Blaž Marela: Priporočeno pismo Nande Krofar se je po dvajsetletnem učiteljevanju z vso silo vrgel na spoznavanje mile domovine. Poprej je imel o vsem tem spoznavanju svoje mnenje, sedel je v prijetni vasi, obrezoval drevje sebi in ljudem, vodil posojilnico, pel s fanti, sploh, bil je nekje zakoreninjen, kakor se to pravi v novi slovenščini. Potem so mu rekli, da to ni dobro, da je za zdravje in razvoj stanu škodljivo, iičitelj da je last vsega naroda, ne samo prijetne vasi sredi ravnine. Da, tisto je res, rad bi že živel v miru, pa spoznal je, da je neke vrste vojak, stisnil je zobe in šel na pot. Tri leta je hodil iz kraja v kraj, dodobra je spoznal milo domovino, ostre besede, ki jih je imel pripravljene za nekatere kričače, so splah^ele, začel je o vsem soditi prizanesljivo. Ko |e mitiulo tretje leto, je sedel nekje v Visokem bregu. Da, in ker tudi pouk zahteva spoznavanje mile domovine, je hodil z otroki na brib, gledali so v dolino, določevali strani neba, iskali velike vasi in mesta, sploh, spo znavali so domovino. Ko se je ob taki priliki vrnil domov, ga Je sprejela žena z razgretim obrazom: »Ježeš, pa prav danes si moral zdoma. "ismonoša je prišel s priporočenim pismom.« »Glej no, kaj pa je to takega!« je sko^nignil. »Toda ni ga hotel izročiti meni. Pridi sam Ponj, je rekel.« . v Nande je zamahnil z roko in pljunil. Sit -¦e že bil teh pisarij. Čez čas je pa le pomislil. ¦^revzela ga je radovednost in je vprašal: »Pa kakšno je bilo tisto pismo?« »I, kakšno!« se je zavzela žena. »Kakšna P* so pisrna? Zeleno menda in križem kražem Prevlečeno z nalepki in naslovi.« »Tako, tako,« je momljal Nande. »Pa ne pravim, kakšno je bilo na zunaj. Mislim, če je bilo uradno, ali je bilo naslovljeno osebno name?« »Tako, mislim, da osebno nate,« je neodločno rekla žena. Nande je sedel h kosilu in jedel počasi, počasi. Kdo neki mu mora poslati priporočeno pismo? Tako daleč v hribih živi in z nikomer nima stikov, čemu tedaj priporočeno pismo? Začela sta preudarjati z ženo, kaj bi lahko bilo. S sodnijo nimata opravkov, takih prijateljev tudi ni. Nenadoma je Nande poskočil, položil je prst na usta in dejal: »Že vem, kaj je v pismu!« Žena ga je pogledala začudeno. Nande se je ozrl na vse strani, kakor bi se bal, da ga kdo ne sliši, nato je zašepetal: »Poziv, naj vložim prošnjo za premestitev.« »Kaj ti pride na um!« je vstala žena. —'-»Poglej, Angelica«, je dejal Nande, »prav nič drugega ne more biti. Vidiš, spomnili so se na naju, nemara je kdo posredoval. Tri leta se že potikava po hribih, nemara se jim je zazdelo, da bi bil še kdo drugi potreben počitka na Visokem bregu in so se odločili. Nič drugače ne more biti.« Angelica je gledala nekam skozi okno. Da, to bi bilo nekoliko verjetno. Zahrepenela je po otrokih, ki so ostali tam daleč sredi ravnine in solza se ji je prikazala v očeh. Vendar je rekla: »Mogoče je pa le kaj drugega.« »Poziv za premestitev,« je trdovratno vztrajal Nande. Nič več ni mogel jesti, ves se je razburil, pot se mu je prikazal na čelu. Začel je gledati na uro. Komaj poldne je. Poštni urad v Globeli pa je odprt šele ob treh. Vendar je poiskal palico in klobuk. »Kaj že greš?« je dejala žena. . »Seveda,« je pokimal. »Ne morem strpeti. Končno je le prišla tista ura, da se bo nekaj izpremenilo.« Razgret in vesel jo je ubral po bregu. Da, bila je pomlad, kakor je sploh navadna v hribih, sonce in cvetje, vonj po nečem svežem, da bi lahko zavriskal tudi starec z razbolelimi pljuči. Nande je stopal kot dvajsetletni fant. »Glej no,« se mu je smehljal obraz, »vendar so se me spomnili. Dolgo je trajalo, skoraj bi že obupal. Toda v nedeljo bom zmolil očenaš zanje in če bodo v kratkem volitve, bom tudi glasoval zanje.« Potem je začel računati, kam bo šel. Vse- kakor kam v dolino, zakaj za hribe ni treba priporočenega pisma. Visoki breg je zadosti hudo mesto, še više ga skoraj ne morejo po- slati. Torej kam v dolino. Mogoče celo v ljub- ljene Dobravice. Da, če pomisli, da je pismo priporočeno, bi skoraj rekel, da mislijo na Dobravice. Zato mu sporočajo to tako slo- "vesno. Popraviti hočejo krivico. »Hm, Dobravice, Dobravice,« mu je pel korak. To se razume, da bo šel kmalu. Kaj pa hoče čakati v Visokem bregu? Doma je pač dom in otroci že komaj čakajo. Spočetka bo sicer treba nekoliko stiskati, stroški bodo veliki, počasi se bo pa že uredilo. Malo bo treba potrpeti. Ko je šel mimo cerkve, se je nerodno pokrižal. Tudi to je neka posebna stvar. V Dobravicah je še vera nekako bolj domača. Tam je nedelja praznik. Tu pa ... Zamahnil je z roko in pljunil. Ko je šel mimo župana in krčmarja Andraževca, je pomislil na njegovo pijačo. »Le počakaj, pošljem ti sodček poštenega vina, da boš videl, kakšno pijačo imamo pri nas, da te bo sram zaradi tvoje ponarejene!« Da, bil je radodaren in obljubljal je vse navzkriž. Ko je prišel v Globel, je manjkalo še nekaj do treh. Dvakrat je šel skozi vas, kakor bi si hotel vse natančno ogledati, potem je zavil /v krčmo. »Četrtinko pač lahko izpijem«, si je dejal, »saj danes bo praznik. Caka me priporočeno pismo.« Sedel je in pil. Svet se mu je dozdeval zmeraj lepši. Naposled življenje ni tako neznosno, nekaj časa se človek pokori, potem pride odrešenje. To je vse pametno urejeno, da je vsaj nekaj izpremembe. Zdaj mu je žal, da je nekoč klel tiste, ki so ga poslali na Visoki breg. Smehljaje je nalival vino v kozarec in pil. Ko je spet pogledal na uro, je bila ravno tri. »Pojdem,« je sklenil. »Prvi bom. Toda mudi se mi domov, gotovo je tudi Angelica radovedna, kam pojdeva.« Napotil se je na posto. »Priporočeno pismo imam,« je rekel skozi okence. Hotel je še povedati, da je v pismu poziv, naj vloži prošnjo za premestitev v drugi, boljši kraj, potem si je pa dejal, da je to pač njegova zasebna stvar. Zaspana gospodična je dolgo brskala med papirji, nato mu je prinesla veliko modro pismo. Nemirno je podpisal potrdilo, nato je odšel. Na cesti je obstal. S tresočo se roko je počasi odprl pismo in razgrnil papir. Nato je nekoliko pobledel. Bil je poslednji opomin podjetnika Markoviča, ki mu je pripeljal pohištvo na Visoki breg in ni še dobil plačila. Potegnil je veter in zaplahutal s priloženo položnico. »Seveda«, je dejal Nande, »Angelica le ni mogla verjeti. Dosti pa le ni manjkao, da bi bil poziv za premestitev, dosti ni manjkalo.. .