Artur Sills: 18 Smrtna past. Amerišiki roman. Priredil Fr. Kolenc. (Dalje.) — Da, jaz sem tudi zato — je rekel naposled. — Samo nekaj ... — Na Betko se je ozrl. — Prepričan sem, da pred solnčnim zahodom poči par strelov! — Potem mora Betka ostati tukajl — je izjavil brat Gregor. — In brez varstva stati nasproti Raoulu, ako se poprej vrne, kakor vidva? — je ostro dejala Betka. — Gregor, ako je tebi to vseeno, potem se raje izpostavim kroglam. — V gotovem oziru ima prav — je menil Dubell. Betka ga je hvaležno pogledala. — Bolje je, da gre z nama. Pred prepadom jo izročiva v Lopalovo varstvo. Ako bo sama, ne bo nikdo .streljal na njo. — No dobro . . . odgovornost je tvoja. Kdaj gremo? — Takojl Hiteti moramo, kolikor se da. Raoula moramo presenetitil Ali se na revolver lahko zaneseš? Diibell je sumljivo gledal veliko orožje, ki je viselo za Gregorjevim pasom. — V slučajih sile se da rabiti, ne toliko za to, da bl koga ustrelil, nego da ga udari. — Las Gasas ima s seboj revolver, s katerim z gotovostjo zadene na 200 metrov. Ti se torej ne moreš meriti z njim. — Ali v resnici misliš, da se predrzne na nas streljati? To se sliši prokleto neciviliziianol In razen teja smo njegovi gostje . . . — Da, toda nepoklicani in . . . nadleinil —- je dodal Dubell. Čez četrt ure so bili že na potu. Lopalo je jahal naprej, Betka med Gregorjem in Henrikom. Pot je bila ob obrežju dobra. Ko so jahali nekako eno uro, je Lopalo obstal in počakal Dubella. Indijanec je pokazal na suh prepad, ki se je pravokotno oddaljeval od reke, ta pa je ostro zavila na lcro. — Trdi, da je tu naletel na konje -— je razlagul Dubell. — Živall so na vsak način izginile. Najbolj ptmetno je, ako se natančno držimo svojega načrla. — Obrnil se je k Betki. — Ti ostaneš tukaj z Lopalom in konji. Gregor in jaz preiščeva prepad. Ne bova šla daleč. Ako bodeš hotela, da bi se vrnila, ustreli z retolverjem. Lopalu sta naročila, naj bo oprezen in potcm sta odšla. Prepad je bil zapuščen in Tidelo se je, da zele trpi na suši. Trare ni bilo. Pač pa je bilo ponekod gosto grmičevje, tako da sta morala tik ob reki nadaljevati pot. Gregorju je enkrat spodrsnilo in je le za las manjkalo, da ni padel v reko. — Sam Bog — je dejal proti Diibellu — da nisem telebnil v vodo. Ali lu ni tistih malih krvoločnih ribV — Pačl — je odvrnil Dubell, ko je zaglcdal blizu obrežja četo majhnih rib. — Ali misliš, da je to ista reka, ki smo jo zadnjič prepluli? — Najbrž. Te ribe živijo le v nekaterih rekah. Nekaj časa sta molčala in počasi prodkala naprej med grmičevjem. — Kako daleč še greva? ¦— je vprašal naenkrat Gregor. — Kakih sto metrov še. Potem pa se vrneva. Slutim, da tu nekaj najdeva. Ne vem, odkod ta slutnja, upam pa, da me ne vara. — Betki se gotovo ne more zgoditi nič žalega? — Le par sto metrov sva od nje in se kmalu vrneva. Vidiš, tam reka zavije nazaj! — je kazal Dubell. — Pst! — je prekinil samega sebe in je položil prst nt usta. — Ali nisi ničesar slišal? — Niiesar! — Gregor je napel ušesa. — Kaj je pa bilo? — Morda kaka ptica. Zelo tiho se je slišalo. A na vsak način bom vesel,. ako zapustiva ta neprijazni kraj. — Jaz tudi. Sovražim te ribe, ki bi me raztrgale, ako bi mogle . . . in potem ta moreča tibota naokrog. Kdo ve, ali je bila ptica, kar si slišal! Nisem videl nobene živali, niti metuljev ne, odkar blodiva. Spodtaknil se je in malo je manjkalo, da ni padel. — Tako se godi tistemu, ki ne gleda na pot. Velik koren je tu, ki ga nisem zapazil. Dubell se je upognil, privlekel iz žepa nož in začel praskati po zemlji. — To ni koren, — je izjavil, — marveč kamen, in kakor se vidi, zelo čuden kamen! Pomagaj mi, da ga odbližje pogledam. Par trenutkov sta delala in nazadnje je pred njima ležal kvadrat. — Ali veš, kaj je to? — je vprašal Diibell. — Osttnek kamnoseške umetnosti Ink. Najdeni kamen ni bil edin. Nekaj korakoT dalje sta zasledila kopico takih kamnoT. — Tu je bila kaka cerkev ali palača — je razlagal Diibell. Z mesta, kjer sta stala, je bil prost razgled na drugi breg reke, ki je bila tukaj kakih 50 melrov široka. Diibell je naglo dvignil nekaj. — Ne verjamem, da bi bila ta vžigalica tako stara, kakor ti kainni. Raoul je bil tukaj. Mislim, da se ne varam, ako trdim, da sva blizu skritega zaklada. Tolkla sta po tleh, da bi slišala, ali kje doni. Nekako v sredini razvaline sta našla iskano mesto. Pod zemljo je bobnelo. Dubell je pokleknil in začel z nožem kopati zemljo. — Pomagaj! — je prosil Gregorja. Čez nekaj časa sta našla kamen, na katerem je bil star obroč. Oba sta zgrabila za njega in vlekla z vso močjo. Kamen se je zganil. Še bolj sta vlekla. Naenkrat se je kamen dvignil. Položila sta ga na tla. Nasproti njima je zijala črna jama. Diibell se je nagnil nad njo, a je kmalu odmaknil glavo in pritisnil na nos ter usta robec. Gregorja je potegnil proč. — Pazi! — je hropel. — Ne vem, kak strupen plin je tu! Toda dovolj ga je, da umori slona. Ali si zapazil? — Neki duh sem čutil, koi da razpada v jami kaka mrhovina. — Mogoče — je dejal Henrik in se obrnil v smeri vetra. _ Toda tu je še drug strupen plin. Kdor ga je napravil, na nekaj ni pomislill — In sicer? — No, na to, da so se narodi s slrupenimi plini bojevali. Diibell je odprl plinsko masko, ki jo je pred odhodom pokazal Betki in Gregorju. — Kaj ne, da nisem neumno ravnal, ko sem vzel to seboj? — Kaj hočeš s tem? — ga je začudeno gledal Gregor Gvers. — Na obraz si jo pritrdim in pogledam, kaj je tam spodaj. Ti ostaneš lukaj in boš pazil, da se nikdo ne približa, dokler bom spodaj! — Saj fliti tega ne veš, kako globoka je jama in ali ni v njej vode? — To takoj izvem. Nisem zastonj prinesel s seboj žepne svetiljke. Diibell je na obraz pritrdil masko in se nagnil nad odprtino. S svetiljko je posvetil v jamo. Z uspehom je bil zadovoljen in se je spustil noter. Gregor je čakal. Ker se je bal strupenih* plinov, se je nekoliko oddaljil od odprtine. Minulo je nekaj napetih minut. Iz lemne jame ni prišel noben glas. Gregor je mislil ravno na to, da bi bilo dobro, ako bi se Diibell prikazal, ko se je zgodilo nekaj, kar ga je vsega pretreslo. Po soteski je odmeval strel. V smrtni tihoti je strel strašno vplival na Gregorja. Nekaj trenutkov je bil kakor odrevenel.. Potem pa se je zavedel, da se je slišal strel v smeri, kjer sta stala Betka in Lopalo. V prvem trenutku se je hotel zagnati v tisto smer. Toda ali sme zapustiti Diibella? — Henrikl Henrik! — je kričal in se nagnil nad odprtino, ne da bi se zmenil za strupene pline. Omamljen se je zavlekel proč. Nobenega odmeva. Ali ga Diibell ni slišal. Kaj, ako se je ponesrečil. Groza! — Kaj mu je storiti? — Henrik! — Betka. Zagledal je kamenčke pod nogami. Zagrabil jih je polno pest in jih je po enem spuščal v jamo. Čez par sekund se je prikazal Diibell, najprej roka, potem glava. še napol v odprlini je jezno pretil s pestjo. Gregor je hitel k njemu in ga potegnil ven. Z obraza mu je strgal masko. — Kak hudič te je obsedel! — se je zadrl Diibell. — Z enim kamnom bi me skoraj ranil. — Hitiva od tukaj! In Gregor je nervozno pripovedoval, da je slišal strel. Diibellov obraz je dobil nemiren izraz. Betka je v nevarnosti!? Sploh misliti ni upal na to. — Pomagaj, da zapreva odprtino in potem v tekl Henrik se je stresel od nemira. Pozabil je na vse. Le Betka mu je stala pred očmi. Oh, ako jo je Raoul napadel. Divje je zaškripal z zobmi. — Ali si našel kaj? — je vprašal Gregor. — Oh! — je vzkliknil Gregor začudeno in oči so se mu zasvetile. Kamen sla sedaj zavalila nad odprtino. — Sedaj pa le hitro proč. | Gregor je kar drvel po obrežni cesti. * — Stoj, ali strelim! Povelje je bilo strogo. Gregor je nehote ubogal. Diibell je poleg njega obstal. — Roke kvišku! — se je zopet slišalo surovo povelje. Sedaj sla videla, odkod je prišlo povelje. Onstran reke je stal Raoul Casas in meril z revolverjem proti njima. — Zakaj hitite tako? — je vprašal mirno. — Sestra je tu blizu — je razlagal Gregor. — Dogovorili smo se, da se takoj vrneva, ko zaslišiva strel. — Ne trudita se — je uljudno odvrnil Argentinec, — jaz sam sem strelil. Strel pa je zadel Indijanca. Nimam rad, ako kdo vohuni za menoj. Sestra je v mojem varstvu. S seboj sem jo pripeljal v čolnu in sedaj leži v njem. Gregor in Dubell sta sedaj zagledala čoln. Argentinec, ki ni odmaknil pogleda od onih dveh, je izrekel neko povelje. Za hrbtom se je prikazal Migucl. Šel je k čolnu in iz njega dvignil žensko postavo. Bila je Betka, s sklonjeno glavo in zvezanimi rokami.