Enotna shwska franta, Vojsjka, ki hoče zmagati, mora imeti dobro urejeno, vrsto strnjeno in popolnoma enotno fronto. Ako fronta :.ii krepko strnjena, marveč kaže vrzeli, ako ni enotno in vzajemno organizirana, temveč gredo posamezni deli s sak svojo pot, ne da bi se brigali za druge, je zmaga 'zključena. Dne 8. februarja bo tudi bitka. Ne bodo se sicer rafcile svinčcne kroglje, marveč gumijeve. Toda za zmago veljajo ista načela in se stavijo iste zahteve, kakor na bojnem polju. Zmaga bo tam, kjer so vrste volilcev -strnjene v krepko, ncrazdeljivo in enotno fronto. Žerjavovci so v Sloveniji trudijo, da bi skrpali skupaj nekako fronto vseh liberalnih, takozvanih naprediiih elementov. Že pri volitvah lela 1923 so po Sloveniji ihodili okoli liberalni krošnjarji ter ponujali svojo napredno robo. Našli so prav malo odjemalcev, in napred•iia fronta je propadla. Sedaj so si izbrali drugo ifrmo, in to je nacionalna (narodna) fronta. Vse, kar je nacionalno, naj se zveže in gre z združenimi močmi 8. februarja v boj za narod. Za kateri narod? Žerjavovci tega ne povedo. Da bi šlo za slovenski narod, je izključeno, ker vse, kar je liberaLno, slovenskega Ijudstva ne mara. Za. jugoslovanski narod? Tega dejansko ni, ker samo imamo srbski, hrvatski in slovenski narod. Gre torej za obrambo sedanje ureditve države, za centralizem in za srbsko nadoblast nad hrvatskim in slovenskim narodom. Ali je takšna fronta v Sloveniji upravičena? Ne. To bi bila obramba političnega in gospodarskega podjarmljenja slovenskega ljudstva. Takšna fronta je med Slovenci nemogoča in zato do nje ne bo prišlo. Med slovenskim narodom je umestna in potrebna lamo ena in edina fronta. To je tista fronla, ki jo organizira in vodi Slovenska ljudska stranka, fronta avtonomije, samouprave, samovlade in neodvisne samostojnosti slovenskega Ijudstva. Od enotnega nastopa te fronte je odvisna zmaga in bodočnost slovenskega ljudstva. Kako potrebna je ta fronta, dokazuje politična zgodovina naše države in slovenskega ljudstva v tej državi. Leta 1920 je bila slovenska fronta razdrobljena v razne dele, ki so se pod različnimi zastavami in voditelji borili ae toliko proti skupnemu političnemu protivniku, kakor med seboj. Posledica volitev v ustavotvorno skupščino v novembru 1920 je bil centralizem ter politična podjarmljenost in gospodarsko oslabenje slovenskega ljudstva. Do tega bi ne bilo prišlo, ako bi pri novemberskib volitvah leta 1920 nastopila in zmagala enotna slovenska fronta. Saj sam Pašič, glavni voditelj velesrbstva v naši državi ui upal na cenlralistično ureditev naiše države. Meseca junija 1920 je namreč Pašič pisal takratnemu ministrskemu predsedniku Milenku Vesniču pismo, v katerem med drugim pravi: »0 priliki razprave tega vprašanja, ali je treba našo državo obrazovati na jedinsteni osnovi ali pa na fedcraciji, sestavljeni iz raznib edinic, sem jaz izjavil in sedaj pri tem ostanem, da morem sprejeti tudi drugo federativno osnovo, da se na plemenski podlagi ustvarijo srbska, hrvatska in slovenska skupina ter da te tri skupine sestavijo fcderativno državo.« Pašič je torej leta 1920 še bil avtonomist tcr se je potegoval za federativno državo. Prišle pa so nesrečne novemberske volitve. Slovenska Ijudska stranka ni zmagala, kakor je to bilo potrebno v interesu slovenskega naroda, marveč so liberalni elementi pod vodstvom demokratov, Saniostojne kmetijske stranke in socialnih demokratov dobile vcliko poslaniških mandatov. Ti re-1 zultati so Pašiča ohrabrili. da je pasegel po centralistični in velesrbski ideji ter jo ustvaril s pomočjo slovenskih demokratov, samostojnih kmelijceh in socialistov. Slari Rimljani so imeli pregovor: »Historia vitae magistra (zgodovina je učiteljica za življenje)«. Zgodovina novemberskih volitev in njihovih bridkih in težkih posledic za Slovenijo in Slovence je naše ljudstvo podučila, kako nujno potreben jc skupen, vzajemen in enoten nastop vseh Slovencev pri vseh volitvab v narodno skupščino. Samomorilne politike slovensko Ijudstvo ne bo delalo nikdar \reč. Zato pa je glavno geslo, ki sedaj doni po Slovcniji ter odmeva po vseh njerih lu-ajih: Slovenci skupaj v obrambo slovenskih pravic! Naše ljudstvo odločno odklanja vsakogar, ki hoče cepiti in slabiti to slovensko enotnost in složnost. Odklanja zlasti tudi Stepana Radiča, ki je napovedal, da hoče v Sloveniji postavili svojc kandidatne liste. Kaj ima Radič iskati v Sloveniji? Ali mar postavljamo Slovenci svoje kandidatne liste po Hrvatskem?! Mi tega ne delamo, ker prepuščamo Hrvatsko Hrvatom. Zato pa tudi zahtevamo, da Piadič, kakor to določa tijegov program, prepusti Slovenijo Slovencem. O Radičevi politiki je naš list razpravljal že prav mnogokrat. Imeli smo večkrat.^riliko dokazali, kako pogrešena je bila prejšnja Radičeva politika nesadeljvanja v narodni skupščini. Ako bi bil Radič poslal svoje poslance v ustavotvorno skupščino, bi nikdar no bilo prišlo do centralistične ustave. Radič je tudi pozneje, ko je njegova stranka začela sodelovati v parlamentu, napravil mnogo napak ter povzročil veliko škode s svoj i-n ne vedno dosti pametnim besedičenjem in s sv')jo neukrotljivo samovoljnostjo. Ako bi šlo po njegovem, bi bil že davno razbit ožji in širji blok v veliko veselje koiupcijonistov in nasilnLkov v naši državi'n v /eiiko nesrečo za hrvatski in slovenski narod. Radič ima tudi to slabo lastnost, da se dela jako junaškega ter z nekako prezirljivostjo gleda z višLie *-vojega domišljenega junaštva na druge stranke. Kakšno je io njegovo junaštvo v dejanju, pokazuje njegov beg iz države tisti hip, ko sta Pašič in Pribičevič prišla na vlado. Dokaz njegovega junaštva je tudi v tem, kjc namerava Radič vložiti svoje kandidatne liste. Radič je pri neštetili prilikah pretil in grozil velesrbskim centralistom, korupcijonistom in nasilnilcom, da bo sv »je kandidatne liste vložil po vsej državi, zlasti v Južni Srbiji, Makedoniji in Črni gori. Sedaj pa, ko je prišel čfii, da izpolni svoje grožnje, junaško izjavlja, da v teh pokrajinah ne bo vložil svojih kandidatnih list, marveč da bo poleg hrvatskih polcrajin in Vojvodine s svoji.ni 'andidaturami osrečil samo še muslimanske kraje v Bosoi in Hercegovini ter Slovenijo. Tako postopanje nikak&r ni v interesu federativu-ga bloka, ki gre za tem, da doseže avtonomistič- .3 preureditev naše dlžave. Vodja bosansko-hercegovskih muslimanov dr. Spaho jc glede na te Radičeve nakane izjavil, da je že pri volitvah leta 1923 vlaganje Radičevih list po vseh okrajih v Bosni imelo za posledico, da je na primer v bibačkem okrožju, kjer je Radičeva lista ^obila samo 2300 glasov. muslimanska stranka vsled tcga izgubila tretji mandat na račun radikalov. Takšno postopanje ne more, tako izvaja dr, Spaho, povečati slaipnega broja mandatov tistih strank, ki so združene v Lloku, marveč jih more samo zmanjšati. Tudi mi odkl 11jamo Radičeve kandidature v pokrajinah, ki ne spadajo v njegovo območje, in to je pred vsem Slovenija. Iz istega razloga, iz katerega zavračamo velesrbsko komandj, tudi odklanjamo vsehrvatski jarem. Slovenec hoče saia o sebi odločevati ter noče nobene kuratele, nobenega jerobstva. Naše volilno geslo slove: Vsi Slovenci skupaj v enotno fronto za avtonomijo Slovenije, za suverenost in samovlado slovenskega ljudstva! Živcla slovenska >loga!