ACTA HISTRIAE
32, 2024, 2
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 32, 2024, 2, pp. 177-320
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
32, 2024, 2
KOPER 2024
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 32, leto 2024, številka 2
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Flavij Bonin, Paolo Broggio (IT), Stuart Carroll (UK), Àngel Casals 
Martínez (ES), Alessandro Casellato (IT), Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Marco 
Fincardi (IT), Darko Friš, Aleksej Kalc, Borut Klabjan, Urška Lampe, Amanda Madden (USA), John 
Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Aleš Maver, Darja Mihelič, Edward Muir (USA), Jeppe Büchert 
Netterstrøm (DK), Žiga Oman, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Jože Pirjevec, Claudio Povolo (IT), 
Marijan Premović (MNE), Colin Rose (CA), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, Tamara Scheer 
(AT), Polona Tratnik, Boštjan Udovič, Marta Verginella, Nancy M. Wingfield (USA), Salvator Žitko.
Žiga Oman, Urška Lampe, Boštjan Udovič, Jasmina Rejec
Cecilia Furioso Cenci (it.), Žiga Oman (angl.)
Žiga Oman (angl., slo.), Cecilia Furioso Cenci (it.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 18 
/ Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/en/p/actahistriae/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost 
Republike Slovenije / Slovenian Research and Innovation Agency
Sveti Stefan, Črna gora / Sveti Stefan, Montenegro / Sveti Stefan, 
Montenegro (Wikimedia Commons).
Redakcija te številke je bila zaključena 30. junija 2024.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
Volume 32, Koper 2024, issue 2UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Martin Bele: Plemstvo v mestu in mestne elite .....................................................
La nobiltà nelle città e le élite cittadine
Nobility in Towns and Urban Elites
Dejan Juhart & Martin Bele: Primerjava pečatov celinskih 
in primorskih mest na Slovenskem v srednjem veku ..............................................
Confronto tra i sigilli delle città continentali e litoranee 
della Slovenia medievale
Comparison of Seals of Mainland and Coastal Towns 
in the Slovene Lands in the Middle Ages
Marina Odak: Representations of St. George On Coins Minted 
in the Medieval City of Bar ....................................................................................
Rappresentazione di san Giorgio sulle monete coinate nella città medievale di Bar
Upodobitve sv. Jurija na kovancih kovanih v srednjeveškem mestu Bar
Marijan Premović & Vasilj Jovović: Apprentices from the 
Zeta Littoral in Late Medieval Ragusa .................................................................
Apprendisti del litorale di Zeta nella Ragusa tardo medievale
Vajenci iz Zetskega primorja v poznosrednjeveškem Dubrovniku
Marija Mogorović Crljenko & Danijela Doblanović Šuran: 
Origin of the Population and Councillor Families 
in the Rovinj Census of 1595/6 ..............................................................................
La provenienza della popolazione e le famiglie dei 
consiglieri nel censimento di Rovigno del 1595/6
Izvor prebivalcev in družine svetnikov po popisu 
prebivalstva Rovinja iz let 1595/1596
177
201
225
271
247
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
Gordana Rovčanin Premović: Potential for 
Reaffirming Architectural Values of Historical Urban Structures 
on the Coast of Montenegro ....................................................................................
Potenzialità di riaffermazione dei valori architettonici 
dei complessi urbani storici sul Litorale montenegrino
Možnosti za reafirmacijo arhitektonske vrednosti 
zgodovinskih urbanih celot v Črnogorskem primorju
297
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
201
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA 
SLOVENSKEM V SREDNJEM VEKU
Dejan JUHART
Univerza v Mariboru, Filozofska Fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija
e-mail: dejan.juhart@student.um.si
Martin BELE
Univerza v Mariboru, Filozofska Fakulteta, Oddelek za zgodovino, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija
e-mail: martin.bele@um.si
IZVLEČEK
Pečati so predstavljali izredno pomembno pravico srednjeveških mest in trgov. Ti so 
s pridobitvijo pečata namreč postali tudi pravne osebe. Na celotnem slovenskem ozemlju 
je v teku srednjega veka pečate imelo 32 mest in 7 trgov. Pričujoč članek na podlagi 
teh pečatov ponuja primerjavo med celinskimi in primorskimi mesti, ki do sedaj še ni 
bila opravljena. Obravnavana je sestava pečatnih polj, velikost, oblika, napis in barva 
srednjeveških pečatov.
Ključne besede: pečat, mesto, trg, srednji vek, obzidje, sfragistika
CONFRONTO TRA I SIGILLI DELLE CITTÀ CONTINENTALI E LITORANEE 
DELLA SLOVENIA MEDIEVALE
SINTESI
I sigilli concedevano alle città e alle città di mercato un diritto importantissimo, 
rendendole entità giuridiche. Nel corso del medioevo, in tutto il territorio etnicamente 
sloveno esistevano 32 città e 7 città di mercato che possedevano sigilli. Nel presente 
articolo vengono messe a confronto le città continentali e quelle delle zone litoranee, 
sulla base dei suddetti sigilli, cosa che finora non era mai stata fatta. Inoltre, vengono 
analizzati in dettaglio degli elementi specifici, come le dimensioni, la forma, le iscrizioni, 
il colore e le figure dei sigilli medievali.
Parole chiave: sigillo, città, città di mercato, medioevo, mura, sfragistica
R ceived: 2024-05-30                                                   DOI 10.19233/AH.2024.08
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
202
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
UVOD1
Izraz civitas se je v srednjem veku uporabljal za označevanje srednjeveškega 
mesta in je pomenil urbano oziroma neagrarno naselbino v pretežno agrarni, 
fevdalno organizirani srednjeveški družbi (Melik, 1972, 299; Mihelič, 2005, 
297). Neagrarno naselbino sta označevala tudi izraza mercatum in forum, ki 
pomenita trg (Melik, 1972, 301).2 Kako lahko torej v srednjeveških listinah pre-
poznamo, kdaj gre pri urbanem naselju za mesto in kdaj ne? Odgovor je hkrati 
preprost in izredno zapleten (Mihelič, 2005, 297, 299; Kosi, 2009, 11–12).
Najprej je treba razčleniti bistvo srednjeveškega mesta. Najsplošnejša 
razlaga je, da sta v naselbini število in gostota prebivalstva večja kot pri po-
deželski naselbini, pri tem se prebivalstvo ukvarja z neagrarnimi dejavnostmi, 
ki temeljijo na trgovini, financah, obrti, kulturi, izobraževanju, sodstvu, voja-
štvu, prometu, upravi, politiki itd. Mestno prebivalstvo srednjeveškega mesta 
je poklicno specializirano in se drži določenega pravnega reda in komunalne 
strukture (Vilfan, 1961, 146–153; Kosi, 2009, 16, 130). Oba izraza (tako civitas 
kot forum) sta te funkcije zaobjemala, kako ju torej ločimo? Kljub temu da 
gre pri obeh izrazih za meščansko naselbino, je odvisno od tega, ali je listina 
cerkvena ali svetna. Za svetne listine civitas označuje naselbino višjega ranga 
(Mihelič, 2005, 298; Kosi, 2009, 40), medtem ko v cerkvenih listinah isti izraz 
označuje le meščanske naselbine s škofijskim sedežem (Žnidaršič Golec, 2001, 
243, 245).
Poleg vseh zgoraj omenjenih kriterijev, ki jih je zaobjemalo srednjeveško 
mesto, je vsako imelo tudi posebne pravice, ki jih danes poznamo kot mestne 
pravice. Večinoma je šlo za pravico do tržnice in sejmov, ki niso bili le enole-
tni, temveč tedenski. Določena mesta so imela tudi kovno pravico, pravice do 
pobiranja cestnin, mostnin in drugih davščin, pravico do mestnega obzidja ter 
tudi pravico do lastnega pečata (Vilfan, 1961, 146–169; Otorepec, 1988, 13). 
Slednja pravica pa je osrednja tema pričujočega članka.
Stanje raziskav srednjeveških pečatov v Sloveniji je danes še precej okr-
njeno, za kar obstaja precej razlogov. Ohranjeno gradivo iz srednjega veka je 
skopo, predvsem kar se tiče pečatov, saj so se ti skozi stoletja bodisi izgubili 
bodisi so bili uničeni. Prav tako so zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji v 
preteklosti pečatom posvečali zelo malo pozornosti, saj ima pečat v primerjavi 
z besedilom, na katerega je pritrjen, manjšo izpovedno moč in s tem manj kon-
kretnih informacij za raziskovanje (Mahnič, 2001, 7–8; Volčjak, 2019, 10–12).
1 Razprava je nastala v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti 
Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim 
jugovzhodom, ki jo financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Repu-
blike Slovenije (ARIS).
2 Mercatum se je uporabljal v listinah do 12. stoletja, kasneje se uporablja vse manj in sčasoma popolno-
ma izgine. Nadomesti ga izraz forum, ki se je v listinah pričel pojavljati pogosteje konec 11. stoletja in 
predvsem od 12. stoletja dalje (Kosi, 2009, 11–12).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
203
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Temelje za raziskovanje pečatov na slovenskem ozemlju je s svojim delom 
Beitraege zur Siegelkunde des Mittelalters postavil avstrijski umetnostni zgo-
dovinar Eduard Melly (1846). Povzel je takratno sfragistično znanje in opisal 
širok spekter pečatov tedanjega Avstrijskega cesarstva, v katerega so spadale 
tudi slovenske dežele. Njegov doprinos k znanosti je bil v pomoč številnim zgo-
dovinarjem in umetnostnim zgodovinarjem, ki so se kasneje ukvarjali s pečati. 
Med njih spadajo Milko Kos (1941), Darja Mihelič (2005), Maja Žvanut (1993), 
Dušan Kos (1994; 2002; 2005), Jure Volčjak (2019) ter Jernej Kotar (2019).
Največ je k sfragističnemu znanju nedvomno prispeval Božo Otorepec, ki je 
leta 1986 doktoriral s temo Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Sloven-
skem. Doktorat je dve leti za tem priredil in izdal kot knjigo, ki vsebuje obsežen 
seznam literature k obravnavani temi. Izjemnega pomena so njegovi prepisi 
listin za slovensko ozemlje med letoma 1246 in 1500 – Gradivo za zgodovino 
Slovencev v srednjem veku 1246–1500, ki ga hranijo na Zgodovinskem Inštitutu 
Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani (GZS na SAZU).3 Tipkopis namreč poleg 
prepisov listin vsebuje tudi skicirane pečate, ki jih lahko najdemo na prepisanih 
listih ter smo jih pri raziskavi uporabljali. Največja poznavalka pečatov na Slo-
venskem je trenutno Katja Mahnič, ki je s svojimi članki in dvema monografi-
jama (Mahnič, 2001; 2006) postavila tudi kompleksnejši pristop k raziskovanju 
pečatov in pečat povzdignila višje kot le ikonografsko podobo.
Pričujoči prispevek se v veliki meri opira na Otorepčeve raziskave, saj je 
poleg Mellyja dejansko edini, ki se je z omenjeno tematiko poglobljeno ukvar-
jal. Članek torej temelji na opisovanju in analizi mestnih pečatov, ki sta jih 
popisala Melly in Otorepec. Kljub njunim raziskavam v preteklosti danes še 
vedno pogrešamo primerjavo pečatov celinskih in primorskih mest na območju 
današnje Slovenije, za kar je odgovorna drugačna praksa pečatenja v celinskem 
in primorskem delu (več o tem v nadaljevanju). To vrzel bo poskušal zapolniti 
pričujoči članek, ki odpira nove možnosti raziskovanja.
S pomočjo analize sekundarnih virov, ki predstavljajo temeljno podlago 
raziskave, je bila izvedena deskriptivna metoda raziskovanja, ki je povezala 
dosedanje ugotovitve in jih nadgradila s prejšnjimi raziskavami in lastnimi ugo-
tovitvami. Izvedena je bila tudi komparativna metoda, ki je omogočila prikaz 
razlik med pečati celinskih in primorskih mest.
KRATKA POLITIČNA ZGODOVINA
Obravnavane urbane naselbine pri nas lahko v osnovi delimo na celinske 
in primorske. Skupini se med seboj razlikujeta ne le glede na nastanek, tem-
več predvsem glede na lastništvo (nad naselbino) ter na upravo oziroma njen 
notranji ustroj. Pri celinskih trgih in mestih je šlo za naselbine, ki so bile v 
lasti nekega mestnega gospoda, ki je naselbini na neki točki podelil mestne 
3 Za pomoč pri pregledu omenjenega gradiva se lepo zahvaljujem Mihi Kosiju.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
204
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
pravice oziroma (skozi čas) razne druge privilegije (Štih & Simoniti, 2009, 159; 
Ravnikar, 2011, 250–252; Darovec, 2023, 744–745). Izjema med celinskimi 
mesti je bil srednjeveški Ptuj, ki je bil že v 10. stoletju omenjen z oznako 
civitas, kasneje pa je dobil dva mestna statuta (v letih 1376 ter 1513). Posebej je 
treba omeniti še mesti Gorica/Gorizia in Čedad/Cividale del Friuli, ki sta imeli 
atribute tako celinskega kot primorskega mesta. Obe mesti sta imeli mestnega 
gospoda – Gorica grofe Goriške, Čedad oglejske patriarhe –, toda zaradi nave-
zave in vpliva mediteranskega sveta, je urbanizacija tam potekala drugače kot 
v ostalih mestih. Kljub temu da mesti geografsko nista pri morju, bosta skupaj 
s Koprom, Piranom in Trstom/Trieste obravnavani kot primorski mesti (Štih & 
Simoniti, 2009, 158–159; Kosi, 2009, 33–37, 44–47; Kosi, 2007; 181).
Od konca 12. stoletja je tako v Avstriji kot na Štajerskem gospodovala rodbina 
Babenberžanov, ki je izumrla junija 1246, ko je v boju padel avstrijsko-štajerski 
vojvoda (in gospod Kranjske) Friderik II. (1211–1246) (Dopsch et. al, 1999, 
190–194). Na Kranjskem, Štajerskem in v Avstriji je sledilo več desetletno ob-
dobje politične nestabilnosti, v katerem se je za babenberško dediščino borila 
vrsta evropskih dinastov. Tako Avstrijo kot Štajersko si je do konca leta 1260 
uspel pridobiti češki kralj Otokar II. Přemysl (1233–1278) (Obersteiner, 1969, 
100–107), ki je zase uspel izsiliti še oblast nad Koroško in večjim delom Kranj-
ske. Zaradi sovražnosti z nemškim kraljem Rudolfom Habsburškim (1218–1291) 
se je Otokar jeseni 1276 vsem omenjenim deželam moral odpovedati (UBSt IV, št. 
604–605), Rudolf pa je 1282 Avstrijo, Štajersko in Kranjsko s Slovensko marko 
podelil svojima sinovoma. Za koroškega vojvodo je nekaj let kasneje napravil 
svojega zaveznika Majnharda II. Goriško-Tirolskega (1238–1295), v istih letih pa 
je Goriško-Tirolskim zastavil Kranjsko ter Savnijo. Goriško-Tirolski so se tako 
Kranjski in Savniji kot Koroški v korist Habsburžanov morali odpovedati do leta 
1335. Vsi kasnejši vladarji v obravnavanem časovnem okvirju so bili iz dinastije 
Habsburžanov (Kosi, 2008, 542–544).
V petdesetih in šestdesetih letih 14. stoletja so vsem omenjenim deželam 
vladali bratje Rudolf IV. (1339–1365), Friderik III. (1347–1362), Albreht III. 
(1349–1395) ter Leopold III. (1351–1386). Po smrti prvih dveh se je dinastija leta 
1379 razdelila na albertinsko in leopoldinsko vejo, oblast nad Štajersko, Kranjsko 
in Koroško pa je dobila slednja. Prav tako se je Leopoldu leta 1382 podredil 
Trst (Niederstätter, 2001, 144–146, 168, 177–180). Med letoma 1406 in 1424 je 
vladal Leopoldov sin Ernest Železni (1377–1424), zatem pa vse do leta 1493 (na 
začetku še nedoletni) Friderik V. (oziroma III.) (1415–1493). Friderik je bil leta 
1440 izvoljen za rimskega kralja, 12 let zatem pa je postal še svetorimski cesar. 
Predvsem v zadnjih desetletjih svoje vladavine se je moral soočati s pogostimi 
osmanskimi vpadi ter boji z ogrskim kraljem Matijo Korvinom (1443–1490) 
(Niederstätter, 1996, 143–149).
Na območju današnje slovenske Istre (pa tudi severno in južno od nje) so se 
stvari razvijale drugače. Nad tamkajšnjimi, še v 10. stoletju dokaj samostojnimi, 
mesti so skozi desetletja in stoletja vedno večji pritisk izvajale Benetke. Do srede 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
205
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
osemdesetih let 13. stoletja so si te podredile vsa zahodnoistrska mesta. Koper 
in Izola sta se podredila leta 1279, Piran pa leta 1283 (Darovec, 2023, 746, 750; 
Mlacović, 2022, 825, 828). Zanje se je torej začela doba beneške nadoblasti, ki je 
trajala vse do leta 1797 (Mečulj, 2023, 402). Skozi čas so Koper, Izola in Piran 
dobivali statute in čeprav so jim ti dovoljevali veliko mero notranje avtonomije, 
je imel zadnjo besedo vedno beneški podestat (Štih & Simoniti, 2009, 131; Štih, 
2011, 11–13).
KRATKA ZGODOVINA MESTNIH PEČATOV 
NA SLOVENSKEM V SREDNJEM VEKU
Prvi mestni pečati so se pojavili v porenskih mestih v prvi polovici 12. stoletja, 
njihova uporaba pa se je kmalu razširila še na ostale dele Evrope, med drugim tudi 
na območje današnje Slovenije. Prvi znani mestni pečat na današnjih slovenskih 
tleh se je pojavil že leta 1228 v Piranu – takrat je v listini namreč omenjen pečat 
piranske komune. Na žalost iz srednjega veka nimamo ohranjenega nobenega 
piranskega mestnega pečata. Zatem se dva pečata na slovenskih tleh pojavita 
v Mariboru, in sicer leta 1271, ter na Ptuju leta 1273, medtem ko je prvi znani 
mestni pečat Ljubljane iz leta 1280. Če se ozremo še na širše slovensko etnično 
območje, so se še pred mariborskim mestnim pečatom pojavili pečati v Beljaku/
Villach leta 1240, Brežah (Friesach) leta 1265 in Velikovcu/Völkermarktu leta 
1267 (Otorepec, 1988, 13, 78, 146, 168, 199, 201 in 210; Žvanut, 1993, 18–19; 
Ambrožič, 2011, 230).
Za mesto je pridobitev pečata imelo velik pomen, saj je s tem postalo pravna 
oseba in na ta način demonstriralo svoj status. Pečat je kot simbol služil izgradnji 
identitete in je predstavljal sredstvo komunikacije v obeh smereh – torej med 
lastnikom in tistimi, ki so prišli v stik s pečatom (Otorepec, 1988, 13; Mahnič, 
2001, 8–9).
Med listinami celinskega in primorskega območja je obstajala razlika. Na 
celinskem območju je prevladovala pečatna listina, pri kateri je pečatenje pome-
nilo zadnje in najpomembnejše pravno dejanje pri izstavitvi listine, pomenilo je 
njeno fizično dokončanje. Pečat je listino overovil in s tem pravni osebi zagotovil 
pravno varnost, poleg tega je predstavljal lastnikovo poosebitev (Kos, 1994, 80; 
Mahnič, 2001, 11). Z drugimi besedami, pečat je zagotavljal varnost listine in 
hkrati verodostojnost ter prepoznavnost njenega izstavitelja. Slednje je bil razlog 
za skrbno hranjenje pečatnikov, da ne bi prišlo do zlorab in ponaredkov. Za pre-
prečitev ponarejanja pečatov so se pričeli uporabljati t. i. protipečati, ki so bili v 
zrcalni podobi ali pa so bili pečatniki izdelani z izjemno natančnostjo (Mahnič, 
2001, 9; Ambrožič, 2011, 231).
V primorskih mestih pa je prevladovala notarska listina, kjer je listino overovil 
notarjev podpis in signet oziroma notarjev znak, ki je na notarski listini prestavljal 
isto funkcijo kot pečat pri pečatni listini. Notarski znaki so se pojavili nekje v 11. 
stoletju in se skozi stoletja oblikovali v pestre oblike, saj je imel vsak notar svoj 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
206
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
znak. Notarjev znak je bil po navadi sestavljen iz začetnic notarjevega imena, ki 
so bile sooblikovane z risbo, recimo z značilnostmi njegove rodbine. Notarske 
listine so bile značilne za italijanski prostor, kjer je zaradi pojava javnih pisarjev 
in notarjev nastala institucija notariata. Ta se je razširila tudi v istrski prostor, 
kjer se leta 932 v Kopru prvič omenja notar. V 13. stoletju so notarji svoje akte 
vpisovali (načeloma v krajši obliki) v notarske knjige. Ko je v nekaterih istrskih 
mestih v 14. stoletju nastal poseben vicedomski urad, je ta zamenjal notariat in 
listine so bile verodostojne le v primeru, če jih je v vicedomsko knjigo vpisal 
vicedom (Gestrin, 1984, 7; Darovec, 2015, 38, 39).
Kljub povsem drugačnemu političnemu in sfragističnemu okolju pa so mestne 
pečate imela tako celinska kot primorska mesta. Do konca srednjega veka je 
pečate na ozemlju današnje Republike Slovenije dobilo 22 mest in 6 trgov. Na 
Kranjskem so bila to mesta Črnomelj, Kamnik, Kočevje, Kostanjevica na Krki, 
Kranj, Krško, Ljubljana, Lož, Metlika, Novo mesto, Radovljica, Škofja Loka in 
Višnja Gora. V današnji slovenski Istri sta svoj pečat imela Koper in Piran, na 
Štajerskem Brežice, Celje, Maribor, Ormož, Ptuj, Slovenj Gradec in Slovenska 
Bistrica. Na Kranjskem je imel pečat še trg Mokronog, na slovenskem Štajerskem 
pa trgi Ljutomer, Pilštanj, Sevnica, Vojnik in Žalec. Če zemljepisno področje 
razširimo še na vse slovensko etnično ozemlje, je k zgoraj naštetim urbanim na-
selbinam treba dodati še deset mest in en trg. Na Koroškem gre za mesta Beljak, 
Breže, Celovec/Klagenfurt am Wörthersee, Pliberk/Bleiburg, Šentvid ob Glini/
Sankt Veit an der Glan ter Velikovec. Na Primorskem so bila to mesta Trst, Čedad 
in Gorica, na Štajerskem Radgona/Radkersburg. Slednjič je k vsemu temu treba 
prišteti še koroški trg Železna Kapla/Eisenkappel-Vellach.4 Posebej moramo 
omeniti tudi primer Izole, ki je v srednjem veku nedvomno že bila mesto (oziroma 
mestna komuna) in imela najkasneje v 14. stoletju tudi svoj mestni grb. Toda iz 
časa srednjega veka nista ohranjena ne njen pečat ne pečatnik, prav tako nikjer 
ni posebej zabeleženo, da bi obstajala (Kos & Sadek, 2010; Mihelič, 2005, 300; 
Otorepec, 2001, 161–162, 274–275). 
ZNAČILNOSTI PEČATOV SLOVENSKIH MEST IN TRGOV 
Koren besede sfragistika (veda, ki se ukvarja s pečati oziroma pečatoslovje) 
izhaja iz grške besede sphragis, ki pomeni pečat (Kümper, 2014, 121). Sfragi-
stika se ukvarja z analizo pečatov in zaobjema pečatno sliko, napis, material, 
velikost, izdelavo in pričvrstitev, zanemarja pa razumevanje pečata v kontekstu 
listine. Zaradi svoje interdisciplinarnosti je uporabna za številne druge vede, 
kot je zgodovina in umetnostna zgodovina (Kos, 1994, 80; Mahnič, 2001, 7; 
Zmajić, 1971, 61). Zgodovinar lahko z zadostnim sfragističnim znanjem pečate 
uporablja kot izjemno koristen zgodovinski vir. Na podlagi pisav ali stilističnih 
4 Delitev mestnih naselbin na celinska (Koroška, Kranjska, Štajerska) in primorska mesta je bila ustvarje-
na na podlagi Otorepčeve kvalifikacije (Otorepec, 1988).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
207
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
značilnosti pečata lahko določimo približen čas nastanka pečata. Iz pečata lahko 
razberemo določene podatke, ki jih v samem besedilu listine ni, npr. orožje, 
oblačila ali pa (v našem primeru) precej natančno datiranje pridobitve mestnih 
pravic (Otorepec, 1988, 13–14).
Prav tako je pomembno, da se zavedamo, da prva ohranitev pečata ni nujno 
pokazatelj točnega datiranja nastanka pečatnika oziroma datiranja pridobitve 
mestnih ali trških pravic. Število ohranjenih pečatov iz srednjega veka je na-
mreč zelo skromno, zato najstarejši ohranjeni pečat ni nujno iz istega obdobja, 
ko je mesto dobilo pravico do pečata. Otorepec kot primer navaja pečat Trierja, 
ki je ohranjen iz leta 1221, omenjen že leta 1172, glede na izgled pa naj bi bil 
celo iz prve polovice 12. stoletja. Zato je treba pečat kritično ovrednotiti in šele 
po skrbni analizi pečatnega polja lahko pečat postane polnovredni vir raziskave 
(Otorepec, 1988, 13–14).
Poznamo več tipov pečatov, ki so se uporabljali za različne namene. Običaj-
ni pečat oziroma Insigel se je uporabljal najpogosteje in je posledično največ 
listin pečatenih s tem pečatom. Poznamo pa še dva tipa pečatov: Petschat, ki 
se od običajnega pečata razlikuje po tem, da nima napisa, in Secret oziroma 
skrivni pečat (Kümper, 2014, 126). Podoba mestnih pečatov je bila običajno 
sestavljena v vseh mestih dokaj podobno, kljub temu pa so med njimi obstajale 
določene razlike, ki jih bomo obravnavali v nadaljevanju. Pečati so se med sabo 
razlikovali po obliki in velikosti, po barvi voska, v katerega so bili odtisnjeni, 
podobah na pečatih in zanimivostih, ki so odstopale od običajnih mestnih peča-
tov, napisih na pečatu in vrstah pisav, v katerih so bili napisi.
Po obliki pečatov je, kakor za večino mestnih in trških pečatov v širšem 
evropskem prostoru, prevladovala okrogla oblika. Na slovenskem etničnem 
prostoru izjemo predstavlja le mestni pečat Slovenj Gradca, ki je kvadratne 
oblike. Takšen mestni pečat je redkost tudi v širšem srednjeevropskem prostoru, 
ne le med mestnimi pečati, temveč tudi med srednjeveškimi pečati nasploh. Naj-
bližji znani pečat kake urbane naselbine, ki je imel kvadratno obliko, je pečat 
mesta Concordia Sagittaria v Benečiji, pri čemer je treba opozoriti, da gre tudi 
v tem primeru za okrogli pečat, ki je postavljen v kvadratno polje (Otorepec, 
1988, 181–182). Med plemiči je kvadratni pečat imel Oton II. Liechtensteinski 
(1252–1311), potomec znanega minnesängerja Ulrika Liechensteinskega (ok. 
1200–1275) (GZS na SAZU, 18. avgust 1301).
Poleg Slovenj Gradca lahko zaradi neobičajne oblike pečata omenimo še Piran 
in Ljutomer. Slednji sicer nima ohranjenega nobenega pečata iz srednjega veka, 
temveč šele iz leta 1648, ki pa je ovalne oblike. Ovalne oblike sta tudi dva piran-
ska pečata iz 16. in 17. stoletja. Omeniti velja še pečat mesta Beljak, ki po obliki 
prav tako izstopa, saj je ščitaste oblike, kar predstavlja izjemno redkost tudi na 
širšem vzhodnoalpskem območju. Ščitast pečat je mesto imelo v prvi polovici 13. 
stoletja, že v drugi polovici 13. stoletja pa je bil v uporabi okrogli pečatnik, na 
katerem je bil upodobljen ščit in kasnejši mestni grb: orlova noga, ki oklepa skalo 
ali počiva na njej (Otorepec, 1988, 144–145, 199–200, 229–230).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
208
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Velikost ohranjenih pečatov slovenskih urbanih naselbin se pri okroglih peča-
tih giblje med premeroma 30 in 70 mm, kvadratni pečat Slovenj Gradca pa meri 
38 x 38 mm. Manjše pečate so načeloma imeli trgi ali mesta, ki so mestne pravice 
pridobili konec 15. stoletja, in sicer v kontekstu osmanskih vpadov. Najmanjši 
pečat je imel trg Sevnica, ki je v premeru meril 30 mm. Sledili sta Radovljica 
in Višnja Gora (ti sta mestne pravice pridobili leta 1478), ki sta imeli pečat s 
premerom 34 mm. Premer 36 mm imata pečata trgov Mokronog in Črnomelj. Trgi 
Pilštajn, Vojnik, Železna Kapla in mesto Lož so imeli pečat velikosti 38 mm. S 35 
mm med zgoraj omenjenimi mestnimi naselbinami izstopajo na primer Brežice, 
ki so imele status mesta že v prvi polovici 14. stoletja (Otorepec, 1988, 50, 101, 
106, 115, 124, 165, 180, 191, 214; Ravnikar, 2011, 255).
Omenjenim urbanim naselbinam sledi deželnoknežje mesto Slovenska Bistrica, 
ki je imela mestni pečat v velikosti 40 mm. Pečata Novega mesta in trga Žalec imata 
premer 42 mm. Med mestnimi pečati, ki v premeru merijo 44 in 47 mm, najdemo 
pečate Kostanjevice na Krki, Celja, Kranja, Beljaka in Brež. Ustaviti se moramo 
pri Kostanjevici na Krki in Celju, saj imata omenjeni mesti več ohranjenih pečatov 
iz srednjega veka, ti pa se glede na velikost razlikujejo. Prvi kostanjeviški pečat 
Fig. 1: Pečat mesta Slovenj Gradec na listini z dne 10. junija 1517 (NŠAL 101, ŠAL, f. 30/6).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
209
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
iz preloma 13. v 14. stoletje je meril v premeru 44 mm, drugi, ki ga najdemo na 
listinah v 14. stoletju, pa 46 mm. Pečatnik za tretjega naj bi Kostanjevica domnevno 
dala izdelati v 15. stoletju in bi po opisih iz 19. stoletja (ko je bil še dovolj dobro 
ohranjen) meril kar 90 mm. Danes ni ohranjen ne pečatnik ne njegov odtis, zato 
velikosti tretjega kostanjeviškega pečata ne moremo potrditi. Tudi Celje je imelo 
v srednjem veku tri različne pečatnike, ki pa so verjetno vsi nastali po izumrtju 
grofov Celjskih leta 1456. V premeru so merili 44, 48 in 52 mm (Otorepec, 1988, 
68–69, 72, 74, 111–112, 136–140, 186, 196, 199–201).
Pečati Kamnika so v premeru merili med 48 in 50 mm, podobne velikosti je 
bil tudi pečat Kočevja, ki je v premer meril 50 mm. Veliko pečatov iz širšega 
slovenskega etničnega območja je merilo v premeru 52 mm. Med takimi najdemo 
pečate Metlike, Škofje Loke, Radgone, Gorice in Celovca. Ptujski in krški pečat 
sta v premeru merila 56 mm, dva milimetra večji pa je bil pečat Maribora iz 13. 
stoletja, ko je ta že nedvomno imel status mesta.5 Na začetku 14. stoletja so na 
listinah bistveno večji pečati, ki v premer merijo kar 68 mm. Enako velik (ali celo 
nekoliko večji) je bil pečat Ljubljane iz 13. stoletja, ki je v premer meril med 68 
in 70 mm. Ljubljana si je v 15. stoletju dala izdelati nov pečatnik, s katerim je 
bilo mogoče odtisniti pečate v velikosti 58 mm (Otorepec, 1988, 54, 63, 76, 86, 
89, 103, 118, 150, 154, 156, 169, 175, 203).
Največje pečate so imeli Velikovec s 66 mm, Koper s 68 mm in Čedad, 
premer katerega je meril kar 72 mm. Iz srednjega veka se niso ohranili pečati 
Trsta in Pirana. Za Trst sta se ohranila pečatnika iz 14. in 15. stoletja, prvi meri 
v premer 65 mm, tisti iz 15. stoletja pa 52 mm. Prvi znani ohranjeni pečat Pirana 
je iz leta 1599 in meri 32 mm, ni pa znano, ali je Piran ta pečatnik uporabljal že 
leta 1228, ko je piranski pečat prvič tudi omenjen. Glede na tip pisave pečatnik 
izvira komaj iz 14. stoletja (Otorepec, 1988, 210, 219–235).
Glede barve voska so veljala določena pravila, načeloma pa so mesta 
svoje listine pečatila v naravni čebelji vosek. Imenujemo ga brezbarvni vosek, 
lahko pa so mu dodajali primesi, ki so mu bodisi spremenile prožnost bodisi 
obstojnost bodisi barvo. Vosek se je lahko barval v zeleno, belo, črno, rdečo ali 
zlato, vsaka barva pa je bila odvisna od socialnega stanu in pravnega statusa. 
Zelen vosek so v večini uporabljali samostani, bratovščine in nekatera mesta. 
Svobodna cesarska mesta so uporabljala bel vosek, črnega pa veliki mojstri in 
komturji viteških redov. Pravico do rdečega voska so praviloma imeli cesarji in 
kralji, ki so jo skozi čas podeljevali tudi določenim knezom, visokemu plemstvu 
in nekaterim mestom (Volčjak, 2019, 16–18), Dunaj je, na primer, od 13. stoletja 
pečatil v rdečem vosku (Stadt Wien; Melly, 1846, 59). Na slovenskih tleh pa je 
to pravico od Friderika III. Habsburškega leta 1442 dobila Ljubljana. Zlate bule 
so bile dovoljene izključno cesarjem in kraljem. Papeži za svoje pečate niso 
5 Maribor je kot trg prvič omenjen leta 1209, kot mesto pa 1254. Navedba v t. i. Deželni knjigi Avstrije in 
Štajerske (iz druge polovice 13. stoletja), da je imel status trga že leta 1147, je vsekakor napačna (Stra-
uch, 1900; 708; GZM I, št. 47, 85; Štih, 2006, 253; Ravnikar, 2023, 615, 618).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
210
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
uporabljali voska, temveč so pečatili v svinec, kar je v Vatikanu uveljavljeno še 
danes (Volčjak, 2019, 16–18).
Na obravnavanem območju je prevladoval naravni vosek, so pa obstajale dolo-
čene izjeme. Z rdečim voskom je, kot že rečeno, od 1442 pečatila Ljubljana, pravico 
do pečatenja z rdečim voskom je leta 1476 dobila tudi Radgona. V zeleni vosek so 
pečatili Kamnik, Slovenj Gradec, Višnja Gora, Novo mesto, Koper in morda tudi 
Gorica (Otorepec, 1988, 54, 111, 125, 176, 183, 224; Bascapé, 1969, 189).
Pri podobah na pečatnem polju srednjeveških mest in trgov slovenskega 
etničnega ozemlja je moč opaziti veliko raznolikost. Prevladujejo obzidje, pano-
ramski prikaz mesta ali kateri drugi gradbeni element mesta, kot je na primer stolp. 
Velikokrat se pojavijo cerkveni motivi, kot so zaščitniki mesta ali njihovi simboli. 
Pogosto so upodobljeni tudi grbi, ki jih na grobo lahko razdelimo na dve skupini: 
govoreči grbi, ki v obliki rebusa sporočajo ime mesta, in grbi ustanovitelja mesta. 
Običajno se zgoraj našteti elementi med sabo prepletajo in kombinirajo. Pogosto se 
pojavijo tudi liki, simboli, rastline itd., ki na pečatnem polju zapolnjujejo praznine 
(Mihelič, 2005, 299–300).
Obzidje je med vsemi upodobitvami na pečatnem polju najpogosteje upodo-
bljen element. Med 39 obravnavanimi mestnimi in trškimi pečati jih ima kar devet 
upodobljeno obzidje. Takšna praksa je bila pri srednjeveških mestih zelo pogosta, 
saj so mesta na ta način želela pokazati, da imajo pravico do obzidja. Mesta, ki 
so imela na svojem pečatu obzidje, so: Koper, Kostanjevica na Krki, Ljubljana, 
Maribor, Metlika, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Trst in Velikovec. Obzidje 
so v svojem mestnem pečatu imela upodobljena tudi Višnja Gora, Škofja Loka, 
Celovec in Šentvid ob Glini, ki pa bodo zaradi kombinacije ostalih komponent 
obravnavani kasneje. V isto kategorijo bi lahko prišteli tudi Gorico in Čedad, ki 
sta imela na mestnem pečatu upodobljen panoramski pogled mesta, ki je prav tako 
prikazoval obzidje (Otorepec, 1988, 66–67, 81, 91, 95, 103, 119, 123, 151–157, 
183, 187, 204, 209, 211, 221, 223, 227, 233). V tem primeru se moramo vprašati, v 
kakšni meri je na pečatu panoramski prikaz realističen. Za Gorico je Darja Mihelič 
(2005, 306–308) dokazala, da je pečatna podoba poenostavljena realistična upo-
dobitev mesta iz konca 13. stoletja. Zanimiv prikaz mestnega obzidja pa so imele, 
na primer, Breže, ki so imele na pečatnem polju upodobljeno podobo mesta, kot bi 
ga opazovali iz višjega hriba, podobno kot srednjeveški pečat Padove (Otorepec, 
1988, 102; Melly, 1846, 117).
Poleg obzidja, panoramskega pogleda na mesto in upodobitve samega mesta, naj-
demo na slovenskem etničnem ozemlju še dva pečata, ki sta imela na pečatnem polju 
upodobljen stolp. Gre za Ormož in Črnomelj. Oba pečata sta ohranjena na listinah 
šele iz 16. stoletja. Črnomelj ima na pečatu zapisano letnico 1587, toda Otorepec je 
sklepal, da je pečatnik kopija starejšega srednjeveškega pečatnika. Ormoški pečat za-
radi pisave, ki je bila značilna za pečate v 13. in 14. stoletju, postavljamo v obdobje, 
ko je Ormož pridobil mestne pravice, se pravi v čas po letu 1331. Pečatna podoba je 
zelo podobna mestnemu pečatu Varaždina, kar priča o povezavah mesta z deželami 
krone sv. Štefana. Otorepec ugotavlja, da bi na pečatnem polju lahko bil upodobljen 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
211
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
stolp Ptujskih, kar je povsem logično, saj so Ormožu mestne pravice podelili prav 
oni, kar so verjetno želeli pokazati tudi na samem pečatu (Otorepec, 1988, 49–51, 
161–164; Hajdinjak & Vidmar, 2008, 36).
Ptujski na slovenskem območju niso osamljen primer, saj so na pečatu svoj 
»podpis« pustili tudi drugi mestni gospodje. To so naredili na različne načine, 
in sicer je bila najpogostejša praksa, da je bil na mestnem pečatu grb ali simbol 
mestnega gospoda, v času katerega je urbana naselbina pridobila mestne pravice 
in pečat. Tako je, na primer, Škofja Loka imela na pečatnem polju upodobljena 
mestna vrata, znotraj katerih je »plavala« t. i. kronana mavrova glava, ki jo je 
na svojem grbu imela freisinška škofija (Florjančič, 2000, 12, 18–19; Otorepec, 
1988, 118–121). Celje je imelo na svojem mestnem pečatu upodobljen grb gro-
fov Celjskih. Kranj je na pečatnem polju imel upodobljenega orla, ki so ga na 
Fig. 2: Risba pečata Gorice iz 14. stoletja (Otorepec, 1988, 223).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
212
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
svojem grbu imeli tedanji kranjski mestni gospodje Andeško-Meranski. Tudi na 
mestnem pečatu Beljaka bi lahko bil andeško-meranski »podpis«, saj je beljaški 
mestni pečat imel na pečatnem polju upodobljen grb z že omenjeno orlovo nogo. 
Omenjeno teorijo podpira tudi dejstvo, da je Beljaku mestne pravice podelil 
bamberški škof Ekbert Andeško-Meranski (ok. 1173–1237). Najbolj direkten 
prikaz mestnega gospoda na mestnem pečatu nedvomno najdemo na primeru 
Novega mesta. Na njegovem pečatnem polju je namreč upodobljen ustanovitelj 
mesta Rudolf IV. Habsburški (1339–1365), po katerem je mesto dobilo svoje 
nemško ime Rudolfswerd. Novomeški pečat lahko tretiramo tudi kot govoreči 
grb, kar je tudi zelo pogost motiv na srednjeveških pečatih (Otorepec, 1988, 71, 
108–109, 135, 200–201).
Mokronog je imel na mestnem pečatu upodobljeno odtisnjeno nogo (odtis, 
kot bi ga pustil moker podplat). Pilštanjski grb je vseboval jelena na hribu.6 
Radgonski grb je vseboval kolo z osmimi prečkami, kar je izviralo iz nje-
nega nemškega imena Radkersburg oziroma Rad (kolo) ter Burg (grad). V 
grbu Radovljice (nem. Radmannsdorf) je bil upodobljen stoječ moški, ki je 
imel v desnici kolo, v levici pa mesto oziroma vas. Šlo je torej za direktni 
prevod nemških besed Rad (kolo), Mann (moški) ter Dorf (vas). Žalski grb 
je vseboval orlova krila ter cvetlico in lilijo, ki prav tako izvira iz nemškega 
imena Sachsenfeld oziroma Sachsen (orlova krila) ter Veld (cvetlica in lilija). 
Brežice, Ljutomer, Višnja Gora, Sevnica, Vojnik in Železna Kapla pa so imeli 
na mestnem pečatu upodobljen mestni grb. Zanimiva opazka pri pečatih z 
upodobljenim govorečim ali mestnim grbom je ta, da gre načeloma za manjša 
mesta in trge (Otorepec, 1988, 107, 116, 123, 130–131, 144, 165–166, 176, 
179, 192–194, 213). 
Pogosto so bili na mestnih pečatih upodobljeni svetniki, patroni oziroma 
zaščitniki mesta. V to skupino spada sedem mest in, kar je zanimivo opaziti, tri 
med njimi so mestne pravice in mestni pečat pridobila v času osmanskih vpadov 
v zadnji tretjini 15. stoletja. Sklepamo lahko, da so mesta ravno zato na pečate 
postavila svojega zavetnika in obzidje. V srednjem veku so se ljudje po pomoč 
večkrat zatekali svetnikom, kot pa Bogu, saj so verjeli, da so svetniki posredniki 
med posameznikom in Bogom, ki naj bi bil premočan, da bi ga neposredno prosili 
za pomoč. Ker so svetniki imeli izjemno močno družbeno vlogo, ki je vlivala upa-
nje in moč skupnosti, so mesta, ki so pridobila pečate v času osmanskih vpadov, 
na mestne pečate umestila svetnike (Mlakar, 2021, 287–288).
Med ta mesta spada Kočevje, ki je mestne pravice pridobilo leta 1471 
in je na mestnem pečatu imelo na heraldični desni upodobljenega apostola 
6 Grb Pilštanja je hrib s štirimi kopami, na katerih s skrčenimi nogami leži v heraldično desno 
obrnjeni jelen, na vsaki strani hriba pa je po ena lajajoča pasja glava. Opravka imamo z govo-
rečim grbom. Pilštanj se je v srednjem veku imenoval Bîlstain. Bîl je v srednjeveški nemščini 
pomenil trenutek, ko se je gonjena divjad ustavila in postavila v bran zasledujočim psom, Stain 
pa skalo oziroma hrib. Tako grb simbolizira jelena, ki se je postavil v bran psoma na štirivrhem 
hribu (Otorepec, 1988, 166).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
213
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Jerneja, na sredini in heraldični levi dva stolpa, na dnu in v ospredju he-
raldičnega polja pa ograjo iz kolov, ki bi lahko bila prikaz palisade, ki je 
služila za obrambo pred Osmani. Krški pečat je precej podoben, na heraldični 
desni je bil upodobljen Janez Evangelist, na sredini in heraldični levi je bilo 
upodobljeno mesto, v spodnjem in prednjem delu pa je prostor zapolnjevala 
ograja. Krško je mestne pravice pridobilo leta 1477. Istega leta je Friderik III. 
habsburški Lož povzdignil v mesto, ki je kot trg že leta 1380 imel obzidje in 
obrambni jarek. Žal iz srednjega veka nimamo ohranjenega pečatnega odtisa, 
je pa zato Lož edinstven primer, saj nam je na voljo ohranjena ustanovna 
listina, na kateri je opisan mestni grb. Najstarejši pečatni odtis mesta Lož je iz 
leta 1607. Na pečatnem polju je upodobljen sv. Jurij na konju, ki ubija zmaja. 
V času osmanskih vpadov je mestne pravice pridobila še Višnja Gora, ki pa 
ni dala izdelati novega pečatnika, temveč je uporabljala stari trški pečatnik, 
na katerem je bil upodobljen grb z obzidjem (Otorepec, 1988, 62–64, 75–77, 
97–101, 124; Štih, Simoniti & Vodopivec, 2008, 123–124).
Fig. 3: Srednjeveški pečatnik mesta Škofja Loka (kopijo hrani Loški muzej Škofja Loka).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
214
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Svetega Jurija sta na svojem pečatu imela še Ptuj in Piran. Slednji je na 
večjem pečatu imel upodobljenega sv. Jurija na konju, na manjšem pečatu pa 
grb z Jurijevim križem. Mesto Kamnik je imelo na pečatnem polju upodobljen 
grad, v katerem je stala sv. Marjeta, pod nogama pa sta ji ležala ukročena zmaja. 
Šentvid ob Glini je imel na mestnem pečatu upodobljenega sv. Vida (Otorepec, 
1988, 55, 56, 170, 207–209, 229).
Pečatni napisi se pri obravnavanih pečatih v večini nahajajo na zunanjem 
robu. Izjema je le pečat Železne Kaple, ki ima napis na t. i. napisnem traku, ki 
se zvija okoli grba in napis deli na sedem delov. Ostali pečati imajo napis ob 
zunanjem robu, ki pri večini zavzema celoten rob. Le pri pečatih Kočevja, Loža in 
Radovljice napis zavzema dve tretjini zunanjega roba ter le polovico pri Brežicah. 
Pri Čedadu in Gorici je besedilo na levi strani spodaj prekinjeno, saj pečatna slika 
tam sega do skrajnega roba pečata. V obeh primerih je to del mesta upodobljenega 
na pečatnem polju (Otorepec, 1988, 63, 99, 115, 131, 213, 221, 223)
Fig. 4: Kasnejši odtis pečatnika mesta Kočevje (ARS, SI AS 1070, II/61 Kočevje mesto).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
215
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Napis je bil načeloma zamejen z različnimi krožnicami. Večina pečatov 
je imela krožnico iz različno velikih biserov, sledili so pečati z neokrašeno 
krožnico (Celje, Radgona, Črnomelj, Kostanjevica na Krki, Radovljica, Šentvid 
ob Glini in Koper), nato pečati z napisom v napisnem traku (Brežice, Kočevje, 
Krško, Železna Kapla) ter pečata Loža in Ptuja iz 15. stoletja, ki sta imela napis 
zamejen samo na zunanjem robu (in ne tudi na notranjem), napis pa je bil na isti 
ploskvi kot pečatni motiv. Posebnost je bil pečat Šentvida ob Glini, ki je imel 
Fig. 5: Srednjeveški pečat mesta Koper z dne 31. marca 1321 (AT-OeStA/HHStA, 
UR, AUR 4970).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
216
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
kar dva krožna zapisa, klasični pečatni napis za mesta in + SANCTVS * VITVS 
na notranji krožnici. Mesto je s tem še dodatno poudarjalo, kdo je njen mestni 
zavetnik (Otorepec, 1988, 207).
Vsi pečati do konca srednjega veka, razen Višnje gore in Loža, so imeli napise 
v latinskem jeziku. Pri vseh pečatnikih, ki so nastali do začetka 15. stoletja, se je 
besedilo začelo s t. i. šapastim oziroma tacastim križem.7 Ta je praviloma označe-
val začetek krožnega zapisa pri pečatih. V 15. stoletju se je ta praksa spremenila. 
Mestni pečatniki so začeli uporabljati napise na napisnem traku, ki ni zavzemal 
celotnega roba, zato ni bilo več potrebe po označevanju začetka napisa. Izjema 
pri tem sta Pilštanj in Novo mesto. Slednje je imelo na pečatu iz 15. stoletja za 
zamejitev besedila peterokrako zvezdo. Večina napisov na pečatnem polju se je 
začelo z besedo SIGILLVM ali samo s črko S. Žalec in Radgona sta imela črko S 
obrnjeno v obratno smer, pečat mesta Breže pa oznake za S(IGILLVM) ni imel. 
Izstopala sta tudi pečata Kopra in Trsta – o njunih primerih bo govora v nadalje-
vanju. Oznaki pečata je sledila označba skupnosti. Ta je bila pri večini napisov v 
latinščini v genitivu, in sicer pri večini celinskih mest CIVITATIS ali tistih z ita-
lijanskim vplivom COMUNIS/COMUNITATIS. Med njih spadajo Piran, Gorica, 
Čedad in Slovenj Gradec, pri čemer sta imela slednja za tem dodan še CIVITATIS. 
Našteti je treba še nekaj izjem: Maribor je imel pred CIVITATIS napis VERUM, 
Slovenska Bistrica in Vojnik sta imela napis CIUIVM ali CIVIVM, Metlika NOVI 
FORI, Sevnica FORI, Višnja Gora PVRC, Kranj pa označbe skupnosti ni imel. 
Za tem je sledil eden od predlogov IN ali DE ter latinsko ime kraja v genitivu. 
Nemščina je na pečatih začela latinščino v naših krajih izpodrivati komaj konec 
15. stoletja. V nemščini so imeli napis Lož, Radovljica in (na svojem tajnem 
pečatu) Novo mesto, izjemo pa je predstavljala še Višnja Gora, ki je imela poleg 
nemškega napisa povsem drugačen izraz za svojo naselbino kot ostala mesta 
(PVRC). Tudi letnice so se na pečatih pričele pojavljati komaj v drugi polovici 
15. stoletja in so jih imeli na svojih pečatih Celje, Krško, Črnomelj, Kočevje, 
Vojnik, Železna Kapla, Lož, Brežice in Trst, na pečatu iz leta 1516. Napis se je 
pri vseh primerih zaključil z imenom mesta, s čimer se je napis na krožnici sklenil 
(Otorepec, 1988, 111, 165, 175, 195, 239–240).
Trst in Koper sta imela za razliko od ostalih mest popolnoma drugačen napis, 
in sicer s t. i. leoninskimi verzi. Ti so bili značilni predvsem za italijanska mesta do 
konca 12. stoletja. Šlo je praviloma za dva rimana verza, ki sta tvorila heksameter ali 
redkeje pentameter. Obstajali so tudi nepravilni primeri glede metruma in asonance (v 
nekaterih primerih sta enaki le zadnji črki obeh hemistihov). Opozoriti je treba, da so 
se na pečatih z leoninskimi verzi samostalniki pogosto rimali z ustreznim pridevnikom. 
Verze lahko kategoriziramo na štiri skupine. Prva skupina so verzi, ki sporočajo, kdo 
jih pošilja, druga skupina so tisti, ki grozijo sovražnikom mesta, tretja skupina verzov 
7 Tacasti oziroma šapasti križi (nem. Tatzenkreuz) so bili značilni za označevanje začetka napisa na peča-
tnem polju. Pri takšnih križih se kraki proti središču zožujejo, zato izgleda, kot da ima križ štiri »tace« 
(Otorepec, 1988, 266).
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
217
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
namiguje na privilegije, zasluge, tradicije, mistično poreklo, etimologijo imena, meje 
teritorija itd. V četrto skupino spadajo molitve. Leoninske verze sta vsebovala pečata 
Kopra in Trsta. Pri Kopru verz sporoča lastnika pečata (+ C(IVITAS) IVSTIN(O)
L(ITANA) MITTIT ME ET P(ER) SE (RELATA) ITA DICIT), pri Trstu pa meje teri-
torija (+SISTILANV(M) . PUBLICA . CASTILIR’ . MARE . CERTOS. DAT. MICHI . 
FINES) (Bascapé, 1969, 189; Otorepec, 1988, 226–228, 232–235).
RAZLIKE IN PODOBNOSTI MED PEČATI CELINSKIH 
IN PRIMORSKIH MEST 
Če primerjamo pečate primorskih in celinskih mest po obliki, ugotovimo, da ni 
razlik v obliki, razen izjeme kvadratnega pečata Slovenj Gradca. Tako primorska kot 
celinska mesta so sledila splošno uveljavljenim trendom mestnih pečatov, ki so bili 
praviloma okrogli. Opozoriti je treba tudi na ovalna pečata Pirana in Ljutomera, ki sta 
prvič ohranjena komaj v zgodnjem novem veku in v tem oziru nista predmet našega 
raziskovalnega vprašanja.
Večja razhajanja so opazna pri velikosti pečatov, kjer imajo primorska mesta, če 
izvzamemo Piran, povprečno precej večje pečate kot celinska mesta. Toda v tem 
primeru gre verjetno zgolj za naključje. Če za primerjavo vzamemo nekatera druga 
severnoitalijanska ali istrska mesta (Videm/Udine 40 mm, Pordenone 40 mm, Bar-
ban 33 mm, Pićan 46 mm), lahko hitro opazimo, da so njihovi pečati precej manjši 
(Melly, 1846, 113–118). Opozorimo naj še, da so bili pečati odtisnjeni v vosek, kar 
je pomenilo, da je za večje pečate mesto potrebovalo tudi večje količine voska. Odtis 
večjega pečata je tako pomenil večje denarno breme, zato so manjša mesta, predvsem 
pa trgi, imeli tudi manjše pečate, medtem ko so si lahko večje pečate privoščila me-
sta, ki so bila bogatejša (Kümper, 2014, 125; Volčjak, 2019, 20). To trditev potrjuje 
tudi dejstvo, da med večje pečate na širšem slovenskem etničnem ozemlju spadajo 
pečati Trsta, Kopra, Čedada, Ljubljane, Maribora in Velikovca, torej pomembnejših 
srednjeveških trgovskih središč obravnavanega območja.
Glede barve voska so obstajala pravila, zato mesta niso imela veliko manevr-
skega prostora pri izbiri barve. Večinoma so bili odtisnjeni v naravni vosek, samo 
Radgona in Ljubljana sta smeli uporabljati rdeči vosek, pa še to komaj od druge 
polovice 15. stoletja naprej, medtem ko so zeleni vosek uporabljali Kamnik, Slo-
venj Gradec, Višnja Gora, Novo mesto, Koper in morda tudi Gorica. Pri slednji je 
treba opozoriti, da iz srednjega veka ni ohranjen niti en pečat Gorice. Domneva, 
da je bil odtisnjen v vosek zelene barve, je zaradi listine iz leta 1430, na kateri je 
ostanek odtisa nekdanjega pečata v zelenem vosku, ki bi morda lahko bil mestni 
pečat Gorice (Otorepec, 1988, 224).
Gorica pa še zdaleč ni osamljen primer glede neohranjenih pečatov. Iz srednjega 
veka nista ohranjena pečata Trsta in Pirana, medtem ko je ohranjen samo en pečat 
Kopra. V tem oziru nam arhivsko gradivo zelo otežuje izvedbo komparativne metode 
med primorskimi in celinskimi mesti. Iz ohranjenega primarnega gradiva lahko reci-
mo sklepamo, da se je na Goriškem in v Istri pogosteje uporabljal zeleni vosek, saj je 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
218
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
v zelenem vosku odtisnjen pečat Kopra, morda pečat Gorice, v podporo tej šibki tezi 
pa je tudi pečat Vidma, ki je prav tako odtisnjen v zelenem vosku (Bascapé, 1969, 
189). Na tem mestu bi bilo dobro izpostaviti tudi listino iz leta 1409, ko je na pazinski 
listini v belem vosku pečatila istrska komuna Gračišće (Klen, 1977, 264). Na tem 
mestu se nam zastavlja vprašanje, ali so tudi druga primorska mesta uporabljala bel 
vosek? Kot že rečeno, zaradi pomanjkljivih primarnih virov so nam odgovori na ta 
vprašanja nedostopni.
Bolj razgibana primerjava je možna pri podobah na pečatnem polju. Primorska 
mesta so na svojih pečatih imela venomer upodobljene gradbene elemente mesta. Če-
dad in Gorica sta imela panoramski prikaz mesta, Trst in Koper pa obzidje in stolp. Tu 
je treba izločiti Piran, ki odstopa od ostalih primorskih mest zaradi Jurijevega križa in 
dejstva, da je pečat iz zgodnjega novega veka. Takšnega pečata Piran v srednjem veku 
morda niti ni uporabljal. Izpostaviti je treba, da je na primorska mesta imela močan 
vpliv severovzhodna Italija, saj so imela mesta vse od Bergama, Padove, Bologne, 
Ravene, Ogleja (Aquileia) itd. na mestnih pečatih upodobljene arhitekturne elemente. 
Zanimivo je tudi izpostaviti, da je pečat Kopra iz leta 1321 izjemno podoben pečatu 
Bologne iz leta 1264, kar nakazuje pričakovano močan italijanski vpliv (Bascapé, 
1969, 197–200).
Tudi celinska mesta so na mestnih pečatih imela največkrat upodobljena obzidja, 
toda nikoli panoramskega prikaza mesta. Za razliko od primorskih mest pa so imela 
na svojih pečatih upodobljene tudi druge elemente, kot so svetniki in grbi.
Zanimiv aspekt primerjave je tudi podoba srednjeveškega pečatnega polja na 
današnjih mestnih grbih. Vsa celinska mesta so podobo srednjeveškega pečatnega 
polja na mestnem grbu obdržala, izjema je le trg Žalec. Ta je v srednjem veku imel 
govoreči grb z orlovimi krili, cvetom in lilijo. Takšen grb je Žalec sicer uporabljal 
vse do leta 2006, nato pa so ga zamenjali z aktualnim grbom (ki je tudi grb obči-
ne), in sicer z namenom počastiti največjo oziroma najbolj dobičkonosno občinsko 
gospodarsko panogo – hmeljarstvo. Na zelenem polju je danes v rumeni barvi znak 
hmeljeve kobule in rumeno obrobljen hmeljev list, na vrhu pa je pas modre barve, ki 
simbolizira Savinjo (Otorepec, 2001, 170; Stanič & Jakopič, 2005, 322).
Po drugi strani pa primorska mesta srednjeveškega pečatnega polja na svojem 
mestnem grbu, z izjemo Pirana, niso obdržale. Koper je v srednjem veku imel pečatno 
polje, na katerem je bilo mestno obzidje s tremi stolpi, grb mesta danes pa je na 
modrem polju upodobljeno rumeno sonce z obrazom in žarki. Koper je sicer skozi 
stoletja uporabljal povsem drugačen grb, egido z Meduzino glavo na zelenem polju 
(Otorepec, 2001, 162; Šimac & Volčjak, 2019, 458). Egida je ščit bogov, zlasti Zevsa 
in Atene, na katerem je lahko bil gorgonijon, torej umetniški prikaz obglavljene 
Gorgone oziroma Meduze. V grški mitologiji so bile Gorgone krvoločne sestre z 
živimi strupenimi kačami namesto las. Meduzo, eno od treh sester, je obglavil Perzej 
in njena glava je osnovni element gorgonijona (Lazarou & Liritzis, 2022, 47–50). 
Koper se je v antiki imenoval Aegida, kar je botrovalo temu, da je mesto na svojem 
grbu ohranilo egido z Meduzino glavo (Volčjak, 2019, 458), ki simbolno odganja zlo 
(Lazarou & Liritzis, 2022, 50). 
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
219
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Gorica je imela na svojem pečatu realistično panoramo mesta s konca 13. ali 
začetka 14. stoletja (Mihelič, 2005, 306–307; Otorepec, 1988, 224). Tako Gorica 
kot tudi Nova Gorica srednjeveškega pečatnega polja danes nimata upodobljene-
ga na svojem mestnem grbu. Gorica ima na grbu mestno obzidje s tremi stolpi, 
medtem ko ima v 20. stoletju ustanovljena Nova Gorica rdečo vrtnico na belem 
polju (Volčjak, 2019, 458). V primeru Trsta je zgodba nekoliko drugačna. Pečatno 
polje na tržaškem srednjeveškem pečatu danes resda ni grb mesta, toda bistveni 
simbol mesta je upodobljen tako na pečatu kot na grbu, ki ga je Trst uporabljal že 
v srednjem veku, in zastavi, ki jo ima Trst še danes. Glavni simbol Trsta je zgornji 
del antične sulice sv. Sergeja, ki je umrl mučeniške smrti v Trstu leta 301 (Šimac 
& Volčjak, 2019, 458). Pečatno polje srednjeveškega mestnega pečata je za svoj 
grb prevzela Univerza v Trstu (Università degli studi di Trieste).
Bistvena razlika med pečati celinskih in primorskih mest se pojavi pri pe-
čatnih napisih. Prva razlika je že samo poimenovanje mestne naselbine, kjer je 
v veliki večini celinskih mest na pečatu označba za mestno naselbino civitas, 
civitatis ali civium, medtem ko pri primorskih mestih napisi niso enotni. Ker 
gre pri primorskih mestih za komuno, ima na primer Gorica na svojem pečatu 
zapis comvnis (comunis), podoben zapis ima tudi Čedad: comvnis civitatis. Na 
tem mestu je ključno poudariti, da ima podoben napis na pečatu tudi Slovenj 
Gradec, ki je celinsko mesto: S. CO(M)MVN(ITATIS) CIVITA(TIS) I(N) WI(N)
DICHG(RE)TZ. Tako Čedad kot Slovenj Gradec sta bila oglejska centra oblasti. 
Slovenj Gradec si je Oglej pridobil leta 1251, z zapuščino oglejskega patriarha 
Bertolda (ok. 1182–1251), zadnjega predstavnika grofov Andeško-Meranskih. 
Morda so Slovenj Gradcu mestni pečat odobrili, podelili ali mogoče celo 
dali izdelati prav oglejski patriarhi. Oglejski vpliv na slovenjgraškem pečatu 
je nedvomen, kar podpira omenjeni napis, ki se ujema z napisom na pečatu 
oglejskega centra moči v Furlaniji – Čedadom (Kosi, 2009, 118–124; Otorepec, 
1988, 182–183; Ravnikar, 2018, 34, 40–41).
Druga razlika med pečati celinskih in primorskih mest je v tem, da primorska 
mesta, kot sta Trst in Koper, niso imela klasične oblike pečatnega napisa. Ta je 
bil sestavljen iz označbe za pečat, mestno naselbino in ime mesta. Trst in Koper 
sta imela na pečatu izpisan leoninski verz, značilen za italijanska mesta v 13. 
stoletju. To nam dokazuje močan italijanski vpliv na pečate primorskih mest, ki 
ga celinska mesta, z omenjeno izjemo Slovenj Gradca, niso bila deležna.
Pomembna razlika je tudi uporaba napisnega traku na pečatnem polju, ki so 
ga uporabljala samo celinska mesta. V tem primeru je treba še pojasniti, da so 
napisni trakovi prišli v modo v zadnji polovici 15. stoletja, podobno kot zapisa-
ne letnice na pečatnem polju. V tistem obdobju so pravico do mestnega pečata 
pridobivala le celinska mesta, medtem ko so primorska mesta lastne mestne 
pečate tedaj že imela. Izpostaviti je treba mestni pečat Trsta iz leta 1516, na 
katerem je v klasični obliki pečatnega napisa napisana tudi ta letnica (Otorepec, 
1988, 235). Pri izdelavi novega tržaškega pečatnika v zgodnjem novem veku je 
nedvomno bil prisoten močan habsburški vpliv.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
220
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
SKLEP
Če povzamemo, je moč opaziti precej razlik in podobnosti med pečati, toda po-
polne razmejitve med primorskimi in celinskimi mesti ne moremo ustvariti. Današnje 
slovensko etnično območje je bilo družbeno, politično in geografsko obmejni del 
Svetega rimskega cesarstva in so se zato med sabo prepletali številni vplivi, prakse, 
navade in stili, ki jih je možno opazovati na mestnih pečatih. Mesta so pečate izde-
lovala samostojno, toda s precejšnjim vplivom iz današnjega severnoitalijanskega, 
avstrijskega in madžarskega prostora, kar nam poskuša prispevek osvetliti. Prispevek 
nam nedvomno ponuja vpogled v podobnosti med določenimi pečati, iz česar je mo-
žno vleči določene vzporednice, ki nam morda do sedaj niso bile znane. Podobnosti 
in razlike, ki so bile izpostavljene zagotovo niso povsem naključne, temveč natančno 
premišljene in zato ponujajo nove raziskovalne podlage.
Dodatne raziskave bi lahko ponudile številne nove odgovore v mestni zgodovini, 
ki v preteklosti zaradi zanemarjanja poglobljene študije mestnih pečatov niso bili 
odkriti. 13. in 14. stoletje je za mestne naselbine izjemno pomembno obdobje, saj so 
pričele razvijati občutek mestne identitete in z mestnim pečatom dajale nedvoumno 
izjavo v povezavi s statusom, močjo, avtoriteto in navezanostjo na lasten teritorij. Ne 
glede na pravno prakso so mestni pečati prisotni v vseh urbanih naselbinah tistega 
časa in je zato nujen makro pogled na pečate obravnavanega območja in novega 
iskanja vplivov. Kombinacija dejavnikov – podelitev ključnih pravic ter gospodarska 
in politična dinamika – je imela izjemen vpliv na izdelavo mestnega pečata, ki je 
predstavljal in utelešal prebivalce mesta.
Na tem mestu naj izpostavimo pečat Radgone. Po mnenju graškega zgodovinarja 
Heinricha Purkarthoferja, naj bi ime mesta Radgona izviralo iz osebnega imena 
Richer, po Otorepčevem in Snojevem mnenju pa iz imena Ratigoj (Snoj, 2009, 
341–342), toda mesto je na pečatnem polju uporabilo povsem drugačno podobo, 
in sicer kolo (nemško Rad). Očitno je mesto želelo prikazati identiteto vezano na 
nemški prostor in ne na slovanski, kar je botrovalo k izbiri kolesa. Podoben primer je 
recimo tudi Radovljica, ki naj bi po različnih mnenjih dobila ime po slovanskem bogu 
Radegastu, a je kljub temu mesto uporabilo govoreči grb. Po najinem mnenju imamo 
opravka verjetno z natančno premišljeno izjavo na pečatnem polju in ne z napako. 
Smo mišljenja, da je izvor imena imel velik pomen na izdelavo pečatnega polja, 
kljub temu pa je treba upoštevati še veliko več dejavnikov, ki so imeli v določenem 
trenutku še večji vpliv (Purkarthofer, 1999; Otorepec, 1988, 116, 176).
Za identiteto mest bi bilo zato treba izvesti pilotne raziskave na podlagi pečatov, 
začenši z mestnim pečatom, ki je v srednjeveških mestih imel verjetno veliko širše 
posledice za razprave o mestnih identitetah, kot smo jim jih pripisovali v preteklosti. 
S sočasnim proučevanjem pečatov meščanov in njihovih osebnih simbolov se lahko 
izriše specifičen občutek identitete mesta z lastnimi paradigmami statusa in avtorite-
te. Na tem področju je treba še veliko postoriti, vendar je jasno, da so pečati tako v 
mestih kot drugod imeli izjemen pomen in da jih raziskovalci v bodoče morajo jemati 
kot izjemno pomemben zgodovinski vir.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
221
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
COMPARISON OF SEALS OF MAINLAND AND COASTAL TOWNS IN THE 
SLOVENE LANDS IN THE MIDDLE AGES
Dejan JUHART
University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia
e-mail: dejan.juhart@student.um.si
Martin BELE
University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia
e-mail: martin.bele@um.si
SUMMARY
Medieval towns and market towns had certain rights that set them apart 
from other settlements. These included the right to hold markets and fairs, col-
lect tolls, bridge tolls and other taxes, to have defensive walls and their own 
seal. Seals have been neglected by Slovene historians and art historians, mainly 
because they have less narrative power compared to the texts they are attached 
to, and thus offer less concrete information for research. However, seals, if 
properly analysed, can make an important contribution to the research of a city. 
In the Slovene historical lands, there were 39 medieval urban settlements with 
the right to use their own seals. They were granted this right at different times, 
so there are considerable stylistic differences between them. Another factor that 
contributed to such differences are the external influences, that mainly reflected 
the presence of important dynasties, ecclesiastical institutions, economic and 
trade links, and, last but not least, geographical location. To conduct an in-
depth research of how stylistic aspect of seals was impacted by the above-
mentioned external influences, it is best to compare cities under German and 
Italian influence or, in a broader sense, continental and coastal cities.
Key words: seal, town, market town, Middle Ages, defensive walls, sigillography
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
222
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
VIRI IN BIBLIOGRAFIJA
Ambrožič, Matjaž (2011): O cerkvenih pečatih z ozirom na relikvijska pečata v p. c. sv. 
Martina v Žirovnici. Arhivi, 34, 2, 227–242.
ARS, SI AS 1070 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), Zbirka pečatov (SI AS 1070).
Bascapé, Giacomo Carlo (1969): Sigillografia. Il sigillo nella diplomatica, nel diritto, 
nella storia, nell’arte. Volume Primo. Milano, Antonino Giuffrè.
Darovec, Darko (2015): Auscultauerint cum notario: Istrski notarji in vicedomini v 
obdobju Beneške republike. Venezia, Libreria Editrice Cafoscarina.
Darovec, Darko (2023): The Genesis of Koper Medieval Statutes (1238–1423). Acta 
Histriae, 31, 4, 743–776.
Dopsch, Heinz, Brunner, Karl & Maximilian Weltin (1999): Die Länder und das 
Reich: der Ostalpenraum im Hochmittelalter. Wien, Ueberreuter.
Florjančič, Alojz Pavel (2000): Veliki pečat mesta Škofja Loka na Cebalovi ustanovni 
listini. Loški razgledi, 47, 1, 11–22.
Gestrin, Ferdo (1984): Spremna beseda. V: Mihelič, Darja (ur.): Najstarejša piranska no-
tarska knjiga (1281–1287/89) / II più vecchio libro notarile di Pirano (1281–1287/89). 
Ljubljana, SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU.
GZM I – Mlinarič, Jože (ur.) (1975): Gradivo za zgodovino Maribora, 1. zvezek. Mari-
bor, Pokrajinski arhiv Maribor.
GZS na SAZU – Baraga, France & Otorepec, Božo (ur.) (2002): Gradivo za slovensko 
zgodovino v srednjem veku, 6/1. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC 
SAZU.
Hajdinjak, Boris & Polona Vidmar (2008): Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, 
graditelji in meceni. Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj.
Stadt Wien – https://gams.uni-graz.at/o:sis.8-7 (zadnji dostop: 2024-02-02).
Klen, Danilo (1977): Pazinska isprava od 22. novembra 1409. godine. Vjesnik Historij-
skih arhiva u Rijeci i Pazinu, XXI, 263–278.
Kos, Dušan & Mitja Sadek (2010): Stari izolski statut od 14. do 18. stoletja: prevod s 
študijo. Koper, Univerza na Primorskem – Znanstveno-raziskovalno središče – Uni-
verzitetna založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.
Kos, Dušan (1994): Pismo, pisava, pisar: prispevek k zgodovini kranjskih listin do leta 
1300 / Document, Writing, Writer: A Contribution to the History of the Carniolian 
Documents up to 1300. Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Kosi, Miha (2007): Nastanek mesta Gorica – dileme in nove perspektive. Kronika: 
časopis za slovensko krajevno zgodovino, 55, 2, 171–184.
Kosi, Miha (2008): Dežela, ki je ni bilo: Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 
15. stoletja. Studia Historica Slovenica, 8, 2–3, 527–564.
Kosi, Miha (2009): Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem: primerjalna 
študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stole-
tja. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU.
Kotar, Jernej (2019): Zbirka pečatov v Narodnem muzeju Slovenije / The Collection of 
the Seals at the National Museum of Slovenia. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
223
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Kümper, Hiram (2014): Materialwissenschaft Mediävistik: eine Einführung in die 
Historischen Hilfswissenschaften. Paderborn, F. Schöningh.
Landbuch von Österreich und Steier – Strauch, Philipp & Joseph Lampel (ur.) 
(1900 [1276–1281]): Jansen Enikels Werke. Das Landbuch von Österreich und 
Steier. Monumenta Germaniae Historica, Deutsche Chroniken, 3. Hannover – 
Leipzig, Hahnsche Buchhandlung. 
Lazarou, Anna & Ioannis Liritzis (2022): Gorgoneion and Gorgon-Medusa: A Critical 
Research Review. Journal of Ancient History and Archeology, 9, 1, 47–62.
Loški muzej Škofja Loka – Srednjeveški pečatnik mesta Škofja Loka.
Mahnič, Katja (2001): Pečati grofov Celjskih / Seals of the Counts of Celje. Ljubljana, 
Narodni muzej Slovenije.
Mahnič, Katja (2006): Srednjeveški ženski pečati iz Arhiva Republike Slovenije / Me-
dieval Women’s Seals in the Archives of the Republic of Slovenia. Ljubljana, Narodni 
muzej Slovenije – Arhiv Republike Slovenije.
Mečulj, Andrej (2023): Epigrafska spomenika s homerskim napisom na fontiku in na 
Pretorski palači v Kopru. Annales, Series Historia et Sociologia, 33, 3, 401–412.
Melik, Vasilij (1972): Mesto (civitas) na Slovenskem. Zgodovinski časopis, 26, 3–4, 
299–316.
Melly, Eduard (1846): Beitraege zur Siegelkunde des Mittelalters: erster Theil. Wien, 
F. Volke.
Mihelič, Darja (2005): Srednjeveške mestne naselbine na Slovenskem v luči njihovih 
pečatov. V: Budak, Neven (ur.): Raukarov zbornik. Zagreb, Filozofski fakultet Sveu-
čilišta, Odsjek za povijest – FF Press, 297–309.
Mlacović, Dušan (2022): Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in njegovih 
portah po pregledu knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja. Acta Histriae, 
31, 4, 819–854.
Mlakar, Anja (2021): The Role of Religion in Legends About Turkish Attacks. Acta 
Histriae, 29, 2, 273–300.
Niederstätter, Alois (1996): Das Jahrhundert der Mitte: an der Wende vom Mittelalter 
zur Neuzeit. Wien, Ueberreuter.
Niederstätter, Alois (2001): Österreichische Geschichte. Die Herrschaft Österreich: 
Fürst und Land im Spätmittelalter. Wien, Ueberreuter.
NŠAL 101 – Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Zbirka listin (101).
Obersteiner, Jakob (1969): Die Bischöfe von Gurk: 1072–1822. Klagenfurt, Verlag des 
Geschichtsvereines für Kärnten.
OeStA/HHStA, UR, AUR – Österreichisches Staatsarchiv / Haus-, Hof- und Staatsarchiv 
(HHStA), Urkundenreihen (UR), Allgemeine Urkundenreihe (AUR).
Otorepec, Božo (1988): Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem. Lju-
bljana, Slovenska matica – Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Otorepec, Božo (2001): Krajevna heraldika na Slovenskem, Kronika: časopis za sloven-
sko krajevno zgodovino, 49, 1–2, 157–170.
Purkarthofer, Heinrich (1999): Die im Jahre 1998 verliehenen steirischen Gemeinde-
wappen. Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, 49, 51–61.
ACTA HISTRIAE • 32 • 2024 • 2
224
Dejan JUHART & Martin BELE: PRIMERJAVA PEČATOV CELINSKIH IN PRIMORSKIH MEST NA SLOVENSKEM ..., 201–224
Ravnikar, Tone (2011): Mestne elite v srednjeveških Brežicah in Sevnici. V: Mlinar, 
Janez & Bojan Balkovec (ur.): Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku 
med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev 
Slovenije, 250–263.
Ravnikar, Tone (2018): Slovenj Gradec v srednjem veku. Maribor, Znanstvenorazisko-
valni inštitut dr. Franca Kovačiča.
Ravnikar, Tone (2023): Maribor v 13. stoletju 3. del: mesto in njegovi meščani. Studia 
Historica Slovenica, 23, 3, 611–639.
Snoj, Marko (2009): Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana, Mo-
drijan.
Stanič, Rinaldo & Tadej Jakopič (2005): Osnove heraldike in istovetnostni simboli 
slovenskih občin. Ljubljana, Lečnik – Heraldica Slovenica.
Šimac, Miha & Jure Volčjak (2019): O življenju, karieri in škofovskem grbu tržaško-ko-
prskega škofa Matevža Ravnikarja (1776–1845). Iz zgodovine Trsta, 67, 3, 447–464.
Štih, Peter & Vasko Simoniti (2009): Na stičišču svetov: slovenska zgodovina od praz-
godovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana, Modrijan.
Štih, Peter (2006): K predzgodovini mesta Maribor. Studia Historica Slovenica, 6, 2–3, 
243–260.
Štih, Peter (2011): Plemstvo in mesta med severnim Jadranom in Panonijo v srednjem 
veku. V: Mlinar, Janez & Balkovec, Bojan (ur.): Mestne elite v srednjem in zgodnjem 
novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino. Ljubljana, Zveza zgodovin-
skih društev Slovenije, 7–24.
Štih, Peter, Simoniti, Vasko & Peter Vodopivec (2008): Slovenska zgodovina: družba – 
politika – kultura [Elektronski vir]. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino – Sistory.
UBSt IV – Appelt, Heinrich & Gerhard Pferschy (ur.) (1975): Urkundenbuch des Her-
zogtums Steiermark, Vierter Band: 1260–1276. Wien, Verlag Adolf Holzhausens 
Nachfolger.
Università degli studi di Trieste  – https://www.units.it/ (zadnji dostop: 2023-12-18).
Vilfan, Sergij (1961): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slovenska matica.
Volčjak, Jure (2019): O pečatih na Slovenskem in osnovni pregled dosedanjih 
raziskav / On the Seals on the Territory of Modern-day Slovenia and a Basic 
Overview of Research to Date: Sigillo nostro fecimus roborari. V: Kotar, Jernej 
(ur.): Zbirka pečatov v Narodnem muzeju Slovenije. Ljubljana, Narodni muzej 
Slovenije, 8–71.
Zmajić, Bartol (1971): Heraldika, sfragistika, genealogija. Zagreb, Školska knjiga.
Žnidaršič Golec, Lilijana (2001): Papeško povzdignjenje Ljubljane v civitas leta 
1262. V: Rajšp, Vincenc, Bratož, Rajko, Cvirn, Janez, Fischer, Jasna, Lukan, 
Walter & Branko Marušič (ur.): Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi 
srednjeevropski sosedje. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 243–250.
Žvanut, Maja (1993): Zbirka pečatnikov v Narodnem muzeju v Ljubljani / Die Sie-
geltyparsammlung des Nationalmuseums in Ljubljana. Ljubljana, Narodni muzej 
Slovenije.