češčeno na
veke, ker si dovolil, da me je zadela ta skuš¬
njava in nadloga! Uiti jej ne morem, zato k
Tebi pribežim, da mi pomagaš jn mi jo obrneš
v dobro.

Gospod, britkost me tare, srcu mojemu
ni dobro in veliko trpim v sedanji skušnjavi.
In zdaj, ljubeznjivi Oče, kaj čem reči? Od
vseh stranij sem stiskan. Keši me iz te nad¬
loge !

Toda zato me je zadela ta britkost, da
se Ti poveličaš, ko me zelo ponižanega rešiš.

165

— Reši me milostljivo, o Gospod! — Kaj čem
jaz siromak storiti in kam iti brez Tebe? —
Daj mi, Gospod, tudi sedaj potrpežljivost! —
Pomagaj mi, moj Bog, in ne bom se bal, če
so težave še tolike!

2. Kaj hočem zdaj reči na to? Gospod,
zgodi se Tvoja volja!  Saj sem zaslužil
te britkosti in težave. ■— Res moram zdaj tr¬
peti; o da bi bil le voljan, dokler ne mine vihar
in ne bo bolje.

Močna pa je dovolj Tvoja vsemogočna
roka, da me reši te skušnjave in ukroti njeno
silo, da popolno ne obnemorem; saj si tako
že poprej večkrat ravnal z menoj, moj Bog in
moje usmiljenje! Meni je sicer težko, a Tebi
in Tvoji desnici je lahko, da to preložiš.

Sklep.

Bogu Vsemogočnemu je vsemogoče, zato
reši tudi mene nesreče, ako je volja Njegova;
zato tudi v nadlogi hočem trdno upati v Go¬
spoda. Saj imam njegovo besedo: Nebom
te zapustil in vedno bom pri tebi!

30. poglavje.

Boga prosi za pomoč in trdno upaj njegove milosti'
1. Sin, jaz sem Gospod, ki krep-
čam ob dnevu britkosti.  K meni pridi,

166

kedar ti ne bo dobro! Prepozno namreč za¬
čenjaš moliti in to ti najbolj zavira nebeško
tolažbo. — Zakaj preden mene goreče prosiš,
•iščeš že drugod mnoge tolažbe in se krepčaš
z zunanjimi rečmi.

Zato ti vse le malo pomaga, dokler ne
spoznaš, da jaz rešim vse, ki v mene upajo,
in da zunaj mene ni zdatne pomoči, ni do¬
brega sveta, ni veljavnega zdravila. — Ko je
pa potihnil vihar in si so oddahnil, krepčaj se
na solncu mojih milostij; ker blizo sem, go¬
vori Gospod, da povrnem vse ne le natančno,
ampak tudi obilno in bogato.

2. Ali je meni kaj pretežko? Ali sem
mar podoben ljudem, ki rečejo, pa oporečejo?
Kje je tvoja vera? Stoj stanovitno in trdno!
Trpi in srčen bodi; tolažbo prejmeš ob svo¬
jem času! — Le počakaj nekoliko, jaz bom
prišel in te ozdravil!

Skušnjava je, ki te muči, in prazen strah,
ki te bega. — Kaj ti pomaga, če te vodno
skrbi, kaj da pride; le žalosten boš še bolj,
kakor si zdaj? Dnevu je zadosti njegova
lastna teža.

Prazno in nepotrebno je v skrbeh biti
zaradi prihodnjih rečij, ki se morda nikoli zgo¬
dile ne bodo.

3. Pa to je človeško, da nas motijo take -
misli; to je znamenje, da je duh še zelo slab,

167

ker se tako rad udaja zvijačnemu sovražniku.
Njemu namreč ni mar, ali resnico govori ali
laže, le da slepi in moti; včasih nam sedanje
reči kaže prikupljive ali pa nas straši s pri¬
hodnjimi, le da nas pogublja.

Tvoje srce se torej ne prestraši in ne
boj! Veruj v mene in upaj- v moje usmi¬
ljenje! — Kedar ti misliš, da sem daleč, sem
pogosto prav blizo tebe. — Kedar misliš, da
je vse izgubljeno, obeta se ti večkrat le večje
zasluženje.

Ni vse izgubljeno, kedar ti gre kaj na¬
robe. Ne smeš soditi, kakor si sodil do sedaj;
tudi se težavi, prišli od koderkoli, ne udaj in
ne podaj tako, kakor bi nobenega upanja ne
bilo za rešitev!

4. Ne misli, da sem te res zapustil, ako
ti včasih pošljem kako britkost ali ti odvzamem
prijetno tolažbo: ker tako se hodi v nebeško
kraljestvo!

Gotovo je bolje za-te in za druge slu¬
žabnike moje, da se vadite v nadlogah, kakor
da bi vam šlo vse po volji. — Jaz poznam
skrite misli; bolje je za tvoje zveličanje, da
te včasih pustim mrzlega, da se ne prevzameš
zaradi dobrega uspeha in se ne hvališ v tem,
kar nisi.

Kar sem dal, vzamem in zopet vrnem,
kedar hočem.

168

5. Ako dam, je moje, ako vzamem, ni¬
sem tvojega vzel, ker moj je vsak dober
dar in vsako popolno darilo.  — Ge ti
pošljem težavo ali kako zopernost, ne bodi ne¬
voljen in srce naj ti ne upade! Jaz kmalu po¬
magam in vso težo spremenim v veselje. —-
Vender sem pravičen in vreden velike hvale,
ker tako ravnam s teboj.

6. Ako prav spoznaš in popolno razumeš,
nikoli ne smeš obupno žalovati zaradi zoper-
nostij, temveč raduj se in poj mi hvalo ! —
To ti bodi edino veselje, da te tepem z brh¬
kostmi in ti ne zanašam!

Kakor je Oče mene ljubil, tako
tudi jaz vas ljubim,  rekel sem svojim
ljubljenim učencem, kterih gotovo nisem poslal
na posvetne veselice, pač pa v hude boje; ne
v častne službe, pač pa v zaničevanje; ne da
bi praznovali, ampak delali; ne da hi počivali,
mar da obrode obilen sad potrpljenja. — Spo¬
minjaj se teh besed, moj sin!

Sklep.

Na svetu bote trpeli britkosti,
toda ne bojte  se,  ker  jaz  sem. svet
premagal;  tako govoriš, ljubi Jezus, in zato
hočem tudi jaz voljno trpeti in na Tvoji strani
nositi svoj križ!

169

31. poglavje.

Loži se od vseh stvarij, da najdeš Stvarnika!

1. Gospod, pač mi je treba še obilno mi¬
losti, ako hočem toliko napredovati, da me
nikdo in nobena stvar ovirala ne bo. Dokler
me namreč zadržuje kaka stvar, ne morem
prosto vzleteti k Tebi.

Prosto je želel hiteti k Tebi, ki je rekel:
Kdo mi da peroti kakor golobu, da
bom vzletel in počival?  — Kaj je bolj
mirno, kakor priprosto oko, in kdo bolj prost
kakor tisti, ki nič ne želi na zemlji?

Treba torej, da preziramo vsako stvar in
popolno zapustimo sami sebe ter čudeč se gle¬
damo, da Ti, ki si vse vstvaril, nimaš nič
stvarem podobnega.

Kdor se ne oprosti vseh stvarij, ne more
prosto premišljevati božjih skrivnostij. Zato
jih je tako malo, ki bi premišljevali, ker se le
malokdo zna popolno ločiti od minljivega in
od stvarij.

2. Zato je treba velike milosti, v  ki dušo
vname in jo dviguje samo nad-se. Če človek
ni vzvišenega duha in prost vseh stvarij ter
popolno zedinjen z Bogom, ne velja mnogo,
karkoli ve in karkoli ima.

170

Dolgo bo še majhen in tičal le na zemlji,
kdor še kaj drazega ceni, kakor edino, neiz¬
merno in večno dobroto. Zakaj vse, kar ni
Bog, nič ni in se nič ceniti ne sme.

Kako različni ste si modrost razsvetlje¬
nega in pobožnega moža in vednost učenegd'
in nkažoljnega duhovna. Veliko bolj imenitna
je učenost, ki prihaja od zgoraj, od Boga,
kakor pa vednost, ki se težavno pridobi s člo¬
veško bistroumnostjo.

3. Veliko jih je, ki bi radi premišljevali,
pa si ne oskrbe, kar je zato potreba. Zelo jih
zadržuje, ker obstajajo pri podobah in počut-
nih rečeh, pa se ne trudijo, da bi zatajevali
sami sebe.

Ne vem, kaj je to, kak duh nas navdaja
in kaj bi radi? Mi, ki bi bili radi bogaboječi,
se toliko trudimo in skrbimo za minljive, malo¬
vredne reči; kako pa da je z našo dušo, le
redkokedaj premišljujemo z zbranim duhom.

4. Zalibog, komaj smo se zbrali, pa se
zopet raztresemo in zaradi svojih del vest pre¬
malo natančno izprašujemo. — Mi ne pazimo,
kje so skrita naša nagnenja in ne obžalujemo,
da smo še vedno tako zelo nečisti.

Vse m e s o j e popačilo svojo pot,
zato je prihrumel splošni potop. Ker je torej
naše nagnenje zelo spridjeno, tudi dejanje, ki

171

izvira iz nagnenja, kakor iz korenine, ne moro
biti dobro.

Le čisto srce rodi sad dobrega življenja.

5. Ljudje povprašujejo, koliko je kdo storil ;
pa zakaj in iz kakega namena je storil, to pa
malo cenijo.

Radi pozvedujejo, če je bil kdo pogumen,
bogat, lep, pripraven ali če je dobro pisal, pri¬
jetno pel, pridno delal; ne govore pa radi, kako
je kdo ubog v duhu, kako potrpežljiv in kro-
tak, kako pobožen in notranj.

Natora se pri človeku ozira na zunanje,
milost se ozira na notranje.

Natora se mnogokrat zmoti, milost pa upa
na Boga in se nikoli ne moti.

Sklep.

Vi ste umrli in vaše življenje je
skrito s Kristusom v Bogu,  pravi sveti
Pavel. Da bodo te besede veljale tudi o meni,
zato hočem krotiti svoje počutke, da bodo mrtvi
za vse posvetno, živeli in delali le za Boga.

32 .  poglavje.

Zatajuj se in kroti hudo poželenje!

1. Sin, popolne prostosti ne boš prejel,
ako popolno ne zatajiš sam sebe. Ukleneni so

172

vsi sebičneži, samoljubi, pohotniki, radovedneži,
pohajači, ki iščejo le mehkužnost, ne pa Jezusa
Kristusa ter si domišljujejo in pripravljajo, kar
nima obstanka.

Vse namreč mine, kar ne pride od Boga.

— Drži se kratkih pa popolnih besed: Za¬
pusti vse in vse boš našel!  Popusti
poželjivost in našel boš mir! — To premišljuj
v duhu, in ko to dopolniš, boš vse razumel!

2. Gospod, tega ne doseženi v enem dnevu,
tudi ne z otročjo igračo, ampak v teh kratkih
besedah je vsa popolnost bogaboječih ljudij.

3. Sin, ne ustraši se in ne izgubi srč¬
nosti, ko euješ o potu, po kterem hodijo po¬
polni ; temveč vnemaj se zanj, ali vsaj želje
vzbujaj po njem in vzdihuj!

0 ko bi ti ravnal tako, ko bi nehal sam
sebe neredno ljubiti, ko bi bil na migljaj po¬
koren meni in Očetu, kterega sem ti postavil
v vzgled: tedaj bi mi bil ti zelo všeč in živel
bi v veselju in v miru.

Mnogo treba še da zapustiš in če se meni
ne izročiš popolno, ne boš dosegel, kar za¬
htevaš. Svetujem ti, kupi si od mene
ognjenega zlata, da obogatiš,  to je:
nebeške modrosti, da zaničuješ vse nizkotno.

— Zaničuj vso pozemeljsko modrost, vso člo¬
veško hvalo in samoljubje!

173

4. Eekel sem, da si kupi cenejšega, kakor
je ono, kar je ljudem dragoceno in visoko.
Kajti vsakdanja, malovredna in skoraj pozab¬
ljena se zdi prava nebeška modrost, ki se ne
preceni in ne išče posvetne hvale; njo sicer
mnogi hvalijo z besedo, pa jej nasprotujejo v
življenju; vender pa je nebeška modrost drago¬
cen, mnogim skrit biser.

Sklep,

Vsako jutro si hočem reči: Danes z nova
začnem svoje zatajevanje, da mi bo 'ta namen
Vedno pred očmi; da to storim, prosil bom
Jezusa za nebeško modrost, ki je skrita po¬
svetnim ljudem.

33. poglavje.

Nestanovitno je človeško srce in da se mora ozirati
na Boga.

1. Sin, ne zaupaj svojemu poželenju, ktero
zdaj čutiš, ker kmalu boš želel kaj druzega.
Dokler živiš, spreminjaš se, ako tudi nočeš;
zato si zdaj vesel, zdaj žalosten; zdaj miren,
zdaj nemiren; danes goreč, jutri mlačen; zdaj
skrben, zdaj len; zdaj resnoben, zdaj lahko¬
miseln.

Pa vsa ta spremenljivost ne moti modrega,
in ne boji se je, kdor je dobro poučen v

174

duhu. Tak se ne meni za svoje nagnenje in
ni mu mar, od ktere strani vleče veter ne¬
stanovitnosti, ampak le to gleda, da njegov
duh hrepeni po pravem in najboljšem namenu.

Le kdor ima jasno oko pravega namena
in ga v vseh raznih dogodkih neprenehoma
obrača na-me, ostal bo enak in nepremaknen.

2. Kolikor jasnejše je namena oko, toliko
stanovitnejše hodiš med raznimi viharji. Pa
včasih otemni oko čistega namena, ako se
hitro ozre na kako slepilno stvar, ki jo sreča.

Redki so, kterih bi nikdar ne omadeže¬
valo samoljubje. Beremo, da so nekdaj prišli
Judje v Betanijo k Marti in Mariji, ne samo
zaradi Jezusa, ampak da bi videli
tudi Lazarj  a.

Očistiti se mora torej namena oko, da bo
priprosto in sveto, da zaničuje vse stvari in se
ozira le na-me.

Sklep.

Na svetu sem, da bi Boga spoznal, častil,
ljubil in mu služil. To je moj namen, kterega
ne smem več tolikrat izgubiti izpred očij. Apo¬
stol me uči: Ali jeste, ali pijete, ali
kaj druzega delate, vse v čast božjo
del aj te!

34. poglavje.

Ljubi Boga in Bog ti bo najljubši!

1. Glej, moj Bog in moje vse! Kaj ho¬
čem več, kaj si morem želeti boljšega? O ljuba
in prijetna beseda, toda le tistemu, ki ljubi
Besedo,  ne pa sveta in tega, kar je na svetu.

Moj Bog in moje vse! Kdor razume, mu
je dovolj rečeno in kdor ljubi, to rad ponavlja.
— Ako si Ti pričujoč, je vse prijetno ; če Tebe
ni, vse je pusto. Ti upokojiš srce, da vlada
obilen mir in prazniško veselje.

Ti storiš, da o vseh dobro mislimo in
Tebe v vsem hvalimo; toda brez Tebe nam
nič ne ugaja dolgo časa; in da nam je kaj
prijetno in zelo ljubo, mora biti zraven Tvoja
milost in oblaženo mora biti s Tvojo modrostjo.

2. Ali ne bo tistemu vse prav in ljubo,
komur si Ti ljub? In komur Ti nisi ljub, kaj
naj ga veseli?

Toda v Tvoji modrosti pešajo vsi posvetni
modrijani, ker pri teh je polno nečimernosti,
pešajo vsi, ki hrepene po razuzdanosti, ker tu
vlada smrt.

Kdor pa zaničuje posvetno, strahuje svoje
telo in hodi za Teboj, tak je res moder, ker
ljubi bolj resnico, nego nečimernost, bolj du¬
hovno življenje, nego mesenost. Takemu je Bog

176

prijeten, in karkoli tak najde dobrega pri stva¬
reh, vse obrača v slavo Stvarnika svojega.

Toda kdo je Stvarnik in kdo stvar, kaj
večnost in čas, kaj nevstvarjena in kaj vstvar-
jena luč?

3. O večna luč, ki presegaš vse vstvar-
jene luči, posveti iz višav na-me in posijaj vse
kote mojega srca! Očisti, razveseli, poveličaj
in oživi mojega duha z vsemi njegovimi močmi,
da se, prepoln hvale, vedno Tebe oklepam!

0 kedaj pride ona srečna in zaželena ura,
da me nasitiš s svojo pričujočnostjo in da mi
boš vse v vsem? Dokler tega ne bo, ne bom
popolnoma vesel?

Zalibog, še živi v meni stari človek, ni
še ves križan, ni še popolnoma zatrt. Se se silno
vzdiguje zoper duha, vnema notranje boje in
ne dovoli, da bi duša mirno kraljevala.

4. Ali Ti, ki s i g o s p o d a r s i 1 n e m u
morju in miriš nepokojne njegove
valove,  vstani, pomagaj mi! Razprši ljudstva
bojaželjna, razdrobi jih s svojo močjo!

Pokaži, prosim, svoje veličastvo in slav¬
ljena bo Tvoja desnica, ker Ti, Gospod, moj
Bog, si moje edino upanje in zavetje!

Sklep,

Kdor Boga ljubi, rad nanj misli; zato jaz
tolikrat na-nj pozabim, ker ga premalo ljubim •

in. vender je Bog moj Stvarnik in moje vse!
Zato sklenem pogosto misliti na Boga in sla¬
viti ga, rekoč: Moja m o č i n m o j e z a -
vetje si Ti. V T v o j e roke izročim
svojo dušo; Ti si me odrešil, o
Gospod, Bog resnice!

35. poglavje.

Dokler boš živel, ne boš nikoli brez skušnjav.

1. Sin, v tem življenju nisi nikdar varen;
dokler živiš, vedno ti je treba duhovnega orožja.
Med sovražni ki  živiš in od desne in leve
preže na-te.

Ako se torej na vse strani ne zavaruješ s
ščitom potrpežljivosti, ne boš dolgo brez rane.
In če svojega srca ne opreš na-me, priprav¬
ljen zavoljo mene vse pretrpeti, ne moreš te
s >le prenesti in ne doseči venca blaženih.

Junaško moraš tedaj vse prenašati in z
jnočno roko ustavljati se vsakemu nasprotniku.
Zakaj le zmagovalec prejme mano nebeško,
bojazljivcu pa je v delež mnogo nadlog.

2. Ako že v tem življenju iščeš pokoja,
kako boš pa počival v večnosti? — Ne pri¬
pravljaj se za obilen počitek, pač pa za veliko
trpljenje! Pravega miru ne išči na zemlji,

Hodi za Kristusom. 12

178

ampak v nebesih; ne išči ga pri ljudeh, ne
pri drugih stvareh, temveč le pri Bogu!

Yse rad prenašaj iz ljubezni do Boga:
trude in bolečine, skušnjave, muke, brhkosti,
silo, bolezni, krivice; prenašaj, če te opravljajo,
zmerjajo, ponižujejo, zasramujejo, svarijo in
zaničujejo.

To je pot do kreposti, to poskusi novinca
Kristusovega, to mu plete nebeški venec. Jaz
plačam kratko trpljenje z večnim veseljem in
za časno zaničevanje dam neskončno, čast.

3. Ali misliš, da boš vedno imel duhov¬
nih tolažeb, kolikor jih boš hotel? Svetniki moji
jih niso vedno imeli; težile so jih različne
skušnjave in bili so brez tolažbe. — Toda po¬
trpežljivo so vse trpeli in so več zaupali Bogu,
nego sebi, vedoč, da časno trpljenje
ni v nobeni primeri s prihod¬
njo častjo,  ktero s tem zaslužimo.

Ali hočeš koj imeti, kar so drugi komaj
dosegli z obilnimi solzami in velikimi trudi?
— čakaj na Gospoda, vedi se pogumno in
čvrst bodi; ne obupaj, ne odjenjaj, ampak telo
in dušo vedno daruj v božjo čast!

Jaz bom obilno povračal in pri tebi bom
v vsaki stiski.

179

Sklep.

Na svetu nisem nikoli varen pred skuš¬
njavami; zato naj mi vedno done na ušesa be¬
sede svetega Petra: Bratje, trezni b o -
diteinčujte, k e r h u d i č, vaš zo¬
per n i k , Ji o d i okrog kakor rjo¬
več lev in išče, koga bi požrl!  —
Gospod, reši me te roparske zveri!

36. poglavje.

Zoper krivične sodbe.

1. Sin, v Gospoda trdno upaj in ne boj
se človeške sodbe, ako ti le vest pravi, da si
pobožen in nedolžen! — Dobro in koristno je
tako trpeti in tudi lahko ponižnemu srcu, ki
zaupa več Bogu, nego sebi.

Ljudje veliko govore, zato jim je malo
verjeti; pa tudi zadovoljiti vseh ni mogoče.

Sveti Pavel si je prizadeval, da bi vsem
Ugajal v Gospodu in je vse vsem po¬
stal; v e n d e r mu je bilo prav
malo mar, da s o g a sodili člo¬
veški jeziki.

2. Storil je, kolikor je mogel, da bi se
drugi poboljšali in zveličali; tega pa ni mogel
doseči, da bi ga drugi ne bili nikoli sodili in
zaničevali.

12 *

180

Zato je vse izročil Boga, ki vse ve; in po¬
trpežljiv in ponižen se je branil hudobnih je¬
zikov in ljudij, ki so si krivično in lažnjivo
čez-nj izmišljevali in samovoljno se vzdigovali
proti njemu. — Vender pa je včasih tudi od¬
govarjal, da ne bi koga pohujšal z molčanjem.

3. Kdo si, da bi se bal umr¬
ljivega človeka?  Danes je, jutri ga ni
več. Boga se boj in potem, se ti ni bati člo¬
veških groženj!

Kaj ti more kdo z besedo ali krivico?
Sebi več škoduje, kakor tebi, ker ne uide sodbi
božji, kdorkoli si bodi. Imej Boga pred očmi
in nikar se ne prepiraj in ne pritožuj!

Ako misliš, da se ti je podati in trpeti
sramoto, ktere nisi zaslužil, nič ne maraj in
ne krajšaj si venca z nepotrpežljivostjo! Ozri
se k meni v nebesa; jaz sem mogočen dovolj, ]
da te rešim vsake sramote in krivice, in da
vsakemu povrnem, kakor zasluži.

Sklep.

Velikrat slišimo: Kaj bodo pa ljudje rekli?
in le malokedaj: Kaj pa Bog poreče ? — Ker je
pa človek le toliko vreden, kolikor velja pred
Bogom, zato se bom vprašal v prihodnje pri
vsakem početju; Kaj pa Bog poreče nato?

181

37. poglavje.

Sebi se odpovej čisto in popolno, da ti bo srce prosto!

1. Sin, zapusti sebe in našel boš mene!
Ne izbiraj si in nič ne išči za-se in vselej boš
na dobičku! — Ko se mi udaš in se več ne
krhaš, dobiš obilnejšo milost.

2. Gospod, kolikrat treba, da se udam in
kaj naj zapustim?

3. Udaj se vselej in vsako uro; zapusti
vse: malo pa tudi veliko! Nič ne izločim,
ampak moja volja je, da se iznebiš vsega po¬
svetnega !

Kako boš sicer moj in jaz tvoj, če se nisi
popolno odrekel lastni volji. Kolikor hitreje to
storiš, toliko boljše za-te; kolikor popolnejše
in odkritosrčnejše to storiš, toliko bolj mi boš
všeč in toliko večji bo tvoj dobiček.

4. Nekteri se udajo, pa se ne udajo po¬
polno ; na Boga se namreč ne zaneso popolno,
zato se hočejo oskrbeti sami. — Nekteri sprva
vse darujejo; ko pa potrka skušnjava, vzamejo
svoje nazaj in zato skoro nič ne rastejo v čed¬
nostih.

Ti no bodo nikdar prosti, kakor so čista
srca, in tudi ne bodo skusili milosti, da bi bili
z menoj prijatelji prav kakor domači, dokler
se popolno ne udajo in se vsak dan ne da-

182

rujejo. Le tako se zedinijo z menoj in me
uživajo.

5. Rekel sem ti že in zopet ti rečem:
Zapusti sebe, udaj se in užival boš obilni mir
srca! Daj vse za vse, nič ne išči, nič ne tirjaj,
meno se trdno okleni, nič ne omahuj in imel
me boš! Prost boš v srcu in ne bo te zakri¬
vala tema.

Za to se trudi, to prosi, želi, da se iznebiš
lastne volje, da hodiš gol za golim Jezusom,
da sebi odmrješ in meni živiš na veke! —
Tedaj izginejo vse prazne domišljije, vse hude
zmote in nepotrebne skrbi; tedaj izgine pre¬
velik strah in ugasne neredna ljubezen.

Sklep,

Gospod, Ti si nekako zakril in popolno po¬
zabil na svoje božje veličastvo, postal najzadnji
med človeškimi otroci, da si mene odrešil; do¬
deli, da tudi jaz sebe pozabim in se popolno
Tebi izročim, da se udeležim Tvojega odrešenja
in se zveličam!

38. poglavje.

Kako se v zunanjem dobro vladaj in kak v nevar¬
nostih pribeži k Bogu?

1. Sin, marljivo skrbi, da si povsodi pri
vsakem dejanju ali zunanjem opravku v srcu

183

prost in sam svoj gospod ; da ti ukazuješ vsem
rečem, ne pa reči tebi; da si gospod in vod¬
nik svojim delom, ne pa suženj in najemnik.

Treba, da si prost in prav Hebrejec, ki
je odločen, da uživa delež in prostost božjih
otrok, ki časno prezirajo in po večnem hre¬
pene, ki minljivo gledajo z levim očesom, večno
pa z desnim. Ki niso nič navezani na zemljo,
temveč vse obračajo le v božjo čast, kakor je
Bog odločil in ustanovil najvišji Stvarnik, ki
pri svojih stvareh ni dal prostora nobenemu
neredu.

2. Tako premišljuj vsak dogodek, ne glej
na videz. Kar si videl ali slišal, ne ogleduj le
s telesnimi očmi; pojdi rajši pri vsaki stvari z
Mojzesom hitro v šotor zaveze in se posvetuj
z Gospodom! Mnogokrat boš koj slišal božji
odgovor in vrnil se boš poučen v marsikterih
sedanjih in prihodnjih rečeh.

Kedar ni vedel Mojzes, kaj storiti ali od¬
govoriti na vprašanja, podal se je vselej v šotor
zaveze; tukaj je tudi molil v nevarnostih, tuje
vzdihoval zaradi hudobij svojega ljudstva.

Tako pribeži tudi ti v hišico svojega srca
in prav goreče prosi za pomoč božjo!

Zato beremo, da so Gabaonci ukanili Jozuo
in Izraelce, ker se ti niso poprej po-

184

(svetovali z Bogom; ker so preradi
verjeli sladkim besedam, varala jih je lažnjiva
pobožnost.

Sklep.

Ljudje rajši pri ljudeh iščejo sveta v stiski,
kakor pri Bogu; zato se tolikrat varajo. Jaz
pa hočem v prihodnje v  sveta iskati pri Bogu,
saj pravi sveti Jakob: Ge kdo med vami
nima modrosti, p r 6 s i za -njo Boga,
ki jo vsem v obilnosti deli!

39. poglavje.

Ne bodi prenagel v svojih opravilih!

1. Sin, meni izroči vselej svojo stvar in
jaz bom vse prav uravnal o svojem času. Po¬
čakaj, da jaz povem, kako, in videl boš, da
bo prav.

2. Gospod, zelo rad izročim Tebi vse stvari,
ker sam si pomagam le malo. O da hi se
preveč ne brigal-za prihodnje reči, da bi se
vedno izročeval Tvoji volji!

3. Sin, rad se človek zelo žene za kako
reč, ktere si'želi; ko jo pa dobi, začne dru¬
gače misliti, ker spreminjajo se želje človeške
in si volijo zdaj to, zdaj ono stvar. — Prav
je torej in koristno, da se zatajuješ tudi v prav
majhnih rečeh.

185

4. Res, le tisti človek se poboljša, ki za¬
taji sam sebe in le tak je prost in popolno
varen. —• Toda stari sovražnik je nasproten
vsemu dobremu, zato ne jenja skušati, ampak
noč in dan nastavlja zanjke, da bi kakega ne-
skrbneža zasačil v goljufivo mrežo.

C u j t e in molite,  govori Gospod,
da ne padete v skušnjavo!

Sklep.

Boga ni v pišu in viharju, zato ga tudi
ni v prenaglih, nepremišljenih delih; oj, in ko¬
liko mi tacih del očita moja vest! Previden,
miren hočem biti pri vsem svojem dejanju.
Modri tehta svoje besede na teht¬
nici,  uči me sveto pismo.

40. poglavje.

Sam iz sebe nič nimaš, torej se tudi ponašati ne
moreš.

1. Gospod, kaj je človek, da.
se ga spominjaš, ali sin člove¬
kov, da ga obiskuješ?  — Kaj je za¬
služil človek, da mu daješ svojo milost? —
Gospod, kako bi se pritožil, če mo zapustiš?
Ali kaj bi imel pravico reči, če mi ne storiš,
kar Te prosim ?

186

Res, po pravici moram le misliti in reči:
Gospod, nič nisem, nič ne morem, nič dobrega
nimam sam iz sebe, temveč v vsem pešam in
vedno le v nič hitim. — In če mi Ti ne po-
rnoreš in me v srcu ne poučiš, bom ves mla¬
čen in raztresen.

2. T i p a , Gospod, si vedno isti,
nespremenljiv na veke, vedno dober, pravičen
in svet; vse prav, pravično in sveto ravnaš in
modro vladaš.

Jaz pa, ki sem bolj k hudemu nagnen.
nego k dobremu, nisem nikakor stanoviten, ker
na dan se sedemkrat spreminjam.
— Pa takoj bo boljše, ko mi Ti milostno podaš
roko v pomoč; saj Ti brez človeške pomoči
tako pomoreš in me potrdiš, da ne bom več
nestanoviten, ampak da se moje srce vrne edino
k Tebi in počiva v Tebi.

3. Ko bi torej prav znal slovo dati Človeški
tolažbi in bi pri Tebi iskal pomoči, da bi rastel
v pobožnosti, ali -pa bi te prosil v kaki potrebi
(ker ni človeka, da bi mu potožil), tedaj bi pač
smel upati Tvoje milosti in sc veseliti, da mi
podariš novo tolažbo.

4. Hvala Tebi, ker od Tebe pride, kedar-
koli se mi kaj dobro izide. Jaz pa sem neči-
mern in nič pred Teboj, nestanoviten in slab
človek.

187

Kako bi se torej povzdigoval in zakaj si
želel hvale ? Ali zato, ker nisem nič ? To bi
bilo pač najbolj nespametno. Prazna slava je
Škodljiva kuga, naj večja nočimernost, ki nas
loči od prave slave in oropa božje milosti.
Kdor namreč želi biti sebi všeč, Tebi ni všeč;
kdor hrepeni po človeški hvali, zapusti ga prava
čednost.

5. Kdor hoče res sloveti in pobožno se
veseliti, naj * se ponaša s Teboj in ne s seboj;
veseli naj se Tvojega imena in ne svoje
čednosti; v Tebi naj se raduje, ne pa v kaki
stvari!

Hvalimo Tvoje ime in ne svojega; po¬
veličujmo Tvoja dela in ne svojih; častimo
Tvoje sveto ime in ne moti nas človeška hvala!

Ti si moja slava, Ti veselje mojega srca!
S Teboj se bom hvalil in veselil cel dan, s
seboj pa ne, razen v s v o j i h sla¬
bosti  h.

6. Iščite, ljudje, hvale eden pri drugem;
jaz bom iskal hvalo pri Bogu. Saj je vsa člo¬
veška slava, vsa posvetna čast, vsa človeška
visokost le nečimerna in nespametna, ako jo
primerjamo z večno slavo.

O resnica moja in moje usmiljenje! Bogu
mojemu, presveti Trojici, Tebi edinemu, hvala,
čast. moč in slava na vekov voke!

188

Sklep.

Spoznam, Gospod, grešnik sem in nič ni
zdravega na meni od temena pa do pete, zato
le va-te upam, le na-te zidam; pomagaj mi,
da se v moji slabosti toliko lepše pokaže Tvoja
moč!

41. poglavje.

Zaničuj vso posvetno čast!

1. Sin, nikar ne žaluj, če vidiš, da ljudje
drage easte in povišujejo, tebe pa zaničujejo
in ponižujejo! — Povzdigni svoje srce k meni
v nebesa in ne boš žalosten, ako te zaničujejo
ljudje na zemlji!

2. Gospod, slepi smo in hitro nas zmoti
nečimemost. Ako se prav premislim, spoznam,
da mi še nikdo ni nikoli delal krivice in zato
tudi nimam pravice, da bi se Tebi pritoževal
zaradi kake stvari.

Ker sem namreč pogosto in hudo grešil
zoper Tebe, zato se po pravici vzdigujejo vse
stvari proti meni. Jaz sem vreden sramote in
zaničevanja, Ti pa hvale in časti.

Dokler ne bom rad zaničevan in zapuščen
od vseh stvarij, dokler ne bom rad nič veljal,
toliko časa ne bom. v srcu miren in stanoviten,
no v duhu vesel in s Teboj popolno sklenen.

189

Sklep.

Posvetna čast in časno imetje, kako prazno
in minljivo je vse! Zato Gospod: Ne nam,
o Gospod, ne nam, a m p a k Tvo¬
jemu imenu bodi čast!

42. poglavje.

Me išči svojega miru pri ljudeh.!

1. Sin, ako iščeš svojega miru pri kakem
človeku, ker s teboj enako misli in živi, ne¬
stanoviten boš in zamotan; ako se pa držiš
resnice, ne boš žaloval, ako te prijatelj zapusti,
ali če umrje.

V meni mora ljubezen do prijatelja imeti
svoj vir, in zaradi mene ljubi vsakega, ki se ti
zdi mil in drag v tem življenju!

Brez mene ne velja in ga ni prijateljstva;
in prave in čiste ljubezni ni, ako je jaz ne
sklenem.

Odmri nagnenju do svojih ljubih in želi
biti od svoje strani brez človeške družbe. Člo¬
vek je namreč toliko bliže Bogu, kolikor dalje
so od njega pozemeljske tolažbe; toliko više
se dvigne k Bogu, kolikor globeje v sebe gre
in kolikor bolj zaničuje sam sebe.

190

2. Kdor pa sebi pripisuje kaj dobrega,
brani božji milosti k sebi, ker milost svetega
Duha išče vedno le ponižno srce. — Bog bi
te napolnoval z obilno milostjo, ko bi se znal
vsega zapustiti in se otresti ljubezni do stvarij.

Ako se oziraš po stvareh, Stvarnika ne
boš videl; uči se in zatajuj zavoljo Stvarnika
in spoznaval boš Boga! — Najmanjša reč,
ktero neredno ljubiš in se na-njo oziraš, za¬
držuje te od največje dobrote in te omadežuje.

Sklep.

Gospod, Ti si knez miru, Ti si rekel apo¬
stolom : Svoj mir vam zapustim,

svoj mir vam dam.  Tega miru hočem
tudi jaz iskati pri Tebi in razširjati ga med
vsemi, posebno med prijatelji, v Tvojo čast!

43. poglavje.

Varuj se neSimerne in posvetne učenosti!

1. Sin, za lepe in visoke besede ljudij se
ne meni mnogo, ker kraljestvo bo ž j e
ni v besedi, temveč v moči.  Po¬
slušaj moje besede, ki vnemajo srce in raz¬
svetljujejo pamet, obujajo kes in donašajo mnogo
tolažbe.

191

Nikoli zato ne prebiraj bukev, da. bi se
zdel bolj učen in moder. Zatiraj pregrehe, ker
to ti bo več pomagalo, kakor če bi znal raz¬
vozlavati najbolj skrita vprašanja.

2. Ko mnogo prebereš in umeš, vrni se
k edinemu začetku. Jaz učim ljudi učenosti
in delim majhnim jasnejše spoznanje, kakor
ga učijo ljudje. — Komur jaz govorim, bo
hitro moder in bo rastel na duhu.

Gorje jim, ki mnogo žele zvedeti od ljudij,
pa malo marajo za pot, po kteri se pride k
meni. — Pride čas, ko se prikaže Učenik uče¬
nikov, Kristus, Gospod angeljev, ter bo poslu¬
šal, kar je kdo bral, to je: izpraševal bo vsa¬
kemu vest.

Takrat bo preiskal Jeruzalem
s s v e t i 1 n i c o in očitne bodo temne skriv¬
nosti; obmolknilo pa bo dokazovanje jezikov.

3. Jaz v trenotku povzdignem ponižnega
in ga poučim, da bolje spozna resnico, kakor
če bi bil deset let hodil v šolo.

Jaz učim brez šumnega govorjenja, brez
zmešnjave, brez lišpa in brez dokazovanja. —
Jaz to učim tako-le: Zaničuj posvetno, studi

časno, išči in okušaj večno, ogibaj se časti,
pohujšanje prenašaj, na-me upaj, razun mene
nič ne poželi in mene ljubi goreče, bolj kakor
vse drugo!

192

4. Nekdo namreč, ki me je prav srčno
ljubil, naučil se je nebeških reči j in jih prav
modro razlagal. Več mu je pomagalo, da jo
vse zapustil, kakor če bi se bil naučil skriv¬
nostni h naukov.

Toda nekterini govorim v obče, drugim
bolj natančno; enim govorim v prijetnih pri¬
likah in podobah in drugim pa skrivnosti raz¬
odevam v veliki svetlobi.

V knjigah je samo en glas, pa vender ne
uči vseh enako; ker jaz znotraj učim resnico,
preiskujem srce, razkrivam misli, k delom pri¬
ganjam in vsakemu dam, kar je prav.

Sklep.

Kako hrepene ljudje po vednosti; in ven¬
der kako malo bi bilo, ko bi kdo razumel vse
posvetno, v primeri z božjo modrostjo; in kako
rada se učenost druži z napuhom! Zato: Go¬
spod, uči me svojih potov, ker
modrost tega sveta je neumnost
pred Bogo  m.

44. poglavje.

Nikdar se preveč ne brigaj za časne reči!

1. Sin, treba je, da si neveden v mno¬
gem, da si kakor mrtev na zemlji in kakor da
bi ti bil križan ves svet. — Treba je tudi, da

193

si gluh za mnogo rečij in da bolj to premiš¬
ljuješ, kar ti pridobiva mir.

Boljše je, da odvračaš oči od nepovoljnega
in vsakemu pustiš, da misli, kar hoče, kakor
da bi se prepiral in kosal ž njim. — Dokler
si pri Bogu ter gledaš na njegovo sodbo, boš
tudi lože. prenašal, kedar si premagan.

2. O Gospod, kam smo prišli? Glej, za¬
radi časne nesreče žalujemo; trpimo in dirjamo
za majhnim dobičkom; dušno škodo pa poza¬
bimo, da nam ni mar za-njo. — Zelo nas
skrbi, kar nam malo ali nič ne pomaga, naj¬
potrebnejše pa zanjkerni preziramo, ker človek
je popolno zamišljen v posvetno in če se hitro
ne vzdrami, se rad mudi pri zunanjih rečeh.

Sklep.

Lepe so časne stvari in vabljive in mnogo
jih je, ki jih ljubijo; a veliko lepši in popol¬
nejši jo njih Stvarnik in vender — kako malo
jih je, ki bi Njega ljubili čez vse! Med kte-
rimi sem jaz? Kedaj bom pač že, gluh, kri¬
žan in mrtev za vse posvetno, živel le za Boga?

45. poglavje.

Ni vsakemu verjeti in človek se rad pregreši v besedah.

1. Gospod, reši me iz nad¬
loge, ker prazna jo človeška po-

Hodi za Kristusom. 13

moč!  Kolikratov nisem našel zvestobe tam,
kjer sem mislil, da jo najdem; kolikrat sem
jo pa spazil tam, kjer je nisem pričakoval!

Prazno je torej zaupati na ljudi; pri Tebi
pa, Gospod, najdejo pravični pomoč. Bodi
češčen, Gospod, moj Bog, za vse, kar so nam
prigodi! — Slabi smo in nestanovitni, zato se
hitro zmotimo in spremenimo.

2. Kdo se tako skrbno in previdno varuje
pri vsaki reči, da bi se nikoli ne zmotil ali
zaplel? — Toda tako hitro ne pade, kdor v
Tebe, Gospod, upa in Tebe išče s priprostim
srcem.

Ako tudi zabrede v nadlogo in ga hudo
stiska, Ti ga hitro rešiš ali tolažiš, ker na veke
ne zapustiš onega, ki v Tebe zaupa.

Redek jo zvest prijatelj, ki ostane pri¬
jatelj v vsaki stiski. Ti, o Gospod, si med vsemi
najbolj zvest, Tebi enakega nimamo.

S. O kako modra je bila ona sveta duša,
ki je rekla: Srce moje jo močno in utrjeno
v Kristusu. — Ko bi bil jaz tak, bi me člo¬
veški strah ne preplašil tako hitro in besede
bi me tako hitro no zbodle.

Kdo more vse prevideti, kdo odvrniti pri¬
hodnje stiske? Že to boli, kar pričakujemo,
kako še le tisto, kar nas zadene neprevidoma ?
— Pa zakaj se nisem sirota bolje oskrbel?
Zakaj sem tako rad verjel drugim?

195

Pa saj smo ljudje, le slabi ljudje, dasi
nas drugi spoštujejo in angelje imenujejo. Komu
bom verjel, o Gospod, če ne Tebi? Ti si res¬
nica, ki ne motiš in se ne moreš zmotiti.

In zopet: Vsak človek je laž njiv,
slab, nestanoviten in omahljiv najbolj v be¬
sedah; zato mu ne smemo prehitro verjeti, če
tudi mislimo, da resnico govori.

4. Kako modro si me opomnil, da naj
se varujem 1 j u d i j in da so č 1 o -
v eku sovražniki njegovi domači;
da naj ne verjamem, ako kdo reče: Glej,
1 u k a j je, ali: Glej,  tam  je.

Lastna škoda meje  izmodrila; oj, da bi
bil vsaj zdaj bolj previden, ne pa nespameten! —
Varuj se! marsikdo pravi, varuj se, ohrani
z a-se, kar ti povem! In jaz molčim in mislim,
da je skrito; toda on ne more zamolčati, za
kar je mene prosil, da naj ne povem, in izda
sebe in mene in odide.

Gospod, varuj me takih jezičnih in ne¬
previdnih ljudij, da jim ne pridem v roke in
dodeli, da tudi jaz kaj tacega ne storim ! —•
Daj, da govorim resnične in modre besede, in
odvrni od mene medeno-lažnjiv jezik!

Kar nerad trpini , tudi sam nikakor ne smem
storiti.

5. O kako dobro mu je, kako v miru živi,
kdor molči o drugih, ne verjame vsega brez

13 *

196

razločka, kdor govorice hitro dalje ne raznaša, I
kdor se malokomu razodene in Tebe, ki v
srce gledaš, vedno išče; kdor se ne obrača po
vsakem vetru besede in uravnava vse notranje
in zunanje reči po Tvoji volji.

Ako hočeš varno ohraniti nebeško milost, .
izogibaj se ljudij ; ne želi, da bi te občudovali, ,
in marljivo le po tem hrepeni, kar življenje
boljša in množi gorečnost.

Mnogim je bilo v škodo, ker se je njih
pobožnost razglasila in prezgodaj hvalila.

Zato je mnogo bolje, da skrivamo milost ]
božjo v tem revnem življenju, ki je polno skuš¬
njav in bojev.

Sklep.

Spoznam, o Jezus, da sem Te tudi jaz
prav velikrat žalil z nepotrebnim govorjenjem, ;
a vem, da je tisti popoln človek, ki se nikoli
ne pregreši z jezikom; zato Te prosim, dodeli
milostno, da krotim svoj jezik in se posebno
ogibljem šumnih druščin.

46. poglavje.

Zaupaj v Boga, kedar te ljudje opravljajo in hudo
o tebi govord!

1. Sin, trdno stoj in na-me upaj! Saj be¬
sede so le besede; po zraku lete, pa se ne do¬
taknejo kamena.

197

Ako si kriv, skrbi, da se rad poboljšaš;
nko ti pa vest ničesar ne očita, misli: to ho¬
čem pretrpeti zaradi Boga. Vsaj žaljive besede
pretrpi, dokler ne moreš hujših udarcev pre¬
našati.

Kaj misliš, zakaj te bole malenkosti? Ali
ne zato, ker si še vos posveten in preveč gle¬
daš na ljudi ? Ali ne iščeš praznih izgovorov
za pregreško zato, ker se bojiš, da bi te za¬
ničevali, ker nočeš, da bi te grajali?

2. Le bolj se oglej in spoznal boš, da še
svet tiči v tebi in da se še vedno rad priku-
puješ ljudem. ■— Ker se toliko bojiš, da bi te
zaničevali in sramotili zaradi napak, očitno je,
da nisi dovolj ponižen, da ti svet še ni križan
in da mu še nisi odmrl popolnoma.

Moj glas poslušaj in ne boš se menil za
deset tisoč človeških besed. Glej, ako vsi proti
tebi govore in vse, kar si izmislijo najhudob-
nejšega, kaj to tebi škoduje, ako se ne meniš
za-nje in jih preziraš kakor pezdir? Ali ti
bodo le en las skrivili?

3. Kdor pa ni v duhu zbran in nima Boga
pred seboj, zbode ga vsaka grajalna beseda.
Kdor pa v mene upa in ne želi vsega po svoji
volji, živi brez strahu pred ljudmi.

Zakaj jaz sem. sodnik in poznam vse skriv¬
nosti in vse, kako seje  godilo; poznam onega,
ki krivico dela in onega, ki jo trpi. Jaz trpim,


198

tla prvi dela krivico in želim, da jo drugi voljno
trpi, da se razodenejo misli  m n o *
g i h s r c.

Jaz bom sodil krivega in nedolžnega; po¬
prej pa oba poskusim v skrivni sodbi.

4. Sodba ljudij pogosto slepi; moja sodba
pa je resnična, stala bo in ne ovrže je nikdo;
skrita je večinoma in le malokomu popolno
znana; vender se ne moti nikoli, če se tudi
očem nespametnih ne zdi prava.

Pri vsaki sodbi torej pribeži k meni in
ne zaupaj lastni sodbi! Zakaj pravični
se ne vznemiri, karkoli se m n
zgodi od Boga.  Ne skrbi ga, če tudi
krivično govore proti njemu. Tudi se no ve¬
seli nespametno, če ga izgovarjajo drugi pa¬
metno.

Misli namreč, da jaz p r e i s k u j e m
srca in obisti  ter ne sodim po obrazu
in človeški podobi. Kajti marsikaj je pred mo¬
jimi očmi krivično, kar je hvale vredno po
človeški sodbi.

5. Gospod Bog, ki sodiš pravično, mo¬
gočno in potrpežljivo, ki poznaš človeško sla¬
bost in spačenost, bodi moja moč in upanje
moje, kajti moja vest mi ni zadosti.

Ti veš, česar jaz ne vem. Zato sem po¬
nižen in krotak prenašal svarjenje. Odpusti mi

199

tudi milostno, da nisem vselej tako ravnal, in
daj mi zopet milost, da še več prenašam!

Tvoje obilno usmiljenje mi več pomore,
da prejmem odpuščanje, kakor pravica, ki si
jo lastim, da zagovarjam svojo skrito vest.

In če si tudi nisem ničesar svest, vender
v tem še nisem opravičen, ker brez Tvojega
usmiljenja pred Tvojim obličjem ne bo opra¬
vičen noben 'človek.

Sklep,

Kedar me bodo stiskale nadloge, oziral se
bom pred-se;  videl bom svojega uzornika
trpečega Jezusa; z a seboj videl bom polno
grehov; nad seboj nebo, ki me čaka potr¬
pežljivega ; pod seboj pekel, ki sem ga za¬
služil z grelu; te misli mi bodo množile po¬
trpežljivost.

47. poglavje.

Zaradi večnega življenja treba prenašati vse težave.

1. Sin, ne podero naj te težave, ktere
trpiš zavoljo mene in ne zmagajo naj te brh¬
kosti, temveč moja obljuba te vedno krepčaj
in tolaži! — Dovolj sem mogočen, da ti po¬
vrnem čez vso navado in mero.

Tukaj se ne boš dolgo trudil in tudi te
ne bodo vedno trle bolečine. — Le malo po-

200

čakaj, kmalu vidiš konec trpljenju; ura pride
in minul bo ves trud in nemir. Majhno je in
kratko vse, kar mine s časom.

2. Delaj srčno, kar delaš, trudi se zvesto
v vinogradu mojem, jaz bom tvoje plačilo. —
Piši, beri,, poj, vzdihuj, molči, moli. prenašaj
pogumno zopernosti, večno življenje je vredno
vseh teh in še večjih bojev.

Mir ti posije nekega dne, ki je znan Go¬
spodu. Takrat ne bo ne dneva, ne noči, kakor
je zdaj; takrat bo večna luč, neskončna svet¬
loba, stalen mir in varen počitek. — Takrat¬
ne boš rekel: Kdo me reši telesa t e
s m rti?  Tudi ne klical: G o r j e m eni.
ker se podaljšuje m oje po p o t o -
vanje!  zakaj smrti ne bo in izveličanje bo
popolno; tudi strahu ne bo, ampak le prijetno
veselje, družba mila in sladka.

3. O da vidiš večne vence svetnikov v ne¬
besih, v kaki časti se zdaj vesele tisti, ktore
so ljudje zaničevali in mislili, da niso vredni,
da bi živeli; res, ko bi ti vse to videl, rad bi
se ponižal do tal in bolj bi želel vsem pod¬
ložen biti, kakor pa ukazovati enemu. — Tudi
bi si ne želel posebnega veselja v tem živ¬
ljenju, ampak vesel bi bil, da trpiš zavoljo Boga
in mislil bi, da je za-te najbolje, ako nič ne
veljaš pri ljudeh.

201

4. Ko bi pač to spoznal in si globoko
vtisnil v srce, ali bi si pač upal le enkrat še
tožiti? Ali ne boš za večno življenje prenašal
vseh težav? Saj to ni majhna reč: izgubiti ali
pridobiti nebeško kraljestvo.

Dvigni torej v nebesa svoje oči! Glej, jaz
in z menoj vsi moji svetniki, ki so se mnogo
bojevali na zemlji, veseli so zdaj, potolaženi in
varni; zdaj počivajo in bodo vekomaj z menoj
počivali v kraljestvu mojega Očeta.

Sklep.

Trpljenje so vrata, trpljenje je pot, ki vodi
v nebesa; po tej poti hodil je moj Zveličar
in za njim vsi svetniki, zakaj bi se torej jaz
toliko strašil trpljenja, če me je resna volja
priti v nebesa!

48. poglavje.

Dan večnosti in bridkosti časnega življenja.

1. O presrečno prebivališče v nebeškem
mestu! O presvetli dan večnosti: noč ga ne temni,
večna resnica ga vedno razsvetljuje; dan vedno
vesel, vselej varen, ki se ne spreminja nikoli!

O da bi že skoro zasvetil ta dan, da bi
že minulo vse pozemeljsko! V večno jasni
svetlobi se že sveti svetnikom, popotnikom na
zemlji pa It' od daleč in kakor skozi ogledalo.

202

2. Prebivalci nebeški okušajo, kako vesel
je ta dan; otroci Eve pa vzdihujejo v pregnan¬
stvu, da je njih dan grenak in žalosten. —
Dnevi časnega življenja so kratki in hudi, polni
žalosti in nadlog.

V teh dnevih gnusijo človeka mnogi grehi,
zapleta se v mnoge strasti, plaši ga strah,
raztresajo ga skrbi, radovoljno se razgublja, za¬
brede v mnoge nečimernosti, tarejo ga težave,
stiskajo ga skušnjave, poželenje ga slabi in muči
ga revščina.

3. 0 kedaj bo konec tolikim nadlogam?
Kedaj me ne bodo več grehi oklepali v ne¬
srečno sužnost? Kedaj, Gospod, bom mislil
na Te, kedaj se le v Tebi popolno veselil?
Kedaj me ne bo nič oviralo, kedaj mi ne bo
nič težilo duha in telesa?

Kedaj bo trden mir, nerazrešljiv in stalen,
kedaj bom v miru zunaj in znotraj, v miru od
vseh stranij? — Predobri Jezus, kedaj bom
stal pri Tebi in Te gledal, kedaj bom občudo¬
val slavo Tvojega kraljestva?

Kedaj boš meni vso v vsem? Kedaj bom
s Teboj v Tvojem, kraljestvu, ktero si svojim
ljubljencem pripravil od vekomaj?

Zapuščen sem, reven in pregnan sem na
sovražno zemljo, kjer so vedni boji in nesreče
velike!

203

4. Polajšaj moje pregnanstvo, ohladi bo¬
lečino mojo, kajti le k Tebi vedno vzdihuje
moja duša! — Vse mi je zoperno, karkoli mi
svet ponuja v tolažbo. Jaz želim le Tebe uži¬
vati, pa Te ne morem doseči.

Poprijel bi se rad nebeškega, pa tlačijo
me posvetne reči in nezatrte strasti. Z duhom
bi se rad dvignil nad vse stvari, a meso me
vedno sili pod svojo oblast. Tako se nesrečen
borim sam s seboj in sem sam sebi nadležen,
ker duh želi navzgor, meso pa navzdol.

5. O kaj trpim v svojem srcu: kedar se
v duhu pečam z nebeškimi rečmi in molim,
obsuje me hitro roj mesenih mislij! Moj Bog,
ne ostavi me in nikar jezen ne odstopi od svo¬
jega služabnika!

Zabliskaj s svojo svetlobo, razkropi jih, iz¬
streli svoje puščice in razpršile se bodo v prah
vse sovražnikove domišljije! — Zbiraj moje
misli k sebi, daj, da pozabim na vse posvetno;
dodeli, da hitro s studom odbijem, kedar me
mami hudobija!

Pridi mi na pomoč, večna Resnica, da me
ne zvodi nečimernost; pridi in donesi nebeško
sladkost, da beži pred Tvojim obličjem vsa ne¬
čistost !

Odpusti mi tudi in milostno zanesi, kedar
pri molitvi na kaj druzega razen na Tebe mi-

204

slim! Spoznati namreč moram, da sem navadno
zelo raztresen.

Mnogokrat nisem tam, kjer s telesom sto¬
jim ali sedim, ampak bolj tam, kamor me za-
neso moje misli. Tam sem, kjer je moja misel.
Moja -misel pa se mudi najrajsa pri onem,
kar ljubi.

Eado mi prihaja na misel, kar me po natori
veseli ali kar mi omili navada.

6. Zato praviš očitno, večna Eesniea:
Kjer j e t v o j zaklad, ta m j e t u d i
tvoje srce.  Ako ljubim nebesa, rad mi¬
slim na nebeške reči; če pa ljubim svet,. ve¬
selim se posvetne sreče in žalujem zaradi ne¬
sreč. Ge ljubim telo, skušajo me mnogokratov
njegove želje; če ljubim duha, premišljujem z
veseljem duhovne reči. — Karkoli namreč lju¬
bim, o tem rad govorim in slišim, od tega si
v duhu vstvarjam podobe in jih nosim na
svoj dom.

Toda srečen je človek, ki zavoljo Tebe
zapusti vse stvari, ki silo stori natori, ki po¬
željivo meso križa z gorečim duhom, da s čisto
vestjo daruje Tebi čisto molitev, da je vreden
biti med angeljskimi zbori, kjer popolnoma po¬
zabi na vse pozemeljsko.

205

Sklep.

Brez boja ni zmage, brez trpljenja ni
nebes; zato. Gospod, vžigaj moje želje po ne¬
besih, da mi za to neskončno plačilo ne bo pre-
težavno nobeno trpljenje!

49. poglavje.

Vzbujaj želje po večnem življenju!

1. Sin, kedar čutiš, da se ti od zgoraj
vzbujajo želje po večnem zveličanju, kedar želiš
zapustiti umrljivo telo, da bi neprenehoma gle¬
dal moje veličastvo, tedaj odpri svoje srce in
posebno vesel sprejmi to navdihovanje!

Zahvali se najdostojnejše božji dobroti, ki
s teboj ravna tako milostno, ki to blagovoljno
obiskuje, goreče vnema in krepko podpira, da
pod lastno težo ne obnemoreš in se ne po¬
grezneš v pozemeljsko.

Zakaj tega ne dosežeš s svojo modrostjo,
ali s svojim trudom, ampak podpira te milost
božja, da rasteš v bogaboječnosti in ponižnosti,
da se pripravljaš na prihodnje boje in se z vso
vnemo mene držiš in mi služiš goreče.

2. Sin. ogenj gori velikokratov, pa plamen
se nikdar ne vzdiguje brez dima. Tako tudi
nekterih željo kipe v nebo, pa vender jih ne

206

ueha skušati hudo poželenje. Zato ne iščejo
popolno slave božje, ktero tako željno prosijo
od njega. Taka je večkrat tudi tvoja želja, o
kteri meniš, da je posebno srčna. — Kar nam¬
reč storiš iz lastnega prida, ni ne čisto, ne
popolno.

3. No prosi za to, kar je tebi sladko in
ugodno, temveč za to, kar je meni milo in
častno. Zakaj če dobro premisliš, morajo ti
moje zapovedi ljubše biti, nego lastne želje in
vse prijetnosti.- — -Glej, da zapovedi moje vedno
izpolnuješ! Jaz poznam tvoje želje in slišim
tvoje vzdihovanje.

Rad bi se že veselil in bil prost kakor
otroci božji, mika te že večni- dom in veselja
polna nebeška domovina; toda ni še prišla ona
ura, zdaj je še drug čas: čas bojev, čas trp-
ljenja v  in skušenj.

Želiš si, da bi te napolnovala najvišja
dobrota; a zdaj to še ni mogoče. Jaz sem,
čakaj na-me, govori Gospod, dokler se ne približa
kraljestvo božje!

4. Treba je še, da te poskusim na zemlji
in vadim mnogovrstno. Tolažbe boš včasih pre¬
jemal, popolno potolažen pa na zemlji nikoli
ne boš.

Srčno in pogumno glej, da storiš in pre¬
našaš, kar je zoperno natori. Treba, da si ves
nov človek in ves drug mož. Cesar nočeš,

207

moraš večkrat storiti in kar bi rad, moraš
opustiti.

Kar je drugim všeč, posrečilo se bo, kar
imaš ti rad, bo zaostalo. Druge bodo poslu¬
šali, kar reko ; kar pa ti rečeš, bodo zaniče¬
vali. Drugi bodo prosili in dobili, ti boš pa
prosil, pa ti bodo odbili.

5. O drugih bodo mnogo govorili, a mol¬
čali bodo o tebi. — Natora bo zato včasih ža¬
lovala in veliko bo, če boš molče prenašal.

Tako in enako se poskuša zvest služabnik
Gospodov, da pokaže, koliko se more zatajiti
in premagati. — Najbolje se učiš in odmiraš
sam sebi, da ravnaš in trpiš, kar je zoperno
tvoji volji, posebno če ti ukazujejo, kar se tebi
zdi neprimerno in malokoristno.

In ker se, oblasti podložen, ne upaš ustav¬
ljati višji gosposki, zato se ti težavno zdi ho¬
diti, kakor drugi ukazujejo, svoji volji pa se
odpovedati.

6. Toda premisli, sin, kak sad da donaša
tako trpljenje, kako urno mine in kako pla¬
čilo te čaka: in gotovo boš lože, boš z veseljem
trpel. Oe tukaj svojo voljo v majhnih rečeh po¬
koriš, imel boš v nebesih vse po svoji volji.

Tam v nebesih boš našel vse, kar boš
hotel, vse, kar boš želel. Tam boš vsega do¬
brega imel obilno in ne bo se ti bati, da bi

208

kaj izgubil. Tam bo tvoja volja moja volja,
in kar boš želel ti. bom želel tudi jaz.

Tam se ti ne bo nikdo ustavljal, nikdo
tožil nad teboj; nikdo te ne bo oviral in nikdo
ti ne bode na potu; vse boš imel, kar bi rad,
nasitil boš svoje želje in jih napolnil do vrha.

Kar boš prestal sramote, ti bom tam po¬
vrnil s slavo, obilno pohvalo prejmeš za žalost
in za poslednje mesto ti bo v delež kraljevi
sedež na veke.

Tam boš užival, kar si sadil v pokorščini;
ostra sodba ti bo v veselje in nekdaj ponižen in
podložen, boš sedaj ovenčan s častjo.

7. Ponižno torej sedaj stori, kar ti uka¬
zujejo in ne povprašuj, kdo da je rekel ali
ukazal. Najbolj skrbi zato, da voljno in zvesto
dopolniš, naj potem že reče ali ukaže višji ali
nižji ali tebi enak!

Naj iščejo drugi, kar jim drago, naj se
hvalijo sami, kolikor hočejo, naj jih tisoči in
tisoči poveličujejo, zato se ne meni; rajši se
raduj, ako te zaničujejo in moje volje in časti
se veseli!

Želi, da Boga poveličuješ vselej: v živ¬
ljenju in v smrti!

Sklep.

Kvišku srca!  nas vabi vsak dan cer¬
kev pri sveti maši. Kvišku proti nebesom ho-

209

cera se zato ozirati v sreči, da me ne omami,
v nesreči, da me ne podere, pri dobrih delih,
da se ne prevzamem, v skušnjavi, da ne pri¬
volim. Gospod, potrdi milostno moje sklepe!

50. poglavje.

V žalosti se izroči volji božji!

1. Gospod Bog, Oče nebeški, hvalim Te
zdaj in na veke, ker zgodilo se je, kakor Ti
hočeš in vse je dobro in prav, kar Ti storiš.

Tebe se veseli Tvoj služabnik, ne pa sebe
in drugih; ker Ti sam. si pravo veselje, Ti moje
upanje in moja krona, o Gospod! Kaj ima
Tvoj služabnik, da ni prejel od Tebe, dasi ni
nič zaslužil? — Vse, kar si dal in storil, Tvoje je.

Ubog sem in v nadlogah od
mladih  let  in večkrat žalosten, da se jo¬
kam in sem v strahu zaradi grozečih težav.

2. Veselja in miru želim, po mira hre¬
penim, ki ga uživajo Tvoji otroci, ki jih paseš
v tolažljivi svetlobi. — Kedar mir deliš in vli¬
vaš svojo radost, vesela je vsa duša Tvojega
služabnika in vneta za Tvojo čast.

Ako se pa umakneš, kar se večkrat pri¬
meri, ne bo mogel Tvoj služabnik hiteti po
stezi Tvojih zapovedij, ampak koleni bo pripo¬
gibal in trkal na prsi, ker mu danes ni tako

Hodi za Kristusom. 14

210

prijetno, kakor včeraj in še poprej, ko mu je
svetila Tvoja luč in ste ga Tvoji peroti branili
grozečih nevarnostij.

3. Pravični Oče, sveti in vedno hvale
vredni! ura je prišla, da poskusiš svojega slu¬
žabnika! Ljubeznjivi Oče, Ti hočeš, da Tvoj
hlapec v tej uri kaj trpi za Te. — O večne časti
vredni Oče, trenotek, za kteri si vedel od ve¬
komaj, je prišel, da na zunaj za nekaj časa
omaguje Tvoj služabnik, v srcu pa živi s Teboj
združen.

Ljudje naj ga za nekaj časa zaničujejo,
ponižujejo in zametujejo, šibi naj se v trpljenju
in slabosti, da zopet, kakor z zarjo nova luč,
vstane s Teboj in se poveliča v nebesih! —
Sveti Oče, Ti si tako ukazal in hotel; kar si
rekel, zgodilo se je.

4. Ako Tvoj služabnik trpi in je v stis¬
kah na svetu iz ljubezni do Tebe, skazuješ mu
milost, naj trpi kar in kolikor hoče. Samo od
sebe se nič ne zgodi na svetu brez Tvoje volje
in previdnosti.

Dobro je za-me, o Gospod,
da si me ponižal, da se učim
Tvoje postave  in s tem odbijam ves
napuh in vso predrznost. — Prav mi je, da
je sramota pokrila moj obraz, ker potem rajši
pri Tebi iščem tolažbe, nego pri ljudeh.

211

Bojim se zato Tvojih nerazumljivih sodba,
ker vidim, da kaznuješ pravičnega s krivičnim
vred, pa le po pravici in resnici.

5. Hvalo Ti vem, da nisi zanesel moji
hudobiji, da si me strahoval z ostro šibo in
uie pokoril na vse strani z bolečino in brh¬
kostmi.

Nobenega ni pod solncem, da bi me po¬
tolažil, le Ti, Gospod, moj Bog, nebeški zdrav¬
nik naših duš, ki udariš in zaceliš,
umoriš in zopet oživiš.  — Bojim se
Te in izučila me bo Tvoja šiba.

6. Glej, ljubljeni Oče, v Tvojih rokah sem,
uklanjam se Tvoji svarilni šibi! — Sibaj po
mojem hrbtu in po mojem vratu, da se moja
trma uda Tvoji volji! — Dodeli, da bom po¬
božen in ponižen učenec, kakor si dozdaj mi¬
lostno ravnal in vselej Ti bom na migljej po¬
koren !

Sebe in vse svoje izročim Tebi, da vse
poboljšaš, ker rajši sem kaznovan tukaj, kakor
Pa v večnosti. — Ti vse natanko veš in nič
Ti ni skritega, kar ima človek na vesti. Preden
se zgodi, že veš, in ni potreba, da bi Te kdo
učil in spominjal, kaj se godi na svetu. Ti
'ješ, kaj je dobro za moje poboljšanje in ko¬
liko premorejo brhkosti, da se očistim svojih
zastarelih grehov.

14 *

212

Ravnaj z menoj, kakor Ti ljubo in drago,
le zavrzi me nikar, ubogega grešnika. Ti nam¬
reč najbolje veš, kako reven in ubog da sem!

7. Dodeli, o Gospod, da vem, kar mi je
treba vedeti, da ljubim, kar je Tebi najbolj
všeč, da cenim, kar je dragoceno v Tvojih
očeh in da zaničujem, kar se studi Tebi.

Ne dovoli, da bi sodil le po videzu ali pa
besedoval, kakor slišim od neskušenih ljudij;
temveč dodeli, da sodim in preudarjam vse
vidne in nevidne stvari, kakor so v resnici in
da v vsem najbolj spoznavam Tvojo voljo.

8. Ljudje se dostikrat motijo v svojih
sodbah in v svet zaljubljeni slepijo sami sebe,
ker ljubijo le vidne stvari.

Ali jo človek kaj boljši zato, ako ga drugi
hvalijo? Slepar moti sleparja, nečimernež ne-
čimernika, slepec slepca, slabotnež slabotneža,
ko ga povišuje; res: človeka zelo zbega ne-
čimerna hvala; toda: kolikor človek velja pred
Bogom, toliko velja in nič več, pravi ponižni
sveti Frančišek.

Sklep.

Za dobrote se zahvaljujejo tudi maliko¬
valci in neverniki, za nesrečo in trpljenje pa
samo kristjani, pravi sveti Hieronim; zato go¬
vorimo v vseh nadlogah: O e š č e n o bodi
Gospodovo ime!

213

51. poglavje.

Ako ne moreš imenitnih, opravljaj vsaj ponižna dela!

1. Sin, ni ti vedno mogoče hiteti le za
krepostjo, ne s premišljevanjem vedno više se
povzdigovati, ampak včasih ti treba na zemlji
obtičati zaradi izvirnega greha in dasi nerad,
vender le moraš prenašati s studom težo troh-
ljivega življenja.

Vedno boš čutil stud in težo srca, dokler
živiš v umrljivem telesu; zato treba, da več¬
krat v življenju vzdihuješ zoper težo mesa, ker
se ne moreš vedno pečati z duhovnimi rečmi
in s svetim premišljevanjem.

2. Zato je dobro za-te, da se poprimeš
majhnih, zunanjih del in se krepčaš z dobrimi
dejanji; trdno pričakuj, da jaz gotovo pridem
in te razveselim z nebeškim obiskom; prenašaj
potrpežljivo, če ti je duh zapuščen in su-
boten, dokler te zopet ne obiščem in ne rešim
vseh stisk.

Zakaj dodelil bom, da pozabiš na težave in
uživaš notranji mir. Razgrnil bom pred teboj
trate svetega pisma, da z večjim veseljem na¬
stopiš pot mojih zapovedij.

In rekel boš: časno trpljenje ni
v nobeni primeri s prihodnjo
častjo, ki se bo razodela nad
nami.

214

Sklep,

Skrbeti hočem, da bom vsa, tudi najbolj
navadna opravila izvrševal v čast božjo; in če
mi tudi Bog odtegne svojo milost za nekaj
časa, vender bom trdno upal, da je tudi to
storil v moje zveličanje. Zvest hočem torej
biti Bogu v vseh, tudi najmanjših rečeh!

52. poglavje.

Spoznaj, da bolj zaslužiš palico, nego tolažbo!

1. Gospod, nisem vreden, da me tolažiš,
ne, da me duhovno obiskuješ ; in zato pravično
ravnaš z menoj, kedar določiš, da sem brez
pomoči in brez tolažbe. Kajti ko bi potočil to¬
liko solza, kolikor je kapelj v morju, bi ven¬
der še ne bil vreden Tvoje tolažbe.

Vreden sem le, da me tepeš in kaznuješ,
ker sem Te tako hudo in tolikrat razžalil in se
zelo pregrešil v mnogih rečeh. Oe torej stvar
prav premislim, tudi najmanjše tolažbe nisem
vreden.

Toda milostljivi in usmiljeni Bog, ki nočeš,
da se pogube Tvoje stvari, ampak da skažeš
svojo obilno dobrotljivost posodam usmiljenja
(svojim stvarem), zato služabnika, ki ni za¬
služil, Ti bolj potolažiš, nego more potolažiti

215

svet. — Tvoje tolažbe namreč niso kakor člo¬
veške marnje.

2. Kaj sem zaslužil, Gospod, da mi deliš
nebeško tolažbo? Ne vem, da bi bil kaj do¬
brega storil; le to vem, da sem bil vedno na-
gnen k hudemu in len za poboljšanje. Res je
in ne morem tajiti. Ko bi drugače govoril, bi
me Ti na laž postavil in ne zagovaijal bi me

nikdo.

Ali nisem s svojimi grehi zaslužil le pekla
in večnega ognja? Spoznati moram, vreden
sem, da me zasramujejo in zaničujejo, in ne
spodobi se, da bi prebival med pobožnimi.

To sicer jaz nerad slišim, vender hočem
zavoljo resnice sam proti sebi grajati grehe, da
lože zadobim Tvojo milost.

3. Kaj čem reči jaz grešnik, ves poln sra¬
mote? Ne morem drugega reči, le samo to
besedo : Grešil sem, Gospod, grešil sem, usmili
se me, odpusti mi!

Dovoli mi nekoliko, da ob¬
jokujem svojo bolečino, preden
grem v mračno zemljo, kijepo-
krita s smrtno  te  m 6. — Pred vsem
tirjaš od krivičnega in nesrečnega grešnika,
da se spokori in poniža zavoljo svojih hudobij.

Kdor se resno kesa in ponižuje svoje srce,
zadobi upanje, upokoji se mu nemirna vest.
prejme zopet izgubljeno milost, obvaruje se pri-

216

hodnje jeze in s svetim poljubom se združita
Bog in spokorna duša.

4. Ponižno kesanje je Tebi, o Gospod,
prijeten dar, ki mnogo slajše duhti pred Tvo¬
jim obličjem, kakor zažgano kadilo. — To Ti
je bilo prijetno mazilo, ktero si hotel, da so je
ulili na Tvoje noge, ker nikdar ne za vržeš ske¬
sanega in ponižnega srca.

Tu se varno skrijem pred razdraženim so¬
vražnikom, tu se zboljša in umije vse, kar je
skaženo in omadeževano.

Sklep.

Grešnik sem pred Tvojim obličjem, velik
grešnik; zato je moj sklep, da bom vsak dan
žaloval nad svojimi grehi in obujal popolni kes!

53. poglavje.

V posvetno zaljubljenim Bog ne deli svoje milosti.

1. Sin, moja milost je dragocena; ne
mešaj je z zunanjimi rečmi in ne s posvetno
tolažbo! Zatorej odstrani vse, kar ovira milost,
da jo zadobiš!

Samote išči, bodi rad sam, ne želi se z
nikomur pogovarjati, rajši Boga prosi za ske¬
sano srce in čisto vest! — Nič ne maraj za
ves svet; Bogu služiti ti bodi čez vse! — Toda
meni služiti in ob enem veseliti se minljivih
regij, to ni mogoče.

217

Znance in prijatelje treba da zapustiš, in
srca svojega ne navezuj na nobeno posvetno to¬
lažbo ! Sveti apostol Peter opominja, da naj so
kristjani kakor tujci in popotniki  na
tem svetu.

2. O kako mirno bo upal umirajoči, ki
nima nobenega nagnenja do kake reči na
svetu! — Toda srce od vsega ločiti, tega ne
ume slaboten um, poželjiv človek pa celo ne
ve, kako prosti so pobožni.

Vender kdor hoče resnično pobožen biti,
odpovedati se mora daljnim in bližnjim stva¬
rem in nikogar se ne toliko bati, kolikor sam
sebe. — Ako si popolnoma premagal sam
sebe, boš lože krotil druge stvari.

Kdor sam sebe premaga, slavi popolno
zmago. Kajti kdor je ukrotil sam sebe tako,
da so počutki pokorni pameti, pamet pa meni
v vseh rečeh, tak je premagal sam sebe in
gospoduje svetu.

3. če si želiš tako vzleteti, treba da po¬
gumno začneš in sekiro nastaviš na korenino;
da izdereš in zatereš skrito in neredno nag-
nenje do samega sebe in do vsake posvetne
stvari. Od tod namreč, ker človek sam sobe
neredno ljubi, izvirajo vse napake, ktere treba
izrovati s korenino vred. Ako si to zlo pre¬
magal in ukrotil, imel boš vedno mnogo miru
in pokoja.

218

Ker se pa le malokteri trudi, da bi po¬
polno odmrl sam sebi in se popolno zapustil,
zato jih ostane toliko v sebe zapletenih, ki se
ne morejo v duhu povzdigniti nad telesno.

Kdor pa želi prosto živeti z menoj, mora
zatirati vsa svoja napačna in neredna nagnenja
in ne sme nobeni stvari udan biti s posebno
ljubeznijo.

Sklep.

Dvema gospodoma, ki nasprotno ukazu¬
jeta, ne more nikdo služiti, nikdo torej Bogu
in svetu. Ker pa vem, da je moja prava sreča
le pri Bogu, zato bo moje glasilo: Gospod
j e d e 1 e ž moje d e d š č i n e. Ti, Go¬
spod, mi boš povrnil mojo  d e d -
š č i n o ; zato od sedaj služim le Bogu.

54. poglavje.

Kazlični so nagibi natore in milosti.

1. Sin, natanko glej, kam te vabi natora
in kam milost, ker natora in milost delujete
zelo nasprotno in skrivnostno, da ju celo boga¬
boječ in v duhu razsvetljen človek komaj raz¬
ločuje.

Vsi sicer dobro hočejo in le kaj dobrega
namerjajo s svojim govorjenjem in delovan¬
jem ; zato se mnogi motijo, ker sodijo le po
videzu.

219

2. Natora je zvita, zvabi jih mnogo za se¬
boj, zapleta jih in slepi ter išče vedno le samo
sebe. — Milost pa hodi priprosto, ogiblje se
vsega, kar bi lahko slabo sodili; ne nastavlja
uirež, in vse. kar dela, dela le zavoljo Boga
in v Bogu najde nazadnje svoj mir.

3. Natora nerada umrje, nerada je v stis¬
kah, ni rada premagana in podložna ter se ne
uklanja radovoljno. — Milost pa skrbi za lastno
zatajevanje, ustavlja se poželenju, rada je po¬
korna, premagana in se ne ponaša z lastno
prostostjo; rada je v strahu, ni gospodovanja
željna, marveč vedno pod oblastjo božjo živi in
stoji ter se rada zavoljo Boga ukloni vsakemu
človeku.

4. Natora dela le za-se in gleda, kak do¬
biček bi dobila od drugega. — Milost pa ne
gleda na svojo korist in na svoj dobiček, am¬
pak bolj na to, kar bi bilo dobro za druge.

5. Natora rada sprejema čast in hvalo. —•
Milost pa zvesto daje Bogu vso čast in hvalo.

6. Natora se boji, da bi jo zasramovali in
zaničevali. — Milost pa je vesela, da zavoljo
Jezusovega imena trpi sramoto.

7. Natori je všeč lenoba in telesni po¬
čitek. — Milost pa ne praznuje nikdar, temveč
se rada loti dela.

8. Natora ima rada nenavadne in lepe
reči, zaničuje vsakdanje in malovredne. — Mi-

220

losti pa so ljube priproste in nizke reči, tež¬
kega ne gleda po strani in je tudi ni sram
obleči ponošene obleke.

9. Natora gleda na posvetno, vesela je
časnega dobička, žaluje zavoljo škode in jezi
se zavoljo majhne razžaljive besede. — Milost
pa skrbi za večno, ne mara za svet; ni ne¬
mima, če kaj izgubi, ni jezna zavoljo ostrih
besed, ker ima svoj zaklad in svoje veselje v
nebesih, kjer nič ne mine.

10. Natora je lakomna, rajša prejema nego
deli, in le svoje ljubi. — Milost pa je pleme¬
nita, želi vsem dobro, ne išče nič svojega, z
malim je zadovoljna in ve, da je prijetnejše
dajati, kakor pa jemati.

11. Natora ljubi stvari, lastno delo, neči-
mernosti in prazne veselice. — Milost pa vodi
do Boga in do čednostij, loči se od stvarij, beži
pred svetom, sovraži hudo poželenje, kroti raz¬
vajene počutke in zarudi, če se očitno pokaže.

12. Natora ljubi zunanjo tolažbo, s ktero
razveseljuje svoje počutke. — Milost pa le v
Bogu išče tolažbe in v največji dobroti veselja,
ki je vzvišeno nad vse minljivo.

13. Natora dela le za-se in zavoljo svo¬
jega dobička; nič ne stori zastonj, temveč pri¬
čakuje vedno vsaj toliko ali pa še več: slavo
ali naklonjenost zaradi dobrih del, in želi, da
bi ljudje zelo hvalili, kar stori in kar da. —•

221

Milost pa ne išče časnega, za plačilo ne tirja
drugega, nego le Roga samega; in časnih rečij
le toliko želi, kolikor potrebuje, da dobi večno
zveličanje.

14. Natora ima rada dosti prijateljev in
domačih, ponaša se s častno službo in da je
od stanu; mogočnemu se sladka, prilizuje se
bogatinom in hvali sebi enake. — Milost pa
ljubi tudi neprijatelje in se ne ponaša z mno¬
gimi prijatelji; ne gleda na službo, tudi ne na
stan, gleda le, kje je več čednosti. Rajša ima
siromaka, nego bogatina; več sočutja ima z
nedolžnimi kakor z mogočni mi; veseli se z res¬
nicoljubnimi, ne pa z lažnjivci. Vedno opominja
dobre, naj skrbe za boljše darove, da bodo
Sinu Božjemu vedno bolj podobni v čednostih.

15. Natora zelo rada toži, da je v potrebi
in sili. — Milost pa stanovitno prenaša revščino.

16. Natora vse obrača le na-se, za-se dela
in se poganja. — Milost pa obrača vse na
Boga, od kterega izvira; sebi ne pripisuje nič
dobrega in se predrzno ne šopiri, se ne pre¬
pira, svojih mislij ne ceni više kakor drugih,
temveč vse svoje misli in vse spoznanje uklanja
večni modrosti in božji poskušnji.

17. Natora želi zvedeti skrivnosti in rada
sliši kaj novega; rada se očitno kaže in mnogo
poskuša s počutki; rada ima, da bi jo vse ča¬
stilo in všeč so jej dela, ki donašajo pohvalo in

222

občudovanje, — Milost pa ne hrepeni po no¬
vicah in nenavadnih rečeh; to namreč izvira
iz stare popačenosti, ker nič novega in stal¬
nega ni na zemlji. — Zato uči, da brzdajmo
počutke, da se ogibajmo nečimernega samo¬
ljubja in razkazovanja, da ponižni prikrivajmo,
kar imamo hvale in občudovanja vrednega, da
iščimo pri vsaki stvari in vednosti koristen sad
ter čast in slavo božjo. —- Milost ne mara, da
bi njo in kar ima hvalili, temveč želi, da Boga
hvalijo v njegovih darovih, ki vse deli iz čiste
ljubezni.

18. Ta milost je nadnatorna luč in po¬
seben dar božji ter je znamenje izvoljenih in
zastava večnega življenja. Milost človeka dvigne
od tal, da ljubi nebeške reči in spreobrne po¬
željivega človeka v duhovnega.

Kolikor bolj torej zatiramo in krotimo na-
toro, toliko obilnejšo dobivamo milost; in vsak
dan se z novimi nadlogami prenavlja notranji
človek po božji podobi.

Sklep.

Vem, Gospod, da brez Tvoje milosti ne
morem nič storiti za večno življenje, ker vsa
naša moč je iz Boga; zato Te bom vsak dan
prosil potrebnih milostij in zato Ti obljubim,
da jih bom skrbno rabil v svojo dušno srečo.

223

55. poglavje.

Kako je natora spridena in koliko premore milost
božja?

1. Gospod, moj Bog, ki si me vstvaril po
svoji podobi in priliki, dodeli mi svojo milost;
saj si mi pokazal, kako je velika in potrebna
za zveličanje, da premagam ž njo svojo zelo
pokvarjeno natoro, ki me vabi v greh in po¬
gubljenje.

Jaz čutim v svojem telesu postavo greha,
ki nasprotuje postavi mojega duha, ki me sili,
da bi v mnogih rečeh kakor suženj služil po-
željivosti; njenim strastem se ustavljam le tedaj,
če mi prihiti na pomoč Tvoja presveta milost,
po kteri srčno hrepeni moje srce.

2. Tvoja milost, Tvoja prevelika milost je
potrebna, da premagam natoro, ki sili že od
mladosti vedno le v hudo.

Greh prvega človeka, Adama, jo je po-
kazil in spridil, in kazen za ta madež je prešla
na vse ljudi; zato se je popačila natora, ktero
si Ti vstvaril dobro in popolno, in je oslabela ;
zato se sama od sebe rajša nagiba na hudo
in pregrešno.

Majhna moč, ki jej je še ostala, je kakor
iskrica, ki tli v pepelu. Ta iskrica je naša na-
torna pamet, ktero pa obdaja velika tema;
pamet še nekoliko razsodi dobro in hudo ter

224

loči resnico od laži, dasi ne stori vsega, kar
ve, da je prav; tudi nima popolnoma čiste res¬
nice in zdravili čutov.

3. Zato, moj Bog, se veselim Tvoje
postave kakor notranji človek,
vedoč, da je Tvoja zapoved dobra, pravična in
sveta, ki zavrača hudobijo in svari pred gre¬
hom. — Po telesu pa služim postavi greha,
ker rajši poslušam poželjivost, nego pamet.

Od tod pride , da jaz sicer rad
dobro hočem, da bi pa dobro tudi
storil, tega ne morem.  Zato večkrat
marsikaj dobrega sklenem, toda če ni milosti,
ki bi me podpirala slabega, odstopim zavoljo
kake majhne ovire in obnemorem.

Znana mi je torej pot popolnosti in prav
jasno vidim, kako bi moral ravnati; toda jaz
vzdihujem pod težo lastne popačenosti in ne
pridem naprej.

4. Gospod, kako zelo mi je torej potrebna
Tvoja milost, da dobro začnem, da napredu¬
jem in dovršim. — Brez milosti nič ne morem,
vse pa storim v Tebi, če me podpira Tvoja
milost.

O res nebeška je milost, saj brez nje nič
ne veljajo vse človekove zasluge, in darovi ni¬
majo nobene vrednosti! — Umetnosti in bo¬
gastvo, lepota in srčnost, bistroumnost ali zgo-

225

vornost: vse to pri Tebi, Gospod, nič ne velja
brez milosti!

Naborne darove imajo dobri in hudobni;
izvoljeni pa imajo v posebni dar milost ali
ljubezen; in kdor je ž njo zaznamovan, vreden
je večnega življenja.

Ta milost je tako imenitna, da tudi dar
prerokovanja, čudodelstva in drugo visoko mo¬
drovanje nič ne velja brez nje. Celo vera,
upanje in druge čednosti Ti niso prijetne, ako
ni ljubezni in milosti.

5. O preblažena milost, ki ubogega v duhu
obogatiš s čednostmi in storiš, da je velik bo¬
gatin iz srca ponižen!

Pridi, približaj se meni, napolni me na
vse zgodaj s svojo tolažbo, da ne omaga moja
duša od truda in praznote duha! — Prosim
Te, Gospod, milost naj najdem pred Tvojim
obličjem, zakaj dovolj mi je Tvoja milost, če
tudi ne dosežem, kar želi natora.

Dokler bo Tvoja milost z menoj, ne bom
se bal hudega, če tudi me skuša in stiska
mnogo britkostij. Milost Tvoja je moč moja,
ki mi donaša svet in pomoč. Močnejša je,
kakor vsi neprijatelji, in modrejša nego vsi
modrijani.

6. Milost pojasnjuje resnico, uči red, raz¬
svetljuje srce, tolaži v stiskah, preganja žalost,
jemlje strah, goji pobožnost in vzbuja solze.

Hodi za Kristusom. 15

226

Kaj sem brez milosti? Suho drevo in
nerodovitno grmovje, ki čaka, da je izrujejo.

Gospod, napolni me s svojo milostjo,
spremljaj me in dodeli, da bom vedno skrbel
za dobra dela po Gospodu Jezusu Kristusu,
Tvojem Sinu. Amen.

Sklep.

Kako čudna stvar je človek: danes se zdi
tako svet, pravičen in nedolžen, kakor angelj,
vse bi storil, tudi umrl bi rad za Boga; a jutri
zopet se sam sebi studi, tako globoko se je po¬
greznil v greh, kakor hudoba. Sedaj vem, kedaj
deluje pri človeku milost božja in kedaj lastna
natora. — Gospod, ne odtegni mi svoje mi¬
losti, ne obrni od mene svojega obličja!

56. poglavje.

Zatajujmo sami sebe in s križem posnemajmo Kristusa!

1. Sin, kolikor se ločiš od sebe, toliko se
združiš z menoj. V notranjem miru živi, kdor
ne želi nič zunanjega, in z Bogom se druži,
kdor sam sebe v notranjem zapusti.' — Hočem,
da se naučiš in. popolnoma zatajuješ sam sebe,
po moji volji brez ugovorov in tožba.

Hodi za menoj: Jaz sem pot, res¬
nica in življenje!  Brez pota no moreš'

m

hoditi, brez resnice ne spoznati, brez življenja
ne živeti. • — Jaz sem pot, po tej poti hodi;
jaz sem resnica, ktero veruj; jaz sem življenje,
ktero upaj!

Jaz sem pot, ktere ne smeš zgrešiti, res¬
nica, ki ne moti, in življenje, ki ne pozna
konca. — Jaz sem najvarnejša pot, najvišja
resnica, pravo, srečno, nevstvarjeno življenje.
Ako ostaneš na moji poti, spoznal boš res¬
nico, in resnica te bo oprostila in prejel boš
večno življenje.

2. Ako hočeš v življenje iti,
iz p o 1 nu j zapovedi!  Ako hočeš resnico
spoznati, meni veruj. Ako hočeš po¬
poln biti, prodaj vse!  Ako hočeš
moj učenec biti, zatajuj sam sebe 1 Ako hočeš
zadobiti večno življenje, zaničuj časno življenje.

Ako hočeš biti v nebesih povišan, ponižuj
se na zemlji; ako hočeš z menoj kraljevati,
nosi svoj križ z menoj, ker le služabniki križa
najdejo pot do zveličanja in prave luči.

3. Gospod, Jezus, ker si Ti ubožno živel
jn Te je svet zaničeval, dodeli mi, da zaniču¬
jem tudi jaz svet, Tebe pa posnemam. —
Zakaj hlapec ni večji od go¬
spoda i n u č e n e c ni nad učenika.

Posnema naj Tvoj služabnik življenje Tvoje,
ker pri Tebi je moje zveličanje in prava sve-

228

tost! Karkoli drugod berem ali slišim, me ne
poživi in popolnoma ne oveseli.

4. Sin, ti torej to veš in si vse bral;
stori tudi tako in srečen boš! Kdor ima moje
zapovedi in jih izpolnuje, tisti me ljubi, in jaz
ga bom ljubil in se mu razodel ter ga k sebi
posadil v kraljestvu svojega Očeta.

5. Gospod Jezus, zgodi se, kakor si rekel
in obljubil in daj, da to zaslužim. Sprejel sem
iz Tvojih rok križ in nosil, res nosil ga bom
do smrti, kakor si mi ga naložil.

Življenje dobrega meniha je res križ, ki
pa vodi v življenje. Začel sem in nazaj ni do¬
voljeno ; odstopiti pa ne smem.

6. Torej bratje, skupaj hodimo, Jezus nas
spremlja! Žavoljo Jezusa smo naložili križ,
zavoljo Jezusa ostanimo križu zvesti! On bo
naš pomočnik, ker nas bo vodil in nam kazal pot.

Glej, pred nami gre že naš kralj, ki se
bo bojeval za nas. Pogumno za njim, nobeden
se ne boj! Bodimo pripravljeni v boju srčno
umreti. Bežati od križa, to bi bila za našo
čast naj večja sramota!

Sklep.

Na noge, bratje, hodimo za Kristusom,
ne zapustimo svojega Kralja! Živimo, kakor
je On živel, trpimo ž Njim; saj je prišel na
svet nas poučit, kako živeti in trpeti.

229

57. poglavje.

Ne bodi preveč potrt, če si zašel v kake napake!

1. Sin, mnogo mi je ljubše, da si po¬
trpežljiv in ponižen v nesreči, kakor pa, da si
vesel in udan v sreči. Zakaj te žali besedica,
ktero reko zoper tebe? Ko bi bilo še več, ne
smel bi se zbegati.

Za zdaj naj bo; to ni prvo in ne novo,
in tudi zadnje ne, če boš še kaj časa živel.
— Zelo si pogumen, dokler te ne zadene nič
hudega. Drugim prav svetuješ in jih osrčuješ
z besedami; kedar pa pred tvoja vrata pri¬
hrumi stiska, si brez sveta in moči.

Poglej na svojo veliko slabost, ki se ti
tolikrat pokaže v majhnih rečeh; vender pa
je vse v tvoje zveličanje, kar se zgodi.

2. Izbij si to iz glave, kakor najbolje veš,
■n stiska, ki te je zadela, naj te ne potere in
ue bega dolgo. — Vsaj voljan'trpi, če ne
moreš vesel.

če kaj slišiš, česar nimaš rad, premagaj
se, ko začutiš, da te grabi; in ne govori nič
nespodobnega, kar bi morebiti pohujšalo male.
Kmalu se poleže nevolja, milost se povrne in
ti osladi notranjo bolečino.

Jaz še živim, govori Gospod, in rad ti
pomagam in te še bolj potolažim nego poprej,
če boš v mene upal in me na pomoč klical.

230

3. Miren bodi in pripravljaj se, da še več
prenašaš! Nisi še izgubljen, če tudi se čutiš
večkrat stiskanega in zelo skušanega.

Človek si; Bog nisi in tudi angelj ne.
Kako bi ti vedno enak ostal v čednosti, kor
niso ostali celo angelji v nebesih in človek
v raju?

Jaz žalostne napajam z veseljem in vodim
v njihovo srečo vse, ki spoznajo svojo slabost.

4. Gospod, blagoslovljena naj je Tvoja
beseda, sladka bolj kakor med in
satovje  mojim ustom. Kaj bi počel v to¬
likih stiskah in nadlogah, ki bi me Ti ne pod¬
piral s svojimi svetimi besedami?

O da bi bil enkrat le v nebesih, kaj zato,
koliko in kaj mi je še trpeti!

Daj mi srečno umreti; dodeli,' da se srečno
preselim iz tega sveta!

Spominjaj se mene, moj Bog, in vodi me
po ravni poti v svoje kraljestvo. Amen.

Sklep.

Gospod, dodeli, da kedar padem, zopet
hitro vstanem in si očistim srce. Danes si v
ta namen prav posebno vtisnem v srce opo¬
min Jezusov: č u j t e i n m o 1 i t e , d a n e
padete v skušnjavo!

231

58. poglavje.

Ne preiskujmo preglobokih recij in skrivnih božjih
sodbž!

1. Sin, nikar se ne prepiraj o globokih
skrivnostih in skrivnih sodbah božjih; ne po¬
vprašuj, zakaj je ta tako zapuščen in oni to¬
liko stiskan; zakaj zopet ta tako ponižan in
oni tako zelo povišan?

Take reči presegajo človeški um, ker no¬
bena pamet in nobeno modrovanje ne more
uineti sodbe božje. — Kedar te tedaj o tem
nadleguje sovražnik ali kaki radovedneži po¬
dedujejo, odgovori s prerokom : Gospod,

Ti si pravičen in Tvoja sodba je
Prava, ali pa: Resnične so sodbe
Gospodove, opravičene same  v
sebi.

Moje pravične sodbe se boj in nikar ne
presojuj, česar tvoja glava urneti ne more!

2. Tudi ne pozveduj in ne razmišljuj o
zaslugah svetnikov, kteri je svetejši in kteri
da je večji v nebeškem kraljestvu. Odtod več¬
krat izvirajo škodljivi prepiri, ki goje ošabnost
in nečimernost; s tem si zavidajo in se prepirajo,
ker vsak predrzno povišuje svojega svetnika.

Ne želi vedeti takih stvarij in nikar o
njih ne pozveduj, saj to ne donaša nič sadu,
pač pa je neljubo svetnikom; k e r j a z niše m

232

Bog prepira, ampak Bog miru.
— Ta mir pa boš užival, če boš res ponižen,
ne pa če se boš poviševal.

3. Nekteri so v goreči ljubezni bolj vneti
za te, kakor za drage svetnike. Toda to ni
božja, to je človeška ljubezen. — Jaz sem
vstvaril svetnike, jaz sem jim milost delil, jaz
jim podaril slavo. Jaz vem, kaj vsak zasluži;
jaz sem jih prehitel z ljubeznjivim blagoslovom
svojim.

Jaz sem že od vekomaj poznal svoje iz¬
voljene, jaz sem. jih odločilodsveta,
ne pa oni mene. Jaz sem jih poklical s svojo
milostjo, privabil po svojem usmiljenju; jaz
sem jih vodil med mnogoterimi skušnjavami.

Jaz sem jih tolažil velikodušno, jaz jim
dodelil stanovitnost; jaz sem ovenčal njih po¬
trpežljivost.

4. Jaz poznam prvega in zadnjega, jaz vse
ljubim z neskončno ljubeznijo. Mene hvali v
vseh mojih svetnikih, mene poveličuj in slavi
v vseh, ktere sem tako častitljivo povišal in
jih že od nekdaj odločil za toliko čast, ne da
bi bili to zaslužili.

Kdor torej zaničuje enega mojih najmanj¬
ših, tudi velikega ne časti, zakaj jaz sem
vstvaril malega  in  v e 1 i c e g a. In
kdor znižuje kakega svetnika, znižuje tudi mene
in vse drage v nebeškem kraljestvu. — V lju-

233

bežni .so vsi eno; enih mislij, enih želja se vsi
ljubijo med seboj.

5. Se imenitnejše pa je, da mene vrhu
tega veliko bolj ljubijo, kakor sami sebe in
svoje zasluge. Zakaj vsi, nekako iz sebe in brez
ljubezni do samega sebe, ljubijo le mene, me
uživajo in mirno počivajo v meni.

Nič jih od mene ne odvrača, nič ne žali,
zakaj polni so večne resnice in vsi goreči v
neugasljivi ljubezni. •— Zatorej naj molčijo in
ne sodijo o zaslugah svetnikov posvetni in po¬
željivi ljudje, ki ljubijo le svoje nečimerno ve¬
selje. Taki jemljejo in dodajajo svetnikom, kakor
se jim zdi, ne pa kakor je Bogu všeč.

G. Mnogi to store vsled nevednosti, po¬
sebno tisti, ki so le malo razsvetljeni in so le
redko koga ljubili s popolno ljubeznijo božjo.
—- Nekteri le iz natornega čutila in iz člo¬
veške prijaznosti čutijo do tega ali onega večje
nagnenje, in kakor si mislijo pozemeljske reči,
tako si domišljujejo nebeške.

Toda vse drugo je, kar si domišljujejo
nepopolni ljudje in kar gledajo po božjem raz-
odenju razsvetljeni možje.

7. Sin, nikar se torej radovedno ne po¬
govarjaj o stvareh, ki presegajo tvojo vednost;
prizadevaj si pa z vso močjo, da boš vreden
vsaj najmanjši biti v nebeškem kraljestvu.

234

In ko bi tudi vedel, kteri je svetejši in
kdo večji v nebeškem kraljestvu, kaj ti to po¬
maga, ako se ti zaradi tega spoznanja pred
menoj bolj ne ponižaš in z večjo gorečnostjo
ne častiš mojega imena?

Veliko rajši ima Bog takega, ki premiš¬
ljuje, kako velike so njegove pregrehe, kako
majhne njegove čednosti in kako je še daleč
zadaj za svetniki, kakor take, ki se prepirajo,
kteri svetnik je bolj ali manj imeniten.

Bolje je, da svetnike z gorečimi molit¬
vami in solzami prosiš in se njih mogočnim
priprošnjam ponižno priporočaš, kakor da bi
njih skrivnosti preiskaval s praznim izpraše¬
vanjem.

8. Svetniki so popolno zadovoljni, ko bi
le tudi ljudje znali zadovoljni biti in bi se va¬
rovali vsega praznega govorjenja. — Svetniki
se ne hvalijo s svojimi zaslugami, ker ne pri¬
pisujejo nič dobrega sami sebi, ampak vse
meni, ki sem jim vse podelil v svoji neskončni
ljubezni.

Toliko ljubezen čutijo do Boga in toliko
veselje, da jim je slave dovolj in da so po¬
polno srečni. Kolikor višji so svetniki v časti,
toliko ponižnejši so sami pri sebi in meni to¬
liko bližji in ljubši.

Zato je pisano, da so svoje krone
položili pred Boga in so na svoj

obraz p v a d 1 i pred Jagnjetom in
molili Živečega od vekomaj do

vekomaj.

9. Marsikdo povprašuje, kdo da bi bil

večji v božjem kraljestvu, ki pa še sam ne ve,
ali bo vreden biti tudi med najmanjšimi. Ve¬
lika sreča je tudi, med najmanjšimi biti v ne¬
besih, kjer so vsi veliki, zakaj vsi so in se
imenujejo otroci božji. Najmanjši bo

veljal za tisoč in poginil bo

stoletni grešnik.  Ko so namreč učenci
vprašali, kdo da bo večji v nebeškem kralje¬
stvu, so slišali ta-le odgovor: A k o se ne
spreobrnete in ne boste kakor
otroci, ne pridete v nebeško

kraljestvo. Kdorkoli se tedaj
poniža, kakor ta otrok, ta je
večji v nebeškem kraljestvu.

10. Gorje tistim, ktere je sram, da bi se
z malimi radovoljno poniževali; taki ne bodo
mogli skozi nizka vrata v nebeško kraljestvo.

G o r j 6  tu d i bogatim, ki imajo
tukaj svojo tolažbo;  zakaj taki bodo
zunaj stali in žalovali, ubogi pa pridejo v božje
kraljestvo. — Veselite se, ponižni, in radujte
se, ubogi, zakaj kraljestvo božje je vaše. če
le po resnici živite!

236

Sklep,

Ti, Gospod, si sodnik, ki preiskuješ srca
in obisti; zato sodbo in preiskovanje prepustim
Tebi, sam pa hočem vsak dan svetnike na
pomoč klicati in njih vzglede posnemati, da
mi boš milejši sodnik.

59. poglavje.

Le v Boga stavi vse svoje zaupanje!

1. Gospod, kaj naj upam v tem življenju
in v čem naj se tolažim med vsemi, kar je
pod solneem ? Ali ne v Tebi, Gospod moj Bog;
ali ni Tvoje usmiljenje neizmerno? Kje se
mi je dobro godilo brez Tebe? Ali kedaj se
mi more hudo goditi, kedar si Ti pričujoč ?

Rajši sem zavoljo Tebe ubog, kakor bogat
brez Tebe. Rajši sem s Teboj na zemlji tujec,
kakor bi imel nebesa brez Tebe.

Kjer si Ti, tam so nebesa; kjer Tebe ni,
tam je smrt in pekel. Le Tebe hočem, imeti;
zato po Tebi vzdihujem, kličem in v molitvah
hrepenim po Tebi. — Nobenemu drugemu, le
Bogu popolno zaupam, da mi bo pomagal v
stiskah.

Ti si moje upanje in moja pomoč; Ti me
tolažiš, Ti si najzvestejši izmed vseh!

237

2. Vsak išče le svoje; Ti pa želiš le mojo
srečo, le moje poboljšanje in mi vse v dobro
obračaš. —• Daši dopuščaš, da me nadlegujejo
mnogotere skušnjave in zopernosti, vender je
to vse v moj dobiček, ker mnogovrstno skušaš
svoje izvoljene.

Da me skušaš, zato Ti nisem nič manj
hvale in ljubezni dolžan, kakor zato, da me
napolnuješ z nebeškimi tolažili.

3. O Gospod Bog, na Tebe torej zaupam,
k Tebi pribežim; Tebi izročim britkosti in te¬
žave, ker vse, kakor vidim, vse je nestanovitno
in slabo, razun Tebe.

Nič ne pomagajo mnogi prijatelji in ne
hrabri pomočniki, modri svetovalci ne svetu¬
jejo prav, učene bukve ne tolažijo, nobena tudi
najdražja stvar ne reši, noben skrit in prije¬
ten kraj ne varuje, če Ti sam ne pristopiš,
ne pomagaš, ne potrdiš, ne tolažiš, ne učiš in
ne varuješ.

4. Vse, kar obeta mir in srečo, brez Tebe
nič ni in v resnici tudi ne donese nobene
sreče. Ti si tedaj vir vsemu dobremu, iz Tebe
je vse življenje, iz Tebe vsa modrost in naj¬
slajša tolažba Tvojim služabnikom je, da za¬
upajo v Tebe. — Na Tebe se ozirajo moje
oči, v Tebe upam, o moj Bog, Oče usmiljeni!

Blagoslovi in posveti z nebeškim blago¬
slovom mojo dušo, da bo Tvoje svetišče in

238

prestol Tvoje večne slave; dodeli, da v svojem
božjem tempeljn ne najdeš ničesar, kar bi ža¬
lilo oči Tvojega božjega veličastva.

Velik si v svoji dobroti in bogat v svo¬
jem usmiljenju; ozri se torej na-me in usliši
molitev svojega ubogega služabnika, ki daleč
od Tebe prebiva v pregnanstvu, v deželi smrtne
sence! — Varuj in hrani dušo svojega slu¬
žabnika, ker sprijeni svet jej je silno nevaren;
milost Tvoja spremljaj dušo, vodi jo po poti
miru v domovino večne svetlobe! Amen.

Sklep.

Upati hočem trdno v Boga in vedno več
delati v njegovo čast. Posnemati hočem kralja
Jozafata in rekel bom. ž njim: Ker ne
vemo, kaj naj začnemo, zato k
Tebi, Gospod, dvigujemo svojo
oči.  In z Jobom: Tudi ko bi me kon¬
čal, hočem nanj upati.

Knjiga četrta.

O zakramentu sv. Rešnjega Telesa.

Uvod.

'prvih treh knjigah pojasnjuje Tomaž
Kempčan, kako si kristjan očisti svoje
-srce s pokoro, kako si razsvetli svojo
L dušo z ljubeznijo do Boga, ki se kaže v
kraljevem potu križa; s tem se človek bliža
‘^Jezusu ter se zato druži ž njim v
svetem obhajilu;  in srečo in milost,
ktero uživa človek pri svetom obhajilu, nam
posebno lepo opisuje pobožni pisatelj v zadnji,
četrti knjigi. Za to knjigo ni potreba nobene
razlage; kristjan sicer ne ume popolno skriv¬
nosti zakramenta svetega Rešnjega Telesa, pa
pobožni kristjan si z modrovanjem ne beli glave,
temveč rajši v ponižnosti in ljubezni uživa, česar
pamet popolno ne spozna, uživa v svojo naj¬
večjo srečo.

240

To knjigo, kristjan, prebiraj rad pred in
po svetem obhajilu in kedar častiš Jezusa v
svetem Eešnjem Telesu!

Jezus vabi k svetemu Obhajilu.

Pridite k meni vsi, k i s e t r n -
dite in ste obteženi in j a z v a s
bom poživil, pravi Gospod. —
Kruh, k t e r i bom jaz dal, je
moje meso za življenje sveta. —
Vzemite in jejte, to je moje telo,
ki bo za vas dano; to storite v
moj spomin!

Kdor je moje meso in pije
mojo kri, ostane v meni in jaz
v njem. — Besede, ki sem vam
jih jaz govoril, so duh in živ¬
ljenj e.

1. poglavje.

Kako spoštljivo prejemaj Jezusa Kristusa,

1. Kristus, večna Besnica, to so Tvoje
besede, dasi nisi vseh izrekel ob enem času
in tudi niso zapisane na enem kraju. Ker so
torej besede Tvoje in resnične, moram vse
sprejeti hvaležno in zvesto. — Tvoje so in Ti
si jih govoril; pa tudi moje so, ker v moje
zveličanje si jih spregovoril.

241

Radovoljno jih sprejmem iz Tvojih ust,
da se globeje vsade v moje srce. — Va¬
bijo me besede premile, presladke in prelju-
beznjive; pa strašijo me moji grehi, in nečista
vest mi ne dovoljuje sprejemati takih skriv-
flostij. Vlečejo me sladke besede Tvoje, pa te¬
žijo me brezštevilne pregrehe moje.

2. Ti praviš, da naj se Ti bližam zaupno,
a ko hočem delež imeti s Teboj; da naj prej¬
mem hrano neumrljivosti, ako želim doseči
Večno življenje in slavo. — Pridite,  pra¬
viš, k Meni vsi, ki se trudite in
ste obteženi in jaz vas bom po¬
živil!

O sladka in prijazna beseda za grešnika,
s ktero Ti, Gospod, moj Bog, vabiš revnega
siromaka uživat Tvoje najsvetejše Telo! —
Pa kdo sem jaz, o Gospod, da bi se drznil
pristopiti k Tebi? Poglej: ne obse¬
dejo Te nebes nebesa,  in Ti praviš:
Pridite k Meni vsi!

3. Kaj pač pomeni ta premila prijaznost
m to preljubeznjivo vabilo ? Kako bi smel
Priti, ker nič nimam, kar bi mi dajalo pogum ?
Kako bi Te sprejel v svojo hišo, ki sem več¬
krat razžalil Tvoje najdobrotljivejše obličje?

Angelji in nadangelji Te časti, tresejo se
svetniki in pravični in Ti praviš: Pridite k
meni vsi!  — Gospod, ko bi tega Ti ne

Hodi za Kristusom. l(j

242

rekel, kdo bi verjel, da je res? In ko bi Ti
ne ukazal, kdo bi se predrznil blizo priti?

4. Glej! Pravični Noe se je trudil sto let
in tesal ladijo, da se z nekterimi reši; in kako
bi se jaz pripravil v eni uri, da bi spodobno
sprejel Stvarnika sveta? — Mojzes, Tvoj ve¬
liki služabnik in posebni prijatelj, napravil je
skrinjo iz netrohljivega lesa in jo je obložil z
najčistejšim zlatom, zato da je položil vanjo
plošči postave; in jaz, trohljiva stvar, bi se j
upal tako lahkotno sprejeti Tebe, ki postavo
daješ in deliš življenje?

Salomon, najmodrcjši kralj Izraelski, stavil
je sedem let veličastni tempelj v slavo Tvojega
imena in osem dnij je praznoval god njego¬
vega posvečevanja, daroval tisoče spravnih da¬
ritev in med trombinim glasom in radostnim
petjem slovesno postavil skrinjo zaveze na pri¬
pravljen kraj. — In jaz nesrečni in najubož-
nejši človek, kako bi Te sprejel v svojo hišo,
ki komaj pol ure preživim pobožno; in da bi '
le enkrat vredno pol ure bival pred Teboj! I

5. O moj Bog, kako so se oni prizadevali, ;
da bi Tebi vstregli! Kako malo pa je, kar jaz ,
storim! Kako malo časa porabim, kedar se
pripravljam za sveto obhajilo! — Malokedaj
sem popolno zbran in le redko, da bi ne bil
raztresen.

‘243

In vender, o Bog, bi ne smel v Tvoji iz-
veličalni pri čuječnosti imeti nobene nespodobne
misli, ne smel bi se pečati z nobeno stvarjo;
saj hočem sprejeti pod svojo streho ne an-
gelja, pač pa vseh angeljev Gospoda!

6. In vender je zelo velik razloček med
skrinjo zaveze z vsemi njenimi svetinjami in
med Tvojim najčistejšim Telesom z njegovimi
neizrekljivimi močmi; zelo velik je razloček
med daritvami stare zaveze, ki so bile podobe
onega, kar je imelo priti, in med pravo darit¬
vijo Tvojega Telesa, s ktero so se izpolnile vse
daritve stare zaveze.

7. Zakaj se tedaj moje srce bolj ne vname
v ljubezni do Tebe? Zakaj se z večjo skrbjo
ne pripravljam za Tvoje svete skrivnosti, ko so
vender stari sveti očaki in preroki, tudi kralji
in poglavarji ter vse ljudstvo, razodevali toliko
gorečnost v službi božji!

8. Pobožni kralj David je ves navdušen
igral pred skrinjo zaveze, spominjajoč se do¬
brot, ki jih je Bog delil nekdanjim očakom, godbo
je preskrbel za tempelj, izdal svete pesmi in
določil, da so se veselo prepevale; tudi sam
je, navdihnen od Boga, prepeval na citre slavo
božjo; učil je ljudstvo Izraelsko, da naj iz
vsega srca hvali Boga in ga vsak dan slavi in
poveličuje z ubranimi glasovi.

IG*

244

če so bili ljudje takrat tako pobožni in so se
toliko spominjali hvale božje pred skrinjo za¬
veze, koliko spoštovanje in pobožnost moram
imeti jaz in vsi kristjani vpričo tega zakra¬
menta ali ko uživamo velečastno Telo Kristusovo!

9. Mnogi tekajo na razne kraje častit sve¬
tinje svetnikov in čudijo se, ko poslušajo njih
dela; pregledujejo prostrana poslopja svetišč,
poljubljajo s svilo in zlatom ovite svetinje
svetnikov.

In glej, Ti pa si tukaj pred menoj na al-
tarju pričujoč, moj Bog, Svetnik svetnikov,
Stvarnik ljudi j in angeljev Gospod!

Mnogokrat ljudje romajo le iz radoved¬
nosti, da vidijo nove nepoznane reči; sadu po-
boljšanja pa le malo prinesejo domov, posebno
kteri lahkomiselno potujejo brez pravega ke¬
sanja.

Tukaj v svetem Bešnjem Telesu pa si ves
pričujoč, moj Bog in človek Jezus Kristus; tu
vsak zadobi obilno sadu za večno življenje,
kolikorkrat Te prejme vredno in pobožno. —
Sem nas ne vodi lahkomiselnost, tudi ne rado¬
vednost ali telesno radovanje, pač pa trdna vera,
pobožno upanje in iskrena ljubezen.

10. O Bog, nevidljivi Stvarnik sveta, kako
čudapolno ravnaš z nami! Kako sladak in mi¬
lostljiv si izvoljenim svojim, kterim sam sebe
v živež daješ pri svetem obhajilu! — Tega ne

245

razume naš um; to posebno vabi srca pobož¬
nih in vzbuja želje.

Zato dobivajo Tvoji zvesti prijatelji, ki se
posvečujejo celo življenje, v tem presvetem za¬
kramentu obilo pobožnost in milost ter se vne¬
majo za čednost.

11. O čudovita in skrivnostna je milost
presvetega zakramenta, ktero poznajo le Kri¬
stusovi verniki, ne okusijo je pa neverniki in
grešniki. — Ta zakrament deli duhovno milost,
duši ponavlja izgubljeno krepost in vrača po
grehu oskrunjeno lepoto.

Večkrat je ta milost tako velika, da je
zavoljo preobilne pobožnosti ne čuti le duša,
temveč da tudi slabotno telo čuti večjo moč.

12. Kako zelo nam je torej obžalovati in
omilovati, da so srca naša tako mlačna in lena,
da nas večje hrepenenje ne žene prejemat Je¬
zusa Kristusa, ki je edino naše upanje; on je
pridobil zasluženje vsem, ki se hočejo zveličati.

Jezus namreč nas posvečuje in nas je od¬
rešil, On je popotnikom tolažba in svetnikom
večno uživanje. — Zelo nas mora torej boleti,
da mnogi tako malo marajo za to izveličalno
skrivnost, ki razveseljuje nebesa in hrani
ves svet.

O kako smo slepi in trdovratni, da bolj
ne cenimo te neizrekljive dobrote in da smo
vnemami, dasi jo vsak dan prejemamo!

246

13. Ko bi ta presveti zakrament slavili le
na enem kraju, ko bi ga le en duhovnik po¬
svečeval na svetu, kaj misliš, kako bi ljudje
hrepeneli po tem edinem kraju in po takem
duhovniku božjem, da bi videli, kako se slavijo
skrivnosti božje?

Sedaj pa je mnogo duhovnikov in na mno¬
gih krajih se daruje Jezus Kristus, da se, ko¬
likor bolj je sveto obhajilo razširjeno po svetu,
toliko lepše tudi kaže milost in ljubezen božja
do ljudij.

Hvala Tebi, Jezus mili, večni Pastir, ki
nas uboge in zavržene milostno krepčaš z drago¬
cenim svojim Telesom in Krvjo in nas sam
kličeš in vabiš, da bi uživali te skrivnosti,
rekoč: Pridite k meni vsi, ki se tru¬
dite in ste obteženi  in  jaz  vas  bom
poživil.

Vzdihljej.*)

Oeščen in hvaljen bodi vsak časpresv. in božji
zakrament! (100 etnij odpustka enkrat na dan, tri¬
krat vsak četrtek in vsak dan v osmini praznika sve-

*) Ker so v poglavjih četrte knjige večinoma pri¬
srčne molitve, posvečene češčenju presvetega Rešnjega
Telesa, ki prijetno vzbujajo v naših srcih razna čutila
in razne sklepe, zato v tej knjigi nismo „sklepa“ pri-
devali koncu poglavja, ampak na mestu sklepa le kratke
vzdihljeje z odpustki obdarovane.

247

tega Rešnjega Telesa, popolni odpustek enkrat v me¬
secu z navadnimi pogoji brez obiskanja cerkve, ako
moliš vsak dan. — Pij VI. 24. maja 1776.)

2 .  poglavje.

Neizmerna je v tem zakramentu dobrotljivost in lju¬
bezen božja do človeka,

1. V Tvojo dobroto in veliko usmiljenje,
o Gospod, upam in zato se bližam reven
Zveličarju, lačen in žejen viru življenja, potre¬
ben kralju nebes, služabnik gospodarju, stvar
stvarniku, žalosten svojemu milemu tolažniku.

Pa odkod mi to, da Ti prideš k meni?
Kdo sem jaz, da mi daješ sam sebe? Kako
se sme grešnik prikazati pred Teboj ? in kako
da se Ti ponižaš in obiščeš grešnika?

Ti poznaš svojega služabnika in veš, da
nima na sebi nič dobrega, za kar bi mu Ti
to storil. Zato spoznam nevrednost svojo in
pripoznam dobroto Tvojo, slavim te premilega
in zahvaljujem se Ti za Tvojo preveliko lju¬
bezen.

To storiš Ti zaradi samega sebe, ne pa
zaradi mojih zaslug; zato to delaš, da hi jaz
toliko jasnejše spoznal Tvojo dobroto, da bi
Tebe toliko bolj ljubil, sam sebe pa poniževal.

248

Ker je torej to po Tvoji volji in si ukazal,
da se zgodi tako, ljubo je tudi meni, kakor je ;
le da bi ne nasprotovala moja hudobija.

2. O presladki in predobrotljivi Jezus, kako
sem Te dolžan častiti, kako Te hvaliti z večno
častjo, da smem prejemati Tvoje presveto Telo;
saj noben človek ne more pojasniti, koliko je
to vredno.

Toda kaj naj mislim pri svetem obhajilu,
kedar pristopim k svojemu Gospodu: dostojno
počastiti ga ne morem in vender bi ga rad
pobožno prejel ? — Za-me bo gotovo najbolje
in najbolj izveličalno, da sam sebe pred Teboj
v prah ponižujem in do nebes povišujem Tvojo
neskončno dobroto.

Hvalim Te, moj Bog, in poveličujem na
veke in ginem pred Teboj v globočini ne¬
vrednosti svoje!

3. Glej, Ti si Sveti med svetniki, jaz pa
gnusoba med grešniki! In vender se Ti
bližaš meni, ki nisem vreden, da bi svoje oči
povzdignil k Tebi. In vender prideš Ti k meni,
Ti hočeš biti pri meni in me vabiš k svoji mizi.

Ti mi ponujaš, da uživam nebeško hrano
in a n g e 1 j s k i k r u h, Tebe samega, živi kruh,
ki si prišel iz nebes, da daš svetu življenje.

4. Glej, tam je ljubezen, od tam se žari
dobrotljivost, koliko hvale in časti smo Ti
dolžni zato! O kako izveličalno, kako dobro za

249 ,

nas si poskrbel, ko si postavil ta zakrament,
kako sladke in vesele gostije, ko si sam sebe
podaril v jed.

Gospod, kako čudovito je Tvoje delo, kako
mogočna je Tvoja oblast, kako neizrekljiva res¬
nica Tvoja! Rekel si in bilo je vse; in zgo¬
dilo se je, kar si ukazal!

5. Človeško pamet presega, čudovito je,
toda rad verujem, da si Ti, Gospod moj Bog,
pravi Bog in človek, v malih podobah kruha
in vina ves pričujoč in da Te uživamo, pa ne
použijemo.

V svojem zakramentu si hotel prebivati
med nami Ti, gospodar vseh rečij, ki ne po¬
trebuješ ničesar. Daj, da bo moja duša in
moje telo neomadežano, da bom vesel in s
čisto vestjo večkrat obhajal Tvoje skrivnosti
in jih prejemal v svoje večno zveličanje, ker
postavil si jih v svojo posebno čast in posvetil
v večni spomin.

6. Raduj se, duša moja in hvali Boga za
tako lep dar in za to posebno tolažbo, ktero
ti je podelil v tej solzni dolini! Kedar nam¬
reč ponavljaš to skrivnost in prejemaš Telo
Kristusovo, vselej slaviš delo svojega odrešenja
in se udeležuješ vseh zaslug Kristusovih.

Ljubezen Kristusova se nikoli ne zmanjša,
in nikdar ne izgine obilnost njegovega usmi¬
ljenja. Kedar se torej za to pripravljaš, pre-

250

novi vselej svojega duha in zvesto premišljuj
veliko in izveličalno skrivnost!

Kedar sveto mašo daruješ ali si pričujoč
pri njej, naj so ti skrivnosti svetega zakra¬
menta tako imenitne, nove in vesele, kakor
da bi se Jezus Kristus tisti dan prvikrat velo-
večil v telesu Device, ali da bi na križu viseč
trpel in umiral za zveličanje ljudij.

Vzdihljej,

Jezus, moj Bog, ljubim Te čez vse!

(Vselej, kedar izgovoriš, 50 dinj odpustka. Pij IX.
7. maja 1851.)

3. poglavje.

Koristno je večkratno obhajilo.

1. Glej, Gospod, bližam se Tebi, da bi
mi bilo dobro po Tvojem daru, da bi se raz¬
veselil pri Tvoji sveti gostiji, ktero si re¬
vežu pripravil po svoji dobroti,
o Bog!

V Tebi je vse, kar si želeti morem in
smem; Ti si Zveličar in Odrešenik moj, Ti
moje upanje in moč, moj kras in slava! — Raz¬
veseli zato danes dušo svojega služabnika, ker k
Tebi, v o Gospod Jezus, povzdigujem svojo dušo.

Želim Te zdaj ponižno in spodobno pre¬
jeti, želim Te uvesti v svojo hišo, da bi me

251

kakor Oaheja milostno blagoslovil in me pri¬
družil sinovom Abrahamovim. — Moja duša
hrepeni po Tvojem Telesu in srce moje se
želi združiti s Teboj!

2. Daj se meni in dovolj mi je; brez
Tebe pa ne velja nobena tolažba. Brez Tebe
ne motem biti in ne živeti brez Tvojega ob¬
iskovanja. Zato treba, da pogosto k Tebi pri¬
stopim ter Te prejemam v zdravilo svojega
Zveličanja, da ne oslabim na potu, ako bi
ostal brez nebeške hrane.

Tako si namreč Ti, premili Jezus, rekel,
ko si ljudstva učil in ozdravljal različne bo¬
lezni: Nočem jih pustiti lačnih do¬
mov, da ne opešajo na potu.

Tako tudi z menoj ravnaj, saj si se v za-
I kramentu dal vernim v tolažbo.

Ti namreč dušo prijetno krepčaš, in kdor
Te vredno prejme, bo deležnik in dedič večne
slave. Meni, ki tolikrat padem in grešim, tako
hitro omrznem in odjenjam, je potreba, da se
večkrat spovedujem in Tvoje presveto Telo
prejemam, da se prenovim, očistim in ogrejem;
ker če bi predolgo odlagal, izneveril bi se svo¬
jim sklepom.

3. Počutki človeški so namreč k hudemu
nagneni od mladosti, in ko bi ne pomagal
nebeški zdravnik, padel bi človek kmalu še v

252

hujše. Sveto obhajilo me tedaj varuje hudega
in krepča v dobrem.

Ako sem že zdaj tolikrat malomaren in
mlačen, ko k svetemu obhajilu pristopam ali
sveto mašo darujem, kaj bi še le bilo, ko bi
ne jemal zdravila in ne iskal tolike pomoči?

Vem sicer, da nisem vsak dan vreden in
za daritev ne dovolj pripravljen, zato se bom
potrudil in v gotovih časih prejemal svete
skrivnosti in se udeleževal tolike milosti. Zakaj
dokler potujem daleč od Tebe v umrljivem te¬
lesu, edina in poglavitna je tolažba verni duši,
da misli na svojega Boga in prejema ljubljenca
s pobožnim srcem.

4. Kako čudovita je Tvoja ljubezen do
nas: Ti, Gospod Bog, ki si vstvaril vse in

oživljaš vse duhove, blagovoljno obiskuješ ubogo
dušo in jo lačno nasituješ sam seboj, kakor si
Bog in človek!

0 srečno srce in blažena duša, ki sme
Tebe, svojega Boga, ponižno sprejeti, ker Tebe
uživajoč prejema duhovno veselje. — O kako
velikega Gospoda prejme, kako dragega gosta
pozdravi, kako prijetnega tovariša udomači,
kako zvestega prijatelja najde, kako veličast¬
nega in plemenitega ženina objame, ljubezni
vrednega nad vse, ki so nam dragi, nad vse,
kar si želimo!

253

Nebo in zemlja in ves njiju kras molči naj
pred Teboj, moj presladki ljubljenec, ker Ti
si jima blagovoljno podelil, kar imata časti in
lepote krasote in izgubita se v krasoti Tvojega
imena, ki je neizmerno v svoji modrosti.

Vzdihljej.

Jezus, krotki in iz srca ponižni, daj, da
bo moje srce podobno Tvojemu srcu.

(300 dnij odpustka enkrat na dan. Pij IX.
25. sept. 1868.)

4. poglavje.

Kdor vredno prejema sveto obhajilo, zadobi veliko
milosti.

1. Gospod, moj Bog, prehiti svojega slu¬
žabnika z blagoslovi svoje ljubezni, da vredno
in pobožno pristopim k Tvojemu velečastnemu
zakramentu! Ynemi za-se moje srce in reši
me silne mlačnosti!

Obišči me s svojo milostjo, da v duhu
okusim Tvojo sladkost, ki je kakor v studencu
obilno skrita v tem zakramentu ! Razsvetli tudi
moje oči, da bom občudoval toliko skrivnost,
in potrdi me, da bom veroval z živo vero!

Zakaj to je Tvoje delo; človek ne zmore
kaj takega; noben človek ni iznašel tega, am¬
pak Ti sam si ustanovil to skrivnost. Nikdo

254

namreč tega sam od sebe ne razume in ne
spozna, ker to presega celo angeljsko raz¬
umnost.

Kaj bi torej jaz, grešnik nevredni, prah
in pepel, spoznaval o tako vzvišeni, sveti skriv¬
nosti in kako jo umeval?

2. Gospod, s priprostim svojim srcem, z
živo in trdno vero in na Tvojo besedo se Ti
zaupno in spoštljivo bližam in trdno verujem,
da si Ti tukaj v zakramentu pričujoč Bog in
človek.

Ti torej hočeš, da Te prejmem in se v
ljubezni združim s Teboj. Zato Te prosim pre-
dobrotnega, dodeli mi to posebno milost, da
se ves v Tebi raztopim in ljubezni kipim, da
se ne brigam več za nobeno drugo tolažbo!

Zakaj ta zakrament je največji in najbolj
častitljiv, ki osrečuje dušo in telo, in zdravi vse
duševne bolezni. — Tukaj se zdravijo moje
pregrehe, krotijo strasti, premagujejo in manj¬
šajo skušnjave, deli se večja milost, množi za¬
četa krepost; vera se potrjuje, upanje krepi,
ljubezen pa vnema in širi.

3. O moj Bog, varuh moje duše, ki zdra¬
viš človeške slabosti in deliš vso notranjo to¬
lažbo, veliko dobrot si podelil in jih še deliš
v tem zakramentu svojim prijateljem, ki Te
vredno prejemajo.

255

Ti jih namreč tolažiš v mnogih stiskah,
dviguješ slabe in jih utrjuješ z upanjem na
svojo pomoč, oživljaš in razsvetljuješ jih z novo
milostjo: pred obhajilom so bili mlačni in bo¬
ječi, a pri obhajilu spoznajo, da so boljši, ko
so se pokrepčali z nebeško jedjo in pijačo.

In zakaj Ti tako ravnaš s svojimi izvolje¬
nimi ? Zato da bi popolno spoznali in se očitno
prepričali, kako nič da nimajo iz sebe in ko¬
liko dobrot in milostij da dobivajo od Tebe. —
Sami iz sebe namreč so mrzli, trdi in ne-
pobožni, a Ti jih storiš goreče, urne in po¬
božne.

Kdo je pač ponižno pristopil k studencu
sladkosti in ni vsaj nekoliko sladkosti ondi zajel?
In kdo se pri velikem ognju stoječ vsaj ne¬
koliko ne ogreje?

In Ti si studenec, vedno poln in prepoln,
ogenj vedno goreč, ki nikoli ne ugasne!

4. Ce torej ne smem zajemati iz obilnega
studenca, če se ne smem do sita napiti, na¬
stavil bom svoja usta vsaj pri izvoru nebeške
cevi, da srknem ondi vsaj drobno kapljico in si
pogasim žejo, da popolno no zvenem.

Ne morem sicer biti ves nebešk in tako
ognjen, kakor Kerubi in Serafi, vender se bom
trudil v pobožnosti in pripravljal svoje srce, da
ujamem vsaj majhno iskrico božjega ognja, ko
ponižno užijem oživljajoči zakrament.

256

Cesar pa nimam, o dobrotljivi Jezus, pre¬
sveti Zveličar, Ti za-me dostavi blagovoljno in
milostno; saj si dobrotno vse k sebi vabil,
rekoč: Pridite k meni vsi, ki se tru¬
dite in ste obloženi,  in  jaz  vas  bom
poživil.

5. Jaz se sicer trudim v potu svojega
obraza, pa muči me srčna žalost, grehi me te¬
žijo, skušnjave me vznemirjajo, zapleta in stiska
me veliko hudih strastij in nikdo me ne oprosti
in ne reši, če me ne rešiš Ti, Gospod Bog, Zve¬
ličar moj; Tebi izročim sebe in vse, kar imam,
da me varuješ in privedeš v večno življenje.

Sprejmi me v čast in slavo svojemu imenu,
ki si mi svoje Telo in svojo Kri pripravil za
jed in pijačo! — Dodeli, Gospod Bog, Zveli¬
čar moj, da toliko bolj rasem v pobožnosti,
kolikor rajši uživam Tvoje skrivnosti.

Vzdihljej.

Moj Jezus, usmiljenje!

(Vselej 300 dnij odpustka. Pij IX. 23. sept. 1846.)

5. poglavje.

Koliko je vreden presveti zakrament in koliko stan
mašnikov ?

1. Ko bi bil čist kakor angelj in svet kakor
Janez Krstnik, bi ne bil vreden, da bi ta za-

257

krament prejemal ali pa delil. — Tega namreč
ne zasluži človek, da posvečuje in deli zakra¬
ment Kristusov in uživa angeljski kruh.

Duhovnik je služabnik božji, ki po božjem
povelju in po božji postavi rabi besedo božjo;
Bog pa je prvi začetnik, ki deluje nevidno;
njemu je vse pokorno po njegovi volji in vse
posluša njegovo zapoved.

2. Treba torej, da v tem prečudnem za¬
kramentu bolj veruješ vsegamogočnemu Bogu,
nego lastnim čutom ali kakemu vidnemu zna¬
menju. — Zato s strahom in spoštovanjem
pristopaj k temu opravilu.

Pazi na-se in glej, kako službo si sprejel
s poklado škofovih rok: Glej, mašnik si po¬
svečen, da opravljaš sveto mašo, pazi torej, da
opraviš Bogu daritev zvesto, pobožno in o svo¬
jem času in da samega sebe ohraniš neomade-
žanega.

Nisi si olajšal bremena; še bolj ostro si
dolžan živeti in večje popolnosti in svetosti ti
je potreba. — Mašnik mora biti ozaljšan z
vsemi čednostmi in drugim dajati vzgled lepega
življenja.

On ne občuj z navadnimi ljudmi, ampak
z angelji v nebesih in s popolnimi možmi na
zemlji.

3. Mašnik v mašnem oblačilu namestuje
Kristusa, pohlevno in ponižno prosi Boga za-se

Hodi za Kristusom. Yl

258

in za vse ljudstvo. Pred seboj in za seboj nosi
znamenje križa Gospodovega, da bi se vedno
spominjal trpljenja Kristusovega. — Pred seboj
nosi križ na plašču, da bi pazno gledal na sto¬
pinje Kristusove in marno se trudil hoditi za
njim. Za seboj je zaznamovan s križem, da bi
voljno zavoljo Boga prenašal od drugih stor¬
jene krivice.

Pred seboj nosi križ, da bi obžaloval svoje
grehe; za seboj, da bi objokoval tudi grehe
drugih in se spominjal, da je srednik med
Bogom in med grešniki.

Mašnik ne jenja od molitve in svete da¬
ritve, dokler ne zadobi milosti in usmiljenja.

Kedar mašnik sveto mašo daruje, časti
Boga, razveseljuje angelje, spodbuja verne, pod¬
pira žive, mrtvim dobiva pokoj, on sam pa je
deležen vseh dobrot.

Vzdihljej.

Presladki Jezus, ne bodi mi sodnik, am¬
pak Izveličar!

(50 dnij odpustka vselej; popolni odpustek 20. ju¬
lija ali naslednjih osem dnij enkrat z navadnimi po¬
goji, ako moliš celo leto vsak dan. — Pij IX. 11. av¬
gusta 1851 in 29. nov. 1853.)

259

6. poglavje.

Kako se pripravljaj za sveto obhajilo?

1. Gospod, kedar mislim, kako visoko si
Ti nad menoj in kako globoko jaz pod Teboj,
tresem se ves in obhaja me groza. Zakaj če
ne pristopim, bežim pred življenjem, in če se
nevredno usilim, se pregrešim.

Kaj naj tedaj storim, Gospod moj Bog,
saj mi Ti pomagaš in svetuješ v potrebah?

2. Ti me uči prave poti, pokaži mi kako
kratko vajo, ki je primerna za sveto obhajilo!
pobro je namreč, da vem, kako naj pobožno
in spoštljivo pripravim za-Te svoje srce, da
prejemam presveti zakrament ali da opravljam
tako veliko in nebeško daritev sebi v zveličanje.

Vzdihljej.

Ljubljeno bodi povsod presveto Srce Je¬
zusovo !

(100 dnij odpustka enkrat na dan. — Pij IX.
23. septembra 1860.)

7. poglavje.

Izprašuj svojo vest in skleni, da se poboljšaš!

1. Pred vsem treba, da duhovnik Gospodov,
ki ta zakrament daruje, deli in uživa, pristopa
z najponižnejšim srcem, pohlevno in spoštljivo,
da z živo vero in pobožnimi nameni časti Boga.

17 *

260

Skrbno izprašuj svojo vest in kolikor mo¬
goče jo očisti in osnaži s pravim kesanjem in
ponižno spovedjo; skrbi, da ne boš nič tež¬
kega imel ali vedel, kar bi Te skrbelo in ovi¬
ralo prosto pristopiti! Studi sploh vse svoje
grehe, posebno pa žaluj in vzdihuj zaradi vsak¬
danjih pregreškov in če imaš čas, izpovej Bogu
na skrivnem v srcu svoje strasti!

2. Toži in žaluj, ker si še tako poželjiv
in posveten, tako malo odmrl strastem, da imaš
še toliko poželjivih nagonov; ker še tako malo
paziš na zunanje počutke in te še tolikrat omre¬
žijo prazne domišljije.

Obžaluj, da se še vedno rad pečaš z zu¬
nanjimi rečmi, zanemarjaš pa notranje, da se
tako rad samopridno posmehuješ, tako nerad
pa jokaš in kesaš; da hrepeniš le po lahkem
in ugodnem življenju in da se tako malo bri¬
gaš za ostro in goreče življenje.

Potoži, da še vedno želiš kaj novega sli¬
šati in lepega videti in da se le nerad popri-
jemaš ponižnosti in skromnosti, da vedno le
želiš veliko imeti, da nerad kaj daš in rad le
za-se obdržiš.

Vzdihuj, da tako nepremišljeno govoriš in
da skoro ne moreš molčati; da se tako raz¬
posajeno vedeš in da si nadležen v svojem de¬
janju ; da si tako požrešen v jedi in tako vne-
maren za božjo besedo.

261

Kesaj se, da tako rad počivaš in le nerad
delaš, da si ves živ za prazne marnje, zaspan
pa, kedar bi bilo treba čuti in moliti; da tako
hitro nehaš, da si tako raztresen, kedar pre¬
mišljuješ; tako vnemaren, kedar opravljaš du¬
hovne ure; da si tako mlačen pri sveti da¬
ritvi in tako mrzel pri svetem obhajilu.

Obtoži se, da se tako hitro raztreseš, da
si zelo redko popolno zbran; da se tako rad
jeziš in tako hitro drugim zameriš, da tako rad
druge sodiš in ostro kaznuješ, da si tako vesel
v sreči, tako potrt v nesreči; da toliko sklepaš,
izpolniš pa tako malo.

3. Teh in drugih svojih napak se skesan
spovej, britko obžaluj in objokuj svoje slabosti
in trdno skleni, svoje življenje vedno boljšati
in v dobrem napredovati! — Potem se po¬
polno udan in voljan na altarju svojega srca
daruj kot večni dar na čast mojemu imenu in
verno izroči meni svoje telo in svojo dušo! —
Tako boš vredno Bogu daroval presveto da¬
ritev in v svoje zveličanje prejemal zakrament
mojega Telesa.

4. Največji dar daruje in v največje za-
dostenje svoje grehe opere, kdor sam sebe
vsega in popolno pri sveti maši in pri sve¬
tem obhajilu izroči Bogu, ko daruje Telo Kri¬
stusovo. — Zato stori, kar ti je mogoče in
resnično se kesaj in kedarkoli prideš k meni

262

prosit odpuščanja in milosti: Kakor res¬

nično živim,  govori Gospod, nočem
smrti grešnika, ampak da se spre¬
obrne in živi; ker nobenega nje¬
govih grehov se ne bom spominjal,
marveč vsi mu bodo odpuščeni!

Vzdihljej.

Večni Oče, darujem Ti predrago kri Je¬
zusa Kristusa v spravo svojih grehov in za
potrebe svete cerkve!

(100 dnij odpustka vsakikrat. — Pij VII. 29.
marca 1817.)

8. poglavje.

Jezus Kristus je daroval sam sebe ua križu, daruj
tudi ti sam sebe!

1. Jaz sem sam sebe z razpetimi rokami
na križu in z golim telesom radovoljno daro¬
val Bogu Očetu za tvoje grehe, daroval vse,
da mi ni nič ostalo, česar bi ne bil dal za
spravo z Bogom; zato tudi ti sam sebe vsak
dan pri sveti maši radovoljno daruj v čisto in
sveto daritev z vsemi svojimi močmi in željami,
kakor najbolje veš in znaš.

Ali mar kaj več tirjam, kakor da se meni
popolno udajaš? Karkoli mi daš razun sebe, ni
mi všeč, ker ne maram tvojih darov, temveč tebe.

268

2. Tebi bi ne bilo zadosti, ko bi vse imel
razun mene; pa tudi meni ni všeč, karkoli
mi daš, če mi ne daruješ sam sebe. — Daruj
se mi, izroči se popolno Bogu in tvoj dar bo
prijeten!

Glej, jaz sem se vsega Očetu daroval za
tebe; dal sem tudi svoje Telo in svojo kriv
živež, da bi bil ves tvoj in da ti moj ostaneš.

Ako se pa opiraš sam na-se in se rado-
voljno ne izročiš moji volji, tvoj dar ne bo
popoln in z menoj se ne boš prav do cela zje-
dinil. — Zato radovoljno daruj pred vsakim
delom sam sebe v božje roke, da prejmeš pro¬
stost in milost.

Zato namreč je tako malo razsvetljenih in
v sreu prostih, ker ne umejo samih sebe po¬
polno zatajevati. — Resnične so besede moje:
Kdor se ne odpove vsemu, kar ima,
ne more biti moj učenec.

Ako torej želiš biti moj učenec, daruj se
mi z vsemi svojimi željami!

Vzdih]j ej.

Duša Kristusova, posveti me! — Telo
Kristusovo, odreši me! — Kri Kristusova, na¬
poji me! — Voda iz strani Kristusove, operi
me! — Trpljenje Kristusovo, potrdi me! —
O mili Jezus, usliši me! — V svete svoje rane
skrij me! — Ne daj mi od Tebe ločiti se! —

2B4


— Hudega sovražnika obvaruj me! — V smrtni
tiri pokliči me! — In k sebi milostno povabi
me! — Da s svetniki Tvojimi hvalim Te! —
Na vekov veke vse! — Amen.

(300 dnij odpustka vsakikrat; 7 let vsem, ki mo¬
lijo po sv. obhajilu; kdor vsak dan moli, enkrat na
mesec popoln odpustek pod navadnimi pogoji. —
Pij IX. 9. jan. 1854.)

9. poglavje.

Daruj Bogu sebe in vse, kar je tvojega in moli za vse!

1. Gospod, vse je Tvoje, kar je v ne¬
besih in na zemlji. Rad se Tebi radovoljno
darujem in Tvoj ostanem na veke. — Gospod,
s svojim priprostim srcem darujem danes sam
sebe in želim biti Tvoj služabnik, da Ti slu¬
žim in hvalni dar obhajam na veke.

Sprejmi me s to sveto daritvijo svojega
dragocenega Telesa, ktero Ti danes darujem
vpričo nevidno pričujočih angeljev, da bi bila
meni in vsemu Tvojemu ljudstvu v zveličanje.

2. Gospod, na spravni altar položim vse
grehe in hudobije svoje, ktere sem storil pred
Teboj in Tvojimi svetimi angelji od dneva,
ko sem prvič mogel grešiti, do te ure, da jih
Ti skupno užgeš m sežgeš v ognju svoje lju¬
bezni in izbrišeš vse madeže mojih grehov. —
Očisti mojo vest od vsakega greha in dodeli

205

mi zopet svojo milost, ktero sem izgubil z
grebi; vse mi odpusti in s poljubom miru me
zopet milostljivo sprejmi!

3. Za svoje grehe ne morem druzega sto¬
riti, le ponižno se jih spovem, jih objokujem
in neprenehoma prosim Tvoje milosti. — Mi¬
lostljivo me usliši, prosim Te, ko stojim pred
Teboj, o moj Bog!

Zelo se mi studijo vsi moji grehi in nik¬
dar več nočem grešiti; obžalujem vse grehe
in jih bom obžaloval vse svoje žive dni, pri¬
pravljen pokoriti se in po svoji moči zadosto¬
vati za-nje.

Zanesi mi, o Bog, zanesi mi moje grehe
zaradi svojega svetega Imena; reši dušo mojo,
ktero si odkupil s svojo presveto krvjo!

Glej, izročim se Tvojemu usmiljenju in
udam se Tvojim rokam. Delaj z menoj po
svoji dobrotljivosti, ne pa po moji hudobiji in
krivičnosti!

4. Darujem Ti tudi vsa svoja dobra dela,
dasi jih je zelo malo in so nepopolna; Ti jih
zboljšaj in posveti, da Ti bodo mila in pri¬
jetna; vedno jih bolj spopolnuj in mene, vne-
marnega in nepridnega reveža, vodi do sreč¬
nega in hvalevrednega namena!

5. Darujem Ti tudi vse bogomile želje
pobožnih, potrebe starišov, prijateljev, bratov,
sester in vseh, ki so mi dragi, posebno onih,

266

ki so meni ali drugim kaj dobrega storili za¬
voljo Tebe, ki so želeli in prosili, da bi jaz
daroval molitve in svete maše za-nje in njih
domače, žive in mrtve; da vsi spoznajo, kako
jim s svojo milostjo pomagaš, jih s tolažbo
podpiraš, v nevarnostih braniš in jim kazni od¬
puščaš ; da rešeni vsega hudega, Tebe veseli
hvalijo in poveličujejo.

6. Darujem Ti tudi molitve in sv. maše,
posebno za take, ki so mi kedaj storili krivico,
me žalili ali grajali, ali ki so mi bili v kvar
in v nadlogo. Prosim Te tudi za ono, ktere
sem jaz kedaj razžalil, vznemiril ali jim bil v
nadlego, ktere sem pohujšal z besedo ali z de¬
janjem, vedoma ali nevedoma: vsem nam od¬
pusti naše grehe in medsebojno razžaljenje!

Odvzemi, Gospod, srcem našim sum, ne-
voljo, jezo, razdor in sploh vse, kar je ljubezni
na kvar in zmanjšuje bratovsko prijaznost!

Usmili se, usmili se, Gospod, vseh, ki Te
prosijo usmiljenja in dodeli nam milost, ki jo
potrebujemo in daj, da bomo vredni uživali
Tvojo milost in dospeli v večno življenje.

Vzdihljej.

Zgodi se, hvaljena in češčena bodi veko¬
maj in v vsem najpravičnejša, najvišja in ne¬
ljubeznivejša volja božja!

267

(Odpustka 100 dnij enkrat na dan; popolni od¬
pustek enkrat v letu z navadnimi pogoji, če moliž vsak
dan in popolni odpustek o smrtni uri, če si to mo¬
litev rad molil in si udan v voljo božjo. — Pij VII.
19. maja 1818.)

10. poglavje.

Ne opuščaj lahkomiselno svetega obhajila!

1. Pogosto se vračaj k viru milosti iu
usmiljenja božjega, k studencu dobrote in vse
čistosti, da se ozdraviš od svojih strastij in
pregreli in da se srčneje in pazljivejše varuješ
vseh satanovih skušnjav in slepil.

Sovražnik ve, da v svetem obhajilu zori
najlepši sad in je skrito najkrepkejše zdravilo;
zato vedno in povsod skuša, kolikor more, da
verne in pobožne odvrača in zadržuje od sve¬
tega obhajila.

2. Nekteri namreč trpe najhujše skušnjave
satanove takrat, kedar se pripravljajo za sveto
obhajilo. Sam hudobni duh pride, kakor be¬
remo v Jobovih bukvah, med otroke božje, da
jih zmoti s svojo navadno zlobnostjo, jih zbega
in splaši; napada jih, da bi jim zmanjšal njih
hrepenenje in njih vero, da bi k svetemu ob¬
hajilu ne pristopili ali pa je prejeli le mlačno.

Toda nič se ne meni za njegove zvijače
in spletke, naj so še tako ostudne in grozne,

268

marveč vrzi mu nazaj v njegovo glavo vsa sle¬
pila njegova!

Zaničuj in zasmehuj pošast in ne opuščaj
svetega obhajila, če tudi te napada in vzne¬
mirja!

3. Nekteri opuščajo sveto obhajilo iz strahu
in bojeenosti, mislijo, da niso še dovolj po¬
božni in se boje, da se niso dovolj čisto spo¬
vedali. Stori, kakor ti svetujejo modri in ne
bodi boječ in v nepotrebnih skrbeh, ker vse
to ovira milost božjo in podira pobožnost srca!

Zavoljo majhnega nemira ali nadloge ne
odkladaj svetega obhajila, ampak hitro pojdi
in se spovej in rad odpusti vsem, ki so te raz¬
žalili. Ako si pa ti koga razžalil, prosi ponižno
odpuščanja in Bog ti bo milostno odpustil.

4. Kaj pomaga spoved odkladati in sveto
obhajilo odlagati? Kakor hitro moreš, se očisti,
naglo izpljuj strup, urno zaužij zdravilo in boljše
bo za-te, kakor če bi dolgo odkladal.

Ako se danes bojiš pristopiti, zna^ biti
jutri še hujše. In tako bi vedno odlagal sveto
obhajilo in bi bil vsak dan bolj nevreden.

Otresi se prej ko moreš sedanje težke vesti
in lenobe, ker ni dobro dolgo v nemiru živeti,
v strahu biti in zavoljo vsakdanjih slabostij ločen
biti od božjega. — Res škodljivo je odlagati
sveto obhajilo, ker kdor je odklada, omrzne.

269

Žalibog, nekteri mlačni in lahkomiselni
odlagajo spoved in sveto obhajilo zato, 'da bi
ne bili prisiljeni bolj na-se paziti.

5. O kako malo ljubezni in kako mlačno
pobožnost ima, kdor lahkomiselno opušča sveto
obhajilo!

Kako srečen je, kako prijeten Bogu, kdor
tako živi in svojo vest hrani tako čisto, da bi
bil vsak dan pripravljen za sveto obhajilo in
da bi je želel prejeti, ko bi mu bilo dovoljeno
in ko bi smel to storiti brez spodtikljeja.

Ako kdo včasih ne pristopi iz ponižnosti
ali zaradi veljavnega zadržka, hvale je vreden
zaradi spoštovanja. Ako pa je mlačnost kriva,
mora sam sebe vnemati in storiti, kar more
in Gospod bo zavoljo dobre volje, na ktero
posebno gloda, ustregel njegovi želji.

6. Kedar si pa res zadržan, imej vselej
dobro voljo in pobožen namen pristopiti k sve¬
temu obhajilu, in tako za-te ne bo brez sadu
presveti zakrament. — Vsak namreč, ki je po¬
božen, sme z velikim pridom in brez ovire
vsak dan in vsako uro pristopati k duhovnemu
svetemu obhajilu. — Ob gotovih dnevih in ob
določenem času prejmi Telo svojega Odreše¬
nika z dostojno spoštljivostjo v presvetem za¬
kramentu bolj v čast in slavo božjo, nego v
svojo tolažbo!

270


Kedar namreč pobožno premišljuješ skriv¬
nost včlovečenja Kristusovega in njegovega trp¬
ljenja ter se vnemaš v ljubezni do njega, vselej
se duhovno obhajaš in nevidno krepiš.

7. Pogosto pa bode nepripravljen, kdor
se le takrat pripravlja, ko se bliža praznik ali
kedar ga priganja navada. — Blagor onemu,
ki se Bogu izroča v dar, kedar mašuje ali sveto
obhajilo uživa.

Kedar daruješ sveto mašo, ne bodi pre¬
počasen in ne prenagel, marveč drži se dobre
in splošne navade onih, s kterimi živiš. — Ti
ne smeš drugim delati nadloge in zopemosti,
ampak hodi po poti, ktero so ti pokazali tvoji
predniki in glej, da rajši drugim koristiš, nego
bi stregel lastni pobožnosti ali nagnenju.

Vzdihijej.

Hvaljeno, moljeno in s hvaležnim srcem
ljubljeno bodi Srce Jezusovo v presvetem za¬
kramentu vsak trenotek po vseh tabernakelj ni h
sveta do konca časov. Amen.

(Vsak dan 100 dnij odpustka. — Pij IX. 29. fe-
bruvarija 1868.) _

11. poglavje.

Sveto Kešnje Telo in pa sveto pismo sta zeld po¬
trebna verni duši!

1. O presladki Jezus, Gospod, kako ve¬
selje uživa pobožna duša pri Tvoji mizi! Ne

271

kaka druga jed, marveč ponujaš se jej Ti edini
ljubljenec, ki nasitiš vse hrepenenje srca! —
O da tudi jaz srčno ginen točim pred Teboj
solze in s pobožno Magdaleno močim s sol¬
zami Tvoje noge!

Pa kje dobiti tako pobožnost, odkod obi¬
len potok svetih solza? Toda pred Tvojim in
Tvojih svetih angeljev obličjem bi res moralo
goreti moje srce ter se jokati od veselja! Ti
si namreč v zakramentu resnično pričujoč, dasi
si skrit v tuji podobi.

2. Gledati Te namreč v Tvoji lastni, ne¬
beški svetlobi, tega bi ne zmogle moje oči,
pa tudi ves svet bi ne obstal pred svetlobo
Tvojega sijajnega veličastva. Ti tedaj le po¬
magaš moji slabosti, da se prikrivaš v tem za¬
kramentu.

Imam ga torej resnično in molim, kte-
rega molijo angelji v nebesih: jaz še zdaj za
nekaj časa v veri, angelji pa v živi podobi in
brez zagrinjala.

Zadovoljen naj sem z lučjo, ki mi jo deli
vera in po njej naj živim, dokler mi ne za¬
sveti dan večne svetlobe in ne izginejo senčno
podobe! — K e d a r pa pride, k a r j e po¬
polno,  jenjalo bo prejemanje zakramentov,
ker blaženei v nebeški slavi ne potrebujejo zdra¬
vilnih zakramentov: ker se brez konca vesele
v pričujočnosti božji, gledajo iz obličja v obličje

272

njegovo slavo in prestvarjeni vsled silne svet¬
lobe skrivnostnega Boga, okušajo Besedo božjo,
ki se je včlovečila, kakor je bila v začetku in
ostane na večne čase.

3. Ako ta čuda premišljujem, mrzi mi
vsaka, celo duhovna tolažba. Dokler namreč
jasno ne gledam svojega Gospoda v njegovem
veličastvu, mi je vse drago prazno in nič, kal¬
na svetu vidim in slišim.

Ti, o Bog, si mi priča, da me ne poto¬
laži nobena reč, ne pomiri nobena druga stvar,
nego Ti, o moj Bog, kterega želim gledati na
veke! — Toda to ni mogoče, dokler sem na
svetu; zato je potrebno, da se vadim v veliki
potrpežljivosti in da se Tebi udam v vseh svo¬
jih željah.

Saj so tudi Tvoji svetniki, o Gospod, ki
se že vesele s Teboj v nebeškem kraljestvu,
dokler so živeli, pričakovali verni in zelo po¬
trpežljivi, kedaj da se približa Tvoje veličastvo.

Kar so svetniki verovali, verujem jaz; kar
so oni upali, tudi jaz upam ; kamor so oni prišli,
upam priti tudi jaz po Tvoji milosti. Sedaj pa
hočem živeti, kakor me vera uči in potrjevali
me bodo vzgledi svetnikov.

Imam tudi svete knjige, ki me tolažijo in
mi kažejo, kako mi je živeti in več nego vse
to — imam Tvoje najsvetejše Telo, ki mi je
v posebno zdravilo in zavetje.

.V „

%

273

4. Dve reči ste mi po mojih mislih v tem
življenju najbolj potrebni; brez dveh rečij bi
ne mogel prenašati revnega življenja. Zaprt v
ječi svojega telesa spoznani, da dvojega po¬
trebujem, namreč jedi in luči,

Dal si zato meni slabemu svoje presveto
Telo, da mi krepča dušo in telo, dal si mi
svojo besedo v luč, da sveti mojim nogam.
Brez teh. dveh rečij bi ne mogel prav živeti,
ker beseda božja je luč moji duši in Tvoj za¬
krament mi je kruh za življenje.

Smemo reči, da ste to mizi, postavljeni
na obeh straneh v zakladnici sv. cerkve. Prva
je miza svetega altarja, na kteri je sveti kruh,
to je dragoceno Telo Kristusovo; druga je miza
postave božje, na kteri je sveti nauk, ki uči
pravo vero in nas gotovo privede za zagrinjalo,
kjer je Najsvetejše.

5. Hvala Tebi, Gospod Jezus, luč večne
luči, da si nam dodelil mizo svetega nauka,
ktero nam pogrinjajo Tvoji služabniki preroki,
apostoli in učeniki!

Hvala Tebi, Stvarnik in Odrešenik ljudij,
ki si pripravil bogato večerjo, da bi pokazal
svojo ljubezen vsemu svetu. Tu napi ne po¬
nujaš jagnjeta le v predpodobi: tu nam daješ
v jed svoje najsvetejše Telo in Kri; razvese¬
ljuješ s svetimi gostijami vse verne in jih na¬
pajaš z izveličalnim kelihom, v kterem je po-

Hodi za Kristusom.

274

polno rajsko veselje; z nami se vesele tudi an-
gelji, ki seveda okušajo še obilnejšo sladkost.

6. 0 kako imenitna in častna je služba
mašnikov, ki posvečujejo Gospoda veličastva
s svojimi besedami, ga hvalijo z ustnicami, v
rokah držijo, prejemajo in drugim delijo!

O kako čiste morajo biti roke, kako čista
usta, kako sveto telo, kako neomadežano srce
mašnikovo, kamor tolikrat pride začetnik či¬
stosti !

Iz mašnikovih ust, ktera tolikrat preje¬
majo zakrament Kristusov, ne sme priti no¬
bena druga, kakor sveta, spodobna in koristna
beseda.

7. Njegove oči, ki gledajo Telo Kristu¬
sovo, morajo biti nedolžne in sramožljive; nje¬
gove roke, ki se dotikajo Stvarnika nebes in
zemlje, morajo biti čiste in v nebesa povzdig-
nene. — Mašnikom posebno pravi postava:
Sveti bodite, ker sem jaz svet, Go¬
spod, vaš Bog!

8. Podpiraj nas milost Tvoja, vsemogočni
Bog, da bomo Tebi služili vredno in boga¬
boječe, v čistosti in z dobro vestjo, ki smo
prevzeli duhovsko službo.

In če ne moremo tako nedolžno živeti, kakor
bi morali, dodeli nam, da bomo vsaj vredno
obžalovali, kar smo hudega storili ter ponižno,

275

polni trdnih sklepov, Tebi zanaprej radovOljno
bolj goreče služili.

Vzdihljej.

Svet, svet, svet si Ti, o Gospod, Bog voj-
skinili trum. Polna je zemlja Tvoje slave, čast
Bogu: Očetu, Sinu in svetemu Duhu!

(100 dnij odpustka enkrat na dan, trikrat ob ne¬
deljah in v praznik presvete Trojice in vsak dan v os¬
mini tega praznika. Popolni odpustek z navadnimi
pogoji brez obiskanja cerkve, ako moliš celi mesec. —
Klemen XIV. 6. jun. 1769 in 26. jun. 1770.)

12. poglavje.

Zelo skrbno se pripravljaj za sveto obhajilo!

1. Jaz ljubim čistost in delim vso sve¬
tost. Jaz iščem čisto srce in v čistem srcu naj¬
rajši počivam.

Pripravi mi prostorno obeduico in obhajal
bom pri tebi s svojimi učenci veliko noč. če
hočeš, da pridem k tebi in pri tebi ostanem,
postrži stari kvas in očisti stan svojega srca!
Vrzi iz sebe ves svet in vse posvetne napake;
čuvaj na strehi kakor samoten vrabec in pre¬
mišljuj svoje prestopke v brhkosti svoje duše.

Ysak ljubitelj namreč pripravi svojemu
dragemu ljubljencu najboljši in najlepši pro-

18 *

276

štor, kajti iz tega se spozna ljubezen tistega,
ki ljubljenca sprejme.

2. Vedi pa, da se ne boš mogel zadosti
pripraviti s svojim lastnini delovanjem, ko bi
se tudi pripravljal leto in dan in bi vedno le
na pripravo mislil. Le po moji dobrotljivosti
in milosti ti je dovoljeno pristopati k moji
mizi: kakor bogatin pokliče reveža na kosilo,
ki mu pa njegovo dobroto povračuje le s tem,
da se pred njim ponižuje in vedno zahvaljuje.

Stori, kolikor moreš, in stori skrbno; ne
iz navade, ne iz sile, ampak s strahom, spo¬
štovanjem in gorečo ljubeznijo prejmi Telo svo¬
jega ljubeznjivega Gospoda in Boga, ki mi¬
lostno pride k tebi!

Jaz sem te poklical, jaz sem ukazal to
storiti; jaz bom namestil, česar ti nimaš; le
pridi in prejmi me!

3. Zahvali se svojemu Bogu, kedar ti po¬
delim milost pobožnosti; ne zato, kakor da bi
je bil vreden, temveč ker sem se tebe usmilil.
— Ako pa nimaš duha pobožnosti in se čutiš
bolj pustega, moli stanovitno, vzdihuj in trkaj
ter ne odnehaj, dokler vsaj mrvice ali kapljice
izveličalne milosti ne prejmeš.

Ti mene potrebuješ, ne jaz tebe. In ti ne
prideš, da bi mene posvetil, pač pa jaz pri¬
dem, da tebe posvetim in poboljšam. Ti pri¬
deš, da te jaz posvetim in se združiš z menoj,

277

da prejmeš novo milost in se z nova vnameš
za poboljšanje.

Nikar ne zanemarjaj te milosti, temveč z
vso skrbjo pripravljaj svoje srce in sprejemaj
svojega ljubljenca!

4. Potrebno pa je, da se za pobožnost ne
pripravljaš samo pred svetim obhajilom, temveč
da se skrbno ohraniš pobožnega tudi po sve¬
tem obhajilu. — Enake skrbi je potreba po¬
zneje, kakor poprej pri pobožnem pripravljanju.
Kdor se pozneje skrbno varuje, se posebno
dobro pripravlja, da prejme še večje milosti.

Kdor je hitro ves raztresen v zunanjih to¬
lažilih, postane celo nepripravljen za sveto ob¬
hajilo.

Varuj se mnogega govorjenja, ostani sam
in veseli se s svojim Bogom; ker Boga imaš,
ki ti ga ne more odvzeti ves svet. — Meni
sebe vsega izroči; v prihodnje ne živi v sebi,
temveč v meni brez vseh skrbij!

Vzdihljej.

Sladko Srce Jezusovo, bodi moja ljubezen!

(300 dnij odpustka. — Pij IX. 30. sept. 1852.)

278

13. poglavje.

Bogoljubna duša hrepeni 3 celim srcem, da se združi
s Kristusom v zakramentu.

1. Kdo mi dodeli, o Gospod, da najdem
Tebe samega ter Ti razkrijem celo svoje srce
in da se Tebe naužijem, kakor želi moja duša;
da se nikdo več ne meni za-me, da me no¬
bena stvar več ne mika in za-me ne mara,
da mi le Ti govoriš in jaz Tebi, kakor se ljub¬
ljenec pogovarja s svojim ljubljencem ali pri¬
jatelj živi s prijateljem?

To Te prosim, to želim, da se ves zdru¬
žim s Teboj in svoje srce ločim od vseh stvarij,
da s pogostim svetim obhajilom in daritvijo
sv. maše vedno bolj okušam nebeško in večno.

O Gospod, moj Bog, kedaj se bom po¬
polno sklenil s Teboj, 'kedaj bom. sebe popolno
pozabil!

Ti v meni in jaz v Tebi: tako milostno
dodeli, da ostaneva združena!

2. Res, Ti si moj ljubljenec, iz¬
voljen izmed tisočerih;  v Tebi bi rada
počivala moja duša vse dni svojega življenja!
— Res, Ti si mi kralj miru; v Tebi je naj¬
večji mir in pravi pokoj; brez Tebe sta le trud
in britkost ter brez števila nadlog in težav!

Res, Ti si skriti Bog,  ki se ne po¬
svetuješ s hudobnimi, ampak ki govoriš le s

279

ponižnimi in priprostimi. O kako prijeten je
Tvoj duh, o Gospod; Ti hočeš pokazati otro¬
kom svojo sladkost in jih milostno krepčaš z
najslajšim kruhom, ki prihaja iz nebes.

Res, ni druzega ljudstva tolikega, da bi
imelo bogove, kakor si Ti, naš Bog, blizo vseh
svojih vernih; vsak dan jih tolažiš in njih srca
proti nebesom dviguješ ter jim sam sebe daješ
v živež.

3. Kje je torej ljudstvo, ki bi bilo tako
imenitno, kakor je ljudstvo krščansko? Ali
ktera stvar užije toliko ljubezni, kakor pobožna
duša, ktero Bog obiskuje, da jo hrani s svo¬
jini veličastnim 'Telesom?

O neizrekljiva milost, o prečudna čast, o
neizmerna ljubezen, ki je edino človeku na¬
klonjena! Pa kaj naj povrnem Gospodu za to
milost, za to posebno ljubezen? Prijetnejšega
skoro ne vem, kakor da mu popolno izročim
svoje srce ter se ž njim popolnoma sklenem.

Kedar se bo moja duša popolno združila
z Bogom, tedaj bo veselja poskakovalo vse,
kar je v meni. Takrat mi poreče: Ako boš ti
z menoj, bom tudi jaz s teboj! In jaz mu
bom odgovoril: Gospod, ostani milostno pri

meni, jaz sem rad pri Tebi!

Svoje srce združiti s Teboj, to, Gospod,
je moja edina želja!

‘280

Vzdihljej.

Sladko Srce mojega Jezusa, daj, da Te
vedno bolj in bolj ljubim!

(300 dnij odpustka. — Pij IX. 26. nov. 1876.)

14. poglavje.

Kako nekteri pobožni goreče hrepenč po svetem
Kešnjem Telesu!

1. O Gospod, kako obilna je
Tvoj a sladkost, ktero hraniš onim,
ki se Te boje! Kedar pomislim, o Gospod,
da se nektere pobožne duše z največjo pobož¬
nostjo in največjim hrepenenjem bližajo Tvo¬
jemu zakramentu, sram me je večkrat in ob¬
liva me rudečiea. Jaz namreč tako mlačen in
mrzel pristopim k Tvojemu zakramentu in k
svetemu obhajilu, ostanem pust in ne vname
se moje srce, jaz nisem goreč pred Teboj,
o Bog!

Ti me tako močno vabiš k sebi, a jaz
nisem tako vnet, kakor je bilo mnogo pobož¬
nih, ki se niso mogli zdržati solz, ker so tako
silno hrepeneli po svetem obhajilu in jih je to¬
liko ginila srčna ljubezen, temveč so z dušo
in telesom po Tebi, o Bog, vzdihovali kakor
po živem studencu.

281

Svojo lakoto so utolažili in nasitili le s
tem, da so Tvoje Telo zaužili z vso ljubeznijo
in duhovno slastjo.

2. Da, njih resnična, goreča vera spričuje
mi dovolj, da si Ti, Najsvetejši, pričujoč. Kajti
v lomljenju kruha resnično spoznajo svojega
Gospoda oni, kterim srce tako močno gori za
Jezusa, ko je blizo njih.

Kje pa je pri meni tako hrepenenje in
taka pobožnost, tako velika ljubezen in go¬
rečnost ?

Bodi mi milostljiv, moj dobrotljivi, sladki
in mili Jezus in dodeli ubogemu siromaku svo¬
jemu, da vsaj včasih v svojem srcu nekoliko
občutim pri svetem obhajilu moč Tvoje lju¬
bezni, da se moja vera vedno bolj utrjuje, da
upanje v Tvojo dobrotljivost raste in da nik¬
dar ne ugasne ljubezen, ki se je popolno vnela
in okusila nebeško mano.

3. V svojem usmiljenju mi tudi podeliš
milostij, kterih želim, in me ob svojem času
milostljivo razveseliš z gorečim duhom.

Bes je, da se ne vnemam tolikega hre¬
penenja, kakor Tebi posebno udane pobožne
duše; vender pa, zaupajoč na Tvojo milost,
želim imeti tako veliko in goreče hrepenenje;
zato prosim in želim, da bi bil med onimi, ki
so Te tako goreče ljubili, da bi se smel pri¬
števati njih sveti družbi.

282

Vzdihljej,

Jezus, Marija!

(25 dnij odpustka vsakikrat; popolni odpustek v
smrtni uri vsem, ki so v življenju radi tako vzdihovali
in če tudi v smrtni uri, če ne z jezikom, vsaj s srcem
tako vzdihnejo. — Klemen XIII. 5. sept. 1759.)

15. poglavje.

Ponižen bodi in zatajuj sam sebe, da prejmeš milost
pobožnosti!

1. Neprenehoma išči milost pobožnosti,
hrepeneče prosi, potrpežljivo in zaupljivo pri¬
čakuj, hvaležno sprejemaj, ponižno hrani, skrbno
jo v dobro obračaj in le Bogu prepusti, da te
razveseli z nebeškim obiskom, kedar in kakor
je njemu ljubo!

Posebno se ponižuj, kedar malo ali celo
nobene pobožnosti ne občutiš v sebi, in zato
ne bodi preveč otožen in ne udaj se napač¬
nemu žalovanju. — Bog namreč mnogokrat na¬
enkrat da, kar je odlagal dolgo časa; včasih
da na koncu molitve, kar je kratil o njenem
začetku.

2. Ne bilo bi dobro za slabega človeka,
ko bi se mu milost kar vselej podelila ali se
celo ponudila, kakor hitro jo poželi. Zato le
s trdnim upanjem, ponižno in potrpežljivo pri¬
čakuj milost pobožnosti!

283

Pripisuj pa sam sebi in svojim grehom,
ako se ti milost ne podeli ali jo celo skrivaj
izgubiš. Večkrat je le kaj malega, kar milost
ovira in zakriva, če smemo sploh tako reč ime¬
novati majhno in ne rajše veliko, ker zavira
toliko dobroto.

Kedar pa odstraniš to malostno ali važno
reč, prejel boš, česar boš prosil.

3. Ne išči tega ali onega po svoji želji
in volji, marveč s celim srcem se izroči Bogu
in vsega se njemu daruj in čutil boš hitro, da
si ž njim združen in pomirjen in najbolj sladko
in milo ti bo, izpolnovati voljo božjo.

Kdor tedaj svoje misli in želje s pripros-
tim srcem dviguje k Bogu, kdor se odpove
vsaki napačni ljubezni in mrzenju do stvarij,
tak bo pripraven, da se mu podeli kaka mi¬
lost, in vreden daru pobožnosti.

Gospod namreč ondi deli svoj blagoslov,
kjer dobi posodo prazno.

Kolikor popolnejše se človek odpove po¬
svetnim rečem in kolikor bolj sebe zaničuje
in sam sebi odmira, toliko hitreje se približa
milost, toliko obilnejša pristopi in toliko više
dviguje njegovo prosto srce.

4. Tedaj bo videlo inkipelo, ču¬
dilo se in širilo v njem srce njegovo,
ker roka Gospodova je ž njim, on sam pa se
je popolno izročil v božje naročje na veke. —

284

Glej, tak blagoslov prejme človek, ki Boga išče
s celim svojim srcem in se ne peča s praz¬
nimi rečmi.

liedar tak prejme sveto obhajilo, deležen
jo velike milosti, da se sklene z Bogom, ker
se ne ozira na lastno pobožnost in tolažbo,
ampak nad vso pobožnost in tolažbo mu je
slava in čast božja.

Vzdihljej.

Večni Oče! Darujem Ti predrago kri,
trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, bolečine bla¬
žene Device Marije in svetega Jožefa v zado¬
ščenje za svoje grehe, v tolažbo ubogim du¬
šam v vicah, za potrebe naše matere svete
cerkve in za spreobrnenje grešnikov!

(100 dnij odpustka enkrat na dan. — Pij IX.
30. aprila 1860.)

16 . poglavje.

Odkrijmo svoje potrebe Kristusu in prosimo ga
njegove milosti!

1. 0 presladki in preblagi Gospod, želim
Te zdaj pobožno prejeti; a znane so Tebi moje
slabosti in potrebe, ki me tarejo; Ti veš, v
kolike napake in hudobije sem zamotan, koli-
krat sem v stiskah in skušnjavah, ki me be¬
gajo in omadežujejo.

285

K Tebi pridem, da me ozdraviš, Tebe
prosim, da me potolažiš in mi olajšaš. S Teboj
govorim, ki vse veš, kteremu je popolno znano
moje srce; Ti edini me potolažiš in mi po¬
magaš.

Ti veš, ktere milosti so mi najbolj po¬
trebne, Ti veš, kak revež sem v čednostih!

2. Glej, ubog in brez vsega stojim pred
Teboj, milosti Tvoje želim in usmiljenja Te
prosim! Poživi svojega lačnega siromaka, mrzlo
moje srce vnemi z ognjem svoje ljubezni in
mojo slepoto razsvetli s svetlobo svoje pri-
čujočnosti.

Daj, da so mi vse posvetne reči grenke,
da potrpežljivo prenašam vse nadloge in zo-
pernosti, da zaničujem in pozabim vse nizkotne
in vstvarjene reči!

K sebi povzdiguj srce moje v nebesa in
ne dovoli, da bi se plazil po zemlji.

Ti edini mi bodi od sedaj in na veke ljub,
ker Ti si moja hrana in moja pijača, moja
ljubezen, moje veselje, Ti moja sladkost in
dobrota naj večja!

O vnemi in užgi me vsega s svojo pri-
čujočnostjo, v sebe me prestvari, da se bom
po Tvoji milosti s Teboj združen enega duha
topil v goreči ljubezni!

Ne dovoli, da bi lačen in žejen šel od
Tebe, temveč po svoji milosti ravnaj z menoj,

286

kakor si večkrat čudovito ravnal s svojimi
svetniki!

Nič čudnega ni, če me Ti vsega vnameš
in če jaz sebi odmiram: saj Ti si ogenj, ki
vedno gori, pa nikdar ne ugasne, ljubezen, ki
srca očiščuje in pamet razsvetljuje.

Vzdihljej.

Hvaljen bodi Jezus Kristus' —Vekomaj.
Amen.

(50 dnij odpustka obema, ki se tako pozdravita;
popolni odpustek v smrtni uri vsem, ki so imeli na¬
vado, tako se pozdravljati, ako ob smrtni uri skesano
kličejo Jezusa in Marijo če ne z jezikom, vsaj v srcu.
— Klemen XIII. 5. sept. 1759 in Pij IX. 26. sept. 1864.)

17. poglavje.

Z gorečo ljubeznijo in živim hrepenenjem preje¬
majmo Jezusa!

1. Z naj večjo pobožnostjo in gorečo lju¬
beznijo, s hrepenenjem in žarom celega srca
želim Tebe prejeti, o Gospod, kakor so hre¬
peneli po Tebi v svetem obhajilu mnogi svet¬
niki in pobožni, ki so Ti bili zelo ljubi za¬
voljo svetega življenja in goreče pobožnosti.

0 moj Bog, večna ljubezen, popolna do¬
brota moja, sreča neskončna, prejeti Te želim
z najsilnejšim hrepenenjem in z največjo po-

287

božnostjo, kakoršno so mogli imeti in čutiti le
svetniki!

2. Nisem sicer vreden, da bi čutil toliko
pobožnost; vender Ti darujem vse hrepenenje
svojega srca, kakor da bi sam imel vse te go¬
reče, Tebi prijetne želje. — Vse, kar si le
more misliti in želeti pobožno srce, vse Ti
srčno vnet darujem in poklonim z največjim
spoštovanjem.

Nič nočem pridržati s a m sebi, temveč sebe
in vse radovoljno in z največjim veseljem da¬
rujem Tebi.

Gospod, moj Bog, moj Stvarnik in Od¬
rešenik, tako goreče in ponižno, s toliko hvalo
in častjo, tako hvaležen, vreden in čist, s tako
vero, upanjem in ljubeznijo Te želim danes
prejeti, kakor Te je poželela in prejela pre¬
sveta mati Tvoja, prečastita devica Marija,
ktera je ponižno in pobožno odgovorila an-
gelju, ki jej je oznanil skrivnost včlovečenja,
rekoč: Glej, dekla sem Gospodova,

zgodi se mi po tvoji besedi!

3. Sv. Janez Krstnik, najimenitnejši izmed

svetnikov, ki je Tebi pot pripravljal, je na¬
polnjen s svetim Duhom veselja poskočil v
Tvoji pričujočnosti, ko je bil še skrit v ma¬
terinem telesu in pozneje, ko je videl Jezusa
hoditi med ljudmi, je rekel s posebno poniž¬
nostjo in ginenim srcem: Prijatelj že-

288


ninov pa, ki stoji in ga posluša, se
silno veseli glasu ženinovega; tudi
jaz želim vzplamteti v velikem in svetem hre- '■
penenju ter sam sebe Tebi izročiti s celim
srcem.

Zato Ti tudi darujem prisrčne hvalnice
vseh pobožnih, njih goreča čutila, zamaknenja,
vsa nadnatorna razsvetljenja in nebeške pri¬
kazni; darujem Ti vse kreposti in hvalospeve, ;
s kterimi Te je kaka stvar slavila in Te še :
bode, za-se in za vse, ki so mojim prošnjam
priporočeni, da bi Te vsi dostojno hvalili in
poveličevali na veke!

4. Sprejmi moje obljube, Gospod, moj
Bog, vsled kterih Te želim hvaliti in poveliče¬
vati na veke; ker hvala se Tebi po pravici
spodobi zaradi Tvojega obilnega in neizreklji¬
vega veličastva.

To želim, to Ti darujem vsak dan in vsak
čas ter vabim in prosim v gorkih molitvah
vse nebeške duhove in vse verne, da Te z
menoj hvalijo in slave.

5. Hvalite vsi narodi, vsi rodovi in jeziki,
poveličujte sveto presladko ime Gospodovo s
pesmimi in gorečimi molitvami! — Milost in
usmiljenje naj zasluži pri Tebi, kdorkoli bo
spoštljivo in pobožno častil Tvoj presveti za¬
krament in naj ponižno moli za-me grešnika,

289

In ko zadobi zaželeno pobožnost in se
veseli v Tvoji družbi, ko se popolno potolažen
in čudovito okrepčan loči od nebeške mize,
naj se tudi mene siromaka milostno spominja.

Vzdihljej.

Jezus, Marija, Jožef, vam izročim svoje
srce in svojo dušo!

Jezus, Marija, Jožef, pomagajte mi v
smrtni sili!

Jezus, Marija, Jožef, v vaši družbi naj se
v miru loči moja duša!

(100 (lilij odpustka vselej za vsak posamezni
vzdihljej, torej 300 dnij vselej za vse tri vzdihljeje.
— Pij VII. 23. aprila 1807.)

18 . poglavje.

Ne preiskuj radovedno presvetega zakramenta, rajši
ponižno veruj in posnemaj Kristusa!

1. Nikar radovedno in brez koristi ne pre¬
iskuj te velike skrivnosti, da te vrtinec dvo¬
mov ne zvabi v propad. Kdor preiskuje
veličastvo, končala ga bo slava.

Bog lahko več stori, nego je človeku mo¬
goče razumeti. Kedar premišljuješ, premišljuj
pametno, pobožno in ponižno ter vedno pri¬
pravljen za poduk skušaj, da se boš ravnal po
zdravili naukih očetov.

Hodi za Kristusom.

19

290

2. O srečen je priprosti človek, ki popusti
težavna pota in ne preiskuje radovedno, tem¬
več krene na ravne in varne steze in izpol-
nuje zapovedi božje!

Mnogi so pobožnost izgubili zato, ker so
hoteli preiskovati previsoke resnice. Vero tir-
jam od tebe in pošteno življenje, ne pa da bi
skrivnosti spoznal natanko in-popolno.

Ako takih rečij ne razumeš in ne poznaš,
ki so pod teboj, kako hočeš spoznati reči, ki
so nad teboj ? — Udaj se Bogu in v veri po¬
nižaj svojo pamet in spoznal boš in vedel, ko¬
likor ti je koristno in potrebno.

S. Nekteri morajo trpeti hude skušnjave
zastran vere in tega zakramenta, toda tega niso
sami krivi, ampak hudobni duh. — Ne brigaj,
ne pečaj se s svojimi mislimi in ne odgovar¬
jaj na dvome, s kterimi te moti satan; trdno
veruj besedi božji, veruj svetnikom in prero¬
kom in bežal bo od tebe zlobni sovražnik!

Večkrat je prav dobro, da skusi kaj ta-
cega služabnik božji; zakaj nevernikov in greš¬
nikov ne skuša satan, ker jih že varno drži v
pesteh; pobožne vernike pa skuša in muči,
kolikor le more.

4. Veruj torej priprosto in neomahljivo in
s ponižnim v češčenjem pristopi k svetemu za¬
kramentu ! Cesar razumeti ne moreš, izroči za-

291

upno vsemogočnemu Bogu. Bog te ne goljufa;
■ goljufa se le, kdor sam sebi preveč zaupa.

Bog je rad pri priprostih, razodeva se po¬
nižnim, daje razumnost majhnim in razsvet¬
ljuje čiste duše, prevzetnim in radovednim pa
zakriva milost.

Pamet človeška je slaba in se rada moti;
vera pa, v resnična, nikdar ne zmoti.

5. Človeška pamet in natorno raziskovanje
naj se ravna po veri, ne sme pa biti nad vero
in je ne smo o vračati. — Kajti v tem pre¬
svetem in prevzvišenem zakramentu se naj-
lepše kažete in skrivnostno razodevate vera in
ljubezen.

Bog večni, neskončni in vsemogočni, de¬
luje mogočno in nam nerazumno, a Čudovitih
del njegovih nam ni preiskovati. — Ako bi
bila božja dela taka, da bi jih spoznala člo¬
veška pamet, ne mogli bi jih imenovati čudo¬
vitih in neizrekljivih.

Vzdihljej«

čast bodi Bogu: Očetu in Sinu in sve¬
temu Duhu!

(300 dnij odpustka, ako moliš to hvalnico zju¬
traj, opoldne in zvečer; 100 dnij vselej, kedar jo moliš;
popolni odpustek, ako jo moliš vsak dan v mesecu
zjutraj, opoldne in zvečer z navadnimi pogoji,—Pij Y1I.
11. jul. 1815.)

19 *

292

Sklep.

Dragi, bralec! Ako si pazljivo prebiral
Tomaža Kempčana prelepe nauke, mislim, da
si se lahko prepričal, zakaj se tej knjigi pravi:
„Hodi za Kristusom!“ V štirih knjigah ima
namreč pobožni pisatelj namen, kristjana od¬
trgati od posvetnega; pokazati mu želi pravi
namen človekov, ga vedno bolj bliža po potu
križa Bogu in nazadnje ga spremi k angeljski
mizi, ktero je Jezus v svoji ljubezni pripravil
ubogim človeškim otrokom, da se družijo ž
njim pri svetem obhajilu in okušajo sladko
veselje, ki jih stanovitne čaka v nebesih pri
Bogu. — Zato, kristjan, rad prebiraj in pre¬
mišljuj te lepe nauke in trudi se, da tudi po
njih živiš! Imej v spominu zlate besede:
Blagor jim., ki tako žive, kakor te
bukve uče in niso zadovoljni, da
jih le občudujejo!

Molitvenik

nabran

deloma iz spisov Tomaža Kempčana.

Tomaža Kempčana:

Kratki nauki za življenje.

1. Kedar pride čas, da ti treba vstati, ne
polegaj v postelji! Navadi se in vselej hitro
vstani; pokrižaj se in spomni se besed Je¬
zusovih, ktere je govoril svojim učencem:

Vstanite, čujte in molite, da ne padete v
skušnjavo!“

2. Precej zjutraj pomisli, kako boš naj¬
bolje dan preživel. Na grehe, ki so te motili

1 prejšnje dni, pazi posebno skrbno. Ta dan je
za-te morebiti zadnji dan in juteršnjega ne do-
I živiš več. Dobro porabi torej svoj čas, ker
ura zamujena ne povrne se nobena!

Bojuj se dobro, prosi milosti in Bog ti
bo dodelil zmago. Skrbi, da izboljšaš in od-
j straniš vsak dan vsaj eno napako. Kolikor bolj
se vadiš v tem boju vsak dan, toliko več mi-

298

losti boš prejel od Boga in toliko bolj boš
utrjen v čednosti.

3. Vselej, kedar greš z doma, ali kedar
se vrneš domov, izmoli kako kratko molitev
in pred vsakim delom povzdigni svoje srce k
Bogu! — Ne navezuj svojega srca preveč na
posvetno: z rokama delaj, s srcem pa moli!
Kedar nehaš moliti, vesel je hudobni duh;
kedar si pa stanoviten v molitvi, mora satan
bežati od tebe.

4. Pripravljen bodi in voljan prenašati naj¬
hujše in potem ti ne bo nobena reč delala
posebne težave. Kolikor rajši trpiš in moliš,
toliko več miru boš čutil v svojem srcu. Trp¬
ljenje je pokora, ki nam služi nebesa; to misli
in dobro bo s teboj!

5. Kdor trpi zaradi Boga, hodi naravnost
v nebesa. Kdor zaradi Boga zaničuje posvetne
stvari, povzdiguje se k Bogu in že na tem
svetu okuša nebeško veselje.

6. Kedar si dobro dokončal delo, zahvali
se Bogu zato; kedar si se pa pregrešil pri
delu, prosi Boga odpuščenja. — Pri vseh svo¬
jih mislih, željah in besedah glej, da hvališ
in častiš Boga, Očeta svojega, od kterega je
vsak dober dar in vsako popolno darilo!

7. Hrani Jezusa v svojem srcu in varo¬
val se boš greha; v skušnjavi pribeži k njemu,

299

pokliči presladko ime Jezusovo na pomoč,
dvigni svoje oči proti nebesom, od koder do¬
haja pomoč in — zmagal boš skušnjavo.

Jutranje molitve.

f  imenu f Boga Očeta in f Sina in
svetega f Duha. Amen.

O Bog, blagoslovi me, varuj me
in vodi me v večno življenje! Ime Tvoje
bodi češčeno, hvaljeno, moljeno zdaj
in vekomaj ! Amen.

O moj Bog, srčna Ti hvala, da si
me milostno in dobrotno varoval no¬
cojšnjo noč. Želim, da bi danes vredno
živel pred Tvojim obličjem, da bi ne
pozabil na-Te pri svojih opravilih.
Daj mi milost, Oče nebeški, da danes
nič takega ne mislim, ne želim, ne
govorim in ne delam, kar bi Tebi ne
bilo po volji in kar bi bilo na kvar meni
in mojemu bližnjemu. Ako bi se pa

300

kaj pregrešil, prosim Te, da me mi¬
lostno opomniš, nikar pa me ne ob¬
sodi v svoji pravični jezi! Ti si Gospod
moj in Bog moj, jaz pa sem le človek
siromak, kteremu je živo potreba mi¬
losti Tvoje. Kakor je torej Tebi prav,
tako se vse zgodi!

Premili Jezus! bodi danes pri meni
povsod; stoj mi na strani, kedar de¬
lam, jem ali počivam! Daj, da mislim
na-Te, kedar mi je dobro, in če me
stiska trpljenje, dodeli mi, da je po¬
trpežljivo prenašam iz ljubezni do Tebe
v svoje zveličanje. — Vsa svoja dela
začenjal bom danes s Teboj, s Tvojo
pomočjo jih opravljal in dovrševal; Ti
mi vse daš, zato jaz Tebi vse izročim
in darujem. Prav posebno Te prosim,
o Jezus, pomagaj mi, kedar me nadle¬
guje moj sovražnik, hudobni duh! Daj
mi moč, da iz ljubezni do Tebe, ki si
zame umrl na svetem križu, ostanem
Tebi zvest v živi veri, v trdnem upanju
in v goreči ljubezni!

301

O sveti Duh, razsvetli mi s svojo
milostjo pot, ki vodi v nebesa in do¬
deli mi svoje darove, da danes stano¬
viten hodim po tej poti, da, naj jem
ali pijem ali kaj druzega delam, delam
vse na čast trojedinega Boga: Očeta
in Sina in sv. Duha, kteremu čast in
slava na vekov veke! Amen.

0 Marija! varuj me danes in vsak
dan kot dobra mati slabega svojega
otroka!

Angelj varuh, mogočni in zvesti
prijatelj, vodi danes varno mene svo¬
jega slabotnega in večkrat nezvestega
tovariša!

Oče naš. Češčena si Marija. — čast
Bogu f.

(Ako imaš več časa, dobiš spredaj v knjigi „Hodi
za Kristusom"  lepe jutranje molitve; beri prve
bukve, 15. poglavje stran 34; ali pa tretje bukve,
4. poglavje stran 110; 15., 16., 17. poglavje stran 135;
ali pa 22. poglavje stran 151.)

Večerne molitve.

‘Vomaž Kempčan pravi: Kedar se približa
večer, izprašaj svojo vest in premisli, kako
si dan preživel: Ali si bil boljši ali slabši,
presodi resno in natančno. Pomisli, kaj si od
jutra do večera mislil, govoril, delal; vprašaj
se, ali si izpolnil vse svoje dolžnosti, ali si
morda opustil kaj dobrega. Dobri kristjani
premišljujejo natančno svoje življenje in se s
pokoro in kesanjem čistijo svojih grehov.

Večerna ura, tiha in mirna, je posebno
pripravna, da človek zbere svoje misli, ktere
se čez dan rade raztresajo. Gorje mu, kdor
večernega časa prav ne porabi, kdor živi dan
na dan in se nikoli ne vpraša, kako; zakaj
če tudi človek ne preiskuje svojega življenja,
bo Bog vender le kaznoval vse hudo in strogo
tirjal izročene darove.

Ubogi človek, ki tičiš do vratu v posvet¬
nem, vrni se v svoje srce, če tudi je že pozno,
ker ne veš, kedaj da pride Gospod, ne veš,
kakšna bo tvoja smrt. — Spoznavaj svoje na-

303

pake in kar le mogoče jili boljšaj vsak dan. Ako
zvečer izprašaš svojo vest in obudiš popolno
kesanje, mirno boš potem počival, strahovi te
ne bodo begali, počival boš v naročju božjem!
— V veliki nevarnosti pa je vsak, kdor se vleže
spat v smrtnih grehih in jih nič ne obžaluje
zvečer. Gorje mu, če pride smrt kakor tat
po noči! Kje bo njegova duša?

Preden zaspiš, pokrižaj se na čelu, na
ustih in na prsih; misli, da je postelja grob,
v kterem boš kmalu počival mrtev; spomni se
zadnjih besed Jezusovih na križu in vzdihni
pobožno: Oče, v Tvoje roke izročim
svoj o dušo!

Molitve.

Zahvalim se Ti in slavim Te, tro-
jedini Bog, ki si v svoji neskončni
ljubezni in dobrotljivosti vstvaril člo¬
veka po svoji podobi in ga obdaroval
s toliko častjo.

Hvalim in častim Te, Oče vsemo¬
gočni, stvarnik nebes in zemlje! O da
pač vse stvari Tvoje čudovito ime po¬
veličujejo od vekomaj do vekomaj!

304

Hvalim in zahvalim se Ti, Gospod
Jezus Kristus, Odrešenik sveta, za Tvojo
neskončno ljubezen, ktero si nam ska-
zoval posebno s svojim britkim trp¬
ljenjem in grenko smrtjo na križu.

Slava in hvala Tebi, Bog sveti Duh,
ki nas opravičuješ in posvečuješ! Ti
me navdihuješ, da se kesam svojih
grehov, Ti mi pomagaš, da se pobolj¬
šam in v dobrem ostanem stanoviten.
— 0 da bi pač vedno poslušal Tvoj
glas, da bi me vedno spremljevala
tvoja milost in me zveličala!

O moj Bog, zahvalim se Ti, da še
živim, zahvalim se Ti posebno za vse
dobrote današnjega dne in Te prosim
milosti, da Ti vedno zvestejše služim,
Tvojo čast širim in ponižen izpolnujem
Tvojo sveto voljo!

Sedaj pomisli posamezne dobrote, ki ti
jih je Bog skazal ta dan in reci sebi:

Duša moja, ponižaj se pred Bogom;
glej, toliko dobrega ti je skazal in ti
si ga žalila z grehi! Hiti k njemu in

305

prosi ga skesano, da ti odpusti in zo¬
pet podeli milost.

O moj Jezus, pomagaj mi, da vse
grehe, s kterimi sem Te danes zopet
razžalil, natanko premislim, se jih
kesam in je popravim; zato milost
Te prosim, ker si mi jo pridobil s
svojim trpljenjem in s svojo smrtjo.

Sedaj izprašaj svojo vest: Kje si danes
bil? S kom si bil? Kaj si mislil, govoril in
delal? Ali si izpolnoval dolžnosti svojega stanu?
Ali si opustil kaj dobrega?

Oh, Gospod Bog, kaj bo z menoj ?
Vsak dan padem, vsak dan Te žalim
z novimi grehi. Grešil sem, Gospod;
pa prosim Te, odpusti mi milostno in
dodeli, da se še na tem svetu spokorim
za svoje grehe. Tukaj me kaznuj;
rad pretrpim, kar veš, da mi treba za
pokoro.

K Tebi, o Jezus, pribežim; pod Tvoj
križ se skrijem in se ga oklenem. K
Tebi vzdihujem, pomagaj mi, ozdravi
moje ranjeno srce. Pokaži mi, Jezus,

Hodi za Kristusom. 0()

306

svojo milost, ne zavrzi me ubogega
grešnika; saj si tudi mene odrešil s
svojo dragoceno krvjo. Dodeli mi moč,
da se resnično in stanovitno poboljšam
in se večno zveličam.

Marija, Mati božja in Mati moja,
prosi tudi ti za-me grešnika pri svo¬
jem Sinu, da mi odpusti grehe in do¬
deli časa, da jih obžalujem. Kolikor se
jaz premalo in preslabo zahvalim svo¬
jemu Bogu za prejete dobrote, toliko
ti nadomesti, Mati moja!

Angelj varuh, prijatelj moj, varoval
si me zvesto po dnevu; srčno se ti
zahvalim zato in te prosim, stoj mi
tudi po noči na strani, da varen po¬
čivam v tvojem naročju.

Oče naš . . . češčena si Marija . . .
Čast Bogu . . . f

(Za večerno molitev so iz knjige: „Hodi za
Kristusom"  primerna berila: tretje bukve, 20. po¬
glavje stran 145; 22. poglavje stran 151; 47., 48. po¬
glavje stran 199; 59. poglavje stran 236.)

Sveta maša.

(Po sv. Alfonzu Ligvoriju.)

f  imenu Boga f Očeta in f Sina in
sv. f Buha. Amen.

Presveta Trojica! v Tvojem imenu
hočem biti pri tej sveti in veličastni
daritvi, da Te po dolžnosti častim in
molim.

Božji Zveličar! daj, da se sklenem
v duhu s Tvojim mašnikom, da več¬
nemu Očetu darujem predrago daritev,
ki je dana za moje zveličanje, in do¬
deli mi tiste občutljeje, kteri bi me
bili vnemali, ko bi bil na Kalvariji pri
krvavi daritvi Tvojega trpljenja.

20 *

308

Pristop.

Ozri se v britkosti svojega srca na mnoge
grehe, ki si jih storil v svojem življenju. Spomni
se vzlasti tistih grehov, kteri te najbolj poni¬
žujejo. Potoži Bogu vso svojo revo in prosi
ga, da ti odpusti grehe in da ta sveta daritev
skliče božje preveliko usmiljenje na tvojo pre¬
veliko revo.

O moj Bog! spovem se Ti vseh
grehov, ki sem jih storil vpričo Ma¬
rije, najčistejše izmed vseh devic; vpričo
vseh svetnikov in vernikov spoznam,
da sem kriv, da sem silno kriv. Zato
prosim Marijo, preblaženo devico, in
vse svetnike: molite za me pri Bogu!

O moj Bog! milostljivo usliši mojo
molitev, in dodeli mi odvezo in od-
puščenje vseh mojih grehov!

Gospod usmili se nas.

Obudi v srcu veliko zaupanje v božjo do¬
brotljivost, ki ti daje tako gotov pomoček, da
pri Bogu dosežeš milost.

O Bog, Stvarnik naših duš! usmili
se dela svojih rok; usmiljeni Oče, bodi

309

milostljiv svojim otrokom! Začetnik
našega zveličanja, ki si bil za nas da¬
rovan, udeleži nas zasluženja svoje
smrti in drage krvi, ki si jo prelil
za nas!

Preljubeznjivi Zveličar, sladki Je¬
zus! imej usmiljenje z našo revo in
odpusti nam naše grehe!

Slava.

Obudi v srcu veliko željo, skazat.i Bogu
vso čast, bližnjemu vse dobro, kar je v tvoji
moči. Veseli se s svetimi angclji vred, da tudi
ti spoznavaš skrivnost svete vere. Tvoje srce
napolnuj se z velikimi in visokimi mislimi o
veličastvu božjem in o slavi njegovega Sina
Jezusa Kristusa.

S svojim svetim Duhom, o Bog!
me napolni, da bom z angeljskimi kori
prepeval Tvojo čast, da bom deležen
veselja in miru, ki ga nam le Ti daješ.
Večna slava Ti bodi tam v Tvojem
nebeškem veličastvu, večna slava pa
tudi tukaj na sedežu Tvoje neskončne
ljubezni v najsvetejšem zakramentu!

310

Razširjaj se Tvoja čast in slava po vsem
svetu! In to češčenje Tvojega presve¬
tega imena izbriši vso nečast, s ktero
so Te žalili in Te še žalijo sovražniki!
O da se jaz nikdar ne družim s Tvo¬
jimi sovražniki, da vedno živim in go¬
rim le za Tvoje češčenje! Podpiraj me s
svojo mogočno roko, ' da ne omagam.
Ta nebeški kruh me poživljaj, me krep¬
čaj , da bom močen zoper vse Tvoje
sovražnike, in da bom zdaj in vselej,
tukaj in tamkaj živel le za-Te in s
Teboj vekomaj. Amen.

Molitev.

Dodeli nam, o Gospod! po prošnji
Marije, prečiste Device in svetnikov,
ktere častimo, vse milosti, kterih Te
mašnik, Tvoj služabnik, prosi za se in
za nas. Ž njim združen molim za vse
tiste, za ktere sem dolžan moliti in
Te prosim, o Gospod! daj meni in
vsem pomoč, ki je potrebujemo, da
dosežemo večno zveličanje, v imenu na¬
šega Gospoda Jezusa Kristusa. Amen.

311

Berilo.

Misli si, da živiš v času očakov in pre¬
rokov, ki so neprenehoma vzdihovali po Od¬
rešeniku. Imej tudi njih hrepenenje, obudi v
sebi njih želje in čutila. Tudi ti čakaš istega
Zveličarja; ali ti si veliko srečnejši, kakor
oni, zakaj gledal ga boš pričujočega.

O moj Bog! med toliko in toliko
ljudmi, ki žive v nevednosti, si me
poklical v pravo vero. Glej, z vsem
srcem sprejmem Tvojo božjo postavo;
z vsem spoštovanjem poslušam, kar si
nam oznanjeval po svojih prerokih, in
vse to sprejmem s tisto pokornostjo,
ki sem jo dolžan besedi božji, in ve¬
selim se iz vsega srca, da so se izpol¬
nile te obljube.

O moj Bog! Zakaj ni moje srce
enako srcem svetnikov stare zaveze!
Zakaj nimam enake želje, Tebe spo¬
znati in častiti, kakoršno so imeli
očaki in preroki? Zakaj nimam srčne
želje apostolov, Tebe ljubiti, in edino
le Tvoj biti?

312

Evangelij.

Evangelij, ki ga boš zdaj poslušal, naj ti
bo pravilo tvoje vere in tvojega vedenja, pra¬
vilo , ktero nam je dal sam Jezus Kristus in
ktero smo obljubili izpolnovati s krstno obljubo;
pravilo, zoper ktero sevelikrat pregrešimo, in po
kterem bomo sojeni ostro in brez usmiljenja.

O moj Bog! ne bodo me učili mo¬
jih dolžnostij preroki, ampak tvoj edino-
rojeni Sin sam. Njegova je beseda,
ki jo bom zdaj slišal. Ali kaj mi bo
pomagalo, o Jezus! če tudi verujem,
da je Tvoja beseda, če pa vender ne
ravnam svojih del po tem spoznanju?
Kaj mi bo pred Tvojim sodnim stolom
pomagalo, da imam vero, če pa nimam
dobrih del, ki izhajajo iz ljubezni do
Tebe?

Verujem, o moj Bog! in vender
živim kakor bi ne veroval. O moj
Bog! ne sodi me, ker so moja dela
večkrat nasprotna moji veri. Verujem,
o moj Bog! daj mi moč in srčnost, da
bom tudi izpolnoval, kar verujem. Saj
vsa ta čast Tebi velja, o moj Jezus!

313

Vera.

Potrjuj se zdaj v sveti veri. Karkoli nam
sveta cerkev verovati zapoveduje, opira se na
besedo božjo; naznanjali so jo preroki, sveto
pismo jo je razodelo, čudeži so jo potrdili, ne¬
zmotljiva sveta katoliška cerkev jo uči, sveti
mučenci jo spričujejo in kažejo jo vsi pravi
kristjani, ki se zvesto držijo naše sveto vere.

O moj ljubeznjivi Jezus! Tvoja sveta
vera je tisti zaklad, kterega je vedno
in najbolj skrbno iskati. Za Tvojo sveto
vero sem pripravljen dati vse, tudi
svoje življenje. Daj mi milost, da do¬
polnim ta svoj sklep. Pomagaj moji
veri! Oživi in ohrani v meni posebno
trdno vero, da si resnično pričujoč v
tem najsvetejšem zakramentu; da vi¬
dim in spoznam Tvojo neskončno lju¬
bezen do sebe, da Te potem tudi jaz
toliko ljubim, kolikor Te stvar ljubiti
more. Le po Tebi, o Jezus! želim, le
po Tebi hrepenim, zdaj in vselej in
na vekomaj! Amen.

314

Darovanje.

Spomni se neskončne sreče, da smeš v
tej daritvi Boga najbolj popolnoma častiti, se
mu tako zahvaljevati, da je tvoja zahvala enaka
njegovim darovom; kjer moreš svoje grehe iz-
brisovati, ter za-se in za druge prejeti vse mi¬
losti, ki jih le potrebuješ. Dobro obračaj vse
drage trenotke tega milostnega časa.

Neskončno sveti Oče, vsegamogočni,
večni Bog! dasi sem celo nevreden
pred Te stopiti, vender se predrznem
in Tebi čisti dar po mašnikovih ro¬
kah darujem s tistim namenom, s
lcterim je naš Gospod Jezus Kristus
postavil to sveto daritev, in ki ga še
zdaj ima, ko se vnovič na tem altarju
daruje za nas.

Darujem Ti ta dar, da spoznam
Tvoje naj višje gospodarstvo čez me in
čez vse stvari; darujem ti ga v od-
puščenje svojih grehov in v zahvalo
za vse dobrote, ktere si mi delil pre¬
obilno.

Darujem Ti, o moj Bog! visoki dar,
da od Tvoje neskončne dobrote za se

315

in za. svoje dobrotnike, prijatelje in
neprijatelje dobim tiste drage izveli-
čalne milosti, ki se grešnikom delijo
le zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa,
kteri edin se sme imenovati pravičen
in kteri je hotel za nas vse biti
spravni dar.

Spomni se tudi, o Gospod! vseh
vernih duš, in zavoljo zasluženja svo¬
jega Sina jim daj kraj hladila, luči in
miru. Izkaži milost, o moj Bog, svo¬
jim in mojim sovražnikom. Usmili se
vseh nevernikov, vseh krivovercev in
vseh grešnikov. Blagoslovi vse, kteri
me preganjajo; odpusti mi moje grehe,
kakor jim tudi jaz odpustim vse, kar¬
koli mi hudega delajo, ali bi mi radi
delali.

Predglasje.

Dvigni se v duhu v nebesa pred prestol
božji, časti Gospoda v svetem strahu pred
njegovim neskončnim veličastvom in hvali ga
z angelji in kerubi, kteri obdajajo prestol božji.
— Glej, bliža se srečni trenotek, ko bode
prišel Kralj angeljev in ljudij na altar.

316

O moj Bog! daj mi svojega sve¬
tega Duha, loči moje srce od vseh po-
zemeljskih stvarij, da bom mislil le na-
Te. O kako zelo sem dolžan, hvaliti
Te vselej in povsod, o Bog nebes in
zemlje, neskončno veliki Gospod, vsega-
mogočni večni Oče!

0 moj Bog! res dolžnost, prav in
dobro je, da se z Jezusom Kristusom
sklenemo in te neprenehoma molimo.
Po njem časte zveličani duhovi Tvoje
veličastvo, po njem Ti hvalo dajejo ne¬
beške moči in se tresejo v svetem
strahu. Dodeli nam, o Gospod, da svojo
slabo hvalo združimo s hvalo svetih
angeljev, in da ž njimi sldeneni ve¬
selo prepevamo: Svet, svet, svet je
Gospod Bog Sabaot!

Svet.

Z angeljskimi kori, z vsemi ne¬
beškimi duhovi se v ljubezni združimo,
ter spoznamo neskončno veličastvo
Tvoje in Ti pojemo večno čast in

317

slavo. 0 Jezus! ki si naše altarje iz¬
volil sebi v prebivališče, sprejmi mi¬
lostljivo naše češčenje tukaj na prestolu
svoje ljubezni, svoje milosti, tako rad,
kakor ga sprejemaš od nebeških pre¬
bivalcev tam v nebesih. Blagoslovi nas,
svoje otroke, da Ti zvesto in vedno
služimo. Svet, svet, svet je naš Bog
in Gospod v najsvetejšem zakramentu!
Tvoja čast, Tvoja slava razlegaj se po
vesoljnem svetu vekomaj! Amen.

Tiha maša.

Pomisli, da bo Jezus zdaj prišel na altar,
kakor na prestol neskončne milosti, kjer smeš
tudi ti uavzočen biti, da potožiš Jezusu vse po¬
trebe, da ga prosiš in vse prejmeš od Boga.
Ali nam bo pač še kaj odrekel Bog, ki nam
je dal svojega edinorojenega Sina?

Ponižno Te prosimo, premilostljivi
Oče! po Jezusu Kristusu, Sinu Tvojem,
Gospodu našem, sprejmi in posveti te
prečiste darove, ktere Ti darujemo za
sveto katoliško cerkev, da jej mir do¬
deliš, jo varuješ, jo ohraniš v edinosti,

318

in jo vodiš po vsem svetu; pa tudi
za tvojega služabnika našega papeža
I., in našega škofa I., in za našega
cesarja I., in za vse, kteri so zvesti
pravi katoliški, in apostolski veri.

Prav posebno Ti priporočamo, o
Gospod! vse, za ktere smo dolžni mo¬
liti ; vse, .kteri so pri tej presveti da¬
ritvi pričujpči, vzlasti I. I. In da Ti bo
naše češčeirje še bolj dopadlo, združimo
svoje molitve z molitvijo prečiste de¬
vice Marije, matere našega Gospoda in
Zveličarja Jezusa Kristusa; združimo
jih z molitvami vseh Tvojih apostolov
in mučencev in vseh svetnikov Tvoje
veličastne cerkve v nebesih. O moj
Bog! da bi jaz zdaj čutil one goreče
želje, s kterimi so sveti očaki hrepe¬
neli po prihodu Mesijevem! o da bi
vender imel njih vero in ljubezen!
Pridi, moj Gospod Jezus, preljubeznjivi
Odrešenik sveta! pridi in stori največjo
skrivnost!

319

Povzdigovanje.

Glej, tvoj Zveličar in Sodnik Jezus Kri¬
stus pride na altar. Molči nekoliko časa in
čudi se temu, kar se godi na altarju. Ponovi
gorečnost, moli in upaj v otročjem strahu
božjem.

Včlovečena Beseda! Gospod Jezus
Kristus, pravi Bog in prayi človek!
verujem, da si tukaj pričujoč. < Molim
Te ponižno, ljubim Te iz 'vsega srca.;
in ker danes iz ljubezni prideš k meni,
se Ti tudi jaz vsega posvetim!

Češčena bodi, predraga Kri! ktero
si Ti, o moj Jezus! prelil za vse ljudi.
Upam, da tudi za-me ni bila zastonj
prelita. Daj mi milost, udeležiti se za-
služenja, ktero si mi pridobil s pre-
britko smrtjo. Preljubeznjivi Jezus!
glej, svoje srce Ti darujem v zahvalo
za neskončno dobroto, ki Te je na¬
gnila, da si iz ljubezni do mene živ¬
ljenje daroval svojemu nebeškemu Očetu.

320

Sklep tihe maše.

Poln ljubezni premišljuj svojega Jezusa na
altarju, premišljuj skrivnosti, ki jih tukaj po¬
navlja. Daruj mu dušo in telo. Daruj se
vsega nebeškemu Očetu in prosi ga, naj mi¬
lostljivo sprejme molitve, ktere mu preljubi
• Sin opravlja za-te. Moli tudi ti za druge.

O moj Bog! kako bi bil pač ne¬
hvaležen, ko bi vnovič privolil v greh,
odkar sem videl, kar se je tukaj zdaj
godilo. O moj Bog! nikdar ne smem
pozabiti, česar si me opomnil po tej
visoki skrivnosti, namreč bolečin, ki
si jih prestal v svojem trpljenju. Nikdar
ne smem pozabiti, da je Tvoje ranjeno
Telo, da je Tvoja za-me prelita Kri
na tem altarju resnično pričujoča. Glej,
neskončno veličastni Bog! zdaj Ti res¬
nično darujem čisti, sveti in brezma¬
dežni dar, ki si ga nam Ti sam hotel
dati. O veliki Bog! tukaj je resnično
več, kakor v vseh daritvah, ktere so
Ti darovali Abel, Abraham in Melki-
zedek. Edina daritev, vredna Tvojega

321

altarja, je naš Gospod in Bog, je Tvoj
Sin Jezus Kristus, kterega ljubiš od
vekomaj.

Ponižno Te prosimo, vsemogočni
Bog! naj bodo vsi, kteri se z ustmi
ali srcem udeležujejo te presvete da- .
ritve, napolnjeni s Tvojimi dobrotami.
Dodeli, o moj Bog! da bodo tudi duše
vernih, ki so zaspali v miru sv. cerkve,
deležne Tvojih dobrot, zlasti I. I. —

O Gospod! zavoljo te daritve jih reši
vsega trpljenja. Neskončno milostljivi
Bog! tudi nam grešnikom, ki smo
Tvoji služabniki in upamo v Tvoje
veliko usmiljenje, daj milost, da se
bomo združili s Tvojimi apostoli in
mučenci in z vsemi svetniki, da Te
bomo ž njimi združeni vse večne čase
ljubili in hvalili.

Oče naš.

Zdaj smo z Jezusom vnovič na Kalvariji.
— Ostanimo pod križem v srčnem žalovanju,
kakor Marija Magdalena; v zvesti ljubezni,

Hodi za Kristusom. 21

322

kakor sveti Janez; s trdnim upanjem, da bomo
svojega Izveličarja gledali v veličastvu, kakor
drugi učenci. Ozirajmo se na-nje in objokujmo
svoje grehe, kakor sveti Peter.

O moj Bog! kako srečen sem, da
si Ti moj Oče! o kako me razveseljuje
misel, da bodo nebesa, kjer zdaj Ti
kraljuješ, kedaj tudi moje prebivališče!
Vladaj o Gospod! vsa srca in voljo
vseh ljudij. Daj svojim otrokom dušno
in telesno hrano. Glej, jaz odpustim
vsem ljudem iz vsega srca, odpusti tudi
Ti meni. Potrjuj me v skušnjavah, in
podpiraj me v trpljenju revnega živ¬
ljenja; varuj me posebno greha, naj¬
večjega zlega. Amen.

Jagnje božje.

Bog, ki je tako veličasten v nebesih, tako
mogočen na zemlji in tako strašen v peklu, je
na altarju kakor pohlevno in milostljivo jagnje,
ki odjemlje grehe sveta. Ta misel povišuje
tvoje zaupanje in te tolaži!

Jagnje božje! ki si bilo za-me za¬
klano, usmili se me!

323

O presveta daritev, ki si bila da¬
rovana za moje zveličanje, reši me!

Božji Srednik, dobodi mi milost
pri svojem Očetu, dobodi mi svoj mir!

Obhajilo.

Za duhovno obhajilo obudi vnovič vero v
pričujočnost Jezusa Kristusa. Obžaluj tudi svoje
grehe in imej goreče želje, svojega Izveličarja
sprejeti v svoje srce. Prosi Jezusa, da milost¬
ljivo sprejme tvoje hrepenenje in se sklene s
teboj.

O moj preljubeznjivi Jezus! kako
rad bi bil med tistimi srečnimi krist¬
jani, ki smejo vsak dan pristopiti k
mizi božji!

O kako dobro bi bilo za-me, o moj
Jezus! ko bi Te smel zdaj v svoje srce
sprejeti, da bi Te počastil in Ti po¬
tožil svoje potrebe, in se udeležil mi-
lostij, ki jih deliš njim, ki Te resnično
prejmejo! Ker pa zdaj nisem vreden
te milosti, o moj Bog! pridi Ti moji
veri na pomoč. Odpusti mi vse grehe,

21 *

324

zakaj glej! studim jih iz vsega srca,
ker jih Ti sovražiš.

Očisti me z žarkom svoje milosti
in daj, da Te bom smel skoraj sprejeti
v svoje srce. Zdaj Te pa prosim, o moj
Bog! dodeli mi tiste milosti, ktere po
mašuikovem obhajilu dobivajo vsi verni,
ki so pri sveti daritvi pričujoči.

0 moj Bog! pomnoži po tem pre¬
svetem zakramentu mojo vero, potrdi
moje upanje, očisti v meni ljubezen,
ki jo imam do Tebe; daj, da bom le
po Tebi hrepenel, da bom le za-Te
živel. Amen.

Poslednje molitve.

Daruj Jezusu samega sebe, lastno ljubezen,
strah pred ljudmi, vse težave in vsa nagnenja,
ki to zadržujejo v izpolnovanju tvojih dolžnostij.

0 moj Bog! Ti si daroval sam sebe
za moje izveličanje; glej! tudi jaz se
hočem darovati za Tvojo čast. Glej,
Tvoj dar sem, ne prizanašaj mi. Rado-
voljno hočem sprejeti vse trpljenje,

325

ktero mi boš poslal. Vse nadloge ho¬
čem sprejeti in jih skleniti s trpljenjem
svojega Jezusa! Poslednjič trdno skle¬
nem, najmanjši greh sovražiti in se ga
varovati, vzlasti pa se ogibati tistih
grehov, v ktere me najmočneje vabi
hudo nagnenje. 0 moj Bog! Tvoje za¬
povedi hočem zvesto izpolnovati, in
rajši vse izgubiti in potrpeti, kakor
le eno tvojih zapovedij prelomiti.

Mašnikov blagoslov.

O moj Bog! blagoslovi svete sklepe,
blagoslovi nas vse z roko svojega
mašnika, in daj, da bo Tvoj blagoslov
vedno nad nami!

V imenu Boga f Očeta, in f Sina,
in sv. f Duha. Amen.

Poslednji evangelij.

0 božja Beseda! edinorojeni Sin
Boga Očeta, prava luč sveta, ki si z
nebes prišel in nam pokazal pot tje
v nebesa, nikar ne pripusti, da bi bil

326

enak nesrečnemu ljudstvu, ki Te ni
hotelo spoznati Mesija. 0 moj Bog'
nikar ne dovoli, da bi tako oslepel,
kakor oni nesrečni, ki so rajši hoteli
biti sužnji hudobnemu duhu, kakor
pa otroci božji, v ktere si jih hotel
preroditi.

Včlovečena Beseda! molim Te z
vso ponižnostjo; le v Tebi je vse moje
upanje; in zvesto pričakujem, ker si
moj Bog, in sicer Bog, ki si se včlo-
večil zavoljo našega izveličanja, da mi
boš dal milosti, ki jih potrebujem v
svoje posvečenje tukaj na zemlji, da Te
bom v večnosti poveličeval v nebesih.
Amen.

327

Molitve,

ktere naj se kleče opravljajo, po ukazu svetega očeta
Papeža Leona XIII., v vseh cerkvah sveta po vsaki
tihi sv. maši.

Mašnik moli trikrat z verniki:
Češčena si Marija i. t. d.

Potem tudi z verniki skupaj
antifono:

Ceščena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo zapuščeni
Evini otroci. K tebi vzdihujemo ža¬
lostni in objokani v tej solzni dolini.
Oh, obrni tedaj, naša pomočnica, svoje
milostljive oči v nas in pokaži nam
po tem revnem življenju Jezusa, bla¬
ženi sad svojega telesa. 0 milostljiva,
o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!

Kf.  Prosi za nas, sveta Božja porodnica!
D. Da bomo vredni obljub Kristusovih!

328

Molimo!

O Bog, pribežališče naše in moč,
ozri se milostno na ljudstvo k Tebi
vpijoče; in na pripi’ošnjo častitljive in
brezmadežne Device Marije, Božje po¬
rodnice, sv. Jožefa, njenega ženina,
Tvojih sv. apostolov Petra in Pavla in
vseh svetnikov, usliši milostno in do¬
brotno naše prošnje za spreobrnenje
grešnikov, za prostost in povišanje ma¬
tere sv. cerkve. Po Kristusu Gospodu
našem. Amen.

Pristavi naj se invokacija:

Sveti nadangelj Mihael, brani nas
v boju; proti zlobnosti in zalezovanju
hudobnega duha bodi nam pomoč! —
Ukroti naj ga Bog!  ponižno za to
prosimo. In ti, prvak nebeške vojne,
satana in druge hudobne duhove, ki
hodijo po svetu v pogubo duš, z močjo
Božjo v peklensko brezdno pahni!
Amen.

—<«><30 : 5SSS5fl550C>o©—


Spovedne molitve.

(Za daljno pripravo k spovedi je koristno brati v
knjigi „Hodi za Kristusom" iz prve knjige, po¬
glavja: 22., 23., 24., 25., stran 52 in pa iz četrte
knjige poglavje 7., stran 259.)

moj Bog! dobro vem, kako do¬

brotljiv in usmiljen si Ti do vseh,
ki se Te boje in Te ljubijo; vem pa tudi,
kako pravičen in strog in strašen si
vsem, ki Te ne ljubijo; in vender se Te
nisem vedno bal, Te nisem vedno ljubil!
— Tebi, vsevedni Bog, ni nič skritega;
Ti gledaš v srce človekovo in znane
so Ti najskrivnejše misli njegove.

330

O pravični Bog, kako strašen boš
grešniku, ki se Te ne spominja, ki
hudo dela in živi, kakor bi ne bilo
ne sodbe, ne plačila, ne kazni. Ti
ga boš poklical ob uri, ko prav nič
mislil ne bo, sodil ga boš in na veko¬
maj obsodil v pekel. Sramota pokrivala
bo grešnika, kedar se v svojem ne¬
beškem veličastvu z angelji božjimi
prikažeš Sodnik na oblakih neba; sra¬
moval se bo svojih grehov, ki ga bodo
tožili pred sodnjim stolom Kristusovim.

Kaj bo z menoj, o Gospod, kako
se bom jaz rešil pred pravično jezo
Tvojo? Tresem se, ko se spomnim
zadnje ure in pravične sodbe, pri kteri
ne pomaga več nobena prošnja.

Usmiljeni Oče, ne daj, da bi jaz
umrl v smrtnih grehih, dodeli mi to¬
liko časa, da s pokoro zadostim za
svoje grehe. K Tebi, o Bog, ki si do¬
brotljiv in milostljiv, vzdihujem ubogi
grešnik: Daj mi milost, da vse svoje
grehe prav spoznam, se jih kesam,

331

odkritosrčno spovem, se za-nje spo¬
korim , in tako, kakor izgubljeni sin,
milost najdem pri svojem Očetu.

Mili Jezus, ki si voljan križ nosil
zavoljo mene grešnika, podpiraj me s
svojo mogočno milostjo ! Amen.

Izprašaj svojo vest.

Pomni besede pobožnega Tomaža, ki pravi:
Pravični obdolžuje sam sebe, zato tudi ti vsak
dan premišljuj, kako živiš. Nespametni se jezi,
ako mu kdo kaj očita in ga opominja, neči-
merni nič ne mara zato, prevzetni se izgovarja,
leni se nič ne zmeni. Kdor pa je moder, rad
premišljuje svoja dela, rad se ozira nazaj, kaj
je bilo, in naprej, kako bo v prihodnje. Stra¬
šijo ga grehi njegovi. — Pazi torej tudi ti na
svoje napake, sam od sebe tirjaj oster odgovor;
preglej, kaj in kako si grešil; ozri se v svoje
srce in pomisli, ali ne gospodari v srcu jeza,
nevošljivost, nečistost, napuh, nepotrpežljivost
ali žalost. — Toda ni še dovolj, da pomisliš,
kaj si grešil, treba tudi da premisliš, kaj si
dobrega opustil in ali si dobro delal v čast
božjo. Sam sebe sodi ostro in poznal se boš,
žaloval boš zaradi storjenih grehov, varoval se
jih in našel boš odpuščenje in milost pri Bogu.

Ogledalo vesti.

(To ogledalo vesti je posneto po obširnem „ogledalu“ v Kosarjevi
..Nebeški hrani".)

1. Ali si opuščal jutranje, večerne molitve, an-
geljsko češčenje? — Ali si se sramoval svoje vere?
Ali si se norčeval iz svetih rečij ?

2. Ali si božja imena, imena Marije in svetnikov
lahkomiselno in brez spoštovanja izgovarjal? — Ali
si klel, rotil se, pridušal? — Ali si po krivem prisegel?
— Ali si izpolnoval Bogu storjene obljube?

3. Ali si ob nedeljah in zapovedanih praznikih
kedaj delal hlapčevska dela, ali druge silil brez potrebe
in pravega privoljenja? — Ali si bil ob nedeljah in
zapovedanih praznikih pri celi sveti maši? — Kako
si se vedel v cerkvi? — Ali si poslušal pridigo? —
Ali si podložnim branil k maši? — Ali si odvrnil
koga, da ni šel k maši?

4. Otroci, mladeniči, dekleta:  Ali si bil
pokoren starišem? — Ali si jim bil zvest? ■— Ali si
jim kaj vzel, prodal, goljufal, zapravil ? — Ali si spo¬
štoval stariše, molil za-nje ? — Ali si jih grdo gledal,
pikal, zaničeval, zmerjal, klel, ali (kar te Bog varuj)
suval, pehal ali celo udaril? — Ali si jim v bolezni,
v starosti postregel? — Ali si njih zadnjo voljo iz¬
polnil? — Stariši, gospodarji:  Ali skrbiš za
zdravje in življenje otrok? — Ali jih poučuješ v
krščanskem nauku? — Ali jih vodiš v cerkev, k sv.
zakramentom? — Ali si jih pohujšal s kletvino, pre¬
pirom, grdim govorjenjem in vedenjem? — Ali si
pustil domače po noči brez varuha? — Ali si dovolil
družini, da so hodili v slabe druščine, plesat, igrat,
ali po noči na vas? — Ali si z družino ravnal pre¬
mehko ali preostro?

5. Ali si sebi ali drugemu škodoval na zdravju
in življenju ? — Ali si se preveč jezil, žaloval, užival

333

v preveliki meri jedi in pijače, osobito škodljive? —
Ali si s plesom, s ponočevanjem zdravje spodkopaval?

— Ali živiš v sovraštvu in se nočeš spraviti? — Ali si
bil pri kakem pretepu, poboju? — Ali si koga pohujšal?

6. Ali si imel rad nečiste misli in želje ? — Ali
si nespodobne reči poslušal, govoril, gledal, bral, pel ?

— Ali si hodil v nevarne kraje na ples, v slabe go¬
stilnice, po noči na vas ? — Ali imaš znanje z drugim
spolom? — Iz kakega namena? — Ali si se v dejanju
pregrešil zoper sv. čistost sam s seboj ali z drugim?

7. Ali si kedaj po krivici želel tuje blago? —■
Ali si koga goljufal, okradel? — Ali si prelalfcmen?

— Ali druge odiraš, previsoke obresti tirjaš, krivo
mero in vago rabiš; bližnjemu na polju, v bosti, pri
drevju škodo delaš? — Ali si izplačal in dal, kar si
dolžan starišem, bratom, sestram in drugim, kar jim
gre? — Ali kake najdene reči nočeš nazaj dati? —
Ali si ukradene reči kupoval, prodajal, skrival?

8. Ali si druge opravljal, obrekoval, besede pre¬
našal, podpihoval, zdražbe delal? — Ali si se lagal,
prilizoval, hlinil?

9. Ali si se postil? — Ali si post zaničeval in
se iz posta norčeval ter za nalašč meso jedel?

10. Ali si bil vsako leto o velikonočnem času
pri spovedi in sv. obhajilu ? — Ali si opravil spoved ?
— Ali si opravil naloženo pokoro ? — Ali si kak greh
pozabil, ker si premalo vest izprašal? — Ali si kak
greh nalašč zamolčal ? — Ali si izpolnoval, kar si pri
zadnji spovedi obljubil? — Ali si nevredno prejel
sv. obhajilo ?

11. Ali si v adventu in postu hodil po veselicah,
ali si plesal, igral, pijančeval, ponočeval v tem času ?

' : ' ^2. Ali izpolnuješ dolžnosti svojega stanu? —

- Ali" njim zadovoljen? — Ali godrnjaš zoper Boga
božjg'; previdnost ? — Ali se povzdiguješ nad druge,

J*J

334

jih zaničuješ ali jim zavidaš? — Ali si len in zanikern
pri svojih opravilih?

Ali greš danes k spovedi iz navade ali pri¬
siljen? — Ali imaš resnično voljo po tej spovedi po¬
boljšati se in vse storiti, kar ti spovednik naroči?

Obžaluj svoje grehe.

Jezus, Sin božji, usmili se me!
Grešil sem, velikokrat in hudo sem
grešil; svoje grehe spoznam pred Tvo¬
jim obličjem. Kam se hočem obrniti?
Ako pogledam v nebesa, Ti pravični
Bog si tam, ki ne zanašaš grešnikom
in govoriš: Končajmo brezbož¬
ni k a, da ne bo gledal veli¬
častva božjega!  — Ako se ozrem
v pekel, tudi tam si Ti, pravični Bog,
ki kaznuješ grešnika in kakor grom
doni Tvoj glas; Zvežite mu roke
in noge in vrzite ga v unanjo
temo, kjer je jok in škripanje
z zobmi!

O sveti in pravični Bog, bojim se
Te in trepetam pred Teboj! Kako bom
Tebi odgovarjal pri sodbi, ker strašno
in sveto je Tvoje ime!

835

Vender za-me ni še vse izgubljeno;
v tem življenju si še pomagam, saj
slišim mili glas Jezusov: Delajte

pokoro, kerblizoje kralj estvo
božje; in: Blagor žalostnim,
ker bodo potolaženi; in: Pri¬
dite k meni, ki ste trudni in
obloženi in jaz vas pokrepčam!
0 kako me tolažijo te Tvoje besede,
o Jezus; sedaj vem, da ne boš zavrgel
mene ubogega grešnika, ker si prišel
iskat in izveličat, kar je bilo izgub¬
ljenega. Usmili se me, o Gospod, po
svojem neskončnem usmiljenju.

Upam na Tvojo neskončno milost
in zato vzdihujem: Gospod Bog,-sveti
Oče! Grešil sem zoper nebesa in zoper
Tebe in nisem vreden, da bi me Ti
imenoval svojega sina; vender dodeli,
da bom le kakor Tvoj najemnik! —
Zaslužil sem, da me pogubiš, vender
bodi mi milostljiv in usmiljen in od¬
pusti mi moje hudobije, ktere obža¬
lujem in sovražim!

336

Obudi trden sklepi
Kako je bilo pač mogoče, da sem
tolikrat razžalil svojega dobrega Boga
in pozabil njegovega usmiljenja! Go¬
spod , sedaj več ne sme tako biti.
Trdno danes sklenem, da Te ne bom
več nikdar razžalil z radovoljnim gre¬
hom, ker Tebe želim v prihodnje ljubiti
čez vse. Prenašal bom voljan nadloge,
da se pokorim za svoje grehe. Vender
Ti Gospod veš, kako sem slab; zato
me podpiraj, da zvesto izpolnujem svoj
sklep. Ljudje govorite o meni, kar vam
drago, Gospoda se bom bal, ker Bog
je moje vse. Gospod, stoj mi na strani,
da se stanovitno vojskujem s skušnja¬
vami, pošlji mi svojega angelja, da me
bo vodil na vseh mojih potih, in dodeli
mi milost, da vedno poslušam njegov
glas.

Pred spovedjo.

0 Bog, bližam se spovednici, kjer
sedi mašnik, Tvoj namestnik, da v
Tvojem imenu odpušča ali zadržuje

337

vernikom njih grehe. Torej Bogu vse-
vedočemu se hočem izpovedati; dodeli
mi torej milost, da se tako čisto in
natanko izpovem vseh svojih grehov,
kakor bi stal pri sodbi pred Teboj,
ki vse veš in vidiš v moje srce.

Preden začneš spoved, moli:

Prosim, duhovni oče, svetega bla¬
goslova, da se svojih grehov prav in
čisto spovem. Jaz ubogi grešnik se
spovem Bogu vsemogočnemu, Mariji,
Materi božji, vsem svetnikom in svet¬
nicam božjim in vam mašniku, namest¬
niku božjemu, da sem od svoje zadnje
spovedi (povej, kedaj si bil zadnjič pri spo¬
vedi) velikokrat in obilno grešil z mi¬
slijo, z besedo, z dejanjem in zamudo
dobrih del, posebno se obtožim: (Sedaj
se spovej vseh svojih grehov, in ko si vse po¬
vedal, reci:) Drugih grehov se več ne
spomnim. Prosim, duhovni oče, izve-
ličalne pokore in svete odveze, če sem
je vreden.

Hodi za Kristusom.

22

338

Pazljivo poslušaj, kar to uči spovednik,
odgovori razločno, kar te vpraša in dobro si
zapomni pokoro; na-to moli kesanje:

O moj Bog! vsi moji storjeni grehi
so mi iz srca žal, ker sem Tebe, svo¬
jega preljubeznjivega Boga, Tebe, vso
svetost in neskončno dobroto, ki Te iz
vsega srca ljubim, ž njimi razžalil.
Trdno sklenem, s Tvojo pomočjo svoje
življenje poboljšati in vse, tudi smrt
rajši pretrpeti, kakor Tebe, svojega
Boga, še kedaj s kakim grehom raz¬
žaliti. Daj mi moč, da izpolnim ta
svoj sklep! Prosim Te po neskončnem
zasluženju Tvojega božjega Sina, na¬
šega Gospoda in Izveličarja Jezusa
Kristusa. Amen.

Po spovedi.

P.jdi, tvoji grehi so ti odpuščeni! Tako
si Ti, o Jezus, govoril grešnikom, ko si še
hodil po zemlji; tako je v Tvojem imenu tukaj
spregovoril tudi Tvoj namestnik.

Slavim in hvalim Te, dobrotljivi
Bog, za Tvojo neskončno milost, da

339

si mi odpustil vse moje grphe in me
sprejel zopet za svojega otroka. I)a
bi pač tudi jaz, kakor nekdaj Peter,
jokal nad svojimi grehi, da bi se jih
spokoril s solzami resničnega kesanja.

Veliko, Gospod, je usmiljenje Tvoje,
ktero si mi skazal ravnokar pri spo¬
vedi ; dodeli, o Jezus, da bo velika tudi
moja hvaležnost! Daj mi milost, da Ti
ostanem zvest, da nikdar več ne po¬
zabim svojih sklepov. Spominjaj me
večkrat svojih svetnikov — spokorni¬
kov, da bom imel žive vzglede pred
seboj, kako je meni treba živeti po
dobri spovedi, kako pokoro delati in
skrbno se varovati novih grehov. Po
noči in po dnevu so premišljevali božjo
postavo in iskreno hrepeneli, da bi se
kmalu združili z Bogom v nebesih
na veke. o

Take zveste služabnike Tvoje želim
tudi jaz posnemati, da ne zabredem
v stare grehe. Gospod, ki si milostno
odgnal hudobo iz mojega srca, varuj

22 *

340

me in podpiraj, da satan ne pride s
sedem novimi tovariši, da ne najde
mojega srca hudobi in svetu odprtega,
da poslednje moje reči ne bodo hujše,
nego prve.

0 Gospod, ki si v meni dobro za¬
čel, utrjuj me v čednosti tudi zanaprej,
da bom v nebesih deležen neizmernega
plačila, ktero si pripravil vsem, ki Tebe
ljubijo. Amen.

(Sedaj moli, ako ti je le mogoče, sv. križev pot,
ali žalostni del sv. rožnega venca, ali beri iz bukev
„Hodi za Kristusom“,  tretje knjige 4. in 5. po¬
glavje stran 110, in 25. poglavje stran 157.)

Ostani stanoviten!

Da ostaneš stanoviten, beri, kaj pravi o
tem pobožni Tomaž: Veliko je ljudij, ki po
spovedi obžalujejo svoje grehe, ki krotijo svoje
poželenje, premišljujejo Kristusovo trpljenje in
voljni nosijo jarem Gospodov; toda vsi ne
ostanejo stanovitni v tej gorečnosti; polagoma
opešajo in zopet se začne staro življenje. Ni
namreč zadosti imeti le dobro voljo, marveč
treba tudi delati za poboljšanje.

Premišljuj življenje svetnikov in kliči jih
na pomoč; pomni, kaj in koliko so trpeli, da

341

so prejeli venec izveličanja! Kolikor več so
trpeli na svetu, toliko večje je njih plačilo v
nebesih. — Ne daj, da bi te zopet omrežile
časne skrbi; spominjaj se besede božje: Kaj
pomaga človeku, ako ves svet pridobi, ako pa
škodo trpi na svoji duši!

Da ostaneš stanoviten, rad pobožno moli,
ne zahajaj v šumeče druščine, bodi rad sam,
beri pobožne bukve, poslušaj in premišljuj božjo
besedo, vender vedno in povsodi na milost božjo
in na priprošnje svetnikov več zaupaj, nego
na svojo molitev in svoja dobra dela!

Vojskuj se vedno zoper napuh, ki tiči
tudi v najboljšem srcu skrit; zoper poželenje
po jedi in pijači, ki vodi človeka v velike grehe,
in zoper lenobo, ki je mati vseh hudobij. Kdor
se zoper te tri strasti ne vojskuje, ne bo ob¬
stal stanoviten; dokler nisi sebi odmrl in se
popolno ponižal, ti vse drugo le malo pomaga.

Neprestano pa se oziraj k Bogu in ga
prosi, da te varuje, pri dobrih delih ti pomaga
in ti do konca stoji na strani pri vsakem boju.

(Ako hočeš popoln biti: 1.) Sovraži in beži pred
grehom! Glej „Hodi za Kristusom" prvo knjigo, po¬
glavje 21., stran 49. 2.) Premišljuj človeško revo! Prva
knjiga, poglavje 22., stran 52. 3.) Misli na smrt. Prva
knjiga, poglavje 23., stran 55. 4.) Ne pozabi kazni

grešnikov. Prva knjiga, pogl. 24., stran 59. 5.) Spo¬
znaj svojo slabost. Tretja knjiga, pogl. 20., stran 145.
G.) Misli na nebeško veselje! Tretja knjiga, pogl. 49.,

342

stran 205. 7.) Oziraj se na vzglede svetnikov! Prva
knjiga, pogl. 18., stran 39. 8.) Objokuj svoje grehe!
Četrta knjiga, pogl. 9., stran 264. 9.) Vojskuj se sta¬
novitno zoper vse skušnjave! Prva knjiga, pogiavje 15.,
stran 36; tretja knjiga, pogl. 13., stran 132, pogl. 29.,
stran 146, pogl. 40., stran 185; četrta knjiga, pogl. 10.,
stran 267, poglavje 18., stran 289.)

Obhajilne molitve.

(V četrti knjigi Tomaža Kempčana „Hodi za
Kristusom"  dobiš najlepSih molitev za sv. obhajilo;
zato to knjigo rad prebiraj in premišljuj v cerkvi,
posebno pred in po sv. obhajilu; za pripravo k sve¬
temu obhajilu je posebno primerno 2., 13., 16. in
17. poglavje v četrti knjigi. — Tukaj na tem mestu
imaš nekaj lepih obhajilnih molitev iz drugih spisov
Tomaževih.)

Fred svetim obhajilom.

1. Slavim Te in hvalim, o Jezus, ker
si obhajal zadnjo večerjo s svojimi
učenci, in si takrat postavil zakrament
sv. Resnjega Telesa, da vse svoje hra¬
niš v večno življenje s svojim presve¬
tim Telesom in s svojo Krvjo. O kako

neskončna je ljubezen božja, o kako
radodarna, ki daje za darilo sama sebe.
Kako živo se pri tem spominja zvesta
duša smrti svojega ženina, kterega naj
prejme, in večnega življenja, ktero jej
je pridobil. O kako čudovito, kako
sladko in prijetno je človeku, da sme
prejeti živega Boga, skritega v naj¬
svetejšem zakramentu, čegar veličastvo
molijo angelji v nebesih!

Dodeli, Jezus mili, da se kesam v
svojem srcu, da se ponižujem v molitvi,
da utrdim svojo vero, okrepim svoje
upanje, vnamem goreče želje in da
se topim v pobožnih solzah, kedar
želim Tebe vredno prejeti! Daj, da Te
častim in ljubim, da se veselim in
v strahu trepetam ter se Ti zahva¬
ljujem iz dna svojega srca!

2. Toda, o Gospod, jaz se moram
spoznati nevrednega, da bi povzdignil
k Tebi svoje oči, ktere sem tolikrat
omadeževal s poželenjem mesa. Vem,
da Ti ne prideš rad v hišo, kjer je

344

vse v neredu, kjer je polno hudih
strastij. Zato se osramoten ponižujem
pred Teboj in žalosten premišljujem,
kako zelo da sem nevreden.

O Bog, Tebe prosim prav iskreno,
odtrgaj me slastim sveta in vsem po-
čutnim mislim, razsvetli mojo pamet
in dodeli mi, da Tebe najdem ter Te
vsprejmem in obdržim v svojem srcu.

3. Poln zaupanja se bližam Tebi,
o Jezus. Usmili se me in pridi k meni!
Moja duša hrepeni po Tebi, pridi in
donesi jej mir, da bo našla svojo srečo.
— Vem sicer, da si Ti vsemogočni Bog,
pa ne da bi me sodil, marveč v dobrem
potrdil. 0 moj Izveličar in moj Bog,
skazi mi svoje usmiljenje, ker sam ni¬
sem vreden, da bi Te vsprejel v svoje
srce. — Na-Te, o Jezus, upam. Ti si
Sin živega Boga, Odrešenik sveta, Kralj
nebes in zemlje; na-Te upajo pobožni,
Ti tolažiš pravične. Ti daješ krotkim
svoj mir, Ti bogatiš reveže in poveli¬
čuješ ponižne, Ti krepiš slabotne, iz-

345

gubljenim Ti kažeš pot, Ti daješ luč
slepim, pomagaš stiskanim in tlačenim,
pri Tebi imajo svoje zavetje vsi dobri!
O srečna ura, ob kteri prejmem tolik
zaklad, ko se Ti, mili Jezus, sam po¬
nižaš in prideš v moje srce.

4. 0 večna Resnica, o nebeška
Ljubezen, presladki mili Jezus! Ti si
moj Bog; po Tebi želi moja duša.
Noč in dan vzdihujem po Tebi in že¬
lim, da bi se združil s Teboj. Pridi,
hrepenenje mojega srca, luč mojih očij ;
pridi, upanje moje, Ti si moj Bog in
moj Gospod, izpolni, kar si obljubil!
Pridi, o Jezus in razveseli moje srce!

(Sedaj obudi kesanje nad svojimi grehi in po¬
nižno pristopi in poklekni pred altar, da prejmeš
sveto obhajilo.)

Po svetem obhajilu.

1. Imam ga, kterega ljubi moja duša!
Sedaj, Gospod, odpusti svojega slu¬
žabnika v miru, kakor si obljubil! —
O kako veliko usmiljenje mi je skazal
Gospod! Srečna, presrečna duša, kteri

346

se je približal Najvišji iz nebes, da jo
obsiplje z milostmi in navdaja s to¬
lažbo ! — Poveličuj ga, duša moja, in
vse moje moči, slavite njegovo pre¬
sveto Ime! — Poveličuj, duša moja,
Gospoda in ne pozabi nikdar, kaj je
on storil s Teboj. Rad, o Gospod, bi
Te hvalil, a višji nad vso hvalo si Ti,
neskončni Bog. Moja duša počiva le v
Tebi in hoče edino Tebe ljubiti na veke.

Toda, neskončni Bog, Ti me po¬
znaš in veš, kako sem slab, veš, da
potrebujem vodnika; vodi me torej
Ti v prihodnje in dodeli, da zvesto
hodim za Teboj!

2. Sveti Gospod, vsemogočni Oče,
večni Bog! sprejmi mojo zahvalo, da
si mene grešnika, svojega nevrednega
služabnika, brez vsega zasluženja, le
po polni dobroti svojega usmiljenja
nasitil s predragim Telesom in s Krvjo
svojega Sina, Gospoda našega Jezusa
Kristusa. Dodeli, Te prosim, da mi to
obhajilo ne bode v sodbo in pogub-

347

ljenje, ampak v odpuščenje grehov in
v izveličanje moje duše. V vojski bodi
mi orožje vere in ščit dobre volje.
Naj izčisti iz mene vso hudobijo in
iztrebi vsako sladnost in poželjivost!
Pomnoži v meni ljubezen in potrpež¬
ljivost, ponižnost in pokorščino in
vsaktero čednost. Naj mi bo močna
bramba zoper napade vseh vidnih in
nevidnih sovražnikov in mogočna brzda
vseh hudih nagnenj, dušnih in telesnih.
S Teboj, ki si edini pravi Bog, naj
me nerazvezljivo sklene in srečno pri¬
vede k mojemu poslednjemu namenu.
Nazadnje Te še prosim, da me kedaj
privedeš k oni nepopisljivo sladki ve¬
čerji, kjer si Ti s svojim Sinom in s
sv. Duhom svetnikom svojim prava luč,
popolno nasičenje, večno veselje, do¬
vršena radost in popolno izveličanje.
Po istem Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

Sedaj obudi tri božje čednosti:

348

Tri božje čednosti.

Vera.

Verujem v Tebe, pravi trojedini
Bog, Oče, Sin in sveti Duh, ki si vse
ustvaril, ki vse ohranjuješ in vladaš,
ki dobro plačuješ in hudo kaznuješ.
Verujem, da je Sin božji za nas člo¬
vek postal, da nas je s svojo smrtjo
na križu odrešil, da nas sveti Duh s
svojo milostjo posvečuje. Verujem in
trdim vse, kar si Ti, o Bog, razodel,
kar je Jezus Kristus učil, kar so apo¬
stoli oznanjevali in kar nam sveta
rimska katoliška cerkev verovati za¬
poveduje. Vse to verujem, ker si Ti,
o Bog, večna in neskončna resnica in
modrost, ki ne moreš goljufati, ne go¬
ljufan biti. 0 Bog, pomnoži mojo vero!

Upanje.

Upam in se zanašam na Tvojo ne¬
skončno dobroto in milost, o Bog, da
mi boš po neskončnem zasluženju svo¬
jega edinorojenega Sina Jezusa Kri-

349

stusa v tem življenju spoznanje, pravo
obžalovanje in odpuščenje mojih grehov,
po smrti pa večno izveličanje dal in
dodelil, Tebe od obličja do obličja gle¬
dati, ljubiti in brez konca uživati. Upam
tudi od Tebe potrebnih pripomočkov,
vse to doseči. Upam to od Tebe zato,
ker si Ti to obljubil, ki si vsemogočen,
zvest, neskončno dobrotljiv in usmiljen.
0 Bog! potrdi moje upanje!

Ljubezen.

0 moj Bog! ljubim Te iz celega
svojega srca in črez vse, zato ker si
Ti največja dobrota, neskončno popoln
in vse ljubezni vreden; ljubim Te tudi
zato, ker si do mene in do vseh stvarij
neskončno dobrotljiv. Želim iz celega
srca, da bi Te ravno tako ljubil, kakor
so Te tvoji najzvestejši služabniki lju¬
bili in Te še ljubijo. Ž njih ljubeznijo
sklenem svojo nepopolno ljubezen; po¬
množi jo v meni, o dobrotljivi Gospod,
bolj in bolj!

350

Ker Te tedaj resnično in iz srca
ljubiti želim, in si zato trdno priza¬
devam, mi je iz srca žal, da sem
Tebe, svojo neskončno dobroto, ktero
črez vse ljubim, Tebe svojega Stvar¬
nika, Odrešenika in Posvečevalca raz¬
srdil. Žal mi je, da sem grešil, da
sem Tebe, svojega vsemogočnega Go¬
spoda, svojega najboljšega Očeta raz¬
žalil. Trdno sklenem, vse grebe in vse
grešne priložnosti zapustiti, storjene
grehe čedalje bolj obžalovati, in nikdar
več zoper Tvojo sveto voljo ne ravnati.
Sprejmi me zopet za svojega otroka
in dodeli mi milost, ta svoj sklep do¬
polniti. To Te prosim po neskončnem
zasluženju Tvojega božjega Sina, na¬
šega Gospoda in Izveličarja, Jezusa
Kristusa. Amen.

Moli za odpustke!

(Vselej prejmeš po sv. obhajilu popolne odpustke,
ako kleče pred križem  moliš naslednjo molitev
in jej prideneš še nekaj molitve v namen sv. cerkve,
na pr. navadnih 5 Očenašev in Oešfiena si Marij z vero.)

3,51

Moli pred križem!

O dobrotljivi in presladki Jezus!
glej, pred Tvojim obličjem se sklonim
na koleni in Te prosim in zarotim
z vso gorečnostjo svoje duše: vtisni
milostno v moje srce občutke žive
vere, upanja in ljubezni, resnično ža¬
lost nad mojimi grehi in trden sklep
poboljšanja, da z globokim sočutjem
in srčnim žalovanjem pregledujem Tvo¬
jih petero krvavih ran in v duhu pre¬
mišljujem, ter si stavim pred oči, kar
je že David prerok govoril o Tebi,
rekoč: Prebodli so moje roke
in noge in prešteli so vsem oj e
kosti.

(Po sv. obhajilu najdeš pri Tomažu ICempčanu pri¬
merne molitve v knjigi IV., poglavje 9., stran 264; in
v knjigi III., poglavje 48., stran 201. — Ako imaš
čas, dobro je, če moliš po sv. obhajilu križev pot,
ali žalostni del sv. rožnega venca.)


Litanije vseh svetnikov.

Hjospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški, usmili se nas!

Bog Sin, Odrešenik sveta, usmili se nas!
Bog sveti Duh, usmili se nas!

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas!
Sveta Marija,

Sv. Mati božja, za nas Boga prosi!
Sv. devic Devica, J

353

Sv. Mihael, I

Sv. Gabriel, > za nas Boga prosi!

Sv. Rafael, J

Vsi sveti angelji in arhangelji, za nas
Boga prosite!

| Vse svete vrste zveličanih duhov, za
nas Boga prosite!

Sveti Janez Krstnik, za nas Boga prosi!
Sveti Jožef, za nas Boga prosi!

Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga
prosite!

) Sv. Peter,

| Sv. Pavel,

Sv. Andrej,

Sv. Jakob.

Sv. Janez,
Sv. Tomaž,
Sv. Jakob,
Sv. Filip,
Sv. Jernej,
Sv. Matevž,
Sv. Simon,
Sv. Tadej,
Sv. Matija,

za nas Boga prosi!

Hodi za Kristusom.

23

354

Sv. Barnaba,
Sv. Lukež,
Sv. Marka,

za nas Boga prosi!

Vsi sveti apostoli in evangelisti, za
nas Boga prosite!

Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga
prosite!

Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga
prosite!

za nas Boga prosi!

Sv. Štefan,

Sv. Lavrencij,

Sv. Vincencij,

Sveta Fabijan in Sebastijan, za nas Boga
prosita!

Sveta Janez in Pavel, za nas Boga pro¬
sita !

Sveta Kozma in Damijan, za nas Boga
prosita!

Sveta Gervazij in Protazij, za nas Boga
prosita!

Vsi sveti mučenci, za nas Boga prosite!

Sv. Silvester, ) „ .,

Sv. Gregorij, J za  “ as Bo « a  P rosl!

355

za nas Boga prosi!

Sv. Ambrož,

Sv. Avguštin,

Sv. Jeronim,

Sv. Martin,

Sv. Nikolaj,

Vsi sveti škofje in spoznovalci, za nas
Boga prosite!

Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite!
Sv. Anton,

Sv. Benedikt,

Sv. Bernard,

Sv. Dominik,

Sv. Frančišek,

Vsi sveti mašni!
prosite!

Vsi sveti menihi in puščavniki, za nas
Boga prosite!

Sv. Marija Magdalena,

Sv. Agata,

Sv. Lucija,

Sv. Neža,

Sv. Cecilija,

Sv. Katarina,

Sv. Anastazija,

za nas Boga prosi!
d in leviti, za nas Boga

za nas Boga
prosi!

23 *

356

Yse svete device in vdove, za nas Boga
prosite!

Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas
Boga prosite!

Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Go¬
spod !

Bodi nam milostljiv! usliši nas, o Go¬
spod !

Vsega hudega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Nagle in neprevidene smrti,

Skušnjav hudičevih,

Jeze, sovraštva in vse hude volje,
Duha nečistosti,

Treska in hudega vremena,

Šibe potresa,

Kuge, lakote in vojske,

Večne smrti,

S skrivnostjo svojega svetega včlo-
večenja,

S svojim prihodom,

S svojim rojstvom,

nd

o

Ph

m

O

O

GO

cž

5=1

CD

u

357

S svojim krstom in svetim postom,
S svojim križem in trpljenjem,

S svojo smrtjo in svojim pokopom,
S svojim svetim vstajenjem,

S svojim čudovitim vnebohodom,

S prihodom tolažnika svetega Duha,
V dan sodbe,

Mi grešniki,

Da nam zaneseš,

Da nam odpustiš,

Da nas k pravi pokori pripelješ,

Da svojo sveto cerkev vladaš in
ohraniš,

Da pastirja apostolskega in vse
cerkvene stanove v svoji sveti
veri ohraniš,

Da sovražnike svete cerkve ponižaš,
Da našega cesarja varuješ,

Da krščanskim kraljem in oblastni¬
kom mir in pravo edinost daruješ,
Da vsemu krščanskemu ljudstvu
mir in edinost dodeliš,

Da nas vse v svoji sveti službi
potrdiš in ohraniš,

prosimo Te, sliši nas! reši nas, o Gospod!

358

Da naše misli k nebeškim željam
povzdigneš,

Da vsem našim dobrotnikom večne
dari dodeliš,

Da duše naše in naših bratov,
bližnjih in dobrotnikov večnega
pogubljenja rešiš,

Da sad zemlji daš in ohraniš,

Da vsem vernim dušam večni po¬
koj dodeliš,

Da nas uslišiš,

Sin božji,

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

prosimo Te, sliši nas !

359

Oče naš (itd. tiho).

t.  In nas ne vpelji v skušnjavo.

Ijk Temveč reši nas hudega. Amen.

Molitve po litanijah

pri popoldanski službi božji ob nedeljah in
praznikih, kteri niso Materi božji posvečeni.

K svetemu Rešnjenm Telesu.

(Kedar je izpostavljeno.)

Kruh z nebes si jim dodelil.

Kteri ima vsako sladkost v sebi.

Molimo!

O Bog! kteri si nam v prečudnem
zakramentu spomin svojega trpljenja
zapustil, daj nam, Te prosimo, svete
skrivnosti svojega Telesa in svoje Krvi
tako častiti, da sad Tvojega odrešenja
vedno v sebi čutimo; kteri živiš in kra¬
ljuješ z Bogom Očetom v edinosti sve¬
tega Duha, Bog vekomaj. Amen.

360

Za odvrnenje vseh nadlog in nevarnostij.

Vsemogočni, večni Bog! nebeški
Oče! poglej z očmi svoje neskončne
milosti naše reve in nadloge. Usmili
se vseh vernih kristjanov, za ktere se
je Tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in
Zveličar Jezus Kristus, voljno grešni¬
kom v roke dal in je tudi svojo drago
kri na lesu svetega križa prelil. Po tem
Gospodu Jezusu odvrni, milostljivi Oče!
zaslužene šibe, sedanje in prihodnje ne¬
varnosti, punte, vojsko, kugo, lakoto,
dragino, bolezni in žalostne revne čase.

Vsemogočni, večni Bog! usmili se
svojega služabnika, našega papeža I. in
vodi ga po potu večnega življenja, da
bo s Tvojo pomočjo, kar je Tebi pri¬
jetno, želel in z vso močjo storil.

O Bog, pastir in vladar vseh vernih!
glej milostljivo na svojega služabnika
našega škofa I., ki si ga pastirja naši
škofiji postavil; dodeli mu, da tistim,
čez ktere je postavljen, z besedo in z de-

S61

janjem k dobremu služi in tako s čedo,
ki mu je izročena, večno življenje doseže.

Bog, varuh vseh kraljestev, dodeli
svojemu služabniku, našemu cesarju I.,
spoznati in častiti svojo moč, s ktero
se sovražnik premaga, da bo, ker je iz
Tvoje volje cesar postal, tudi v Tvojem
varstvu vselej mogočen.

Razsvetli in potrdi v vsem dobrem
duhovske in deželske oblastnike in go¬
sposke, da nas bodo na vse to na¬
peljevali, kar more k Tvoji božji časti,
k našemu zveličanju in k miru in sreči
vsega krščanstva pripomoči.

Prosimo tudi, kakor hočeš, da nam
je prositi, za svoje prijatelje in neprija-
telje, za zdrave in bolne, za vse žalostne
in revne kristjane, 'za žive in mrtve.

Vsemogočni, večni Bog, ki gospo¬
duješ čez žive in mrtve in se usmiliš
vseh, ktere iz vere in dobrih del za
svoje spoznaš, pohlevno Te prosimo,
da vsi, za ktere smo se namenili mo¬
liti, kteri so še pri življenju, ali pa so

362

se že s sveta ločili, na prošnje vseh
Tvojih svetnikov od Tvoje dobrote od-
puščenje vseh svojih grehov dosežejo.

Dodeli nam, o Bog miru! pravo
edinost v veri, brez vsega razdrtja in
ločitve. Spreobrni naša srca k pravi
pokori in k poboljšanju našega živ¬
ljenja. Užgi v nas ogenj svoje ljubezni.
Daj nam goreče želje po vsej pravič¬
nosti, da Ti bomo kakor Tvoji pokorni
otroci v življenju in v smrti prijetni
in dopadljivi.

Tebi, o Gospod! bodi vedno pri¬
poročeno vse naše dejanje in nehanje,
naše delo in opravilo, naše življenje in
naša smrt. Daj nam svojo milost tukaj
uživati in tamkaj z vsemi izvoljenimi
doseči, da Te bomo v večnem veselju
in zveličanju hvalili in molili. To nam
dodeli, Gospod, nebeški Oče, po Je¬
zusu Kristusu, svojem ljubem Sinu, Go¬
spodu našem in Odrešeniku, kteri s Teboj
živi in kraljuje v edinosti svetega Duha,
Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.

363

if.  Božja pomoč ostani vselej pri nas!
$. Amen.

Oče naš itd. Oeščena si Marija itd.
(petkrat).

Litanije presvetega imena Jezusovega.

gospod, usmili se nas!

Kriste, usmili se nas!

Gospod, usmili se nas!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

Sveta Trojica, en sam Bog,

Jezus, Sin Boga živega,

Jezus, odsvit Očeta,

Jezus, žar večne luči,

Jezus, kralj veličastva,

Jezus, solnce pravice,

Jezus, Sin Marije Device,

Jezus, ljubeznivi,

Jezus, čudoviti,

usmili se nas!

364

Jezus, močni Bog,

Jezus, oče prihodnjega veka,
Jezus, angelj velikega sklepa,
Jezus najmogočnejši,

Jezus najpotrpežljivejši,

Jezus najpokornejši,

Jezus, krotki in iz srca ponižni,
Jezus, ljubitelj čistosti,

Jezus, naš ljubitelj,

Jezus, Bog miru,

Jezus, začetnik življenja,

Jezus, vzgled krepostij,

Jezus, gorečih duš prijatelj,
Jezus, naš Bog,

Jezus, naše pribežališče,

Jezus, oče ubogih,

Jezus, zaklad vernih,

Jezus, dobri pastir,

Jezus, prava luč,

Jezus, večna modrost,

Jezus, neskončna dobrota,

Jezus, pot in življenje naše,
Jezus, veselje angeljev,

Jezus, kralj očakov,

usmili se nas!

Jezus, voditelj apostolov,

Jezus, učitelj evangelistov, usmili

Jezus, srčnost mučenikov, se

Jezus, luč spoznovalcev, nas!

Jezus, čistost devic,

Jezus, krona vseh svetnikov, usmili se
nas!

Bodi nam milostljiv, zanesi nam, o Jezus!
Bodi nam milostljiv, usliši nas, o Jezus!
Vsega zlega,

Vsega greha,

Svoje jeze,

Zalezovanj hudičevih,

Duha nečistosti,

Večne smrti,

Zanemarjenja navdihov svojih,

Po skrivnosti svojega svetega
včlovečenja,

Po rojstvu svojem,

Po detinstvu svojem,

Po božjem življenju svojem,

Po trudih svojih,

Po smrtni britkosti in trpljenju
svojem,

reši nas. o Jezus!

366

Po križu in zapuščenosti svoji,

Po bolečinah in slabostih svojih,

Po smrti in pokopu svojem,

Po vstajenju svojem,

Po vnebohodu svojem,

Po radostih svojih,

Po slavi svoji,

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe
zanesi nam, o Jezus!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe
usliši nas, o Jezus!

Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe
usmili se nas, o Jezus!

Jezus, sliši nas!

Jezus, usliši nas!

Molimo!

Gospod Jezus Kristus, ki si rekel:
Prosite in boste prejeli, iščite in boste
našli, trkajte in bode se vam odprlo,
daj nam, Te prosimo, gorečnost božje
svoje ljubezni, da Te s celim srcem, z
besedo in dejanjem ljubimo in nepre¬
nehoma hvalimo.

m

0

[Sl

CD

h-d

m

c3

3

<D

U

sveta,

sveta,

sveta,

367

Dodeli nam, o Gospod, da strah in
ljubezen do Tvojega svetega imena
vedno v sebi ohranimo, ker nikdar vo¬
diti ne nehaš, ktere v stanovitnosti
svoje ljubezni utrdiš. Ki živiš in kra¬
ljuješ na vekov veke. Amen.

(Sveti oče papež Leon XIII. so. z dekretom z
dne 16. januarja 1886 določili, da vsi verniki, ki te
litanije pobožno in s skesanim srcem molijo, zadobe
300 dnij odpustka, ki se more obrniti tudi v prid
dušam v vicah.)

Lavretanske litanije.

(O praznikih Matere božje in ob sabotaln)

(Odpustka 300 dnij za vsakokrat; popolni odpu¬
stek pa o vseh zapovedanih praznikih Matere božje,
ako jih moliš vsak dan.)

||rospod, usmili se nas!
Kriste, usmili se nas!
Gospod, usmili se nas!
Kriste sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Bog Oče nebeški,

Bog Sin, Odrešenik sveta,

Bog sveti Duh,

usmili se
nas!

3G8

Sveta Trojica, en sam Bog, usmili se nas
Sveta Marija,

Sveta Mati božja,

Sveta devic Devica,

Mati Kristusova,

Mati milosti božje,

Mpti prečista,

Mati brez madeža,

Mati nedolžna,

Mati presveta,

Mati ljubeznjiva,

Mati prečudna, za nas

Mati našega Stvarnika,

Mati našega Odrešenika, Boga prosi
Devica premodra,

Devica častitljiva,

Devica hvale vredna,

Devica mogočna,

Devica usmiljena,

Devica verna,

Podoba pravice,

Sedež modrosti božje,

Začetek našega veselja,

Posoda duhovna,

369

Posoda časti vredna
Posoda vse svetosti,
Skrivnostna roža,

Turn kralja Davida,

Turn slonokosteni,

Hiša zlata,

Skrinja miru in sprave,
Vrata nebeška,

Zgodnja danica,

Zdravje bolnikov,
Pribežališče grešnikov,
Tolažnica žalostnih,
Pomoč kristjanov,
Kraljica angeljev,

Kraljica očakov,

Kraljica prerokov,
Kraljica apostolov,
Kraljica mučenikov,
Kraljica spoznovalcev,
Kraljica devic,

Kraljica vseh svetnikov,
Kraljica brez madeža iz¬
virnega greha spočeta,
Kraljica sv. rožnega venca,

za nas
Boga prosi!

Hodi za Kristusom.

‘24

370

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

zanesi nam, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;

usliši nas, o Gospod!

Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ;
usmili se nas, o Gospod!

Kriste, sliši nas!

Kriste, usliši nas!

Oče naš itd. Češčena Marija itd.

Molitve.

K sveti Devici, Materi Mariji.

(Ako v papežev namen zjutraj moliš: „<3eščena
bodi Kraljica...“  in zvečer: „Pod tvojo  po¬
moč  . . zadobiš za vsak dan odpustka 100 dnij; za
nedeljo 7  let in 7  kvadragen; popolni odpustek o vseh
praznikih Matere božje, o prazniku vseh svetnikov in
o smrtni uri; popolni odpustek tudi dve nedelji v
mesecu, kteri si izvoliš.)

Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta
božja porodnica! ne zavrzi naših pro¬
šenj v naših potrebah, temveč reši nas
vselej vseh nevarnostij. O častitljiva in
blažena Devica, naša gospa, naša sred-
nica, naša besednica, naša pomočnica!

371

S svojim Sinom nas spravi, svojemu
Sinu nas priporoči, svojemu Sinu nas
izroči!

'f.  Prosi za nas, sveta božja porodnica!

Ib Da bomo vredni obljub Kristusovih.

Molimo!

Dodeli nam, svojim služabnikom,
prosimo, Gospod Bog! da vedno zdravje
na duši in na telesu uživamo in da
bomo po častitih prošnjah presvete Ma¬
rije vselej device, sedanje žalosti rešeni
in večnega veselja deležni.

(Od 1. adventne nedelje do božiča.)

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki osta¬
neš vrata nebeška in zgodnja danica!
pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi
vstati; ti, ki si svojega Stvarnika pre¬
čudno rodila, Devica pred in potlej
ostala, ko si iz Gabrijelovih ust pre¬
jela češčenje, usmili se grešnikov.

7^. Angelj Gospodov je oznanil Mariji.

In je spočela od svetega Duha.

24 *

•m

Molimo!

Mijost svojo, prosimo, Gospod! v
naša srca vlij, da, ki smo po angelje-
vem oznanjenju učlovečenje Kristusa,
Tvojega Sina, spoznali, po njegovem
trpljenju in križu častitljivo vstajenje
dosežemo.

(Od božiča do svečnice.)

Usmiljena Mati Zveličarjeva, ki osta¬
neš vrata nebeška in zgodnja danica!
pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi
vstati; ti, ki si svojega Stvarnika pre¬
čudno rodila, Devica pred in potlej
ostala, ko si iz Gabrijelovih ust prejela
češčenje, usmili se grešnikov.

't.  Po porodu si Devica čista ostala.

Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica ! ,, ,. .

Molimo!

Bog, kteri si po rodovitnem de-
vištvu svete Marije človeškemu rodu
dar večnega zveličanja dodelil, daj, pro¬
simo, da njo za nas prositi čutimo, po
kteri nam je sreča došla prejeti za-

373

četnika življenja, Gospoda našega, Je¬
zusa Kristusa, Sina Tvojega.

(Od svečnice do velicega četrtka.)

Bodi češčena, nebes kraljica, če-
ščena angeljev gospa; češčena korenina,
češčena ti, ki si svetu pravo luč ro¬
dila! Bodi pozdravljena, Devica častita,
mimo vseh lepa; bodi pozdravljena,
preljubeznjiva, in prosi za nas, Kristusa!

1 1 .  Hvalimo te, Devica presveta!

5;. Daj nam moč zoper sovražnike
svoje!

Molimo!

Dodeli, milostljivi Bog, brarnbo naši
slabosti, da, ki svete Božje porodnice
spomin obhajamo, s pomočjo njenih
prošenj od svojih grehov vstanemo.

(Od velike sabote do 1. nedelje po binkoštih.)

Veseli se, kraljica nebeška, aleluja!
Kterega si zaslužila nositi, aleluja! je
vstal od smrti, kakor je rekel, aleluja!
Prosi za nas Boga, aleluja!

374

¥. Veseli in raduj se, Devica Ma¬
rija, aleluja!

Ker je Gospod res vstal, aleluja!
Molimo!

O Bog, ki si po vstajenju svojega
Sina, Gospoda našega, Jezusa Kristusa,
svet razveselil; dodeli, prosimo, da po
njegovi Materi, Devici Mariji, veselje
večnega življenja dosežemo,

(Od 1. nedelje po binkožtih do 1. adventne nedelje.)

češčena bodi, kraljica, mati milosti,
življenje, sladkost in upanje naše, bodi
češčena! K tebi vpijemo, izapuščeni Evini
otroci; k tebi vzdihujemo žalostni in
objokani v tej solzni dolini. Oh, obrni
tedaj, naša pomočnica! svoje milostljive
oči v nas in pokaži nam po tem rev¬
nem življenju Jezusa, blaženi sad svo¬
jega telesa. O milostljiva, o dobrotljiva,
o sladka Devica Marija!

if.  Prosi za nas, sveta Božja po¬
rodnica !

Ijk Da bomo vredni obljub Kristusovih.

375

Molimo!

Vsemogočni, večni Bog! ki si dušo
in telo častite Device, Matere Marije,
da bi vredno prebivališče Tvojega Sina
biti zaslužila, s pripomočjo sv. Duha
pripravil, daj, da bomo, ki se njenega
spomina veselimo, po njenih milostlji¬
vih prošnjah prihodnjega zlega in večne
smrti rešeni.

K svetemu Jožefu.

Glejte, zvesti in modri hlapec, kte-
rega je postavil Gospod čez svojo dru¬
žino !

t.  Prosi za nas, sveti Jožef!

II. Da bomo vredni obljub Kristu¬
sovih.

Molimo!

Naj nam, prosimo, Gospod! zaslu-
ženje ženina Tvoje presvete Matere Ma¬
rije pomaga, da, kar naša slabost ne
premore, nam bode po njegovih proš¬
njah dodeljeno.

376

Gospod! ponižno Te prosimo, raz¬
veži po svoji milosti naših grehov
vezi in ohrani po prošnjah svoje iz¬
voljene matere, ljube Device Marije, in
vseh svojih svetnikov, nas svoje slu¬
žabnike, naše dobrotnike in naše po¬
hištvo v vsej svetosti; očisti tudi vso
našo rodovino in naše prijatelje od hu¬
dobe in grehov in napolni jih z lepimi
čednostmi; dodeli nam mir in zdravje,
odvrni od nas vidne in nevidne so¬
vražnike in odženi vse hude želje; daj
nam zdravo vreme in dobro letino,
skaži milost našim prijateljem in ne-
prijateljem in obvaruj to duhovnijo z
vsemi, kteri v njej prebivajo, kuge, la¬
kote, vojske, ognja, potresa, povodnji
in dodeli milostljivo vsem vernim krist¬
janom, živim in mrtvim, v nebeškem
kraljestvu večno življenje, mir in pokoj.
Obvaruj našega papeža L, našega škofa
I, našega cesarja I. in vso našo du-

377

hovsko in deželsko gosposko in vse
krščansko ljudstvo vseh nadlog in vsega
zlega. In Tvoj blagoslov pridi z nebes
na nas in bodi vselej nad nami! Po
Gospodu našem, Jezusu Kristusu, Sinu
Tvojem, kteri s Teboj živi in kraljuje
v edinosti svetega Duha, Bog od veko¬
maj do vekomaj. Amen.

't.  Božja pomoč ostani vselej pri nas !

IJL Amen.

Oče naš itd. češčena Marija itd.
(petkrat).

Sveti križev pot

očeta

Leonarda Porto-Mavriškega.
Darovanje sv. križevega pota.

ž!> e §tl mo J dobrotljivi Jezus ! ljubim Te
Si? čez vse, ker si večna dobrota in
neskončna milost. Žal mi je iz
vsega srca, da sem kedaj Tebe, o največja
dobrota! razžalil. Darujem ta sveti kri¬
žev pot Tebi v čast, v spomin tistega te¬
žavnega pota, po kterem si hodil za¬
voljo mene ubozega grešnika. Yseh od¬
pustkov se želim udeležiti, kteri so za
sveti križev pot podeljeni; torej tudi

379

želim tako vse opraviti, kar in kakor
je v zadobljenje odpustkov storiti po¬
treba. Prosim Te, o Jezus! dodeli mi
milost in moč, da s svetim križevim
potom v tem življenju Tvojo milost, v
prihodnjem pa večno veselje zaslužim.

Zdaj daruj Bogu odpustke za-se in za tiste,
za ktere mu jili darovati želiš, da jim bodo v
prid, rekoč:

Popolne odpustke darujem za duše svojih
starišev, bratov, sester, sorodnikov, dobrot¬
nikov, prijateljev, za vse tiste duše, za ktere
sem dolžan moliti, ktere moje molitve najbolj
potrebujejo; za tiste duše v vicah, ktere so
najbolj pozabljene, in za tiste, ktere so najbliže
odrešenja.

I. postaja.

Jezus je k smrti obsojen.

if.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
Jp.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli prečudno ponižnost svojega ne¬
dolžnega Jezusa, s ktero je On krivično sodbo
brez vsega izgovarjanja poslušal in sprejel.
Tvoji grehi so tiste lažnjive in krivične priče,

380

ktere so sodbo podpisale. Hudoba tvojega
jezika, s ktero si se večkrat zoper Boga in
svojega bližnjega pregrešil, je sodnika osle¬
pila, da je nedolžnega Jezusa k smrti obsodil.
Obrni se torej k njemu, jokaj in vzdihni bolj
s srcem kakor z ustmi:

O moj ljubeznjivi Jezus! kako ne¬
izmerna je Tvoja ljubezen proti meni,
ubogemu grešniku! Boš li tedaj za ne¬
vredno stvar ječo, vezi, okove in te-
penje trpel in v tako grozovitno smrt
obsojen? Oh! to je zadosti ganiti moje
srce, da objokujem vse pregrehe, ktere
sem s svojim jezikom storil. Obžalujem
jih tedaj in kličem k Tebi: O moj

Jezus! usmiljenje ! — Prosim Te, usmi¬
ljenje in milost, o Jezus!

Oče naš. češčena si Marija. Čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

381

II. postaja.

Jezus vzame križ na svoje rame.

Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, s kakšnim veseljem in rado-
voljnim srcem dobrotljivi Jezus sveti križ ob¬
jame in kako potrpežljivo tepenje in suvanje
malopridnega ljudstva prenaša! Ti pa, poln
nevolje in nepotrpežljivosti, bežiš pred križem,
kar je mogoče! Ali ne veš, da se ne more
brez križa nebeško veselje zadobiti? Oh! ob¬
jokuj svojo slepoto, obrni se k svojemu Go¬
spodu, vzdihni in reci mu:

Ne Tebi, o Jezus! temveč meni se
spodobi križ. O težki križ! kterega so
moji grehi Tebi naložili. O ljubeznjivi
Jezus! dodeli meni svojo milost in moč,
vse križe objeti, ktere sem s svojimi
grehi zaslužil. Stori, da bom svoj križ
voljno objel in se tako od sveta ločil;
daj mi tako ljubezen do križa, da bom
vselej s Tvojo služabnico, sv. Terezijo,
iskal in želel: trpeti ali umreti, umreti
ali trpeti.

382

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

III. postaja.

Jezus pade prvič pod križem.

Y.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
5?. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli, kako tvoj Jezus za¬
voljo tolikanj prelite krvi ves oslabljen prvič
na zemljo pade. Oh! kako ga s pestmi bi¬
jejo, z nogami teptajo in suvajo. Vender ni
slišati žalovanja ali nevolje iz njegovih ust.
Ti pa vzdihuješ in tožiš, če le majhen križ
občutiš ali zoperno besedo slišiš. Oh ! sovraži
svojo nepotrpežljivost, svoj napuh in nečimer-
nost; vzdihni k Jezusu:

O ljubeznjivi Jezus! poglej, jaz naj¬
bolj zavrženi grešnik klečim pred Tvo¬
jimi nogami. Oh, kolikrat in v kako
velike grehe sem padel! Kolikrat sem
se v globočino hudobije pogreznil! O
Jezus, stegni in podaj mi svoje roke!

383

Pomoči, o Jezus! pomoči pri Tebi iščem,
da ves čas svojega življenja nikdar in
nikoli v smrtni greh ne padem in da
tako v svoji zadnji uri zveličanje upati
morem.

Oče naš. Ceščena si Marija. Oast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

IV. postaja.

Jezus sreča svojo žalostno Mater.

't.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
IU Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, kako veliko žalost in bolečino je ob¬
čutilo srce Jezusovo! Oh, s kakšno grenkostjo
in žalostjo je bilo napolnjeno Marijino srce,
kedar sta se srečala! Poslušaj, o nehvaležna
duša! „K a j ti je storil  moj  Si  n?“
kliče tebi Marija. „Kaj hudega ti je
storila moja Mati?“  te vpraša Jezus.
„0h!  zapusti že enkrat svoje grehe,
zavoljo kterih midva tako žalost
in muko trpiva."  0 grešnik! kaj praviš
na to? Peci tedaj in vzdihni s celim srcem:

384

O Božji Sin Marije! o presveta Mati
mojega ljubeznjivega Jezusa! ves potrt
in ponižan klečim pri vajinih nogah.
Jaz sem tisti izdajalec; s svojimi grehi
sem brusil meč, kteri je vajino srce
ranil. Oh! iz srca mi je žal; prosim
vaji, odpustita mi. Milost, o Jezus!
Milost, o Marija! Po svojem velikem
usmiljenju mi dodelita milost, da nik¬
dar več ne bom grešil, temveč da bom
vajino grenko trpljenje in žalost noč
in dan premišljeval in svoje grehe ob¬
jokoval.

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

V. postaja.

Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nesti.

il.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
P?. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Spomni se, da si ti tisti Simon, kteri si
neeimernosti sveta in sladnostim svojih po-

385

čutkov ves udan, ki svoje križe ne iz srca,
temveč le, ker se jih ubraniti ne moreš, z
veliko nevoljo nosiš. Oh! vzbudi že svoje
srce in usmili se svojega tako obloženega
Zveličarja. Sprejmi radovoljno vse križe in
nadloge, ktere ti bo pošiljal tvoj ljubeznjivi
Oče. Trdno skleni, ne samo vse zopernosti
s potrpežljivostjo prenašati, temveč tudi svo¬
jemu Bogu zanje hvaležnega se skazovati;
prosi ga tako-le:

O ljubeznjivi Jezus ! zahvalim Te za
toliko priložnostij, ktere mi daješ, da
bi za-te trpeti in za-se kaj zaslužiti
premogel. O moj Bog! daj mi milost,
vse, kar se mi bo v tem življenju te¬
žavnega prigodilo, s potrpežljivim sr¬
cem prenašati in s tem večnega ve¬
selja se udeležiti. Stori, o Jezus! da
bom tukaj s Teboj jokal in trpel, po¬
tem pa s Teboj v nebesih gospodoval.

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Hodi za Kristusom.

25

386

VI. postaja.

Veronika poda Jezusu potni prt.

V. Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
5?. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Poglej in premisli v tem prtu sveto obličje
svojega Zveličarja! Ljubi Jezusa in s to lju¬
beznijo si njegov obraz v srce utisni! O
kako srečen boš, ako boš živel z Jezusovim
obrazom v svojem srcu in ž njim v večnost
šel! Da tedaj to milost zadobiš, prosi svo¬
jega Boga in reci:

O moj žalostni Jezus! prosim Te,
utisni meni v srce sveti obraz svojega
obličja, da bom brez nehanja na Te
mislil, noč in dan Tvoje grenko trp¬
ljenje pred očmi imel in svoje grehe
objokoval. O Jezus! s kruhom Tvojega
trpljenja si hočem dušo nasitovati in
moje oči bodo vselej solze točile nad
mojimi pregrehami.

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

387

VJI. postaja.

Jezus pade drugič pod križem.

if.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako je Jezus, tvoj Bog in Go¬
spod, zopet padel na zemljo, ves oslabljen od
velike bolečine, zdelan in zaničevan od so¬
vražnikov. Premisli, da tvoja prevzetnost je
Jezusa potrla in ga na zemljo vrgla, ker je
prenesti ne more. Oh, zapusti ošabnost, ne
bodi več tako napuhnen! Spokori se in skleni
ponižnejši biti. Reci s skesanim srcem:

O prečastitljivi Jezus! akoravno vi¬
dim, da si na zemlji pod težo križa
sklonjen, vender Te molim in častim,
kakor svojega mogočnega, večnega
Boga. Prosim Te, poteri moj napuh,
vzemi meni iz srca vso ošabnost, da
bom svojo nečimernost spoznal, vse
zasramovanje s Tebi dopadljivo poniž¬
nostjo sprejemal, da bom s tem milost
zadobil, tudi s Teboj v nebeškem kra¬
ljestvu povikšan biti.

25 *

388

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

VIII. postaja.

Jezus tolaži Jeruzalemske žene.

V. Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
Jfr.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli in preudari v svojem srcu, kako
veliko uzrokov imaš jokati in žalovati; prvič
zavoljo svojega ljubeznjivega Jezusa, kteri za¬
voljo tebe toliko trpi; drugič sam nad seboj,
ker tako nehvaležen ostaneš in ne nehaš njega
žaliti. Kako moreš o premišljevanju njegove
grozovitne muke trdovraten biti ? Poglej, kako
milostljivega in ljubeznjivega se Jezus proti
tem revnim ženam skazuje! Povzdigni se k
njemu z zaupanjem in vzdihni s srcem:

O moj ljubeznjivi Jezus! Oh! kako
je to, da se moje srce ne raztopi od
solz velike žalosti ? Solz, o Jezus!
prosim, solz prave pokore in srčnega
usmiljenja mi daj, da z objokanimi očmi
in s skesanim srcem postanem deležen

389

tiste milosti, ktero si tem revnim ženam
skazal. Oh Jezus! ne odvračaj od mene
svojih milostljivih očij! poglej me ubo-
zega grešnika, da bom tudi jaz poln
tolažila na zadnjo uro Tebe mogel vi¬
deti.

Oče naš. Češčena ši Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

IX. postaja.

Jezus pade tretjič pod Križem.

Of.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
Tfc.  Ker si s svojim križem svet odrešil.

Oh, s kako veliko bolečino je Jezus že
tretjič pod križem padel! Premisli, kako Je¬
zusa, krotko in nedolžno ovčico, judje in ajdje,
kakor stekli volkovi, tepejo, suvajo, sem ter
tje po trdih kamenih vlačijo. 0 nesrečni greh,
ki samega Sinu božjega tako grozovitno mu¬
čiš ! 0 grešnik, ali ni morebiti tvoj ves po¬

trti in zdelani včlovečeni Bog vreden tvojih
solz ? Oh ! reci tedaj ves objokan :

390

O vsemogočni Bog! kteri nebo in
zemljo držiš z enim prstom, kdo Te je
tako neusmiljeno vrgel? Oh! noben
drug, kakor moja pregreha, v ktero
sem tolikrat zopet padel. Moja hudoba
ni jenjala grešiti in zato se je množilo
Tvoje trpljenje. Toda poglej, o Jezus!
pri Tvojih nogah zdaj klečim s ske¬
sanim srcem in trdno sklenem, svoji
hudobiji konec storiti. Z objokanimi
očmi Ti tisoč in tisočkrat obljubim:
nikdar več nočem grešiti. O moj Bog!
nikdar več, nikdar več ne!

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

X. postaja.

Jezusa slečejo in mu žolča piti dajo.

if.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
tk Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, o duša! kako je Jezus, zunaj
na svojem životu ves ranjen in stepen, tudi

391

znotraj z grenkim žolčem muče*n. Poglej,
kako On tvojo nesramožljivost, nespodobnost
in nečimernost v oblačilu s svojo nagoto pla¬
čuje, z žolčem pa tvojo požrešnost. Ali moreš
svojega Jezusa brez usmiljenja pogledati? Oh!
vrzi se k nogam svojega obleke oropanega
Jezusa in reci mu:

O žalostni Jezus! kako velik raz¬
loček je med Teboj in menoj! Ti si
ves ranjen, poln grenkosti in ves s krvjo
oblit; jaz pa ves nečimern, poln slad-
nosti in veselja, ali vsaj tak želim biti.
Oh, jaz nisem na pravem potu! O
Jezus! pelji me Ti na pravo stezo.
Stori, da mi bodo vse sladnosti tega
sveta grenke in zoperne, da bom na¬
mesto njih želel Tvoje trpljenje občutiti
in da tako vreden postanem s Teboj
večno veselje uživati.

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

392

' XI. postaja.

Jezus je na križ pribit.

Hf.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
Ijf. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli neizrečeno bolečino, ktero je do¬
brotljivi Jezus občutil, kedar so mu meso, kite
in žile z žeblji prebodli. Oh! kako je to, da
se tvoje srce od žalosti ne razpoči, ker vidiš,
da tvoji grehi tako neusmiljeno zdelujejo tvo¬
jega Zveličarja! Vsaj zdaj toči solze, obžaluj
svoje grehe in reci:

O dobrotljivi, zavoljo mene križani
Jezus! vlij v moje srce strah in lju¬
bezen do Tebe. In ker so moji grehi
tisti žeblji, kteri so Tebe na križ pri¬
bili, stori s svojo milostjo, da bodo
vse moje hude želje in občutki na
Tvoj križ nabiti in tamkaj umorjeni,
da bom, v življenju in v smrti s Teboj
križan, tudi s Teboj v nebesih večno
kraljevati mogel.

Oče naš. Češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

393

XII. postaja.

Jezus umrje na križu,

i[.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
P?. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Odpri tukaj oči in premišljuj svojega z
žeblji na križ pribitega Jezusa. Poglej vse
bledo obličje božje. Razbojniku obljubi ne¬
beško kraljestvo, izroči svojo mater Janezu,
priporoči svojo dušo nebeškemu Očetu, po¬
slednjič pa umrje z nagneno glavo. Tako je
tedaj moj Jezus umrl? Res, umrl je na križu
in zavoljo mene. 0 moja duša! kaj boš zdaj
počela? Oh! ne hodi proč, kakor le s po¬
nižnim in skesanim srcem. Objemi križ in
vzdihni k Jezusu:

O moj ljubeznjivi Zveličar! vem in
spoznam, da so moji grehi tisti rabeljni,
kteri so Tebe tako neusmiljeno umorili.
Nobene milosti nisem vreden, ker sem
Tebe križal. Pa kako veliko veselje
in upanje občuti moja duša, kedar Te
slišim tudi za tiste prositi, kteri so Te
križali. Kaj hočem tedaj za Te storiti,
ker si Ti toliko za-me storil! Poglej,
o Jezus! jaz sem pripravljen in voljan,

394

vsem odpustiti, kteri so me kedaj raz¬
žalili. Res, moj Bog! zavoljo Tvoje lju¬
bezni odpustim vsem, iz srca jih ob¬
jamem in jim želim vse dobro; in tako
tudi upam ob svoji smrtni uri Tvoje
vesele besede zaslišati: „ S e danes

boš z menoj v raju.“

Oče naš. češčena Marija, čast bodi.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

XIII. p os taja.

Jezus je s križa snet in Mariji v naročje položen.

n .  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
Ijfc. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli, kako oster je bil meč, kteri je
srce žalostne Matere prebodel, kedar je ona
svojega mrtvega Sina v naročje vzela. Videla
je njega vsega ranjenega in krvavega. 0
kakšno žalost in bolečino je ona tistikrat v
srcu občutila! Kteri meč pa je bil tako oster,
ki je prebodel njeno srce? Oh! greh je bil,
kteri je Jezusu življenje vzel in Marijino srce
tako močno ranil. Objokuj tedaj ta grozovitih
greh. Skleni svoje solze s solzami svoje ža¬
lostne Matere in vzdihni k njej tako :

395

O kraljica vseh mučenikov! kedaj
bom vreden prav razumeti tvojo žalost
in muko? Kedaj bom zadobil milost,
tvojo žalost v svojem srcu nositi in s
teboj trpeti? 0 velika gospa! izprosi
mi to milost, da noč in dan žalujem
nad svojimi grehi, kteri so tebi tako
žalost napravili, da bom, ves skesan
in spokorjen, v zaupanju in ljubezni
za-te umrl in po smrti s teboj večno
živel.

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

XIV. postaja.

Jezus je v grob položen.

if.  Molimo Te, o Kriste, in Te hvalimo!
$. Ker si s svojim križem svet odrešil.

Premisli tukaj žalovanje , vzdihovanje in
jokanje Magdalene, Janeza in družili pobožnih
duš, kedar jim je bil Jezus odvzet in v grob
položen. Zlasti pa si k srcu vzemi težavo in
grenko žalost Marije, kedar je bila izgubila iz

396

naročja svojega jjubeznjivega Sina. V premiš¬
ljevanju le-te njene žalosti in njenega trplje¬
nja se moraš res sramovati, da si pri obisko¬
vanju tega križevega pota tako malo usmiljenja
občutil. Oh! vzdrami svoje srce vsaj zdaj pri
tej zadnji postaji. Poljubi s častjo kamen sve¬
tega groba; položi v duhu vanj svoje srce in
reci svojemu mrtvemu Jezusu:

O usmiljeni Jezus! kteri si tako
krvavo pot iz ljubezni do mene storil,
v tem grobu ležečega Te častim in
molim. Oh! želim in hočem Tebe v
svojem srcu zaprtega imeti, da bi s
Teboj sklenen po tem svetem križe¬
vem potu k novemu življenju vstal in
se v Tvoji milosti iz tega sveta ločiti
mogel. Po zasluženju Tvojega trpljenja,
ktero sem premišljeval, mi dodeli, da
bo na zadnjo uro Tvoje sveto Rešnje
Telo moja popotnica; da bodo moje
zadnje besede: Jezus, Marija,

Jožef!  in da svoje zadnje vzdihovanje
s tistim vzdihovanjem sklenem, s kterim
si Ti na svetem križu svojo sveto dušo
izdihnil. Daj mi z živo vero, s trdnim

397

upanjem in gorečo ljubeznijo s Teboj
in zavoljo Tebe umreti in potlej s Teboj
na večne čase živeti. Amen.

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

Usmili se nas, o Gospod! usmili
se nas!

Molitev.

Nebeški Oče, večni Bog! po tisti
ljubezni, s ktero si svojega Sina Jezusa
Kristusa zavoljo mene na svet poslal,
in s ktero je on po svojem britkem
trpljenju in grenki smrti mene odrešil,
Ti darujem ta sveti križev pot, kte-
rega sem s Tvojo milostjo obiskal. Vzemi
to pobožno opravilo v povikšanje svoje
časti, v zahvalo za vse meni in dru¬
gim podeljene milosti, za odpuščanje
grehov celega sveta, za pomoč vernim
dušam v vicah, zlasti pa, za ktere sem
v začetku prosil. 0 milostljivi Oče ne¬
beški ! poglej na obličje Kristusa, svo¬
jega Sina, usliši glas njegove sv. krvi

398

in bodi milostljiv meni ubogemu greš¬
niku ! Amen.

Oče naš. Ceščena si Marija. Čast
bodi Bogu.

Hvaljen bodi naš križani Zveličar
Jezus Kristus in njegova žalostna Mati
Marija!

1. Moli k Mariji za odpuščanje grehov.

Glej, o Mati božja! pred teboj kleči
velik grešnik, kteri je k tebi pribežal
in v tebe zaupa. Nisem sicer vreden,
da bi se na-me ozrla; pa vem, da srčno
želiš grešnikom pomagati, ker je tvoj
Sin ravno zato umrl, da bi grešnike
zveličal. 0 Mati usmiljenja, poglej mojo
revščino in usmili se me! Slišim, kako
te vsi kličejo „pribežališče grešnikov",
„upanje obupajočih", „pomoč zapušče¬
nih"; bodi torej tudi meni pribežališče,
upanje in pomoč! Ti me moreš zveli¬
čati s svojo priprošnjo. Priteči mi na

399

pomoč zavoljo ljubezni do Jezusa Kri¬
stusa! Podaj roko revežu, ki je padel
in se ti priporoča. Vem, da te veseli
grešnikom pomagati; pomagaj torej
tudi meni zdaj, ko mi pomagati mo¬
reš. S svojimi grehi sem izgubil milost
božjo in dušo svojo. Ali zdaj se izro¬
čim v tvoje roke. Povej mi, kaj mi je
storiti, da zopet dobim milost pri svo¬
jem Gospodu, in precej hočem to storiti.
On me pošlje k tebi, da mi pomagaš.
On. hoče, da naj se k tvojemu usmi¬
ljenju zatečem, da bi mi k zveličanju
pomagale ne le njegove zasluge, temveč
tudi tvoje prošnje. K tebi torej pri¬
bežim; prosi za-me Jezusa! Na meni
pokaži, kake dobrote skazuješ tistim,
kteri v tebe zaupajo! Tako upam !
Amen.

češčena si Marija . . . trikrat v zado-
stenje za zaničevanja, ki se gode Mariji.

(300 dnij odpustka enkrat vsako nedeljo; popol¬
noma odpustek zadnjo nedeljo meseca z navadnimi
pogoji brez obiskanja cerkve, ako se moli celi mesec
vsako nedeljo. Pij VII. 21. junija 1808.)

400

II. Spomni se.

Spomni se, o premila Devica Ma¬
rija ! da še nikoli ni bilo slišati, da bi
bil zapuščen, kdor je pod tvoje var¬
stvo pribežal, v tvojo pomoč klical,
tvoji priprošnji se priporočal. S tem
zaupanjem navdan hitim k tebi, devic
Devica, mati! k tebi pridem, pred te¬
boj stojim vzdihujoč grešnik. Nikar o
Mati (večne) Besede ne zavrzi mojih
besed, temveč poslušaj in milostno
usliši! Amen.

(300 dnij odpustka vsakikrat; popolni odpustek
enkrat v mesecu z navadnimi pogoji, ako se moli celi
mesec vsak dan. Pij IX. 25. julija 1846.)

III. Molitev v čast sv. Jožefa za sv. cerkev.

Premogočni očak, sveti Jožef, va¬
ruh vesoljne cerkve, ktera je zmirom
k tebi klicala v svojih potrebah in
nadlogah; ozri se milostno z visocega
sedeža svoje slave na katoliški svet!
Pogled na bolečine skrivnostne neveste

401

Kristusove (sv. cerkve) in njenega po¬
glavarja, ki ju preganjajo mogočni so¬
vražniki, naj gine tvoje očetovsko srce.
Po grozovitih bolečinah, ki si jih pre¬
trpel na zemlji, obriši solze častitemu
papežu; brani in reši ga, in sprosi pri
(Bogu) darovalcu miru in ljubezni, da
po razdejanih zopernostih in vseh
zmotah sveta cerkev Bogu služi varno
in brez napake. Amen.

(100 dnij odpustka enkrat na dan. Leon XIII.
4. mareija 1882.)

IV. Moli k sv. Alojziju za sv. čistost!

O sveti Alojzij! ki te krasijo an-
geljske čednosti, jaz, tvoj nevredni
služabnik, ti posebno priporočam či¬
stost svoje duše in svojega telesa. Po
tvoji angeljski čistosti te prosim, pri¬
poroči me neomadežanemu Jagnjetu,
Jezusu Kristusu in njegovi presveti
Materi, Devici vseh devic, ter me ob¬
varuj vsake hude pregrehe. Ne daj,
da bi se oskrunil z madežem kakoršne-

Hodi za Kristusom.

26

402

koli nečistosti, in kedar vidiš, da
sem v skušnjavi in nevarnosti grešiti,
izženi iz mojega srca vse nečiste misli
in želje; obudi v meni spomin več¬
nosti in križanega Jezusa, vtisni glo¬
boko v moje srce čut svetega strahu
božjega in vnemi v njem ogenj božje
ljubezni, da, posnemajoč tvoje čednosti
na zemlji, vreden postanem, s teboj
uživati Boga v nebesih. Amen.

Oče naš. češčena si Marija, čast
bodi Bogu.

(100 dnij odpustka enkrat na dan. Pij VII.
6. marcija 1802.)

V. Moli k angel,ju varnim!

Angelj božji, za varuha dan od višje
dobrote mi na stran, varuj me, raz¬
svetljuj me, vodi me in brani me!

(100 dnij odpustka vsakikrat. Pij VII. 1821.)

Češčen bodi Bog v svojih angeljih in
svetnikih!

Kazalo I.

Tomaža Kempčana „IIodi za Kristusom".

(Štiri knjige.)

Stran

Predgovor. . 2

Knjiga prva.

Koristni opomini za duhovno življenje.

Uvod v prvo knjigo. 7

1. poglavje: Hodi za Kristusom in zaničuj vse

26 *

Str

Stran

Stran

Stran

53. poglavje: V posvetno zaljubljenim Bog ne

Stran

nabran deloma iz spisov Tomaža Kempčana.

Tomaža Kempčana kratki nauki za življenje . 297

Jutranje molitve.299

Večerne molitve.302

Sveta maša.307

Stran

Spovedne molitve: Pripravljavna molitev . . 329

Ogledalo vesti.332

Obžaluj svoje grehe.334

Obudi trden sklep.336

Pred spovedjo.336

Po spovedi.338

Ostani stanoviten.340

Obhajilne molitve: Pred svetim obhajilom . . 342

Po svetem obhajilu.345

Tri božje čednosti.348

Molitev za odpustke: Moli pred križem . 351

Litanije vseh svetnikov.352

Litanije presvetega imena Jezusovega ....  363

Lavretanske litanije.367

Sveti križev pot.378

I. Moli k Mariji za odpužčenje grehov . . . 398

II. Spomni se.400

III. Moli v čast sv. Jožefa za sv. cerkev . . . 400

IV. Moli v čast sv. Alojzija za sv. čistost . . 401

V. Moli k angelju varuhu .402

Kazalo II.

(Za različne potrebe in raznovrstne prilike.)

Vnemaj se rad za boljše življenje;  v
ta namen beri:

Knjiga prva, poglavje: 18, 25.
n  druga » 1-

Knjiga tretja, poglavje: G, 7, 23, 25, 2G, 27, 33, 37,
52, 54, 55.

Opravljaj rad duhovne vaje;  v ta namen
porabi :

Za pripravo: Knjiga 1., poglavje: 20, 21.

„ 3., „ 53.

Za vaje: Knjiga 1., pogl.22. Beva zemeljskega življenja.
„ 1., „ 23. Smrt

„ 1., „ 24. Sodba, pekel.

„ 1., „ 14. Nebesa.

Za sklep: Knjiga 3., poglavji: 48, 59.

Utrjuj se v bogoljubnem življenju:
Knjiga 1., pogl.: 15, 18, 19, 20, 21, 22, 25.

* 2., „ 1, 4, 7, 8, 9, 11, 12.

„ 3., „ 5, G, 7, 11, 27, 31, 32, 33, 53,

54, 55, 5G.

K e d a r te nadloge obiskujejo:

. Knjiga 1., pogl.: 12.

„ 2., „ 3, 11, 12,

„ 3., „ 12, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 29,

30, 35, 41, 47, 48, 49, 50, 52.

K e d a r te skušnjave motijo:

Knjiga 1., poglavje : 13.

2. 9

3.  ’’ * č; 16, 23, 30, 55.

K e d a r si raztresen:

Knjiga 1., poglavje: 18, 21, 22, 23, 24.

„ 2 ., „ 10 , 12 .

„ 3., „ 14, 27, 33, 45, 53, 55.

I)a si pridobiš notranji mir:

Knjiga 1., poglavje: G, 11.

,, 2., „ ‘ 3, 6.

„ 3., „ 7, 23, 25, 38.

Kedar te opravljajo in obrekujejo:
Knjiga 2., poglavje:  2.

„ 3.,  „ 6,  11,  28  , 36,  46.

Priprava za spoved:

Knjiga 1., poglavje:  21,  23,  24.

„ 3.,  „ 20,  52.

Po spovedi:

Knjiga 1., poglavje: 25.

(Za nedelje in praznike cerkvenega leta.)

(Bolniki, varuhi doma ali verniki v cerkvi pred
ali po službi božji najdejo tukaj kazalo: kaj je pri¬
merno brati ob nedeljah in praznikih; odpri stran,
ki je zapisana za tisto nedeljo ali praznik in dobil si
dnevu primerno berilo.)

Z a 1. adventno nedeljo iz 1. knjige, 24. pogl., str. 59

„ 3., „ 4, 12, 16, 47.

Pred svetim obhajilom:

Knjiga 4., poglavje: 2, 4, 13, 14, 16, 17.
Po svetem obhajilu:

Kazalo

Beri:

2 .

» 3. „ 18. „ „ 140

Za velikonočni pondeljek iz 4, knjige, 13. pogl., str.278

„ četrtek v osmini sv.

Rešnjega Telesa
„ praznik presvet. Srca
Jezusovega . . .

J)

n

„ 280
» 135

Za 3. nedeljo po binkoštih iz 3. knjige, 37. pogl., str. 181