PLANINSKI STO SLOVENSKIH VRHOV NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO STANKO KLINAR Pri ljubljanski Prešernovi družbi, ki je posebno zadnja leta karseda naklonjena planinskim pis­ cem in tudi sama spodbuja takšno pisanje, izide prihodnji mesec knjiga »Sto slovenskih vrhov« našega znanega gornika Stanka Klinar- ja. Založba s tem nadaljuje tradicijo izdajanja vsakoletne »stotice«, v katerih so planinci že doslej našli marsikaj zase, letos pa bo to zanje poln zadetek. Vsakemu od stotih (kajpada po lastnem okusu in preudarku izbranih) vrhov je avtor namenil nekaj osnovnih podatkov, da bi se bralec lahko orientiral in se nemara odločil za vzpon, če bi ga gora zaradi besedila tako zamikala ali če bi ga avtor preprosto spomnil nanjo. Pri vsakem vrhu posebej so navedena izhodišča, bližnje planinske koče (in kako priti do njih iz izho­ dišč), vzponi na vrh ter tiskani pripomočki, kot so vodniki in zemljevidi. Po tem kratkem uvodu pa avtor odpre zapornice svojega gorniškega poznavanja teh gora in dš krila svojemu občudovanju tega sveta. Ker so na koncu koncev faktografski podatki objavljeni še marsikje, predstavljamo z dovoljenjem avtor­ ja samo literarne opise nekaterih vrhov, kot bodo natisnjeni v Klinarjevi knjigi Sto slovenskih vrhov. (Op. ur.) DEBELI VRH, 2390 m (Julijske Alpe, skupina Triglava) Debeli vrh je tako prisrčen, da ni mogoče mimo njega: bohinjsko zaobljen, debelušen in dobro­ dušen, a še vedno visoko postaven in korajžen. Kralj fužinskih planin, zaudarja po mleku in siru. Ob njegovem vznožju, V Lazu, še pasejo, mol- zejo in širijo. Če je to res tako pohvalno? Če ni to le krik življenjske stiske? In če niso opuščene planine srečen dokaz, da so se ljudje izvili iz klešč te stiske? »Ganz so romantisch durfte das gar nicht gevvesen sein,«* je menil prijatelj Manfred o (večinoma pokojnem) planšarstvu. »...so romantisch« - kot to opevajo stari idilični epi. Nekaj te »idile« sem v mladih letih še videl od blizu. Bilo je še huje, kot trezno sodi France Zupan: »... pot od romantičnega navdušenja do iztreznjenja je menda prehodil marsikateri mestni otrok, ki je s polno glavo literarnih predstav o gorah in njihovih kremenitih prebival­ cih prišel v stik s trdo resničnostjo... O idilič­ nem alpskem prebivalstvu, ki so ga nekoč menda sestavljali postavni fantje, drzni lovci, pastirji in vodniki, brhke majerce in častitljivi sivolasi starčki - o takem prebivalstvu ni sledu: bodisi da je degeneriralo v slabo raščene in zgarane ljudi, kakršne srečujemo po alpskih dolinah, bodisi da ga nikdar ni bilo in je obstajalo * Čisto romantično to že ni moglo biti. samo v romantični domišljiji pisateljev in žanr- skih slikarjev 19. stoletja.« Trda beseda, toda resnična. Torej zbogom, stara »idila« na planinah! Dovoli, da te pokoplje­ mo, ožarjeno z romantičnim sijem preteklosti, otožnemu hrepenenju pa se raje odpovemo. Lahkega srca pohajkujemo danes okrog Debe­ lega vrha in se veselimo preskrbljenega življe­ nja. Ves svet med Velim poljem, Hribaricami in Planino pri jezeru je poln mikavnih ciljev, da bi se človek kar prestopal z vrha na vrh. Potepu- ško srce, dober tovariš in vsaj dvajsetmetrska pomožna vrv pomagajo čez vse težave. Vrv pride prav že na Debelem vrhu, kakor je sicer ljudomil in dobrodušen. V vzhodnem grebenu ima prav sitno zarezo, ki ne bo vsakomur po okusu. Podobno je s severnim grebenom, ki sploh ni težak, vendar je vseeno precej prepa- den in docela neobplezan. Naravnost idealno je, povzpeti se po tem grebenčku in sestopiti na Lazovški preval, od koder lahko nadaljujemo po drugem severnem grebenčku na Ograde - za boljše počutje bo vrv spet prav prijeten sopotnik -, od koder sestopimo po južnem pobočju na markirano stezo, ki veže Laz s Krstenico. Podobno lahko - z zemljevidom in vodnikom v roki - načrtujemo in povezujemo vzpone po drugih okoliških vrhovih: po Stogovih, na Šked- njovec in Vrh Hribaric, na Mišeljski konec in Mišelj vrh, pa vzhodno nad Vodnikovim domom na Vernar in Tosc. Recimo takole: z Mišeljskega prevala (1995 m) lahko prečimo ves Škednjovec (2309 m, l.-ll. stopnja) do Hribaric (2358m), od koder splezamo naravnost na Mišeljski konec (2464 m, II. stopnja) in se po grebenu brez plezanja napotimo na Mišelj vrh (2350 m), od koder sestopimo po južnih pobočjih na Malo in Velo polje. Vernarja (2225 m) ne moremo preč­ kati, vrnemo se na Bohinjska vratca (1979 m, I. stopnja), od koder smo prišli, zato pa jo nekje sredi poti med Bohinjskimi vratcami in Vodniko­ vim domom udarimo čez lahko pečevje narav­ nost na Tosc (2275 m, l.-ll. stopnja), od koder se po južnih strminah v velikem ovinku vrnemo na Velo polje. Da si bomo na jasnem: na nobenega od teh vrhov ne pelje markirana pot, pa tudi nobena drugačna pot. Vsi spadajo v kategorijo prešer­ nega fantovskega brezpotja. Srečno! Kje bomo spali, ko nas med tem potepanjem zaloti noč? Hm, ne vem. Morda se zatečemo z zadnjim mrakom še v Vodnikov dom. Morda pa imamo s sabo spalno vrečo in si bomo vso noč pomežikovali z zvezdicami na nebu. Morda nas povabi kdo v pastirski stan, ki to več ni. Morda pa bomo kot davni prvopristopniki nare­ dili kje na gozdni meji majhen ogenjček, ob njem presedeli in predrgetali eno noč, drezali v žerjavico in razpihovali plamene, da bodo sence begale mimo ožarjenih obrazov in čez skale za hrbtom, in bodo iz goste teme za nemirnim 451 PLANINSKI VESTNIK 452 Visoki in Srednji Rokav svetlobnim krogom vstajali duhovi in strahovi davnih dni. Sence počasi poležejo, glasovi potihnejo, glava zakinka. Deo gratias! Pokrije nas negibna črna noč. Nato se krmežljavih oči na vzhodu začrta dan. Iz jutranje sivine se izmotovilijo ravnodušno nevedni obrisi našega prostorčka. Z obrvi si obrišemo roso, iz nahrbtnika in izza srajce zmečemo mravlje. Malo načivkani in opotekavi se počasi spravimo na pot. Kako da je sonce že tako visoko? Ah, kaj! Njegova toplota nas položi na prvo travo, kjer zadremljemo kot dojenček na materinih prsih. VELIKO ŠPIČJE, 2398 m (Julijske Alpe, skupina Triglava) Ko se vzpnemo od Črnega jezera mimo Bele skale, se odpre zasanjana pravljična pokrajina Zgornje Komne, neresnična in odmaknjena, kot da »ni od tega sveta«. Gore so tako daleč zadaj, da še misel nerada poleti tja. Raje prišepetava, da je kar dobro tu, kjer smo, pri Dvojnem jezeru, ob nogah prepadne Tičarice, naj si več ne želimo, ker nam sicer bajeslovni vladar lahko zavda. To je namreč Zlatorogovo kraljestvo, skrivnostno in čudno bajno, da se noga upira stopiti v njegovo prostrano neznan­ ko, skorajda v strahu, da se je gospodar med­ tem vrnil in bo stresel sveti srd na zahrbtnega in pohlepnega človeka. Ne vem, ali je to občutje krivo, da smo dobili markirano pot na Veliko špičje šele pred kratkim - morda bo tega dvajset ali trideset let -, kar ni v nobenem časovnem skladju s častitljivo magistralno »veliko cesto«, ki že od pradavna drži skozi Dolino Triglavskih jezer in čez Hriba- rice na Triglav. Meni bi bilo ljubše, ko bi je ne imeli niti še danes. Z njo je namreč pravljica razbita, vrata v zadnje kotičke Zlatorogovega svetišča brezbožno odprta. Da se le ne bi starodavni bog spet maščeval, kot se je trentar­ skemu lovcu, ko ga je pahnil v prepad. Južna steza je na enem mestu tako strmo napeta čez travno vesino, da se utegne v dežju in zmrzali lovčeva zgodba ponoviti. Spet pa je res, da tako mikavnih poti, kot je povezava obeh pristopov na Veliko špičje v eno turo, ni nikoli preveč. In vendar... in vendar bi bilo dobro vedeti, kje so tisti globlji vzgibi, da se vrh, ki se po svoji pojavi še daleč ne more meriti ne z Jalovcem ne s Špikom, še s Cmirom ne in Kukovo špico, ki sta podobnih višin, imenuje tudi Lepo špičje ali Lepa špica. Ali ne izvira ta »lepota« prej iz kakega notranjega doživetja, ki ga zdaj ni več? »Zlatorog« se je zatekel na sosednji Plaski Vogel (2348 m). Komur se hoče prabitnosti, naj stopi tja za njim. Gora ni ne lahka ne težka, a daleč naokrog, od severa in juga, od vzhoda in zahoda, docela brezpotna in nekoliko zaplete­ na. Zato boste od dveh ali celo treh izvedencev (pa tudi v priročnikih) dobili precej različne podatke za smer vzpona, nazadnje pa se vam bo zdelo, da ste goro sploh nanovo »odkrili«. Seveda le tedaj, če se ne bojite streti kak orientacijski oreh in če se ne branite malo poplezati. Po mojih skušnjah je P. Vogel laže dostopen od zahoda kot od vzhoda (na obeh straneh l.-ll. stopnja). Za nagrado boste spo­ znali, da prezrti Plaski Vogel še daleč ni naj­ manjša gora Julijskih Alp, in da je sploh tipično ukrojena po njihovih šegah in navadah: z raz­ trganimi grebeni in divjim severnim prepadom, prav kot Lepa špica. - Morda vas zamika, da bi šli za »Zlatorogom« še v tiste brezpotne dvatisočake, ki se spuščajo s Plaskega Vogla na zahod proti planini Za skalo (Travnik, 2256 m, Plaski Kuk, 2038 m), kijih skoraj dobe­ sedno nihče nima za mar, ali pa tiste, ki se spuščajo na jug (Vršac, 2236 m, Čelo, 2228 m) in so v svoji pozabljenosti ravno tako prepušče­ ni sami sebi. A vse to je že daleč stran od naše gore. To so čisto samostojni podvigi, ki nimajo z Velikim špičjem nobene prave zveze več. PLANINSKI VESTNIK Zanje navijam le zato, ker je tam še vse tako, kot je bilo ob stvarjenju sveta. Samo noge si nikar ne zlomite v tistih škrapljah. Težko bi vas odkril kdo drug kot kavke in jastrebi. ZELENIŠKE ŠPICE (Staničev vrh, 1805 m (Kamniške Alpe, osrednji del) Kdor je okusil Zeleniške špice, vse življenje z ljubeznijo misli nanje. A ne zato, ker bi bil tam kak veličasten vrh, pač pa zaradi prijetne lahke plezarije, ki brez markacij in klinov pripelje na celo vrsto manjših, a razposajeno naostrenih in malodane deviških vrhov. Povezani v enodnev­ no grebensko plezalno turo imajo visoko ceno celo v očeh današnjih vrhunskih mojstrov, kot sta lepo izpovedala Tine Mihelič in Rudi Za­ man v knjigi Slovenske stene: »Med plezalnimi vzponi tega razreda bi Zeleniškim špicam v naših gorah komaj našli primero. Tudi veliki, znameniti grebeni Julijskih Alp komaj kje ponu­ dijo toliko plezalskega užitka kot skromne, a tako privlačne Zeleniške špice. V nasprotju z drugimi grebeni jih je narava obdarila s prvovrstno, večinoma tudi na greben- ski rezi trdno skalo. Težko bi našli bolj »greben­ sko« plezanje. Prestopaš namreč z roglja na rogelj, komaj kak korak opraviš po bokih grebe­ na. Uživaje v navdušenje zbujajoči izpostavlje­ nosti in ob čudovitih pogledih pozabiš, da si na plezalni turi.« Tej hvali navidez nasprotujejo nekatera dejstva: da so Zeleniške špice v zemljepisnem oziru glede na svojo masivno mater Planjavo, ki jih drži v naročju, drugotna zadeva, nekakšen čip­ kast okrasek, ki ji pomaga narediti dolinico Repovega kota; da samo najvišji vrhovi v zgor­ njem delu, kjer se na Srebrnem sedlu (2115 m) vežejo na Planjavo, pokukajo nekaj malega čez 2000 m, kar pa ne zadostuje, da bi jih neizvede- ni obiskovalci Planjave in Ojstrice sploh opazili; da je ves greben pomanjkljivo poimenovan, saj poleg Kamniškega Dedca (1663 m), kjer se greben začne, in Staničevega vrha, kjer se običajno začne naša plezarija, nobena vzpetina nima svojega imena, še najvišja ne (2127 m, tik ob Srebrnem sedlu). In takih brezimnih, a dovolj izstopajočih vrhov je med Staničevim vrhom in Srebrnim sedlom vsaj pet! če se prvi hip morda to klavrno sliši, pa je naravnost reklama za ta komaj dotaknjeni (a nikakor ne pozabljeni!) svet. Protislovnost je res le navidezna; ta svet sploh ni majhen! Od Kamniškega Dedca je greben dolg okoli 2 km, od Staničevega vrha do Srebrnega sedla pa dober kilometer zračne črte. Narejen pa je, kot smo že slišali, izključno za uživače iz rodu »homo alpinus reptans« (po Janku Mlakarju). Zgodovina prvega vzpona sega že pred prvo vojno, ko so greben preplezali drenovci pod vodstvom vsestransko nadarjenega in razisko­ valno neugnanega Bogumila Brinška (ki ga je, žal, prva vojna tudi ubila) in enako vnetega Pavla Kunaverja, znamenitega »Sivega volka« (ki je prijatelja Brinška preživel za več kot sedemdeset let). Opravili so prvovrstno domo­ vinsko dejanje in ga kronali z nadvse posreče­ nim imenovanjem prvega brezimnega stolpa za Staničev vrh. Kasnejši planinci, ki so že poznali »Silbersattel« na Monte Rosi in Nanga Parbatu, so dodali »Srebrno sedlo«. Najbolj naškrobljene čipke med tema dvema kotama pa še čakajo svojega Adama. (Njegova vloga našim mladeni­ čem sploh ne bi smela biti težka. Če odpremo njihove plezalne vodničke, se iz njih usipljejo »Gamsje police«, »Zelena sled«, »Polžek«, »Hruška«, »Prvi tango«, »Poslednji tango«, »Hlev«, »Plavolaska«, »Riba«, »Črne oči,«, »Kitajka«, »Tri flaše pira« in naprej za cel slovar nabritih imen. Kako si ne bi mogli izmisliti 453 PLANINSKI VESTNIK nekaj vročega tudi za zeleniške zobe, po Kugy- jevem zgledu, ki je premalo krščeni Viševi skupini šel za botra in ji naredil Divjo kozo in Gamsovo mater?) Iz svojih skromnih skušenj z Zeleniškimi špica- mi sodim, da je predvsem pomembno, da zna­ mo priti na Staničev vrh (ki je za skromnejše lahko samostojen cilj in turo tukaj zaključijo). To najlaže naredimo tako, da se po lovski stezi v dobre pol ure vzpnemo skozi Repov kot na vrh dolinske stopnje; tu, kjer je še vedno gozd in kjer pridemo potoku najbliže, zapustimo lovsko stezo in preidemo čez potok (grapo) na njegov južni, tj. levi breg, potem pa, iščoč najboljših prehodov v razbrazdanem pobočju, dosežemo v eni uri (ali še prej) greben in po njem v lahkem plezanju proti vzhodu Staničev vrh. Tu je precej zračno, in tu se pravo plezanje tudi začne. Sestopni raztezaj naprej proti vzhodu je zahteven in zelo odprt. Nadaljevanje pa nas vodi po odsekih, ki so priznani estetski višek grebena. Iz srca nam bo vrela ena sama sončna hvalnica dobrotni naravi. Tine Mihelič pravi: »Nad naslednjo škrbino se greben za nekaj časa spremeni v pravo žago. Ne da bi se oddaljeval od rezi, obiraš roglje in se v prijetnem plezanju bližaš vznožju najvišjega stolpa... Zdaj pa najlepše! 150 m visok stolp te preseneti s skalo, ki bi bila v čast samemu Razu tančic. (Znamenit raz v Dolomitih, op. S. K.) Iz strmega, drzno izpostavljenega raza srše čvrsti roglji, da se vzpenjaš proti vrhu kot po nebeški lestvi.« Neugnana, vedno znova presenetljiva greben- ska pestrost navdihuje k domiselnosti in podjet­ nosti. Podroben opis zato ni potreben. Seveda se bomo kdaj znašli na »ladijskem kljunu«, »na koncu sveta«, a kaj zato! Raztezaj nazaj, spodaj okrog, pa gremo naprej! Tudi v tem je mik! Saj česa pa naj bi se bali v tem prijetnem svetu, ki le pri sestopu s Staničevega vrha kuka malo tja proti III. stopnji, sicer pa nas ves čas zabava z vedrimi težavami okoli II. V drugi polovici grebena se svet celo nekoliko razširi in sprosti. V nasprotju z omenjenima avtorjema sodim, da naj se ture ne bi lotili brez vrvi. (To svoje priporočilo avtorja z eno od fotografij v knjigi sama ovržeta.) Konec koncev je (navezana) družba prijetna in varstvo sonaveznika koristno. Spomnite se Adama, ki je bil tudi v raju, a se vendarle celo v času svoje neumrljivosti ni želel po njem potikati »ne(na)vezan«. OBIR, 2142 m (Vzhodne Karavanke, severna veriga) Obir bi lahko primerjali s Storžičem. Kot je ta iz druščine bližnjih gora pobegnil na jug in se strmo spušča tik nad gorenjsko ravnino, da z njega plava neoviran pogled v šir in dalj, tako je ušel Obir na sever od glavnega karavanške­ ga grebena, kjer se košati kot popolnoma samo­ stojen, z vseh strani docela razločno zamejen mogotec nad Rožem in Podjuno, z razgledom, ki mu je prinesel vzdevek »koroški Rigi«. Spada v severno vrsto Karavank, katere značil­ nost je ta, da so jo potoki, ki pritekajo izpod 454 glavne, južno ležeče verige, razrezali na samo­ stojne kope. Medtem ko se južna veriga kaže kot sklenjen greben, ki teče od Peči (avstrijsko- italijansko-jugoslovanske tromeje), ali celo od Ziljice, nepretrgano do Jezerskega (in je takšen silno pripraven za krivično državno mejo; edino Olševa, s katero se južna veriga zaključi, je od glavnega grebena odtrgana po dolini Bele, ki teče izpod Grintovcev proti Železni Kapli), pa severna veriga, ki se začne s Komnico na severnem pobočju Kepe, sestoji iz zaporedja samostojnih kop, ki proti vzhodu pridobivajo veljavo (med njimi so znamenita imena kot Mačenski vrh, Žingarica, Grlovec, Z'če), dokler v Obirju, najvišji kopi, dokončno ne prevzamejo karavanške pobude, ki jo prek Pece, kjer južna veriga že davno presahne, in prek državne meje z energičnim akordom zaključijo v Uršlji gori. Obir, četudi od nekdaj slovenska gora, stoji v celoti na avstrijskem ozemlju. Po višini je sicer prvak v severni verigi, a po mogočnosti, po obsegu, ga prekaša sosednja samostojna kopa Peca (ki je tudi le nekaj neznanih metrov nižja). Oba nastopata kot južna varuha Podjune: Peca kot zaseben koroški Olimp s pravljico o kralju Matjažu, Obir kot kipeči lepotec nad deželo krog Klopinjskega jezera, s katerim skupaj spo­ minja na podobo Baškega jezera s Kepo v ozadju. Ob njegovi kraljevski postavi se zliva narodna bolečina, o kateri poje pesem: »Rož, Podjuna, Zilja, venec treh dolin, moja domovina, narod moj trpin.« Kot enovita mogočna kopa je Obir zgrajen tako, da nobena stranska grbina v masivu kljub pisa­ nim imenom (Kravji vrh, Menihovec, Stara gora, Koš) nima nobene samostojne veljave. Edina majhna, in še ta skoraj zanemarljiva izjema je Mali Obir. Vse planinske želje hite na Ojstrc, glavni in edini vrh. Po vseh poteh je lahko dostopen, naj bo s Šajde čez Kravji vrh, ali iz Podkanje vasi mimo slapa in po mogočni strmi grapi Krtolovec, ali od Reberce, kjer stoji celu­ lozna tovarna žalostnega spomina, ali z Obir- skega, kjer je bil doma pesnik in skladatelj Valentin Polanšek. (Tu je prepeval njegov znameniti ženski oktet, in tu, pri Kovaču, je na njegovo pobudo zasedal tudi penklub.) Pristop z Obirskega je zlasti pripraven za sku­ pinske izlete. Z Obirske planine in od Kapelske koče nam uhaja pogled na prepadne in raztrga­ ne Grintovce, eno najlepših, a tudi bridko malo znanih prizorišč v slovenskih gorah. Nekoč je_bilo podnebje tod okrog milejše. V sosednji Žitari vasi so gojili trto. Žitarec je bil sicer kisel, in če se je že kdo odločil, da ga bo pil, sta ga brž dva zgrabila, da se ni premislil in pobegnil. O tem priča dr. O. Illaunig, doma­ čin z Reberce, ki so ga »domovini zvesti« po plebiscitu s hrupom in grožnjami odvlekli na mejo in brcnili v »Jugovino«. To so bili isti »branilci domovine«, ki so jo kmalu z gromovi- tim ploskanjem predali Hitlerju. Po kratkem povojnem predahu so »demokratično« navalili na dvojezične krajevne napise. »Žalost brez meja,« bi rekel Peter Handke. Nič čudnega, da trta več ne raste. Podnebje se je res zelo ohladilo.