178
^                         Roža, oblaki in vihar.
WMfk tihej pi-ijaznej dolini rasla je roža.
Solrjr         Bila je   kraljica  cvetoeej  livadi.     Ponosno je  dvigala glavieo  k ^SjttB sinjemu nebu.
' T ^          Nekega dne prepregli so črno-sivi oblaki sinje nebo.    Zmračilo se
je roži prej toli jasno in veselo lice. Ledenega zrnja se je bala, da bi je ne pokončalo. Tužno nagnila je svojo glavico, ozrla se proseče na črno-sive oblake ter jim govorila:
BVi, črno-sivi oblaki, ki prosto plavate pod sinjim nebom, prosim vas, ne izpuščajte iz svojega naročja ledenega zrnja, ki bi me hudo ranilo ali pa še celo popolnem unieilo. Odjadrajte raje tja v daljne dežele, kjer leže širne pušeave, tam izpustite iz svojega naročja Jedeno zrnje."
Slišali so oblaki milo prošnjo rože, a pomagati jej niso raogli. Tužnej roži sredi cvetoee livade govorili so oblaki: nDa-si bi radi uslišali tvojo prošnjo, vender tega ne moremo. Ali ne veš, roža draga, da srao mi pokorni hlapci gospodarja viharja? Kamor nam vihar iti poreče, tja odplujemo. Prosi tedaj našega gospodarja, morda te usliši."
Dež je je] naletavati in po kako ledeno zrnje je palo iz naročja črno-sivih oblakov. Eoža je točila grenke solze. nVse krasote bom oropana ali bom pa še celo usmrčena!" tako je vzdihovala roža.
»Prosim te, vihar dragi! ukaži svojim hlapcem, naj odplujo tja v daljne dežele. Usmili se mene sirote sredi livade, Saj veš, da je hudo v nježnej mladosti ostaviti ta krasni svet!"
Dalje ni mogla govoriti roža; sklonila se je ter bridko solzila. Vihar jo je gledal in smilila se mu je; zato je uslišal njeno milo prošnjo. Zabučal je in zamrmral. Zračni veslarji, brzi oblaki, razumeli so viharjevo bučanje in mrmranje. Odpluli so v daljne kraje. — Nebo se je zopet zjasnilo, čisteje je bilo nego li poprej. Eoža se je vzklonila, zrla na sinje nebo ter se veselo nasmehnila.                                                                           Kmvenj.