Ivo  Trošt: Stari dolg.
4'
»Pustimo jo, Andrej, da pokoplje mater; potem pojdem jaz tje gori, pa denarje mi izročiš, da jo izplačam, ve§,"
Če bi odnehal sedaj. — Za ves svet ne! Praš-nik je modroval tako-le: „Recelj je moj tast, svetovalec, dobrotnik in ima lepo posestvo, pa sam je. V oporoki me gotovo ne pozabi, prav
Andrej je prikimal. Nekaj se mu je mehčalo v prsih. Smilila se mu je Minka. Toda Recelj mu je že §tokraj; očital, da je premalo moški;
gotovo ne mojega^ Ivančka. Saj ga ima zelo rad. Kaj hočem ! Človek skrbi najprej zase . . .'•' Take misli so ga do cela potolažile ali mu otopiie vest, kadar mu je nagajala.
'S
u
o C
o
M