1109
PAVLE ZIDAR, ROMEO IN
JULIJA
(Opremila MiŠa Bernik DZS (1973 str.
138)
Zidarjeva refleksija v tekstu Romeo in Julija kar se da lucidno raziskuje strukturo odnosa med moškim in žensko, sestavine njunega bivanja s težnjo k medsebojnemu primikanju in odmikanju, z nenehnim spremljajočim miselnim ritualom: od prvih medsebojnih spoznanj, poroke, nosečnosti, zakono-loma, ločitve. Sodnik dr. Ernest Šling, sodnik pripravnik, se v službi srečuje z razvezami, z obredom izstopanja iz zakona, z navajanjem banalnih, margi-nalnih vzrokov, mimo razkrivanja pravega bistva odnosa, zakona, a z verifi-kacijskim postopkom, analizo, razlago in utemeljitvijo, ki razmerje evidentira in iz področja prvotne ljubezenske metafizike, po razkritju transcendence, potisne zakonca spet v razmerje navidezne metafizike, v oficialno razmerje, v katerem morata vztrajati.
Pregled razmerja med Ernestom in ženo Marijo poteka hkrati z dvema refleksijama pod vodstvom pisca, vidca dimenzij obeh, vzpostavljalca nenehnih kontaktov samo s pomočjo analize, s psihološko prenikavim orisom dveh eksistenc na poti v samo eno-prek za-kona-in s težnjo po odmiku po dosegu limite enosti.
Čustvu, kot nečemu nepogrešljivemu ali večnemu v svetu, nasprotuje izkustvo, sleherna oblika življenja: boj med njima je bistvo življenja, boj med grdim in stvarnim, prenikavim in hladnim: zato pa je čustvo obnavljalec vsega, kreator človekove drznosti, da poskuša vedno znova: odstraniti ovirajoči predmet ali pa ga pozabiti.
Ernest spozna v refleksiji vsa svoja razmerja do žene Marije: iz ljubezni v sovraštvo, iz sreče v onesrečitev, a hkrati v nerazrešljiv odnos do sebe. To pa je pogoj prehajanja v jedro odnosa: če bi ne bilo polarnosti, ne bi bilo   refleksije   in   verificiranja   in   ne
teksta. Miselna refleksija, svareče izkustvo, narekuje vztrajanje na istem mestu, ker čustvo ne pozna dokaza proti sebi, raje molči v resnici molka, da ničevi motivi oddaljevanja dvoje bitij, ki sta poskušala biti eno, nekaj časa tudi sta, dajo čas refleksiji kot možnosti analize izkustva, kar je čustvo »zagrešilo« v spontanosti in čistosti. Za to pa je potreben spomin na začetek, analiza od stanja nič do ena. Analiza najprej priznava začetek, nenehno in brezkončno možnost poizkusov: iz resničnega razmerja je možen umik tudi v neresnično, a brez poizkusa ne gre. Če preseka konec realnega razmerja ločitev na sodišču, se konec ne zaseka v čisto končnost: sledi razlaga konca, nemirna v pričakovanju odstiranja bistva: prek glasu se dogaja poizkus verifikacije razmerja s ponovnim poizkusom odpiranja odnosa. Konec potemtakem ni čisti konec: konec med razmerjem pomeni samo verifikacijo poti, izsilitev glasu obeh udeležencev kot možnost vzpostaviti razmerje na novi kvaliteti in novem vedenju v razmerju. Zato pa je potreben navidezni konec kot izsiljevalec tistih odtenkov razmerja, ki ga pritiskajo v smer enega ali dveh. Osnovni pogoj te izselitve je samo človekov svet: temen, gluh in nem; iz tega teži k sporazumevanju, čeprav ve, da je možnosti malo in da se mu prav zaradi svoje teme nenehno odpirajo poti iskanja in izzivanja sebe v drugih.
Osnovni pogoj vzpostavitve ljubezenskega razmerja je po mnenju Pavleta Zidarja srečanje sebe na obrazu koga drugega, v zakopanosti sebe v kom drugem, v približevanju sebi v tuji glavi. Do srečanja s sabo, ki bo v lasti koga, ki ne bo on, mora priti, to vesta oba, prek plahosti, sramu, a hkrati z veseljem nad srečanjem s sabo v človeku, »ki ne more nikamor več, da ga ne bi našla, niti ona nikamor, da je ne bi našel on, ki je zdaj ona.« (21) Trenutek srečanja je začudenje nad seboj, jecljanje, šepet, nerodnosti:  zasleplju-
1110
Marijan Zlobec
joča luč pred dosego zastrupljajočega sadu. Sad čaka obiralca: žrtev čaka rablja in rabelj teži k žrtvi. Razmerje med zakoncema se v luči Zidarjeve refleksije razkrije kot izživetje posameznika nad nekom drugim, ki je kot žrtev prav tako zadoščen, ker je žrtev in s tem tudi »rabelj, samo na bolj demagoški in zato nevarnejši način, ker je trajnejši.« (24) Srečanje v besedi je prava kri, ki jo posameznik išče v pravem stiku, srečanju, zato ni možno sprenevedanje: dva res naredita enega, vendar le v nepretrganem boju kdo bo koga, nad kom bo kdo: »so dnevi, ko je žena v lasti moža, ko ne more niti misliti niti čutiti, če ji tega ne dovoli mož, in so dnevi, ko mož ne ve za besede predmetov, za misli in smeri, ki jih je mislil in hodil. To so boji, nenehni in strašni, najstrašnejši, v katerih človek zblazni, umre. Vendar se v teh nesmislih in strahotah gradi človek: sin, hči. Iz teh napetosti vstaja človek.« (28)
Refleksija Ernestovega razmerja do žene Marije seže v odnos staršev do svojih otrok: v razmerje že dobojevane zmage med moškim in žensko, ki ne pomeni nič drugega kot smrt, medtem ko so njeni otroci šele na poti začudenja nad poslanstvom spola: »Iz napetosti in bojev med starši prejema otrok silo življenja, ki je nemir, ki oživlja svet.« (29) Pred bojem, ki je posledica razkritja človekovega bistva in poizkus ponovnega zakritja iz razkritega bistva, se dogaja nori izbruh, ko človek preseže sebe in se razgali, s tem pa postane odziven in zmožen stopanja v razmerje: oba izmenjata svoja znamenja skozi glas in kri ust, dosežeta se skozi izziv v sebi. Iz spoznanja izziva in izzivnosti je samo ena pot — zakon.
Do vzpostavitve legitimnega razmerja pred matičarjem razkriva Zidarjeva refleksija v enoto tendirajoče intence, nekakšen cilj, na katerega oba čakata, vesta zanj in ga kot takega sprejmeta. Nadaljevanje cilja je lahko samo še konec potrebe drugega po drugem, pre-
finjeno odtujevanje samemu sebi, ki nikoli ne uspe prav zaradi osnovnega pogoja vzpostavitve razmerja: izvorno čista intenca doživi sicer svojo uresničitev, vendar je beg iz njenega risa ne-možen prav zaradi izvorne čistosti, ki razmerje kot tako sploh omogoča. Zato pri ločitvi mladih zakoncev, ki jo kontrolira Ernest kot sodnik pripravnik in hkrati o vsem poroča ženi Mariji, ne odloča odvetnikova in tožilčeva konciz-nost: oba sta le izziv spominjanja izvorne čistosti, ki je »ločenca« pritegnila v razmerje. Nadaljnja pot je samo potrditev, verifikacija nekdanje »spoza-be«, kot dokaz samo te možne intence v eno. To pa so samo strah in grožnja, pot do ponovnega najdenja. Zato Pavle Zidar ne prizna prave ločitve med zakoncema: brž ko je bilo vzpostavljeno razmerje na način metempsihoze, je ta postopek že dokončen, ne glede na marginalnost fascinirajočih posameznosti, zato se zakon, razmerja, vzpostavljeno v območju ljubezenske metafizike, ne more razbiti, nujno pa se razbije razmerje, kjer te metafizike ni. Možnost razmerja sicer ostane, a samo v prevladovanju fizisa. Pisanje Pavleta Zidarja se je v dveh letih spremenilo: prevladovanje avtorjeve refleksije, kot se je ob zanemarjanju fabulativnih elementov razširilo že v Mojih besih in Sizif meče aut, se je še bolj radikalizi-ralo v Romeu in Juliji. Branje teksta ne more mimo aktualizacije esejističnega diskurza z »ljubezensko« tematiko, mimo Ernestovega diskurza ob komaj zadostni ilustraciji okvirnih elementov zgodbe. Tudi v Sizifu je Zidar uporabil Tujca kot osrednjega tvorca esejističnega diskurza. V Romeu in Juliji je diskurz razširjen, da poteka hkrati z Ernestovim in Marijinim, a le s pogojem avtorjevega vodstva in kontrole nastajajočih razmerij. Zato tudi ne more biti trdnejšega zgodbenega okvira: pisatelj zasleduje možnost lucid-nega esejističnega diskurza, vodi ga skozi razmerja, ne da bi mu pri tem
1111
Pavle Zidar, Romeo in Julija
diahrona perspektiva dogajanja rabila za kaj več kot za dokaz za konstrukcijo celotnosti refleksije. To pa že ni več samo Ernestova, ne samo Marijina ..., samo avtorjeva: identifikacija avtorja z Ernestom, Marijo in še kom je potrebna samo zato, da so možne hkrati posamezne refleksije. Iz takega spopada teži že kar umetna ilustracija in hkrati restavracija človekovih eksistencialnih razsežnosti. Pot analize je Zidarjeva moč in hkrati šibkost: medtem ko je že v omenjenih delih radi-kaliziral diskurz, meditacijo, eksistencialno analizo, je fabulativnost zanemaril in ji komaj dal možnost konstitutivnih sestavin svojih tekstov. Vprašanje, ki se zastavlja bralcu ob branju zadnjih nekaj tekstov in po primerjavi z drugimi Zidarjevimi deli, zadeva pisateljev odnos do literarnih tekstov. Zdi se, da se je pisateljeva moč upodabljanja ne osrednega, čutnega sveta, izrabila, izpraznila, postala brezsmiselna, ostaja pa pot lucidnega, radikalnega diskurza, ki je dosegel v tekstu Romeo in Julija vrh. Potemtakem moramo razmisliti o možnosti, da se dva načina pisanja stekata v eno: čutna nazornost z esejističnim diskurzom. Pisanje, kakršno se nam je razkrilo v Romeu in Juliji, presega po svoji radikalizaciji tako Moje bese kot Sizif meče aut, toda hkrati pomeni v svoji konciznosti tudi nemožnost hitre in pasivne komunikacije s tekstom. Informacija ostaja zaprta v okvir ene perspektive, zato pa dovršene in domišljene. To moramo priznati, toda hkrati se zavedamo, da izsiljuje Pavle Zidar s takšnim pisanjem pozabljanje teksta in intencijo k ponovnemu branju.   Marijan zlobec