P R O S V E
SLOVSTVO
LITERARNA UMETNINA.
J OS. PUNTAR.
Nedavno je pisatelj Fr. Finžgar javno na-glasil, da je pri nas razumevanje umetnine zaenkrat se neznatno, češ, da povprečni bralec uživa navadno le snov, dejanje, in da obvisi večkrat na posameznih besedah, dočim se v globino življenja, ki ga je podal umetnik v lepi knjigi, ne uživlja in ne prodre vanjo. Zato je opozoril na potrebo, da mora poznavalec literature buditi in širiti razumevanje lepe knjige. (Glej »Nar. Dnevnik« 22. januarja 1924: poročilo o predavanju na Ljudski visoki šoli »O lepi knjigi in javnih knjižnicah«.)
Pisatelj Finžgar se je s temi besedami dotaknil prav perečega vprašanja. Ako hočemo svojo kulturo dvigniti na stopnjo splošne evropske kulture, potem treba resnično misliti na to, kako dvignemo med najširšimi plastmi našega ljudstva estetsko uživanje leposlovnih del, kako vzgojimo vsaj boljši del svojega naroda za razumevanje umetnin. Povsem umljivo je, da se povprečni bralec pri nas ne uživlja v globine leposlovnih del: saj prave vzgoje v tem oziru niti v višjih plasteh med nami do zadnjega časa bilo ni. Koliko časa pa imamo svoje znanstveni k e, ki bi se poglabljali v težke estetske probleme z vso znanstveno resnostjo in temeljito pripravo, kakor jo opažamo pri drugih narodih davno poprej! Zanimiv bi bil zgodovinski pregled o estetskem napredovanju pri nas, zanimiv tem bolj, ker preteče L 1930 sto let, odkar nam je zapustil svojo estetsko poslanico prvi naš leposlovec Prešeren v znameniti svoji satiri »Novi pisari ji«. Šele odkar imamo v Ljubljani univerzo, je začelo vidno naraščati zanimanje in globlje pojmovanje ne le za likovno umetnost in njene probleme v svitu raznih slogov in historičnega razvoja, ampak tudi za probleme lepe besede, lepe misli v leposlovni umetnini. Dr. Ivan Prijatelj in drugovi dopolnujejo na literarno historičnem polju delo tovarišev na umetnostno zgodovinskem polju. Do ustanovitve slovenske univerze naše iz-obraženstvo še nikdar ni imelo prilike v toliki meri in s toliko znanstveno resnostjo čuti in videti tostvarne probleme in zato tudi ni nikdar čutilo tiste notranje potrebe, nekoliko globlje razmišljati o estetskih in drugih vprašanjih. Le ožja družba leposlovcev in literar-
T N I D E L
nih kritikov je širila v leposlovnih listih svoje nazore brez pravega sistema. Redki so bili, ki so si mogli v tujini priboriti globlji in širši pogled v vprašanja, ki jih je omenil v svojem predavanju Finžgar; zato pa so postali voditelji naših leposlovnih listov. Gotovo je leposlovna kritika Stritarjeva in Levstikova dvignila okus in smisel slovenskega izobraženstva, vendar moramo reči, da je nastopila temeljita znanstvena kritika šele v prvem desetletju novega stoletja. Novo dobo napoveduje šele Žigon s svojimi analizami Prešernovih umetnin na temelju literarno historične in estetske vede.
Naj sodi kdo o Žigonovi metodi in njegovih nazorih kakorkoli, dejstvo ostane, da je on prvi zastavil pero tam, kjer ga s tako veščo roko in tako odločnostjo ni bil pred njim še nihče med nami. LTmljivo! Saj je on prvi družil v sebi z enako silo naobrazbo v umetnostni zgodovini z izobrazbo literarnega histo-rika in izvežbanega interpreta umetnin, navajenega ob dolgotrajnem študiju zakonov v Lionardovih slikah slediti tudi v zakone literarnih umetnin slovenskega pevca umetnika. Če pa je Žigonova zasluga, da je iznova in na s vojski način pokazal Slovencem v Prešernu umetnika, ki zavestno ustvarja in ho-toma oblikuje svoje umetnine po gotovem arhitektonskem zakonu, je gotovo zasluga dr. Prijateljeva, da je dopolnil Žigonovo intenzivnost v ekstenzivni smeri: dal je slovenski literarni zgodovini in proučevalcem slovenske lepe besede in lepe knjige tisto prepotrebno kulturno zgodovinsko š i r o k o p o t e z n o s t, ki odlikuje njegove »Uvode«, objasnujoče s celotno sliko kulturnih razmer pogoje, ki so dali Slovencem gotovega novodobnega »pisarja« z vsemi značilnimi potezami sodobnega življenja in stremljenja. Čim globlje prodre v svojem raziskavanju slovenska znanost v ustvarjanje poedinih slovenskih pisateljev, čim pazljiveje zbere vse podrobnosti, ki bi mogle pojasniti njihovo delo, čim intenzivneje se zamisli v poedine literarne umetnine, čim širje se razgleda okrog po domovini in po širšem svetu, da dobi idejne zveze na vse strani v sedanjosti in za preteklost, in čim bolj s srcem doživi poedine dobe v razvoju svojega naroda ob pogledu na splošni razvoj evropske kulture, — tem bliže bomo pravilnejšemu in boljšemu razumevanju naših ustvarjajočih narodnih genijev in njihovih del. Zakaj prvi pogoj za globlje umevanje umetnosti in naših umetnin je pač to, da imamo na najvišjem duševnem zavodu temeljite znanstvenike velike analitične in sintetične kakovosti,  učitelje, ki  s
srcem uče in goje to, kar so si izbrali za svoj poklic.
Sistematično in metodično urejena vzgoja našega občinstva (potom strokovnih predavanj, z gojitvijo mladinskih in ljudskih poučnih koncertov pod vodstvom najboljših naših strokovnjakov in umetnikov, z jasno estetsko vzgojno tendenco in izbranim sporedom, dalje z umetniško vešenostjo prirejenih in igranih iger naših odrskih višjih zavodov, s skrbno prirejenimi razstavami umetnin ob vodstvu dobrih razlagalcev in končno s posebnimi večeri, ki bi naj imeli za glavni namen uvajati odbrano občinstvo vseh slojev v umevanje resnično lepe knjige našega in tujega slovstva) — bi sčasoma dvignila okus občinstva. Ojačila bi se želja po poglobitvi v umetnine vseh vrst v taki meri, kakor si to želimo s Finžgarjem vsi, ki vemo, kaj je in kaj bodi vsakemu kulturnemu narodu — resnična umetnina.
Sodimo, da smo v Ljubljani na dobri poti k organizirani estetski vzgoji občinstva že par let. Rezultati se pokažejo še v večji meri čez leta, ko se vse delo izpopolni na- vse strani, tako da bo od njega imel duševni dobiček ves narod.
#    #    *
Razumevanje umetnin, kakršno si želi umetnik sam, ni lahka stvar. Niti za naobraženca ne. Kdaj more prodreti povprečen'bralec v globino življenja, ki ga je obdelal v narodnem historičnem romanu »Pod svobodnim solncem« pisatelj Finžgar! Kdaj se poglobiti v življenje, ki ga je zajel Jurčič v narodni zgodovinski drami »Tugomer«! Kako naj razreši vse skrivnosti Župančičeve »Dume« ali Prešernovega »Krsta pri Savici« celo naobra-ženec, če nima pri roki dobrega kažipota, vodečega v skrivnostni trenotek prve pobude in zamisli umetnine, v vse tiste okolščine, ki so umetnini dale poseben značaj in značilen oris življenja, določen odtis časovnih idej in stremljenj ter prav poseben smoter umetniške tendence!
Ali ni treba omenjenim delom temeljitega narodnopolitičnega pojasnila v kulturno historični smeri I
»Toda,« bo kdo tu vzkliknil, »pred znanstvenimi komentarji nas sam Bog obvarji!« Vzkliknil bo zlasti trop povprečnih gourman-dov, ki prisegajo le na čuvstveno uživanje, lagodno naslajanje iz mržnje do napornega razmišljanja o problemih, ki jih vsebuje vsaka prava večja umetnina. In vendar je dober komentar nedvomno za vsakogar potreben kažipot, ako hoče s tujo pomočjo prodreti v globine katerekoli umetnine. Saj ne gre pri umevanju in uživanju umetnin samo za čuvstveno sfero, saj gre cesto celo bolj za stvari, ki jih čuvstvo sicer doznava in na katere človek emocionalno odgovarja, ki pa užitek in estetsko ugodje zvišajo šele tedaj, ko jih razum do dna doume z logičnimi razlogi in
zaključki po dolgotrajnem razmišljanju in vztrajnem raziskovanju. In tu sem spadajo gotovo oblika, stil, tendenca in idejna vsebina; sploh vse, kar se da z eksaktno metodo ugotoviti. Čuvstveni del umetnine je pre-negotova, izpremenljiva, nedoločna količina, ki zahteva od uživatelja le obilo zmožnosti za podobno čuvstvovanje, kot ga je imel umetnik ob uri zasnove in rojstva. Od te strani je vsaka umetnina kaj nedoločljiva količina. Romantiki so zato rekli, da je »neskončna«. Čim neskončnejši je po svoji čuvstveni strani pro-učevalec in uživalec, tem lažje se približa oni čuvstveni vsebini, ki jo je položil umetnik v umetnino, zato pa tudi v večji nevarnosti, da preveč ne občuti; ne občuti i tega, kar umetnik sam absolutno ni občutil. In vendar, je poglobitev v čuvstvovanje ustvarjajočega umetnika eden izmed glavnih pogojev za globlje umevanje umetnin. Še večjega pomena pa je ona stran, ki spada v razumsko sfero in o kateri je zapisal Ernst Otto Hesse ob 60 letnici nemškega pesnika umetnika Arna Holza sledeče mnenje1: »Wer den Blick auf sein Lebenswerk richtet, wird zunachst dieses sehen: einen Arbei-t e r. Einen Dichter, dem es niemals zu viel ward, zu feilen und zu bosseln und zu ham-mern, bis das Wortkunstwerk sauber und untadelig nach der jeweiligen technischen Be-sinnung vor ihm lag. Arno Holz ist der groBe Handwerksmeister unter den Dichtern, den Begriff Handwerksmeister in seiner edelsten und positivsten Bedeutung genommen. Das ist das Deutsche an ihm, das ist das tJber-zeugende an seiner Kunst: dafl jedes Eek-chen, jedes kleinste Teilchen, jedes i-Tiipfel-chen erarbeitet ist und verantwortet werden kann. Was er an Theorien zu Papier brachte, ist immer aus diesem Handwerksbewufitsein heraus entstanden. Ihm wird das Technische seiner Kunst, der Wortkunst, Problem, weil cr stets den Dilettanten wie Beelzebub haBte, weil er wu6te, dafi' auch die Dichtkunst wie jede Kunst einer handwerklichen Grundlage bedarf, die — den gottlichen Funken des Produktiven vorausgesetzt — allein den Kiinstler, den ,*row^jc', den ,Macher' vom Pfuscher unterscheidet.«
Pri znanstveno utemeljeni razlagi umetnine gre torej v veliki meri za to, da se ločita dve duševni količini, izmed katerih spada ena v podzavest, k instinktu, prirojenem okusu, čuvstvu in srcu, dočim prištevamo drugo k intelektualni, logični sferi. Upoštevati moramo torej racionalno in iracionalno plat umetnine in se zavedati, kaj se da z znanstveno gotovostjo dognati in dokazati, kaj pa samo približno naznačiti po lastnem čutu in okusu. Ta del obsega subjektivno, dočim razumsko znanstveni objektivno stran razlage. Pravzaprav resničnega čuvstvenega do-
1 Frankfurter Zeitung 1923, št. 308: glej »Das liter. Echo« 1923, št. 17/18, str. 909.
23
jemanja brez logične analize sploh ni in biti ne more. Eno predpostavlja drugo, oboje stoji v medsebojni izmenični zveži, se dopolnuje v eno: v življenjsko popolno dojemanje.
Jasno je, da obsega subjektivna stran kaj široko polje, ki je dostopno vsakomur v večji ali manjši meri, čim bolj ali čim manj je kdo dovzeten za »čisto poezijo«. Prav tako jasno pa je tudi, da objektivna stran razlage ne dopušča nikomur — samovolje in poljubnosti, nego apelira na kriterije znanstvene metode. Razlagalec mora zato združevati pri svoji razlagi oboje, imeti mora obe dušni potenci do čim višje mere, če se hoče uživeti v vse probleme umetnine same, tikajoče se vsebine in oblike (»Gehalt und Gestalt«). Imeti mora poleg obilne sposobnosti za intimno sočuvstvo-vanje tudi mnogo sistematične izvežbanosti in veliko erudicije v znanstveni analizi umetnin, ker je strogo znanstvena analiza temelj in glavni pogoj vsake višje in globlje razlage ter ključ tudi za elementarno razumevanje in vrednotenje »umotvora«. Tiče se zlasti vsega, kar prištevamo k pojmu »kompozicije« in »arhitektonike«.
Pri znanstveni razlagi in znanstvenem ume-vanju umetnin je več problematičnih količin, o katerih še marsikaj ni docela pojasnjeno. Psihološka veda skuša dognati tudi tu vse z matematično eksaktnostjo in določiti zakone, tipe itd. Vsekakor pa je za znanstvenika dvoje vrlo zanimivo: početna zamisel in zadnja poteza na dovršenem delu, to je zgodovina, biologija umetnine. Tu je vsak migljaj umetnikov dobrodošel, bodisi pismo, rokopis ali mala neznatna omemba, celo dobrodošla pa je točna izjava, kot n. pr. Župančičeva o »Dumi«, ko izjavlja svojemu obiskovalcu:2 »Meni je pesem izliv vse notranjosti, zdravja in moči, tako da se mora sama zapeti; sicer je lažniva in zato slaba. Verzov bi lahko izdal vsak mesec celo knjigo, če bi menil, da je pesnikova glavna dolžnost tiskati papir; a to bi ne bile pesmi, temveč neodkritost in nare-jenost v platnicah. Pesem je nekaj popolnoma svojega. Vedno pišejo, da samo sanjarimo in da pred realnostjo nalašč zapiramo oči. Jaz morem reči, da gledam svet prokleto realno in da realno mislim, a kadar pišem, ne kontroliram ničesar več, temveč zapiše m verz, kakor se mi je sprožil sam.3 Kako se mi pesem rodi? Dolgo se borim z razi i č n i m i vtisi in doživljaji, s e m u č i m ž n j i m i i n j i h s p r a v 1 j a m v s k1ad, dokler ne pride minuta — i n t e d a j je vse na r e j e n o.3 Včasi napišem pesem brez priprave, kajti vse življenje je, najboljša priprava. ,Duma' mi je blodila po glavi ne vem koliko let — že od tistega Časa, ko sem napisal ,Z vlakom' — I e ta   in  leta  se  mi  je  ta  snov  p o -
3 Cankar Izidor: Obiski, 1920, 170/171.
! Podčrtal jaz. — Enako je delal Ivan Cankar.
etiški-oblikoval a.* V ,Dumi' sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mize-rijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje.«
Dragocena izpoved pesnika umetnika samega o najlepši in največji svoji umetnini, izpoved o rojstvu in oblikovanju, o nje smotru in tendenci, o nje obliki! In vendar radovedni raziskovalec še ni zadovoljen s temi dokaj točnimi podatki. Kje se je rodila in kdaj pesem »Z vlakom«! To treba vedeti, če se hočemo vživeti v umetnikovo razpoloženje in hotenje, ki je oblikovalo novo pesem, »visoko pesem« o domovini. »Z vlakom« je bila prvič natisnjena v aprilski številki »Slovana« 19j04? Kdaj jo je pesnik napisal, ob kateri priliki in kdaj oddal v natisi Malenkost, a važna za znanstvenika, za natančnega raziskovalca, ki hoče imeti med umetnino in pesnikovim- isti-nitim življenjem, s prav gotovim življenjskim dogodkom jasno določeno zvezo radi pravilnega umevanja njegovega dela vobee in p6: edinih umetnin še posebe. Saj mu gre tudi za tisti zunanji okvir, v katerem se je spočela in porodila. Čim točneje je orisano pesnikovo psihološko obeležje, čim natančneje določen trenotek in pobuda rojstva, tem pravilnejša more postati končna sodba o njegovih. delih in po njih o njem kot sinu gotovega naroda v gotovih življenjskih prilikah. Da nam je Prešeren o svojem »Krstu pri Savici« zapustil tako važne podatke, kakor jih je o »Dumi« Župančič, kako drugačne bi bile sodbe o njegovi umetnini in njem. Tako pa je tisto pismo iz avgusta 1836 Čelakovskemu prineslo veliko zmedo med ocenjevalce in razlagalce doslej še vedno največje slovenske pesniške umetnine. Koliko truda stane znanstvenika, ki hoče do vseh globin in skrivnosti umetnine velikega genija, priča vprav vprašanje »Krsta pri Savici«, o čigar tendenci in umetniški vrednosti se je napisalo pre-obilo napačnih mnenj in trditev, ker niso bile Vse historične okolščine rojstva »Krsta« jasno dognane, vse intimno ozadje. te prve naše veleumetnine točno orisano, neznana pa bila popolnoma intimna zveza med njim in njega predhodnico »Dem Andenken des Mathias Zhop«. Je namreč v prav tako ozki zvezi s »Krstom«, kakor je Župančičeva »Z vlakom« z njegovo »Dumo«. Velja pac tudi za urae-vanje Prešernovih umetnin isto, kar pravi Župančič o svojih, da »druga drugo nekako pojasnuje in drži«, da se »medsebojno komentirajo« in cla so »posamezne nekako iztrgane   iz   čuvstvenega   in   umskega   kom-
* Podčrtal jaz. — »Krst pri Savici« je Prešeren oblikoval od julija 1835 do jan. 1836.
*  Prim. »Glasnik profes. društva« 1923, zv. 10, str. 417 si.: dr. Kovačičev poskus komentarja Župančičeve »Dume«.
24
pleksa« ter da zato ne morejo tako vplivati.0 Za umevanje poecline umetnine treba torej poznavanja vseh drugih del umetnikovih v historični zapovrstnosti, tako kakor so se porajala drugo za drugim. Zato je čim t o č n e j še d a t i ra n j e v s a k e g a še tako majhnega delca velike važnosti pri pogledu na organsko celoto, ki jo tvorijo resnične umetnine, porojene tako, kot pripoveduje Župančič o rojstvu svojih del, češ: »Mehi je poezija izliv neke napetosti v človeku. Ta izliv je tem bolj krepak, tem bolj v zvezi z življenjem, tem več globin in več širin obseva, s čim večjo intenzivnostjo je poet gledal svet in čim intenzivneje je živel z umom, voljo in strastmi. Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega, približevanje centru.7 V stvarjanju se človek bliža Bogu. To stvarjanje je slepo, a bolj bistfogledo kot ves intelekt;8  Takrat čutim,
fi Cankar Izidor: »Obiski«, str. 171. — Prim. mojo razlago »Krsta pri Savici« v Dantejevem Zborniku 1922/23.
7  Isto so trdili romantiki: »In Centro ist...«
8   Zanimiva izjava za presojevanje enega najza-motanejših vprašanj pri presojanju, kaj spada v zavestno hoteno sfero in kaj ne. Vprašanje umetniškega ustvarjanja je načel pri nas vseuč. prof. dr. Veber v L j. Z. 1922. V N. Freie Presse 1. I. 1924, št. 21334, je napisal pod naslovom »Das Problem der kunstlerischen Gestaltung« dr. Arthur Haber-laridt svoje kritične pripombe h knjigi Hansa Prinzhorna (Bildnerei der Geisteskranken. Ein Beitrag zur Psychologie und Psychopathologie der Gestaltung. Berlin, 1922). Prezanimiva pa je posebna pripomba nekega A. F. S. koncem Haber-landtovega članka, češ: »Da man aber heute gerade in solchen allerprimitivsten Produkten etwas wie »Genie« zu erkennen beliebt und Abwesenheit alles techniscbgeschulten Koiinens allein scbon als Zeichen von Talent gilt, so ergibt sich, dafi man solche Werke wie die oben besprochenen (namreč — norcev in duševnih defektnežev), die, gleich den Kunstbauten von Vogeln oder Insekten, gewissermaBen als Naturprodukte gelten konnen, mit Kunstwerken verwechselt, die nichtbloB z w a n g s 1 a u f i g e luBerungen eines s e e -11 s c h en T r i e b 1 e b e n s š i n d, s o n d e r n d e -ren Wesen eben darin bestelit, daB die i m TJnt e rb ewu B t s e in en t s tanden e n V o r s t e 11 u n g e n g e s i c h t e t, g r u p p i e r t ti n d m i t H i 1 f e e i n e i- i r g e n d w i e (a u c h a u t o d i d a k t i s c h !) g e s c h u 11 e n T e c h n i k z u e i n e r k ii n s 11 e r i s c h w i r k e n d e n K o m -position verarbeitet und ausgebaut ^erden. DaB nun diese letztere Tatigkeit in vieler Hinsicht hemmend wirkt, ist ja leicht ein-zusehen. Darum bleibt auch die Ausfuhrung fast immer hinter der urspriinglichen Idee des Kiinst-lers zuriick, darum wirken . Entwiirfe, Skizzeu, Improvisationen meist »kiinstlerischer« als fertige, durchgebildete Kunstwerke. Wo nun solche Hem-mungen von vomherein ganzlich wegfallen, wie
da ni ničesar okrog mene kot neka moč in žarenje na vse strani. Svet je takrat kot velikanska klaviatura, in če pritisneš in vprašaš: Si tukaj? — ti odgovori v zvoku duh: Sem.9 Čim večji je umetnik, tem obsežnejša je klaviatura, in če bi bil popoln, bi mu pel ves svet. Laž je pa tisto, če človek v trenutkih; ko ni v njem sile, hoče markirati to veličino. To je verzificiranje, hinavščina, umetnost je pa resnica sama...10 Ko bi bil umetnik popoln, bi v vsaki dobi vse sprejemal, a tega ne more; zato mu pravite, da se razvija. V tem stadiju m u p o 1 n i j o dušo ta vprašanja, v naslednjem se mu obzorje širi, predstavljajo se mu novi problemi, ki jih t r e b a n a s k o -c i t i.. ,«10
Zopet važna izpoved za znanstvenika, ki mu je za psihološko obeležje umetnika v danem trenutku in v danem stadiju ter za zvezo med tem in življenjsko realnostjo, ker v pravi umetnini odseva in mora odsevati vsaj nekaj resničnega življenja.
Zato je prevažno vprašanje za temeljitega analitika, da ugotovi z vso točnostjo ravno gotov stadij za gotovo umetnino — radi globljega razumevanja umetnine in pesnika. Tu bi mogel najbolje pojasnjevati seveda le — pesnik sam ali kdo izmed intimnejših prijateljev, hranečih žive spomine na vse okolščine, ki so dajale pobudo in hrano umetnikovemu življenju.
bei Geisteskranken, aber auch bei Hypnotisierteh, bei kleinen Kindern, im Traumleben u. s. w., entstehen, sobald ein gewisser Fo mita lent vorhanden ist, manchmal ganz wunderbare Gebilde von ergreifender Ausdrucks-stiirke. Das Wesentliehe und Entschei-dende eines solchen Prozesses liegt aber eben i m Vorhandensein des besa g t e n Formtalents, das a u f eine na-ttirliche Anlage zuriickgeht und vor-erst durchaus instinktmJiBig wir k t, auch von anderen geistigen Eigenschaften gahz unabhangig ist — wie denn zum Beispiel sonst recht unintelligente und ungebildete Menschen Verse (Schnaderhiipfeln!) oder eine wirksam ge-baute, wenn auch inhaltlich unbedeutende Kede zu improvisieren imstande sind. Dieses angebo-rene Formtalent kommt natiirlich bei geistig Kranken ebenso vor wie bei geistig Gesunden und da es sich bei ihnen meist vollkonimen hemmunglos auBert — ohne Kiicksicht auf Pu-blikumswirkung, auf anerzogene Begriffe von Kunst, selbst auf Forderungen der Logik —, so bringt er bei entsprechender Starke auch so tiefgreifende »kiinstlerische« Wirkungen hervor. D e m eigentlichen P rob le m der kuns t -lerischen Gestaltung (die zum groBen Teil ein bewuBter V organ g* ist) mag man f r e i 1 i c h d a d ure h n i c h t v i e 1 n a h e r gekommen sein.« — Prav! 8 Prim. pesem »Nočni psalem«! 10 Podčrtal jaz.
25
Komentirane izdaje umetnin v psihološki popolnosti še nimamo. Bile bi najboljši voditelj po hramu vsake umetnosti, ker bi češto odpadel očitek, češ, da so te in te pesmi »pretemne in pretežke« in »da je treba zanje preveč šolane inteligence« za pravo uživanje. Zakaj »intuicije«, ki ni stvar uma in ki jo n. pr. Župančič zahteva od bralca svojih pesmi, nima vsak či-tatelj, cesto tudi ne — znanstvenik. Prav radi tega je treba — razlage, ki je seveda ne bo vršil poet in umetnik sam, nego v to poklicani — interpret, kakor to Župančič sam prav dobro naglasa, češ, da nekateri od umetnika zahtevajo, naj ustvarja in obenem pedagogizira, kar pa da ni umetnikova dolžnost: »Umetnik naj ustvarja, kritiki in drugi podobni ljudje pa naj pedagogizirajo. Kadar Jakopič naslika sliko, ali naj še napiše razpravo, kako naj jo ljudje gledajo in kaj naj si pri tem mislijo! V momentu ustvarjanja ni sploh nobenih računov več.11 Takrat človek bruha v/, sebe, kar se je dolgo nabiralo v srcu, in se za vse drugo ne meni.15
Kdor tako ustvarja, ta gotovo ne more »po programu delati«; ta tudi res ne misli ne na tega ne na onega, temveč nase, kadar piše. Zakaj stoji: »Kar je v srcu> mora v besedo. Pojem, kar čutim, in ker sem izšel iz naroda, čutim ž njim in zanj.«
Tudi take izjave so prevažen donos k stališču kritika, ker ga opozarjajo na umetnikovo stremljenje in mišljenje, na občo njegovo »konfesijo«, ki je potrebna pri presoji celotnega ustvarjajočega genija. Za presojo, vsake umetnine je potemtakem treba globljega študija najrazličnejših vprašanj, ki se strogo ne tičejo njene vsebine in forme, kakršna je zajeta v določeni umetnini; treba je marveč seči čez okvir in pritegniti na pomoč tudi ono življenjsko okolico, ki tvori umetnine — intimno ozadje. Vsekakor pa je določitev miselnega in čuvstvenega hipa, ko je umetnina umetniku kot v zametku in v bistvenih obrisih organske celote več ali manj že jasno pred očmi, več ali manj gotova stvar. Od tu dalje se pričenja prezanimiva pot oblikovanja vse tja do končne poteze v dovršeni obliki. To je tisto delo, ki cesto ni prav nič prijetno niti za najbolj nadarjenega genija, kadar ustvarja umetnino. To velja za likovno kot za glasovno in besedno umetnost.
Kdor hoče' umetninam do dna, mora torej seči prav daleč nazaj v njih rojstno dobo, poglobiti se kar največ možno v vse intimne okolščine tistega, ki je spočel in rodil nov estetski organizem. Zanj mora veljati osnovno pravilo, da treba za vsako ceno dognati vse podrobne podatke, osvetljujoče neposredni povod: gotov življenjski dogodek, doživljaj in dušni pretresljaj. Zakaj šele vsi dognani
11 Prav dobra označba momenta ustvarjanja. n Obiski, 176.
biološki podatki iz postanka umetnine morejo nuditi znanstveno trdno podlago za vse to. kar je miselnega in čuvstvenega zajetega v novem »umotvoru«.
Umetnina in umetnik sta dve odgovarjajoči si količini, ki druga drugo pojasnujeta in v gotovem oziru dopolnujeta. Kdor pozna očeta od vseh strani, more do gotove meje sklepati že vnaprej tudi na karakteristične poteze njegovega otroka in narobe. »Sobald die kiinstlerische Funktion cles Wort-ausdruckes ergriindet wird,« pravi O. Wal-zel,13 »ist auch schon das schwierige Gebiet der Wechselbeziehung von Gehalt und Gestalt betreten. Denn nach der kiinstlerischen Funktion des Wortausdruckes fragen heiBt, d en Gehalt erkunden, der in der Gestalt ent-halten ist. Eine ungemein miihsame Aufgabe, die vielleicht iiberhaupt unlosbar scheinen kann. An Goethes Lied ,Der du von dem Himmel bist* ergibt sich, daB der echtkiinst-lerische Wortausdruck des Gehaltes iiber alle Grenzen der Begrifflichkeit hinausgeht. Wir erleben nur diesen Gehalt, er wird uns nicht in logischen Worten mitgeteilt. Der Dichter selbst spricht durch die Gestalt des Kunst-werkes, die sich ihm wie etwas Selbstver-standliches aufdrangt, etwas aus, das er anders gar nicht sagen komite. Goethe for-derte in diesem Sinne, daB man ihm Gleich-nisse nicht verwehre, er erkannte, daB er sich anders nicht zu erklaren wiiBte. Solcher Gestaltausdruck des Gehaltes gilt selbst dem Dichter wie ein Wunder, und wie ein Wunder muB er auch hingenommen werden von dem Leser. Wer aber hatte den Mut, irgendwelche Gesetze im Keiche der Wunder zu bestimmen! Trotzdem gliickt es in einzelnen Fallen, ge-wisse allgememgiiltige Zusammenhange von Gehalt und Gestalt des Dichtwerkes (des Kunstwerkes iiberhaupt) zu entdecken. Al 1 e r Gehalt gehort in s Gebiet der Welt-anschauung. Wirklich 1 a B t sich erweisen, daB unter Umstanden Unterschiede der Weltanschau-ung zu Unterschiedenkiinstle-rischer Gestaltung fiihren.«1* Prav! Kakšen svetovni nazor odseva iz ko-rintskega, kakšen iz jonskega in kakšen iz dorskega sloga ! Isti, kakršen odseva iz Evri-pidovih, Sofoklejevih in Ajshilovih dramskih umetnin. Jonski je »apoliničen«, a korintski razigrani, razkošno svobodni »dijonizični« slog. Oba odgovarjata v pesniški umetnosti gotovim oblikam: prvi spada k vezani in točno določeni »nomični«, drugi pa k razvezani, prosti ali »ditirambični« obliki tako-zvanih »djzokelvfieva sistemov«. Kdaj se pojavijo! Vzporedno s korintskim slogom ...
13  Glej »Neue Freie Presse«, 1923, št. 21243 (4. nov.), kjer je objavljeno Walzelovo predavanje na septembrskem tečaju, glaseče se: »Gehalt und Gestalt im dichterisehen Kunstwerk,«
14  Podčrtal jaz.
26
Župančič izjavlja16 o svojem prostem ritmu in svobodnem verzu, da ga je iskal že na gimnaziji, pojasnujoč hkratu, da nanj ne vpliva nič, česar ni sam notranje doživel. Šele potem da se mu lastna izkušnja strne s tem, kar je že kdo podal in kdo drugi našel. Ta pripomba velja vprašanju, če niso tuji moderni pesniki vplivali na porabo prostega ritma v »Caši opojnosti«. Priča nam o prirojenem Župančičevem nagnjenju k tej obliki, ki je bila svoje dni znak »svobodne poezije«. Smemo sklepati iz tega dejstva tudi na Župančičevo nagnjenje k panteizmu in »idealizmu svobode«! Po tipološki razpredelbi Dilthe-yevi, kateri sledi tudi O. Walzel, bi se dalo i njega opredeliti. Walzel namreč pravi: »Fiir meine Zwecke besonders wertvoll ist Wilhelm Diitheys rein geistige, durchaus nicht psvcho-logistische Feststellung dreier Weltanschau-ungstvpen. Einerseits zwei Tvpen, die die Natur unbedingt dem Geist unterwirft. Dort Materialismus und auf Naturerkenntnis ge-griindeter Positivismus, und als deren Gegen-satz der ob j ek ti ve Idealismus der P a n t h e i s t en und P a n e n t h e i s t e n.16 Hier der Idealismus der Freiheit. Dem ersten Typus gehoren an Demokrit, Lukrez, Epikur; in neuerer Zeit Hobbes, die franzosischen Enzvklopadisten und der Materialismus des neunzehnten Jahrhunderts, Comte, Avenarius, Mach. Dem zweiten Typus: Heraklit, die strenge Stoa, Plotin, Spinoza, Leibnitz, Shaftesburv, Goethe, Schelling, Schleiermacher, Hegel. D e r Idealismus der Freiheit16 besteht bei Platon und Oieero, in der christlichen Spekulation bei Kant, Fichte, Schiller. — Die Idealist en d e r Freiheit s in d die W i 11 e n s -menschen, denen sittliche Selbst-bestimmung alles gilt. Die Person-lichkeit macht sich unabhangig v o m W e 111 a u f. W e n n s i e v o n i h r e m Gott sprechen, so denken sie an e t w a s R e i n g e i s t i g e s , d a s h e r r -scherhaft der Welt oder Natur g e g e n iib e r s t e h t.16
Zupančičev idealizem in njegovo svobodo-Ijubje se skladata z vsebino m obliko njegovih umetnin. Iz tega bi sledilo, da je res neka zveza med svetovnim nazorom ter med obliko in vsebino umetnikovo, da torej smemo upravičeno po umetnini sklepati tudi na umetnikovo duševno uglašenost. Radi tako važnega odnosa med umetnino in umetnikom je treba tudi čim točneje ugotoviti vse, kar spada k jasni sliki umetnikove osebnosti. Čim točnejši življenjski podatki, tem lažje je — umevanje umetnin. Ker pa človek živi v družbi, določeni družbi, zvezan s tisočerimi vezmi, treba ugotoviti tudi jasno sliko socialnih razmer, v podrobnosti orisati ozadje in tradicijo, ki vpliva na umet-
15 Obiski, 172. »* Podčrtal jaz.
nikovo stremljenje in na umetniški izraz in značaj umetnine.
Kako naj n. pr. dočutimo in doumemo veli: kana Balzaca, ako ne poznamo historičnih^ političnih, socialnih okolščin, radi katerih je delal in od katerih so se porajala njegova dela! Niti kongenialni človek jih ne more v sebi docela preživeti, če se ne vživi obenem v njihov genetični postanek iz časa in prostora. Nujno je zato, da študira njihove gene-tične vire ne samo iz umetnikove, ampak tudi iz psihe njegovega časa. Kdor bi hotel umetnika samo iz besed dočuvstvovati, bi dobil v sebi potvorjeno sliko in njegovo estetsko čuvstvo bi ne bilo polnovredno. Zato treba umetnino motriti z ozirom na to socialno ozadje, iz katerega se je dvignila in ki proseva iz nje vsebine. Presojati jo tudi z ozirom na historični razvoj stila, vzporejati jo tudi z drugimi sorodnimi umetniškimi po-javami, da se omogoči neke vrste objektivna sodba o njej.
Ločiti je pač treba vse, kar je več ali manj last prednikov, od tega, kar je neizpodbitno svojski izraz umetnikove osebe. Treba je to radi cene, ki jo pripisuje umetnostni in leposlovni zgodovinar originalnemu ustvarjanju in originalni ustvaritvi umetnikovi.
#     *     #
Velik napredek v smeri vsestranskega ume-vanja umetnin pomeni »Handbuch eter Lite-raturwissenschaft«, ki je pričel 1923 v sešit-kih izhajati pod vodstvom dr. Walzela, vseuč. prof. v Bonnu.17 Kakšni vidiki vodijo pisce posameznih literatur, je razvidno iz oglasa, priloženega sešitkom v svrho reklame. Tu se naglasa med drugim: »Lessing, Herder und die Romantik hatten Dichtung und deren Ge-schichte mit immer feinerem Spiirsinn erfaBt. Seitdem hat sich der Horizont machtig ge-weitet. Andere Erdteile sind in den Erkennt-niskreis des Europaers gezogen worden. Was damals intuitiv geahnt wurde, ist heuto der wissenschaftlichen Forschung zuganglich, und so weit sehreitet nun die Wis-sensehaft der jiingsten Zeit, daB sie auf der Grundlage der ge-s chichtlich-kritiseh en M ethod e zurphilosophisch-asthetischenBe-t r a c h t u n g der D i c h t w e r k e und zum lebendigen Erfassen ihres mensehlichen Gehaltes kommt. Aus-blicke auf die bildende Kunst nach den modernen kunstwissenschaftlichen Begriffen fiagen zur wechselseitigen Erhellung von Dichtung und Kunst bei. Damit wird unser Werk als Wahrzeichen und Wegweiser einer modernen, weitaus mehr kiinst-lerischenMethode gelten konnen, neue Gebiete zum GenuB und zur Belehrung dem Laien erschlieBen.«  Značilen je tudi ta od-
17 Izdaja »Akad. Verla^sgesellschaft Athenaion, Berlin-Neubabelsberg-.
stavek: »Wo das Wort, der Begriff nicht ausreicht, da setzt das anschauliche Bild ein. Ein reiehes, sorgfaltig ausgewahltes Ab-bildungsmaterial erleichtert das Verstandnis der dichterischen Erzeugnisse. Bas Bildnis des Dichters, seine Schrift ist oft ein Schliissel zu seinen W e r k e n , die Einsicht in seine engere und weitere Umwelt fiihrt kulturgeschichtlich in den Geist der Zeit ein. Besonders ist das bei fremden Lite-raturen und entlegenen Zeiten erwiinscht und notwendig.«
Vkolikor smo se približali temu stališču v slovenskem slovstvu, se imamo zahvaliti trem znanstvenikom in estetom: dr. Žigonu, dr. Prijatelju in dr. Cankarju. Žigonova komentirana izdaja Prešernovih Poezij bo pričala o takem modernem pravcu v pojmovanju in razumevanju slovenskih umetnin, pričala glasno, da mora interpret umetnin biti nele razlagalec besed in poetiških figur, nego vse kaj več — človek z globokim občutjem in temeljitim znanjem, človek z dobro estetsko in zgodovinsko erudieijo ter prožno sposobnostjo — zagl obiti se v oblikujočega umetnika od prvega hipa snujočega in oblikujočega uma ter razumeti vse delo njegovo do zadnje poteze na dovršeni umetnini. Kdor si je ob likovni umetnosti izvežbal oko in si pridobil jasen pogled v estetske in druge probleme, tikajoče se katerekoli umetnine, ta se sme pač staviti v vrsto mož, ki so za Lessingovim »Laokoonom«, Winkelmannom in bratoma Schlegeloma ustvarjali podlago za pravilne pojme o umetnini in umetnikih tudi na pesniškem polju. Velika zasluga Walzelova je, da je prenesel Wolfflinove pridobitve18 na literarno polje. Zakaj res je: »Die kiinstlerische Gestalt von Dichtwerken zu bezeichnen, begniigt man sich meist mit einer sehr niedrigen Mathematik der Form. Man sagt, welčhe Verse otler" auch welche Strophen vorliegen. Man redet von Figuren und Tropen und erwahnt besten-falls blb-B beim Drama den oder jenen Zug des kiinstlerischeri Aufbaues. Ich strehe riach 'einer hoheren M a t h e m a t i k der Form.«18
Isto hoče pri nas šola »arhitektonikarjev« s svojimi analizami umetnin, s svojimi razlagami medsebojnih odnosov v delih in v celoti literarnih umetnin, kjer je to možno in potrebno. Zato jim je po očitani »matematični esteticnosti« prav prijetno zadoščenje, ko či-tajo besede, kot jih je izgovoril pred odličnim mednarodnim občinstvom mož z veliko avtoriteto, češ: »Doch auch Gundolf ble^bt meist bei der Wortwahl stehen und zeigt ncht. wie aus Worten ein dichterisches Ganzes sich
18  Kmistgeschichtliche   GrundbegTiffe.   Das  Problem   der  Stilentwickelung  in  der rieneren Zeit. Muncben, 1915. — O. Walzel: Wechselseitige Er-bellung der Kiinste. Berlin, 1917. 10 N. Fr. Presse, 1923, 4. nov. — Podčrtal jaz.
auf baut, sei es eine Erzahlung oder ein Drama oder auch ein lvrisches Gedicht. Gerade Fra-gen des kiinstlerischen Aufbaues haben durch W61f f lin wesentliche Klarung erf ahren. Wer beiWolfflinindieSchulegegangen ist, f iihlt auch a n Dichtungeri star-ker, wie Teil sich an Teilfiigt und nach welchem Gesetzdie Teile sich zu einem Ganzen ordrien. Es ist, als erorterte Gundolf an einem Gemalde nur die Farbenwahl, nicht aber die Verteilung der Farben, nicht die StellUrig, die innerhalb des Gemaldes der einen Und der anderen Farbe zukommt, nicht die Bedeutung, die das Ver-haltnis der Farben zueinander in dem Gemalde hat. Er bleibt, indem er von Wort-kunst spricht, auf der Stufe einer Grammatik stehen, die bestenfalls die Worte erwagt oder die einfachsten grammatischen Rektioneri. Schon eine Beobachtungsweise, die den ge-gensatzliehen svntaktischen Brauchen von Dichtungen nachgeht, f iihrt weiter, f iihrt zu einer hoheren Mathematik der Form.« Taka točna izjava leta 1923 je najboljši odgovor na kritike Žigonovih razprav o tret-jinski in tercinski arhitektoniki v Prešernu. Njegove analize, njegovi iz Prešernovih umetnin izkopani zakoni o odnosih sestavnih delov med seboj in razmerij do celote samo pričajo, da je slovenski znanstvenik riezavisno sam dospel do istih rezultatov, ki jih ugotavlja slovita nemška analitična šola šele dobrih 15 let za njim.
Stavek: »Ich strehe nach einer hoheren Mathematik der Form« je — summa poetica. Nečastna ni ne za Prešerna in ne za njegovega interpreta Žigona.
Slovenska znanost stoji na polju proučavanja literarnih umetnin na sodobni višini, ko stremi za »višjo' matematiko oblike«.
NARODNA PESEM.
A. RES.
1. Narodna pesem je v romantiški luči.
Ko je čuvstvo, ta živi vir lirične pesmi, usehnilo v pesku kritičnega umovanja in je več ali manj duhovito besedovanje v skrbno počesanih in gladko, po določenih estetskih pravilih narejenih pesmih povsem zagospodovalo na Parnasu, je romantiški mogočni val odnesel to izumetničeno zgradbo umirajočih želja in stremljenj, poživil zamorjeno čuvstvo in vrnil liriki srčno kri, ki brez nje ne more živeti. Tam, kjer je absolutizem z gnusom videl le mrtvo, zaničevano maso, je romantika odkrila živ organizem, del svetovnega, vseoživljajočega duha; tam, kjer je absolutizem videl le orodje in podčloveka, ki je le zato tu, da zanj dela in izkrvavi, je romantika zagledala narod, njega moč in silo, njega zgodovino in slavno preteklost in dvignila iž  njega  neizmeren  zaklad:   dušno
28