z a

žensko mladost;

ali

silno potrebni sleherni,

ktera hoče

ravo dušno lepoto in vrednost

ohraniti, ali si jo zopet perdobiti.

Posebno v prid

r/VCI&A

111BL10TH

duhoven pastir. \ , zn

-- \*'A  ff, J&'

Drugi natis. rrv ~"'

Z dovoljenjem visokočastitljiviga Ljublj. škofijska.

~~V ~£S<3"

\b  W8ypi] (  mm*

oda ja založnik Matija Gerber.

Jezus, večna resnica, tako uči:

„B 1 a g o r jim, k t e r i so cistiga serci
ker oni bodo Boga gledali. 41

Mat.  5,  8.

„K  d o r se povišuje, bo ponižan, ii
kdor sc ponižuje, bo povišan. 44

Mat. 23, 12.

j N O  -jf-J |

€> SSMStAt

brez madeža spočeta!

m

•ftebi darujem te bukvice; perporočim in
zročim jih tvojimu -ljubeznjivimu za čiste
duše vnetimu sercu. Ozri se milostljivo
na to revno delo; glej , gole čerke so,
kterim duha manjka; le od tebe ga željno
perčakujejo. Prosim te tedaj ponižno: po¬
kropi jih z nebeško roso, izlij nanje iz
svojiga nar čistejšiga usmiljeniga serca
svoj mogočni žegen, in napolni jih s svo¬
jim oživljajočim duham, de bodo ž njim
zbujene in vnete vsako serce, ktero jih bo
bralo, z gorečo ljubeznijo do tistih nar
lepših čednost napolnovale, ktere v tvo¬
jim presv. sercu častimo;

kar iz vsiga serca želi'

I' praznik čistiga
spočetja Stari je Herice

v Ijjubijani 1858. tvoj nevredni

služabnik

F. FC.

l *

Deklica!

odam ti te bukvice, ko dobriga, skerbniga varhn,
kteri ti v resnici dobro želi, in ti golo resnico brez
perkrivanja govori. Kaže ti pot,  po kteri mo¬
raš hoditi 5 razodeva ti nevarnosti  in ža¬
ri e r g e,  ktcriii se moraš ogniti; naznanujc ti
perpomočke,  kterih se moraš poslužiti, ako ho¬
češ popačenja in breznu oditi, kteriga ti svet in hu¬
dobni duh nastavljata.

Vzemi bukvice, beri in prebiraj  jih
rada, in v serce si vtisni vsaki nauk, kteriga ti dajo,
in vsako resnico, ktere te opomnijo. — Nobeniga
njenih naukov ne zaničuj ali ne zametuj
kot preostriga ali prenatančniga; zakaj vedi: čistost
je kej svetla pa rahla čednost, le z natančno skerbjo
se v svoji pravi lepoti in vrednosti ohrani; poveril¬
na čistost pa ni nobena čednost, ni prava
čistost.

O e boš vse te nauke poslušala,  in se
po njih natanko ravnala, kakor Angel Varli ti
bodo, kteri te bo srečno vodil in varoval na poti
tvojiga silno nevarniga življenja, in te skozi velike
nevarnosti in močne sovražnike veselo, neomadeževano
per peljal k Jezusu in k Marii,  kjer boš
obilno poplačana za pokoršino, ktero si temu Angelu
varhu skazovala. Tukaj in tam boš srečna.

Ako jih pa ne boš poslušala,  ali se po
njih na tanko  ne ravnala, boš pred ali potlej go¬
tovo milo zdihovala in jokala.

Začni v imenu Jezusa in Marije!

Xkako veseli so tvoji dnevi, kako srečne so
leta tvojiga življenja! Nar veselejši, in nar sreč-
niši človeškiga življenja so. — O de bi ti svoje
pravo veselje spoznala in vedila, svojo srečo
prav ceniti in oberniti!

Ali kaj, ker mladi ljudje večidel ne spo¬
znajo, kolika je cena mladih let, koliko imajo v
sebi, in v čem je njih pravo veselje, in njih
edina sreča; zato si te leta veselja in sreče z
nespametnim življenjem v leta toliko nesreče spre¬
mene, de v poznejših letih sam njih spomin,
ker je spomin obteženiga serca, in obtežene vesti,
vse življenje, še celo smertno uro greni in teži.—
Ees je sicer, de so mladi ljudje veseli svo¬
jih let, in še menijo, prav poznati njih ceno in
veselje, saj od samiga veselja ne vedč, kaj bi
počeli, de bi ga bolj vživali. Ali ravno, ker
ne pomislijo, kaj delajo, še manj pa bolj modrih
poslušati hočejo, se prehitijo, in tako se zgodi,
de jim je na zadnje k nar veči grenkosti, in k
nar veči nesreči, kar bi jim imelo k nar večimu
veselju in k nar veči sreči biti. —

Podobni so taki otrokam, kteri na vertu
drevesčik zagledajo, ki je z lepim cvetjem na-

6

polnjen, nad kterim imajo mati posebno veselje
in se iz njega lepiga in dobriga sadja nadjajo.
Ali otrokam, kteri ne ved6, kaj cvetje pomeni,
rožice na mladim drevesčiku dopadejo, se nanj
spravijo, in jih začnejo tergati tako, de vsiga
osmukajo. Mati to viditi, se ustrašijo; kaj ste
naredili ? zavpijejo nad otroci. Ali kaj pomaga?
Cvetje je odtergano, in kjer se cvetje pokonča,
tam nobeniga sadu ne bo. —

Taki nespametni in neumni otroci so mladi
ljudje obojiga spola, kteri s lahkomišljenim in
nerodnim življenjem in veseljem tergajo in po-
končujejo nar lepši cvetje svojiga mladiga, cveto-
čiga, k vsimu dobrimu perpravljeniga serca, in
dobriga sadu po tem le težko, t. j. le z velikim
trudam in le iz posebne milosti božje perncsejo.

Keršanske dekleta! pravi pomen vaših let
je ves drugi, kakor si ga nektere iz med vas
mislijo. Ktere menijo, de so jim mlado leta le v
vživanje posvetniga veselja dane, in jih le na to
obračajo, so enake tistim neumnim otrokam, kteri
mislijo, de jo cvetje za igračo in za kratek čas
na drevescu in de ga pokončati smejo; in kteri
v svoji slepoti ne vedo, de je cvetje le zavolj
sadu na drevesu, de se mora cvetje varovati, in
de, če drevo lepo ne odcvete, tudi dobriga in
lepiga sadu obroditi no more.

Vaše mlade leta so cvetje vašiga življenja,
zasadil jih je sam živi Bog, poškropljene so z
nebeško roso nedolžniga Jagnjeta, in posvečene z
gnado sv. Buha; namenjene so in vam dane, de

7

bi v njih s pokoršino , podučljivostjo, pridnostjo,
in čuječnostjo doborsad lepih čednost in koristnost
za prihodnje življenje zaredilo. Dolžnost vaša je
tedaj, če hočete, de bo kaj prida v prihodnje
iz vas, varovati cvetja svojiga življenja, in skerbeti,
de ga ne bote z lahkomišljenim in nerodnim živ¬
ljenjem pokončale.

Drevo mora lepo odcvesti, de kaj prida
sadu pernesti zamore, in mladi človek mora svoje
leta prav oberniti, če hoče. de bo enkrat kaj
prida iz njega.

Nespametno je, cvetje na drevescu pokon¬
čati; ali stokrat in stokrat bolj nespametno je,
cvetje svojih mladih let z neumnim in nerodnim
veseljem zapraviti in pokončati.

Nar lepši cvetje mladih let in nar veči le¬
pota mladosti je ponižnost in čistost.

»O kako lep je čist rod«,  pravi že
modri Salomon, »ki se v čednosti sveti,
njega spomin je večen, ker p er Bogu
in per ljudeh hvalo ima«.  Modr. 4, 1.

»Vso, kar je imenitniga in časti-
vredniga, ne velja toliko, kolikor či¬
sta duša.«  Sir. 26, 20.

In od ponižnosti govori sv. Duh v sv.
pismu, de ona obrodi obilnost gnad v človeškim
sercu, ker sv. Peter pravi: !. Petr. 5, 5. »Bog
se napuhnjenim ustavlja, ponižnim pa
daje gnado«.

Kako dobro in potrebno je tedaj, to oboje
obvarovati, in oh kolika škoda, in kako žalostno

8

bi bilo, to lepo cvetje v nevarnost postaviti, ali
celo pokončati! —

Pa ravno ta lepota posebno per ženski
mladosti na svetu nar več sovražnikov ima. Le
združena moč se jim v današnjih časih stanovitno
v bran postaviti zamore.

Zato ima mladost po napeljevanji svete
cerkve v množili krajih navado, de se jih več
med seboj v ta namen druži, de se združene ena
drugo z molitvijo, s prijaznim opominjevanjem, in
pa z lepimi zgledi podperajo, de tako ložej ne¬
varnosti in skušnjave sveta, mesa in hudobniga
duha premagajo, ker združena molitev, združeno
vojskovanje več premore, kakor posamezno; ka¬
kor nas Jezus sam uči, ker pravi: »Kj er sta
dva, ali kjer so trije zbrani v mojim
imenu, tam sim jest v sredi med njimi«.

Kjer se tedej ženska mladost v ta namen
sklene, in se imenovanih pripomočkov posluži, je
v Jezusovim imenu sklenjena, nje združena moli¬
tev, nje združeno vojskovanje več premore, in več
sadu ima, kakor posamezno; zakaj gotovo je, de
je Jezus, kakor je sam rekel, v sredi med njimi.

Zato se pa tudi v tistih krajih, kjer je ta
družba vpeljana, lep sad angeljskih čednost, po¬
nižnost in čistost med žensko mladostjo obilniši
kaže.

9

Dekliška družba

pri aas vpeljana.

Uako družbo pri nas za žensko mladost
vpeljati, so prečastiti milostljivi škof  po
svoji pastirski skerbi dovolili, in zanjo
naslednje postave po očetovski modrosti
dobrotljivo poterdili:

Namen te družbe.

Namen te družbe je nasprotna pomoč
deklet, de bi si ena drugi pomagale in
serčnost dajale z molitvijo, z dobrim zgle-
dam in z lepim opominjevanjem; de bi Io-
žej premagale nevarnosti sveta, ktere se
dan na dan množijo in hujši prihajajo, de
bi tako vnele svoje dekliške serca k lju¬
bezni do čistosti in ponižnosti, de bi živo
spoznale, de prava dekliška lepota ne ob¬
stoji v vživanji nečimernosti in veselja
sveta, ampak v perzadevanji za lepe čed¬
nosti , in v vedni vojski zoper poželenje
mesa, sveta in hudobniga duha. — S to
družbo bodo dekleta ne le samo napelje-
vane pravo lepoto svojiga spola, to je,

10

ponižnost in čistost pred očnu' imeti, in
se k tem čednostim z zedinjeno molitvijo,
in z nasprotnimi zgledi in opominjevanjem
spodbudovati, temuč te čednosti same, po¬
nižnost in čistost, ktere zdaj hudobni ljudje
v nič devajo, bodo bolj spoznane in k ča¬
sti peršle, mladost jih bo začela čislati,
po njih hrepeneti, in zanje si perzadevati.

Dolžnosti tovaršic te družbe so:

1. De vsaka moli za se in za vse tovar-
šice te družbe vsaki dan 3 „Očenaše“
in 3 „Cešenasimarije“, in sicer:

Perviga  v čast presvete rešnje
za nas prelite kervi,  de bi se spom¬
nila britkiga terpljenja našiga Odrešenika
Jezusa Kristusa , ktero je mogel kakor
ceno našiga odrešenja prestati, de bi
dobila strah in grozo pred greham; in v
čast sv. Rešnjiga Telesa,  ktero je
v spomin tega terpljenja postavljeno, de
bi sprosila Ijubezin do njega na križu
terpečiga, in v sv. Rešnjim Telesu pri-
čujočiga, in de bi saj nekoliko namestila
Jezusu čast, ktera se mu s tolikimi ne-

11

spodobnostmi in tolikimi nevrednimi ob¬
hajili godi.

j Druziga  v čast prečastiti brez
madeža spočeti Devici Marii,  de
bi ona njo in vse tovaršice pod svoje
materno varstvo milostljivo sprejela.

Tretjiga  v čast sv. Alojziju in
sv. Katarini Sienski,  de bi po nju
prošnji dosegla za se in za toraršice te
družbe gnado stanovitnosti v nevarnostih
tega sveta.

2, De se tovaršice te družbe med seboj o
perložnosti s prijaznim opominjevanjem,
s podučljiviini in podbudljivimi pogovori
vnemajo k pobožnosti; uterdujejo v sta¬
novitnosti per premagovanji skušnjav;
podperajo v perzadevanji za čednosti;
in si pomagajo v protečih nevarnostih.
Ako ktera posebne molitve potrebuje.,
naj se drugim tovaršieam še posebno v
molitev priporoči.

3. De se tovaršice te družbe skerbniši o-
gibujejo vsih nevarnostnega sveta, po¬
sebno tistih, ktere k nečistosti napelju¬
jejo , ali prevzetnost in ošabnost rode.

12

Posebni duhovni perpomočki te družbe so:

Naslednje sv. maše, ktere se vsako
leto v Ljubljani za žive in mertve tovaršice
te družbe berejo, in za ktere so tovaršice
toliko založile, de so zdaj večne maše in
sicer vsaka s posebnim namenam:

1. Pervi dan po prazniku čistiga spočetja
prečastite Device Marije za gnado či¬
stosti.

2. Po sladkim imenu Jezusovim tisti če-
tertik v čast ^Marije pomagaj“. —

3. V dan sv. Marjete Kortonske za spre-
obernjenje grešnikov, in za gnado pra¬
ve spokornosti.

4. Po sv. Jožefu tisti dan za srečno zad¬
njo uro.

5. Tihi petek k časti presvete Jezusove
Rešnje Kervi za umirajoče.

6. V dan sv. Katarine Sienske za gnado
goreče ljubezni.

7.  V dan sv. Alojzija za ohranjenje či¬
stosti, ponižnosti in duha prave spo¬
kornosti.

8. V  pondeljik po nedelji Angelov var-

13

hov, njim v čast, v perporočevanje v
njih varstvo.

9. V dan povikšanja sv. križa za gnado
poterpežljivosti v vsih nadlogah in kri¬
žih.

10. V  dan sv. Terezije za dar prave mo¬
drosti.

9

11. V dan sv. angela Rafaela, v hvaležni
spomin, de se je ta dan perva sv.
maša za srečin začetik te družbe da¬
rovala.

12. Po vsih vernih duš tisti dan za vse
mertve tovaršice te družbe.

Ako je pa edin teh za sv. mašo na¬
znanjenih dni nedelja, se namenjena maša
prihodnji dan bere.

Namen te družbe je lep in častitljiv, in je,
kakor se iz dozdej rečeniga vidi, ta: v mladih
sercih ljubezin in skerb za čistost in ponižnost
obuditi in uterditi, jim pravo srečo in pravo ve¬
selje vedno pred očmi ohraniti, in jih zmot in
zapeljivosti sveta obvarovati.

Perpomočki v ti družbi so po Jezusovih
naukih, tedej njemu gotovo dopadljivi, in so ti:
Molitev, lepi zgledi, prijazno podbudovanje in
opominjevanje, in ogibovanje nevarnost sveta.

Zato je tudi Jezus gotovo v sredi med temi

14

ktere iz praviga namena v to družbo stopijo, in
alco se teh perpomočlcov zvesto derže, bodo z
njegovo pomočjo obvarovane zalezovanja dušnih
sovražnikov, in angeljske čednosti, ponižnost in
čistost, se bote na njih dušah svetile.

Taka družba se zamore v vsaki fari vpe¬
ljati, če se dekleta, ktere žele pametno, ponižno
in čisto živeti, in namenijo se po teh naukih in
dolžnostih ravnati, združijo, in to svojimu duhov¬
nima pastirju naznanijo.

Razlaganje dolžnost,

De bodo pa dekleta te družbe res v
Jezusovim imenu zbrane, de si bodo med
seboj v dušno podporo, in žegen božji
imele, mora vsako dekle zgorej imenovane
postave, ktere so prečastiti milostivi škof
poterdili, t. j. namen in dolžnosti tovaršic
te družbe, pred očmi imeti in se po njih
ravnati. Iz njih izhajajo naslednji nauki
in dolžnosti za vsako tovaršico.

15

Vsaka, ktera v  to družbo stopi, mora:

1. Namen imeti, pošteno, ponižno, čisto
živeti, zmotnjav in zapeljevanja sveta
ne poslušati, svojiga veselja ne v po¬
svetnih norostih in nerodnih nevarnih
kratkočasili iskati, temne dekliško lepoto,
ponižnost in čistost, v časti imeti, jo
ljubiti, jo varovati, ali saj si jo per-
dobiti.

„111 ago r j i m“, pravi Jezus, „kteri
so čistiga serca, oni bodo Boga
g l e d ali“.

2.  Zgorej imenovane molitve res v tem
namenu moliti, kakor so naznanjene; in
če k druženski maši ne more priti, naj se
saj doma v duhu sklene s tovaršicami,
ktere so v cerkvi, in naj želje obudi,
se vdeležiti njih molitve in gnad, za
ktere druge posebno tisti dan per sv.
maši prosijo. —

3. Res skerbeti in si prizadevati, de se
ne le po vnanjim čisto in ponižno ob¬
naša, ampak de si tudi v mislih in že¬
ljah nič ne dovoli, kar bi serce oskru-

16

nilo. — Zato se mora vsih za to po¬
trebnih pripomočkov zvesto poslužiti.

Kakšnih perpomočkov naj se vsaka k ohranje-
nju čistosti posluži, bo pozneje razloženo.

4. Ker je namen te družbe, de se tovar-
šice med seboj podperajo, ne le z mo¬
litvijo, ampak tudi z lepim zgledam; in
s prijaznim opominjevanjem in vnema¬
njem, mora vsaka, de se ta namen doseže:

p er vic  v svojim govorjenji in obna¬
šanji modra in pametna biti, ne le samo,
de ne bo nobenimu v pohujšanje, temuč
de bo s svojim zgledam tudi drugim
serčnost dajala, in jih vnemala k na¬
ši ed o vanju. Dobri zgledi več premorejo,
kakor nauki; nauki vabijo, zgledi pa člo¬
veka vlečejo. — K temu pa ni zadosti,
de se nečisliga greha in nespodobniga
govorjenja zderži, ampak naj se tudi
varuje vsaeiga ne dosti modriga govor¬
jenja, opravljanja, besedovanja, pod¬
pihovanja, presojevanja, vsaeiga ošabniga
nerodniga obnašanja; naj bo pridna per
svojih delih, pokorna svojim predpostav¬
ljenim, in natančna in zvesta per spol-
novanji svojih dolžnost;

17

drugič  mora rada sprejeti , če jo
druga kaj opomni, in se rada dati učiti,
če se v kaki reči kaj zmoti, ali jo kaj
preslepi. Človek je slaba stvar, kmalo
ga kaj zmoti ali preslepi, de še ne ve
kdaj. Zato naj tudi vsaka, ktera je
dosti ponižna, sama želi, de bi jo v taki
zmoti kdo kaj podučil ali opomnil. Po¬
sebno pa naj opominjevanje svojih pred¬
postavljenih rada sprejema, in se po
njih natanko ravna;

tretjič  mora vsaka ne le za svoje
zveličanje, ampak tudi za zveličanje
svojih tovaršic vneta biti; zato naj, če
tovaršico v nevarnosti vidi, zanjo moli,
in jo tudi drugim priporoča; in če se
upa, da bi kaj pomagalo, tudi z prijazno
besedo k dobrimu vnema in vterduje.
Vender naj se to vselej s ponižno krot-
kostjo in s keršansko ljubeznijo zgodi,
nikoli pa ne z ojstrim očitanjem, ali pa
sramotenjem.

Tudi naj se vsaka, ktera sama v
kako nevarnost pride, drugim tovaršicam
v molitev perporoča.

Če se tovaršice snidejo, naj se na-

18

mesti druziga nepolrebniga govorjenja s
prijaznimi podbudljivimi pogovori k serč-
nosti in stanovitnosti v premagovanji
skušnjav in nevarnost vnemajo in uter-
d ujej o.

5. Skerbno se ogibati vsih nevarnost in
perložnost, ktere po nauku katoliške
cerkve k nečistosti napeljujejo. — In te
so: Nečimerna nesramna noša,—
slaba drušina, ali hiša, — poslu¬
šanje slabih pogovorov ali pe¬
sem, — branje slabih bukev, —
ples, — vašo vanj e — in pregrešno
znanje z drugim spolam.  — Vsega
tega se ‘mora vsaka po namenu in po
zgorej imenovanih dolžnostih udov te
družbe skerbno varovati.

Kako potrebno je za vsako, de se posebno
pregrešnima žapeljiviga znanja varuje.

Kar pregrešno zapeljivo znanje z
drugim spolam zadene, kterimu je danda¬
našnja mladost tako zelo nagnjena in v-
dana, je posebno še treba opomniti, de
je to, kakor vsakdanja skušnja kaže, nar

19

veči nevarnost za mladost, nar več deklet
s pregrešnim znanjem čistost in nedolžnost
zgubi. To je prava kuga za mlade ljudi,
nar bolj in nar več deklet ta kuga popači
in spridi.

Zapeljivo znanje namreč:

1. Oslepi pamet dekletu, ktero se
v tako znanje poda,  in jo stori vso
neumno in slepo, de ne ve, kaj dela;
in dela, kar pozneje milo obžaluje, do¬
stikrat še objokuje in želi, de bi nikoli
storjeno ne bilo. — Tako dekle ne vidi
škode, ktero si dela s takim znanjem,
ne čuti teže, ktero si na vest naklada,
ne pozna nesreče, v ktero v svoji ne¬
umnosti brede in rije; ona ne posluša
nobeniga nauka aliprijaznigaposvarjenja;
v svoji slepoti tiste za neumne in sitne
ima, kteri ji dobro hočejo, in jo pod¬
učiti žele, in se jih še znebiti želi, de
bi njih naukov ne slišala, de bi bolj
prosto po svojim nagnjenji živeti za-
mogla; in se še smeja in veseli per taki
svoji norosti in slepoti, ktero jih je že

20

toliko pozneje obžalovalo, in ktero bo
sama enkrat, ko bo k spoznanju peršla,
objokovala, Ali se ne pravi to res oslep¬
ljena, strašno oslepljena biti ? — In to
stori zapeljivo znanje. — Ali to še ni
vse. —

2. Zapeljivo znanje popači de¬
kletu serce,  ga loči od Boga in vsi-
ga dobriga, vse boljši misli in čutila v
sercu zatare. Dekle, ktero se zaveže v
tako znanje, se naveže tudi na tega, s
kterim znanje ima, kakor na svojiga
malika. Ona ima serce le za njega, in
zavolj njega je perpravljena prijatle ,
znance, starše, tudi samiga Boga žaliti,
in kar je še več, ona je perpravljena
tudi prijatle, znance, celo starše in tudi
še samiga Boga zapustiti, de le njemu
in svoji strasti ustreže. — Ali ni to
strašna popačenost, ko človek od vsih
svojih, do svojih nar večih dobrotnikov,
do staršev, še celo do samiga nebeškiga
Očeta serce zgubi ? — In ali mar ni to
res? — ali ne kaže tega vsakdanja
skušnja per takih znanjih ? — Kdo je
v stanu tako zmoteno in na svojiga ma-

21

lika navezano dekle k spoznanju per-
p e 1 j ali? — Ona ne porajta staršev in
njih opominjevanj. Zastonj so prošnje
očetove , zastonj so solze materne, za¬
stonj svarjenje dobriga spovednika; tudi
za Boga samiga ji nič več mar ni, za
njegovo neskončno ljubezin, in Jezusove
kervave rane nima več serca. Njeno
serce le za svojiga meseniga malika
živi in gori, njega posluša, njemu kaj
odreči se bolj varuje, kakor staršem ali
spovedniku; njemu zameriti se bolj boji
kakor Bogu samimu, tako postane mo-
rivka svojih staršev, kterim s svojim svo-
jeglavnim in nerodnim življenjem zgod¬
nji grob perpravlja, in pa zaničevavka
samiga Boga, čigar zapoved s takim
življenjem z nogami tepta. Ali ni to
strašna popačenost serca? In kaj je
njeno serce tako popačilo? — Zapeljivo
znanje! —

In kaj čuda? Jezus pravi, kjer je
tvoj zaklad, tam je tvoje serce. Kjer
je posvetni malik in posvetna ljubezin
njeni zaklad, je tudi per tem njeno serce,
njena ljubezin. Zato zgubi veselje do

22

molitve, do božje službe , do vsiga
dobriga. — In ker je serce od Boga
obernila, se Bog tudi od nje oberne; in
z njim se zgubi tudi gnada božja , že-
gen božji, in sreča; in glejte! serce
dekletno pred tako ponižno, vneto za
božjo čast, dobro in pokorno svojini
staršem je na zadnje tako popačeno, de
je zgubilo vse veselje do dobriga, de
so vse boljši misli in čutila v njem za-
terte , de je merzlo, ločeno od svojih
staršev, ločeno od svojiga Boga, —
sama hudoba ga v svojih mrežah ima.
Bog se usmili take reve! Poglejte, pre¬
grešno znanje jo je tako popačilo ! —

3. Z a p el j i v o zn anj e spridi voljo,
in jo zapelje v pregrehe.  Dekle,
ktero se v znanje poda, zgubi narpred
sramožljivost in strah pred greham.
Sramožljivost in strah božji sta nar
boljši varha čistosti. Kjer sta ta dva varha
poderta, kjer teh dveh več ni, tam či¬
stost obstati več ne more, tam hudo na¬
gnjenje zntirej veči prostost in moč do¬
biva, in človek se zmirej bolj v greh
pogrezva. Tako skušnja uči. Kakšno

23

spremenjenje se najde per takim dekletu,
ktero se v zapeljivo znanje poda. Pred
jo je rudečica oblila per vsaki manj
spodobni besedi, ktero je slišala, in je
odganjala vsako napačno misel; zdaj se
jili je navadila, de jih ne le posluša,
ampak še misli nanje in nagnjenje do
njih ima; pred se je ustrašila in je be¬
žala pred vsakim premalo sramožljivim
zaderžanjem ptujiga spola; zdaj se ne
ustraši tudi nespodobniga perlizovanja
in zaderžanja, ji še dopade, in ga per-
pusti. S tem se navadi, in kar se ji je
pred gnjusilo, zdaj še rada ima in po¬
želi. — Ali per samim poželenji ne o-
stane. Volja na hudo obernjena je enaka
vozu navzdoli obernjenimu, kteri zmirej
dalje hiti, in se ne da ustaviti, kolikor
bolj je navzdoli obernjen, toliko hujši
navzdoli derdra. — Tako pregrešno na¬
gnjenje enkrat vneto, dekle dalje vleče
v zmirej veči pregrehe, in se ne da
ustaviti; jo pelje od greha do greha,
in jo stori sužno meseniga poželenja
in nečistiga greha. — Oh čuda! deklica,
ktera se je pred zbala vsaciga prederz-

24

iiiga pogleda, se zdaj ne ustraši nar
večih pregreh. — Ki je bila poprej ne¬
vesta Jezusa Kristusa, je postala sužna
hudobniga duha. — Ali ni strašno po-
hujšana ? — In to pohujšanje je per-
šlo iz pregrešniga znanja. —

4. Zapeljivo znanje pokonča  dek¬
letu tudi telo.  Zakaj poželenje,
ktero je s takim znanjem vneto , ne tli
samo v sercu, ampak tudi v telesu, ka¬
kor žerjavica pod pepelam, in ga na¬
vdaja s svojim pregrešnim strupam, de
pokoja več ne da, in ji zmirej skušnjave
dela. — In ker jo te skušnjave zavolj
perložnosti, ktero per znanji ima, gotovo
v nečisti greh zapletejo, ona s takim
greham svoje telo popolnama pokonča.
Telo, pred tako čisto, nedolžno, deviško,
postane omadežvano, oskrunjeno, na-
gnjusno; zaterta je nedolžnost, poko¬
pano je devištvo, pokončana je angelj-
ska lepota; zakaj to je greh, kteri ne
le samo dušo, ampak tudi telo ognjusi
in spridi, kakor sv. Pavel pravi I. Kor.
6, 18.: „Vsak greh, ki ga človek
stori, je zunej telesa; kdor pa

25

nečistost stori, se pregreši nad
svojim lastnini telesam“. —

Poglejte, dekleta! tako se vsaki godi,
ktera se v tako zapeljivo znanje z drugim
spolam poda. Tako zelo spridi zapeljivo
znanje vsako dekle po duši in po telesu,
bolj jo spridi, kakor vsaka kuga; zakaj
kuga le telo zadene , znanje pa dušo in
telo spridi; — in tako jo spridi, de se ne
ve, kdaj, kako in koliko bo ozdravela te
kuge. Koliko jih je, ktere nikoli več ne
ozdravijo te kuge, ali njenih nasledkov,
de se, ker jih smert prehiti, z dušo in s
telesam na večno zaveržejo. Zato se hu¬
dobni duh te skušnjave, de mlade ljudi v
tako znanje zapleta, kakor svoje nar boljši
mreže poslužuje, nar več jih vanjo vjame,
spridi in pokonča. — Gorje vsaki, ktera
vanje zabrede, brez škode iz nje nikoli
ne pride.

Zato se mora vsako dekle pregreš-
niga znanja z drugim spolam posebno va¬
rovati, ne zavoljo tega, kakor de bi ne
smela v zakon stopiti, temuč zavoljo tega,
ker je tako znanje namenu te družbe in
sreči zakona naravnost nasproti, ker se

o

Ang. v arh.

26

dekle v takim znanji, kakor je ravno raz¬
loženo bilo, po duši in po telesu spridi in
pokonča, in ne more čista ostati, ker je
to nar veči in nar bližnji perložnost k
grehu. Kdor se pa perložnosti ne
varuje,  govori sani sv. Duh, bo go¬
tovo padel.

Vsako dekle, ktero hoče pošteno
ostati, mora takimu znanju tudi takrat se
ustaviti, kadar se ji upanje zakona daje,
— ker se v takim pregrešnjim znanji za¬
kon le z greham služi , kar nikoli bili ne
sme, in ji tudi nikdar k sreči ni.

Pošten zakon se tudi brez taciga
pregrešniga znanja lahko sklene, in skuš¬
nja tudi uči, de so tisti zakoni bolj srečni,
kteri so brez poprejšniga pregrešniga zna¬
nja sklenjeni; zakaj tukej velja kar pre¬
govor pravi: Dobri zakoni se v nebesih
sklepajo; t. j. Bog, ki vse naše zadeve
vlada, že tako nakloni, de se pravi naj¬
dejo. In Bog tudi takim v zakonu več
sreče da, kteri niso s poprejšnjimi pre¬
grehami se posebniga božjiga žegna ne¬
vrednih storili.

Zato naj se nobena ne da s temi

27

besedami preslepiti, ako drugi spol pravi,
de zakona brez poprejšnjiga znanja skle¬
niti noče; zakaj s temi besedami očitno
kaže, de per tem znanji nima čistiga na¬
mena, de na greh misli, ali de se saj
perložnosti k grehu , tedej tudi greha ne
boji, Taciga se je treba toliko bolj ogi-
bovati, ker že lahko previdi, de zavolj
meseniga poželenja v znanje sili, in de
tako znanje gotovo brez nečistiga greha
končano ne bo. Nečistiga greha pa se
mora pošteno dekle nar bolj bati in va¬
rovati, in ga ne sme nikoli dopustiti, tudi
takrat ne, če se ji upanje zakona daje;
strah in groza jo mora biti, kaj taciga
le slišati, veliko veči groza jo mora biti,
kaj taciga dopustiti; zato, ker je tak greh
vselej strašno razžaljenje božje; Boga pa
tako strašno žaliti, pošteno dekle ne sme
in, če je res dobro, se tudi ne upa, če
se ji tudi ves svet ponuja, toliko manj
pa zavolj samiga zakona.

Pa morebiti ktera poreče: tako zna¬
nje je zavoljo tega potrebno, de se saj
pred bolj spoznava, in ali bova mogla v
zakonu v lepi zastopnosti živeti. — Kako

28

se bota (ako pred bolj spoznala, ker vaju
oba, in vse vama enake, per takim znanji
pregrešna ljubezin tako slepi, de nočeta
viditi, kar vama je v škodo, in nočeta
slišati, kar bi vama bilo k pridu. In ko
bi se tudi res bolj spoznala, saj vaju, in
vse take, kakor vsakdanja skušnja zmirej
kaže, pregrešna ljubezin kakor s ketnami
tako zveže, de se po tem ne moreta zapu¬
stiti, če sta tudi prepričana, de bota go¬
tovo nesrečna, če se vzameta. — Čemu
tedej tako znanje? Saj ni za nič druziga,
kakor le k vajini nesreči. —

Tudi ta izgovor ne velja, ko nektera
pravi, de per tem znanji nobeden nič hu-
diga in pregrešniga ne misli.

Ta izgovor je grozno goljufen in je
že veliko pametnih deklet zmotil, de so
se, ker so se na to zanašale, de per tem
znanji nobeden nič hudiga ne misli, zgu¬
bile, in v pregrehe zabredle, na ktere
pred nikoli niso mislile.

Pomisli, ako tudi nobeden zmed vaju
nič hudiga in pregrešniga ne misli, je
vender gotovo, de hudobnimu duhu bližnjo
perložnost dajeta, de ložej svoje mreže

29

okoli vaju zapleta, iz kterih mu brez dušne
škode uiti nista v stanu. Zakaj to hudobni
duh per takih, kteri znanje imajo fnaj bo
že iz dobriga namena, ali iz pregrešniga),
vselej stori. On obudi počasi toliko na¬
gnjenje v obojih sercih, de sta si v mislih
zmirej pričujoča, de nasprotno nagnjenje
zmirej eniga do druziga vleče, de edin
brez druziga ne moreta lohka biti in živeti.
In ko je enkrat tako nagnjenje do edin
druziga zbujeno, ali ni to nar bližnja per-
ložnost k grehu, in ali je mogoče, de se
bo per taki perložnosti brez greha izšlo ?
To ni mogoče, sama se. ne moreta obva¬
rovati per taki perložnosti, zato sv. Av¬
guštin take praša: „Ali sta močnejši
in boljši gospodarja sama čez se,
kakor je bil David, mož po volji
božji, in ali sta modrejši kakor
Salomon?*  — Ker sta ta dva padla v
perložnosti, zato ker se je nista ogibovala,
kako moreta le misliti, de bota vidva sta¬
novitna ostala ? Bog vaju pa tudi varo¬
val ne bo, ker je že od nekdej poterjena
resnica, de takim Bog ne pomaga, kteri
sami v perložnost grejo, ali v nji ostanejo.

30

Ker tedaj ni mogoče, de bi se per taki
perložnosti samo iz svoje moči obvarovala
greha, in vaju tudi Bog varoval ne bo,
ker takim gnade ni obljubil, je gotovo, de
morata v greh zabresti, če tudi v za¬
četku nista nič hudiga mislila. —

Iz vsiga tega se vidi, de dekle, ako
hoče pametno, čisto in pošteno ostati, pre-
grešniga znanja z drugim spolam z nobe¬
nim izgovoram začeti ne sme , — ker se
v takim znanji le grehu perložnost daje,
Bog žali, dekle pridi in gnade zapravljajo.
— In to je nar veči nesreča za njo. —
Dobro dekle mora za Boga, za njegovo
dopadajenje in prijaznost, in za svojo či¬
stost bolj marati, kakor za še tako imeni¬
ten zakon, in mora rajši vse, tudi zakon
zapustiti, ako si ga drugač ne more per-
dobiti, kakor le s pregrešnim znanjem, in
pa z zapravljanjem božje prijaznosti in
svoje čistosti. —

Modro dekle mora takirnu, kteri ji
zakon obeta, pa jo v znanje, ali pa celo v
greh sili, če tudi res sama želi v zakon
stopiti (zakaj če sama tega ne želi, naj
se za to še v pogovor ne podaja), odgo-

31

vorili, de naj takrat pride, kadar bo že
na tem, de se bo ženil. Pred pa nepo¬
trebne in nevarne pogovore, snidališa, in
pohajkvanje imeti, pred Bogam prav ni,
ker to le poželenje in greh redi, in pre¬
kletstvo božje na oba kliče. — Čemu to?
— To ne pernese nobene sreče in nobe-
niga dobička.

Ako se pa vender ktera zavplj upanja
zakona v tako pregrešno znanje poda, in
se tudi pregrehe in razžalenja božjiga ne
ustraši, in ne porajta, de s tem prijaznost
in žegen božji zapravlja, in de jezo in
gotovo šibo pravičniga Boga nase kliče,
s teni očitno pokaže, de zakon bolj kakor
Boga ljubi, — de na zakon več, kakor pa
na Boga zaupa, ker se bolj boji zakon
zapustiti, kakor Boga žaliti. To je gerdo
za vsako dekle. Tako dekle pametno več
ni, temuč je že oslepljeno, ker ima raji
zakon, kakor Boga, ker za zakon bolj
mara , kakor za božjo prijaznost; ker se
ne boji' tudi po pregrešnih potih zakona
iskati, in si ga zagotoviti. Tako ravnanje
pokaže serce, ktero se je od Boga ober-
nilo. In kam pride ta, kteri se od Boga

32

loči ? — V gotovo gorje — tukej ali pa
še v večnosti. Bog sam po preroku tako
govori: „Preklet bodi, kteri  v člo¬
veka bolj zaupa, kakor v Boga!"

Gorje tedaj vam, dekleta, ktere se
zavolj upanja zakona v grehe zapletate, po-
svetnjakam verjamete , Boga pa zametu¬
jete in žalite! Bog take gotovo tepe, ve¬
čidel že tukaj, kakor skušnja kaže, če jih
pa tukaj ne , kar je pa še bolj žalostno,
jih pa gotovo v večnosti, če se tukaj dosti
ne spokore. — Ako tedaj nočeš tepena in
nesrečna biti,  tukaj ali v večnosti, varuj
se take slepote!

33


za ohranjenje čistosti.

Kterih pripomočkov sc mora vsako dekle
poslužiti, de bo lepo čednost čistosti
ohranilo l

'V

čistost je eden nar večih darov božjih,
ena nar večih in nar lepših čednost, ktero
Bog zamore človeku dati, zakaj čistost
stori človeka angela na svetu, in deviški
Materi Marii, deviškimu Janezu, kteriga
je Jezus zavoljo tega posebno ljubil, še
Jezusu samimu podobniga. — Blagor čisti
duši!

To čednost Bog vsakimu per sv. ker-
stu, in sicer zastonj in brez lastniga per-
zadevanja da. On jo da človeku, de ga
povzdigne čez vse druge stvarjene lepote,
de mu nebeško lepoto podeli, — de ga stori
angela na svetu. Z njo ozaljšano dekle
stoji, kakor lepa neomadežvana lilija v
svoji nar lepši lepoti, in svoji nar veči

34

vrednosti na svetu, nobena posvetna lepota
in vrednost nji enaka ni.

Bog le hoče, de jo v časti ima, de
zanjo skerbi, si jo ohrani, in varuje, de
se je nevredne ne stori, de je ne zgubi.

Tolika lepota je gotovo vredna, dejo
dekle posebno varuje, vse tudi, življenje
zanjo postavi, de jo ohrani, in je ne
zgubi. Njena nar lepši lepota, njena nar
veči vrednost pred Bogam je. Če njo
zgubi, je svojo nar lepši lepoto in vred¬
nost zgubila. —

Kako žalostno je tedej, de nektere
dekleta to nebeško lepoto tako malo ob-
rajtajo, tako malo, ali pa celo nič za
njeno ohranjenje ne skerbe, in očitno ka¬
žejo, de ta lepota v njih očeh nobene cene
nima, de jim za njo prav nič mar ni. —
Slepe reve, ki ne vedo, kaj imajo, in kaj
delajo, ki toliki zaklad tako lahkomišljeno
zametujejo.

Zato se pa tudi take dekleta te gnade
nevredne store, toliko lepoto še daljej
imeti. Bog jih s tem vdari in tepe, de
jih pusti' v ostudne grehe pasti, in kar je
še več: de še tako oslepe, de same v

35

take ostudnosti silijo. Nar veči šiba božja
zanje je to. —

Ti pa keršansko dekle, nikar tako
nespametno in slepo ne bodi, de bi z ne-
skerbnostjo, ali pa še celo s prederznostjo,
svojo nebeško lepoto zapravljala, in tako
sama sebe in pa svojo vrednost zametovala;
-— temuč v časti imej čistost, ktero ti je
Bog k tvoji veči dušni lepoti, k tvoji veči
vrednosti in k povikševanju svoje božje ča¬
sti dal. Varuj jo, ohrani jo, skerbi za
njeno ohranjenje; vse raji daj, in zgubi,
kakor to nebeško čednost, tudi življenje
zanjo postavi.

Ali vedi, ako si jo tudi zastonj in
brez lastniga perzadevanja prejela, jo ven-
der brez skerbne čuječnosti, brez stano-
vitniga vojskovanja , brez posebne gnade
božje, in brez radovoljne in natančne po-
koršine do svojiga spovednika ne moreš
obvarovati in ohraniti.

Brez skerbne čuječnosti je ni mogoče
ohraniti, ker je ta čednost tako blaga,
tako rahla in tolike lepote, de se zavoljo
tega hitrejši in ložej omadežuje in oskruni.

Brez stanovitniga vojskovanja se ta

36

čednost ne da ohraniti, ker človeku popa¬
čena natora nagaja, in ga v poželenje
vabi, in ker je toliko reči na svetu, ktere
človeka k nečistosti napeljujejo; zoper
vse te se je treba vojskovati. —

Tudi posebna gnada božja je k o-
hranjenju te čednosti zelo potrebna, ne
le samo, ker nobeno perzadevanje brez
gnade božje ne tekne, ampak tudi zavoljo
tega, ker nobena čednost nima toliko in
tako hudih sovražnikov, kteri jo hočejo
spriditi in pokončati, kakor čistost.

Zraven tega je pa tudi natančne po-
koršine do svojiga spovednika treba, ker
mladi človek ne more vsili sovražnikov
svoje čistosti, in njih skritih zvijač precej
spoznati, in ker se njegovo serce tako
rado in hitro zmotnjavam sveta in hudob-
niga duha nagne, in njim da oslepiti, de
dostikrat nevarnosti še takrat ne čuti, in
je noče spoznati, ko že vanjo leze. Ako te¬
daj ni pod pokoršino, in pokoršine navajen,
je kmalo preslepljen, in vjet v mreže tega
ostudniga greha. —

Oh! kdo more našteti, koliko sov¬
ražnikov ima sveta čistost ! Koliko skuš-

37

njav človeku lastno hudobno nagnjenje dela,
koliko nevarnost hudobni duh s svojimi
zmotnjavami človeku napravlja, koliko za-
derg pa svet čistosti stavi. Koliko jih je
med možkini in ženskim spolam, kteri ka¬
kor tolovaji čakajo, vneti od samiga hu-
dobniga duha, de bi jo v nedolžnih sercih
in telesih pokončali, pervi z zapeljevanjem,
drugi pa z besedami! Koliko zvijač se po¬
služujejo, kako perliznjeno in zapeljivo
govore, koliko obljub delajo, in koliko mrež
ji postavljajo, de bi nedolžne in pametne
dekleta med svet zapledli, in jih spridili!

Milo je tedaj viditi mlado dekle, ktero
v svoji nedolžni lepoti med svet stopi, in
med take tolovaje svoje duše in svoje či¬
stosti pride. Oh kolika reva je, ker se
mora tolikim sovražnikam svoje duše v
bran staviti, in toliko veči reva, ker ma-
loktera pozna sovražnike svoje duše, njih
nevarnost in njih zvijače! Ako tedaj
skerbno ne čuje, se stanovitno ne vojskuje,
spovednika ne posluša in ne uboga, in si
ne perzadeva potrebnih gnad od Boga per-
dobiti, stanovitna biti ni v stanu.

38

Iz tega se razvidi, de mora
vsaka, ktera hoče čista ostati,
posebno čveterno skerb imeti,
namreč: O n a m o r a :

t. čuječa biti, — 2 .  vojskovati se,
kadar nevarnost pride, — 3. si perzadevati,
od Boga gnade stanovitnosti perdobiti, —
4. do svojiga spovednika odkritoserčna in
mu pokorna biti, kadar jo zavolj kake ne¬
varnosti kaj opomni, ali ji kaj zapove.

I. Od čuječnosti.

Perva dekletna skerb mora biti ču¬
ječnost; to je čuti mora, de se skušnjave
v serce ne zalezejo in v njem ne zarede,
de jim perložnosti ne da, de se v nevar¬
nost ne postavi; zakaj večidel je ložej,
serce varovati, de se skušnjave v njem
ne vnamejo, priložnosti se ogibovati, ne¬
varnosti oditi, kakor se v njih premago¬
vati. Zato nam Jezus ne le molitev, am¬
pak tudi čuječnost perporoča, če se ho¬
čemo skušnjav ložej obvarovati. Oujte
in molite,  pravi on, de v skušnjave
ne padete.

39

In k temu je potrebno, de dekle
čuje in pazi a) na svoje vnanje
počutke, b)na svoje notranjehudo
nagnjenje, c) na druge nevarnosti
ali sovražnike čistosti.

A) Sad vnanjimi počntki, zakaj ti
so vrata, skozi ktere hudobni  duh, kakor
sovražnik naše duše, v serce pride. Kdor
vrat ne zapera, je sam kriv, ako sovražnik
v serce pride in ga spridi. — Čuti moraš:

1. Nad svojimi očmi,  de jim ne
dovoliš, prederzno okoli ozirati se, de si
s tem skušnjav v sercu ne zarediš. Sra¬
mežljivo dekle ne sme povsod svojih oči
imeti, in povsod zijale prodajati, ker se to
ne spodobi, in tudi zavoljo nevarnost
skušnjav prav ni. Toliko manj se pa sme
po tacih rečeh ozirati, ktere so nespodobne
in pregrešne. — Zamerkaj si pa posebno,
kar te sv. Duh v bukvah modrosti opo¬
minja: „Ne oziraj se po mladi osebi
ali peršoni, de njena lepota tebi
ne bo v spotikljej , in de zavoljo

40

nje ne padeš. O d verni svoje oči
od n ali Špane peršone, in jo rado-
vidno ne pogleduj. Lep obraz jih
je že veliko v nesrečo perpravil,
ki so svojo pogubo s pogledi za-*
čeli, in taki pogledi so v njih ser¬
cih ogenj nečistosti užgali".

Zato beremo v sv. pismu, de je po¬
božni Job zavezo storil s svojimi očmi,
de device pogledal ne bo. — In od sv.
Alojzija se bere: de se ni upal še celo
svoje lastne matere pogledati, de bi nobeni
skušnjavi perložnosti ne dal. Žalostni zgled,
kam oči človeka zapeljejo, je pobožni kralj
David, ki je od njih zapeljan v dvojno
pregreho zabredel, namreč v prešeštvo in
morijo. — Pomisli to in čuj nad svojimi
očmi! —

2. Čuj nad svojimi ušesi,  in
nikoli nikar ne poslušaj nerodnih, gerdih,
nesramnih besedi, pogovorov ali petja, de
si s tem ognja nečistosti v sercu ne vna¬
meš. Odverni pa tudi svoje ušesa od
sladkih perliznjenih zapeljivih besedi, de
se v zaderge perliznjeniga in zapeljiviga
sveta ne ujameš. Kdor se ti posebno per-.

41

kupiti želi, ne misli pošteno s tabo; za
neumnico te ima, in meni, de te bo s svo¬
jimi besedami preslepil, zaničuj ga in ne
daj se slepili. Kakor ptičarji tiče s svojim
žvižganjem, tako zapeljivci s sladkimi per-
liznjenimi besedami dekleta v svoje mreže
love. Reva je, ktera ušes ne varuje, in
se da pervabiti in vjeti.

3. Ouj nad svojim jezikam,  in
nikoli naj se tvoj jezik s kako napčno, ne¬
spodobno ali še celo nesramno besedo, ali
pa tudi s kakim petjem ne oskruni. Jezik
nam je le za božjo čast dan, in za naš
dušni in telesni prid, ne pa za hudobijo.
Velika nečast je, če jezik, kamor se sv.
Rešnjo Telo per sv. obhajilu položi, s
kako nespodobnostjo oskruniš. Kako bo
Jezus po tem rad na tak jezik prišel? —
Zato opominja sv. Pavel, de se nečistost
in nesramnost med kristjani še imenovati
ne smete, ker se nespametne in gerde be¬
sede posvečenim, t. j. kristjanam, ne spo¬
dobijo. Ni tedaj vredna posvečenim per-
šteta biti, ktera svoj jezik nad nesram¬
nostjo pase. Ali boš mar tudi ti rajši
nevernim peršteta ? Bog varuj tega! —

42

4. Čuj n a 4 svojim te le sam, de
mu preveč ne strežeš, to je, de mu vsiga
in toliko ne dovoliš, kar poželi. Če mu
preveč strežeš, se hudo nagnjenje v tebi
množi in veči moč dobiva, in težej ti ga
bo premagati. Zato pravi sv. Bernard :
„Za svoje telo mora človek tako
skerbeti, kakor za sebi zročeniga
bolnika. Bolnik veliko poželi, ali
marsikaj tudi škodljiviga. — Ali
škodljivo se mu mora odreči, kar
je pa k zdravju, se mu mora dati“.
— Tako je tudi s telesam ravnati. In sv.
Gregor pravi: „Če mu več daš, kakor
mu gre, le sovražnika v sebi rediš,
če mu pa še tega ne daš, kar po¬
trebuje, moriš svojiga prijatla“.

Zato beremo v listu sv. Pavla do
Korinčanov, ki tako piše: Jest tarem
svoje telo in ga v sužnost devam,
de, ko druge učim, sam ne bom za-
veržen“.

Ako ga je pa še sv. Pavel terl, in
v sužnost deval, kako potrebno je, de ga
vsaki in vsaka tare in mu marsikaj pri-
terguje per jedi ali pijači, de ga Iožej

43

kroti, in v svoji sužnosti ohrani. Zavoljo
tega on vse opominja k temu v listu do
Galačanov, rekoč: „Kteri so Kristuso¬
vi, so svoje meso križali z grehi
in ž el j a m i vr e d“.

5. Čuj nad svojim zaderža-
njem, kadar si sama. — Tudi kadar
si sama, bodi sramožljiva, bodi si že per
oblačenji ali slačenji, ali per drugi perlož-
nosli, nikoli si nič ne dovoli, in ne stori,
česar bi se mogla sramovati v pričo dru¬
gih poštenih. Ohrani svoje telo v sveti
čistosti, kakor živ tempelj božji, in kakor
ud Jezusa Kristusa in spominjaj se vedno:
Če  sim tudi sama, me Bog vidi.

Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se
delati ne sme.

B) Čuj nad svojim notranjim hudob¬
nim nagnjenjem in nad hudobnimi mislami
ali željami, ktere se v tvojim sercu vzdi¬
gujejo. V sercu se začne vsaka hudobija,
tedej tudi nečistost. Kakor iz serca izvira
kri, in se po vsim životu razliva, tako
tudi iz serca vstajajo slabe misli ali želje,
in po tem vse telo vnamejo in prevzamejo.
Tako nas Jezus sam uči, ker pravi: Mark.

44

7, 21. Od znotrej, iz človeškiga
serca izhajajo hude inisli, pre-
šeštva, nečistost, uboji, tatvine
i. t. d.

Ako se tedaj hočeš nečistosti obva¬
rovati, moraš nar popred studenec, iz kte-
riga izvira, t. j. svoje serce pred njo
varovati.- In to se zgodi, ako čuješ nad
svojim sercam, de vsako napčno misel ali
željo, ktera se vzdigne v sercu, precej
zamerkaš, in jo tudi brez pomude zatareš,
de serca ne prevzame.

Kdor tedej nad svojim sercam ne
čuje, temu se kmalo lahko plamen neči¬
stosti v sercu vname. Zato pravi sv. Gre¬
gor: »Nečistost se užge v raztre¬
senih sercih kot ogenj v slami; če
se precej ne pogasi, v kratkim
času strašan plamen vname,  de  ga
ni moč več pogasiti". —

Tudi le malo pomuditi v tacih mislih
se varuj, ker so nečiste misli, kakor pravi
sv. Avguštin, enake gorečim žarkam , ki,
ako se dosti hitro iz serca ne spode, pre¬
cej dušo osmode. — In le tisti je v res¬
nici čist, kteri tudi svoje serce tega gre-

45

ha obvaruje. Zato sv. Bernard pravi:
„Ako si ravno čist na telesu, pa
v mislih nisi, tvoja duša ni brez
greha". Bavno tako govori Jezus sam:
,,BIagor tem, kteri so čisti g a ser¬
ca, oni bodo Boga gledali". — K
pravi čistosti tedej ni dosti čistost telesa,
treba je tudi čistosti serca.

Pa tudi takih misli se ogibuj, ktere
same na sebi niso gerde, pa vender ne¬
varne, post.: če se tvoje misli rade na
posvetne reči, ali na drugi spol obračajo,
ker je to znainnje, de bi te hudobni duh
rad na te reči navezal, in tako počasi ob
čistost perpravil.

Koliko se pa v mislih lahko pregre¬
šiš zoper čistost, iz tega spoznaj : Ker
že to nekoliko ogerdi tvojo dušo, in se
pregrešiš, kadar se v takih nespodobnih
mislih le pomudiš; koliko bolj se še le
pregrešiš, in ogerdiš svojo dušo, kadar
tudi radovoljno dopadajenje nad takimi
mislimi imaš. — Ako bi pa še želje do
takih nespodobnost v sercu obudila, in
radovoljno dopadajenje nad njimi imela, je
še veči pregreha; tako de vsi cerkveni

46

očetje terdijo, de niso samo nečiste djanja
ali dopušenja smertni greh, ampak de so
tudi nečiste misli in želje  človeku
takrat v smertni greh zarajtane, kadar se
radovoljno in z dopadajenjem  v
njih mudi.

Zato se varuj, nespodobne misli v
sercu buditi ali imeti, kakor tudi stare že
storjene grehe, svoje ali ptuje, premišlje¬
vati. Stare že storjene grehe zoper či¬
stost, če jih imaš na vesti, le večikrat
sploh obžaluj, premišljuj jih pa nikar.

C) Čuj nad drugimi nevarnostmi in
sovražniki svete čistosti, ktere okoli sebe
imaš, in kterih je toliko na svetu , de ni
mogoče izreči.

Posebno pa bodi čujeea:

i. Zastran svojih tovaršic  ali
p rij  a tli  c. Nikoli ne imej take za svojo
tovaršico ali prijatlico, ktera v svojim go¬
vorjenji ali obnašanji ni dosti sramožljiva,
ktera je samopašna, prederzna, ali se hoče
le od posvetnih ali pa še celo nespodobnih
reči pogovarjati. Če kaj taciga nad njo
zamerkaš, jo opomni, ako te ne posluša,

47

jo zapusti; boljši je, de ti njo zapustiš,
kakor pa de bi Bog tebe zavoljo nje za¬
pustil. Kakor se dobro jabelko per gnji-
lim , tako se dobro dekle per slabi tovar-
šici ali pa sploh v slabi tovaršii spridi.
Sveto pismo perpoveduje, de so otroci
božji, ko so začeli z otroci sveta se pe¬
čati, in k njim zahajati, sami posvetni
otroci postali.

Varuj se tedaj, de se tudi tebi taka
ne primeri!

2. Zastran druziga spola.  Ta
ti bo nar hitrejši v spodtiko, če zavoljo
njega posebno čuječa ne boš. Ali čuječa
moraš biti, ne samo, de se varuješ za-
peljiviga znanja, ampak tudi, de se
ogibaš vsi ga nepotrebniga pogo¬
varjanja, in nepotrebniga pomu-
dovanja z drugim spolain,  in naj
bo, s komur si hoče, in ko bi se ti člo¬
vek tudi sam na sebi še tako pošten in
dober zdel. —

Če ne verjameš, pomisli, kaj sv.
Duh v bukvah modrosti govori: „Ne mudi
se z osebami druziga spola, zakaj
iz njih prijaznosti pride pohuj-

48

sanje in pogubljenje duše, kakor
se v suknji moli z a rede". Zato pri¬
merjajo cerkveni očetje oboji spol predivu
in ognju. — Kakor se mora predivo ognja,
tako se mora dekle druziga spola varo¬
vati. Zamerkaj si to ! —

Zato se sramožljivo dekle ne mudi
rado z drugim spolam, tudi nima nikoli
nič nepotrebniga govorjenja, ker ve, kar
sv. Duh pravi, de se s tem poželenje in
nevarnost redi. — Tudi se ne ozira po
drugim spolu, in ne hodi rada v take kraje,
kjer so moški, ker noče biti sama sebi in
drugim v perložnost in spodtiko. Še manj
se pa sama z drugim spolam na kakšen
pot poda, naj bo ali se sprehajat, ali pa
tudi na daljno pot, ker ve, de hudoba ni¬
koli ne praznuje, nar manj pa takrat, ka¬
dar se mu priložnost da. In kdaj je veči
perložnost, kakor per taki samotni hoji ? —
Če si res sramožljiva, kakor bi imela
biti, in hočeš pametna ostati, stori tudi ti
tako. — Nikoli ne želi z drugim spolam
se shajati ali nepotrebno pogovarjati ali
muditi se. In če iz potrebe med-nje pri¬
deš, bodi varna in modra, nikoli se ne

49

zanašaj, ne nase, ne na druge in potrebne
niodrosti in čuječnosti nikoli ne opušaj.
Vedi, de natorno hudobno nagnjenje v vaj-
nih obojih sercih tli, in de se brez ču¬
ječnosti in niodrosti v taki perložnosti
kmalo vname, ali saj velike skušnjave na¬
redi, in kdo ve, kako se izide, kaj in
kako jih boš pogasila. Veliko jih je že
v takih perložnostih zavoljo pomankanja
modrosti in čuječnosti začelo pogubo svoje
čistosti. — Čemu to, ali ni bolje pred
modra in varna biti?

Nikoli ne perpušaj, de bi se kdo
nespodobno proti tebi obnašal, ali te ob¬
jemal ali kuševal, ker je to pregrešno,
in za zlo imej, če se kdo kaj taciga
podstopi.

Nikoli ne vzemi nobenih tudi nar
manjših daril od druziga spola, ker s tem
te hoče večidel na se navezati , in k ne¬
čistosti nagniti. — Če jih vzameš, ti bodo
kervava cena tvoje za tak dar prodane
čistosti. —

Če te kdo vabi, de bi z njim šla,
naj bo že ali se sprehajat, ali na kako
božjo pot, ali semenj i. t. d., nikar ne

Anj. varh, 3

50

hodi, če hočeš pametna in čista ostati.
Vse nepotrebne hoje z drugim spolam, če
so tudi v začetku nedolžne, so mreže hu-
dobniga duha; sv. Hieronim pravi: de so
zadnji p oj e m ki umirajoče čisto¬
sti. Kako potrebno je, de se jih ogibu-
ješ! —

Še manj pa se daj preslepiti, če te
kdo v oštarijo spravlja; vedi, de ti s tem
še posebne mreže tvoje čistosti nastavlja,
zakaj on ve, de dekle, z vinam omoteno,
zgubi vso moč, se nečistosti ustaviti. Ve¬
liko jih je že bilo tako v mrežo nečistosti
vjetih. V vini je nečistost,  pravi sv.
apostelj Pavel. Pametno dekle naj se ga
tedaj varuje, ako noče zapeljano biti. Mo¬
dri Sirah pravi: „Vino in ženske sto¬
rijo, de modri padajo, in zastopni
zaničljivi postajajo".  Glej, koliko
bolj nevarna si še pervinu, sebi in drugimu
spolu, kako zelo se ti je treba takih pri¬
ložnost ogibovati!

Ako se pa kdo celo po noči pre-
derzne, na tvojim oknu se glasiti, in te kli¬
cati, ustraši se ga, ker gaje sama hudoba
na svojo ujzdo djala, in k tvojimu oknu per-

51

peljala, de bi po njem še tebe vjel. Bog
varuj, se mu oglasiti, in tudi takrat ne, če
pravi, de ima kaj posebno potrebniga s tabo
govoriti. Naredi križ, in neprenehama ta¬
ko dolgo moli, de odide. Če se mu oglasiš,
bo tudi tebe oslepil in zapeljal, kakor kača
Evo, ko se je oglasila in odgovor dala.—
8. Zastran drušin.  V drušine ni¬
kar ne hodi. Veliko se v njih govori, ma¬
lokdaj kaj pametniga in dobriga. Več boš
slišala, kar te bo motilo, kakor, kar te bo
poboljšalo. Čemu si boš zmotnjave in pa
skušnjave v sercu vnemala, ko jih treba ni,
ko ti bojo le nepokoj delale, ko lahko brez
njih v miru, in vesela živiš. Pametno de¬
kle se tedaj nar rajši doma, in svojiga dela
derži; — in dobre matere tudi to nar rajši
imajo, in svoje hčere tako napeljujejo. Bla¬
gor dekletu, ktero jih vboga! —

Še bolj se pa varuj takih drušin, v
kterih se nič prida ne vidi in ne sliši, v klerih
so nespodobne šale, igre, kvante, pačenja
v navadi. Dalje ko si od njih, boljše je za te.
Dekle, ktero se vanje poda, ni v stanu obva¬
rovati se, de bi se taciga duha ne nav¬
zela. — V smradljivi hiši se smradu, v po-

52

hujšljivi pa pohujšanja navzameš. Take dru¬
žine so posebno, če se še drugi spol zra¬
ven znajde, moriše nedolžnosti, in skrite
volčje jame za dekleta. Varuj se ji h bolj,
kakor strupenih kač ali volčjih berlogov.
Pred se boš per strupenih kačah in per vol¬
kovih telesnih smertnih ran, kakor v takih
družinah dušnih smertnih ran obvarovala.
Zelo slepa in nora mora biti, ktera se pre-
derzne vanje podati. Kratko in noro je ve¬
selje, ktero v njih vživa, ali težko se za¬
celijo rane, ktere v njih dobiva. —

4. Zastran vživanja veselja.
Vesela biti in nedolžno veselje vživati, ni
prepovedano. Gospod še veselo serce rad
ima. Ako Gospodu služiš, ni treba, de bi
žalostna hodila, zakaj veseliga darivca,
pravi sv. pismo, Bog ljubi. Zato nas opo¬
minja sv. Pavel: „Bratje veselite se
vselej v Gospodu; še rečem, vese¬
lite se, vaša spodobnost bodi zna¬
na  vsi  m Ij  ud  em“, t. j. vsi ljudje naj vedo,
de keršanstvo ne dela žalostnih, čmernih
ljudi. — Ali ne iši svojiga veselja v posvet¬
nih nečimernih, v šumečih in neumnih ve-
seljih, v nespodobnih kratkočasili. Veselje,

53

kteriga v takih rečeh vživaš, je enako ve¬
selju pijanca , kteri vina omamljen od ve¬
selja ne ve, kaj bi počel. On žvižga in poje,
vriska in skače; ali kadar se mu glava z-
jasni in strežne, je žalosten svoje neum¬
nosti in norosti, zakaj neumno in noro se
mu zdi, kar gaje pred veselilo; in po pravici.
Taka je z veseljem vsaciga dekleta, ktero
posvetniga veselja omamljeno, v takih ne-
čimernih neumnih kratkočasili se razvese-
luje, in misli, de je ni srečniši od nje. Ali
kadar se ji pamet zjasni, in kadar k pra-
vimu spoznanju pride, se sama sebe sra¬
muje, in milo zdihuje nad svojo neumnostjo.
Ali je tako veselje pravo veselje? — Ali
je vredno, de po njem hrepeniš? — Bog
te varuj tega. Take norosti le pravo ve¬
selje serca, mir in pokojnost iz serca spo-
de, morebiti za zmirej spode. Marsiktera
po takih norostih praviga miru in prave
pokojnosti nikoli več najdla ni. — Reva
pa si — in boš, — ako se iz ptuje škode
podučiti ne daš. —

Nar manj pa smeš po oštarijah in na
plesiših svojih kratkočasov iskati, ako no¬
češ svoje čistosti popolnama na prodaj po-

54

staviti, in se v brezen pregreh zaplesti.
Ktera v takih kratkočasili svojiga veselja
iše, ta se hudobii v službo ponuja; zakaj
pobožnost nobene na ples in v oštarijo ne
spravlja; le skušnjava jo vleče, in skrivna
slad jo plesati uči. Zato se pa tudi na ple-
siši strašno veliko greha zgodi. Svariven
zgled, kaj ples stori, je Herodija, ktere
ples je bil kriv smerti sv. Janeza Kerstni-
ka. — In sv. Krizostom pravi: „Ako bi
toliko svetlih zvezd na nebu bilo,
kolikor se je že greha na plesu
zgodilo, bila bi tanina noč svet¬
lejši, kakor beli dan.—  Dekle! ako
nočeš vanje zabresti, varuj se takih kra¬
jev, in takih kratkočasov. Ti se pa ve¬
seli , kakor te sv. Pavel opominja, v Go¬
spodu, t. j. v takih rečeh, ktere Boga ne
žalijo, in tebi niso v nevarnost. Nar bolj
pa iši svojiga veselja v mirni vesti, v ne¬
dolžnim ali saj spokornim sercu. To je
veselje čez vse veselje, tega ti nobeno
drugo veselje namestiti ne more, brez
mirne vesti je vsako drugo še toliko ve¬
selje vender le ogrenjeno.

5. So pa tudi nektere domače

55

dela in opravila, per kterih moraš
posebno čuječa biti, ker je per njih velika
perložnost za hudobijo in strašna nevarnost
za dekleta. Te dela so: predenje, trenje,
metev prosa, košna na travnikih, na ro-
tah, na planinah. Ker se jih namreč per
takih delih več mladih ljudi obojiga spola
snide, in se nektere teh del po noči
opravljajo, per nekterih pa oboji spol
tudi po noči skupej ostane, hudoba nar
veči in nar lepši perložnost najde, de
nečisto poželenje v sercih obojiga spola
obudi, in jih veliko, tudi še nedolžnih v
svoje nečiste mreže dobi. Po dnevu jih
pase s takim nečistimi mislimi, željami in
besedami, ker ima med njimi že kakiga
pomogača, de mu na njegov rog trobi, in
take reči govori, ali napeljuje, ali take
nespodobne šale ima, de tako mlade serca
k nečistosti vname; ponoči jih pa vanjo
zapelje po tacih zapeljivcih, in se strašne
pregrehe gode. —

Oh ko bi keršanski starši vedili, ko¬
liko greha se per tacih perložnostih zgodi,
koliko hčer jim je per takih delih spridenih,
koliko še nedolžnih deklet pohujšanih in

56

zapeljanih, gotovo bi bolj po pameti in po
vesti, in z veči čuječnostjo pustili te
dela opravljati, ne pa po takih starih
nevarnih šegah, ktere je le poželjivost
vpeljala, in jih tudi le poželjivost in hu¬
dobija hrani. — Pa kaj bi starši tega
ne vedili, saj so sami v mladih letih v
takih perložnostih bili in vejo, kaj se
godu Keršanski starši na vašo vest gre,
kar se greha zgodi, ker bi lahko z veči
čuječnostjo, in z manjši dušno nevarnostjo
in perložnostjo take dela opravljali, ko bi
vi hotli; — stara navada vas tega greha
ne zgovori.

Žalostno je, de se mladi ljudje še
nalaš med seboj vabijo, de jih bolj obilno
pride, de veči norosti in nespodobnosti
imajo, in de se tudi taki snidejo, kteri
sicer skupej priti ne morejo. Se ve , le
take rade pridejo, ktere poželjivost vleče,
in take, ktere še ne vedo, kaj se godi. -
Ali dekleta! ktere hočete čistost
ohraniti, bodite čuječe zastran takih per-
ložnost. Marsikteri na vas pazi, kteri vas
per drugi perložnosti v pest dobiti ne
more. — Zavolj veselja in zavolj vabljenja

57

drugih nikoli ne hodite k takim delani;
ako pa morete iti, in ni lahko drugači
mogoče, čujte, pametne skupej bodite, v
norost drugih nikar ne pervolite, in varujte
ena drugo, de vas skušnjavec po svojih
najemnikih v svoje mreže ne vjame.

6. Merkaj pa tudi, de si ne boš sa¬
ma skušnjave pervabila ali z lenobo, ali z
ošabnim ali ofertnim oblačilam, ali
z drugim premalo čuječim z a d e r-
žan j em.

a) Kar lenobo zadene,  že pre¬
govor pravi, de lenoba je začetik velikih
pregreh. In sv. Duh po modrim Sirahu
govori: „L e n o b a ljudi veliko hu¬
di g a u č i“,  — p o s e b n o pa nečistosti.
Sv. Bernard pravi: ^Lenoba je zbor
nečistih skušnjav, in nikoli nima
hudobni duh toliko moči serce za¬
lesti in dušo ogerditi, kakor per
tacih ljudeh, ki so leni in nič ne
delajo".  — To vidimo nad Davidam. Do¬
kler je veliko opraviti imel, ga hudoba ni
zmotila, zmirej je bil mož po božji volji;
ko je pa brez dela doma ostal ,  ko so se
njegovi vojšaki vojskovali, ga je zmotila,

58

in v strašni greh prešeštva zapeljala. —
Zato rada pridno in urno delaj, in ne bo¬
di nejevoljna, če imaš veliko opraviti, in
te starši zelo k delu perganjajo. Blagor
tebi, skušnjavec ne bo perložnosti in časa
najdel, te z nepotrebnimi in pregrešnimi
mislimi nadlegovati, ali motiti. — V lenobi
pa te bodo skušnjave hitro najdle in nad¬
legovale; in težko se jim boš ubranila. —
Zato je neki pobožen minih svojimu to-
varšu, de bi se ložej skušnjav obvaroval,
ta nauk dal: „Naj te skušnjavec ni¬
koli brez dela ne najde".  — Za-
merkaj si tudi ti to, in skerbi, de tudi
tebe skušnjavec nikoli ne bo najdel brez
dela, pa te tudi ne bo mogel toliko sku¬
šati, toliko manj pa še zapeljati.

b) Kar oblačilo zadene:  dek¬
lica , ako ni dosti ponižna in pametna v
tem, kako in s čim se oblači, lahko ve¬
liko skušnjav sama sebi in drugim napravi,
in se marsikteriga greha, lastniga in ptujiga
krivo stori; večidel tudi sama sebi jamo
koplje, v ktero potem pade. — Kako po¬
trebno je tedaj, de je vsako dekle, ktero

59

noče svoje ali pluje škode, previdno, kar
tiče njeno obleko. —

Ktera se nečimerno oblači, če tudi
hudiga nič ne misli, brez skušnjav biti ne
more: če druziga ne, saj lastno dopada-
jenje in marsikaka skušnjava se ji v sercu
vzdiguje in redi , kar gotovo k njenimu
pridu ni. — Sv. Bernard pravi: „Koli-
kor bolj se nad lepotičenjem svo¬
ji ga telesa razveseljuješ, toliko
dalje si ločena od prave ljubezni
do  Boga“. Zraven tega pa taka s svojim
lišpanjem sama sebe razglasuje, in mar-
siktere oči na se vabi. — In kaj ji to
pomaga? Nič druziga, kakor, dejo  pred kdo
odterga, in de pred usahne. Rožice, kte-
re per potu cveto, in se vsakiinu kažejo,
so kmalo potergane in vsahnejo; in dekleta
ktere se s svojim lišpanjem očitne delajo,
so kmalo odtergane in svojo pravo lepoto
zgube.

Vsiga druziga duha je bila sv. Lid-
vina, od ktere se bere, de je, ko je ču¬
tila, de njena vnanja podoba drugi spol
vabi, in drugih oči nase vleče, Boga pro¬
sila, de naj jo nesreče obvaruje, v ktero

60

vnanja lepota toliko deklic zapelje. Bog
jo usliši, in ji pošlje hudo bolezin, ktera
je Lidvinino zdravo lepo postavo popačila,
pa njeno dušo toliko lepši ohranila. Lid-
vina je na ledu padla, si rebro zlomila,
se je vlegla, in je celih osem in trideset
let bolna ležala. Ona tega prav nič ni
bila žalostna, ker je vidila, de zdaj ne
bo v nevarnosti zavolj druziga spola. Ona
je to bolezin s toliko poterpežljivostjo pre¬
našala, de jo je Bog za plačilo, ker je le
njemu samimu dopasti želela , in zavolj
njega vse voljno terpela, z velikimi gna-
dami obdaril, in jo na zadnje med svoje
svetnike v nebesa vzel. — Glej, kakošne
gnade ji je to perneslo, ker ni želela svetu,
ampak le Bogu samimu dopasti.

Oh kako nespametne so pa še tiste,
ktere se nalaš ošabno oblačijo, za to, de
bi drugim dopadle; ktere v nečimernih ob¬
lačilih svoje lepote in svoje časti išejo.
Take gotovo ne pomislijo, kaj delajo ; nam¬
reč: de same sebi, in drugim jamo kopljejo,
v ktero kmalo padejo.

Pomisli le: Jemar to res lepota,
se nečimerno lepotičiti? —

61

Komu pač tako dekle dopade?
Bogu gotovo ne; zakaj Bog sam uči
v bukvah pregovorov  : „N  e čim e r n a j e
lepota; žena, ktera se Boga boji,
je hvale vredna 11 . — In kar je še več,
Bog še svari pred takimi, ker pravi v
bukvah modrosti: „0 d ve mi svoje oči
od nališpane peršone, in je rado-
vidno ne pogled uj“. Tako svarjenje
je dosti očitno znaminje, de Bog takih na-
lišpanih oseb, ne le zaničuje, temuč, de
jih šteje med svoje očitne nasprotnice in
sovražnice čistih duš, ker pred njimi svari.
To gotovo takim ni nobena čast. Mar
tako dekle ljudem dopade?  — Ali
kterim? — Pametnim gotovo ne, vsaki pa¬
metni se z žalostjo od taciga dekleta od-
verne, in jo miluje, de je pustila svoje
serce tako nečimernosti prevzeti. —

Komu pa dopade? — Nečimer-
nim p o s v e t n j akam,  ki svoje nečimerne
in poželjive oči nanjo obračajo , de svoje
poželenje nad njo pasejo. — Je mar to
dekletu čast, če nečimerne in poželjive
oči nase vleče, in njih poželenje pase? —
Gerda pogubljiva čast je to, za ktero se

62

nobeno pošteno dekle potegovati ne sme,
zavoljo ktere mora vsake le sram biti.

Ali per tem ne ostane. — Kar tako
dekle želi, doseže. Pervabi res ne le oči,
tudi serca in poželjivost drugih. — In
zgodi se ji, kar prigovor pomeni, kteri
pravi: ^Prevzetnost gre pred pad-
cam“. Bog jo vdari, ker ji svojo gnado
odtegne; kakor sv. Peter naravnost za-
terdi: „Bog se nap uh njenim ustav¬
ljal — Ona pade, in v strašne pregrehe
zabrede. — Žalosten in solza vreden pa¬
dec je to. — Tako zelo Bog tepe tako
nečimernost. — Tak dobiček ima taka od
svojiga lepotičenja, de kolikor bolj seje
lepotičila v oblačilih, toliko bolj se je o-
gerdila in ognjusila na duši in na telesu.

In kaj ji po tem pomaga, če se tudi
z nar lepšim in drajšim oblačilam pokriva,
če pa pod njim gerdo ognjuseno , oskru¬
njeno telo prebiva. — Ali ni to velika
norost, toliko čislati lepotičenje svojiga
oblačila, ktero se sleče in na zadnje preč
verže; — per tem pa svoje telo (ktero bi
se imelo sramožljivo in Bogu dopadljivo
ohraniti, de bi se še v večni časti v ne-

63

besih svetilo} gerditi, oskrunili in po¬
želenju prepustiti , — de zavoljo tega

škodo nosi na sebi na večne čase ? Ali
ni to res velika norost ? —

Kaj se bo pa še le od tistih reklo,
ktere se ne le nečimerno, ampak tudi pre¬
malo sramožljivo oblačijo, in se namenjajo
ne le oči, ampak tudi poželenje drugih
nase oberniti. Take so Boga popolnama
zapustile, in hudobi v službo stopile: de
s svojim nesramnim oblačilom v drugih
pregrešne misli in želje bude, in tako za
hudobniga duha perpravljajo. Take si straš¬
no veliko na vest nakladajo, in maševanje
pravičniga Boga nase kličejo. Bog se
takih rev usmili, in jim daj pravo spo¬
znanje !

Ti pa nikar ne teh, ne unih ne po¬
snemaj ; temuč poslušaj, kar te sv. Peter
opominja, kteri pravi: „Vaša lepota

ne bodi vnanja v pletenih laseh, v
zlati noši, vžlahtnih oblačilih; te¬
muč notranja, de ste krotki in po¬
hlevni v duhu, to ima vrednost
pred Bogam“.  O de bi dekleta te be¬
sede sv. Petra živo pomislile in k sercu

64

vzele, de vnanja lepota nima nobene vred¬
nosti , de je nečimerna in minljiva; —
notranja lepota pa, t. j. lepota duše, ki
se. v čednostih sveti, ko je dekle ponižno,
krotko, čisto, pokorno i. t. d., ta ima vred¬
nost pred Bogam, ta bo večno ostala; in
ktera si bo to perdobila, večno si bo v
nji svetila z drugimi svetniki in angelji
vred. — Zato na unanjo lepotičenje nikar
ne glej, to te nič lepše ne stori’. — Zu¬
nanji lišp le kaže, de moraš sicer malo

vrednosti v sebi imeti, de v takih neči-

mernostih svoje časti išeš. —

Spodobnost in ponižnost v oblačilih
je nar lepši lepota, ošabna prevzetnost in
nečimerna nesramnost, nar veči sramota
tvojiga spola. —

Nikar se morebiti s tem ne zgovar-
jaj, de se zdaj večidel tako nosijo. —
Dosti žalostno je to. Zavoljo tega se pa
tudi večidel popačijo, in je malo nedolžnih
deklet. — Ce jih boš v nečimernosti po¬
snemala , jim boš pa tudi v padcu enaka

postala; — mislim pa, de ti ni in ne bo

v čast ne to , ne uno.

65

II. Od vojskovanja.

Druga skerb dekleta za čistost mora
biti vojskovanje. Čuječnost, od ktere je
bilo dozdaj govorjeno; sicer veliko skušnjav
in nevarnost odverne, ali vsih skušnjav
in nevarnost odverniti ne more, ker dekle
ni nikoli tako obvarovano, de bi je svet
ali hudobni duh, ali saj lastno hudobno
nagnjenje motiti, se ji vsilovati, ali skuš¬
njave delati ne moglo.

V takih okolišinah je potreba vojsko¬
vanja, t. j. potrebno je, de se dekle voj¬
skuje, de skušnjave premaga, de je ne
zmotijo in za sabo v greh ne potegnejo.
— Brez vojskovanja ni zmage, brez zmage
ni krone. — Ktera tedej hoče krono za-
dobiti, mora vojskovati se, de premaga in
de se krone vredno stori. —

Ali v čim obstoji vojskovanje za
čistost?

V tem, de svoje čistosti varuješ, de
si perzadevaš, jo ohraniti tudi v skušnja¬
vah in nevarnostih, v ktere prideš; de se
premaguješ v skušnjavah , de bi te ne

66

zmotile; de se braniš v nevarnostih, de
bi ne pervolila; de se ogibuješ perložnosti,
in če po nevedama vanje prideš, de bežiš;
in če bežati ne moreš, de se za čistost
potegneš, de bi ti ne bila vzeta; de si
perpravljena tudi kaj za njeno ohranjenje
prestati, ali kako drugo zgubo preterpeti.

Ali je pa čistost vredna, de se dekle
zlo zanjo poteguje, de se zlo za njeno
ohranjenje vojskuje ?

Vredna je čistost, de se zanjo po¬
teguješ in vojskuješ, kolikor moreš. Tudi
spokorna čistost, toliko bolj paše nedolž¬
nost je toliko vredna, de je boljši vse
preterpeti, vse prestati, vse dati ali zgu¬
biti, kakor pa čistost. Tudi življenje je
boljši dati, kakor pa čistost zgubiti. —

Zakaj je boljši vse prestati, dati ali
zgubiti, kakor čistost?

Zato, ker je čistost nebeški dar, in
ker da človeku nebeško lepoto in čast;
ker je bogastvo, ktero človeka spremi v

67

večnost, pred sodbo, in v nebeško ve¬
selje, in ga še tamkej med izvoljenimi k
toliko veči lepoti in časti povzdigne, ko¬
likor lepši in čistejši je tukaj na svetu
ohranjena, in s kolikor večim trudam je
pervojskovana. In ravno zavoljo tega je
več vredna, kakor vse bogastvo in vsa
čast sveta, kakor vse pozemeljske reči,
več, kakor tvoje življenje, ker vse te reči
so minljive in le za ta svet vrednost imajo.
— Tako nas Bog sam uči' po ustih mod-
riga Siraha , ki pravi: „Vse, k ar j e

imenitni ga in časti vredni ga, ne
velja toliko, kolikor čista  duša".
Ali ni tedaj res čistost toliciga vojsko¬
vanja vredna, deje  zavolj njeniga ohra-
njenja boljši vse zapustiti, vse prestati,
vse rajši dati in zgubiti, tudi življenje,
ko bi potrebno bilo? Ali bi ne bilo tedaj
grozno nespametno, to nebeško lepoto in
čast za minljive veselja in minljive reči
prodajati?

Ali ne samo zavoljo dozdaj rečeniga
je čistost toliciga vojskovanja vredna, am¬
pak več še zavoljo Boga samiga, in nje¬
gove svete volje.

68

Pomisli, de je ta pregreha tako ve¬
lika, de ni samo dovoljenje v nečisto ali
nespodobno djanje ali zaderžanje, ampak še
celo dopadajenje nad nečistimi mislimi ali
željami, smerten greh. Ce se tedaj ne
varuješ, in se zanjo v nevarnostih ne
poteguješ, de si jo pustiš vzeti, in v
nečisti greh padeš; s tem greham svo-
jiga Ijubiga nebeškiga Očeta smertno ža¬
liš, se mu strašno zameriš, njegovo lju-
bezin in prijaznost zapraviš. — Pomisli,
de z greham nečistosti strašno krivico
storiš svojimu ljubimu Odrešeniku Jezusu
Kristusu, ker njegovo sveto terpljenje,
kteriga je hotel ravno v zatiranji greha
prestati, zametuješ, in de njegovo sveto
kri, ktero je'za odrešenje sveta prelil, in
s ktero si bil očišen, z nogami teptaš, in
ga kakor sv. Pavel pravi, v novič kri¬
žaš.  — Pomisli, de s tem greham sv.
Duhu grozno nečast delaš, ker njegove
gnade zametuješ; svoje telo pa, kteriga
je sv. Duh s svojo gnado v živi tempelj
božji, in v svoje stanovanje posvetil,
ogerdiš in oskruniš. — Pomisli, de z ne¬
čistostjo sv. Duha iz serca spodiš, in

69

svoje serce hudobnimu duhu, in njegovim
zalezovanju odpreš, in njemu namesti sv.
Duhu prostor v sercu daš.

Pomisli, ali ni po tem takim z ne¬
čistim greham strašna nečast, nehvaležnost
in krivica vsim trem božjim peršonam
storjena ? — Ali ni tedaj ne le potrebno,
temuč ojstra dolžnost vsaciga dekleta , de
se za svojo čistost skerbno vojskuje, de
ne pade v nečisti greh, de vsim trem bož¬
jim peršonam tolike nečasti, tolike nehva¬
ležnosti in krivice ne 'stori, in si tolike
pregrehe na vest ne naloži ? — Ali ni
boljši vse preterpeti, kakor pa s tem gre¬
ham tolike krivice proti vsim trem božjim
peršonam na vest si nakladati? — Ali ni
boljši, se zameriti vsim, tudi nar imenitni-
šim, kakor pa v nečistost pasti, in samimu
živimu trojnimu Bogu, našimu nar boljšima
Očetu, Jezusu Kristusu, našimu Ijubimu
Odrešeniku, in sv. Duhu, našimu Posve-
čevavcu, se zameriti ? — Ali ni boljši, vse
zapustiti, vse zgubiti, kakor pa s tako
hudobijo prijaznost in ljubezin božjo za¬
praviti in zgubiti, in se prijaznosti božje
nevredniga storiti ? Ali je ktera obljuba,

70

ktero ti zamore svet ponuditi ali dati,
ktera bi namestila zgubo toliciga božjiga
daru in ljubezni božje ?

Zato beremo, de so svetniki tako
močno se vojskovali, kadar so v nevarnost
prišli , vse raji poterpeli, vse raji zgubili,
tudi življenje raji dali, kakor čistost o-
skrunili.

Od sv. Hieronima beremo, de se je
s kamni na persi terkal, in se je ojstro
pokoril, de bi bil skušnjave ložej prema¬
gal; od sv. Bernarda, de se je po zimi
v vodo do vrata vtopil; od sv. Frančiška
Serafinskiga, de se je po ternji valjal,
oba le zavoljo nečistih skušnjav, de bi jih
bila ložej premagala.

Kako imenitne in bogate zakone so
imele sv. Agata , sv. Lucija, sv. Neža in
druge device na ponudbo; ali vse so raji
ne le bogatii in imenitnosti se odpovedale,
ampak tudi še nar hujši martre in smert
prestale, kakor pa kaj jnespodobniga do¬
volile, in Boga tako zlo žalile.

Kako serčno so se vojskovale sv.
Uršula in njene tovaršice, ki so bile v
nevarnosti, zapeljane in oskrunjene biti.

71

Kako so si med seboj serčnost dajale , raji
umreti, kakor nar manjši oskrumbo svojiga
telesa terpeti. In so res vse rajši umerle,
kakor pa de bi bile v greh pervolile, in
tako svojiga dobrotljiviga Boga žalile in
čistost zapravile.

Ali mar dan današnji čistost ni več
tako draga in imenitna ? — Ali Bog in
njegova ljubezin dan današnji ni več to¬
liko vredna, de bi se dekleta tako zanjo
vojskovale, kakor beremo od svetih devic
in marternic?

Čistost je dan današnji ravno tako
draga in imenitna, in Bog, njegova ljube¬
zin in prijaznost je ravno toliko vredna;
ali de se nektere dekleta za čistost, za
prijaznost in ljubezin božjo malo ali nič
ne potegujejo, to je le zavoljo tega, ker
so oslepljene, zmotene, v sercih spridene.

Tako dekle namreč, ktero se za svojo
čistost malo ali nič ne poteguje, pokaže,
de ji ne le za čistost in za svojo notranjo
vrednost, ampak tudi za Boga, za njegovo
ljubezin in prijaznost nič mar ni, de ne
porajta tudi na Jezusa in njegove kervave
rane, ktere je on per gajžljanji posebno

72

zavolj tega greha prestati mogel. — Taka
pokaže, de Boga in samo sebe zametuje;
de se nič ne boji, od Boga se ločiti, hu¬
dobi se v oblast dati, — in samo sebe v
nar ostudniši pregrehe pogrezniti; — z
eno besedo, taka pokaže, de sama nič
prida ni. — Taka je uboga oslepljena reva,
ktera ne ve, kaj dela; ona zapravlja nar
veči bogastvo, Boga, njegovo ljubezin in
prijaznost, in podkopuje svojo časno in
večno srečo.

Ti pa, če si pametna, nikdar take
ne posnemaj, imej Boga in njegovo ljube¬
zin in prijaznost za svoje nar veči bo¬
gastvo, in čistost za nebeški dar in ne¬
beško lepoto, in vojskuj se zanjo po zgledu
svetih devic in marternic, in nikdar si jih
ne pusti vzeti. — €?e ti hudobni duh ali
lastno nagnjenje še tako nagaja; če ti
svet še toliko obeta, ali proti; ali če
imaš še toliko prestati in zgubiti; —
Bog, njegova prijaznost in čistost, ta ne¬
beški dar, so več vredni, kakor vse to.
Z vojskovanjem boš pokazala, de si v
resnici pametna; de ti je kaj mar za Boga,
za njegovo prijaznost in za čistost, — de

73

to ceniš in obrajtaš, kar je vse časti in
ljubezni vredno; de Boga in njegovo pri¬
jaznost ljubiš pred vsimi rečmi; — z
eno besedo, de imaš božjiga duha, de si
pred Bogam in pred ljudmi kaj vredna.
— Blagor tebi, plačila za to ne boš zgu¬
bila.

Kteri so poglavitni sovražniki svete
čistosti, zoper ktere se mora vsaka
vojskovati ?

Čistost ima grozno veliko zaderg,
nevarnost in zmotnjav nastavljenih, ali vse
pridejo od eniga teh treh poglavitnih skuš-
njavcov, namreč: ali od lastniga hu-
diga nagnjenja, ali od hudobniga
duha, ali pa od sveta.  Zato se ti
trije tudi imenujejo poglavitni sovražniki
svete čistosti. Zoper te tri, in zoper vse
zaderge in nevarnosti, ktere oni nastav¬
ljajo, se je treba vojskovati.

a) Vojskovati se moraš zoper per-
viga sovražnika, namreč: zoper hudo
nagnjenje  in meseno poželenje, ktero
se v naših sercih in telesih vzdiguje. Tega
zmirej per sebi in v sebi nosimo, perrojen

Ang. varh, ^

74

nam je, hud sovražnik čistosti je to, sam
od sebe človeka nagibuje in vleče k ne¬
spodobnim mislim in željam, in veselje do
takih reči v naših sercih budi. Dostikrat
ga vsaka vnanja tudi majhina priložnost
zbudi, in še bolj skači, de še bolj roji po
človeku. — Zraven tega ga pa še hudobni
duh draži in vnema, de človeku toliko veči
in hujši skušnjave dela. Koliko vojsko¬
vanja je včasi potreba, de človek premaga
take misli in nagnjenja in želje, ktere sev
naših sercih vzdigujejo , vneti od lastniga
poželjiviga mesa, ali od hudobniga duha,
de vanje ne pervoli, in tako svoje čistosti
ne oskruni. — Zato pravi sv. apostelj Ja¬
kob : „Vsak pa je skušan, kadarje
od svojiga poželenja vlečen in
vabljen. Potlej , ko poželenje
spočne, rod/ greh, greh pa, ko je
storjen, rod/  s m er  t a .

b) Vojskovati se moraš zoper dru-
ziga sovražnika, zoper hudobniga
duha,  kakor nas naravnost sv. Peter
opominja, rekoč: ,,Bratje! bodite

trezni in čujte, ker hudič, vaš
zopernik, hodi kakor rjoveč

75

Jev okoli, in iše, koga bi požerl,
temu se ustavljajte, ter dni v ver i«.
Hudobni duh čistosti skušnjave in nevar¬
nosti nar več napravlja, ker ne le, kakor
je že zgorej rečeno, perrojeno hudo nag¬
njenje draži, in še bolj vnema; temuč, ker
tudi druge svoje pomagavce, posvetne
ljudi’ podpihuje, de ti potem drugim naga¬
jajo, in jih zapeljujejo. Hudobni duh člo¬
veku posvetne reči še bolj prijetne in
vabljive pred oči stavi, de ga še bolj
motijo, in njegovo serce na se vlečejo.
Zraven tega pa še vsaktere zmotnjave v
sercu budi, de sramožljivost in strah pred
greham v sercu manjša; ker nekterim
vdihuje, de nečistost ni toliki greh; de
enkrat ni nobenkrat; de naj saj enkrat
poskusi, — de naj le samo zdaj še to
stori, in po tem nikoli več. — Te in enake
skušnjave so skušnjave hudobniga duha,
vstavljaj se jim, terdna v veri,
kakor sv. Peter opominja, de te skušnja-
vec, hudobni duh,  ne zmoti in v svoje
mreže ne vjame.

c) Vojskovati se moraš zoper tre-
tjiga sovražnika, zoper hudobni svet.

4  *

76

Ta je nar hujši in nar močnejši sovražnik,
ker se z njim tudi hudobni duh sklene, in
se hudobni duh sveta, kakor svojiga nar
boljšiga tovarša in pomagavca posluži,
de po njem ljudi k nečistosti vabi in za¬
peljuje. — Svet ali posvetni ljudje motijo
in zapeljujejo deklico s svojimi slabimi
izgledi, ktere dajejo; s svojim posvetnim
nevarnim ali tudi pregrešnim veseljem in
kratkočasam, ki ga napravljajo; s svojim
sladkim in perliznjenim ali pa cIo pregreš¬
nim govorjenjem in petjem; s svojimi ob¬
ljubami, ktere delajo; s svojim žuganjam
in zaničevanjem, s klerim strašijo, ali pa
tudi s silo.

Kadar te tedaj pregrešne veselja sveta
mikajo, slabi zgledi za sabo vabijo, per-
liznjeno govorjenje posvetnih ljudi te mo¬
titi, ali za sabo vleči hoče; kadar te
drugi spol ali z lepim prijaznim ali tudi s
perliznjenim govorjenjem , ali z obljubo
prihodnjiga zakona , ali z zmotnjavo, de
to ni greh, ali z žuganjem in zaničevanjem
ali pa tudi s silo v kako pregrešno zavezo,
ali v kako nespodobno zaderžanje ali celo
v greh zapeljati hoče; takrat se moraš

77

vojskovati, de se ne daš ne mičnosti po-
svetniga veselja, ne vabljivosti slabih zgle¬
dov zmotiti, ne sladkosti besedi in per-
jetnosti obljub, ne verjetnosti zmolnjav
preslepiti, tudi ne strahu pred človeško
zamero, ali človeškiga zaničevanja ali žu-
ganja, tudi ne sili pregovoriti, de bi zavolj
satanskiga poželenja trohljiviga človeka
svoje nar veči bogastvo, čistost in nedolž¬
nost, v nevarnost postavila, ali pa še res
prodala.

Kako pa se moraš vojskovati
zoper te sovražnike.

Poglavitni nauki, po ktcrih se moraš
per skušnjavah in nevarnostih zoper či¬
stost ravnati, so tis

IJ Ustavi se vsakimu hudobnimu
nagnjenju, vsaki skušnjavi; vsaki nevarnosti,
v ktero prideš, preč v začetku, brez odloga,
brez pomude v nji, de poželenja in dopa-
dajenja v tebi ne vname , de te tako ne
zmoti, in ne zapelje; zakaj nečiste skuš¬
njave in nevarnosti so tako strupene, ka-

78

kor nobene druge. Če se jih človek od
začetka ne brani, ga preč z ojstrini stru-
pam, to je z nečistim poželenjem navdajo.
Zato opominja sv. Hieronim: „N e č i s t o s t
je kakor kača, kteri se mora preč v
začetku glava streti, češe v serce
zaleze, ga precej z oj s trim stru¬
pa  m n a v d a“.

Nečiste skušnjave in nevarnosti so
kakor iskre, ktere v človeškim sercu kmalo
velik plamen nečistiga poželenja vnamejo.
— Ložej je iskro zatreti, kakor pa pla¬
men pogasiti, če se od iskre vname. Lo¬
žej je kačo odgnati, de ne piči, kakor pa
strup iz rane spraviti, če te je kača že piči¬
la. Ravno tako ti je ložej v začetku skuš¬
njave zatreti in nevarnosti ustaviti, kakor
pa poznej zbujeno poželenje in dopadajenje
premagati in pogasiti.

SRatorej :

a) Kadar se kaka nečista misel ali
želja v tvojim sercu vzdigniti hoče, zateri
jo precej s tem, de sladko ime Jezus, ali
Marija s posebno pobožnostjo izrečeš, in
svoje misli na druge reči oberneš, — in če
daljeterpi,molicelo„Češeno si Marijo".

79

Kako nevarno se je muditi, se tudi
iz tega vidi, kar je zgorej rečeno bilo,
de že vsaka pomuda omadežuje tvojo dušo;
z dopadajenjem pomuditi se, je pa po na¬
uku cerkvenih očetov že smertni greh. Pa
per enkratnimu pomudovanjj in dopadajenji
ne ostane, eno dopadajenje dovoljeno pri¬
vabi drugo skušnjavo in dopadajenje, in
tako gre naprej od greha do greha. Zato
si zapiši besede sv. Bernarda globoko v
svoje serce, ki pravi :

„Ubrani se gerdim mislim  pre¬
cej, ko se začenjajo, ali ko se v
tvojim sercu o hude. Če se jih boš
otresala, te bodo zapustile; a 1 i če
te ne zapuste, te saj omadežvale
ne bodo, ker vanje pervolila  ne
boš. Misel, ki je ne zavračuješ,
o bu di ž el j o , ž elj a stori, de vanjo
dovolimo, in dovoljenje nas v d j a-
n j e zapelje; iz d j a n j a pride nava¬
da, iz navade nekaka potreba, ki
na zadnje dušo v nespokornost  in
obu  pa  n j e p er  p ra  v

Oh kako strašno žalosten je tak ko-

80

nec, in koliko deklet je že iz majhniga
začetka tako deleč prišlo !

b) Kadar tvoje oči na kaj taciga
nalete, ali tvoje ušesa kaj taciga slišijo,
kar ti zamore skušnjave delati, odverni
precej svoje oči in svoje ušesa od tacih
reči. Nikdar nad njimi radovednosti ne
pasi, tudi nikdar ne čakaj, skušaje, ali
ti bo skušnjave napravilo, ali ne. Še manj
se pa prederzno sama na se zanašaj, ka¬
kor, de bi tebe take reči ne mogle motiti.
Tako poskušanje je že marsiktero v greh
zapeljalo.

c) Kadar te hočejo motiti posvetne
veselja in kratkočasi drugih tovaršij, in se
hoče nagnjenje in veselje do njih v tvojim
sercu obuditi, se spomni, de so to prazne
nečimernosti in goljufive zmotnjave, ktere
ti tega nikoli dale ne bodo, kar ti po
vnanjim obetajo. Spomni se, de so to stru¬
pene veselja pregrešniga sveta, ktere se
danes prijetne kažejo, jutri pa že pečejo,
in življenje grene, in te ob nar boljši da¬
rove, ob mir serca, prijaznost božjo in
čistost pripravijo.

d) Kadar ti zasmehovanje drugih

81

težko dene, in se ti milo stori, kakor de
bi hotla omagovati; si tega nikar k sercu
ne jemlji; temuč vedi, de sv. l)uh v sv.
pismu že naprej pripoveduje, kako bodo
tudi taki enkrat spoznali svojo neumnost,
in zdihovaje tebi prav dajali, rokoč : „0
mi neumni! ki smo imeli njih živ¬
ljenje za nespamet, in njih konec
za nečast; glejte, zdaj so peršteti
med otroke božje, in njih d e 1 e ž j e
med svetniki".  Zvoli si, kaj je boljši,
zdaj se veselili s takim norim, in enkrat
zdihovati; ali zdaj se nerodniga veselja
zderžati, in enkrat se veseliti?

e) Kadar te kdo nadležuje zavoljo
štimanja, odpovej se mu precej v začetku
popolnama brez dalnjih nepotrebnih zgo-
vorov ali pogovorov. Ali če se hoče proti
tebi prederzno, nepristojno, ali celo nespo¬
dobno obnašati, ne imej nobeniga dopada-
jenja, ampak precej v začetku se mu oj-
stro ustavi, in mu s kratko pa ojstro be¬
sedo pokaži, de ne maraš za take neum¬
nosti, de hočeš mir imeti, de nočeš sužna
njegoviga poželenja biti. Ce se ne boš

4 **

82

precej v začetku ojstro ustavila, miru imela
ne boš.

To ne pomeni nič prida za dekleta,
če se takimu nadleževanju in takim ne¬
spodobnim norostim smeja, to je znaminje,
de nima dosti skerbi za svojo čistost, de
se premalo greha boji. Boš mar se sme¬
jala, ko bi ti kdo nož na serce nastavil?
In glej, ali se upaš smejati, ko ti pože-
ljivec s takim nespodobnim zaderžanjem
namer ja, de bi ti nečisto poželenje obudil,
tako šiloma tvojo dušo smertno ranil, zra¬
ven pa še Boga strašno žalil?

Ktera se takim nespodobnim obnaša¬
nju smeja, si zmirej veči nadlegovanje ta-
ciga gerdobneža nakopava, ker prederznež
iz posmehovanja spozna, de se ona takih
nespodobnost ne boji, in zavoljo tega še
bolj prederzen in siten postane, in težko
se taka grehu ubrani.

Marsiktero dekle ima vse to za
prazno norčevanje, pa ne pomisli, de iz
taciga norčevanja lahko v pregrehe za¬
brede, ker se norčija le prerada na hudo
oberne; in iz nje na zadnje večidel res¬
nica postane.

83

Le pomisli, zakaj se nektera tako rada
z drugim spolam norčuje, in zakaj bi se
drugi spol tako rad s tabo norčeval? —
Zavolj nagnjenja spola do spola, kteriga
taki v sebi rede.

Ali pa ne Veš, de je ravno to nag¬
njenje doslikrat ujzda, za ktero hudoben
duh mladost nar lože j v pregrehe zavleče?
Ktera tedaj temu nagnjenju iahkomišljeno
streže, naj bo že v norčii, ali v nerod¬
nosti, se za ujzdo peljati pusti'. Ali je
mogoče drugači, kakor, de v pregrehe za¬
brede? — Kako nevarno je tedaj tako
norčevanje !

Kdor se z ognjem igra, se gotovo
osmodi; in kdor se s takimi rečmi norčuje,
se gotovo ogerdi. Zato se ogibuj norče¬
vanja v takih rečeh. Toliko manj pa smeš
iz norčije kako nespodobnost dopustiti,
ker ti greh in razžaljenje božje nikoli ne
sme v norčijo biti. Poslušaj , kaj ti sv.
Krizolog pravi: Kdor se bo norčeval
z hudičem, se ne bo mogel veseliti
s Kristusa  m.

O Naj se ti ne zdi (sploh rečeno)
nobena skušnjava ali nevarnost zoper či-

84

stost, nobena prederznost ali nespodobnost
drugih do tebe, malo porajtljiva , de bi
mislila, to nima nič v sebi, de bi se je
zavoljo tega manj ogibovala, ali se ji manj
ustavljala. — Per nobeni pregrehi se tako
rado in tako hitro iz majhniga začetka
tako velike pregrehe ne zarede, če ni člo¬
vek čuječ. Je perva stopnja storjena, pač
hitro druga za njo pride. To kaže skušnja
vsih časov. Na to nas tudi sv. Pavel opo¬
minja, ko pravi: „Velik zaklad nosimo
v perstenih posodah“.  On hoče reči:
rahla je posoda, hitro se stare ali
ubije, posebne čuječnosti j e tre¬
ba. — In ko bi se tudi na enkrat kaj ve-
liciga ne vnelo, ali sme dekle per toliki
lepoti čistosti manjši madeže v nemar pu-
šati ? — Ali se ne varuješ per lepim
oblačilu vsaciga, nar manjšiga ogerdenja?
— ali je mar čistost manj vredna take
skerbi? Zato Bog marsiktero dekle s svojo
gnado zapusti, ktera te čednosti po vred¬
nosti ne obrajta, in je omadeževanja dosti
ne varuje.

Zapiši si globoko v svoje serce ta
pervi nauk, namreč: de mora dekle, če

85

hoče čista ostati, vsaki skušnjavi in ne¬
varnosti v začetku brez odloga se ustaviti,
in de se ji ne sme nobena nevarnost malo
porajtljiva zdeti. Skušnja kaže, de nar
več pametnih deklet je s tem od skušnjav
in nevarnost oslepljenih in zapeljanih: ker
se jim precej v začetku ne ustavijo, nanje
veliko ne porajtajo, ker se jim tako ne¬
varne ne zde, in zato se jih tudi zelo ne
ogibujejo; ali ravno per tem počasi, in de
ne vedo, kako, v grehe lezejo, in se v
vanje tako zapletejo, de jih poznej za¬
pustiti skorej več ne morejo.

2. Nikoli se sama v take kraje ne
podajaj, v kterili je za te nevarnost ali pri¬
ložnost k grehu; ker je gotovo, de se ne
boš mogla Iabko greha obvarovati v takih
priložnostih. Bog namreč takim ne daje
svoje pomoči, ktere se brez posebne po¬
trebe v nevarnost podajo, kakor v sv.
pismu sam sv. Duh govori, ki pravi:
„Kdor nevarnost ljubi,  bo  v nji
padel“. Ako ti pa Bog svojo pomoč od¬
reče, ti ni mogoče v taki nevarnosti sta¬
novitna biti; ko bi bila sicer tudi še tako
v dobrim vterjena, še tako modra, ali po-

86

božna. — Oh! koliko deklet je že v takih
nevarnostih padlo, v ktere so se prederzno
podale, akoravno niso mislile, de bi se jim
moglo kaj pergoditi.

a) Zato, če te drugi ali druge sabo
spravljajo v take kraje, hiše, drušine, ali
v take veselja, v kterih se nič prida ne
vidi in ne sliši, v kterih se nerodne reči'
govore, ali se celo nespodobno obnašajo,
in v posvetnih norčijah svoje veselje imajo ;
nikar tje ne hodi, in se v nevarnost nikar
ne podajaj, če hočeš čista ostati.

b) Če te peršona druziga spola vabi
v kaki samoten kraj, zato, de bi rada
sama brez druge priče s tabo govorila,
in če ti tudi še tako zaterduje, de ima kaj
posebniga s tabo govoriti, nikdar ne hodi,
če ti je za tvojo čistost kaj mar, in se v
nevarnost nikar de podajaj ; kakor tudi
nikoli perpustiti ne smeš, de bi kdo tako
samotno k tebi prišel.

c) če te v tako službo spravljajo ,
kjer vidiš, ali ti drugi pametni pripovedu¬
jejo, deje  velika nevarnost za te, nikar
se ne prederzni, jo nastopiti, in ko bi ti
tudi še toliko plačila obetali, boljši je pri-

87

jaznost božja, zdrava duša in čisto telo ,
kakor še tako imenitna služba in še toliki
zaslužek. — Za nobeno ceno se ne daj
pregovoriti ali preslepiti, de bi v tako
službo stopila. Kaj bi ti pomagalo, če
boš tudi še toliko zaslužila, če boš pa na
svoji duši škodo terpela, ktera se ne da
z nobeno ceno poplačati. Boljši je za majh¬
no plačilo služiti, pa dušo in telo čisto
ohraniti, kakor pa po velikim plačilu hre¬
peneti, per tem pa dušno škodo terpeti,
in jo še morebiti zavoljo tega pogubiti.
Kar bi si ti v taki službi več perdobila,
ti bo malo teknilo, in ne bo žegna božjiga
imelo; škoda pa , ktero boš na duši ter¬
pela, se morebiti ne bo dala kmalo popra¬
viti. Nikar ne pozabi, kar te Jezus uči,
ki pravi: „Kaj ti bo pomagalo, ko
bi tudi ves svet perdobila, svojo
dušo pa pogubila?«

Kadar pa moraš v tako nevarnost se
podati, kar se le takrat sme zgoditi, ka¬
dar drugači nikakor mogoče ni; nikar ne
hodi prederzno, ampak s potrebno skerbjo,
in vselej se pred priporoči Materi božji
in angelčku varhu, in v zaupanji na božjo

88

pomoč se nameni serčno vojskovati, ko bi
te kaj hotlo motiti.

3. Ako pa v nevarnost zaideš, pa sa¬
ma ne veš kdaj; ali kako nevarnost poznej
še le čutiš, ko si že v nji, takrat ti je nar
boljši bežati, če le moreš. Beži iz nje pa
hitrejši, ko moreš, le v begu je rešenje in
varnost za te. To je nauk sv. pisma in
vsili cerkvenih očetov. Zakaj ta greh je
res strupen, in njegove skušnjave in na¬
peljevanja so tako vabljive, tako sladke in
strupene, de se pred padcam obvarovati
skorej ne more, kdor ne beži. Zato pravi
sv. Avguštin: „Ce hočeš zapeljeva¬
nje nečistosti premagati, beži
pred njim; če hočeš krono čisto¬
sti doseči, nikar se ne sramuj be¬
žati. — Kdor pa noče pred nevar¬
nostjo bežati, bo k malo v pregrehe
zabredel. Veliko jih je mislilo, de
bojo premagali, pa so bili prema¬
gani". — Lep zgled imaš nad egiptovskim
Jožefam. — Kako dobro se mu je godilo
v Putifarjevi hiši; vender, ko je vidil, de
je zanj v ti hiši nevarnost, je bežal iz
nje, in je tudi plajš pustil v rokah ne-

89

sramnice, za kteriga ga je hotla obderžati,
in se rajši tudi v ječo pustil zapreti, ka¬
kor v taki nevarni hiši služiti. Vidiš, kaj
je ta storil, in kako je pokazal, de mu je
za čistost in za prijaznost božjo več mar,
kakor za vse dobrote in prijaznosti svetd;
vse je rajši zapustil, kakor pa čistost in
prijaznost božjo.

Posnemaj tudi ti egiptovskiga Jožefa,
in če zamerkaš, de je v tem kraji, v ti
hiši, službi, ali družbi nevarnost za tvojo
čistost, beži, hirejši ko moreš, če jo hočeš
ohraniti. Nikar ne delaj zgovorov, in nikar
ne porajtaj, če se ti po telesu dobro godi,
če te radi imajo i. t. d. Egiptovski Jožef
vsiga tega nič porajtal ni; — ali smeš ti
porajtati? — Ali smeš, češi pametna, kak
drugi dobiček božji prijaznosti in ohra-
njenju čistosti naprej staviti?

Ali, če te peršona druziga spola v
greh nagovarja, ali za tabo hodi in te pov¬
sod zalezuje, per ti priči beži pred njo,
kakor pred kugo, in za malo naj se ti zdi,
de se upa, kaj taciga ziniti, in ji odgovora
nobeniga ne daj. Toliko manj pa se smeš
z njo v pogovor podati, ker veš, kaj hoče.

90

Če se začneš odgovarjati in pogovarjati, —
bo beseda besedo pernesla, in — zmotil
te bo. Ko bi se Eva s kačo ne bila v
pogovor podala, bi ne bila zapeljana; —
in ko bi se marsiktero dekle v pogovor ne
podalo s takim zapeljivcam, in bi raji be¬
žalo, bi je ne mogel tako zmotiti, — ka¬
kor jo zmoti. — Ali dekleta se zanašajo
na svojo moč, in mislijo, de bodo še za¬
peljivca podučile in na boljši misli perpra-
vile, alt per tem same oslepe in se zgube,
za to, ker ne beže.

Pa ti morebiti kak lak perliznjenec
ali zapeljivec še poreče, de vse to, s či-
mur te nadležuje, in še druge nespodob¬
nosti, zavoljo kterih te nagovarja ali sili,
le zavoljo tega dela ali želi, ker te močno
ljubi, de ne more drugači, ker ga ljubezin
do tebe tako zelo vleče.

Glej, de ne boš tako nespametna, de
bi se dala s takimi perliznjenimi besedami
preslepiti. — Je mar res to ljubezin do
tebe, ko hoče s takim nespodobnim obna¬
šanjem tvojo dušo morili, tvoje telo ger-
diti, te prijaznosti in ljubezni božje oropati,

91

hudobi v oblast dati, in te za pekel per-
pravljati? —

Kakošna Ijubezin je to?

Tako Ijubezin ima le satan, in njegovi
pomagavci. On tudi okoli hodi, ves per-
liznjen in pohlinjen, pa dobro zvit in na¬
vihan. Na videz Ijubezin obeta, dobrote
in veselja ponuja , v resnici pa le svojiga
prida iše, 'in le svojini željam streči želi:
iše namreč, kako bi kteriga v svoje mreže
vjel in požerl, kako bi ga ob prijaznost
in Ijubezin božjo pripravil, in tako v po¬
gubljenje zapeljal. — Boš mar to Ijubezin
imenovala?

Glej, tako Ijubezin ima tak perliz-
njenecdo tebe. On ti Ijubezin sicer obeta
in terdi, v resnici pa je nima do tebe,
ampak do samiga sebe, do svojiga pre-
grešniga poželenja, in do nečistiga hudob-
niga duha, kteri mu je v serce v gostje
peršel, in se v njem vgnjezdil.

Temu svojimu hudobnimu poželenju,
*n temu nečistimu gostu, hudobnimu duhu,
kteri g a v  greh vleče, želi streči; in za¬
voljo tega se zdaj tebe loti, in ti Ijubezin
hlini in terdi. Tebe želi na duši zaklati,

92

svojimi! nečistimi! skušnjavcu za ljubo, z
greham, v kteriga te sili; tvoje telo želi
oskruniti s nespodobnim zaderžanjem, de
bi s takim gerdiin oveseljenjem svoje hu¬
dobno poželenje napasel.

Boš mar res tako neumna in slepa,—
ali misliš res tako strašno sama sebe za¬
vreči , de bi perpustila svojo dušo moriti,
telo gerditi, in se ob prijaznost božjo pri¬
praviti, le njemu, njegovimu poželenju in
hudobnimu duhu, njegovimu skušnjavcu za
ljubo ?

Oh, Bog se usmili! koliko mladih, ne¬
dolžnih deklet je, ktere si dajo s to per-
Iiznjencovo besedo: „Jest te tako močno
ljubim, de ne morem drugači, vse se zgodi
le iz ljubezni do tebe“, tako preslepiti in
obnoriti, de se vdajo volji poželjivca in
zapeljivca, kteri jim vzame nar lepši in
nar drajši dar svete čistosti in nedolžno¬
sti!!!

Ali ni to kervavih solza vredno!

Ali ni vsaka taka neumna, strašno
neumna in nora, ktera se pusti tako na
duši in telesu pokončati; per tem pa še
verjame, de se to iz ljubezni godi???

93

Takim se druziga reči ne more, ka¬
kor: lJog daj pamet — laki slepi revi! —
Bog daj!! — Bog daj!!!

4) Mkoli se ne zanašaj v Svojo moč,
in ne misli, (le si že tako vterjena v do¬
brim, ali tako modra, ali tako perletna,
ali de imaš toliko gnjnsobo pred greliam,
de ni mogoče, de bi te zamogla kaka skuš¬
njava ali nevarnost zmotiti. — Tolikiga za¬
upanja v se ne sme noben človek imeti, in
kdor toliko zaupanja nase ima, ta je prev¬
zeten, in to je začetik njegoviga padca.
Takim Bog svojo gnado vzame, ker noče
spoznati, deje njegova stanovitnost le delo
gnade božje, ktero mu Bog lahko spet v-
zame, kadar seje  stori nevredniga s tako
prederznostjo, in s takim zaupanjem v
svojo pomoč.

Dobro si zamerkaj! bodi si mlada ali
že perletna, in če si tudi v dobrim še tako
vterjena, tega nikoli ne perpisuj svoji moči,
ampak gnadi božji. Če se tedaj z gnado
božjo močno čutiš, si vendar sama na sebi
slaba, k hudi mu nagnjena stvar, ktero le
Bog s svojo gnado podpora, de ne padeš
v brezno pregrehe, nad kterim stojiš. Če

94

ti Bog odtegne svojo gnado, padeš kakor
vsaka druga. Še globokeji take padejo,
ktere se mislijo, v dobrim bolj vterjene,
kakor druge. Bog namreč hoče takim po¬
kazati, de jih je le njegova gnada padca
obvarovala. Če se tedaj same nase zana¬
šajo, in se nevredne store te gnade, jih
Bog s tem tepe in ponižuje, de jim gnado
stanovitnosti vzame, ter perpusti, de še
globokeji padejo, in še v veči pregrehe
zabredejo, de tako šibo svoje prederzno-
sti nad sabo čutijo.

Zato tudi nar veči svetniki niso ta-
kiga zaupanja v svojo moč imeli, — te-
muč so bili v vedni skerbi, in zato so se
ohranili na pravi poli. Od pobožniga Joba
beremo, de je zavezo s svojimi očmi sto¬
ril, desiravno je bil v dobrim zelo vterjen.
„Kdo se ne začudi,  pravi sv. Krizo-
stom, de seje mož, kakor Job, kt eri
se ni zbal satana sami ga prema¬
gati, bal ženske pogledati?« — O
de bi mi iz tega spoznali,  odgovori
sam sv. Krizostom, kako v skerbi mo¬
rajo zavoljo te čednosti tudi tisti
biti, kteri so se v čednostih že vi-

95

s oko povzdignili!* Zato beremo v živ¬
ljenji svetnikov, koliko skerb so imeli za-
v °lj te čednosti, kako skerbno so se ogi-
bovali vsake priložnosti in nevarnosti, kako
se v ti reči prav nič niso sami nase zana¬
šali. — Zinirej so se tako varovali, kakor
de bi bili še le začeli, se vojskovati zo¬
per to nevarnost. In le tako so bili za-
mogli stanovitni biti v ti čednosti.

Kteri pa niso take skerb/ imeli, in so
se bolj zanašali, so padli, če so bili tudi
še tako močni v čednostih. Poglej Davida,
ali ni bil mož popolnama po božji volji,
vterjen v vsih čednostih, in kako globoko
je padel? — Poglej Salomona, ali ni bil
nar modrejši kralj , in v kake pregrehe je
zabredel? — In koliko drugih takih zgle¬
dov najdemo, de so padli ljudje obojiga
spola, kteri so bili na visoki stopnji po¬
polnosti, in v čednostih močno vterjeni,
ker so si preveč zaupali, in perložnosti in
nevarnosti se premalo ogibovali. Sv. Av¬
guštin pravi: „Veliko smo jih vidili,
in smo tudi od naših očetov sli¬
šali, kar pa le s straham in trepe¬
tam opomnim, de so v začetku proti

96

neb e sam se povzdigovali, ali po¬
zneje so v brezno nazaj se pogre¬
znili in v grehih oterpneli". In za¬
kaj? — zato, ker so se v svojo moč in
čednost zanašali. Pa to tudi ni drugači
mogoče, kdor je vterjen v dobrim, je le
vterjen z gnado božjo. — Ako se pa člo¬
vek sam na se zanaša, je prevzeten, in
Bog mu gnado zavolj tega odtegne, in če
mu gnado odtegne, mu je podpora vzeta,
in on mora pasti.

Zato poslušaj sv. Hieronima in si nje¬
gove besede globoko v serce vtisni, ki
pravi: „Ne zanašaj se na svojo moč,
nobeden ni svetejši, kakor David,
nobeden modrejši, kakor Salo-
mon“. In zamerkaj si, kar iz dozdaj re-
čeniga lahko spoznaš: Noben stan, no¬
bena starost ali modrost, nobena
pobožnost ali svetost te tega  gre¬
ha ne obvaruje, če si prederzna,
in se priložnosti in nevarnosti
skerbno ne ogiblješ, in ako vanje
prideš, če ne bežiš, kadar je mo¬
goče. To uči skušnja vsih časov. —

97

o) Ako pa brez svojiga zadolženja v
tako priložnost ali nevarnost prideš, in
bežati za zdaj ti ni mogoče; takrat je po¬
trebno varovati svojo čistost, braniti jo, in
se zanjo potegovati; z eno besedo, takrat
je potrebno zanjo se vojskovati. — Voj¬
skovati se pa moraš ne le samo takrat, ka¬
dar te drugi v greh zapeljujejo, de se jim
ne udaš, in nič ne pervoliš; ampak tudi
takrat, kadar te lastne skušnjave nadle¬
gujejo, de jih premaguješ, de dopadajenja
nad njimi nimaš, ali de kaj ne storiš, ali
dopustiš, s čimur bi svoji obujeni poželji-
vosti dovolila, ali stregla.

Vojskuj se pa:

n)  serčno, t. j. imej pred očmi, de
ti gre za veliko, za gnado in prijaznost
božjo, za svojo nar lepši lepoto, za svoje
nar veči bogastvo in vrednost; kaj boš
imela za to, če se daš ob vse te nebeške
darove in lepote perpraviti? — Več ti bo
zapeljivec vzel, kakor ti zamore vsaki to¬
lovaj ali tat vzeti, in če ti tudi vse časno
premoženje vzame, kar imaš. — Ali boš
tako nespametna, de si boš pustila zavoljo

Ang. varh, **

98

poželenja druziga človeka toliko ukrasti.
Bog te varuj te nesreče; — serčno, —
serčno se vojskuj!

b) Vojskuj se, brez ozira na človeka
ali njegove obljube, t. j. ne porajtaj, kdo
je ta, kteri te zapeljuje, naj bo, ali reven
ali bogat, ali nizkiga ali visociga stanu,
in ko bi tudi tvoj prednik bil, ustavi se
vsakimu s serčnostjo, in če ne odjenja,
tudi s hudo in z gerdo. Kakor se pred
tolovajem človek sme braniti, s čimur se
more, tako se lakirno človeku, kteri ti silo
dela, brani, kakor se moreš. Komur se
tvoja duša nič ne smili , in jo hoče z gre-
ham, v kteriga te sili, smertno raniti, in
te v nar imenitniših rečeh poškodovati;
per tem tudi ti ne glej ne na stan, ne na
čast, ne boj se ga gerdo osramotiti, in
njegovo silo z ojstro silo odgnati. Zame¬
tuj njegove obljube, s kterimi te hoče pre¬
slepiti, ali na greh nagniti; in ko bi ti tudi
lepe oblačila, dnarje, bogastvo, zakon o-
betal, nič nisi vredna, če imaš za take
časne reči perjaznost božjo in svojo čistost
na prodaj.

c) Vojskuj se brez strahu človeške

99

zamere, človeškima zaničevanja ali žaganja.
Če ti zapeljivec tudi zameri, de te nikoli
več zavoljo tega ne pogleda, nič ne po-
rajtaj, toliko boljši za te. Saj ti ni v no¬
beno čast, če nečistnik in poželjivec za
tabo lazi, ali za tabo pogleduje. — Če si
tudi zavoljo svoje stanovitnosti zaničevana,
•n s kakoršnimi koli imeni pitana, poterpi;
plačilo se ti naraša pred Bogam, toliko
bolj, kolikor več imaš zavoljo tega terpeti.
Če premagaš taciga skušnjavca, si žlahten
kamen, kteri, če ga tudi v tla pomandrajo,
od svoje nevrednosti nič ne zgubi. — Če
se pa daš premagati, si nagnjusna stvar,
in če te tudi v tron postavijo, ostaneš
zavoljo tega vender le oskrunjena revna
sirota.

d) Vojskuj se brez strahu kake dru¬
ge časne zgube, t. j. ko bi zavolj tega,
ker v greh ne pervoliš, imela tudi kakošno
časno zgubo terpeti, ali službo zgubiti, ali
upanje zakona zapasti, ali na zdravji ali
premoženji škodo imeti; boljši je, vse to
prestati in poterpeti, kakor prijaznost božjo
in čistost zavoljo tega zapraviti. — Tako

so device in marternice ravnale. Kar si

5 *

100

po poštenih potih ohraniti in perdobiti ne
moreš, tega raji nikar ne imej, in ne v-
živaj; zakaj to tako teka in žegna božjiga
nima, kar je po pregrešnih potili per-
hranjeno ali perdobljeno. — Stotero ti bo
pa Bog povernil, kar boš zavoljo njega
zapustila, zgubila, ali kako drugo škodo
imela.

e) Vojskuj se brez prederznosfi, pa
tudi brez obupnosti, t. j. v ponižnim spo¬
znanji svoje slabosti, de sama nič ne pre-
moreš; pa v toliko večini zaupanji na Boga
in njegovo pomoč, kteri tudi slabe v ne¬
varnosti močne stori, kakor je že veliko¬
krat pokazal, kadar je bilo to k njegovi
veči časti, in k dušnimu pridu potrebno. —
Le na njega in na njegovo pomoč in na
pomoč Device Marije vse svoje zaupanje
stavi, in tvoje zaupanje te goljufalo nebo.

f) Vojskuj se iz ljubezni do Jezusa,
kteri je toliko iz ljubezni do tebe storil,
toliko iz ljubezni do tebe terpcl, de te je
očistil tvojih madežev, in te v svoji kervi
opral, de si postala čist, svet, Bogu do¬
padljiv dar. — Vojskuj se, de se ne sto¬
riš nevredne njegove ljubezni in njegoviga

101

dopadajenja, ker s pervoijenjem v ta greh
njegovo prijaznost precej zgubiš. — Voj¬
skuj se, de s tem pokažeš, de res ljubiš
Jezusa, ker se poteguješ za njegovo pri¬
jaznost, ko ti jo hoče kdo z greham vzeti.
— Vojskuj se, de krono od njega zaslu¬
žiš, ktera bo toliko veči in toliko lepši,
kolikor hujši so tvoji sovražniki, in koli¬
kor bolj se moraš vojskovati, de jih pre¬
magaš. Blagor tebi! oh kako vesela boš,
če boš enkrat reči zamogla, kakor je sv.
Pavel rekel na koncu svojiga življenja:
„Dobro vojskovanje sim vojsko¬
val, tek dokončal, vero ohranil,
zdaj pa mi je perp ra vij ena krona
p r a v i c e, k t e r o mi bo dal Bog, pra¬
vičen sodnik; pa ne samo meni,
ampak vsim, kteri ljubijo njegov
pri  h o d“.

g) Vojskuj se stanovitno, deržama,
brez omahovanja. Dokler sovražnik tvoje
čistosti ne odjenja te zapeljevati, toliko
časa ti ne nehaj se vojskovati. Kratko in
malo nič ne odjenjaj, bodi stanovitna, ter
tudi nar manjši reči ne dovoli, tudi nar
manjši trohice se ne pusti oskruniti. Res

102

je, hudoba je močna, ali Bog je še moč¬
nejši, V  zaupanji na božjo pomoč, kteri
svojih nikoli ne zapusti, in v zaupanji na
Mariino brambo, ktero posebno v sili
večkrat v serci za pomoč kliči, se tudi
v nar veči sili s serčnostjo ustavi, pre¬
pričana, de te nobeden ne more v greh
persiliti, če sama ne dovoliš, in de ti
bo Bog gotovo pomagal, kakor je tudi
velikokrat tudi s čudežem tem svojim na
pomoč peršel, kteri so z zaupanjem po
Marii njega klicali.

Tudi vpiti v veliki nevarnosti se nikar
ne sramuj, ker to ni zate nečast, ampak
le znainnje, de hočeš poštena ostati. —
Če je pa uni osramoten s tem, naj bo;
boljši, de je uni osramoten, kar tudi za¬
služi; kakor, de bi bila ti zapeljana. Tako
so tudi svetniki ravnali. Ko je neka ne¬
sramnica hotla sv. Bernarda zapeljati, je
začel, ker se ni mogel drugači pomagati,
vpiti: Tolovaji, tolovaji!  in nesram¬
nica je zbežala. — Stori tudi ti kako, in
ne boš zapeljana.

h) Vojskuj se pa ne samo po vna¬
njim, ampak tudi po sercu, in varuj se, de

103

tvoje serce ne bo med tem, ko se po v-
nanjim braniš, dopadajenja imelo, se v njem
prostovoljno pomudilo, in se tako smertno
ranilo in ognjusilo. Zakaj oboje moraš
braniti, dušo in telo; dušo moraš varovati
dopadajenja, telo pa oskrunjenja, če ho¬
češ čista ostati in krono si zaslužiti. Ža¬
lostno bi bilo, ko bi telo obvarovala, dušo
pa ogerdila. — Kakor se telo oskruni, in
greh storiš, če se kake nespodobnosti pre¬
malo varuješ, in jo dopustiš, ko bi tudi v
sercu nobeniga dopadajenja ne imela; —
(zamerkaj si to) — tako svojo dušo smert¬
no raniš in grešiš, ko bi v sercu dopada-
jenje nad takim nadlegovanjem ali skuš¬
njavami imela, ko bi tudi po vnanjim no¬
bene nespodobnosti ne dopustila. — ža¬
lostno je tedaj, če si marsiktero dekle po
vnanjim brani, v sercu pa dopadajenja ne
odvračuje; ali še bolj žalostno je, če se
po vnanjim le na videz brani, v sercu se
ji pa še dobro zdi, in nad takim nespo¬
dobnim obnašanjem dopadajenje ima, in se
veseli, de drugimu spolu dopade. — Tako
dekle le telo brani, dušo pa k grehu nag¬
ne, in v mreže skušnjavca zapleta, taka

104

se prav in dobro ne vojskuje, taka čistosti
prav ne varuje, in — čista ni.

i) Če si bila pa tako nesrečna, de te
je skušnjava premagala, ali de te je hudo¬
ben človek in zapeljivec zmotil in zapeljal,
saj nikar ne odlašaj, k spovedi se podati, in
svojimu spovedniku svojo dušno rano od¬
kriti. Smertno si ranjena s takim greharn,
hitrejši, ko moreš, razodeni odkritoserčno
svojo rano svojimu dušnimu pastirju, pre¬
den se rana razširi, in ti nove škode na¬
pravlja. Greh namreč, kteriga si storila,
je strupen, in v tvoji duši je okoli sebe,
kakor rak; počasi ti bo vse serce spridil,
če ne boš hitro zdravila v zakramentu sv.
pokore iskala. Nikar se ne boj svojiga
spovednika in ne sramuj se, mu vse od¬
kriti, kar si storila, ali perpustila. Če se
ponižaš, in odkritoserčno razodeneš svo¬
jimu spovedniku svojo dušno rano in svojo
pregreho, pokažeš, de tvoje serce ne ljubi
več greha, de se je od greha že odver-
nilo, de k Bogu nazaj hrepeni. — Ali ni
to nar lepši znamnje za te, znamnje pra¬
ve resnične pokore? S kolikim veseljem
te bo spovednik sprejel, ki bo vidil, de,

105

akoravno si padla, si vender saj precej se
od greha proč, in k Bogu nazaj vernila!
To pa je nar veči tolažba spovednikova,
de, če kdo pade, se vender saj precej k
Bogu nazaj verne.

III. Od potrebne gnade.

Tretja dekletova skerb za ohranjenje
čistosti mora biti skerb za posebno gnado,
ktere vsaka od Boga potrebuje, če hoče
čistost ohraniti, in brez ktere čistosti no¬
bena obvarovati ne more. — In to iz troj¬
nih vzrokov; namreč: pervič  ima že vsa¬
ka močno hudo nagnjenje v sebi, ktero jo
k grehu vleče, in kterimu se, če je en¬
krat zbujeno, sama iz svoje moči ustaviti
ne more; drugič  ima sveta čistost, kakor
ste se prepričale, toliko sovražnikov, po¬
sebno per ženski mladosti, de se jim no¬
bena iz svoje moči v bran postaviti, in jih
premagati ne more; — in tretjič  je go¬
tova resnica svete vere, de brez gnade
božje nobeno naše perzadevanje ne tekne;
tedaj vsa čuječnost in vse vojskovanje ne

106

zda, če Bog s svojo gnado ne pristopi. —
Tako Jezus sam uči, ker pravi: „Brez

mene ne morete nič storiti".

Zato mora posebna skerb vsaciga de¬
kleta, ktero hoče čisto živeti, tudi ta biti,
de si zato potrebne gnade od Boga pri¬
dobi.

Ali kako je mogoče te potrebne gna¬
de za ohranjenje čistosti zadobiti?

Bog potrebno gnado vsakimu rad da,
vsakimu jo ponuja, vender pa nobenimu
ne sili, in je nevrednim ne zametuje. Bog
namreč da gnado le tistim, kteri si zanjo
perzadevajo in se je vredne store. Kteri
si pa zanjo ne perzadevajo, ali se je ne¬
vredne store, tem Bog svojo gnado odreče.

Dvojno je tedaj potrebno, če
hočeš od Boga potrebne gnade za
ohranjenje čistosti zadobiti:

a) moraš spoznati, de ti le Bog to
gnado stanovitnosti dati zamore, in zato je
per Bogu iskati;

b) moraš skerbeti, de se te gnade
sieer nevredna ne storiš,

107

A. Kako moraš te gnade stanovitno¬
sti v ti čednosti per Bogu iskati?

1) 'L  molitvijo, de vsaki dan
Boga te gnade prosiš, in de si v svoji
molitvi za to gnado stanovitna. — Nikoli
ne govori, zdaj sim dosti molila, zdaj me
skušnjave ne bodo več zmotile. Brez mo¬
litve ni mogoče čistosti ohraniti, ker per-
rojeno hudo nagnjenje in poželenje zinirej
nasprotne podpore potrebuje. To je že
modri Salomon spoznal, zato je rekel: „Ker
sim v i d i 1, de ne morem z d e r ž e n
biti, ako mi ni od Boga dano, sim
pristopil  k Bogu". — Ravno to Jezus
sam uči, ker aposteljne opominja: „Čujte
in molite, de v skušnjavo ne pa¬
dete; duh j e sicer voljan, ali meso
je slabo".  Kako očitno tukej Jezus pove,
de per slabosti našiga mesa nar boljši vo-
lja, t. j. nar boljši želje, stanoviten biti,
nič ne pomagajo, če človek ne čuje, zra¬
ven pa ne moli — in Boga ne prosi! —
Kako potrebna je tedaj molitev za tega, kteri
hoče čisto živeti! Zato pravi sv. Krizo-
stom: „Brez molitve pobožno ži-

108

veti ni mogoče*. — „L e verujmo,
de molitev opustiti, in gnado bož¬
jo zgubiti, je eno*. — Zato tudi tako
dekle, ktero začenja molitev opušati, za¬
čenja tudi čistost popušati.

Sv. Avguštin pravi: „Znano je,
de Bog le tistim da gnado stano¬
vitnosti, kteri ga zanjo prosi-
j o“.

Ali moliti moraš ne le samo enkrat
ali dvakrat, ampak stanovitno. „Le kdor
stanovitno moli,  pravi sv. Hilari, bo
potrebne gnade  z a do  bil*.

Zato moli vsaki dan precej zjutraj
per jutranji molitvi za gnado čistosti, in
priporočuj se zanjo per vsaki sv. maši,
posebno po povzdigovanji, ker je Jezus
takrat na altarji pričujoč , se za nas da¬
ruje, in nebeškimu Očetu naše prošnje
priporoča.

Ker je pa per ti čednosti nevarnost
velika, in so skušnjave in nevarnosti do¬
stikrat hude, je dobro, de bo molitev pred
Bogam več zdala, jo s poštam skleniti in
se priprošnji svetnikov, posebno pa Ma¬
rije prečiste Device, se priporočiti.

109

Molitev s poštam sklepati, nam Jezus
sam priporoča, ker je per perložnosti, ko
aposteljni niso mogli nečistiga duha iz člo¬
veka izgnati, rekel: „Ta rod se pa ne
izžene drugači, kakor z molit¬
vi j o in s poštam".  — Te besede nam
kažejo, de molitev več pred Bogam zda
in velja, če jo človek s poštam sklepa, t.
j. de se kaj v ta namen tudi posti, ali kaj
priterguje, kakor pa brez posta. — Zato
tudi vidimo, de je Jezus sam, in de so za
njim aposteljni, de so sploh vsi svetniki,
kadar so kake posebne gnade od Boga po¬
trebovali in prosili, molitev s postani skle¬
pali.

Tudi taka molitev ima pred Bogam
več moči, v kteri se posebno še svetni-
kam v njih priprošnjo priporočaš. Veli¬
kokrat je že Bog na priprošnjo svetnikov
ljudem kake gnade dodelil, kterih sami
niso mogli od Boga sprositi. Posebno do¬
bro se je priporočiti prečisti Devici Marii,
sv. angelu varhu, svoji patroni, patronam
te družbe, ali če ktera v kakiga posebni-
ga svetnika posebno zaupanje ima.

Nar bolj pogosto se pa perporočaj

110

neomadežvani Devici Marii. Njo nam je
Jezus na križi za mater, in nar veči po¬
močnico dal.

Pozdravljaj jo večkrat, kakor svojo
nebeško mater rekoč: „Češena si Ma¬
rija, gn a d e polna, Gospod  j e s ta¬
bo!" — ali pa: „Oešena si kraljica,
mati milosti, življenje, veselje in
upanje naše, bodi  č e š e n a!" —

Priporočaj se večkrat njenimu var¬
stvu s temi besedami: „Pod tvojo po¬
moč perbežimo, o sveta božja po¬
rodnica! ne zaverzi naših prošenj
v naših potrebah".  Če te hude skuš¬
njave motijo, moli molitev sv. Bernarda k
Marii: „Spomni se, o premila de¬

vica Marija"  i. t. d., kakor jo na koncu
med molitvami najdeš. Ali pa zdihni: „0
Marija, brez madeža spočeta, na¬
še pribežališč, prosi za nas, ki k
tebi perbežimo".  — Ali pa moli moli¬
tev,  ki so jo sv. Oče papež Pij IX. pri¬
poročili, in se začne: „0 Marija, moja
gospa, moja mati!"  i. t. d., ktera je
na koncu tem bukvicam pridjana.

Če boš nji zvesto se priporočevala,

111

te Marija ne bo nikoli zapustila, in iz vsih
nevarnost, v kterih ne boš prederzna,
neomadežvano speljala.

Pobožni učenik Avila perporoča ti¬
stim, kteri velike skušnjave zoper čistost
imajo, de naj vsaki dan kake molitvice k
časti prečiste Device Marije, ki je bila brez
madeža spočeta, in ki je brez madeža Je¬
zusa spočela in rodila, molijo, in pravi,
de se je sam per molitvi ljudeh prepričal,
čudovite moči te pobožnosti do x^larije De¬
vice.

Cerkveni očetje tudi uče, de je v
hudih skušnjavah dobro, posebno kadar
nočejo odjenjati, se na čelu in na persih
zaznamovati z znamnjem sv. križa; več¬
krat presvete imeni Jezus in Marija iz¬
govarjati, in se zjutraj in zvečer ali tudi
po dnevu, če se lahko zgodi, z žegnano
vodo poškropiti.

2) Z večkratnim vrednim prejema¬
njem zakramentov sv. pokore in sv. Rešnjiga
Telesa. — Tih vredno in s posebno pobož¬
nostjo prejemati naj nobena ne opuša,
ktera hoče čista ostati, ker je Jezus v njih
posebno moč za našo slabost založil. —

112

Ktera sv. zakramente iz zanikernosti pre¬
jemati opusa, se gotovo tudi pogubi. —
Posebno ima sv. Rešnje Telo čudno moč v
sebi, čiste in deviške serca ohraniti in
podpreti. Sv. Ciril pravi: „Sv. Rešuje
Telo umori vnetilo greha, zaduši
v z d i g o v a n j e p o ž e 1  j i v o s t i, v g a s n e
plamen nečistosti, kakor voda o-
ginj  pogasi". Zato imenujejo cerkveni
očetje sv. Rešnje Telo z besedami Caha-
rija preroka: „Z i to izvoljenih, i n v i n o,
ktero device  rodi".

Tudi je dobro večkrat v ta namen sv.
Rešnje Telo obiskovati, pred njim na svoje
kolena pasti, in ga stanovitnosti in zmage
v vojskovanji prositi. — Ravno to stori
tudi, kadar sicer v cerkev prideš, ali pred
mašo, ali po nji.

SJ Z zvestim poslušanjem božje be¬
sede. — Božja beseda je nebeška luč,
ktero nam je sam Jezus, božji Sin, per-
žgal, de nam sveti po temni in nevarni
poti tega življenja k veseli luči nebeškiga
kraljestva. Kako srečen je ta, kteri seje
derži in po poti hodi, ktero mu ta nebe¬
ška luč kaže, 011 ne bo zašel. Blagor

113

tedaj tudi dekletu, ktera jo vedno rada
posluša, in se vedno nanjo ozera, de ve,
ali je in hodi po pravi poti, ktera pelja v
večno življenje. Dokler se boš nanjo o-
zerala, in se je deržala, boš z lučjo ho¬
dila, in ne boš lahko zašla, ti boš slepoto
in nevarnost posvetnih skušnjav in zmot-
njav lahko spoznala, in ne bodo te tako
hitro zmotile. — Ali kadar se dekle božje
besede ogiblje, ali saj ne posluša in ne
porajta, se nebeške luči ogiblje — taka
po temoti hodi, in kako je drugači mogo¬
če, kakor de mora v brezno zabresti!

4) Z večkratnim spominam pričujoč¬
im,sti božje. Navadi se Boga vedno pred
očmi imeti, in se per vsaki priložnosti
spomniti: Bog me vidi. Misel: Bog me
vidi, Bog je tukaj pri meni. — Bo¬
gu se perkriti ne morem,  te bo moč¬
no podpirala, de boš ložej skušnjave in
nevarnosti premagala, in v svojim sercu
obudila svet strah pred greham. — Ta mi¬
sel je podperala egiptovskiga Jožefa, de
je premagal tudi hudo silo zapeljive žene,
in rekel: Kako bi mogel toliko hudobijo
storiti in grešiti zoper svojiga Boga! Ta

114

misel je perpravila dve nar veči greš niči
k spoznanju svoje hudobije.

Eno je spreobernil sv. Efrem, ki ga
je hotla zapeljati. Rekel ji je namreč, če
hoče grešiti, naj gre z njim v sredo me¬
sta, in tam, kjer vsi ljudje skupej pri¬
dejo, naj greh stori. Grešnica se zavza¬
me nad tako prederznostjo in mu reče:
„To bi bila strašna sramota v pričo
vsiga ljudstva tako hudobijo  po¬
četi". — Na to ji sveti mož vnet v bo¬
žjim strahu pravi: „Oh koliko veči  sra¬
mota je še. v pričo živi ga Boga  in
vsili njegovih angelov in svetni¬
kov toliko hudobijo početi!"  — Te
besede so zadele kakor blisk njeno serce,
kar umolkne, ne upa se pogledati, in za¬
čne zdihovati in — jokati. In po tem se
verže k svetnikovim nogam, ga odpušenja
prosi, de je bila tako prederzna in hudob¬
na, in se mu zroči, de bi jo on vodil po
poti pokore, kar je tudi storil. In postala
je velika spokornica.

Ravno tako je tudi sv. Tajdo spomin
pričujočnosti božje pretresel, in jo od poti
hudobije na pot pokore pripeljal. — Po-

115

božni Pafnuci jo poiše, in se k nji poda
z namenam jo spreoberniti. —- Ko ga Tajda
zagleda, meni, de je zavoljo hudobije k
nji prišel. — In ker ga bolj strahljiviga
vidi, misli, de se boji, de bi jih kdo ne
vidik Tajda — mu tedaj reče, de bi mu
strah vzela: »Nič se ne boj, tukaj
n a j i n o b e d e n n e vidi,  k a k o r I e Bog,
kteri tako vse vidi  in  vse  ve“.

Na to Pafnuci z vso gorečnostjo za
besedo prime, in ji reče: ,/fako tedaj
ti-veruješ, de te Bog vidi, in se
ven d er prederzneš v njegovi pri-
čujočnosti dopernašati tolike hu¬
do b i j e. Ti verjameš, de pred  svo¬
ji m s o dni kam s t oj iš, in se ve n d er
ne bojiš, njegove jeze zdražiti".
— Te besede so tako močno njeno serce
zadele, de je bila na enkrat vsa omečena.
Zdihovanje in jok jo je posilil, in ni mo¬
gla nobene besedice reči. Zgrabila je vse,
kar si je z nerodnim življenjem perdobila,
oblačila, perstane, uhane i. t. d. in jih je
očitno sežgala, de bi očitno pohujšanje
popravila, kteriga je s svojim hudobnim
življenjem dajala. Ona pa se je v sa-

116

mostan podala, in tam tri leta ob samim
kruhu in vodi živela in zmirej zdihovala:
„0 B o g, k t e r i s i in e v s t v a r i 1, usmili
se  m e!“ — In zdaj jo častimo, kakor svet¬
nico! Toliko je per nji premogel živi spo¬
min pričujočnosti božje.

O de bi se tudi ti povsod spomnila,
posebno pa v hudih nevarnostih in skuš¬
njavah: Bog me vidi,  in de bi tudi te¬
be ta misel s svetim straham pred greham
navdihovala, kakor nad tem zgledam vi¬
diš. To je tudi potrebno. Pomisli tudi ti,
kolik strah imaš, de bi drugi ljudje ne vi-
dili lake hudobije nad tabo, ali je ne ču¬
tili! — To je prav. Ali veliko veči strah
še imej, kaj taciga storiti, vpričo Boga,
vpričo angelov in svetnikov, kar te je še
storiti strah in sram vpričo ljudi. — Spom¬
ni se, de bo ravno ta Bog, pred kleriga
obličjem se ne moreš skriti, — kteri je
povsod per tebi, kterimu je nar temniš!
noč, kakor nar svetlejši dan, enkrat tvoj
pravični ojstri sodnik, kakšen odgovor bo
treba od takih hudobij dajati!

5) S premišljevanjem terpljenja na-
šiga Gospoda, Jezusa Kristusa. Sv. Avgu-

117

štin pravi: ,Z o p e r ogenj nečistosti
ni b o 1 j š i g a in koristnišiga pripo¬
močka, kakor smeri našiga Odre-
šenika“. In sv. Bernard pravi: „Če  te
nečiste skušnjave motijo, premiš¬
ljuj t e r p 1 j e n j e O d r e š e n i k o v o, in
govori sam p er sebi: Moj Bog visi
na križi (zavoljo mojih grehov),  in jest
bi se poželj ivosti vdajala?

Nar ložej premišljuješ Kristusovo
terpljenje in si ga živo v serce vtiskaš
per sv. maši, ktero je Jezus ravno v spo¬
min svojiga terpljenja postavil, de bi se
per nji njegoviga terpljenja prav živo spo¬
minjali, s hvaležnostjo ga premišljevali, in
svoje serce z ljubeznijo do njega, in s
straham do greha napolnovali. Kako živo
te mora spominjati, kadar se per sv. maši
sv. Rešnje Telo in sv. Rešnja Kri povzdi¬
guje, kako so Jezusa na gori Kalvarii na
križ perbitiga povzdignili, in kako je
iz vsih njegovih svetih ran njegova pre¬
draga kri tekla za odrešenje sveta, in za
očiševanje naših grehov. In ako per tem
pomisliš besede sv. Pavla, ki pravi; de
tisti, k t e ri v grehih žive, Jezusa

118

vnovič križajo s svojimi grehi; ali
se boš prederžnila v greh podati , in tako
žaliti in vnovič križati ljubiga Jezusa ,
kteri te per sveti maši tolikokrat opominja
svojiga britkiga terpljenja, kteriga je on
za nas vse, pa tudi za te preterpel; in
kteri se v nji še zdaj tolikrat za tvoje
zveličanje, in za zveličanje vsiga sveta
daruj e ?

Posebno pa premišljuj Jezusovo gaj-
žlanje: kako je bil neusmiljeno gajžlan, in
tako raztepen, de je bil ves v ranah,  de
ni bilo nič zdraviga na njem; ni bil člove¬
ku podoben. Cerkveni očetje terdijo, de
je nebeški Oče zavoljo tega perpustil
svojimu Sinu to martro terpeti, de je na
svojim telesu zadostil za grehe nečistosti,
s kterimi se ljudje nad svojim telesam
pregrešujejo.

Premišljuj tedaj posebno to terpljenje;
premišljuj, koliko je mogel Jezus na svo¬
jim sv. telesu preterpeti zavoljo greha ne¬
čistosti. — Ali si boš upala, po tem v
tak greh pervoliti, kteri je Jezusu toliko
strašniga in grenkiga terpljenja napravil?
— Ali te ne bo svet strah in groza spre-

119

hajala, če se spomniš: Moj Jezus je bil
tako strašno raztepen in ranjen, de se je
pokoril za moje grehe in me očistil s svojo
predrago kervijo, in jest bi z nespodobnim
življenjem vnovič gajžlo v roke jemala, in
ga s svojimi nečistimi grehi gajžlala? —
Bog me varuj tega ! —

Kako živo ti morajo per tem premiš¬
ljevanji v misel hoditi Jezusove besede,
ki pravi: „Ako se nad zelenim Se¬
sam tako godi, kako se bo še lego-
dilo na suhim?"  — Jezus hoče s temi
besedami reči: Ako Bog nad mano tako
tepe grehe, ki jih sam nisim kriv, ki sim
le pokorjenje vaših grehov prevzel; kako
strašno bo še le tisti tepen, kteri je takih
grehov sam kriv, pa se vender mojiga
zasluženja noče vredniga storiti s spokor¬
nim življenjem!

In res, ako premisliš, de se je ne¬
beški Oče tako strašno maševal nad ne¬
dolžnim Jezusam zavoljo teh grehov, kte-
rih pa sam ni delal, ampak jih je le za¬
voljo nas prevzel; ali te ne bo strah in
groza , take grehe dopernašati, in kakor
Jezus sam zažuga, še veliko hujši maše-

120

vanje nase klicati, ker si ti tisti suhi les,
od kteriga Jezus govori? Ali ne bo straš¬
no, če se bodo lete Jezusove besede nad
tabo spolnile: Ako se nad zelenim lesam
tako godi, kaj se bo godilo nad suhim ?

6} S premišljevanjem štirih posled¬
njih reči. Že v bukvah modriga Siraha
beremo: „Per vsi h svojih opravilih
se spominjaj poslednjih reči, in
ne boš gr e šil.  n a vekomaj*. In res
je, ko bi človek vselej premislil, kaj ga
čaka, kaj na to pride, kaj bo konec tega
v siga, gotovo bi tako lahkomišljeno svojiga
Boga ne žalil, in svoje duše ne zaprav¬
ljal. — s Glej“, pravi sv. Gregor, ,,krat-
ko, grozno kratko je veselje, ali
terpljenje za to—je  večno*. — Ali
ni to strašna nespamet, zavolj kratkiga
vživanja poželenja Boga zapustiti, božjo
prijaznost zapraviti, in to opustiti, kar
Bog zapoveduje , desiravno nam večno
plačilo zato obeta; pa raji to storiti, v
kar nas hudoba vleče in na kar je večna
štrafinga postavljena ? Ali ni to strašna
slepota, zavolj kratkiga poželenja raji ria-
gnjusen in oskrunjen pred božji tron sto-

121

piti, kakor pa se nekoliko premagovati, in
se tarnkej v nebeški neomadežvani lepoti
pred sodbo božjo pokazati? — Zato pre¬
mišljuj večkrat, in spomni se posebno, ka¬
dar te kaka skušnjava moti in mika : Kaj
bom imela od tega ? — Kaj bo iz tega
prišlo, — in kaj bo konec taciga živ¬
ljenja? — Kratko je veselje in vživanje,
in morebiti večno moje terpljenje zato;
ali ko bi mi Bog dal gnado spokorjenja,
bi bilo vender dolgo in grenko moje po-
korjenje. Cimu to? — Tako premišlje¬
vanje te bo od marsikake slepotije in no¬
rosti odvernilo.

7)  Posebno pa si perzadevaj, s pre¬
mišljevanjem božje ljubezni in njegovih
dobrot, gnado prave ljubezni do Boga si
pridobiti; t. j. take ljubezni, de boš Bo¬
ga ljubila v resnici, de ti bo za Boga in
njegovo Ijubezin kaj mar, de se boš v
resnici bala Boga žaliti, se njemu s takim
greham zameriti in njegovo prijaznost zgu¬
biti. Taka Ijubezin bo nar močnejši pod¬
pora zoper nečistost.

Tode glej, de ne boš Boga le tako
ljubila, kakor nektere , ktere ga ljubijo ,

Ang. varh. 6

122

dokler nobeniga ni, de bi se jim perlizo-
val, dokler se jim kako posvetno veselje,
kak posveten dobiček, ali upanje zakona
ne kaže. Kadar se pa kaj taciga nadjajo,
pa Boga, njegove volje in zapoved poza¬
bijo, in božje prijaznosti in grelia ne po-
rajtajo. Take ne ljubijo Boga, ampak le
same sebe, ker se ne boje Boga žaliti, kadar
se jim kak dobiček kaže ali obeta. Mara
Bog za tako Ijubezin !

Bog hoče tako Ijubezin, kakoršne nas
Jezus sam uči; namreč: de moramo Boga
ljubiti čez vse, t. j. de moramo Boga rajši
imeti, kakor vse druge reči, rajši se vsim
zameriti, kakor pa Bogu, rajši vse pustiti
in zgubiti, kakor Boga in njegovo prijaz¬
nost. Taka Ijubezin je prava ijubezin do
Boga. — Ktera tedaj tako Ijubezin do
Boga ima, taka Boga prav ljubi, taki ne
bo mar za obljube sveta, ali dobička in
veselja, ktere ji svet ponuja ali obeta, de
bi zavoljo njih dobrotljiviga Boga žalila,
taki bo mar le za Boga in njegovo sveto
voljo, ta ji bo nar več. In tako Ijubezin
si perdobiti, mora vsaka si perzadevati,

123

če hoče močno podporo zoper nečistost
imeti. —

Iz take ljubezni pride tisti strah
božji, kteri človeka odvračuje od greha,
de se človek greha nar bolj boji zavoljo
zamere per Bogu , zavoljo razžaljenja
božjiga, zavoljo zgube prijaznosti božje.
In to je tisti sveti strah, od kteriga sv.
Duh v sv. pismu govori, ki pravi: „Za-
četik modrosti je strah  božji". Ka¬
dar dekle zadobi ta sveti strah, de se nar
bolj boji zamere per Bogu, tako dekle
začenja po besedah sv. Duha v resnici
modro biti. Taka deklica ima do Boga
ljubezin dobriga otroka, kteri ljubi svojiga
očeta, in ker ga ljubi, se mu boji zame¬
riti sej in ker se boji zameriti se, se ne
varuje samo greha, ampak tudi nevarnosti.
Zato skerbno čuje sama nad sabo, skerbno
se ogibuje vsake priložnosti in nevarnosti
k grehu; rada posluša, kadar jo kdo uči
ali svari, in jo zmot in nevarnost opomi¬
nja, ker to želi, de bi se ložej in bolj
greha varovala, in tako Bogu dopadla. Če
pride v nevarnost, hitro beži, in če bežati
ne more, se serčno vojskuje, rajši vse

7  /»a

124

zgubi in zapusti, kakor de bi se oskruniti
pustila, in s tem Boga žalila. In to je
prava modrost, in prava ljubezin. Strah
božji je tedaj znamnje prave ljubezni do
Boga in prave modrosti. Kolikor bolj se
boš bala Boga žaliti, toliko bolj boš po¬
kazala , de ljubiš Boga prav in v resnici.

— Če pa ne boš imela strahu božjiga t. j.
se ne boš bala Boga žaliti in njemu za¬
meriti se, in te bo vsaka posvetna reč od
Boga odvernila, ali še nikoli nisi začela
Boga prav ljubiti in modra biti, ali pa si
se spet zgubila; oboje je žalostno za te.

— Zato te opominja sv. Duh v sv. pismu:
„Č e, s e ne boš v strahu božjim o-
hranil, bo k malo tvoja hiša  poder-
ta,“ t. j. kmalo se bo pokazalo, de je vse
tvoje perzadevanje zastonj.

Ali ni zadosti, de le i š e š p e r
Bogu potrebne gnade, temuč ti mo¬
raš tudi s ker beti, de se ne storiš
te gnade nevredna. Zastonj bodo
tvoje molitve in pobožne premiš¬
ljevanja, ako se pa sicer te gnade
nevredna kažeš pred Boga m.

125

B. Kako se pa dekle nevredno stori
gnade stanovitnosti v ti čednosti?

Desiravno je bilo to že zgorej na več
krajih naznanjeno, naj bo vender tukaj ob
kratkim sostavljeno in ponovljeno, de se
vsaka ložej tega spomni, in pred očmi ima.

Dekle se nevredno stori per Bogu gna¬
de stanovitnosti:

1. Ako to čednost, to je čistost pre¬
malo v časti ima, in je dosti ne čisla: če
ji ni mar, ali jo ima ali je nima, pa tudi
nič ne skerbi, de bi jo obranila, in se ne
posluži pripomočkov, kteri so zgorej na¬
znanjeni. Tako dekle ne spozna, ali noče
spoznati lepote in vrednosti čistosti, zato
je tudi ni vredna.

Če tedaj ktera že v otročjih letih
premišljuje in se že naprej veseli, kako
bo po zgledu drugih posvetnih deklet vži-
vala nerodne veselja in kratkočase, kadar
bo bolj odrastla; ali če ktera zmirej lena
to misli , kako bi drugim dopadla, in se
tudi v ta namen zmirej v zerkalo ali špegel
pogleduje in lišpa: ali pa če se ktera le
rada od druziga spola pogovarja in nar

126

rajši (udi take posluša, ktere se kaj ta-
ciga zgovarjajo, taka se nevredno stori
gnade stanovitnosti, ker taki ni mar za
čistost, njena lepota je tudi ne veseli; ona
iše le druge lepote, vse druge posvetne
reči jo vesele. — Bog pa svojih lepot in
čednost nobenimu ne vsiluje , zato taki ne
da gnade stanovitnosti. Take skušnjavec
zgodej pod svoje bandero vabi. O reve !
ki se dajo pervabiti in se s takimi mislimi
in željami že naprej pod njegovo bandero
družijo; brez velike škode mu več ne
uidejo.

2. Kadar dekle svojo čistost brez
potrebe v nevarnost stavi, in v nevarnosti
noče bežati, de bi se rešila.

Ktera se tedaj rada z drugim spolam
pogovarja, ali še celo ž njim zahaja, se
rada kaže, ali jim nastavlja; ktera rada v
njih drušine ali v take hiše, kraje, krat-
kočase hodi, in le zmirej misli, kako bi
se bolj razveseljevala, in posvetno veselje
vživala; taka svojo čistost na prodaj nosi,
in naj nikar ne misli, de bi od Boga kaj
gnade prejela za stanovitnost ; čudežev

127

Bog žnjo in zavoljo nje delal ne bo, de
bi jo obvaroval.

3. Kadar je dekle prederzno, in pre¬
več v svojo moč zaupa, ker misli, de je
že dosti vterjena v dobrim, de se ji ni
bati padca.

Ako se tedaj ktera na to zanaša, de
je že preveč v letih; ali de se ji več ne
ljubi kaj tacjga; ali de je terdno sklenila,
zmirej se varovati; ali de misli, de ni
mogoče, de bi se ji per ti perložnosti, per
teh ljudeh, per tem človeku, zamoglo kaj
nerodniga primeriti, in morebiti še ne ver¬
jame, ko ji drugi od nevarnosti pripove¬
dujejo; — in se zavoljo eniga, ali druziga
teh vzrokov ne varuje in priložnosti ogi-
bovati ali zapustiti noče; taka se gnade
stanovitnosti nevredno stori, kakor je zgo-
rej obilniši razloženo bilo, in Bog jo s
svojo gnado zapusti.

4. Tudi to dostikrat dekle nevredno
stori božje gnade, kadar se v drugih re¬
čeh premalo greha varuje; zakaj čistost
je tako rahla čednost, de se, kakor terdijo
sv. Bazili in drugi cerkveni učeniki, ne
more sama na vertu našiga serca ohraniti,

128

ako je druge čednosti ne podpirajo. In
skušnja ravno to kaže. — Ktera rada kolne,
kvanta, rada opravlja, s svojimi starši le¬
po ne ravna , se s svojimi tovaršicami
težko zastopi, drugim potuho daje, njih
izročila prenaša, nič noče poterpeti, rada
ne dela, ali je drugim greham vdana, per
taki tudi čistost rada pojema, medli in na
zadnje pogine.

5. Posebno se pa vsaka s tem ne¬
vredno stori gnaile stanovitnosti, če ni po¬
nižna, če je ošabna, ali prevzetna, naj
bo že po vnanjim, ali samo v sercu.

Kako se pa to spozna per dekletu ?
—- V tem: če rada ne uboga, in se rada
odgovarja ali jezla; če je svojeglavna, in
se ne da podučiti; če za besede prednikov
nič ne mara, in se ji ne sme nič reči. —
Ali če se rada čez druge povzdiguje , in
je zavoljo praznih reči, ali pa tudi zavoljo
tega prevzetna, ker še ni v pregreho ne¬
čistosti zabredla, pa take zaničuje, ali od
strane pogleduje, ktere so že v kake pre¬
grehe padle. — Ali če se s svojimi obla¬
čili košati in meni, Bog ve, koliko je
boljši in lepši zavolj tega, ker je bolj na-

129

lišpana. — Vsim takim Bog ne da gnade
stanovitnosti, ampak on se jim še zoper¬
stavi. Tako sv. Peter zaterdi, ki pravi:
„B o g se prevzetnim zoperstavi®,
t. j. on jim ne le ne da gnade stanovitno¬
sti, ampak on jim še gnado vzame. Kako
bo taka stanovitna ostala?

Bog take še posebno ponižuje, kakor
Jezus sam uči, rekoč: „Kdor se po-
vikšuje, bo ponižan".  In kako jih
ponižuje? — Bog jih s tem ponižuje in
tepe, de jih, kakor sv. Pavel pravi, pre¬
pusti željam njih serca, de oskrunijo, in
oskruniti puste svoje telesa z nečistostjo.
— Zatorej zamerkaj si dobro, de to je
tepenje in maševanje jeze božje, ako Bog
ktero tako pusti oslepeti, de se poželjivo-
sti in nečistosti uda, in s tem greham
gerdi ali pusti ogerditi svoje z Jezusovo
kervijo posvečeno telo.

Tako se prevzetnicam in ošabnicam
sploh godi, de se skorej lahko reče, de
ni mogoče , de bi prevzetnica in ošabnica
čistost ohranila. Zapiši si to vsaka glo¬
boko v svoje serce!

Ti pa skerbi, de se pred Bogam ne-

6 **

130

vredne ne storiš gnade stanovitnosti s tem
in enakim, kar je dozdaj naznanjeno bilo,
de ti Bog gnade ne odtegne, in de ne
padeš.

De boš pa pred Boga m vredna gnade
stanovitnosti, bodi:

1 )  Modra, t. j. ne hrepeni po tem,
kar nima nobene vrednosti v sebi, kar je
prazen nič, to so nečimernosti in norosti
tega sveta, ktere so dans, jutri pa že po¬
ginejo, in ti od njih nič ne ostane, kakor
skoka na duši in na telesu: to je neumnost.
— Hrepeni po tem, kar je Bogu ljubo,
kar ima kaj gotove vrednosti v sebi, kar
ti ostane, kar te bo večno zaljšalo; posebno
pa po čistosti, ponižnosti, ljubezni božji i. t.
d.; to je modrost.— Zato se pa (udi ne ob¬
našaj ferfravo , prešerno, vešasto , kakor
de bi ti za čistost nič mar ne bilo , ne iši
nobenih nečimernost, ne poslušaj nobenih
norost in perliznjene hvale druziga spola,
in ne posnemaj nobenih neumnost, ktere
si druge ali v svojih oblačilih ali v drugih
rečeh domišljujejo ; temuč obnašaj se
modro in postavno in imej pred očmi, de
nisi vstvarjena od Boga za norost tega

13i

sveta, in za pregrešno veselje drugih ljudi;
ampak za božjo čast in za svoje zveli¬
čanje, de bi tukaj Bogu služila, na duši
in na telesu svojo vrednost ohranila, in
tamkej se per njem veselila v večni lepoti.

2 )  Bodi skerbna, t. j. imej čistost
v časti in v posebni skerbi, zvesto se te¬
daj posluži vsih pripomočkov, kteri so ti
zgorej naznanjeni, de bo Bog vidil, de
ti je zanjo kaj mar; — tako ti bo tudi on
rad s svojo gnado zanjo pripomogel.

Zato, če voliš kako službo, v kteri,
ali kako delo, s kterim se misliš preživiti,
bolj na to glej, kje boš ložej brez nevar¬
nosti Bogu služila, kakor pa na to, kje
boš več zaslužila. Vselej boš na večim
dobičku tam, kjer boš dušo ložej greha
obvarovala, in si zanjo več zasluženja na¬
brala. Če boš pa časniga dobička bolj
iskala, si boš po božjim perpušenji tudi
le minljivi dobiček pridobila, čistost pa
boš težko ohranila.

3) Bodi varna, t. j. varuj se ne le
velikih nevarnost in priložnost, ampak tudi
majhnih, kjer moreš; in vedno v spominu
imej, kar neki cerkveni oče pravi, de je

132

hudobnimu duhu le en las zadosti, de mu
ga prepustiš, in iz njega bo počasi verv
spletel, in te bo za sabo vlekel. — S
temi besedami te hoče opomniti: če hu¬
dobnimu duhu le nar manjši priložnost daš,
de te motiti more, in se ne ogiblješ skerbno
vsake prostovoljne nevarnosti in priložnosti,
te bo že zmotil in počasi v veči pregreho
zapeljal. To je gola resnica; skušnja vsili
časov to uči. Ali le škoda, de si mladost
tega ne da dopovedati!

4) Toliko bolj se pa še varuj vsake
prederznosti, ta je že veliko deklet v pre¬
grehe zakopala. — In ko bi ti kaka reč
še tako ljuba bila, kakor tvoje oko, ali
tvoja roka, ako ti je nevarna, zapustiti jo
moraš , če se hočeš pred Bogatn vredno
storiti gnade stanovitnosti. Tako te Jezus
sam uči, ker pravi: „Ako te tvoja roka
ali tvoja noga pohujša: odsekaj jo
Inverzijo od sebe; bolje tij e hr o-
mimu ali kruljevimu iti v življe¬
nje, kakor dve roki ali dve nogi
imeti, pa verženimu biti v večni
ogenj. — In ako te tvoje oko po¬
hujša, izderi ga in verzi ga od

133

sebe; bolje ti je z enim o č e s a m iti
v življenje, kakor dve očesi imeti,
pa verženimu biti v peklenski o-
genj«.

5) Varuj se »Telia tudi v drugih re¬
čeh, in pokaži  s tem, de Boga v resnici
ljubiš, de mu v vsili rečeh dopasti želiš,
de se ga bojiš razžaliti. In Bog bo tudi
tebe ljubil, in ti to nar lepši lepoto in
čast, namreč čistost, ohranil.

(5) Posebno pa skerbi, de poniž¬
nost ohraniš, ali če je nimaš, de si jo
perdobiš.

Bodi ponižna v mislih, v be¬
sedah, v noši, v obnašanji.

ponnilnioisfi,

kolikor je je namreč vsaki treba, de se
»liade stanovitnosti nevredne ne stori.

Ponižnost je nar veči podpora čisto¬
sti; ker ponižnost nar bolj stori človeka
vredniga božje gnade, kakor sv. Peter
pravi: „Ponižnim da Bog svojo gna-
do“;  ponižnim dekletam tedaj da Bog svo-

134

jo gnado, de zamorejo stanovitne biti in
čistost ohraniti. — Pa ponižnost ni samo
podpora čistosti, temuč ponižnost daje
vsiin čednostim, posebno pa čistosti, pravo
lepoto. Brez ponižnosti tudi čistost per
človeku toliko ne velja, in se, kakor je
zgorej skazano bilo, kmali zgubi.

Sv. Bernard pravi: ,,Boljši je po-
ni ž n i g r e š n i k, k a k o r p r e v z e t n i p r a-

v i č n i“. — „B o 1 j š i vdova, k t e r a svo¬
je grehe objokuje, kakor devica,
ki se zavoljo svojiga devištva na¬
pihuješ

Nar veči vrednost tista deklica ima,
ktera sama ne ve, koliko de velja; to je,
ktera tako ponižno in priprosto Bogu služi,
de nikoli ne premišljuje tega, kar je že
kaj dobriga za Boga storila , ampak le
svoje slabosti pred očmi ima, in zmirej
misli, kako bi tudi te zapustila, se pobolj¬
šala in tako Bogu bolj dopadla.

Zato je že stari Tobija svojiga sina
tako učil: „Moj sin , varuj se, de
napuh ne bo nikoli tvojih misel in
besedi gospodar, zakaj  on  je  per-

vi začetik vsili nesrečš

135

Te besede naj bi se imelo vsako
dekle z gorečimi čerkami v svoje serce
zapisati, namreč: Varuj se, de ne bo
napuh nikoli gospodar ne tv oj ih
misel, ne tvojih besedi, ne tvojiga
o b na š a n j a, n e tv oj i h oblačil; zakaj,
če njemu dovoliš, v tebi, ali nad tabo
gospodariti, bo on pervi začetik tvoje ne¬
sreče. To tudi skušnja vsih časov kaže.
Kadar se enkrat per dekletu začne napuh
vzdigovati, naj bo po vnanjim ali po no¬
tranjim, in se mu ona uda, vsaki pametni
naprej prerokuje: kmalo bo konec njene
čistosti in nedolžnosti. In večidel se po¬
zneje pokaže, de je vsako tako preroko¬
vanje resnično.

Zatoraj bodi ponižna v mislih:

V buhvah modrosti se bere ta lepi
nauk: „Ne povzdiguj se v mislih,
to je, ne čislaj samiga sebe ne
zavoljo bogastva, ne zavoljo sta¬
nu, ne zavoljo lepote in prijetno¬
sti; čast, ki se iz lakih reči dobi¬
va, je majhna, ona je z n a m n j e s 1 a-
biga nečimerniga  serca".

In sv. Pavel pravi: „Bratje, ne

136

napihujte se eden čez druži g a.
Kaj imaš, kar bi ne bil prejel; ako
si pa prejel, kaj se hvališ, kakor
de bi ne bil p r e j e 1 ?“

Ne sodi nobeniga, tudi to je zoper
ponižnost. Zavolj tega nas Jezus svari:
„Nikar ne sodi te, de ne bote sojeni;
s k a k o r š n o m e r o b o t e m e r i I i, s tako
vam bo o d m e r j e n o". — »Kaj vidiš
pezder v očesu svojigabrata, bru¬
na pa v svojim očesu ne čutiš? —
Hinavec! izderi poprej brun iz
svoji ga očesa, in potem glej, de
izdereš pezder iz očesa svojiga
brata". — Tako uči Jezus, večna res¬
nica.

In sv. Pavel pravi: (Prava keršan-
ska)  „Ijubezin ne misli hudo". —
„Zatorej ti, o človek, nimaš iz¬
govora, ki druge sodiš, zakaj v
tem, ko druge sodiš, s a m i g a sebe
obsodiš. Meniš, de boš mogel od¬
iti sodbi b o žj i ?“

In sv. Bernard nas uči:  „Nobeni-
ga človeka ne smemo soditizavolj
njegovih grehov; ker neverno, kaj

137

b o u smi 1 j e nj e božje v nj e g o v i duši
še storilo".

Zatorej nikoli nobene svojih tovaršic
ne presojuj, kakšna je, kako se obnaša,
ali kaj dela, ampak raji na se glej, in če
kaj taciga nad sabo najdeš, kar ti per
tovaršici ne dopade, popravi; če ne naj¬
deš nič taciga, Boga zahvali za to gnado
in ga stanovitnosti prosi. Za tovaršico
pa moli, če meniš, de je kaj oslepela.

Bodi ponižna v besedah:

In to ne le samo, de se ne hvališ in
ne povzdiguješ, ternuč tudi, de drugih ne
opravljaš, de od njih slabost rada ne go¬
voriš, jih ne raznašaš in naprej ne trosiš.

Ze sv. Jakop pravi: „Ako kdo

meni, deje pobožen, p a n e b e r z d a
svoji ga jezika, ternuč zapeljuje
svoje serce, je prazna njegova
p o b o ž n o s t“.

Sv. Bernard pravi: „VeIik greh

je, čez druziga kaj govoriti, kar
bi se v p r i č o n j e g a govoriti sra¬
movali".

Zato beremo v bukvah modrosti:

138

„V e č j i h je zavoljo jetika pogub¬
ljenih, kakor pa z mečem pomor¬
jeni h“.

Posebno pa se varuj presojevati in
ošabno raznašati take, ktere so se zoper
Čistost pregrešile ali celo padle; in ne
bodi taka, kakor nektere, ktere to z ve¬
seljem pripovedujejo, de bi same se po¬
vzdigovale, uno pa razglasile in poniževale.
Tako ošabno presojevanje in raznašanje
Bog že tukaj tepe.

Pobožni Skupuli pravi: „V kazno¬
vanje Bog perpusti, de take, kte¬
re druge rade presoj ujejo, ali o-
p r a v 1 j a j o, v ravno tiste pregrehe
zabredejo, zavoljo kterih so dru¬
ge presoj e val e ali opravljale^.

Zatorej ktera stoji, naj nobene za¬
voljo tega ne zaničuje, ali od strane ne
gleda, ker je padla; tudi naj je nikar ne
presojuje ali raznaša; temuč naj se sama
boji in gleda , de sama ne pade.

Bodi ponižna v noši:

V noši se na tanko derži tega, kar
ti je zgorej od oblačila razloženo bilo.

139

Kod j ponižna v obnašanji:

V obnašanji bodi ponižna posebno s
tem, de boš krotka in pokorna.

Kar krotkost  zadene, opominja sv.
Frančišek Salezi: „P e r z a d e v a j t e si,
de bo te ljubeznjive, krotke, po¬
nižne, posebno s tistimi, ki so
vaše tovaršice po božji previdno¬
sti; in ne bodite kakor nektere,
ktere so drug e j angelji, doma pa
hudobni duhovi". Zato s slabostmi
svoje bližnje poterpljenje imej v vsili per-
pušenih rečeh, in Bog bo tudi s tabo po¬
terpljenje imel; rada odjenjaj, kjer je po¬
treba , rada poterpi, rada bližnji kaj
pervoši ali pomagaj, kjer in kadar moreš,
in Bog bo tudi tebi pomagal, de boš lo-
žej stanovitna.

Posebno pa bodi rada pokorna  svojim
prednikam v vsili rečeh, ktere niso zoper
božjo voljo; nar bolj pa, kadar te svare
zavoljo kake drušine, ali hiše, ali tovar¬
šice, zavoljo druziga spola ali zavolj dru¬
gih nevarnost in priložnost; in tudi takrat
bodi pokorna, kadar se ti ena ali druga

140

reč ne zdi tako nevarna, kakor si jo pred¬
niki za te nevarno mislijo. Pa tudi rada
ubogaj, če te kdo drugi kaj uči ali svari;
ne jemlji precej za zlo, če ti kdo kaj reče,
to bi bilo znamnje prevzetniga serca.

Pokoršina ima vselej žegen božji,
nepokoršini pa vselej kazen za peto bodi.
Pobožni Kasijan pravi, de sveti očetje iz
skušnje podučeni terdijo, de nobeden ne
more svojih mesenih nagnjenj krotiti, ako
se ni poprej naučil, svoje volje s ponižno
pokoršino krotiti. Zatorej tudi nepokorne
in svojeglavne dekleta čiste dolgo ne o-
stanejo.

Zamerkaj si to, — in uči se tudi ti
nar poprej s ponižno pokoršino krotiti
svojo voljo, če hočeš, de boš zamogla
krotiti tudi svoje mesene nagnjenja in
skušnjave! Če se pokoršini voljno ne
udaš , tudi ti ne boš nikoli svojih mesenih
nagnjenj ustrahovala, ampak one bodo te¬
be ustrahovale, in te v svojo sužnost vzele.
Zato ni nikoli dobriga konca takimu de¬
kletu upati, ktero ni pokorno, ker tako
hude nagnjenja in strasti v oblasti imajo

141

in jo popolnama popačijo in pokončajo.
Vselej je zelo tepena s svojo nepokoršino.

IV. Od odkritoserčnosti in pokor-
šine do spovednika.

Zraven teh dozdaj razloženih pripo¬
močkov je pa tudi treba tukaj odkritoserč-
nosti in pokoršine do svojiga spovednika
opomniti. Te dve ste k ohranjenju čisto¬
sti zavoljo tega posebno potrebne :■ ker
pervič nobeno dekle ne pozna sama za
sebe vsili zvijač in zaderg, ktere svet ali
hudobni duh, ali lastno poželenje človeku
nastavlja, drugič pa tudi hudobni duh de¬
kleta tako lahko preslepi, de ne čuti in ne
porajta nevarnosti, v kteri se znajde, in
se toliko ložej zgubi. — Kdo zamore v
teh okolisinah in nevarnostih dekletu po¬
magati, kdo jo opomniti nevarnosti in sle-
potije, ktere sama še ne čuti in ne spozna,
de je svet ali hudobni duh ne zvije in ne
preslepi? Noben drugi , kakor spovednik,
pa le, če mu vse odkrije, se odkritoserčno
spove, kako se ji godi, in ga uboga. —

142

Odkritoserčnost in pokoršina ste zmed nar
boljših, nar imenitniših pomočkov za o-
hranjenje čistosti, tako, de se lahko reče:
Ktera je odkritiga serca in natanko uboga,
ni skorej mogoče, de bi se zgubila; ktera
pa ni odkritiga serca in natanko ne uboga,
ni lahko, de bi se ohranila.

Kar tedaj odkritoserčnost per
spovedi  tiče j ne perkrivaj svojinm spo¬
vedniku nobenih skušnjav, nobenih zmot-
njav zoper čistost j in ko bi se ti tudi še
tako malo porajtljive zdele ; ne perkrivaj
nobeniga zapeljevanja sveta, ko bi ti tudi
svet rekel, de tega ni treba per spovedi
praviti; de ne boš pred zmotena in za¬
peljana, preden se zaveš, de si v nevar¬
nosti. Zato opominja sv. Bonaventura:
„Ce se ti z m o t n j a v e zoper čistost,
v ktere prideš, še tako malo po-
rajtijive zde, vender se varuj per
spovedi jih zamolčati s tem z g o-
voram, de to ni nič greh, ali de so
majhni pregreški, de takih per
spovedi ni potrebno praviti".  Tako
zamolčanje ima slabe nasledke. Neki po¬
božni mož pravi: de pogubljenje veliko

143

duš ima v tem svoj začetik. Bog te te¬
daj varuj, hudobi v tem kaj prostora v
sercu dati. Hudobni duh ne potrebuje nič
več k tvoji pogubi. S to zmotnjavo te
lahko pogubi. Hudobni duh se nič bolj
ne boji, kakor odkrit biti. Če tedaj nje¬
govih zmotnjav spovedniku ne odkriješ,
te na skrivnim zmirej zalezuje, kakor tat
ali tolovaj, kteri toliko časa svoje hudobije
s toliko veei serčnostjo dopernaša, dokler
ni spoznan in odkrit. Če je pa spoznan in
odkrit, se pa zboji in zbeži. — Kako po¬
trebna je tedaj odkritoserčnost, de te zmot-
n .jave hudobniga duha ali sveta ne pre-
slepe, preden jih spoznaš!

Toliko bolj pa se še boj in varuj
kaki smertni greh iz sramožljivosti per
spovedi zakriti ali zamolčati, in tako ne¬
vredno zakramenta sv. pokore in sv. lleš-
njiga Telesa prejeti; ker taka spoved ne
le  nič ne velja, in ti per taki spovedi
tvoji grehi niso odpušeni; temuč še dva
nova smertna greha storiš, ker dva sv;
zakramenta nevredno prejmeš. Oh koliko
škodo svoji, že tako revni, smertno ra¬
njeni duši napraviš, in koliko in kako

144

strašno krivico in nečast s takim nevred¬
nim obhajilam usmiljenima Jezusu skažeš,
ker s tem božji  rop  storiš! — Bog te
varuj take nesreče; če si, pa kaj taeiga
že storila, serčno obžaluj , in odkrij saj
zdaj vse z zaupanjem in brez strahu svo-
jimu spovedniku, de vse popraviš, in
zgubljeno prijaznost božjo zopet dosežeš:
ker toliko časa nisi v stanu nobene vredne
spovedi storiti, dokler se ne spoveš vsih
smertnih grehov zamolčanih in že spove¬
danih, kar si jih storila od tistiga časa,
kar si začela greh zamolčevati, ker so od
tega časa vse spovedi nevredne.

Ali odkritoserčnost sama te nevar¬
nosti in pogube ne bo rešila, če ne boš
spovedniku potem tudi verjela in
mu na tanko ne boš pokorna.  —•
Spoznali nevarnost ni zadosti k tvojimu
rešenju, ti ji moraš tudi uiti ali jo prema¬
gati. Tega pa mladi človek sam vselej
ne zna. Reva je vsaka, ktera se v taki
nevarnosti na svoje spoznanje zanaša;
zakaj nevarna in grozno spolzka je pot
skozi nevarnosti tega življenja, in nobe¬
den je srečen brez modriga vodnika ne

145

konča. Kakor je v neznanim temnim gojzdu
potrebno, vodnika na tanko poslušati in
ubogati, de ne zaideš; tako je potrebno
v neznani, nevarni, s tolikimi sovražniki
obdani poti proti, večnosti skerbniga duš-
niga vodnika na tanko poslušati in ubogati,
če nočeš zabresti v pregrehe. In to za¬
voljo tega, ker vsaciga človeka, posebno
pa mladiga lahko lastna ljubezin ali skuš¬
njave preslepe, de v nevednosti kaj do¬
voli ali stori, kar se poznej popraviti težko
ali nikoli več ne da; in ker le spovednik
ve vselej perpravne in ravno za te in za
tvoje okolišine potrebnih perpomočkov na¬
znaniti, in te tako skritimu zalezovanju
tvojih sovražnikov odtegniti. Kakor se
tedaj marsikterikrat človeku v gojzdu godi,
kteri nima vodnika, de, kolikor bolj si
misli iz njega pomagati, toliko bolj zaide
in se v njegove gošave zgubi; tako se
marsikterimu mladimu dekletu godi, ktera
noče na tanko spovednika ubogati, de
kolikor bolj si misli sama pomagati in sve¬
tovati , toliko bolj zabrede in se zgubi.
Kako potrebno je tedaj natankna, ali za-
merkaj si dobro, natankna pokoršina do

Ang, varh. ^

146

svojiga spovednika. S pokoršino svetu in
hudobnimu duhu vrata svojiga serca za-
preš, in se v varstvo in vodstvu samiga
angela varha podaš, kteri te bo srečno
perpeljal v obljubljeno deželo. Z nepo-
koršino pa svetu in hudobnimu duhu in
vsim njim z motnja vam vrata svojiga serca
odpreš, se iz varstva angela varha stergaš,
in zametuješ njegovo vodilo. Kako ti je
mogoče, de bi tolikim sovražnikam ubeža¬
la in stanovitna ostala !

147

za ljubezm do čistosti,

ali

GIISND©!,

ktere naj vsaka večkrat prebira in pre¬
mišljuje : de sc živo prepriča, kako ve¬
lika in ostudna je pregreha nečistosti,
in kolikošno dolžnost vsaka ima, čistost
skerbno varovati, se zanjo vojskovati, ali
pa si jo saj nazaj pridobiti.

Premišljuj tedaj večkrat, in si živo v
serce vtisni:

l) To je volja božja, rte za čistost
Skerbiš.

Volja božja, to je, volja našiga nar
boljšiga nebeškiga Očeta, mora vsakimu
kristjanu, kteri hoče enkrat per njem se
veseliti, tedaj tudi vsakimu pametnimu de¬
kletu , nar več biti. Njo spolnovati mora
vsaka nar bolj skerbeti, če hoče njegovo
prijaznost in ljubezin imeti. In de je to
posebno njegova volja, de se vsaka neči¬
stosti varuje, in čisto živi, nam Bog v

148

več krajih sv. pisma pove; posebno pa
per sv. Pavlu, kteri nas v svojim listu, do
Tesaloničanov tako uči: „Bratje, pro-
simo in opominjamo vas v Gospo¬
du Jezusu, de kakor ste od nas
prejeli, kako de vam gre živeti in
Bogu d opasti, tako tudi živite, de
ste čedalje bo galeji. To namreč
je volja božja, vaše posvečenje,
de se z d e r ž i t e nečistosti, de vsak
ve svoje telo ohraniti v svetosti
in časti, ne po gnanji poželenja,
kakor neverniki, kteriBoga ne po¬
znajo; ker Gospod je maševavec
vsi ga tega; zakaj Bog nas ni po¬
klical k nečistosti, ampak k sve¬
tosti. Kdor tedaj to zaničuje, ne
zaničuje človeka, ampak Boga,
kteri je tudi svojiga sv. Duha v
nas dal“.

Globoko si zapiši te besede sv. Pavla
v svoje serce; od Boga samiga je bil
podučen, kakor sam terdi, kar nas uči. —
Premisli jih večkrat, veliko imajo v sebi.
Uče te namreč:  pervič, de je božja
volja, tvoje posvečenje, de se zderžiš

149

nečistosti, in de mora vsaka ohraniti svoje
telo v svetosti in časti, t. j. v čistosti; —
drugič:  de ne smeš živeti po gnan ji
svojiga poželenja, ker te Bog ni poklical
k nečistosti, ampak k svetosti; — tretjič:
de,  ktera božje volje v tem ne spoštuje,
in živi po gnanji svojiga poželenja, ni sa¬
mo nevernikam enaka, kteri Boga ne po¬
znajo; temuč taka zaničuje s tem samiga
živiga Boga, kteri je svojiga sv. Duha v
nas dal. — Dobro si zamerkaj, kaj sv. Pa¬
vel pravi, de taka zaničuje samiga živiga
Boga; — nečistnica je tedaj zaničevavka
božja. — To hoče veliko reči. — Zato
tudi pristavi sv. Pavel, de Bog bo inaše-
vavec vsiga tega , t. j. Bog se bo maše¬
val nad takimi, kteri se ne bodo nečistosti
zderžali, in v tem božjo voljo zaničevali.

Naj bo to vsaki priporočeno z bese¬
dami sv. Pavla, ki jih Efežanain piše, re¬
koč : „Ne'bodite neumni, ampak u-
mejte, kaj je volja  božja". Ne bodi
tedaj tudi ti neumna, in umej, kaj je volja
božja. Za božjo voljo, t. j. za to, kar
Bog hoče, naj ti bo vselej nar več mar,
ce hočeš enkrat v nebesa priti. „K d o r

150

mojo voljo spolnuje*, pravi Jezus,
„t  a j e,  k t e r i mene 1 j u b i*. — Ktera
božjo voljo spolnuje, ta Bogu služi; ktera
pa božje volje ne spolnuje, in ji zanjo
veliko mar ni, ta ne služi Bogu, ta služi
sama sebi in pa hudobnimu duhu. — Taka
se vsaki dan laže, ki pravi v „Očena-
šu“: „Zgodi se tvoja voljah

2} Pomisli: Bog ni samo tvoje duše,
ampak tudi tvoje telo za svojo čast vstvaril.

Sv. Duh sam po aposteljnu Pavlu
govori, ki pravi: „Telo ni za neči¬
stost, a m p a k z a G o s p o d a, in Go¬
spod  za  telo*. — S čistim življenjem
se Bogu čast skazuje, kakor sv. Pavel
zaterdi: „Kteri čisto žive, so živ
tempelj božji, in sv. Duh v n j i h
prebiva*.  — Z nečistostjo se pa Bogu
nečast in krivica dela, in hudobnimu duhu
služi, kakor nas sv. Avguštin uči, ki pra¬
vi: „0 kakošna hudobija je to, in
k o I i kig a joka vredna pregreha,
če človek svojo dušo, ktero je
Kristus š sv oj o k e r v j o odkupil,
zavoljo kratkiga dopadajenja ne-
čistiga veselja hudobi proda!* —

151

In sv. Bornard pravi: „Več duš vjame
h u d e b n i duh po nečistosti, kakor
po v si h drugih pregrehah".

Ktera tedaj nečisto živi, v mreže
hudobniga duha leti, njemu služi in čast
dela, njemu se proda. Strašno oslepljena
»n nora mora taka biti!

Ali boš mar tudi ti rajši nečistosti
se vdala, hudobnimu duhu se prodala,
njemu služila in čast delala, kakor pa živ
tempelj božji in prebivališe sv. Duha ostala?
— Bog in sveta Devica Marija naj te
obvarujeta take slepote !

d) Pomisli : koliko so vse tri božje
peršone, ne le za posvečenje naše duše,
ampak posebno tudi za posvečenje na siga
telesa skerbele in storile.

Bog Oče je naše telo vstvaril in ga
namenil, de bi se ne le naša duša, ampak
tudi naše telo enkrat po vstajenji, ako se
bomo vredne storili, po nebeško spreme¬
nilo, in se v nebeški časti per njem večno
veselilo. — Kolika čast! Ali se je pa ti
vredno storiš z nečistim življenjem? —
Nikakor ne. — Kakor tudi sv. Pavel terdi,

152

ki pravi: »Nečistniki ne pojdejo v
nebesa“.

Jezus Kristus ni le samo naše duše,
ampak tudi naše telo z drago ceuo svoje
presvete kervi odkupil, in tako se z nami
skleniti hotel, de so, kakor sv. Pavel pravi,
naše telesa udje Jezusa Kristusa. Ali
smemo tedaj, praša na to sv. Pavel, svoje
telesa, kakor ude Jezusa Kristusa vzeti,
in jih z nečistim življenjem ude nečistosti
storiti? Bog varuj tega. — Jezus Kristus
ho po besedah sv. Pavla maševavec taci—
ga zaderžanja.

Sv. Duh ni le samo naše duše, am¬
pak tudi naše telo posvetil. On je naše
telo za živ tempelj božji perpravil, de v
njem prebiva; kakor nam sv. Pavel pove,
ki pravi: „AIi ne veste, de so vaši
udje tempelj sv. Duha, kteri je v
vas, k t e r i g a imate  od  B'oga?“

Pomisli in premisli vse to, koliko vse
tri božje peršone za posvečenje našiga
telesa skerbe !

Ktera se tedaj nečistosti vdaja , ta,
kakor se iz dozdaj rečeniga razvidi, vsim
trem božjim peršonam naravnost nasproti

153

ravna , — in se zoper vse tri božje per-
šone in njih namene naravnost punta. —
Ona zametuje čast, ktero je Bog Oče na¬
šim telesam v nebesih namenil. — Ona
predrago kri Jezusa Kristusa, s ktero
smo odkupljeni, z nogami tepta, in ude
Jezusa Kristusa ude nečistosti dela. —
Ona podira tempelj božji, kteriga je sv.
Duh v našim telesu postavil. Z eno be¬
sedo, ona vse zaverže, kar so vse tri
božje peršone za posvečenje njeniga telesa
preskerbele; in kaže, de noče nič božjiga,
nič svetiga na svojim telesu imeti; de ho¬
če živeti po gnanji svojiga poželenja, ka¬
kor neverniki, kteri Boga ne poznajo, ali
pa še celo, de hoče s svojim telesam hu¬
dobnima in nagnjusnimu poželenju drujiga
streči; Z vsem tem očitno na znanje da,
de zametuje Boga samiga in njegovo voljo,
de zaničuje in zametuje božje svete na¬
mene in samo sebe; in kaže, de hoče raji
hudobnimu duhu zlužiti, in njemu čast
delati s svojim telesam, kakor božja in
posvečena ostati. — O strašna pre¬
greha !

Ali ni to strašna krivica vsim trem

7  **

154

božjim peršonam storjena?. Ali ni tedaj
nečistnica očitna puntarica zoper vse tri
božje peršone in njih namene ? Ali se
smeš prederzniti, kterikrat kaj taciga sto¬
riti, in taka puntarica zoper vse tri božje
peršone postati ? — Bog ne daj take ne¬
sreče in te varuj take strašne pregrehe.
Boljši je umreti, kakor kaj taciga sto¬
riti ! —

Zato dobro in pametno dekle , ktero
Boga kolikaj ljubi, in dokler Boga ljubi,
nikoli ne sme kaj nespodobniga ali ne-
čistiga storiti ali dopustiti. Ako se pre-
derzne, kaj taciga storiti ali dopustiti, ni
več dobra, Boga več ne ljubi; ona začne
Bogu nečast in krivico delati, ona se za¬
čne puntati zoper trojniga Boga; in Bog
je tudi za svojo več ne spozna, dokler se
z resničnim spreobernjenjem, t. j. s serčno
žalostjo nad tako pregreho, z resničnim
poboljšanjem in z odkritoserčno spovedjo
spet vredne ne store njegove milosti in
prijaznosti, in z vredno prejemo zakra¬
menta sv. pokore svoje duše in svojiga
telesa s Kristusovo presveto kervjo ne
očisti.

155

Zatorej že sv. apostelj Pavel po
pravici pred nečistostjo svari s temi be¬
sedami: „Varujte  se  nečistosti.

Vsak  (drugi) greh, kteriga človek
stori, je zunaj telesa: kdor se pa
z nečistostjo pregreši, se pre¬
greši nad svojim lastnim teles a m.
Ali ne veste, de so vaši udje tem¬
pelj sv. Duha, kterijevvas, kte¬
riga imate od Doga, in de niste
svoji. Zakaj kupljeni ste za dra¬
go ceno“.

Premisli dobro te besede, ktere ta
sveti apostelj iz nebes navdihnjen piše:
„V  a ruj te se nečistosti", pravi sv.
Pavel; — ojstro svari pred to pregreho;
in zakaj? — Zato ker ima ta pregreha
posebno hudobijo v sebi, namreč to: de
se človek ž njo celo nad svojim lastnim
telesam pregreši. „Vsaki greh",  pravi
sv. apostelj Pavel, „kteriga človek
stori, je zunej telesa";  — t. j. z
vsakim drugim greham, kteriga storiš, se
pregrešiš sicer, ali veuder se ne pregre¬
šiš nad svojim telesam; kdor pa neči¬
stost dela, se pregreši ne le samo

156

nad svojo dušo, ampak tudi nad
svojim lastnim t e l e s a m, on oskru¬
ni svoje lastno telo, in ga ostudni
sužnosti izda. — In ravno to povikšuje
po besedah sv. Pavla pregreho nečistosti.

To namreč ni majhno , z nečistostjo
oskruniti svoje lastno telo.

Kolikošna pregreha je to , nam sam
sv. Pavel razlaga, ker pravi: „ A l i ne
veste, de vaši udje t. j. vaše tele¬
sa niso vaše, ampak božje, de so
tempelj božji, tempelj sv. Duha,
kupljeni z drago ceno presvete
kervi ne dolžni ga jagnjeta Jezusa
Kristusa?® — Kolika čast je to za na¬
še telo, koliko vrednost mu podeli! — Pa
naše telo nima samo te časti. ,,A1  i ne
veste," pravi dalje sv. Pavel, „de so
vaše telesa  u d j e K r i s t u s o v i ?" tedaj :
ne le samo lastnina njegova so naše telesa,
ampak so še udje njegovi: t. j. tako ž
njim sklenjeni, in tako posvečeni, de so
njega iri njegove človeške natore deležni,
de so kakor deli telesa Kristusoviga. Sv.
Pavel hoče s temi besedami reči: Presodite
zdaj sami, ali ni res to velika pregreha, če

157

kdo v ta ko hudobijo, kakor je nečistost,
obrača svoje tako posvečeno, z Jezusam
tako natančno sklenjeno in tako drago od¬
kupljeno telo? — Res je, velika je pre¬
greha nečistosti, to mora vsak pametni iz
teh besed sv. Pavla spoznati; grozno hu¬
dobijo ta pregreha v sebi ima, in sicer
toliko, de po nauku cerkvenih učenikov ni
samo vsako nečisto obnašanje, djanje ali
dopušenje smertni greh; ampak, de je
tudi vsako radovoljno dopadajenje nad
takimi nečistimi rečmi, naj se zgodi v mis¬
lih ali v željah, človeku v smertni greh
peršteto. Kako potrebno je tedaj, se tudi
vsaciga radovoljniga dopadajenja nad ta¬
kimi rečmi skerbno varovati; toliko bolj
pa še vsaciga nečistiga djanja ali ob¬
našanja.

4) Pomisli dalje : kako strašno Bog
ta greh tepe, in s tem pokaže, kako groz¬
no nečistost sovraži in kako nagnjusna je
ta pregreha v njegovih očeh. Sv. pismo
nam pripoveduje v Mojzesovih bukvah,
de so otroci božji vidili hčere posvetne,
in ko so jim dopadli, so začeli za njim
zahajati, kar jih je tako oslepilo, de so

158

bili zapeljani v nečisto življenje. Boga je
to tako močno žalilo, de je rekel Noetu:
„Moj duh ne bo za zniirej nad člo¬
veka m, zakaj mesen je. Pokon¬
čati hočem človeka,  k t e r i g a sim
vs t v a r i 1, žal  m i j e, d e s i m g a v s t v a-
r i 1“.

Pomisli, zakaj ima Bog toliko gnju-
šenja nad človekam, de ga viditi ne more,
de ga hoče pokončati, de mu je žal, de
ga je vstvaril ? Zavolj nečistosti. — Kar
Bog per nobeni pregrehi še ni rekel, de
mu je žal, de je človeka vstvaril, je per
ti pregrehi rekel. Ali ni to očitno spri-
čevanje, kako nagnjusniga pred Bogam ta
greh človeka dela ? Ktera tedaj v tem
grehu živi, se pred Bogam tako ostudno
stori, de se Bogu studi nad njo,  de želi,
de bi je ne bil vstvaril, de bi jo pokon¬
čal. — Ali bi hotla tako ostudna pred
Bogam postati? — Mislim, de nikakor ne.
— Ako nočeš tako nagnjusna biti pred
Bogam , varuj se tega greha. — In če si
tako nesrečna, de si vanj zabredla, očisti
se precej brez pomude s pravo pokoro,
de te zakrament sv. pokore spet opere ,

159

in ti ostudnost pred Bogam vzame. Kako
bi si upala tako ostudna pred Bogam ži¬
veti ?

In kako je Bog tepel to pregreho?
Kakor nobene druge. Ko so ljudje ob
Noetovim času tako meseno živeli, kakor
je zgorej rečeno bilo , je Bog vse pokon¬
čal, in z vodo potopil, le Noeta in njegovo
družino je rešil. — Bog je dal mesti So¬
domo in Gomoro zavoljo nečistiga življe¬
nja njunih prebivavcov z ognjem z nebes
požgati. — On je enkrat ukazal 24.009
Izraelcov pokončati in umoriti, ker so se
z Moabiškimi ženskami ogerdili. — Her in
Onaa sta bila zavoljo skritih nečistih gre¬
hov z naglo smertjo od Boga kaznjena.

— Ali niso te kazni dosti očitne znamnja
strašniga božjiga sovraštva in maševanja
nad to pregreho? Ali more kdo to tajiti?

— Ali ni slepa, ktera iz tega ne razvidi,
kolikošna pregreha je nečistost v božjih
očeh ?

Pa Bog ni samo nekdaj te pregrehe
tepel, on jo tepe tudi še dandanašnji. Te¬
pe jo pa tako, de se lahko za gotovo reče,
noben nečistnik in nobena nečistnica brez

160

kaznovanja ne ostane , pred ali poznej se
vsakimu in vsaki ta pregreha vtepa. Tepe
jo očitno in na skrivnim, tepe jo na duši
ali na telesu. Na telesu in po vnanjim jo
tepe z boleznijo, s križi in nadlogami. In
to je že posebna gnada, če Bog človeka
le z drugimi vnanjimi težavami, križi in
nadlogami tepe, — de ga s tem k spoz¬
nanju perpravi. Ali tudi s tem vsaciga
taciga tako pokori, de milo zdihuje in na
zadnje spozna, jest sim tega kriv, jest
sim to zaslužil s svojim grehi. — Ali ni
to grenko, strašno grenko terpeti v tem
spoznanji: jest sim tega sam kriv, tega
bi meni treba ne bilo. — Le zaupanje, de
to je pokora za moje grehe, de s tem se
človek čisti in za nebesa pripravlja, mu
tako terpljenje polajšuje.

Ali še hujši je, če Bog to pregreho
tepe na duši s svojim zapušenjem, de ta-
kimu grešniku ali nečistnici svojo gnado
odtegne, de oslepi in v pregrehi oterpne.
Marsikteri takih grešnikov je zavoljo ta¬
ciga zapušenja božjiga v svoji pregrehi
oterpnil, ob vso vero in upanje peršel, in
se časno in večno nesrečniga storil. In to

161

je nar hujši tepenje božje, kadar Bog
človeku svojo gnado odtegne, in ga tako
željam njegoviga serca prepusti.

Poglej po svetu, koliko jih je s to
šibo tepenih, — de so v ti pregrehi o-
slepljeni, in od Boga za maševanje željam
svojiga serca perpušeni, de v pregrehah
naprej žive, in svojih pregreh še ne spo¬
znajo ali spoznati nočejo. — Ali ni taka
slepota strašna šiba božja? — Kaj bi bilo,
ko bi tudi tebe kaj taciga zadelo ?

Ali ni to grozno nespametno, zavoljo
kratkiga veselja si gotovo časno, dostikrat
pa morebiti še večno maševanje in pokor-
jenje božje na glavo nakladati ? Oh kako
neumna je tedaj vsaka , ktera se temu
grehu vdaja, in to kratko minljivo veselje
za nekoliko časa vživa, de po tem pravič¬
nimi! in gotovimu maševanju božjimu v roke
pride, tukaj ali tam v večnosti, de se po
tem v grenkim, tudi dolgim, ali pa še celo
v večnim terpljenji zdihovaje in jokaje
pokori!

Zatorej nas opominja sv. aposteij
Pavel v svojim listu do Kološanov: „Mert-
vite svoje zemeljske ude, neči-

162

s t o s t, nesramnost, h u d o po ž e 1 e n j e,
zavolj kterih reči pride jeza bož¬
ja nad otroke, nevere“. — Ali ni
boljši poslušati sv. Pavla, tukaj mertviti
svoje ude, in jih ne vdati pregrešnim že¬
ljam, kakor pa z nečistostjo gotovo božje
pokorjenje in maševanje na se kopati ?

o)  Pomisli dalje, kako lepa in ime¬
nitna ja čistost, in kako gerdtt in ostudna
je nečistost.

Čistost je nebeška čednost, v nebe¬
sih per Bogu, per angeljih, per svetnikih
in svetnicah je doma; nebeško lepoto v
sebi ima; za tisto deklico, ktera jo. ima,
z nebeško lepoto navda , in jo povzdigne
nad vse stvarjene lepote, in jo stori lepši,
imenitniši in veliko več vredno, kakor vse
druge posvetne lepote.

Kaj so pač vse druge pozemeljske
lepote memo nje? — Kaj je lepota lic?
— Kaj je lepota zale postave, ali lepota
lišpanja v oblačilih ? — Nič druziga, ka¬
kor lepota zvenljive cvetlice na polji,
ktera dans raste in lepo cvete, proti noči pa
že vsahne in jutri že več mesta viditi ni,
kjer je stala. Vsa nje lepota ni nič proti

163

lepoti čistosti. — Kaj je srebro in zlato,
kaj so svitli biseri in dragi kamni ? —
Nič družiga, kakor prah zemlje in prazna
nečimernost, ktera ima le v človeških očeh
vrednost. —- Vsa njih vrednost se vred¬
nosti in imenitnosti čistosti primeriti ne da.

Lepe so zvezde, ki na jasnim po¬
nočnim nebu tako prijazno migljajo; lepa
je zarja, kadar se zjutrej čez hribe in
doline razliva, in prihod veličastniga solnca
naznanuje; še lepši je solnce, kadar se
v svoji blišeči lepoti na nebu povzdiguje,
in svojo svetlo luč čez ves svet razpro¬
stira; ali vse lepši, kakor vse to, je še
lepota čiste duše. »Poglej zvečer",
pravi sv. Hieronim, „na jasno nebo, na
kterim toliko svetlih zvezd v ne¬
izrekljivi lepoti igra; tode vsa
njih lepota se lepoti čiste duše
primeriti  ne  d a".

Zakaj tudi solnce bo otemnelo, in
zvezde bodo z neba padle, ali lepota
čistosti (kdor jo ohrani) ne bo nikoli
otemnela , in se nikdar nikoli ne zgubila.
— Nobena starost ne more njene lepote
manjšati; nobena bolezin je ne more vzeti;

164

tudi smert s svojo bledo roko nima nobene
oblasti nad njo, še trohnoba v černim gro¬
bu je ne konča. Tudi v grobu ti bo še
ostala, in k tvoji časti v grobu s tabo po¬
čivala. In kadar bo zapel trobentni glas,
in te poklical k tvojimi! Jezusu, kterimu
si s čistim sercam in čistim telesam zve¬
sto služila; se boš v prerojeni lepoti zbu¬
dila, in čistost se bo zopet nad tabo, ka¬
kor tvoja nar lepši lepota svetila. Vesela
boš svojimu ljubiinu Jezusu naproti hitela,
kterimu si v življenji svojo čistost daro¬
vala, in se zanjo iz ljubezni do njega serč-
no vojskovala. Vzel te bo k sebi v večno
veselje, tam ti bo tvoja perhranjena čistost
k nar veči časti: za Jagnjetam boš hodila,
in v plačilo svojiga serčniga vojskovanja
pesem pela, ktero bodo le tiste znale peti,
ktere so se tukaj na svetu s tabo vred
serčno in nepremakljivo za čistost vojsko¬
vale, in jo pred oskrumbo neomadeževano
ohranile. O blagor, stokrat in stokrat
blagor čisti duši!!!

Zato jo pa tudi sv. Duh sam pohvali,
ker v bukvah modrosti tako govori: „Ka-
ko lep je čist rod, ki se v čednosti

165

sveti; ker večen je njegov spomin,
pri Bogu in pri ljudeh hvalo ima.
— Kadar je pričujoč, ga posnema¬
jo; kadar pa zgine spred oči, po
njem hrepenijo; on nosi, kakor
p r e m a g o v a v e c, večno krono, ker
je preje) plačilo v boj i za čistost 4 '.

Sv. Bernard pravi:  „Kaj je d rajši
od čistosti, ona stori človeka a n-
gelja. Čist človek in pa angelj se
sicer razločita, tod e le po zveli¬
čanji, ne po čednosti. Srečnejši
so čisti angelj i, terdnejši v čed¬
nosti čisti ljudje".

In sv. Efrem pravi:  „0  čistost!
ti serce ra z ve seluješ, ktero tebe
im a: t i dušo k nebeškim rečem po¬
vzdiguješ, in kakor roža med du¬
šo in truplam cveteš, ter vse do¬
movanje z lepim duham napol nu¬
je š. Le v čistosti se sveti lepota
svetnikov brez madeža".

O kako lepa, imenitna in veliko vred¬
na je čistost! — Kako je vender to, de
ta nebeška lepota na svetu med dekli¬
cami tako malo prijatlic ima, ali če ktere

166

ima , kako slabe in nezveste prijatlice so
ji, kako hitro jo za kako perliznjeno be¬
sedo, za kako obljubo, za kako kratko
veselje prodajo, kako malo so perpravlje-
ne se zanjo vojskovati, ker je vender več
vredna, kakor vse lepote, bogastva, in za¬
kladi celiga sveta, več tudi, kakor lastno
življenje?

Nektere njene lepote ne poznajo,
druge so lahkomišljene, in v svojo veliko
škodo malo na svojo dušo in njeno vred¬
nost, in pravo lepoto porajtajo; še ne¬
ktere so pa tudi tako spridene in zgub¬
ljene, de jim tudi ta nar lepši lepota in
vrednost nič več ne dopade, de se raji,
same sebi in drugim v sramoto, v gerdim
blatu nečistosti pasejo; —' druge pa tudi
Bog tako tepe, in jih prepusti željam njih
serca, ker so se gnade stanovitnosti ne¬
vredne storile. — Zakaj to Bog stori, je
zgorej naznanjeno bilo.

O de bi tudi vse te vsaj iz tega,
kar jim je tukaj v premišljevanje podano,
lepoto, imenitnost in vrednost čistosti spo¬
znale, in se zanaprej serčno zanjo voj¬
skovale, de bi si vsaj spokorno čistost

167

perdobile, ako so si pustile nedolžnost
vzeti ! —■- Tudi spokorna čistost Bogu do-
pade, tudi spokornice Jezus z velikim ve¬
seljem sprejema, jim svojo posebno lju—
bezin skazuje, in jih z velikimi gnadami
obdaruje. To vidimo nad Marijo Magda¬
leno, Marjeto Kortonsko, Marijo Egiptov¬
sko , in na( t mnogimi drugimi, v kterih
življenji se bere, koliko lju beži n jim je
Jezus zavoljo njih resnične spokornosti
skazal, s kolikimi posebnimi gnadami jih
je obdaril , in k kolikimu veselju v nebe¬
sih jih je namenil.

De boš pa zanaprej nečistost v svoji
pravi podobi spoznala, in se je toliko bolj
bala in varovala, pomisli tudi, kako
gerda in ostudna je nečistost.  Saj
skorej ni mogoče njene ostudnosti prav
popisati. Kakor je čistost tako lepa, de
nji enake lepote ni na svetu, je pregreha
nečistosti tako gerda in ostudna, de nji
enake gerdobije in ostudnosti ni pod mi¬
lim nebam. So druge pregrehe, ktere so
ravno velike; ali kar ostudnost in na-
gnjusnost zadene, ta pregreha vse druge
preseže. Gerda in ostudna je sicer vsaka

pregreha, ali nagnjusna nobena tako ni,
kakor ta. Tako je ta pregreha ostudna
in nagnjusna, de jo še v misel vzeti, ali
jo po pravim imenu izreči, se vsaki po¬
šteni in pametni sramuje. Zavoljo tega
sv. Pavel pripoveduje, de se ta pregreha
med kristjani zavoljo njene nagnjusnosti
še ne sme imenovati. — Oh kako ostudni-
ga dela ta pregreha človeka, kteri se z
njo pregreši. Nobena mlaka človeka tako
ne ogerdi, in noben gnoj tako nagnjusniga
ne stori, kakor ta pregreha. ■— In kar je
še hujši, mlaka in gnoj človeka le po verhu
ogerdita; oskrumba tega greha pa gre do
belih kosti, kakor sv. Duh sam pravi po
pobožnim Jobu, rekoč: „Pregrelie tvo¬
je mladosti bodo tvoje kosti na¬
polnile, in v prahu ž njim počiva¬
le^.  — V grobu še bo nečistnica počivala
s svojo nagnjusnostjo, ako se poprej v
resnici ne spokori, in sodnji dan se bo v
vsi svoji ostudnosti pokazala. O kako
strašen bo njen spregled sodnji dan, ko bo
trobentni glas zabučal, in se bo zbudila,
in se vidila v vsi tisti gnjusobi, s ktero
jo je njena nečistost v življenji napolnila.

169

Kaj bo počela, kam se djala, ko bo vidila
svojo ostudnost in hudobijo odkrito pred
vsim svetam, in je perkriti tudi ne bo
mogoče? — Kako ji bo per sercu, ko bo
spoznala, de zdaj zanjo ni več spremenje-
nja, de bo zdaj vso večnost žela, kar j,e
v življenji sejala, namreč: ostudnost in ger-
dobijo ? — Strašna večnost bo to ! !

O nečistost! ti gerda, ostudna,—
nagnjusna, — nesramna pregreha, koliko
lepote si že spridila, koliko nedolžnosti
pokončala, koliko ljudi obojiga spola časno
in tudi že večno nagnjusnih storila! —
Ali je mogoče, de se še zljubi kakimu
človeku po tebi per toliki tvoji gerdobii in
ostudnosti ? — Ko bi te ljudje v vsi tvoji
nagnjusnosti poznali, gotovo bi se nobeni-
mu ne poljubilo po tebi hrepeneti. Ali ker
ljudje tvoje ostudnosti ne poznajo, in ti
sama hudoba pomaga ljudi slepiti, in jim
tvojo sladnost v serce vlivati , s svojo
sladnostjo omamiš serca in telesa ljudi, de
se ti vdajajo in v tvoje mreže letajo. —
Oh, reve! kako velike reve so in bodo ,
ktere se dajo zavolj tebe hudobnimu du-

Ang. varb.

,8

170

hu slepiti, in tvoji sladnosti omamiti in
vjeti ! ! !

De boš pa še bolj živo spoznala, in
se terdno prepričala , kaj taka deklica
zgubi, in kako gerdo in ostudno se pred
Bogam stori, ktera se z gerdim gre-
ham nečistosti oskruni, in lepoto čistosti
in nedolžnosti zapravi, poslušaj kako sv.
Ambrož uči. On je neki deklici takole pi¬
sal, in popisal škodo in ogerdenje, ktero
si je nakopala, ki je tako nesrečna bila,
de je v nečisti greh padla, in tako svojo
poprejšno čistost in nedolžnost zgubila:

„Tebi govorim, k tebi obračam
svoje opominj evanj e , ti zdaj iz
več vzrokov revna, usmiljenja
vredna stvar, ki si ime in čast de¬
vice zgubila.

Kje hočem začeti, kje konča¬
ti, ter ti tvojo zdanjo nesrečo
popisovati. Ali hočem popisovati
gnade, ktere si zgubila, ali te ho¬
čem milovati in žalovati nad ško¬
do, v ktero si zabredla?

Bila si devica v paradižu Go¬
spodovim, bila si nevesta  (nebe-

171

skiga ženina}  JezusaKristusa; — bila
si p r e b i v a 1 i š e sv. Duha; —- in ker
ti tolikrat povem: „bila si“ — te
že ta beseda.sili. ravno tolikrat
vdihniti, ker te opominja, de nisi
v eč, kar si bila.

Bila si v cerkvi kakor golob¬
ček, k t e r i zlate in sreberneperute
ima: — bila si, kakor svetla in
blisketavna zvezda v roki Gospo¬
dovi; in ni se ti bilo bati, ne vetra
ne oblakov, kteri bi te zamogli
omračiti ali zakriti.

Pa kakošno spremenjenje je
a daj pri tebi! —

Iz device božje si postala hu¬
dičeva nesramnica ; iz neveste
Jezusa Kristusa si se zaverženo
nesnago storila; — iz tempeljna
Gospodoviga si hlev gnjusobe in
iz prebivališa sv. Duha hudičeva
bajta postala. — Ki si poprej kot
golobček brez strahu okoli letala,
si moraš zdaj sama sebe sramo¬
vati, in če te kdo pogleda, kot

sova skrivati. Ki si poprej za-

8 *

172

voljo svoje čistosti, kot nar či¬
stejši zlato se b 1 i s k e t a 1 a; s i z d a j
zaničljiva postala, kot blato na
cesti. — Ki si bila poprej svetla
zvezda v roki Gospodovi, si zdaj,
kot iz neba padla, in v Černe og¬
lje spremenjena. Gorje tebi, reva!
gorje tebi, ki si toliko gnad in
časti v tako kratkim času v ne¬
sramni s 1 a d n os t i zapravila !“

Iz teh besedi svetiga in tako učeniga
moža Ambroža lahko živo spoznaš, ka-
kosna je lepota in vrednost duše pred
Bogam, dokler čisto in ponižno živi; vidiš
pa tudi, koliko zapraviš, in kako se oger-
diš, če čistost zapraviš, in nečisto živiš.

Pomisli dobro, in izvoli.,' ali ni boljši
umreti, kakor toliko lepoto, čast in vred¬
nost, zavolj kratkiga veselja in posvetniga
upanja v nesramni sladnosti zapraviti ?

6) Pomisli zdanjo in večno srečo či-
stiga nedolžniga življenja; in zdanjo in več¬
no nesrečo nečistiga življenja! —

Kako šrečna je čista, nedolžna
duša,  ktera Bogu vdana živi, to ti pove¬
dati in popisovati ni mogoče. — Le toliko

173

se zamore reči: če je mogoče na tem sve¬
tu vsaj nekoliko rajskiga veselja okusiti,
ga zamore le čista duša.

Zakaj ona ima vse tisto v sebi, kar
zamore človeka ne le nar bolj veseliga in
srečniga, ampak tudi Bogu nar bolj do-
padljiviga storiti. Čista duša ima nar veči
mir in pokoj v svojini sercu. Tistiga miru,
tiste pokojnosti in sladkosti v sebi nobeden
nima, in ne vživa, in tudi imeti in vživati
ne more, kakor ga vživa čista, nedolžna,
Bogu vdana duša. — Čista duša ima nar
veči lepoto v sebi: lepoto, ktera nikoli ne
zgine, nikoli ne zvene, nikoli ne strohni,
če je človek sam ne pokonča; — in ta le¬
pota je tolika, de nje enake pod milim ne-
bam ni. — Čista duša ima nar veči vred¬
nost v sebi, ker sv. Duh sam v sv. pismu
pravi, de vse, kar je imenitniga in časti-
vredniga, ne velja toliko, kolikor čista
duša. Ivaj zamore človeka bolj srečniga
in veseliga storiti, kakor vse te reči?

In te sreče, tega veselja ji nobena
rečneogreni: tistih nar večili in nargren-
kejših dušnih britkost in težav, ktere za
greham nastopajo v serce, in ktere člo-

174

veku nar bolj življenje grene, čista ne¬
dolžna duša ne pozna. — Kar pa druge
težave in britkosti tega življenja zadene,
ktere nobenimu ne perzanesejo, oh koliko
ložej jih prenaša, in voljnejši terpi, ker
ima mirno serce in ji Bog zavolj tega veči
gnade daje!

Kadar pa taka čista, Bogu vdana
duša pride na smerfno posteljo, in se ji
zadnja ura bliža, kako mirno in pokojno
se večnosti naproti ozira, ker nobena reč
je posebno ne teži, nobena reč jo posebno
ne skerbi. Kako z veselim zaupanjem svo-
jimu nebeškimu ženinu Jezusu naproti po¬
gleduje, kterimu je vedno v svojim življenji
zvesta ostala; — s kolikim veseljem ga
sprejme, kadar pride, in jo tjekej vzame
v svoje veselje, ktero ji je perpravil, ka¬
kor svoji zvesti nevesti in devici.

In kakšno veselje ji nebeški ženin
tamkej pripravlja? — Sv. Janez nam to v
skrivnim razodenji pripoveduje, ker pravi:
„l>evice bodo v nebesih za Jag-
njetam hodile, kamorkoli bo šel;
in bodo pele novo pesem pred se¬
dežem, ktere nobeden ne more p e-

175

ti, kakor le ti, kteri niso o gn ju¬
šen i z drugim spola na.

O kako srečne so čiste nedolžne du¬
še, tukaj in tam v večnosti!

O kako nesrečne so pa tiste
duše, ktere v ne čistosti žive! —
Tudi ta nesreča se tako popisati in dopo¬
vedati ne da, kakor je v resnici. — Se
ve, de svoje velike nesreče večidel tudi
tisti ne čutijo, in ne spoznajo, kteri so v
tem grehu zakopani; — ali to njih nesreče
ne zmanjšuje, ampak jo še povikšuje. Saj
tudi norci ne čutijo svoje nesreče, pa ven-
der vsaki pametni pravi: Boljši je vsaka
še tako huda bolezin, kakor norost. —
Ravno tako je tudi per takih nečistnicah.
One ne čutijo svoje nesreče in pogublji-
vosti, in vender vsaka pametna, dokler ima
pravo spoznanje, lahko in po pravici ter-
di: Boljši vsaka nesreča, vsako terpljenje,
tudi smert, kakor pa od Boga tako žapu-
šena biti, de bi v nečistost pervolila, ali
v nji živela. Pa ima prav; to je resnica:
boljši je vsako nesrečo, vsako terpljenje,
tudi smert prestati, kakor zapeljana biti,
ali nečisto živeti.

Oh kolika reva je taka, ktera se pu¬
sti zapeljati in nečisto živi! — Ona zgubi
ne le prijaznost in Ijubezin božjo, ona
zgubi tndi svojo nedolžnost in devištvo,—
zgubi svojo nebeško lepoto in čast, svojo
deviško vrednost za zmirej, nikoli več je
nazaj ni!

in to zavoljo kratkiga poželjiviga ve¬
selja.

Ona zgubi pa tudi mir in pokojnost
svojiga serca, zgubi tisti sveti raj, kleri-
ga je v svojim sercu imela, dokler od po-
željivosti in nečistosti ni nič vedila. —
Zaredile so se v njenim sercu mnoge zmot-
njave in skušnjave, kterih pred nikoli ni po¬
znala, nikoli ni čutila, in ktere jo zdaj
vedno nadlegujejo, in ji nepokoj in ža¬
lost delajo. Kača poželjivosti enkrat zbu¬
jena, nikoli več v nji ne počiva, in ji zmi¬
rej skušnjave in hudo nagnjenje napravlja ;
vedno vojskovanje mora imeti, če jo hoče
premagati.

Pot nedolžnosti, miru in lahkote
je zgubila: in pot pokore, pot truda, pre¬
magovanja in hudiga vojskovanja mora ona
zdaj nastopiti. — Červ vesti začne glo-

177

dati v njenim sercu, in ji pokoja nikoli
več ne da, de tako mirna in vesela nikoli
več ni, ko je pred bila. — Koliko pa dru¬
gih težav, britkost in križev ta greh za
sabo pernese, klerih našteti in narajtati ni
mogoče, ktere človeka ne zapuste, in ga
dostikrat vse življenje spremljajo, še smert-
Ho posteljo grene. — Oh kolikokrat mar-
siktera vse življenje, posebno pa še na
sniertni postelji zdihuje: zakaj sim bila
tako slepa, tako neumna, de sim kaj ta-
ciga storila ali dopustila! — To je kamen,
kteri take nar bolj teži!

Pa blagor še takim, ktere to vsaj
spoznajo in obžalujejo, in se z resnično
pokoro odpušanja grehov, in milosti božje
vredne store! Koliko jih je pa še takih,
ktere ta greh še tako oslepi in spridi, de
še tega ne spoznajo, v svoji norosti do
zadnjiga naprej žive, in brez prave po¬
kore umerjejo! — Oh kakšna bo in je njih
Večnost! Sv. Pavel pravi v listu do Efe-
žanov: „To namreč vedite in pre¬

mislite, de noben nesramnež, ne¬
čistnik nima deleža v kraljestvu

Kristusovim in Božjim. Ne dajte

8 **

178

se nikomur zapeljati s praznimi
besedami, ker za v olj tega pride
jeza Božja nad otroke nevere 4 ''.

Nečistnike in nesramnice bo Bog oj-
stro sodil, on sam bo njih strašni maše-
vavec.  „Oni bodo*, pravi sv. Janez v
skrivnim razodenji, „svoj delež imeli
v žveplenim jezeru, kar je druga
s m e rt 6 . — Kako strašna bo njih večnost!

Kako nesrečna je tedaj nečistnica tu-
kej, kako nesrečna je še le tamkej v več¬
nosti, če se pred ne spokori!

Nar ložej se srečni stan nedolžnosti
in nesrečni stan nečistosti primeri nedolž-
nimu stanu pervih staršev, dokler so v
raji bili, in pa poznejšimu nesrečnimu sta¬
nu, ko jih je bil Bog iz raja izpodil. Ka¬
kor pervi starši pred grehani, in dokler
so bili v raji, niso od nobenih težav nič
vedili, in so v miru, veselji in prijaznosti
božji živeli; tako dekle v stanu nedolžnosti
pravih grenkost življenja nič ne pozna,
ona ne ve, ali vsaj ne skuša tako zelo,
de je zemlja dolina solz. — Kakor se je
pa spremenilo pervim staršem po storjenim
grehu, po enakim se spremeni v duši,

179

ktera v greh nečistosti zabrede. Rajski
stan, t. j. srečni stan miru in veselja se
zgubi, in ternje skušnjav, zmotnjavin brh¬
kosti poganja, in ko je pognalo, vedno bo¬
de, vedno teži; nikoli človeku miru, ni¬
koli pokoja ne da. In to bodeče ternje
človek sabo nosi, to ga spremljuje na vsih
njegovih potih, to mu ves čas življenja do
smertne ure greni. Tako čuti taka po vsi
grenkosti, de je zemlja res dolina solza;
ali zakaj? — zato ker jo je greh v dolino
solza premenil. In tudi per nji je le greh
veselo, nedolžno življenje spremenil v gren¬
ko in solzno.

To so žalostni res solza vredni na¬
sledki posvetniga življenja. Tako se ji
godi, ktera Boga zapusti, in kakor Eva,
ki je raji kačo kakor Boga poslušala in ji
verjela, tudi raji svet kakor Boga in božje
namestnike posluša,  raji svetu verjame,
in se z njim peča!

Premisli in dobro prevdari, ali ni bolj¬
ši, vse prestati, vse preterpeti, vse zgu¬
biti, kakor tak srečen stan zavoljo krat-
kiga veselja, ali zavoljo posvetniga upanja

180

v nesramni sladnosti zapraviti, in si toliko
nesrečo nakopati?

Zatorej naj usmiljeni Jezus in nje¬
gova prečista devica vsako dušo obvaru¬
jeta takiga padca!

Ktera še ni padla v ta greh, naj te¬
daj čuje in moli, in neprenehama skerbi,
de temu grehu ubeži, in tako svoje lepote,
vrednosti in sreče ne zgubi.

Ktera je pa že padla v ta greh, in
svojo nedolžnost zgubila, naj saj iz tega
spozna, kako velika je ta pregreha, ker
človek zavoljo nje toliko škodo na svoji
duši terpi, in naj se k pravi pokori poda.

Blagor duši, ktera se z božjo po¬
močjo neomadežvano ohrani; zakaj veselo,
preveselo je, nedolžnost in devištvo imeti.
Ali žalostno in strašno pekoče je, po zgub¬
ljeni zdihovati.

O de bi tedaj dekleta saj iz tega
spoznale, kaj imajo, kadar imajo čisto,
nedolžno serce in telo, in kako veselo in
srečno je čistost in nedolžnost imeti: pa
tudi kako žalostno in strašno pekoče je,
po zgubljeni zdihovavati!

Vender pa vse to ni zavolj tega re-

181

ceno, de bi bile s tem nedolžne povzdig¬
njene, k lastninili dopadajenju in k prev¬
zetnosti napeljane; zmotene in v greli za¬
pletene pa poniževane in zaničevane; te-
muč zavoljo tega, de bi nedolžne zadobile
pravo spoznanje vrednosti čistosti in ne¬
dolžnosti, in resnični strah pred greham;
zmotene, zapeljane in nečiste pa dosegle
pravi zapopadek ostudnosti greha, svoje
pregrešnosti, de bi obudile žalost nad stor¬
jenimi grehi, in se podale k pravi pokori;
de bi tako oboje, perve po poti nedolžno¬
sti, in ponižnosti, druge pa po poti prave
pokore zveličanje dosegle.

--

Še nekteri

Pred vsim drugim imej pred očmi, in
nikar ne pozabi, čirnu si ua svetu.

Ha Boga in za nebesa  si  v S tv  ar  je¬
na;  t. j. de bi tukaj Bogu prav služila, in
tamkej v nebesih se per njem večno ve-

182

selila, to je namen, zavoljo kteriga ti je
Bog dušo in telo dal. — V nebesih imaš
tedaj svojiga praviga Očeta, v nebesih je
tvoje pravo domovanje; to ti Jezus pove,
ki te uči, de moraš v molitvi s temi be¬
sedami k Bogu klicati: „Oče naš, kteri
si v nebesih“. Kadar tedaj te besede
v molitvi izrekuješ, se spomni, Bog je
tvoj pravi Oče; in on je v nebesih, in per
sebi v nebesih želi imeti tudi tebe, svojiga
otroka.

Za Boga je vstvarjeno tudi tvoje ser¬
ce. — Sv. Avguštin pravi: „Naše ser¬

ce je nepokojno, dokler ne bo v
Bogu počivalo".  — Premisli dobro te
besede sv. Avguština; in spoznaj iz njih,
de bo tudi tvoje serce nepokojno, dokler
ne bo v svojim Bogu počivalo; to je: tudi
tvoje serce ne bo veselo in srečno, dokler
se ne bo k Bogu obernilo, njemu služilo,
in se tako vredniga storilo, njega samiga
v nebesih za plačilo prejeti, in v njegovi
ljubezni na večne čase počivati.

Desiravno tedaj tvoje serce po mno¬
gih rečeh hrepeni, po dopadajenji, časti,
lepoti, bogastvu, in Bog ve, po čimur še

183

vse; vender, ko bi ti tudi dano bilo vse
to imeti in vživati, kar serce poželi, in še
več, bi vender v vsih teh rečeh ne vži-
vala praviga miru in prave zadovoljnosti.

In zakaj ne? — Zato ker je za Boga
samiga vstvarjeno, — za neskončniga, za
nar lepšiga in nar ljubeznjivšiga Boga! —
Kako je tedaj mogoče, de bi take prazne,
nečimerne in v primeru z Bogam nič vred¬
ne reči napolnile, in umirile serce, ktero
je za tako veliko, imenitno bogastvo v-
stvarjeno!

To je ravno tako, kakor ko bi kdo
hotel nezmerne brezne z eno kapljo vode
napolniti. Ali bi ne rekel vsaki, to je ne¬
umno, to ni mogoče ? — Glej, ravno tako,
in še bolj nespametno dela vsaka, ktera
svojiga veselja in svoje zadovoljnosti le v
posvetnih rečeh iše, in meni, de bo s ta¬
kimi malovrednimi, minljivimi rečmi napol¬
nila svoje serce, ktero je vender-le za ne-
zmerniga, neskončno lepiga in Ijubiga Boga
vstvarjeno in namenjeno. Take minljive,
posvetne reči le omamijo serce, in na vi¬
dez umirijo in ovesele: ali prave stanovit-

184

ne zadovoljnosti in miru nikoli ne morejo
dati.

O kako nesrečne so tedaj take reve,
ktere le po takih rečeh hrepene, jih išejo,
in tudi vživajo; per tem pa serce vender
le prazno in nepokojno pušajo!

Pa ho morebiti inarsiktera mislila, saj
so take vender le dostikrat vesele in za¬
dovoljne! — Ali pomisli, kakšna je njih
zadovoljnost? Njih zadovoljnost je le o-
mamljena in le na videz. — Saj je bil tudi
zgubljeni sin, ko je enkrat premoženje svo-
jiga očeta zapravil, zadovoljin, in se sreč-
niga štel, de se je smel z Iušinami nasi-
tovati, ki so jih svinje jedle; ali kdo ga
bo zavoljo tega v resnici srečniga imeno¬
val? — Tako se tudi take, ktere so ljn—
bezin nebeškiga Očeta s posvetnim živ¬
ljenjem zapravile, srečne štejejo, de za-
morejo s takimi Iušinami in otrobi posvetne
nečimernosti svoje serce napolniti; — ali
kdo jih bo zavoljo tega srečne imenoval?
— To nobenimu na misel ne pride, — go¬
tovo tudi tebi ne.

Ti pa nikar ne hrepeni po takih ne-
čimernih posvetnih rečeh, ktere k tvoji

185

pravi sreči kar nič ne perpomorejo, ktere
tvoje serce le mamijo, in le na videz ve¬
sele; v resnici te pa od nar veči dobrote
in lepote, namreč od Boga odvračujejo in
J °čijo, in ti na zadnje veliko grenkost in
nepokojnost napravljajo.

Tega iši in hrepeni pred vsim drugim
po tem, za kar si vstvarjena, po-Bogu in
P° njegovim kraljestvu, in vse drugo, kar
ti je k tvoji pravi sreči potrebno, ti bo
Bog dodal. To ti Kristus sam zaterduje,
ker pravi: „Išite nar poprej božjiga
kraljestva in njega pravice, in vse
drugo  vam  bo  p er  v.eženo“» — In za¬
nesi se terdno na njegove svete besede,
spolnil bo vse, kar ti s temi besedami o-
beta, vse, kar je k tvoji pravi sreči po¬
trebno, ti bo pervergel.

Iši tedaj pred vsim drugim Bo¬
ga, to je njegove časti,  de vse, kar
storiš, storiš zavoljo njega, ker si zanj v-
stvarjena, in k njegovi zmirej veči časti;
de želiš, de bi bil v vsi h tvojih delih le
Bog in njegovo presveto ime posvečeno.
K temu te Jezus opominja, ki te uči vsaki
dan,  in v nar pervi prošnji moliti: „Po-

186

svečeno bodi tvoje ime“. — Kakor
je po Jezusovim povelji ta perva prošnja
„Očenaša,“  tako mora ta perva želja
tvojiga serea biti.

Iši pa tudi božjiga kraljestva,
to je, večniga zveličanja,  tudi za
tega si vstvarjena, de bi bila namreč že
tukaj božjim služabnicam in prijatlicam per-
šteta, in enkrat v večnosti med izvoljene
božje vzeta. — To naj bo druga, ravno
tako velika želja tvojiga serca. Tudi k
temu te Jezus opominja, ki te uči moliti v
drugi prošnji v Očenašu: „Pridi k nam
tvoje kraljestvo*.

In glej, to oboje, nar imenitniši in
boljši željo svojiga serca boš dosegla, če
boš skerbeia in si perzadevala, v vsi h re¬
čeh Bogu dopasti, le božjo voljo spolno-
vati. Ako boš božjo voljo v vsih rečeh spol-
novala, boš živela za Boga, in Bogu v čast;
boš zadobila božje kraljestvo tukej in v
večnosti; tukej bo Bog s tabo, in njegova
gnada in njegov žegen, boš prijatlica bož¬
ja, in nebeški Oče te bo imenoval svojo
dobro hčer; tamkej v večnosti se boš per
njem v nebeškim veselji večno veselila, in

187

ga večno vživala. — Zato te Jezus opo¬
minja, in uči v tretji prošnji v Očenašu
Moliti in prositi: „Zgodi se tvoja  vo-
1  j a“.

Ker tedaj s spolnjenjem svete božje
volje vse dosežeš, kar Bog od tebe želi,
in za kar te je Bog vstvaril; mora tudi to
nar veči in nar imenitniši skerb tvojiga živ¬
ljenja biti, namreč, kako de bi v vsih re¬
čeh božjo sveto voljo spolnovala.

Vedi tedaj, in zapiši si globoko v
svoje serce, za zdaj in za vselej: Nar
perva, nar veči, nar i m e nit n iš i, in
nar poglavitnimi skerb in perzade-
vanje tvojiga življenja, skerb čez
vse druge skerbi naj bo ta: de bi
zainogla, zmirej bolj in v vsih re¬
čeh božjo voljo s polno vati. Božja
volja naj ti bo čez vse.  — Tako boš
živela po svojim lepim namenu, za kteriga
te je Bog vstvaril, boš živela za Boga,
in za svoje zveličanje, boš vesela, srečna,
boš vse bogastva in lepote v veliko obil-
niši meri imela, kakor ti jih svet dati za-
more. O blagor tebi! stokrat in stokrat
blagor tebi!!!

188

Ali, ker spoznaš, kako je človek slab,
in veš, de naše perzadevanje brez gnade
božje nič ne velja, in nič ne zda, moraš
vsaki dan za to gnado prositi. Tudi k temu
te Jezus opominja, ki te uči moliti in pro¬
siti v Očenašu : „X)  a j nam dans naš
vsakdanji kruh“,  t. j. daj nam dans
vse, česar za svojo dušo in za svoje telo
potrebujemo.

Kakor pa mora ta skerb tvoja nar
perva in nar veči biti, tako naj bo tvoj
nar veči strah ta: z greham, posebno s
smertnim Boga žaliti, in Bogu se zameriti.
— Greh je nar veči nesreča človekova,
tedaj tudi tvoja. — Greha se bolj boj,
kakor vsaciga druziga zlega. Zato te Je¬
zus uči moliti in prositi: „In ne vpelji
nas v skušnjavo; t e m u č reši  nas
h u d i g S temi besedami prosimo Bo¬
ga , de bi Bog tudi nevarnosti greha od
nas odvernil, ali saj nam moč dal,  skuš¬
njave in nevarnosti premagati, de bi tako
greha obvarovani, in taciga zlega rešeni
bili.

Ge te pa vender kaka skušnjava pre¬
moti, in ti padeš v kaki greh, in razžališ

189

svojiga ljubiga Boga, prosi ga brez odla¬
šanja odpušenja. Pa saj se vsaki dan kaj
pregrešimo, kdo je brez greha na svetu?
Zato nas Jezus uči, de Očenašu tudi to
perstavljajmo : »Odpusti nam naše

dolge, kakor tudi mi odpušamo
svojim dolžni  kam", — t. j. nebeški
Oče! odpusti nam grehe, kakor smo tudi
wi perpravljeni, vsim odpustiti, kteri nas
razžalijo !

Poglej, kako nas Jezus v ti kratki
in lepi molitvi uči: čimu smo na svetu,
kje je naš pravi Oče, kje naše pravo do¬
movanje; kaj morajo biti nar perve in nar
v-eči želje našiga serca, — kaj naša nar
veči skerb, — kaj naš nar veči strah;
in kterih reči moramo Boga nar bolj pro¬
siti ? —

Spomni se zavoljo tega tudi vselej ,
kadar to lepo molitev moliš, vsiga tega,
kar ima ona v sebi, česar te Jezus ž njo
opominja in uči.

Kadar jo tedaj moliš, in praviš:
»Oče naš, kteri si v nebesih",  se
spomni: de te Jezus uči, de je nebeški
Oče tvoj pravi Oče, in de so nebesa tvoja

190

prava domačija, in de se zdaj, ki to mo¬
liš, z živo vero in s terdnim zaupanjem
k njemu obračaš, in poterdiš , de si tega
prepričana, in de zavoljo tega tvoje serce
po njem, in po svoji pravi domovini, po
nebesih hrepeni.

Kadar moliš: ^Posvečeno bodi
tvoje ime. Pridi k nam tvoje kra¬
lj estvo“,  se spomni: de te Jezus s tema
pervima jdvema prošnjama opominja; de
morajo tvoje perve in nar veči
želje te biti: pred vsi m drugim
Boga in njegoviga kraljestva, to
je, božje časti in zveličanja svo¬
je duše iskati;  in de ti zdaj s temi
besedami ravno želje in prošnje k Bogu
pošiljaš, de bi ti in vsi ljudje to res
storili.

Kadar moliš: „Zgodi se tvoja
v o 1 j a“, — se spomni: de te Jezus s to
prošnjo opominja, de mora nar veči
skerb tvoja ta biti, de bi zamogla
vselej in v vsili rečeh božjo voljo
na tanko spolno vati,  in de ti zdaj
s temi besedami ravno željo in prošnjo
k Bogu pošiljaš, de bi res ti in tudi vsi

191

ljudje nar bolj skerbeli in si perzadevali,
božjo voljo vselej in vsili rečeh na tanko
spolnovati.

. Kadar moliš: „Daj nam da n s naš
vsakdanji kruh; odpusti nam naše
dolge, kakor tudi mi odpušamo
svojim dolžnika  m“, se spomni: de
le Jezus s lema prošnjama uči: kaj Boga
nar bolj prosi, namreč: vsakdanjiga
dušniga in telesniga kruha;  to je,
vsih gnad, ktere so tebi vsaki dan za dušo
'n telo potrebne; in odpušenja naših
dolgov ali grehov.  Prosi pa tudi res
s sercam per teh prošnjah za vse to. Ali
nikar ne pozabi, kaj Jezus perstavi per
prošnji za odpušenje naših dolgov alPgre-
hov, namreč: Kakor tudi mi odpuša-
nio svojim dolžni kam,  to je tistim ,
kteri so nas razžalili. Bodi tedaj tudi res
perpravljena odpustiti svojim sovražnikam,
'n rada odpušaj; prenesi in perzanesi, ako
le kdo razžali, de se ne boš s temi bese¬
dami Bogu lagala, in božjiga maševanja
na se klicala.

Kadar moliš: „In ne vpelji nas v
skušnjavo; temuč reši nas hudi-

192

ga^, se spomni: de te Jezus s tema dve¬
ma prošnjama opominja: de moraš nar
v e č i strah imeti pred greh a m, po¬
sebno pred smertnim,  de se moraš
greha nar bolj bati, in nar bolj želeti
njega rešena biti; in de s temi besedami
tudi svoje želje in prošnje k nebeškimu
Očetu povzdiguješ, de bi te celo nevar¬
nost in skušnjav greha varoval, ali ti saj
moč dal, jih premagati; in te posebno
greha, pa tudi drugih zlegov rešil, kadar
niso tvoji duši k zveličanju.

In kadar rečeš: „Amen“,  naj ta
beseda globoko v tvojim sercu zadoni, in
se njeni glas po vsim sercu razlega, ka¬
kor poterjenje vsiga tega, kar si v Oče-
našu molila in prosila; naj tedaj tudi serce
poterdi, kar ta beseda pomeni; namreč:
de so to res tvoje serčne misli, želje in
prošnje proti Bogu, kter§ si po Jezusovim
povelji in nauku v molitvi Očenaša Bogu
zročila in priporočila.

Glej tako moli Očenaš, tako misli,
želi in prosi Boga, kadar izrekuješ nje¬
gove prošnje; tako bo ta Gospodova mo¬
litev , kakor on sam, ki jo je zložil, luč

193

tv °jiga serca, in kolikorkrat jo boš
molila, se bo vnovič v tvojim , sercu po¬
svetilo , in vnovič ti bo prav živo pred
dušne oči stopilo, kaj moraš nar bolj
teleti, skerbeti, prositi in sebati.

Pa ne samo pred oči ti bo vse stopilo,
temuč v ponižni prošnji, se bo v ti molitvi
tvoje serce s samimi Jezusovimi besedami
k nebeškimu Očetu povzdignilo, in ni mo¬
goče, de bi Bog ne porosil in ne poterdil
z  nebeško roso svoje gnade in svojiga
blagoslova želja in prošenj, ktere se po
Jezusovim nauku v tvojim sercu vzdiguje¬
jo, in se v njegovi sveti volji uterditi
hočejo.

De se boš pa ložej Boga deržala, in
z a svoje zveličanje prav skerbela,
si vtisni naslednje nauke v serce,
in se po njih ravnaj:

1) Ko se zjutrej zbudiš, naj bodo
tvoje perve misli per Bogu, kakor je zdih-
n il že kraljev prerok David: „Zgodej
se k tebi zbudim".  Tudi ti se pokrižaj,
izreci prav pobožno nar slajši imeni „J e-

Ang. varb,

194

z us in Marija", in zdihni: „Moj Je¬
zus! moje vse! Ti si moj, jest naj
vsa tvoja bom, tebi se izročim. —
Tebi darujem vse misli, želje, be¬
sede, djanje, terpljenje, vsako
stopinjo dariašnjiga dne. Naj bo
vse k tvoji veči časti". — Nikar se
ne mudi dalje v postelji, temuč hitro vstani,
in se navadi v tem se premagovati, de s
tem premagovanjem pervi dar Bogu per-
neseš, in de z nepotrebno pomudo mnogim
skušnjavam priložnosti ne daš.

2) Kadar vstaneš, se hitro obleci,
in med oblačenjem oberni svoje oči proti
nebu, ali na kako sveto podobo, ktero per
postelji imaš, in prosi Jezusa, de bi tudi
tvojo dušo z lepimi čednostmi, posebno
pa s čistostjo in ponižnostjo oblekel. Zato
zdihni med oblačenjem: „T i pa, o Je¬
zus! obleci mojo dušo z lepimi
čednostmi, posebno s ponižnostjo
in  s čistostjo'*, ali pa: „Ogerni revno
dušo z zavetjem svoje svete gna-
de, de bo sovražnikov obvarovana,
in de bom s čisto dušo in s čistim
telesam tebi služiti  mogla".

195

S)  Kadar se oblačiš, se tako sra-
možljivo obnašaj, kakor se bere od sv.
Frančiška Salezijana, kteri se je tudi ta¬
krat, kadar je bil sam, tako previdno
oblači], preoblačil in slačil, kakor de bi
bilo polno ljudi okoli njega. —- Imej pa
sramožljivo in ponižno obleko, in obleci
Se  tudi sramožljivo , de boš spodobno na¬
pravljena hodila; očitne se nalaš nikar ne
delaj, temuč vselej sama sebe po svoji
Moči spodobno zakrivaj.

4) Ne hodi iz stanice, in se z ni¬
komur ne zgovarjaj, dokler nisi sramož-
Ijivo in zadosti spodobno oblečena.

o) Ko si oblečena, preden greš na
•svoje delo, poškropi se z žegnano vodo,
poklekni pred podobo križaniga Jezusa in
opravi jutranjo molitev.  Ako ti je
n ' mogoče vse opraviti; — moli, če več
fle moreš, vsaj en Očenaš in eno Ce-
senasimarijo prav s pobožnostjo , ali pa
reci pobožno: „Verujem, de si ti, o
Jezus! tukaj pričujoč, in te molim
v  ponižnosti. Zahvalim te, de si
Mi dal še današnjiga dne doživeti.

Veliko mojih bratov in sester

196

je to noč p o m e r 1 o, in so že sojeni;
meni pa je še ta dan, dan g n a d e
milostljivo dodeljen, de še k  a mo¬
re m pokoro delati, in si nebesa
služiti; morebitije zad n j i m oj iga
življenja. — Ti si mi ga dal, tebi
naj bo darovan; tebi darujem vse
svoje misli, želje, besede in dja-
nje, vse svoje stopinje in terplje-
nje k tvoji veči časti, — v za¬
hvalo za vse gnade, za pokoro
svojih grehov, — inv perdoblje-
nje novih gnad. Vse hočem iz lju¬
bezni do tebe storiti; vsiga greha
se iz ljubezni do tebe s k er b no va¬
rovati. — O Jezus, podpiraj me s
svojo močno gnado! O M a rij a, moja
ljuba mati, varuj me in brani me
pred vsakim sovražnika m moje
duše! — Sv. angelj var h, sprem¬
ljaj me na v si h mojih potih; tebi
se perporočimin z r o č i m. — Zač¬
nem dan v imenu Jezusa in Ma-
rije“. — Nikoli se ne zgovarjaj , kakor
de bi ti nemogoče bilo vsaj nekoliko mo¬
liti, sto kratko pomudo se nič ne zamudi.

197

Človek, kteri brez molitve nastopi trud
dneva, je kakor vojšak, kteri gre brez
orožja nad sovražnika; oba slabo začneta,
pa bota tudi oba slabo končala; oba bota
v nevarnosti premagana.

6) Zatorej molitve nikdar v
svojim  živ  1 j e n j i ne  o p uš  a j , ako no¬
češ tudi ti od Boga zapušena, in v grehe
zapletena biti. Kakor se telo brez živeža
ne more per moči ohraniti, temuč slabi,
pojema in omaga; tako se tudi duša brez
molitve ne more vojskovati, temuč slabi,
omaga in se skušnjavam in grehu vda.

7) Ali moli vselej s pobož¬
nostjo  in  z a m e r k 1 j i v o s tj  o;  spom ni
se, de se per molitvi s samim živim Bo-
gam pogovarjaš, pri tebi je, na te gleda
in te posluša.

8) Zavoljo tega ne začenjaj svojih

molitev lahkomišljeno in raztreseno; te¬
muč pr i p r a v i s v o j e s e r c e k m o 1 i t v i,
kakor že sv. Duli opominja v bukvah mo¬
drosti: ,,Pred molitvijo pripravi

svojo dušo in ne bodi kakor člo¬
vek, kteri Boga skuša!"

Perpravljaj se pa tako : Pomisli nar

198

poprej , iz kakšniga posebniga namena
bos molila, ali misliš Boga kake posebne
gnade prositi, ali se zanjo zahvaliti i. t. d.,
de boš vedila, žakaj de moliš, in v kako-
šen namen svoje prošnje obračaš, sicer bo
tvoja molitev le rabotna, ali tje v en dan.
— Poklekni na tak kraj, kjer te ne mo¬
rejo vnanje reči toliko motiti, in te raz¬
tresati. Po tem si živo pred oči postavi,
kakor de bi vidila nebesa odperte, in Bo¬
ga na njegovim veličastnim tronu sedeti,
obdaniga od angelov in svetnikov. Skleni
se- tedaj v duhu z angeljci in svetniki, in
želi ž njim vred Boga častiti in moliti.

9) Moli počasi,  izrekuj, če tiho
moliš, saj v sercu vsako besedo, in misli
na to, kaj moliš,  de ne bo Bog tudi
čez tebe tožil, kakor čez Jude, rekoč:
„To ljudstvd me z ustnicami časti,
njih s e r c e j e pa daleč  od  men  e“. —
Oe se kaj raztreseš, obžaluj in svoje
misli spet zberi.

Dobro je, se čez dan, s kakimi krat¬
kimi zdihljeji k Bogu oberniti; kakor: „J e-
zus, usmili se me !“ — »J  e z u s, nikar
me ne z a p u s t i!“ — „V tebe, oJezus,

199

imam .vse zaupanje!* — „Tebe lju¬
bi m, in te /. m i r a j bo 1 j 1 j ubiti že¬
lim*.— „0 d e bi te nikdar razžalila
ne b i 1 a!“ — „0 d p u s t i mi m oj e gre¬
li e* „p omagaj m i“, i. t. d.

10) Kadar moliš angeljsko če¬
šenj e, se spomni, de nas opominja ve¬
like dobrote včloveeenja Jezusa Kristusa;
de moramo tedaj per tej molitvi hvaležno
se spominjati te velike dobrote, in ž njo
Marijo prositi, de bi ona za nas prosila,
de bi ne bilo Jezusovo včlovečenje za
nas zastonj.

11) Ako ti je mogoče, pojdi
vsaki dan,  ali vsaj kadar ti je mogoče,
ali perpušeno, k sv. maši.  Sv. Franči¬
šek Salezijan pravi: „S v. m a š a j e s o l n-
c e d u h o v n i g a življenja, in serce
pobožnost  i“.

Tudi k sveti maši se perpravi,
preden se začne. Misli si, kakor de bi
stala na gori Kalvarii, kjer se je Jezus
za nas na križi daroval , in prosi Boga
gnade, de bi zamogla deležna biti sadu
sv. maše. — Naredi namen,  zavoljo
kteriga to sv. mašo Bogu darovati želiš.

200

— Saj iinaš niarsikake potrebe, za ktere
ti je posebno treba prositi, — Moli  per
sv. maši ne samo  za  se,  ampak tudi za
druge: za nedolžne in spokorne, za pra¬
vične in grešnike; posebno za tiste, ki so
v velikih nevarnostih, težavah, skušnjavah
ali bolečinah; — ali ki so na smertni po¬
stelji; ali za te, ki mislijo ravno kak ve¬
lik greh storiti; in pa za duše v vicah.

Začni sv. mašo  z grevengo čez
svoje grehe. — Per sv. evangelij o-
budi  živo vero v Jezusove nauke, in skle¬
ni, se zvesto in serčno po njih ravnati. —
Per darovanji  daruj tudi ti svoje serce
Jezusu, in ga prosi: kakor bo on kruh in
vino v svoje sveto telo in svojo presveto
kri spremenil, de naj tudi tvoje serce tako
spremeni, de bo njemu dopadljiv dar. —
Per povzdigovanji  obudi živo vero v
Jezusovo pričujočnost, in moli ga na al-
tarji pričujočiga; obžaluj svoje grehe, in
daruj sveto Rešnje Telo in sveto Rešnjo
Kri nebeškimi: Očetu v počešenje njegove
božje časti, v odpušenje svojih grehov, v
zahvalo za vse dobrote, in v perdobljenje
vsili potrebnih gnad. Per zavživanji

201

želje obudi, de bi tudi ti vredna bila Je¬
zusa prejeti, in če si brez sniertniga gre-
lm, ga prosi, de bi saj na duhovno vižo
peršel v tvoje serce. — Konec  sv. maše
zahvali Boga za to gnado, de si bila de¬
ležna te sv. daritve, in prosi ga odpušanja,
kar si se kaj med to sv. daritvo z raz¬
tresenostjo, ali sicer pregrešila.

Ce pa včasih zavoljo povelja svojih
prednikov, ali zavolj opravil ne smeš k
sveti maši, nikar ne godernjaj; zakaj s
pokoršino do prednikov se tudi Bogu služi,
dostikrat bolji, kakor z daritvo sv. maše.
Takrat se pa v duhu k sv. maši podaj, in
se z željami skleni s temi, ki so per sv.
maši.

12) Prejemaj večkrat v letu zakra¬
menta sv. pokore in sv. Rešnjiga Telesa;
nar boljši podpora sta nam v naši slabo¬
sti. Sv. Jožef Kopertinec pravi: „Kjer
Bog večkrat prebiva, tam sovraž¬
nik božji nemore stanovanja  imeti*.

Ali če hočeš velikih gnad teh zakra¬
mentov deležen biti, moraš skerbeti, de ji
vselej vredno prejmeš. — Zatorej:

Kar spoved tiče,  pomisli: de ti

9 **

202

bo Bog perzanesel, in de te ne bo ojstro
sodil, če boš ti sama sebe ojstro sodila,
in se per spovedi prav obtožila. Zatorej
vselej preden greš k spovedi, Boga gnade
prosi, de bi zamogla svojo spoved prav
opraviti, namreč: prav se spoznati, —
serčno obžalovati — in čisto se spove¬
dati; — ker brez serčniga obžalovanja,
brez terdniga sklepa, in brez odkritoserč-
nosti tvoja spoved nič ne velja.

Perpravljaj se po tem k spo¬
vedi tako:  Nar pred sprašuj skerbno

svojo vest; — obudi serčno grevengo nad
svojimi grehi, in prosi Boga odpušanja; —
terdno skleni zanaprej novo življenje začeti,
in greh in grešne priložnosti zapustiti, ko
bi te še tolikanj težko stalo. Per spove*-
di pa se obtoži vsih svojih grehov, po¬
nižno in odkritoserčno, brez perkrivanja,
brez zgovorov, brez polepšanja in brez
tajenja.

Kar obhajilo tiče:  Perpravi se
tako: Obudi živo vero, — terdno zaupa¬
nje, — gorečo ljubezin, — serčno hrepe¬
nenje po Jezusu v sv. Rešnjim Telesu pri-
čujočimu. — Premisli nekoliko veliko lju-

203

bezin Jezusovo, kteri ni samo za te ter-
pel in umeri; ampak še sam k tebi pride,
se s tabo skleniti hoče, de bi te varo¬
val, podpiral, vnemal k vsimu dobrimu, in
te v svoji ljubezni srečno storil; de se bo
tedi v tvojim sercu toliko veči ljubezin do
njega vnela. — Perstopi po tem s poniž¬
nostjo in z gorečimi željami do Jezusa k
sv. obhajilu.

Po sv. obhajilu pa moli Jezusa v tebi
pričujočiga; serčno ga zahvali za to ve¬
liko gnado; — daruj se mu popolnama
vso; — spomni se njegoviga terpljenja,
in njegove britke smerti; — in prosi ga
Potrebnih gnad. — Prosi ga, ne samo en¬
krat, ali dvakrat; ampak večkrat k njemu
zdihuj, in prosi posebno tistih gnad, ktere
so k tvojimu poboljšanju nar bolj potreb¬
ne. Celi dan nikar ne pozabi Jezusa, kte-
r iga si prejela, zdihuj k njemu, in ga pro¬
si, de naj per tebi ostane in te podpira;
— posebno pa, de naj ti da gnado sta¬
novitnosti v dobrim, in v ljubezni do nje¬
ga do konca življenja.

Zanaprej pa te zadobljene gnade per
tebi zares ne smejo brez sadu ostati, te-

204

muc skerbi, de boš te gnade v dobro o-
bernila in kaj sadu pernesla.

13) Cez dan berzdaj svoje oči, svoje
ušesa, svoje usta, včasih tudi v perpuše-
nih rečeh, in zatajuj se v svoji radoved¬
nosti; tudi per jedi in pijači si včasih kak
grižljej ali kak požirk perterguj, le zavoljo
tega, de se navadiš v majhnih rečeh se
premagovati; Iožej ti bo se po tem prema¬
gati, kadar bo hujšiga vojskovanja ali pre¬
magovanja treba. — Sploh pa bodi per
jedi in pijači zmerna, in varuj se tistim
peršteta biti, od kterih sv. Pavel govori,
rekoč: „Kterih Bog je trebuh a ,  — t.
j. kteri le mislijo, kako bi svojiinu pože¬
ljivima mesu stregli. — Od tih sv. Pavel
pravi, de so sovražniki Kristusoviga križa,
t. j. sovražniki vsaciga zatajevanja samiga
sebe, in zamorovanja spačeniga mesa; —
in perstavi: „Njih konec je pogub¬
ljenj e“.

14) Tudi zvečer ne hodi spat,
dokler nisi večerne molitve opra¬
vila.  — Bog je vreden, de se zvečer da-
rivca vsih dobrot spomnimo, in se mu
zanje vsaki dan zahvalimo. Zatorej pre-

205

den greš k počitku, poklekni in zahvali
Uoga za vse gnade in dobrote, kar si jih
čez dan na duši in na telesu prejela. —
Sprašaj svojo vest, in premisli, kako si
dan obernila, in koliko in v čim de si se
pregrešila. — Obudi grevengo čez storje¬
ne grehe, prosi ga odpušenja, in terdno
skleni, de se hočeš drugi dan bolj skerbno
greha varovati. Zroči mu vse svoje dela
in opravila, položi jih v nar slajši serce
Jezusovo, in prosi ga, de bi on s svojo
ljubeznijo in s svojo drago kervjo očistil
in nadomestil, kar je per tvojih delih kaj
pomanjkljiviga! — Perporoči svojo dušo in
telo v varstvo nar ljubeznjivših sere Je¬
zusa in Marije, pa tudi angelu varhu, de
bi te varovali vsili dušnih sovražnikov;
prosi jih, de bi te blagoslovili.

Potem se pokropi z žegnano vodo,
sleci se hitro in sramežljivo, in podaj se
k počitku. Med slačenjem zdihni: „0

Jezus, sleci tudi mojo dušo v siga
greha in vsili hudobnih nagnjenj
in poželenj, kteresotebi z o perne".

Kadar se uležeš, zdihni: „Gospod,
v tvoje roke zroči m svojo dušo in

206

svoje telo", in glej, de boste tvoji zadnji
besedi, preden zaspiš: Jezus in Marija.

Če ne moreš zaspati, pa še nekoliko
v postelji moli, de zaspiš. Če se po noči
zbudiš, spomni se precej Boga, in angela
varha, ktera oba čujeta nad tabo, in zdihni
k njima; ali pa se .navadi vselej nar slajši
imeni: „Jezus in Marija“  v sercu in v
ustih imeti. Tako boš živa in tudi mertva
v Jezusu spala in počivala.

loj) Preden zjutraj greš na svoje
delo, ali med potjo stori dober namen;
to je, obudi v sebi želje in sklep, de boš
vse, kar boš dans delala ali terpela, iz
ljubezni do Boga in iz pokoršine do nje¬
gove svete volje delala in terpela; tako
bodo tvoje dela in opravila posvečene, in
tebi v zasluženje perštete, ker bodo za¬
voljo Boga storjene. — Ako pa opustiš
dober namen storiti, se zastonj trudiš,
tvoje dela nimajo za te ne žegna božjiga,
ne zasluženja, ker jih nisi zavoljo Boga,
ampak zavoljo sama sebe, ali pa zavoljo
sveta storila. Kakor je sv. Peter na Je¬
zusove besede mreže na lov vergel, začni
tudi ti svoje delo v imenu Jezusovim.

207

16) Delaj rada, in opravi vsako
delo hitro in natančno, in ne mudi se
z nepotrebnim pogovarjanjem ali postopa¬
njem; ker s tem dragi čas zapravljaš, delo
mudiš, in mnogim mislim in skušnjavam
perložnost daješ. Zato se rada doma derži,
in ne imej tudi med svojim spolam veliko
prijatelje.

17) Med delam ob er ni včasi
svoje oči in svoje serce k Bogu  in
mu daruj svoje delo. (Je ti je delo težko,
prosi ga pomoči; — z veseljem se bo tudi
on na te oziral, in ti s svojo gnado po-
pomagal; toliko veči bo tvoje zasluženje,
kolikor veči je tvoj trud.

18) Ako veliko terpiš,  naj bo
per delu ali v mnogih križih in težavah,
ktere ti Bog pošlje, terpi voljno; spominjaj
se Jezusoviga terpljenja, in skleni svoje
terpljenje z njegovim, daruj mu ga, in to¬
laži se s tem, de, kolikor bolj boš Je¬
zusu podobna v terpljenji, toliko bolj boš
njemu podobna v časti.

19) S tovaršicami bodi pri¬
jazna in pohlevna,  in nikar se ne
kregaj in ne prepiraj, iz tega pride le

208

jeza in greli. Z njih slabostmi raji po-
terpljenje imej, to ne bo zastonj; Bog bo
tudi s tabo poterpljenje imel. — Varuj
se do njih ošabna in terda biti, ali jim
še nagajati, ker to terdo neusmiljeno serce
kaže in te božjiga usmiljenja nevredno
stori. — Vender pa ne smeš v svoji pri¬
jaznosti bližnji per kaki nerodnosti po¬
tuhe dajati, ker se s tem njeniga greha
vdeležiš.

20) Per p-eršonah druziga
spola pa bodi modra in postavna,
in ne imej nobeniga nepotrebniga pogovora
ali neumniga smeha ž njimi; zakaj de ne,
— ti je bilo zgorej razloženo. Pa se tudi
ne boj terda in ojstra biti, kadar se dru-
gači zapeljevanja obvarovati ne moreš;
nič ne de, če si tudi vedno sovraštvo s
tem nakoplješ. Ti zavoljo tega nič nimaš
na svoji vesti; temuč imaš še zasluženje,
ker se moraš zavoljo čistosti tako močno
vojskovati.

21) Ker človek nfe ve, kje ga skušnja-
vec čaka, varuj se tudi, če se na dalj¬
no pot podaš,  se družiti drugimu spolu
na poti. Zatorej tudi nikar ne persedaj,

209

kadar te drugi spol na voz vabi, ker se,
kakor je bilo zgorej rečeno, predivo in
ogenj nikoli brez nevarnosti skupej ne

znajdeta.

22) Imej  vedno strah pred
vsakim smertnim  gre  liani, posebno
pa pred nečistim;  ker ima ta nar veči
strupenost v sebi, nar dalje te v pregrehe
zavleče, nar bolj te na duši in na telesu
pokonča, in nar težej se ga odvadiš. —
Imej vedno te besede v sercu in v ustih:
»Gospod! rajši umreti, kakor kak
s m e r t n i, posebno.nečisti g r e h, s t o-
riti!"  Zavolj tega zdihuj večkrat v svo¬
jim sercu: „0 Jezus, nikar ne daj
svoje uboge ovčice sovražnik a m v
roke; in ne pusti s m e r t n o raniti
moje duše, k ter o si s svojo srn er t-
jo odkupil!"

Ali pa: „0 Marija! moja Gospa!
Mati moja! spomni s e, d e s i m t voj a.
Varuj me, brani me, kakor svoje
posestvo in svojo lastnino".

23) Nikoli se ne daj preslepiti
s temi besedami, če kdo pravi:  Ne¬
čistost ni greli; — de bi zavoljo tega

210

kako nespodobno obnašanje do sebe do¬
pustila. Če ti kdo kaj taciga reče, naj bo
kdorkoli hoče, kteriga stanu koli hoče,
ali učenosti in svetosti, ktere koli hoče;
in ko bi tudi, kakor sv. Pavel pravi, an¬
gel iz nebes peršel, in ti kaj taciga rekel;
vedi, de iz vsili teh ust le tista stara za¬
peljiva kača govori , ktera je že perve
starše zapeljala s temi besedami: de ni
res, kar je Hog rekel, ne bota umerla;
ktera je tudi te v svoje mreže dobila, ki
tako govore; in ktera zdaj po njih še
tebe želi zmotiti in zapeljati. Ti pa se
nikar ne daj s temi besedami preslepiti ,
kakor se je dala Eva, in za njo veliko
drugih. Zadosti naj ti bo, kar si v teh
bukvicah brala, de si lahko živo pre¬
pričana, de je nečistost velika pregreha.
— Hoj se tedej nečistosti in vsaciga ne¬
spodobnima obnašanja bolj, kakor vsake
kuge.

24) Z a vol j tega se skerbno
varuj vsiga, kar bi te zamoglo v
to pregreho nagniti,  ali zmotiti; ali
pa zmotnjave in skušnjave zavoljo nje de¬
lati. — Veliko ti je v tih bukvicah na-

211

znanjeniga, v čimur moraš čuječa in skerbna
hiti; prebiraj tedaj rada te bukvice , de
se bolj soznaniš z nevarnostmi. Ali vsiga
opomniti tukej ni bilo mogoče , ker je
marsikteri kaka reč v skušnjavo, kar drugi
ni. — Vsaka naj tedaj sama sebe preso-
juje, naj nad seboj čuje, in se tega skerb-
no varuje kar spozna, de ji skušnjave
dela, in bi ji utegnilo nevarno biti.

25) Telesna lepota je dekle-
tam večidel nevarna.  Nikar si je ne
želi, in če jo imaš, nikar se zavoljo nje
sama sebe ne obrajtaj in ne povzdiguj.
Ako na dušo ozir imamo , in to je po¬
glavitno; bolj ti je v škodo, kakor v prid;
pred te bo v greh , kakor k pobožnosti
perpeljala. Kakošen prid pa telesna le¬
pota pernese? Nobeniga druziga, kakor
de drugih oči bolj na se. vleče, de jo bolj
pogledujejo , in se na njo ozerajo. — In
kakošen dobiček ima dekle od tega ? —•
Pač žalosten; ves dobiček je ta: takimu
dekletu se napuh in lastno dopadajenje
hitrejši v serce zaredi, ker vse za njo
gleda; hitrejši se prevzame, več zapeljiv-
cov in poželjivcov na se privabi, kteri jo to-

212

liko bolj zalezujejo in v svoje mreže love,
kolikor bolj jim dopade. Zavolj tega ima te¬
daj več skušnjav, je v veči nevarnosti svojo
nebeško lepoto, t. j. čistost zgubiti. Zato
se mora bolj vojskovali in hujši zatajevati,
če hoče sovražnike svoje čistosti prema¬
gati, in čista ostati.

Če to premisliš, kar tajiti ne moreš,
je mar tedaj telesna lepota dekletu do¬
brota? Ali je to dobiček, ko je dekle
zavoljo nje v veči nevarnosti, ko hitrejši
v greh zabrede, ko ima zavoljo nje hujši
vojsko in težeji premagovanje, — če hoče
stanovitna ostati? — In kako je še mo¬
goče, de bi bila taka stanovitna, ker se
večidel vsaka taka napuha navzame, ko jo
vse hvali? — Napuh pa jo nevredno stori
gnade stanovitnosti. — Bog jo zavoljo na¬
puha zapusti, in — pade. — In tako se
zgodi, de je telesna lepota večidel dekletu
v padec.

Ali je tedaj vredna, de po nji hre¬
peniš, ali de se zavoljo nje povzdiguješ?
— Nikakor ne. — Svetnice si je niso ni¬
koli želele; še žalostne so bile zavoljo nje,
ker so poznale veči nevarnost, in so za-

213

v °ljo nje bolj se poniževale. — Pametno
tlekle si je tudi ne bo želelo, zakaj bi za-
voljo nje nebeško lepoto, t. j. čistost za¬
pravljala, čimu si bo pot proti večnosti še
bolj nevarno delala, ko je že tako dosti
nevarna? — Če marsiktera misli, de s te¬
lesno lepoto ložej moža dobi; naj pomisli,
<le je bolji, in bolj srečen zakon, če si
ga s pridnostjo in pobožnostjo, kakor če
ga s svojo zvenljivo lepoto pridobi.

26 ) Nikar ne hrepeni po do-
padajenji sveta;  dvema gospodoma slu¬
žiti ne moreš. Svetu in Bogu dopasti ti
ni mogoče. Ako si perzadevaš svetu do¬
pasti, boš sicer svetu dopadla, ali Bogu
ne boš dopadla; ker svet marsikaj hoče
imeti, kar je Bogu zoperno, kar ga žali.
— Če tedaj svetu ustrežeš, moraš Bogu
se zameriti in mu zoperna biti. — Boš mar
rajši svetu stregla, de se boš Bogu za¬
merila in de boš njemu zoperna? — Pač sle-
Pa reva moraš biti, če si kaj taciga zvoliš!
Kaj boš imela od tega, kaj ti bo svet dal
za to? — Kar ti svet dati zaniore je le
malo; prazno hvalo, perliznjeno govorjenje,
golufljive besede, kakšen prijazen pogled,

214

nečimerno čast, zapeljive kratkočase in
veselja; to je vse, kar ti svet dati za-
niore; in kar temu nasleduje, je: nepokoj-
nost in žalost serca, pa težka vest, ktera
ti bo več grenkost delala, kakor so vse
veselja in kratkočasi vredni, ktere ti je
svet perpravljal. In kako ti bo svet na
zadnje plačeval za vse to, če boš toliko
zavoljo njega storila, in celo Boga zapu¬
stila? Kakor je že druge plačeval. Ka¬
dar boš enkrat ocvetla, in mu ne boš do-
padla, te bo zapustil, zavergel, zaničeval.
In ti boš milo zdihovala, jokala in si o-
čitala, zakaj si tako nespametna in slepa
bila, de si svetu verjela, in na njegovo
govorjenje in dopadajenje toliko porajtala.
Kakor suha mladika boš stala v vinogradu
Gospodovim, odločena od praviga življenja
od Kristusa, ker si se od njega z gre-
ham odtergala, in zavoljo tega usahnila;
perpravljena boš za večni ogenj, v kteri-
ga boš gotovo padla, ako se te ne bo Je¬
zus usmilil, te z gnado prave pokore spet
oživil, in k sebi nazaj perpeljal. To je
žalosten konec vsake take, ktera le po do-
padajenji sveta hrepeni.

215

27 )  Ne bodi preveč zamišljena
1  n v s k e r b i zavoljo prihod n ji ga
pr esk e r b tj e n j a, de bi zavoljo tega
svetu dopasti želela, in v njegovim do-
padajenji in razveseljevanji svoje sreče
iskala. Vselej je bila taka bolj preskerb-
ijena, za ktero je Bog skerbel, ker se je
pošteno in pametno obnašala, in Bogu slu¬
žila; kakor pa tista, ktera je po nepoštenih
ali clo pregrešnih potih svoje sreče in
svojiga preskerbljenja iskala.

28) Zato nikoli ne delaj že na¬
prej p regresni ga znanja  zavoljo te¬
ga, de bi bila pred in ložej preskerbljena.
— Ali nisi brala, kar je v začetku teh
bukvic od taciga znanja rečeno bilo, kako
zelo tako znanje človeka na duši in na te¬
lesu pokonča? *— In ko bi ti ne hotla tega
opominjevanja poslušati, in bi naredila
znanje; kaj boš imela od tega? Navezala
la zavezala se boš, dostikrat ne veš na
koga, ker taki perliznjenec večidel še le
poznejsvoje hudobno serce pokaže; grehu
koš priložnost dajala, de se mu skorej ne
koš mogla, dostikrat tudi ne boš upala bra¬
niti ; Boga boš žalila, dušo in telo zaprav-

216

ijala, božje maševanje in nesrečo boš na
se nakopala; in na zadnje in za vse to boš
tako preskerbljena, de se Bog usmili, de
bi bilo stokrat boljši, de bi ne bila. Ta-
kimu dekletu se godi, kakor ribi, ktera se
na ternik vjame. Požrešna pred popade
po vabi na terniku nastavljeni; ali kadar
jo je požeria, se na ternik v nji skriti
zatakne; prepozno spozna, de jegolufana;
se vije in vije, in se meče gori in doli,
semtertje, ali zastonj — zastonj, končana
je. — In tako se zgodi takimu dekletu;
hrepeneče iše priložnosti preskerbljenja,
in če pride, po nje seže, če je tudi pre¬
grešna. In ko je dosegla in se zavezala
v zakon, prepozno spozna, de je v ti za¬
vezi nesrečna; se vije in vije, in zdihuje;
ali zastonj, končana je njena sreča, zave¬
zana je, ne more več si pomagati; — le v
Bogu in v spokornim življenji še zamore
pravo srečo najti.

29) Nikoli  (pa dobro zastopi, kaj
se pravi: „Nikoli“) se ne zanašaj na
govorjenje, obljube ali obete dru¬
ži ga spola.  Koliko več obljub ti kdo
dela, toliko manj mu verjemi, toliko bolj

217

s e ti laže, in kaže, de nima namena jih
spolniti. In ko bi ti tudi s persego zago-
toval, ali celo dušo, nebesa in pekel za¬
stavljal; varuj se, de se ne daš s takimi
persegami preslepiti in obnoriti, de bi mu
verjela; zakaj vedi, poželjivost ali neči¬
stost je tako strašna strast, de vsaciga,
kteri se ji vda, tako omami in prevzame,
de ne pomisli, kaj dela ali govori, de za¬
voljo nje tudi dušo in nebesa zastavi, de
le svoji zbujeni poželjivosti ustreže. Glej
tako omamljen od svoje strasti tudi tebi
vse te persege dela; ali kadar enkrat z
greham svojo poželjivost ohladi, in v druge
okolišine pride, spet drugač misli, govori
in dela, in če si mu verjela in se vdala
zapeljana reva si na zadnje le ti. Tako
Bog naredi, de se taki po tem hudo godi,
ktera zavoljo posvetnih obljub njega zapusti.

30) Le edenje, na kteri ga se
z a moreš vselej in v vsi h okoliši-
nah svojiga življenja brez skerbi
in popolnama zanesti,  in  ta  jeBog.
— Kar ti on obeta, bo gotovo spolnil; in
kar on žuga, bo gotovo storil; njegove
svete besede so resnica in pravica. Za-

Ang. varh.

218

torej derži se nepremakljivo njegovih be¬
sedi , in ne daj se z nobenimi besedami,
ali pregovarjenjem od njega in njegovih
besedi odverniti, če hočeš na tem nesta¬
novitnim svetu terdno podporo imeti, na
ktero se boš zamogla v vsih okolišinah
svojiga življenja s terdnim zaupanjem o-
preti. — Saj je vse nestanovitno in spre¬
menljivo na svetu; tudi nebo in zemlja
bota prešla: le Bog in njegove be¬
sede ne bodo nikdar prešle.

31) Zato se njemu, njegovimu
varstvu in vodstvu popolna  m a
zroči,  in bodi terdno prepričana, kar bo
on storil s tabo, in kakor te bo on vodil,
bo gotovo nar boljši za te. Naj bo tedaj
pot, po kteri te Bog pelje, vesela ali ža¬
lostna, lahka ali težka, srečna ali nesrečna,
vdaj se vselej mirno v njegovo sveto
voljo ; on nar bolj ve, ktera pot je za te
nar bolji, ktera te nar ložej v nebesa per-
pelje. — Po težavni in križevi poti nar
rajši svoje zveste služabnice vodi; mislim,
de ne boš žalostna, če tudi tebe tem per-
šteje, in te na tako pot postavi. — „Kte-
riga Bog ljubi,  pravi sv. Pavel, tega

219

P°<1 šibo ima; tepe pa v s a c i g a,
hteriga d o vzame". — Zato nikoli ne
hrepeni po kaki posebni sreči, tako,  de
hi se nesrečno štela, če je ne dosežeš; pa
se tudi zavolj časniga namena ne sili, ali
ne  pusti siliti v kak stan, v kteriga te Bog
n ' namenil. Če te stan ne veseli, boš težko
svojo srečo in zadovoljnost v njem najdla.

32) Služi Bogu vse dni svoji-
ga življenja,  tako je že stari Tobija
svojiga sina opominjal, in Boga nikoli
n e zapusti.  — Vse raji zapusti, kakor
Boga, — ker ti Boga nobena reč name¬
stiti ne more. — Služi mu pa še po¬
sebno v svojih mladih letih,  ker te
leta so Bogu nar prijetniši dar,  in tebi
nar več zasluženja pernesejo. — Če mo¬
raš zavoljo tega tudi marsikako zatajeva¬
nje in vojskovanje prevzeti , marsikako
veselje opušati, marsikako terpljenje ali
zaničevanje prenašati; nič ne maraj , saj
ne bo nič zastonj , kar zavoljo Boga sto¬
riš. Veseli se! ne enkrat, ampak stoterno
ti bo vse povernjeno, kar boš zavoljo Bo¬
ga prestala , preterpela, opušala, ali se
zavoljo njega zatajevala in premagovala.

220

Zatorej zaničuj in zaverzi besede tistih,
kteri ti pravijo, in ti pergovarjajo: „Vži-
vaj veselje, dokler si mlada; kdaj
boš pa svet vživala, če ga zdaj ne
boš? Za pokoro je še v starih le¬
tih dosti  časa*. — Pač žalostno je, de
se še med kristjani tako hudobno pogub-
ljivo govorjenje mora slišati. Ali veš, kaj
se to pravi z drugimi besedami: Daj svoje
mlade leta hudiču, Bog naj le to ima, za
kar svert več ne mara ? — Ali ni to res
strašno hudobno govorjenje? — Ali bo res
mogel Bog per vsaki starih let čakati? —
Ali se upa kdo terditi, de naj Bog le to
ima, za kar svet več ne mara? — Gotovo
noben pametni ne, — mislim , de tudi ti
ne. — Gorje pa te, ktera tako misli,
in tudi ravna, ona si zapera vrata
za časno in večno srečo!  Za časno
srečo si jih zapera, ker si, kar je že v
začetku teh bukvic rečeno bilo, življenje
greni,- in cvet svojiga življenja pokonča,
in dobriga sadu le težko pernese. — Za
večno srečo si jih zapera, ker ne le pre-
derzno na božjo milost greši, in se tako
božje gnade nevredno dela; temuč ker se

221

tudi s takim življenjem v grehe zapleta,
in strast in hude navade redi, ktere kakor
ketine na nji vise, in jo od prave pokore
nazaj vlečejo. Le težko jih odbije, in se
k Bogu in k nebesam nazaj povzdigne! —
Taka v mladih letih v mreže hudobniga
duha leti; ali kdaj in kako se bo iz njih
rešila, — se pa ne ve.

33) Ne čislaj sveta, njegoviga
govorjenja in p r e s oj e v anj a , ali
ne m ar a j za njegovo zamero,  če ti
zavoljo tega zameri, ker njegovim pre¬
grešnim namenam ne pervoliš. Sv. Pavel
Pravi: »Menije čelo malo mar, od
vas ali odčloveškiga dne sojenimu
kiti". — Misli in govori tudi ti tako, in
koš lahko in mirno Bogu služila.

Nič ne maraj, če te svet  zani¬
čuje, od strane gleda, ali pa še
*elo s primki pita;  pa le zavoljo te¬
ga, ker nočeš ž njim vleči in se v nje¬
gove pregrešne veselja podajati. — Spomni
se Jezusovih besedi, ki pravi: „Če vas
s vet sovraži, spomnite  se,  de  je
•»ene pred sovražil".  To tedaj ni
nobena nečast za te, če te svet sovraži

222

zavoljo tega, ker z njegovimi veselji, no¬
rostmi in pregrehami ne vlečeš; to je
znamnje, de nimaš posvetniga, ampak Je-
zusoviga duha, de se Jezusa in njegove
svete volje deržiš, de si otrok božji. In
Jezusa in njegove svete volje se moraš
deržati, če hočeš v nebesa priti. Jezus
sam pravi: „Svet preide in njegovo
poželenje; le kdor stori  voljo
božjo, ostane vekomej“.

Glej, to je ved na vojska na
svetu, d e s e o t r o c i t e g a sveta vzdi¬
gujejo zoper otroke božje, in jih
zaničujejo,  ako se ne puste od Jezusa
proč, in v njih namene zapeljati. — To
tudi ni drugači mogoče, ker otroke tega
sveta njih mojster, hudobni duh , ta zo-
pernik božji in vsiga dobriga, vedno zo¬
per otroke božje napihuje in šunta, de bi
jih, ali s perlizovanjem, ali pa s sovrašt-
vam in zaničevanjem omečili, in tako na
svojo stran pervabili. Tako se je godilo
ob Noetovim času, tako se še dandanašnji
godi. Ali kakor je bilo v Noetovim času
gorje tistim otrokam božjim, kteri so se
dali tako zmotiti otrokam sveta; tako bo

223

tudi še zdaj gorje tistim dekletam, ktere
se bodo dale strašiti s takim zaničevanjem,
ln  za svetam potegnile, per tem si pa
sovraštvo božje nakopale.

Zato pomisli sama, sovražena že mo-
raš biti, ali od sveta , ali pa od Boga. —
Ce Bogu služiš, in se njega deržiš, praviš,
de te svet zavoljo tega sovraži. Če pa
svetu in njegovimu napeljevanju strežeš,
pa Boga žališ, in se njemu zameriš; tedaj
te bo Bog sovražil, in angeli in svetniki
bodo nad tabo žalovali. In kaj ti bo to
pomagalo, če te ves svet obrajta, in v
časti ima, če vse željno za tabo pogleduje
in zija; če tudi vse premoreš, vse za sabo
vlečeš, povsod vse veljaš; in ko bi tudi
kralji in cesarji za tvojo prijaznost se po¬
ganjali; če pa večni kralj in plačevavec
za te ne mara, če te on sovraži, ker nisi
vredna njegove prijaznosti, in te za pekel
in peklenske angele nameni ? — Kaj ti bo
vse drugo pomagalo, če si pa sama na
sebi pred Bogam le ostudna stvar, in te
bo Bog sodnji dan v tvoji ostudnosti po¬
kazal, in boš ti takrat od vsiga sveta
ravno toliko sramote in zaničevanja pre-

224

stala, kakor zdaj od njega časti in pri¬
jaznosti išeš in imaš ?

Oh premislite tedaj vse to, keršan-
ske deklice, ki vas svet tako hitro s tisto

s  v

besedo zmoti, ki pravi: Ce se boš tako
deržala, nobeden za te maral ne bo. — Če
tudi hudobni svet, hudičevi najemniki, za¬
peljivci in zapeljivke, taki, kterim pametno
obnašanje ne dopade , ne bodo za te ma¬
rali, in te sovražili; ne bo zate nobena
škoda in nobena nečast, toliko boljši za
te. Takim dopasti, in s takim se pajda¬
ših ni nobena čast za deklico, in tudi no¬
bena sreča; za take ne maraj, ker le žele,
de bi tudi ti bila tako nespametna, kakor
so druge; takih se še bolj ogibuj. De bo¬
do le pametni ljudje te obrajtali, in pa
nebeški ženin; blagor tebi, tukaj za-
pušena ne boš, in per nebeški že-
nitnini boš per kraljevi mizi viso¬
ko povzdignjena čez vse veliko
čast vživala, in nebesa bodo tvojo
čast prepevale!!!

225

Dvojna pot.

-Keršansktt deklica !

Caveteče so sicer tvoje lica, krepko je
tvoje telo, hitro teče kri po tvojih žilah,
>n močno se čutiš, ali vender grejo tudi
tvoje stopinje, kakor vsih umirajočih dol¬
gi — dolgi večnosti naproti.

Ali dvojna je večnost, srečna in ne¬
srečna — in dvojna je tudi pot, ktera v
njo pelje. — Eno teh dveh si si tudi ti
izvolila in nastopila, ali veš ktero? — Po
eni teh dveh hodiš tudi ti, in moraš ho¬
diti, ker na stran ugniti se jima ne moreš.
— Morde še nikoli nisi prav pogledala
in premislila, kam tista pot derži, ktero
si izvolila, in po kteri hodiš. — Cuj, de
se ne zmotiš, ali zmotiti ne daš, de prave
poti ne zgrešiš; ker toliko ti že lastna
pamet pove, de te napčna ne bo nikoli v
srečno večnost perpeljala.

Naj ti ji nekoliko v spregled posta¬
vim, de te ne bo goljufalo, de boš ložej

10**

226

spoznala, kakošne ste te poti, kam vsaka
pelje, in ktera je prava, ktera v srečno
večnost peLje.

Sv. Ignaci nam ji tako popiše :

Ena pot je široka in prostorna, derži
čez lepe ravnine, čez zelene in, dišeče z
žlahtnim sadjem napolnjene travnike, in
rodovitne polja; z rožicami in vejicami je
nastlana, prav prijetna in vabljiva je vi-
diti ; grozno veliko ljudi gre po nji , kteri
so tako veseli, de jim samiga veselja sko-
rej glave zmeša, de ne vedo, kaj bi po¬
čeli; se smejajo, poskakujejo, plešejo, z
rokami ploskajo, in eden druziga vabijo in
vlečejo naprej.

Druga pot je tesna in ozka, derži
čez golo planjavo in stermo višavo, nič
dišečiga in blišečiga ni na nji viditi; le
kak križ se zagleda na njeni okrajini,
kteri popotnikam naprej kaže; bolj ojstra
in težavna , bolj dolgočasna je viditi, in
le malo jih je, kteri po nji hodijo. Tiho
grejo naprej na ti poti, bolj modro je njih
obnašanje, in po vnanjim ni toliciga ve¬
selja nad njim čutiti, ali v njih obrazih in
očeh se bere tiha zadovoljnost, notranji

227

m ir, serčne veselja in sladkosti, memo
kterih je veselje unih prazna norija.

V začetku vsake poti stoji vojvoda
pota s svojim banderam in s svojimi slu¬
žabniki, s kterimi vsakteri vabi ljudi na
svojo pot. —

V  začetku široke poti sedi mogočni
vojvoda na blišečim iskrenim sedežu in v
svoji roki derži bandero, z zlatarn in
srebram tkano, na kterim je zapisano:

»Veselje, sladnosti, čast In bo¬
gastvo-.

Truma služabnikov je pred njegovim
sedežem, kteri grejo in pridejo; okoli
njega so zakladi bogastva, lepote, slad¬
nosti in sladkosti, kar jih le svet premore,
in kar se jih zamore človeško serce zmi-
sliti ali poželeti. Njegove svetle oči se
blisketajo, kakor bi bile ognjene, švigajo
kot ognjeni plameni okoli njega, in se ob¬
račajo zdaj na ljudi, kterim svoje bogast¬
va in sladnosti kaže, de bi jih perva-
bil na svojo pot; zdaj na svoje služabnike,
ktere ljudem naproti pošilja, de bi jih na

228

to pot privabili, in jim takole povelje da:
Kažite ljudem vse te lepote, veselja, slad-
nosti, časti (zakaj njegov sedež je visok
in od deleč že se vidijo vse te bogastva),
in jih ponujajte; vabite ljudi, prosite, per-
govarjajte, silite; perlizujte se, kolikor
in kjer morete; obetajte vse, kar kteriga
veseli, serce poželi, ali ga pervabiti za-
more, če tudi svojih obljub pozneje ne
morete deržati ali jih nočete spolniti; la-
gajte, slepite, goljufajte, motite ljudi, ko¬
likor in kjer morete, de jih le na svojo
stran nagnete. Naj vam ne bo nobena
zvijača prehinavska, nobena slepotija pre-
hudobna, nobena hudobija prevelika, no¬
bena gerdobija preostudna, de bi se nje
ne poslužili; de le pomaga, de ljudi moti
in semkaj vabi. — Tako je povelje mo-
gočniga vojvoda te poti do njegovih slu¬
žabnikov.

In njegovi služabniki hite na vse strani
in kraje, in store po povelji svojiga voj¬
voda, in lažejo in vabijo ljudi k veselju,
sladnostim, lepotam; jim vse to ponujajo
in vsilujejo, se perlizujejo, obetajo, kar
morejo; in kadar nektere v svoje mreže

229

dobe, jim ukažejo, (le morajo spet drugih
temu vojvodu pervabiti, in pridobiti. Tako
hodi cela truma skrivnih in očitnih služab¬
nikov tega vojvoda po svetu, kteri ljudi
•Motijo, slepe, in goljufajo, kolikor morejo,
de jih le na to pot pervabijo.

In ktere vojvoda tako pridobi na svojo
Pot, de se nanjo obernejo, tem da vživati
posvetne veselja, sladnosti in sladkosti,
kolikor jih le morejo; zato so vsi ti, kteri
so na ti poti, tako nezmerno veseli. — Ali
glej, te veselja in sladnosti, ktere ta voj¬
voda ponuja in deli, je sam s strupam
navdal; strupeno moč imajo v sebi in o-
mamljivo. — Zato so ljudje na ti poti od
samiga veselja, in samih sladnost tako
omamljeni, de ne čutijo, in se ne zavejo,
kam ta pot derži. — Ali le od začetka je
ta pot tako lepa in vesela; kolikor dalje
pa pelje, toliko bolj se temni, toliko bolj
je polžka, toliko manj varne so stopinje
na nji; zmirej se popotnikain vdera pod
nogami, ker so pod rožicami in vejicami
skriti brezni, nastavljeni zavolj tega, de
hi se ljudje nazaj ne vernili, kadar začnejo
čutiti strupeno moč teh veselj, in goljufijo

230

spoznati. Marsikterinm se že oči odpe-
rajo, de začne spoznavati, kam to pelje;
kar je veselja vžival, ga začne peči, vidi
pred sabo brezne, v ktere bo še padel,
če gre dalje na poti. — Strah in groza ga
obide. — Zato je viditi na daljni ti poti,
kako nekteri bledi in prepadeni postajajo,
kako so nepokojni in se sem in tje mečejo;
nekteri tudi kolnejo, preklinjajo sebe in
tiste, kteri so jih na to pot napeljali, in
si vošijo, de bi nikoli ne bili te poti po¬
znali. — Ali popotnikain te poti se tudi
služabniki tega vojvoda družijo, kteri jih
še nalaš napeljujejo na take brezne, in jih
nalaš še vanje pahnejo, ali jim branijo v-
stati in se nazaj oberniti, de le v teh brez¬
nih obleže. Tako nekteri grejo, nektere
pahajo dalje na ti poti, nekteri se le vale
od brezna do brezna, ker si več pomagati
ne upajo; ali pa so tako omamljeni, de se
puste v brezne dalje valiti, dokler do zad-
njiga ne pridejo, namreč do brezna vsih
brezno v, iz kteriga nikoli nobeden več ne
pride, kdor se enkrat vanj vdere. Tako
žalostno končajo vsi tisti, kteri se na to
pot podajo in je več ne zapuste. To je

231

žalostni in strašni konec te od začetka tako
vesele poti. Ona pelje — v nesrečno
večnost. —

V začetku ozke in tesne poti stoji
drugi vojvoda brez vnanje posvetne mo¬
gočnosti in nečimerne blišobe; ali ljubez¬
nivost, modrost in resnica se mu bere v
njegovih očeh in v obrazu. Nima bliše-
eiga sedeža, ampak stoji na terdni skali;
V eni roki ima križ za svoje bandero, na
kterim je zapisano:

»Zatajevanje, ponižnost, pokor-
šina":

z drugo roko na kviško proti nebe-
sam kaže, v ktere njegova pot pelje. Ni¬
ma tolike trume služabnikov okoli sebe,
tudi nobenih zakladov bogastva, veselja
insladnosti ni viditi okoli njega: ali iz nje-
goviga serca puhti moč, ktera v serce
človeka, kteri se je navzame, toliko ve-*
selja, miru in zadovoljnosti vliva, deje to
večvredno, kakor ko bi kdo vse bogastva
s veta imel, in vse njegove sladkosti vžival.
Tudi nobenih posvetnih Iepotij ali posvetne

232

časti ni najti okoli njega, ali nebeška le¬
pota in čast se sveti na njegovim obličji.
Vse kaže na njem, de ljubezin, resnica in
pravica kraljujejo v njegovim sercu.

Tudi ta vojvoda ljudi na svojo pot
vabi, ali on jim ne ponuja veselja, bogast¬
va in časti, in jih ne slepi s praznimi,
minljivimi nečimernostmi, ker ve, de te
reči nimajo nobene stanovitne vrednosti,
in de človeka k pravi sreči in k Bogu ne
peljejo; temuč de ga še le od prave sreče
odvračujejo. On kaže in ponuja ljudem
na ti poti: pravo bogastvo,  t. j. le¬

poto čiste, s čednostmi napolnjene duše,
— pravo veselje,  t. j. mirno, dobro
vest, in prijaznost z Bogam, in pravo
srečo,  t. j. neskončno, neminljivo, ne¬
beško veselje. — Tudi on pošilja svoje
služabnike okoli po svetu, ljudi vabit na
to pot, ktera proti nebesam pelja. Ali on
jim ne zapoveduje slepiti ljudi s slepoti-
jami, goljufijami, in praznimi obljubami, in
jih tako nagibati na to pot; temuč on jim
perporoča po ljubezni, pravici in resnici
ravnati, in ljudem ne zakrivati, de se te
bogastva, veselja in sreče, ktere on po-

233

nu ja in deli, le z zatajevanjem, terpljenjem
in pokoršino dosežejo; pa naj tudi persta-
vijo, de jim bo to tamkej na koncu te poti
stoterno povernjeno, kar bojo na nji te-
žavniga in ojštriga imeli. Tako je povelje
vojvoda te poti. — In služabniki se raz¬
krope po vsim svetu po povelji svojiga
mojstra in vojvoda, in uče in vabijo ljudi
z  ljubeznijo in krotkostjo, brez zvijač in
slepotije, obetajo resnične, nezvenljive in
neminljive bogastva, veselje in lepote, ka¬
žejo na edino pravo pot k temu veselju,
namreč na pot zatajevanja, poniževanja in
pokoršine.

In ktere se dajo pervabiti na to pot,
jo nastopijo z varstvam in s pomočjo tega
Vojvoda. Desiravno se jim od začetka bolj
ojstra in težavna zdi, jim vender to veselje
Polajšuje popotovanje, de imajo ljubeznji-
viga vojvoda za svojiga skerbniga pomoč¬
nika. On jim da svoje namestnike, de jih
vodijo na ti poti, jih uče, jim kažejo ne¬
varnosti, kterih se morajo ogniti, in jih
podperajo; on jim pošlje svoje nebeške
služabnike, angele varhe k njih varstvu;
*n kadar je potreba, tudi sam perstopi,

234

pride k njim, in se celo v sercu na pre¬
čudno vižo z njimi sklene, de jim moč,
serčnost in veselje daje. — S to močno
podporo podperti grejo ti popotniki serčno
in z veseljem po ti poti iz ljubezni do tako
Ijubeznjiviga vojvoda, in v zaupanji na
nekdanje krone, ktere si na ti težavni poti
služijo, in ktere se jim v nebesih spletajo.
— Serčno premagajo vse nevarnosti in te¬
žave; še veselje jim dela, kaj bolj ojstri-
ga in težkiga prestati, de iz hvaležnosti
svojimu vojvodu s tem veči veselje delajo,
in si lepši krono perdobijo. V. njih sercih
prebiva nebeški mir in zadovoljnost, kte-
riga za vse zaklade sveta ne prodajo. —
In kolikor dalje njih pot pelje, in kolikor
bolj se koncu bližajo, toliko bolj se jim
svetli na ti poti. Ta pot ima to lastnost,
de se v začetku bolj temotna in dolgočas¬
na zdi, ali kolikor dalje človek po nji hodi,
toliko bolj se mu svetli' na ti poli, toliko
bolj prijazna in prejetna se kaže. Zakaj
kolikor dalje kdo po nji hodi, toliko bližej
je nebeškiniu veselju. Zato se popotnikam
na ti poti zmirej bolj nebeška luč v njih
duše naproti svetli, žarki nebeškiga solnca

235

8e  jim kažejo, in od deleč jim blisketa v
prečudni lepoti veselje nebeškiga domova¬
nja. O s kolikim veseljem to njih serce
Navdaja, s kolikim hrepenenjem hite dalje
Na ti poti, ker vidijo, de niso ogoljufani,
de je resnica, de bo pot kmalo končana,
de se bo kmalo zanje odperlo tisto ne¬
zmerno veselje, kteriga jim je vojvoda te
poti v začetku obljubil v plačilo njih pre¬
magovanja in zatajevanja. Kmalo ne bo
Nobeniga vojskovanja, nobeniga truda, no¬
benih solza več. In kadar pride konec njih
Popotovanja, in kadar bije ura ločenja in
preselitve v večno domovanje, pride voj¬
voda tega pota sam, jih sprejme v svoje
Naročje in jih nese k svojimu Očetu v ne¬
beško veselje, de dobe tam obilno plačilo
svojiga zvestiga popotovanja. Tam jim je
stoterno povernjeno, kar so poprej truda
>N zatajevanja imeli, oni se vesele per
®ogu v nezmernim veselji, in vživajo nje¬
govo neskončno ljubezin na večne čase. —
Tako se popotnikain te poti godi, in to je
konec te v začetku tako ojstre in na videz
tako dolgočasne poti.

Ali veš, kdo je vojvoda perve in

236

druge poti? — Vojvoda široke poti je Lu¬
cifer, viši zaverženih duhov, kteri svoje
angele pošilja po svetu; ti hudobne ljudi
perdobivajo, de z njimi vred druge z ve¬
seljem in sladnostmi tega sveta slepe, na
svojo pot in v svoje mreže vabijo, zape-
ljujejo in — pogube.

In vojvoda ozke poti je Jezus sam,
kteri svoje namestnike pošilja po všim sve¬
tu, de bi vse ljudi vabili na ozko pot,
ktera pelje po kratkim terpljenji in zata¬
jevanji k Jezusu v nezmerno veselje vee-
niga raja.

Glej tedaj dvojno pot. — Poglej in
prevdari obojno, de te ne bo oslepilo; —
in vtisni si v serce, kakšen je obojne za-
četik, kakšno popotovanje, in kakšen ko¬
nec; — pa tudi kdo je vojvoda perve ali
druge. — Pred tabo ste, široka in ozka,
— pot sladnosti in zatajevanja, — Luci¬
ferjeva ali Kristusova. — Eno teh dveh
moraš zvoliti in nastopiti, ker srednje med
tema dvema ni. •— „A1 i smo Kristu¬
sovi, ali pa hudičevi/ 1  pravi sv. Av¬
guštin , „s r e d e n i“.

Pomisli in premisli zdaj dobro, — na

237

kteri poti se znajdeš? — Morebiti je že
blizo konec tvojiga pozemeljskiga popoto-
vanja; glej, de ne boš na večno ogoljufana
'n zapeljana. — Kteriga bandera se boš
deržala, — ktero pot bošzanaprej nastopila
in kteriga vojvoda si izvolila? — ! —■

Ali vedi: kamor se boš obernila,
tjekej in le tjekej boš peršla,—in kar
si boš z volila, — to in le to boš imela

vekomej !!!

238

(f ) Molite v
(pred podobo križaniga Jezusa),

s klero se po prejetih zakramentih sv. pokore in
sv. Rešnjiga Telesa popolnama odpustiki z-adobe.

me, o moj preljubeznjivi in
dobrotljivi Jezus! pred Tvojim nar sve¬
tejšim obličjem kleče te prosim s per-
serčno gorečnostjo, de mi v serce vtis¬
neš prav žive občutljeje vere, upanja
in ljubezni, pravo žalost nad mojimi
grehi, in prav terdno voljo se pobolj¬
šati 5 ker s preserčnim usmiljenjem, in
z veliko žalostjo premišljujem in pre-
vdarjam tvoje petere rane, in imam pred

(f) pomeni, de se odpustiki te molitve morejo
tudi dušam v vicah v prid oherniti.

239

°čmi to, kar je od Tebe, o dobrotljivi
Jezus! prerok David govoril: „Pre-

bodli so moje roke in noge, pre¬
šteli so vse moje kosti 44 . —

Sv. Oče Pij VII. so 10. mal. travna 1821 po—
terdili popoln ama odpustili,  kteriga so že Kle¬
men VIII. in Benedikt XIV. podelili vsim tistim, kteri
Se  svojih grehov skesano spovedo. sv. Rešnje Telo
Veedno prejmejo , in to molitev pred podobo križaniga
Jezusa pobožno molijo.

(■j*) Darovanje Jezusove presv. kervi.

Sveti Oče! mi ti darujemo pre¬
drago kri Jezusa Kristusa, ktero je on
j* tolikšine ljubezni do nas in s to¬
likšnimi bolečinami iz rane svoje desne
foke prelil. In po zasluženji te kervi
In  z nje močjo prosimo tvoje božje ve-

i 1. Opomba, Kdor se hoče odpustikov nasled¬
njih molitvic vdeležiti, mora:

1. v gnadi božji  biti, t. j. brez smert-
niga greha, ali vsaj od njega vredno odvezan; —
2. mora molitvico moliti s pobožnostjo in s
skesanim, sercam;—  3. mora vsako be¬
sedo, tudi z ust mi izr ek o vati,  ker ni za¬
dosti jo le v sercu moliti; — i.  mora namen
imeti, se odpustika vdeležiti, in zato molitev v
ta namen Bogu darovati, za kteriga so jo sv.
Oče namenili.

240

licastvo, de nam podeliš svoj sv. že-
gen, de bomo z njegovo pomočjo ob¬
varovani svojih sovražnikov, in rešeni

vsigainogočniga Boga, Očeta, Sina in
sv. Duha naj pride nad nas, in naj
vselej per nas ostane.

Sv. Oče Leo XII. So 25. listop. 1825 podelili
100 dni odpustika  vsim tistim zavsakikrat, kadar
molijo to darovanje Jezusove presvete kervi, de ki
njegov nebeški žegen  prejeli; in pa 1 Očenaš,
1 Češena si Marija in Čast bodi, v čast sv. Tro¬
jice v zahvalo za vse prejete gnade.,  — Kdor
celi mesec vsak dan to opravlja, zadobi enkrat v mes¬
cu popolnama odpustik. *)

*) 2. Opomba. Ker so sv. Oče per nekterih teh
molitvic popolnama otlpustike tistim podelili, kteri
jih bodo celi mesec vsaki dan opravljali, je tre¬
ba to le opomniti: Kdor hoče taciga popolnama
odpustika deležen biti,  mora: 1. res od začet¬
ka do konca mesca vsaki dan tako molitev na¬
tanko opraviti; 2. mora konec mesca zakra¬
menta sv. pokore in sv. Rcšnjiga Telesa ske¬
sano in vredno prejeti; in 3. mora v dan sv.
obhajila v namen sv. Očeta za razširjanje ker-
šanske cerkve, za spreobernjenje krivovercov,
in za mir in spravo keršanskih vladarjev — mo¬
liti. — (Moli se pa v ta namen 5 ali 7 Oče-
našev in Češenasimarij, Čast bodi i. t. d., irf
na zadnje apostoljska vera.)

vsiga

kadar pravimo:

Oče naš. Češena si Marija. Čast bodi i. t. d.

241

Krajši darovanje Jezusove presv. kcrvi.

Večni Oče! jest ti darujem pre¬
drago kri Jezusa Kristusa v spravo
svojih grehov, in za potrebe svete
cerkve.

Sv. Oče Pij VII. so 29. sušca 1817 podelili
v sim vernim 100 dni odpustika, kolikor-
krat bodo to darovanje pobožno molili.

Molitve

k patronata te dimbe.

(f) Molitev k prilastiti Devici Marii

Posebno perporocena od sv* Očeta Pija IX. %a olira-
njenje čistosti.

O moja Gospa! o Mati moja!
Tebi se vso darujem, in de se Tebi
vdano skažem, Ti dans darujem svoje
oči, svoje ušesa, svoje usta, svoje
serce, sebe popolnama vso. Ker sim
tedaj tvoja, o dobrotljiva Mati! varuj
me, brani me, kakor svojo lastnino in
s voje posestvo.

Ang. v arh.

11

242

(j-) Krajši molitev v kteri koli skušnjavi.

O moja Gospa! o Mati moja!
spomni se, de sim Tvoja. Varuj me,
brani me, kakor svojo lastnino in svoje
posestvo.

Sv. Oče Pij IX. so podelili 5. velik. šerp. 1851:
100 dni odpustika  vsim, kteri molijo zjutraj in
zvečer po angelovim češenji,  s pobožnostjo in s
skesanim sercam opravljenim, pervo molitev; popol-
nama odpustik  vsim tistim, kteri vse dni c e liga
mesca  to opravljajo, in spolnujejo, kar je v drugi
opombi rečeno bilo s tem razločkam, de morajo v na¬
men sv. Očeta v dan sv. obhajila v kakšni cerkvi
moliti;  in poslednjič odpustik za 40 dni,  kolikor-
krat kdo krajši molitev pobožno moli.

Molitev sv. Bernarda k Materi božji.

Spomni se, o premila Devica! ni¬
koli še ni bilo slišati, de bi bil kdo
zapušen, kteri je pod tvoje varstvo per-
bežal, tvoje pomoči prosil, tvoji pri¬
prošnji se perporočeval. S takim za¬
upanjem vnet hitim k tebi, o devic
Devica in mati! k tebi pridem, pred
teboj jest grešnik zdihovaje stojim.
Prosim te, o mati Besede (mati Je¬
zusova), nikar ne zaverzi mojih be-

243

sedi, temuč poslušaj jih milo iu usliši.
Amen.

Sv. Oče Pij IX. so 11. grudna 1846 podelili
vsim vernim 300 'dni odpustika  vsakikrat, kadar
molijo to molitev s pobožnostjo in s skesanim sercam;
— in popolnama odpustik vsim  tistim, kteri to
molitev vsaki dan skoz mesec vsaj enkrat
molijo,  konec mesca zakramenta sv. pokore in sv.
Rešnjiga Telesa vredno prejmejo, tisti dan kakšno
cerkev obišejo, in tam v namen sv. Očeta molijo.

Molitev k prečisti Devici

za srečno smeri.

O Marija brez madeža spočeta,
prosi za nas, ki k tebi perbežimo. O
perbežališe grešnikov in mati umirajo¬
čih, nikar nas ne zapusti ob naši smertni
uri, temuč sprosi nam, de svoje grehe
popolnama obžalujemo, se jih resnično
skesamo, in njih odpušenje dosežemo;
de presveto popotnico in poterjenje s
svetim oljem vredno prejmemo, ter varno
pridemo pred sedež pravičniga pa tudi
Usmiljeniga sodnika Boga in odrešenika
našiga.

Sv. Oče Pij IX. so 11. snšca 1856 podelili 100
dni odpustika  vsim, kteri bodo to molitev ske¬
sano in pobožno molili.

11 *

244

Molitev

k svetimu Alojziju.

O Bog, delivec nebeških darov,
kteri si v angeljskim mladenču Alojzii
prečudno nedolžnost življenja z enako
spokornostjo združil, dodeli po njega
zasluženji in prošnjah, de ga spokor-
niga posnemamo, ki ga nismo nedolž-
niga nasledovali. Po Gospodu našim,
Jezusu Kristusu, Sinu tvojim, kteri s
teboj živi in kraljuje v edinosti sv. Du¬
ha, Bog od vekomej do vekomej.

Molitev k sv. Alojziju

%a ohranjenje čistosti.

O sveti Alojzi! mladeneč angeljske
čistosti, jest tvoja nevredna služabnica,
ti perporočim posebno čistost svoje du¬
še in svojiga telesa. Prosim te per
tvoji angeljski čistosti, perporoči me
neomadežvanimu Jagnjetu Jezusu Kri¬
stusu in njegovi presveti Materi Devici
vsili devic. Varuj me vsakiga smert-
niga greha, in nikar ne perpusti, de

245

bi se kterikrat s kako nespodobnostjo
oskrunila. Ako me zagledaš v kaki
skušnjavi ali nevarnosti k grehu, od-
podi iz mojiga serca vse nečiste misli
in občutljeje, obudi v mojim sercu spo¬
min na večnost, in na Jezusa križaniga,
in globoko vtisni mojimu sercu strah
božji. Vžgi me z božjo ljubeznijo, de
bom s posnemanjem tvojih čednost na
svetu, vredna se s teboj per Bogu ve¬
seliti v nebesih. Amen.

Oče naš. Češena si Marija i. t. d.

Sv. Oče Pij VII. so 16. sušea 1802 podelili 100
dni odpustika vsakimu, kteri to molitev z Ocena-
šem in če š e n as im arij o skesano moli.

Molitev k sv. Alojziju

ssa ponižnost.

Sv. Alojzi! ti lepi zgled ponižnosti,
ki si v sredi posvetne blišobe obvaro¬
val svoje serce vse nečimernosti, in se
iz ljubezni do Boga odpovedal častitim
in imenitnim službam, de bi neznan v
vevšini in samoti živelj sprosi mi pri
Bogu gnado, de bom tudi jest svet in
njegove minljive dobrote zaničevala, in

246

svoje serce od vsiga, kar ni božjiga,
odtergala. Pomagaj mi pa tudi, de ne
bom v svoji slepoti samo sebe povzdi¬
govala, ali čislala; temuč de se učim
svojo revšino in pregrešnost prav spo¬
znati, kakor si se ti per vsili svojih
lepili čednostih veliciga grešnika spo¬
znal. Prosi Boga, de mi vdihuje sveto
boječno  st,  de se nikoli ne zanašam
sama na se; sveti strah,  de ne išern
hvale in časti, in je tudi ne želim;
serčne želje  po svarjenji in poni¬
ževanji. S tvojim zgledam spodbujena
terdno sklenem, se za zadnjiga in nar
manjšiga človeka, za nevredno grešnico
šteti, žaljenje, zasramovanje ko zaslu¬
ženo kazen prenašati, in v ponižni po-
koršini se vsim prednikam podvreči.
Jest se hočem, tako rekoč, popolnama
v nič djati, in v vsik rečeh le samimu
Bogu čast dajati, kterimu samimu gre
čast, hvala in veličastvo; de bom,  ko
sim se tukej poniževala iz ljubezni do
Boga, tamkej povišana k večni slavi.
Amen.

247

Molitev

k sveti Katarini Sienski.

Dodeli, prosimo vsigamogočni Bog,
de, ko sveto Katarino devico tvojo ča¬
stimo , njene zglede posnemamo, in v
čednosti neprenehama rastemo. Po Go¬
spodu našim Jezusu Kristusu, Sinu
tvojim, kteri s teboj živi in kraljuje v
edinosti svetiga Duha Bog od vekomej
do vekomej. Amen.

Kratke molitvice, zdihljeji in pobožnosti
z odpnstiki.

1. „Svet, svet, svet Gospod Bog
v oj skuti h trum, polna je zemlja tvoje ča¬
sti. čast bodi Očetu, čast Sinu, čast sv.
Duhu!“

Sveti Oče Klemen XIV. so 26'. rožn. cveta 1770
podelili za to molitev 100 dni odpustika , kteri se
ttorc v delavnikih le enkrat, ob nedeljah  skozi leto,
v  praznik  sv. Trojice in v osmini pa trikrat  na
dan  zadobiti, ako se Škrat moli. — Kdor vse dni
skozi mesec  to molitev pobožno opravlja, zadobi po-
Polnama odpustike,  če konec mesca zakramenta
®v. pokore in sv. Rešnjiga Telesa vredno prejme, po tem
kako cerkev obiše, in tam v namen sv. Očeta moli.

248

2. (-{-) Kdor zjutraj, opoldne in zvečer vselej
trikrat  naslednjo molitev moli: ,,Cast bodi Bogu

Očetu in Sinu in sv. Duhu; kakor je bilo
od začetka, in zdaj, in vselej in na vse
večne Čase. Amen a ; — in sicer v čast sv. T ro¬
ji ee, in v zahvalo za vse gnade Materi božji
posebno per njenim vnebovzetji podeljene,
zadobi po dovoljenji sv. Očeta Pija VII. 11. mal. ser-
panal815 300 dni odpustika; — za vsakikrat
posebej  pa zadobi 100 dni odpustika. — Kdor pa
vsaki dan skozi mesec  to opravlja, zadobi en¬
krat v mescu popolnama, odpustik, Oko še stori, kar
je bilo zgorej v drugi opombi rečeno.

3. (-j-) Kdor tri božje čednosti : „Vero, Upa¬
nje, ljubezin® pobožno moli, zadobi vsakikrat 7
let in 280 dni odpustika,  po dovoljenji sv. Očeta
Benedikta XIV. 28. pros. 1756. Kdor vsaki dan
skozi mesec  te čednosti moli, zadobi enkrat v
mescu popolnama odpustik  (glej 2. opombo),
in ravno to zadobi tudi v smertni uri.

4.  Kdor koga sreča ter ga s temi besedami
pozdravi: „HvaIjen bodi Jezus Kristus®,
in mu uni odgovori: „Amen na večne čase®,
imata vsaki 50 dni odpustika, po dovoljenji Siksta V.
11. mal. šerp. 1587.

5.  Kdor nar slajši ime ,, Jezus® ali ,, Ma¬
rija* pobožno kliče, zadobi po dovoljenji sv. Očeta
Siksta V. 25 d n i odpustika.

6. (j-) (Kdor sv. Rešuje Telo s temi besedami
prav skesano počasti; „Bodi česen in hvaljen
vsaki čas presveti in božji zakrament!"
zadobi enkrat  na  dan  100 dni  odpustika (Pij VI.

249

' vel. travna 1776). — Kdor to vsaki dan skozi
ttesec moli, zadobi popolnama odpustik (glej
• opombo). —- Kdor moli to molitvico ob oetert-
med letam, ali pa na sv. Rešnjiga Telesa
P‘aznik, ali v osmini vselej trikrat na dan,
z &dobi vsakikrat 300 dni odpustika. — Ravno tako
80  podelili Oče Pij VII. 100 dni odpustika vsim
tistim, kteri Jezusa v sv. Rešnjim Telesu pričujočiga
bolijo in prav skesano to molitvico opravijo, ali med
Povzdigovanjem per sveti maši, ali paper
® e Snu s svetim Rešnjim Telesam.

GregoriXIII. so podelili (10. mal. travna 1580)
odpustik eni ga leta vsakimu, kteri, kadar per kaki
maši k povzdigovanju pozvanja, kjerkoli je,
Poklekne, in eno molitvico k časti sv. Rešnjimu Te-
lesu moli; temu pa, kteri takrat iz tega namena v
°erkev gre,  in to stori, podele odpustik dveh
let. —

7 .  (f) Sv. Oče Pij VII. so 19. vel. travna 1818
dodelili 100 dni odpustika, kteri naslednjo molitvico
e lkrat na dan pobožno in skesano molijo:

„Zgodi se v vsili rečeh, ter bodi
hvaljena in češena vekomej nar pravič¬
ni, nar vikši, in nar ljubeznjivši volja
božja!«

Kdor to vsaki dan skozi leto opravlja, zadobi
Popolnama odpustik  ta dan, kteriga si samzvoli,
00 tudi to opravi, kar je v 2. opombi rečeno. Tudi
Zadobi popolnama odpustik  v smertni uri, če to
molitvico velikokrat v življenji opravlja, in smert z
danostjo v božjo voljo sprejme.

8. (f) Sv. Oče Pij VII. so 28. mal. travna
1807 dodelili vsakimu 300 dni odpustika,  kteri
naslednje tri molitvice pobožno moli:

11  **

250

„Jezus! Marija! Jožef! vam darujem
svoje serce in svojo dušo."

„Jezus! Marija! Jožef! perstopite mi
v moji zadnji vojski.

„Jezus! Marija! Jožef! z vami naj
se v miru loči moja duša."

Kdor le eno teli molitvic moli, zadobi 100
dni odpustika.

9. (f) Sv. Oče Pij VII. so podelili 30. ki-
movca 1817 300 dni odpustika,  kolikorkrat kdo
lavretanske litanije prav pobožno moli, in na
zadnje pristavi: „V. Prosi za nas, sveta bož¬
ja porodnica. O. De bomo vredni obljub
Kristusovih", in pa zraven to molitvico moli:
,,Prosimo te, o Gospod! svojo gnado v
naše serca vlij, de mi, ko smo po ange¬
lovim oznanjenji včlovečenje tvojiga Sina
Jezusa Kristusa spoznali, po njegovim
križu in terpljenji častitljivo vstajenje do¬
sežemo. Po Kristusu Gospodu našim".

Kdor jo vsaki dan moli, zadobi o 5 poglavitnih
praznikih Matere Božje, namreč: O njenim č. spočetji,
rojstvu, oznanjenji, očiševanji in vnebovzetji popol-
nama odpustike,  če o takim prazniku zakramenta
sv. pokore in sv. Rešnjiga Telesa prejme, cerkev
obiše, in tam v namen sv. Očeta moli.

10.  Za te dve molitvi: „Č.ešena si kra¬
ljica i. t. d." ako se moli zjutraj;  in pa „Pod
tvojo pomoč perbežimo i. t. d.“ ato se moli
zvečer  za razširjanje Mariine časti, so podelili sv.
Oče Pij VI. 5. mal. travna 1786 za vsaki  dan  v
tednu 100 dni, in za vsako  nedeljo 7 let in 280

251

dni odpustika. — Kdor to vsaki dan skozi me¬
sec moli, zadobi v dveh nedeljah mesca popolnama
odpustike, ce še zraven dopolni, kar je bilo v 2. opombi
rečeno. — Kdor to skozi celo leto opravlja, zadobi o
Vsih praznikih Matere Božje ;  in pa v praznik vsih
svetnikov popolnama odpustik. —- K koncu vsake teh
molitvic se morajo perstaviti zjutraj in zvečer nasled¬
nje verstice:

V. Stori me vredno častiti te, o
presveta Devica!

O. Daj mi moč zoper svoje sovraž¬
nike.

V. Bodi česen Bog v svojih svet¬
nikih !

O. Amen.

11 .  Sv. Oče Pij VI. so 21. listopada 1793
odpustik  100 dni  podelili njim, kteri pobožno in
skesano naslednjo molitev molijo:

„V tvojim spočetji si bila, o Devica,
neomadeževana; prosi za nas Očeta, či¬
gar Sinu Jezusa si od sv. Duha spočela
in rodila!"

ali pa: „Posvečeno bodi sveto in ne-
omadeževano spočetje presvete Device Ma¬
rije!"

12 .  (f) Sv. Oče Pij VII. so 15. vel. travna
1821 100 dni odpustika  dodelili vselej, ko se na¬
slednja molitvica k angelu varhu moli:

„Angelček Božji, varh si moj, — po
višji dobroti sim varvanec tvoj ; — razsvetljuj
in varuj me, — vodi in vladaj me! Amen*.

252

Kdor vsaki dan skozi mesec to molitev moli,
zadobi popolnama  o d p us  ti  k e (glej 2. opombo).

13.  (f) Kdor za umirajoče  moli 3 O ce¬
na še v čast Jezusovih smertnih težav, in 3 Češe-
nasim arije  v čast 7 žalost Marije, zadobi po do¬
voljenji sv. Očeta Pija VH. 18. mal. travna 1809 300
dni odpustika.  In kdor skozi mesec  to moli¬
tev opravlja, zadobi popolnama odpustik, če stori,
kar je bilo v 2. opombi rečeno.

Kdor naslednjo molitev za umirajoče pobožno
in skesano moli, temu so dovolili Pij IX. 100 dni
odpustika:

„0 premili Jezus, ki duše ljubiš,
jest te prosim po smertnih težavah tvojiga
nar svetejšiga serca, in po bolečinah tvoje
neomadeževarie matere, operi v svoji kervi
grešnike vsiga sveta, kteri so zdaj v
smertnih težavah in bodo dans umerli. —
Amen.“

„0 serce Jezusovo, ki si bilo v
smertnih težavah, usmili se umirajočih \ a

Kdor to molitev vsaki dan skozi mesec in si¬
cer 3krat na dan moli, zadobi popolnama odpustik,
če spolni, kar je v 2. opombi rečeno, in pa zraven
tega cerkev obiše, de tam v namen sv. Očeta moli.

14.  Cf) Kdor z a mertve  v spomin sv. ker-
vavih Kristusovih ran moli 5  O cen ase v in 5  Če-
šenasimarij  s perstavkam: „Zato te prosimo,
hiti pomagat svojim služabnikam, ktere si
odkupil s svojo drago kervjo. Gospod, daj
jim večni mir in pokoj, in nebeška luč naj
jim sveti. Amen!“ in pa poprej nekoliko Jezusovo
terpljenje s skesanim sercam premišljuje, zadobi vsa-
kikrat 300 dni odpustika.  CPij VII. 7. svečana

253

1817.) Kdor skozi mesec to opravlja, zadobi popol-
nama odpusti  k (glej 3. opombo).

Ali pa kdor po večernim angelovim češenji kleče
za mertve  moli psalm: ,,Iz globočine vpijem k
tebi i. t. <i.“ z verstico „ Gospod daj i. t. d.“,
kakor zgorej; ali če tega ne zna, 1 Očenaš, 1 Če-
senasimarijo  v ta namen kleče moli, z verstico
5 ,Gospod daj jim i. 1. d.“ zadobi 100 dni Od¬
pust  i k a.

15 .  Kdor per izrekovanji sv. imen: „JezuS a
ali „Marija <i  , ali kadar ji sliši izrekovati, po¬
božno glavo perkloni,  zadobi po dovoljenji sv.
Očeta Janeza XXII. 20 dni odpustika;  — če to
stori per češenji: ^Ča.Št bodi Bogu Očetu
IH Sinu i. t. d. a  zadobi 30 dni odpustika.  —
Kdor pred sv. Kešnjim Telesain na kolena pade, ali
če podobo križaniga Jezusa pobožno kušne, zadobi
40 dni odpustika.  Sv. Oče Klemen IV. so do¬
delili tistimu, kteri sv. križ pobožno kušne,  od-
pustik e n i ga leta.

16 .  (f) Kdor sv. Rešuje Telo, ko se k
bolniku nese, s peržgano svečo  spremlja:
zadobi 7 let in 380 dni odpus tikov;  kdor to stori
brez sveče, zadobi 5 let in 200 dni odpustikov;
in kdor druge pošlje  s peržgano svečo, zadobi
3 leta in 120 dni odpustika;  — in kdor ničtega
ne more storiti, pa namesti tega 1 Očenaš, 1 O e-
šenasiinarijo  v namen sv. Očeta moli, zadobi 100
dni odpustika. Inoc. XII. 5. pros. 1695.

17 .  Kdor ima blagoslovljen  molik, (Yo-
ženkranc) imenovan sv. Brigite, ima za vero 100
dni, za vsaki Očenaš 100 dni in za vsako
Češenasimarijo  100 dni  o d p u s t i k a, ako ž njim
sv. r o ž e n k r a n c moli. Leo X. 10. mal. šerp. 1515.

254

M (H LITVE

per sveti maši.

Opomba. Pobožni Porto Mavrici pravi:
„Kdor se hoče sad« sv. maše lože in obilniše vdcle-
žiti. mora pred očmi imeti 4 poglavitne namene, za¬
voljo kterili se sv. maša nebeškimu Očetu daruje, in
mora svoje molitve v ta namen obračati.

Štirje poglavitni nameni sv. maše so pa ti:
1. de s to daritvijo Bogu po Jezusu,  kteri je v
nji naš dar, nar veči čast skažemo; — 2. de
v nji Jezusa Bogu v spravo  za svoje grehe da¬
rujemo, in milost Božjo prosimo; — 3. de v nji Bo¬
ga po Jezusu vredno zahval ujemo  za vse
prejete gnade in dobrote, dušne in telesne; in 4. de
v nji Boga po Jezusu  potrebnih gnad in dobrot
prosimo.

Vse to se zgodi nar bolj popolnama in Bogu
nar dopadljivše per sv. maši; ker smo sami na sebi
slabe pregrešne stvari, ki sami nič ne moremo in nič
ne veljamo; vsa naša zmožnost in veljava pred Bo-
gam je le pa Jezusu. Per sv. maši se pa ravno
Jezus za nas daruje; in v tem darovanji se
tudi mi žnjim sklepamo,  in po njem inž njim
skazujemo Bogu svoje češenje in hvalo, po njem in
zavoljo njegoviga zasluženja prosimo Boga odpušenja
grehov, in potrebnih gnad; zato te molitve, ker jih
z Jezusam sklepamo in jih po Jezusu darujemo ne¬
beškimu Očetu, pred Bogam nar več veljajo.

De boš pa te poglavitne namene per sv. maši
lože v spominu imela, perporoča pobožni P. Mavrici,
j>h na 4 poglavitne dele sv. maše razdeliti, tako, de
per vsakim delu sv. maše eniga teh namenov posebno

255

Pred očmi imaš, kakor ti naslednje mašne molitve
kažejo.

Molipočasi, pr em iš lj e vaj e, zdihovaje,
n >oli bolj s sercam,  kakor z ustmi; in če ti kak
zdihljej prav v serce seže, ponovi ga, in želi ga
Prav iz globočine serca k Bogu povzdigniti. — Ako
kako molitev končaš,  preden se drugi del maše
*ačne, zapri bukvice in ponovi v sercu in s sercam,
®e tudi z lastnimi besedami, ravno to, kar si v bu-
kvicah brala. — Če sc ti druge bogaboječe
•Bisli p er družijo,  sprejemaj jih, kakor božji dar,
v nemaj jih v svojim sercu, in podbuduj se z njimi k
*mirej veči gorečnosti.

Perprava k sv. maši.

Nebeški oče! tukaj pred tvojim
obličjem padem na svoje kolena. —
Spoznam, de sim nevredna, — grešna
stvar; — spoznam, de ne moreš nad
Oiano in nad mojimi deli nobeniga do-
padajenja imeti; — in ko bi se ne bil
Jezus tebi za me na križi daroval, bi
He mogla in ne smela svojiga serca in
svojih rok in oči proti tebi povzdigo¬
vati. — Ali, ker je Jezus moj besednik
pred tabo postal, in se nam je v sv.
ftešnjim Telesu zapustil, de njega sa-
Oiiga tebi darujemo, de smemo ž njim
Pred tvoje obličje stopiti, in ker hoče

256

sam naše zdihljeje, molitve in želje
prevzeti, in jih pred sedež tvoje milo¬
sti nesti; imam vse svoje zaupanje v
Jezusa in v njegovo neskončno za-
služenje. V njem tedaj in ž njim, ki se
bo ravno per sv. maši zdaj tudi za me
daroval, želim te častiti, hvaliti in tvoji
milosti v vsili svojih potrebah se per-
poročiti. Ozri se milostljivo na me, in
na moje sedanje perzadevanje, in pod-
peraj me s svojo mogočno gnado, de to
sveto delo po vrednosti k tvoji časti,
in k svojimu zveličanju opravim.

O Marija! ki si bila per daritvi na
križi, bodi tudi zdaj s svojo pomočjo
pričujoča, ko se ta daritev na altarji
ponavlja.

Od začetka sv. maše do evangelija.

(V tem delu svete maše si perzadevaj uebeškiga
Očeta po Jezusu, kteri se per sv. maši daruje , po¬
sebno goreče častiti s temi, ali enakimi besedami.)

Moj Bog! — verujem, de si tu¬
kaj pričujoč, — de si nar veči in ne¬
skončna popolnamast in svetost. — Oh

257

kolikiga češenja , kolike časti si Ti
čreden! Kdo more to prav zapopasti ? —

Jest tvoja nevredna stvar klečim
tukaj pred sedežem tvoje milosti; želim,
de bi te mogla počastiti s tisto častjo,
ktere si ti vredin. — Ali kako bo to
mogoče, ker sim nevredna pregrešna
stvar ?

Jest se obernem na vse stvari,

— in jih zdaj pokličem: — Vse, kar
je in živi na svetu, od solnčniga iz¬
hoda do solnčniga zahoda; — in vse,
kar se na nebu giblje ali miglja, vse
vstvarjene reči hvalite in častite z me¬
noj Gospoda, mojiga in svojiga Boga!

— Jest se obernem na vse nebeške
duhove: Vi angeli in arhangeli! vi Ke¬
rubini in Serafini! — vi vsi svetniki in
svetnice božje! hvalite in častite z me¬
noj vred Gospoda mojiga Boga. — Ali
neskončni Bog! kaj je tudi vsa naša
čast proti tisti, ktere si ti vreden! —
Spoznam, de tvoja čast je vikši, ka¬
kor ti jo mi vsi moremo skazati.

Le sam tvoj edinorojeni Sin Je¬
zus Kristus te more častiti s tisto

258

častjo, ktere si ti vreden. On je sam
Bog, on sam tedaj ti more v resnici
božjo čast skazati. — ln ravno ta Je¬
zus se zdaj na altarji tebi daruje v
tvojo nar vikši čast. — O kako me
veseli, de se smem ž njim skleniti! O
kako srečna sim , ko imam to gnado,
de smem tebi njega, in njegovo božje
češenje, ktero ti on vedno, — posebno
pa zdaj na altarji skazuje, namesti
svoje slabe časti darovati! Z Jezusam
tedaj se zdaj per sv. maši sklenem ,
de bi te ž njim in v njem vredno po¬
častila. Darujem ti v tvojo nar veči
čast tisto globoko poniževanje, s kterim
se je Jezus pred tabo na svetu poniževal,
in se še ponižuje zavoljo nas in zavoljo
povračevanja tvoje božje časti 5 — da¬
rujem ti tisto neskončno češenje, ktero
ti on zdaj v nebesih skazuje; — darujem
ti vso tisto čast, s ktero on časti in po-
vikšuje zdaj na altarji — tebe in tvoje
sveto ime. — Kar je on k tvoji nar
vikši časti storil, in zdaj dela, želim
tudi jest storiti. Z njim se ponižujem
v globočino svoje revšine; ž njim se

259

topim pred tvojim obličjem v svoj nič;
' £  njim te molim in častim z vso tisto
Molitvijo in častjo, ktero ti on daruje
in skazuje.

Sprejmi, nebeški Oče, milostljivo
to mojo sklenitev z Jezusam in moje
serčne želje tebe po Jezusu, in z Je¬
zusam vredno počastiti v nadomestenje
tega, kar sama želim storiti, pa ne mo¬
teni; in dovoli dobrotljivo, de k temu
perdenem in ti v tvojo čast darujem
tudi samo sebe z vsimi svojimi mislimi,
željami, besedami, djanjem, in odpuša-
njem. Iz serca želim, — de bi vse
tt oj e misli, želje, besede in djanja tvojo
čast oznanovale in povikševale; pa ne
samo za se to želim, ampak tudi, de
bi vsi ljudje tebe zrnirej bolj in bolj
spoznali, in v vsili svojih delih tebe ča¬
stiti si prizadevali, kar spolniti nam
milostljivo dodeli po Jezusu Kristusu,
Svojim Sinu, po kterirn in v kterim
imamo vse zaupanje v tvojo dobroto.
■Amen.

260

Od evangelija do povzdigovanja.

fV tem delu sv. maše si posebno perzadevaj
svoje grehe serčno obžalovati; daruj zanje in za gre¬
he vsiga sveta Jezusa z njegovim neskončnim zaslu-
ženjem v spravo z Bogam, in prosi po tem zasluženji
milosti in odpušenja.)

Nebeški Oče! ti si tolike časti
vreden, in ko nazaj pomislim, kako
sim te dozdaj častila? — Oh, kako
me per tem premišljevanji serce zaboli j
.— kako malo časti sim ti skazovala! —
Ne le častila te nisim, oh kolikokrat in
koliko nečast sim ti delala s svojimi
grehi! Kolikokrat sim te zatajila, ker
sim se bala pokazati, de sim tvoja
služabnica; — kolikokrat sim te žalila,
ker sim tvojim zapovedim nasproti rav¬
nala ; — kolikokrat sim se od tebe
obernila, ker mi ni bilo mar za tvoje
zapovedi; —■ kolikokrat sim te za¬
ničevala, ker sim svet in njegove do¬
brote bolj čislala, kakor tebe in tvoje
gnade; — kolikokrat sim te prodajala,
— in prodala, kakor Judež Jezusa,
ker sim za kratko veselje, ali obljubo,
ali časin dobiček tvojo prijaznost za¬
pravljala in ali pa celo zapravila ! —

261

Oli kako gerdo, — kako nehva¬
ležno, — kako hudobno sim ravnala
proti svojimu nar boljšimu Očetu, —*
pvoti svojimu nar večimu dobrotniku!
— Spoznam svojo nehvaležnost, —
svojo krivico in hudobijo; — sramota
in strah me obhaja, če se svojiga rav-
nanja spomnim. — Žal mi je, — iz
vsiga serca mi je žal. — O de bi
mogla tako žalost nad svojimi grehi
imeti, kakor so jo nar veči spokor¬
niki imeli! — O de bi mogla z Ma¬
rijo Magdaleno s solzami umiti svoje
grehe!

Nisim več vredna tvoja hči ime¬
novana bitij ne upam si svojih oči k
tebi, o Bog, povzdigniti. — Le eno
upanje mi ostane, namreč, ti, o Jezus,
ki se na altarji za nas daruješ.

Z Jlarijo Magdaleno se veržem k
tvojim nogam j le v tebe, v tvoje lju—
beznjivo serce stavim vse svoje zaupa¬
nje. Ti si grešnike iskal, dokler si
še na svetu bil 5 — ti si se za greš¬
nike dal celo na križ perbiti; — Ti si
Sanje svojo predrago kri prelil in umeri,

262

— in ti se še zdaj na altarji za nas
revne grešnike daruješ, de bi nam spro-
sil milost per nebeškim Očetu. — Ljubi
moj Jezus! ti sam si moje edino za¬
upanje. K tebi perbežim, in te zdiho-
vaje in s skesanim sercam prosim, naj
ne bodo tvoje svete rane, tvoje britko
terpljenje, tvoje neskončno zasluženje
za mene ubogo grešnico zastonj! Do¬
voli mi milostljivo, de se per ti sv.
maši sklenem s tvojim darovanjem, de
te darujem nebeškimu Očetu za svoje
grehe, in se tako vdeležim tvojiga ne-
skončniga zasluženja.

Nebeški Oče! ozri se tedaj milost¬
ljivo na nedolžno Jagnje, ktero je na
altarji darovano, na svojiga Sina Je¬
zusa Kristusa. Njega tedaj, na kterim
imaš vse dopadajenje, ti darujem v za-
dostenje in spravo za svoje, in za
grehe vsiga sveta. Darujem ti nje¬
govo življenje, vse zaničevanje, za¬
smehovanje in terpljenje, ktero je on
za nas preterpel; darujem ti vse njegove
skerbi, njegove želje, in hrepenenja,
ktere je on v svojim sercu zavolj mo-

263

Jiga zveličanja imel, vse stopinje in
zdihljeje, ktere je on zavoljo našiga
odrešenja storil 5  darujem ti njegove
svete rane, njegovo presveto za nas
prelito kri; kratko reci, darujem ti Je¬
zusa samiga, kakor se nam je v pre¬
svetim ftešnjim Telesu v oblast in last¬
nino zročil, in se za nas na altarji
daruje, v zadostenje in spravo za naše
grehe.

S to daritvijo stojim zdaj pred
tvojim obličjem, in te prosim milosti za
»te, in za vse ljudi, posebno pa za
te: 1. 1 . Sklenem svoje prošnje s proš¬
njami Jezusove presvete kervi, ktera,
kakor si sam po aposteljnu Pavlu za-
terdil, za nas bolje govori in kliče,
kakor kri Abelnova. Naj bodo tedaj
njene presvete kaplje dosti močne be¬
sednice za me pred tabo!

Milostljivi Oče! vem, de Jezusu,
v  kteriga zasluženje imam vse zaupa¬
nje, ne boš odrekel milosti, zavoljo
ktere se on sam na altarji daruje;
Upam, de me ne boš zavergel in za¬
pustil , ternuč de se me boš usmilil

264

zavoljo njegovima neskončniga zaslu-
ženja, in de mi bos dal gnado pra-
viga spreobernjenja, do bom zanaprej
tebi bolj zvesto služila, in te posebno
s smertnim greham nikdar več ne raz¬
žalila, — Terdno sklenem se s tvojo
gnado zanaprej skerbno varovati vsih
grehov posebno teh ... in vsih greš¬
nih priložnost, posebno teh . . . Do¬
deli mi, o Gospod! potrebno gnado k
vsimu temu. To te prosim po Jezusu
K ristusu, kteri se zdaj tudi za me na
altarji daruje. Amen.

Od povzdigovanja do zavživanja.

(V tem delu posebno hvali Boga po Jezusu za
brezštevilne dobrote, ktere si na duši in na telesu
prejela.)

O moj Jezus! verujem, de si tu¬
kaj na altarji pričujoč. — Molim tebe,
svojiga Boga in Odrešenika, — in te
častim. — O de bi te mogla vredno
moliti in častiti! — K tebi, ki si bil
na križi za me povzdignjen, in se zdaj
na altarji za me daruješ, povzdignem

265

svoje oči in serce; usmili se me, Je-
ms! tebi živim, tebi umerjem, tvoja naj
bom živa ali mertva! —

Nebeški Oče! zavoljo križaniga
Jezusa ozri se milostljivo na me, in
usmili se me! — oh, usmili se me! —
O kako velika je vender tvoja dobrota
in milost, de si nam celo svojiga last-
niga Sina dal, de bi po njem in v
njem zamogli, kar sami od sebe ne
premoremo. — Z njegovim zasluženjem
plačujemo svoje dolgove, z njegovo
pomočjo podperamo svojo slabost, s
popolnamastjo njegovih dobrih del na-
domestujemo pomanjkljivost svojih do¬
brih del. — Kaj si nam mogel več
dati, kakor njega samiga?

Ce to pomislim, in se zraven
spomnim, koliko drugih gnad in dobrot
brez števila si mi že dal, in mi jih še
deliš: od dobrote tvoje milosti živim,
in karkoli imam na duši in na telesu,
je le tvoj dar; moram spoznati: brez¬
številne so tvoje gnade in dobrote,
neskončna je tvoja dobrotljivost! —

Oh koliko hvaležnost sim ti za vse

Ang, v arh.

12

266

to dolžna, kako ti jo bom skazala ?
— S kraljevim prerokain hočem vedno
zdihovati: „Hvali mojo duša Go¬
spoda, in vse, k a r j e v meni,
njegovo sveto  ime“. (Ponovi te besede
večkrat.) — Ali ko bi tudi noč in dan
hvalila svojiga Gospoda, je moja hvala
proti tvojim dobrotam, o Bog, vender
le kakor kaplja proti nezmernimu morju.

Ti, o Gospod, si neskončne hvale
vredin, in tako hvalo ti more le Jezus
skazati. Ker te tedaj sama ne morem
dosti hvaliti, ti zdaj darujem njega in
njegovo hvalo, ktero ti je Jezus na
zemlji skazal, in ti jo zdaj v nebesih
in na altarji skazuje v zahvalo za vse
dobrote, ktere si meni in vsimu svetu
storil. Ozri se na svojiga ljubiga Si¬
na, kteri se ti na altarji tudi v ta na¬
men daruje , in sprejmi milostljivo
njegovo hvalo v nadomestenje za mojo
mlačnost in merzloto v zahvali. — O
de bi se moje serce z njegovo hvalo
tako sklenilo, de bi bilo vse goreče in
vneto v hvaležnosti proti tebi, o Go¬
spod; kako bi to mene veselilo!

267

Vi angeli in svetniki prosite, de
bi Bog milostljivo sprejel to mojo hva¬
ležno daritev, in pomagajte mi s svo¬
jimi prošnjami, de bi nikoli več svojimu
Bogu nehvaležna ne bila; de bi saj
zanaprej božje dobrote zmirej bolj spo¬
znavala, jih vselej in vse, posebno pa
dušne in telesne moči prav po božji
volji obračala, in v vsirn svojim djanji
in ravnanji se njemu vedno hvaležno
skazovala. Amen.

Od zavživanja do konca sv. maše.

(V tem delu prosi nebeškiga Očeta po Jezusu
posebno potrebnih gnad, dušnih in telesnih, za se, in
za druge. To molitev tudi lahko pred začneš moliti;
namreč takrat, ko mašnik 3krat na persi terka in
pravi: Jagnje božje  i. t. d. Nar poprej opravi
duhovno obhajilo , in po tem moli

(Duhovno obhajilo: Ljubi moj Jezus!
verujem, de si tukaj v sv. Rešnjim Telesu
pričujoč. — Jest le v te zaupam, in te
ljubim čez vse. — Moje serce hrepeni po
tebi, in te želi prejeti. — Ker te pa ne
smem v resnici prejeti; pridi, prosim te,
saj po duhovno v moje serce. — Jest te
objamem, in se sklenem s tabo, kakor de
bi te bila v resnici prejela. — Zahvalim

12«

268

te, de si prišel v moje serce. — Ostani
per meni in nikar ne perpusti, de bi se
kterikrat več od tebe ločila.)

Veliko gnad sim že prejela od
tvoje dobrote in milosti, o Gospod, ali
vsaki dan zmirej še novih potrebujem,
saj brez tebe nič ne morem, tvoje
roke me vsako uro, še vsaki migljej
mojiga življenja derže nad breznam
večnosti; ako me ti spustiš, naenkrat
se pogreznem v nezmerni brezen pe-
klenskiga ognja,

Dal si mi življenje, in me vstva-
ril za se, in za nebeško veselje. Ako
tedaj tudi živim, pa ne živim za te, in
za nebesa, kaj mi življenje pomaga;
in kam me bo perpeljalo, če se zgubim
v zaderge pregrešniga sveta?

Ali kako mi je sami mogoče se
obvarovati vsili slepotij in zaderg, ktere
so posebno mojimu spolu na svetu na¬
stavljene? kako se morem braniti vsim
dušnim sovražnikam, kteri me noč in
dan obdajajo; kako premagati vse ne¬
varnosti in skušnjave, ktere mi pridejo ?
kako morem povzdigovati svoje serce k

269

tebi, o Gospod. tebe ljubiti in po tebi
hrepeneti, ker me vse na svetu le od
tebe odvračuje?

Brez tvoje posebne gnade mi to
ni nikakor mogoče; — saj brez tvoje
svete gnade še ne morem tvojiga sve-
tiga Imena pobožno izreči; koliko manj
pa še mi je mogoče, brez tebe se pre¬
magovati. — Zatorej če me ti, o Go¬
spod ! ne podperaš, se moram pogubiti.
Tvoje pomoči sim tako potrebna, kakor
riba vode.

Ali kako hočem prositi, de bodo
moje besede pred tabo milost najdle
in de bodo uslišane, ker sim revna greš-
nica, ki sim bila že tolikrat tebi nehva¬
ležna, in sim se s svojimi grehi toliko¬
krat nevredno storila tvojih dobrot?

Ne upala bi si več prositi novih,
meni tako potrebnih gnad, ko bi mi
tvoj ljubeznjivi Sin Jezus, naš Odre¬
šenik, serčnosti ne dajal. On pride
celo na altar, in hoče na njem naš
besednik biti, in z nami za nas revne
stvari prositi. Zanesem se, de nam
zavolj njega ne boš odrekel potrebnih

12 **

270

gnad, ker si bil perpravljen celo' njega
sainiga za nas darovati.

Zavoljo njegoviga zasluženja, za¬
voljo njegovih kervavih ran, zavoljo
njegove daritve na altarji te prosim,
nebeški Oče, s povzdignjenimi rokami,
usmili se me, in nikar me ne zapusti
v moji veliki slabosti; temuč podperaj
me vedno s svojo gnado, da me svet
ne preslepi, hudobni duh ne zmoti in
v svoje mreže ne dobi, in de me lastno
meso ne premaga, de ne zabredem
in se ne pogubim. — Dodeli mi gnado
prave ponižnosti, de bom vselej rada
pokorna,  de bom z veseljem spreje¬
mala vsako podučenje in posvarjenje, in
si ga k pridu obračala. — Varuj me vsa¬
ke prederznosti in daj, de bom v vsim
svojim djanji in obnašanji vedno čuje-
ča, modra in varna. — Stori me moč¬
no v skušnjavah in nevarnostih, de
jih serčno premagam, in tebi zmirej
zvesta ostanem; in vžgi v mojim sercu
toliko ljubezin do tebe, in toliko sta¬
novitnost, de se bom zavoljo tebe rada
premagovala in zatajevala, de me ne

271

bo nobena slepotija ali skušnjava od
tebe odvernila, de bom perpravljena,
rajši vse prestati, ali preterpeti, kakor
pa tvojo prijaznost s kakim smertnim,
posebno nečistim grehani zgubiti. —
Varuj me pa posebno danes s svojo
gnado, de te ne bom z nobenim gre-
ham, posebno pa ne s tem . . ., raz¬
žalila.

Pa ne prosim samo za se, am¬
pak tudi za svoje starše, brate, se¬
stre, za žlahto živo in mertvo; za to-
varšice te družbe , pa tudi za tiste, za
ktere sim posebno dolžna moliti, kteri
so se mojim prošnjam kdaj perporočili,
ali kteri zdaj mojih prošenj nar bolj
potrebujejo, kteri so v nevarnostih,
skušnjavah, težavah, križih, ali na
smertni postelji; prosim pa tudi za du-
hovske in deželske oblastnike, za vse
duhovne, za vse Bogu posvečene ose¬
be obojiga spola; za nedolžne in spo¬
korne, za terdovratne grešnike, za ne¬
vernike in krivoverce, za vse žive in
mertve, posebno pa za tiste, za ktere
ti veš in hočeš, de moram moliti.

272

Dodeli nam vsim milost in potreb¬
ne gnade zavoljo Jezusa in po Je¬
zusu, tvojim Sinu, kteri s teboj živi
in kraljuje v edinosti sv. Duha, Bog
od vekomej do vekomej. Amen.

Zahvalim te, o Gospod! za daritev
svete maše; in stori, de ne bo per me¬
ni brez sadu. Odpusti mi, kar sim se
po človeški slabosti per nji pregrešila;
in dodeli mi po nji gnado stanovitnosti
v vsili mojih sklepih. Daj, de, akoravno
se zdaj ločim od tega sv. kraja, vender
s teboj po Jezusu sklenjena ostanem
zdaj in na večne čase. Amen.

s nogam.

Vsigamogočni, večni Bog! jest tvoja
nevredna stvar te želim nepreneliama ča¬
stiti, hvaliti in ljubiti; ker pa po človeški
slabosti ne morem svojiga duha vedno pro¬
ti tebi povzdignjeniga imeti, storim to za¬
vezo s tabo :

Jest zdaj za vselej zaterdim in skle-

273

nem: kolikorkrat dihnem, ali moja žila
bije, tolikrat želim ponavljati z vso močjo
svojiga serca, in naj bodo ponovljene, kar
je nar boljši mogoče, naslednje čednosti:

Tolikokrat te z nar veči pobožnostjo
in ponižnostjo molim in častim. — Toliko¬
krat te hvalim iz vsiga serca zavolj tvoje
neskončne dobrote; in se razveseljujem
nad tvojimi velikimi popolnamastmi, in nad
vsimi dobrimi deli, ktere je kdaj kterakoli
stvar storila, jih zdaj opravlja, ali jih bo
še delala; in želim, de bi jih bila tudi jest
storila. — Tolikokrat te ljubim z nar veči
gorečnostjo vsih Angelov in Svetnikov; —
in vselej tudi obžalujem vse grehe svojiga
življenja, in tudi vsih drugih ljudi vsiga
sveta; ko bi jih mogla, bi jih odvernila
s tvojo gnado. — Tolikokrat zaupam v
tvojo neskončno milost, in ponavljam sklep
poboljšanja. — Tolikokrat zročujem v tvo¬
jo sveto voljo sebe, in vse to svoje; de
delaš z mano po svoji sveti volji.

Tolikokrat ti darujem svoje misli, že¬
lje, besede in djanja; jih sklenem s zaslu-
ženjem in z vsimi dobrimi nameni Jezusa,
Marije in vsih svetnikov, in želim, de bi

bile vse samo k tvoji veči časti. — To¬
likokrat ti darujem terpljenje Jezusa, za-
služenje Marije in vsih svetnikov, in vse
sv. maše k tvoji časti, v zahvalo, za od-
pušanje svojih grehov, in za perdobljenje
novih gnad.

Vse to hočem, bodi tolikokrat poter-
jeno in ponovljeno, kolikorkrat je mogoče,
ali se. misliti more; in to vse iz zgolj lju¬
bezni do tebe, o Bog! in iz vsih dobrih
in svetih namenov, ktere je kdaj kdo imel.

Ti, moj Bog! dobro sprejmi to mojo
sklenitev in to spričevanje moje serčne
ljubezni.

(Po dnevu ponavljaj to zavezo s temi besedami:

Jest ponovim svojo storjeno zavezo.}

10

Stran*

Vvo<l. 5

Dekliška družba, nje namen, dolžnost tovaršic ,

duhovni perpomočki. 9

Razlaganje dolžnost tovaršic te družbe ... 11

Kako je potrebno, se posebno zapeljiviga znanja

varovati; in kaj škoduje.18

Perpomočki za ohraiijenje čistosti 33

I. Od čuječnosti .38

Cuj tedaj nad vnanjimi počutki; nad očmi,
ušesi, jezikam , svojim telesam ,

sama nad sabo.39

Cuj tedaj nad svojim notranjim hudobnim

nagnjenjem.13

Cuj tedaj nad drugimi nevarnostimi; ki so:

tovaršija, drugi spol, drušine, po¬
svetno veselje, nektere domače
opravila, lenoba, oblačilo ... 16

H. Od vojskovanja .65

V čim obstoji vojskovanje za čistost . . 65

Ali je čistost toliciga vojskovanja vredna . 66

Zakaj je boljši vse prestati, dati, ali zgu¬
biti, kakor čistost.66

Kteri so poglavitni sovražniki sv. čistosti . 73

Poglavitni nauki, kako se moraš vojsko¬
vati zoper te sovražnike ? ....  77

Hi. Od potrebne gnade zaohranjenje

ali perdobljenje čistosti  . 105

Kako moraš to gnado per Bogu iskati . . 107

Kako skerbeti , de sc tc gnade nevredna

ne storiš.125

Nekoliko od ponižnosti v mislih, besedah,

noši in obnašanji .......  133

IV. Od odkritoserčnosti in pokor-

šine do spovednika  . . . . 141

Iskre za ljubezin do čistosti.147

Še nekteri potrebni nauki za mladost . . . . 181

Posebni nauki zastran vsakdanjih opravil . . . 193

Dvojna pot.  . 225

Molitve :

Molitev, s ktero se popolnama odpustiki zadobe 238

Darovanje Jezusove presv. kervi.239

Krajši darovanje.241

Molitve k patronam te družbe:

Molitev k prečastiti Devici Marii za ohranjenje

čistosti ..241

Molitev sv. Bernarda k Materi božji ....  242

Molitev k prečisti Devici za srečno smert . . 243

Molitev k sv. Alojziju.244

Molitev k sv. Alojziju za ohranjenje čistosti . 244

Molitev k sv. Alojziju za ponižnost ....  245

Molitev k sv. Katarini Sicnski.247

Krajši molitvice, zdihljeji in pobožnosti z odpustiki 247

Molitev per sv. maši.254

Zaveza z Bogam.272

Natisnil J. Rud. Milic  v Ljubljani.