Anthropos 55 (1): 139–143 | issn0587-5161 | e-issn2630-4082 
Recenzija 
Raid Al-Daghistani, Razmišljanja oislamu: zbrani eseji 
Andrej Ule 
Univerza v Ljubljani andrej.ule@guest.arnes.si 
©2023 AndrejUle 
Raid Al-Dagisthani, pri nas že znani strokovnjak za islamsko filozofijo in mistiko iraško-slovenskega rodu, ki deluje v okviru Centra za islam­sko teologijo Univerze v Münstru, je letos pri založbi Logos izdal izbor svojih kratkih prispevkov na duhovne teme v jutranjih oddajah Prvega programa Radia Slovenija, Duhovna misel. V teh prispevkih je zajel zelo širok in razvejan šop tem, ki segajo od duhovnih razsežnosti posta do duhovnih stanj in doživetij v sufizmu, od prerokov (Abraham, Moha­med,Jezus)dosufijskeetike, odkljucnihislamskihin zahodnihfilozofov (npr. Al-Kindi,Al-Ghazali,Avicenna,IbnAl-Arabi,Aristotel,Heidegger, Wittgenstein) do mistike nasploh (npr. razmerje mistike in logike, bit in smrt, obstoj in kontemplacija), od odnosa med islamom in kršcanstvom do estetikeislama idr. Pri tem jeuspelvkoncentrirani oblikizajeti inpo­datiosrednjatežišcaobravnavanihtemterobtemizrecišekakoaktualno duhovno-eticno poanto. 
Kljub tej raznolikosti in širini lahko v podanih prispevkih zasledimo nekaj temeljnih tem in tudi misli, ki so prisotne v vec prispevkih, npr. misel o tem, da islam izvorno stremi k harmonizaciji dveh svetov (stvar­nosti),vkaterihživiclovek,notranjegainzunanjega,miseloresnicnisvo­bodi, ki naj bi bila v clovekovi zmožnosti za samoodpovedovanje in za samonadzor vprico zavedanja o Presežnem, kar mu omogoca preseganje omejitev njegoveganaravnega stanja, pamisel o uskladitvimisticne kon­templacije ssocialnim angažmajem,npr.vpožrtvovalni skrbizabolne, nemocneinrevne,termiselotem,dapravamistikanepomeniiracional­nosti, ezotericne sentimentalnosti ali sovražne sentimentalnosti, temvec dinamizacijoduha,razširitev zavesti, celovitejše spoznanjeresnicnostiin predrugacenje lastnega znacaja. Avtor od tod v nekakšnem kantovsko­misticnem obratu sklepa, da prava mistika »predstavlja pravi ›eksisten­cialni revolt‹ proti vsakršni obliki nedoletnosti, brezbrižnosti, ignoranci 
https://doi.org/10.26493/2630-4082.55.139-143 
Andrej Ule 
in ravnodušnosti« (str. 41). Clovek zato ne potrebuje le »Sapere aude«, tj. upati si misliti z lastno glavo, ampak tudi »pogum za duhovni napor in vzpon k ›skrivnosti‹«. V tem smislu avtor postulira, da mistika ni proti­razumska, temvec kvecjemu nadrazumska. Temelji na bitnostni izkušnji oz.neposredniizkušnjiBiti,obenempatovednostzmorepretvoritivno­tranje zrenje in spoznanje. 
V neposrednem nasprotju z dogmatizmom islamskih dogmatikov in fanatikovpravoverjaavtorugotavlja,dazavest,kisloninamisticnemspo­znanju enosti Biti, »lahko ponudi trdno podlago za etiko strpnosti do vsakršne drugacnosti in osnovo za sprejemanje raznolikosti. Kultivira­nje takšne zavesti in drže je jedro klasicnih sufijskih naukov, katerih cilj je med drugim uresniciti solidarnost in socutje s celotnim stvarstvom. S tem pamuslimanskimistikiposkušajouresnicitiideal,kigajepostavilže sam prerokMohamed, kojedejal:›Vse stvarstvo jeotrokBoga‹«(str. 48). V tem smislu avtor ugotavlja, da je osnovna vrlina, ki jo izpostavlja mi­sticna etika islama, ravno »junaška velikodušnost«. To pomeni »aktivni in efektivni altruizem, ki ne pomeni le strpnosti in solidarnosti, temvec zavestno in resno skrb za drugega« (str. 57). 
V nadaljevanju se avtor odkrito zoperstavi tudi ortodoksno dogmatic­nemu zoževanju pomena »šarije«, tj. islamskega prava, na skupek togih pravil in norm, ki avtoritarno urejajo patriarhalno zgradbo družbe, ki se lena videzsklicujena Koran in Mohamedove misli,dejansko pa jihspre­vraca v svoja nasprotja. V svoj prid navaja pomembno mesto v peti suri Korana, ki govori o božji skrbi za ohranjanje enosti cloveka skozi upo­števanje razlicnosti in nasprotij med ljudmi: »Za vsakega od vas smo na­redili zakon [šarijo!] in pot. Ce bi hotel, bi vas Bog naredil za eno samo skupnost, ampak Bog vas hoce postaviti na preizkušnjo s tem, kar vam je dal. Tekmujtevdobrihdelih!KBogubostevsiskupajpovrnjeniinpoucil vas bo v tistem, o cemer ste si bili nesložni.« 
Avtor ugotavlja,da vtem verzu beseda»šarija«nastopa kot »zakon«ali »postava«, ki jo je Bog razodel razlicnim ljudstvom v razlicnih obdobjih in ima izvorni, presežni ter univerzalni znacaj (str. 60). 
Avtortemislinadaljujezizpostavljanjemclovekovebistvenodružbene in odnosne narave: »Clovek je družbeno bitje. Kot tubit je hkrati tudi so-bit. Biti med ljudmi in z ljudmi pomeni biti cloveški. ›Jaz‹ obstaja, samo ce obstaja ›mi‹. V odnosu do drugih in z drugimi clovek razvija svoje obcutenje in zaznavanja, mišljenje in vrline, oblikuje svojo identiteto in osebnost, išce svoj smisel. Kot tubit in sobit je clovek hkrati vselej tudi bit-v-svetu. Svet torej ni zgolj prostor clovekovega samospoznavanja in 
140 
Recenzija 
samouresnicevanja,temvecstrukturnimomentnjegovega(pre)bivanjain delovanja. Svet z vsem svojim izobiljem in z vso svojo bedo, z vsemi svo­jimilepotamiiniluzijamijeprostorclovekovegaobstajanjainpostajanja« (str. 64). 
Vskladus sufijskokontemplativnoetiko pa lahkoclovek v resnicisvet kotprostorsobitidojameletedaj,cesezmorevsebiodpretipresežniBiti. To pa lahko stori le tedaj, ce je sposoben iti v samoto in v tišini samote prisluhniti»glasuBiti«. Tojepot vlastnonotranjost, kjer»clovekpresega svetnostsveta,dabisepribližalPresežnemuvsebi«(str.64).Enaodoblik tovrstne duhovne osamitve je tudi post, kajti post je »prehod iz cutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soocanju s skrajnimi potrebami in mejami cutnega« (str. 73). 
Nadinamiko neskoncnega zastiranja in odstiranjavmisticnemrazkri­vanju Skrivnosti se veže pravzaprav jedro islamske oz. sufijske mistike, namrec iniciacijska pot, kjer se duhovni popotnik v tišini kontemplacije skozi motrenje univerzuma kot duhovne celote obrne sam vase, v glo­bino lastne duše, »katere breztalnost je Božji Logos, kajti ›On uvajanoc v danindan vnoc,Onve, kajnosite na dnusvojih src‹(Sura 57: 6). Vtem smislu je prerok Mohamed dejal: ›Ena ura kontemplacije je vrednejša od sedmih let bogoslužja‹« (str. 75). 
Kontemplacijaterjaglobokoizkušnjomolku. Avtortejizkušnjiposveti vec svojih nagovorov. Pravi, da znati molcati pomeni govoriti navzno­ter. Molk zanj ni le zacetek govora, temvec tudi njegova dovršitev. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnost molcanja. Avtor po zgledu Al-Arabijarazlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. Pri tem »molk jezika« pomeni prekinitev govorjenja, »molk srca« pa prese­ganje samega mišljenja. Molcanje tako pomeni osredišcenje duha, pomi­ritev misli ter poenotenje in utišanje notranjih glasov (str. 84). 
V knjigise avtor sprašujetudi o tem, ce in kakšne nauke smo potegnili iz svojih izkušenj s pandemijo Corone. Meni, da to obdobje lahko razu-memo kot obdobje eksistencialnega izziva in globinskega ucenja.Zato se mu zdi pomembno, kako preživljamo pandemijo, in se sprašuje, kaj bo ostalo, potem ko bo pandemija mimo. Morda bo kriza porodila »novega cloveka« (str. 95). No, danes že vemo, da se vsaj do zdaj ni zgodilo nic prelomno novega, morda bo res ostal zgolj spomin in bo »postkoronski clovek« le idealna možnost. 
Pomembno se mi zdi tudi avtorjevo zelo pozitivno vrednotenje vloge ženskvislamu,zlastivislamskiduhovnosti.Ponjegovemmnenjusožen­skevislamskizgodovinivseskoziimelemocanvplivnareligijskoindruž­
141 
Andrej Ule 
benoživljenjemuslimanov:bilesoprerokinje,pomembneteologinje,ak­tivnosonastopaleprioblikovanjuinorganiziranjureligijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na podrocju islamske mistike (str. 97). Med njimi izstopa znamenita iraška mistikinja Rabija Al-Adawija iz 8.stoletja,kitudimenenenehnospominja,dapraveverskeinšemanjdu­hovneizkušnjenevsebujejo terneimplicirajonobenihgroženjin obljub. Rabijaje namrec živela in izpovedovala zgolj cisto ljubezen do Boga. Ne-kocjeoboznanjanju spoznanja,dajeBogcistaljubezen, nosilav eniroki goreco bakloinvdrugivedro vode.Ko sojoljudje spraševali, zakajto pocne, jim je z gorecim srcem odgovorila, da je »ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvipeklenskega ognja, zato da bi ljudje castili Boga le zaradiBogasamega,nepaizupanjana rajaliizstrahupredpeklom«(str. 97). Rabija se je tako vpisala med najbolj spoštovane in cašcene sufijske mistikinje ter mistike. 
Avtor na vec mestih v svoji knjigi ugotavlja Božjo nedostopnost in ne­pojmljivost.Pravi,daBog»zamistika vsvojembistvu ostajanavsezadnje nedoumljiva in nespoznatna Skrivnost, ki se ji lahko ta le neskoncno pri­bližuje« (str. 99). Mistiku »preostaja«le upanjena Božjo milost inzaupa­njevNjegovoprevidnost. Vendarnasvnasprotjusstereotipnimipredsta­vamiopasivisticnivdanostivBožjovoljovislamuopozarja,da»predaja­nje Božji volji ni pasivizem in zgolj poudarjanje ›lastne nicnosti‹, temvec zaupanje v neskoncni potencial naše nicnosti ravno vprico Božje neiz­mernosti in vsemogocnosti« (str. 105). 
Vknjigi ješevec zanimivihmisliinpoudarkov,kibijih bilo vredno omeniti, vendar jebolje,dasibralec, kigabo mordata recenzija spodbu­dila k branju knjige, priskrbi to knjigo in jo prebere. Vendar jo je vredno brati pocasi in s presledki, tako da se mu razprejo tudi »nenapisani«, a še kako pomembni deli knjige. Ti predstavljajo stopnice od molka jezika k molku srca. 
Knjige Razmišljanja o islamu Raida Al-Daghistanija tudi nikakor ne gre razumeti ali razlagati kot nekakšno prepricevanje bralcev in bralk o lepotah ter vrednotah islama ali celo kot islamsko versko propagando. Ne, kvecjemu gre za vrsto prijaznih in tehtnih premislekov o duhovnem jedru islama, namrec kot celovite predanosti Bogu (al-islam), tudi izven specificnih religijskihrazlaginzapovedi. 
V kratkem, a prodornem prispevku o tancicah resnicnosti na str. 71 najdemovsaj zame mordanajglobljomisel knjige:»V dinamiki neskonc­nega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resnicnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (as­
142 Recenzija 
sirr) njegove lastne biti. To dialektiko med clovekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izrocilo (hadis qudsi), v katerem Vse­mogocni pravi: ›Clovek je moj misterij – Jaz pa njegov.‹ Le v tem smislu samospoznavanje vodi do spoznanja lastnega Pratemelja.« 
Mislim, da se v tej misli skriva srce koranske oz., bolje, islamske mi-stike,kijevnekemsmisluvzporednicasskrivnostnimsovpadanjemmed uclovecenim Bogom in poboženim clovekom v podobi Jezusa v kršcan­stvu. V obeh primerih vidim namig na skupen misterij in tudi skupno bolecino cloveka ter Boga vsled izgube živega odnosa drug do drugega pa tudi namig na »hereticno« misel, da morebitna osvoboditev cloveka od zapadlosti iluziji o njegovi koncnosti in locenosti od Boga sovpada s »sorodno«osvoboditvijoBogaodzapadlostiiluzijionjegovineskoncno­sti ter locenosti od cloveka. 
Pricakujem, da bo Raid še nadaljeval s svojimi dragocenimi prispevki natemoislamskemistikeinstemprispevalkširjenjumedverskegasožitja ter razumevanja, ki ga zelo pogrešamo, ter k spoznanju, kako je lahko islamska duhovna kultura partner evropske (»zahodne«) kulture in ne le njennasprotnik alikonkurent,kot nasprepricujejoreligiozniinpoliticni propagandisti spopada med kulturami. 
143