FRANC MILČINSKI:
Gašpar, Mihec in Baltazar
Ihistroval Ivo  Erbežnik. (Konec.)
11. MAMICA, KJE SI?
ena se je zavzela in prestrašila: ,,Križani Bog! Kaj pa je, otročički?" Obrnila se je k vojaku: ,,Ali so vaši?" Vojak je iskal z roko in se dotaknil Gašparja. Po-tegnij ga je k sebi in ga pogladil po glavi. ,,Niso moji," je   odgovoril   ženi.    ,,Ko   ste   pripovedovali   o   mrtvi materi svoje Jelice, so se fantički pač spomnili svoje matere in se jim je storilo inako. — Kje pa imate ma-mico?" je vprašal Oašparja. ,,Ali je ni tu v drevoredu?"
,,Ne," je odgovoril Gašpar in je ihteč vleikel mokroto skozi nos, »raamica je doma."
»Torej ste sami tukaj? Kje ste pa doma?" ,,Tam," je pokazal Gašpar. ,,Tam," je pokazal Mihec na nasprotno stran. Vojak je preudarjal: ,,Mamico bo skrbelo — kar koj morate domov! Kdo ste pa pravzaprav, otročički?"
,,Mi smo Khtača, Muhn in Duda," je hitel Mihec. ,,Ne," je popravil Gašpar, ,,mi smo sveti trrrije krrralji." ,,Sveti trije kralji?"   se je zasmejal vojak.   ,,Potem ste pa daleč doma. V jutrovi deželi. Dolga bo pot."
Zasmejala se je tudi žena im ker sta se smejala ta dva,  so se za-smejali tudi trije kralji, ki so imeli jok in smeh v enem mehu.
,,Jaz sem Gašpar, ta je Mihec, ta je Baltazar," je povedal Gašpar. ,,Tako, vidiš, zdai se pa že razumemo. Nekaj smo že zvedeli. Pa še povej, kako se pišeš!" je rekel vojak.
,,Jaz ne znam pisati," je odgovoril Gašpar, ,,atek zna pisati."
124
,,Mamica tudi," je dostavil Mihec.
,,Hm," je pomišljal vojak, ,,kje ste pa bili prej, preden ste prišli sem?"
»Divji tighi so nas pheganjali," je povedal Mihec.
,,Ni bil tigerrr, pes je bil," reče Gašpar.
,,In sovhažnike smo phemagali," se je ponašal Mihec. ,,Vsi so bilf mhtvi. Ve§ kaj, hiše so se kah podihale."
v^                                               J
«Ne," ga je zavračal Oašpar, »stražnik je bil hud, pa smo mu usli."
,,Stražnika bo treba vprašati," je rekel vojak, ,,stražnik nemara pozna otroke."
,,K mamici, k mamici!" so spet zavekali otročički.
Žena je vstala. ,,Grem jaz z njimi. Begunci smo vajeni iskati." Do-taknila se je vojakove roke: ,,Zbogom! — Slepi ste?"
,,Slep!"
,,Siromaki stno... Bog bo plačal vsem!"
..Bog!"
125
12. DOMOV!
Gospad Metod je prišel opoldne doraov in je vprašal po otrokih.
,,Na dvorišču se igrajo," je odgovorila gospa Cirila. ,,Reci jim h kosilu!"
Poklical jih je skozi okno; ker se' mu niso oglasili, je stopil na dvorišče.
Otrok ni bilo na dvorišču.
Zaklical je ženo, žema se je prikazala pri oknu. »Otrok ni!" je rekel.
,,Ljubi moj Bog," je zatarnala gospa Cirila, ,,kje so pa? Da se jim le ni kaj pripetilo!"
Oglasila se je hišnica. »Proti veži so šli. Mislila sem, da gredo gor v stanovanje, pa mi jih ni bilo več mar."
»Treba jih poiskati," je rekel gospod Metod in je krenil na cesto. ,,Na katero stran se naj obrnem? Večkrat smo bili skupaj v nasadih; kaj, če so jo tudi sami tja mahnili? Če se le niso razkropili! Če mi le nista starejši dve buči kod pozaiiili Baltazarja malega!"
Skrbelo ga je.
Pa ko je prišel v nasade in v drevored, je že slišal: ,,E-hehehe-hohoho, mamica! E-aa-beee, mamica! Eee-ooo-uuu, mami-mami-mamica!"
,,To so naši!" je rekel. ,,Glas imajo še dober, nič ni hudega!" Stopil je v kraj in čakal.
Vekajoči so prihajali semkaj po drevoredu in se za krilo držali stare žene z deklico v naročji.
,,E-hehe, aaa, uuu"!" in od joka in solza niti niso spoznali atka in bi bili šli kar mimo.
,,Zapik!" je vzkliknil gospod Metod.
Pa je na mah ponehal jok. Troje grl Je zacvrčalo: ,,Atek, atek, atek — atek, atek, atek!" — in so se mu obešali na roke in oklepali nog in je Baltazar mali sedel na tla, zakaj sedeč se je lahko bolj izdatno in temeljito radoval nego stoječ.
Gospod Metod ga je vzel v naročje in je bil sila hud. »Rorapompom!" je rekel, ,,kje se mi potikate, buče?"
,,Veš kaj," je povedal Mihec, ,,šli smo v vojno."
,,Ti nič ne veš!" ga je zavrnil Gašpar. ,,Vojna ni igrrrača. In sveče tudi prrrodajaš, srrram te bodi! Atek, atek, atek, pojdimo hitrrro k mamici!"
Baltazar mali se je pritisnil atku k licu, ga vprašal: ,,Kaj moj?" in se opravičil, da mu ne more dati dudka: ,,Punca pupa dudo."
126
Oospod Metod se je obrnil k ženi: ,,Hvala lepa, da ste mi jih po-brali! Deca, zdaj pa le hitro domov! Mamico skrbi in juha je že mehka. — Vaju tudi že čaka kosilo, kaj ne?" je rekel ženi in je pobožal de-klici lice.
,,Begunki sva," je odgovorila žena, ,,beguncev ne čaka kosilo."
»Pojdite z natni!" je rekel gospod Metod.
13. KAJ JE TREM KRALJEM PRINESLA VOJNA.
Mamica je kregala deco in jo poljubljala, oboje hkrati; otroci so se jokaili in smejali, oboje hkrati; atek pa je primaknil k mizi še en stol, ¦ na mizo postavil še en krožnik in vse krožnike nalil z juho.
Gašpar je molil naprej, drugi za njira in je Mihec bil še vedno krivo-verček, ker je v križu izpustil Sina.
Jedli so in  žena begunka je  pripovedovala grozoto vojne,  ki je zadela njo in njene svojce.
127
Gašpar in Mihec sta poslušala z velikimi očmi in sta se hodila pri-tiskat zdaj k atku, zdaj k mamici; Baltazar mali pa je božal Jelici boso nožico in pravil, da ima punčka njegov dudek, in ga ni maral več nazaj.
Gospa Cirila je pogledovala zdaj svoje tri, zdaj begunsko deklico in je grizla solze.
,,Veš kaj, mamica," je rekel Mihec, ,,kupi punčko, bo phi meni ajčkala."
,,Prrri meni!" je rekel Oašpar.
,,Moja, moja!" je božal Baltazar Jelico, ki se je bila najedla juhice in se je veselo smejčkala.
»Kupi jo, kupi!" sta silila Oašpar in Mihec.
Mafmica je molčala in si brisala solze; žena je poljubljala punčko in jo oblivala s solzami.
Oospod Metod je rekel: ,,Otroci, punčka bo predraga, žena je ne da."
128
Gašpar je plesal okolo atka: ,,Atek, v hrrranilniku imam denarrr. Polno denarrrja. Vzemi in plačaj!" Stopil je k ženi in ji pogledal proseče v oči: »Koliko pa hočete zanjo?"
,,Ni tistega denarja," je rekla žena, ,,da dam zanj svojo vnuko. Za denar že ne! Za ljubezen bi jo pa dala."
,,Ne vem", je pomišljal gospod Metod, ,,punčka se bo bala; zbudil jo boš, Mihec, ko se ves ljubi dan tako grdo dereš."
,,Ne bom se več drrrl!" je rekel Mihec in je s tako vnemo izpre-govoril to obljubo, da se mu je posrečil r. ,,Atek", je vzkliknil, ,,jaz že znam r. Rrrraca!"
,,Če je pa tako", je dejal gospod Metod, ,,potem že ni dragače, nego <ia vzamemo punčko". Pogledal je gospo Cirilo. ,,Kaj ne, maraica, rajši štiri otročičke, kakor pa nobenega".
Oospa* Cirila je molče pokimala. Lice se ji je smejalo in jokalo hkrati.
Žena begunka je vzela punčko z naročja, da so jo po vrsti poljubili t3ašpar in Mihec in Baltazar mali, im potem jo je posrčkala §e gospa Cirila, gospod Metod pa se je useknil v robec, da je kar zatrobentalo, in tako so trije kralji dobili nenadama sestrico in so je bili jako veseli!
,,Kdo bo pa zdaj varoval vas štiri", je rekel gospod Metod, ,,ko ste mi že trije pričeli uhajati?"
Gospa Cirila je pogl&dala ženo begunko in le-ta je rekla: ,,Če imate kotiček zame, ne bom vam v nadlego."
Iti popoldne jih je šlo že vseh pet skupaj v nasade: žena begunka. trije bratci in nova sestrica, in slepi vojak je spet sedel na svoji klopi in se je Jako veselil, ko so mu povedali vso zgodbo.
Oašpar pa topot že ni bil več general s čako in sabljo in ni več streljal in podiral, ampak je imel s sabo škatlico z opekicami in je zidal hišico. Za vsakega je postavil eno, §e slepi vojak je dobil svoj dom.