107 Kranjci na Horvaškem. Spisal J. Terdina. v ?5Ce greš v križem-svet, najdeš Kranjca", je star in resničen pregovor. Menda je ni zemlje na svetu, kamor bi ta ali uni naš rojak ne priblodil, največ pa jih je na Horvaškem, v vseh stanovih, v vseh mestih, skoraj v vsaki vasi jih boš najdel in sem ter tje celo kupoma. Ne bom se motil, če pravim, da Horvaška najmanj 30.000 Kranjcov redi. Zato mi se ne zdi od več, nekoliko bolj natanko o njih in o njihovem življenji govoriti, in to mi je tem slaje, ker sme Slovenec s svojimi ljudmi zares ponosen biti. Naj bodo doma ali drugod, povsod jih dičijo taiste čednosti: pobož-nost, delavnost, iznajdenost, poštenje in dobra volja in še marsikaj druzega, kar je na čast njim pa tudi narodu, iz kterega so se rodili. Rekel sem, da so iz vseh stanov naši ljudje po Horvaškem najti, vsak stan pa ima svoje navade in zato bom tudi po stanovih življenje Slovencov ali Kranjcov, kakor nam Horvatje sploh pravijo, premišljeval. Naj začnem z izobraženimi ljudmi ali z gospod or ktere se je slasti zadnje leta dokaj tu naselilo. Treba jo je razdeliti zopet v sedijočo, ki si je na Horvaškem novo domovino našla, in pa v tako, ki je le zavolj kake službe, posebno pa cesarske službe na Horvaškem, in se utegne pred ali pozneje zopet izseliti. Sedijoča gospoda so slasti kupci ali pa sploh hišni posestniki, ki so sami še Slovenci, otroci pa že Horvatje. Želeti bi bilo, da pride take gospode več na Horvaško. Najpred je dobiček tu lože kakor doma, potem bi pa tudi za naše sosede koristno bilo. Mestno življenje se njim ne prilega, zato jim silijo v domače mesta vse preveč tujci nemške in hebrejske ker vi, da bi sem ter tje človek pred mislil, da je na Nemškem ali na Poljskem, kakor pa na Horvaškem. Slovenski mestnjani pa se kmali novega kraja in novih ljudi privadijo, med njimi in med Horvati ni nobenega sovraštva, marveč so sploh spoštovani zavolj vse skoz možkega obnašanja, pa tudi jezika se za silo navadijo in otroci so jim že čisti Horvatje. Sovražnikov narodnosti med njimi ni najti, le v Zagrebu so mi za enega povedali, pa še ta nima slovenskega imena. Da so Kranjci, jih človek precej pozna, da le usta odpro, če tudi po horvaški govore. Popotovaje v Zagreb sem imel nekaj kupiti, pa grem — bilo je v Jaški — v pervo prodajavnico. Gospodar mi pokaže, kar ima in pravi: „Sem rek'l vre iz Reke mi drugo dopeljati, pa mi jošče ni došlo^. Jez sem koj po pologlasniku spoznal, da mora Kranjec biti, pa se nisem motil; prišel je pred mnogimi leti že v Jasko in se je dobro horvaški naučil, pa ga le še jezik razodeva, kakor razodeva Slovenca sploh, naj govori kteri koli jezik. Spoznal sem tako tudi v Varaždinu rojaka; že 48 let je tam živel v časti in bogastvu kot eden pervih kupcov in je govoril horvaški kakor rojen Horvat, vendar pa se ni mogel navaditi čistega izgovora. Mesto ,,bilaa je marsikdaj še mu ušlo „bla". Da ne potegnejo slovenski mestnjani na Horvaškem s tujci, sem se posebno v Reki prepričal. Že dolgo se tu laška in narodna stranka kavsate; naših ljudi pa ni nobeden še k uni prestopil, čeravno jih je dosti tukaj. Pravil mi je kupec doma na Go-renskem v Kropi, kako so ga zavolj tega laškutarji sovražili in ga za ^špijona" imeli in da niso več od njega kupovati hotli. Vendar pa je le stanoviten ostal. Ko je najhuje se zmedlo, zboli, kar sliši naenkrat bobnanje in na- 108 rodno godbo. Precej je vedil, da so morali Horvatje v Reko priti in veselje ga je tako prevzelo, da je skočil iz postelje in svojim bratom nasproti hitel, da jih pozdravi; in od tistega hipa mu je celo bolezen prešla. Le eua reč mi se pri teh ljudeh nerodna zdi, dasiravno je niso sami krivi. Imena so jim nad prodajavnicami tako čudno popačeno napisane, da bi se človek na nje jezil, če bi ne vedil, da je ta pisarija na Kranjskem v kranjskih ke rs triih bukvah, v šolah in pisarn i ca h doma. Vsakod se bere po Hor-vaškem kakor v Ljubljani: Glantschuigg, Kooss, Jerou-schcgg, Jellen itd. Včasi je v teh napakah še druga smeš-nica. V Oseku živi Gorenec, mal kupec, ki mu se Jereb pravi, kar pa se po gorenski Jeref izgovarja, toda gospodu, ki mu je to ime pokvaril, ni bil dovelj en sam f, pripisal mu je še enega, in brati je zdaj nad štacuno: 3)Joseph Jahreff;4, — le po uaključbi sem zvedil, da je ta ^Jahreff" moj rojak. V Reki pa živita dva brata, ki se za „Zajcaa pišeta, nju klasični napis pa je: ^Frateli Saitza"; tedaj trije jeziki ob enem: zraven laškega „frateli" je slovensko ime s slovenskim dualom in z nemškim iišpom al in nemško čerko tz. Te reči so sicer povsod abotne, posebno pa se človeku rogovilaste zde, če jih v tujem kraji in med drugim narodom zapazi. Kar pa se tiče pridnosti, se daje tem našim ljudem povsod enoglasna hvala; prišli so med Horvate večidel revni, nekteri v službo, drugi pa s kakim prihranjenim tolarčkom, da si precej na svoje roke kaj začno. Delaje noč in dan in ogibaje se nepotrebnega lišpa in dragih veselic so sčasoma si opomogli, in si kupili hiše in obilno vsakoverstnega blaga, da jim bodo tudi otroci kupci ali obertniki, vsakako pa sami svjji, kar starši od konca niso bili, pa so vendar nazadnje z marljivostjo dosegli, občutivši grenkost tuje službe in tujega gospodovanja. Se ve da ne steče vsakemu tako dobro; marsikterega Kranjca zakoplje na Horvaškem prehudo pijančevanje, sploh pa se vendar reči sme, da so naši obertniki in kupci verli možje, ki si znajo lepe krajcarje zaslužiti, pa si ob enem tudi poštenje ohraniti. Bil sem lansko jesen v Samoboru, pa sem tožil tamošnjemu učitelju Hero-viču, da sem povsod še na kakega rojaka se nameril, le v Samoboru nikogar ne poznam in vendar bi rad nekoliko dni ondi ostal, ker ga saj za me na Horvaškem ni lepšega kraja ne priljudnišega mesta kakor je Samobor. Častitljivi starec mi reče na to, da naj grem z njim, pa mi bo že kaj o Kranjcih povedal. Res greva in približevaje se „sta-rernu tergu", malo postojiva, ker je učitej marsikaj pripovedovati začel. Ni še sto let, mi pravi, ko je bil Samobor napol manji; stari terg je stal tod le v tej soteski in je bil nekdaj terdnjava. Imel je toraj vrata, da se je zapiral in pa zatvornico, da se je mogla zoper sovražnike voda izpustiti. Hiše v njem so bile zgolj nizke, lesene in s slamo krite; v ničemur se ni od drugih vasi razlikoval, le uni grad tam na hribu ga je nekako lišpal. Pred sto leti po priliki pa so jeli Kranjci sem zahajati, in so začeli novi Samobor zidati; todle na ravnem, pervo hišo je postavil neki Primec, poleg njegove so zidali drugi Kranjci in po njihovem izgledu tudi domači vseskoz zidane, lepe hiše, kakor vidite, in tako se je sčasoma tudi stari terg spremenil, da je zdaj saj nekoliko mestu podoben. Kraujcov pa živi še zdaj dosti tukaj, večidel so vsi premožni, — tu imate precej enega. To rekši mi pokaže zdravnika Tičarja, rojenega Gorenca, ki je ravno memo šel. Kmali se soznaniva s tem rojakom, pa me pelje v svojo čedno hišo. Pridši v Samobor ni imel groša, zdaj pa se more že med premožniše šteti. Soznanii me je potem še z drugimi Kranjci, vsi so mi rekli, da jim gre dobro, bolje kakor doma; en dan smo imeli pri enem, drugi dan pri drugem večerno veselico in marsikaka slovenska narodna pesem se je zapela. O čem pa sem se posebno radoval, je bilo to, da so gospodične slovenskega rodu med sabo le po horvaški se menile, ne pa v kakem tujem jeziku, kakor se celo hor- vaške gospodične le preveč spakujejo. Morebiti pa, da ni sploh tako; toda v Samoboru sem našel to povsod pri slovenskih deklicah. — Toliko o sedi j oči gospodi. Vse drugač pa mi je govoriti o tisti, ktero je kaka služba na Horvaško pripeljala; za njo se mora, ako resnico govoriš, sploh reči, da jo ljudje nič kaj ne čislajo; sem ter tje jo celo hudo sovražijo. Vzroka sta dva. Pervi, da so bili Horvatje popred samostojnosti navajeni; imeli so zgolj svoje vradnike, le najvišji poglavarji in nekaj tudi učitelji so mogli tujci biti, če ni bilo doma pripravnih ljudi zato, sicer so pa v čisto narodnih službah le narodne ljudi terpeli. Te autonomije zdaj več ni, kakor je sploh v nobeni kronovini ni, in ne da se tajiti, da se ljudstvu še zdaj močno po uji toži in ravno zato gleda nekako srepo vse tuje vradnike in tedaj tudi — Kranjce. Potem pa je premisliti, da se nekteri naši ljudje tako obnašajo, da jih res nihče rad imeti ne more; in kar eni delajo, se potem tudi drugim pripisuje, ki so čisto nedolžni. Tako na priliko nekteri, svoje nemščine navajeni, mislijo, da brez nje ni izveličanja, na Horvaškem pa je narodna zavest bolj živa kakor pri nas; saj izobraženih Horvatov nobeden brez nje ni, in se ve da jim hudo de viditi, kako se domači jezik spodkopuje zoper naravo in potrebo in celo zoper očitne postave. Zal mi je povedati, pa je gola resnica, da so uekteri naši ljudje krivi, da je sem ter tje v pisarn i cah narodni jezik izginil, kjer po postavi veljavo ima in da se celo prostim ljudem, kakor pri nas, nemške pisma pošiljajo. Tako je tudi res, da niso uekteri naši možje dajali narodnemu jeziku v šolah, kar mu je po pravici in po postavi šlo; res je, da so nekteri naši ljudje (toda ne skoraj vsi, kakor nekteri Horvatje govore) narodnost za burko imeli in celo menili, se vladi prikupiti, če jo teptajo in vsakod spodrivajo. Vse to je kakor pravim, žalostna resnica in (naj bi nihče ušes tej resnici ne zamaševal!) nesreča za narod in za vlado, pa iadi za take ljudi same, ker jim nihče ne zaupa. Tudi bi bilo našim vradnikom premisliti, da niso doma, ampak med ljudstvom, ki je v vseh rečeh manj omikano od našega, ktero bi sčasoma jim hvalo vedilo, ako bi s svojimi vednostmi in s svojimi zmožnostmi ga izobraževali, sicer pa ž njim, kar je moč, poterpljenje imeli. Pa tudi zoper to nekteri greše; pozuam našega človeka, dav-karja, kije kmetu zavolj neplačanih davšin dal vse prodati, celo posteljo in poročni perstan! Kdo bi dvomil, da so take reči vladi na največjo škodo in tedaj, da se zoper njeno voljo gode? Toda taki zoperniki narodni so le po-redkoma najti, in zato mislim, da je poglavitni vzrok, da te naše gospode ljudje ne ljubijo, poprejšna autonomija. Da pa te več ni, pa nismo krivi ne mi in tudi vlada ne; sicer bi v deržavi prevelika neenakost bila, ki bi se z njeno edinostjo ne ujemala. Pa še tudi to gospodo bom na dvoje razdelil, v staro in v mlado, in vsako bom posebej popisal. Ta delitev je popolnoma po naravi, ker je razloček tako velik skoraj kakor med nočjo in med dnevom. (Dal. si.) 115 Kranjci na Horvaškem. Spisal J. Terdina. (Dalje.) Med stare štejem tiste gopode, ki so se že davne) pred letom 1848 izučili in v službo pripravili; prišli so na Horvaško večidel z ženo in z otroci in s — starimi ideami, kakoršne so veljale v njihovi mladosti in na njihovem domu, ki pa niso za zdaj nikjer več dobre in tedaj tudi za Horvate ne. Da bi se horvaški naučili, so ti gospodje večidel prestari in življenje na Horvaškem se jim tako čudno, tako ptuje zdi, da vidijo in slišijo povsod le barbarstvo, nevednost in razujzdanost. Kar je dostikrat celo lepa narodna šega ali kaka častitljiva in nedolžna stara navada, imajo oni za nečloveško bedarijo ali za neslano burko, ki jo je treba pred ko mogoče, odpraviti ali saj prepovedati. Za te ljudi bi človek le eno željo imel: da bi nikdar na Horvaško prišli ne bili, ker tu res nikomur ne koristijo in zraven strašno žalostno životarijo. Sicer pa ni na njih le madeža ne; v njih je še prava stara poštenost; mož-beseda jim ni prazna reč; bolj vestnih in bolj pridnih delavcov ni dobiti; pred ne gredo spat, dokler ni odločeno delo doveršeno; res, da se dosti nepotrebnega popiše, vendar pa se je železni marljivosti čuditi, ki o tolikih kupih protokolov in bukev ne obupa. Zvestejih služabnikov od njih cesar nima. Zato Bog varuj! te gospode zaničevati, marveč pravim še eukrat, da je le škoda za njihove dobre lastnosti, ki bi drugej obilen sad donesle, tu pa brez uspeha ostanejo. Njihovo življenje je pač neprijetno. Iz pisarnice domii in od doma zopet v piaarnico — to je ves njih circulus. Včasi še pridejo na kak poliček piva; al pivo je na Horvaškem malokdaj pitno; tudi ni starih znancov zraven, da bi mogli ž njimi vred o slabih časih tožiti in zmešani svet rešetariti, pa tudi ne prijaznega kerčmarja, ki jim je nekdaj v Ljubljani svojo tobakiro ponujal in mestne novice pravil. Vse jih tišči, vse jim nagaja: narod, pomagači, služabniki, ceste, vreme, zrak in pa — žena. Tako žive oni, skoraj še slabeje pa njihove gospe in otroci. V eno mer slišiš tožiti: »Bog se usmili! kaj bo začeti? Za ljudi tu kratko ne malo ni! Nimaš človeka, da bi se kaj prijazno ž njim pomenil; dragina je taka, da nam bo skoraj ob suhem kruhu živeti, pa se še za dnar ne dobi, kar bi človek hotel, in kar se dobi, je vse nekako grenko, kislo, pusto, brez slaja. In kaj hočemo z ubogimi otroci! Tu ni ne prave šetnje, ne sence, ne trate, in če se človek kam popelje, kaj mu na kmetih ponudijo? — enmalo slabega vina, ki nam ga umazan jud nosi in pa k večjemu košček červivega sira — nikjer pa ne piske, ne pečenke, ne šniceljnov, ne cvertja in celo dobrega kruha ne. Moj Bog, kaj bo začeti!" Tako tožijo slovenske gospe na Horvaškem, mislim vse od perve do zadnje. In marsikaj je res, kar govore. Tako, kakor se zbirajo mamke v Ljubljani in drugej pri nas, da pijo kake štiri skledice kofka skupaj in se pogovarjajo, kaj je pri sosedu novega, kako se ta ali una prijatlica nespodobno vede in sploh, kar vsaka njih skrivnega na sercu ima, kar se nikomur povedati ne sme, tako se res malokje po Horvaškem gospe shajajo; teh kratkočasnih, živih, vsevedijočih tovaršij tu ni — to se ne da tajiti. Kdo sme tedaj našim gospem zameriti, če se jim tako močno zija in po domu toži! Tudi je gotovo, da se nobenega horvaškega mesta naše Krakovo ne derži, da bi si mogel človek poleti in pozimi s čversto zelenjavo postreči; pa tudi Šiške ne, kjer se dobiva v 12 kerčmah vse, kar serce želi in nič dalje, kakor streljaj od 116 mesta. Vasi po Horvaškem niso kakor naše, kjer bliže mest skoraj več lesene bajte ne bo; tudi tisti dobrovoljni, precej trebušasti, pa z vsem dobro založeni kerčmarji so le pri nas po deželi, ne pa na Horvaškem, kjer Izraelovi otroci zvonec nosijo in zato se ozirajo tod nase gospe zastonj po kakem 55Roženpahu", po kaki „Laverci", po kakem novem „Vičua ali horvaškem „Mengšua. Tudi otroci nimajo našega kapucinarskega verta, da si, po mehki travi se valjaje in premetovaje, nježne ude krepčajo, in Latermanova senca ne hladi gospodični, ki so že do tistih let dospele, da jim skerbne matere velevajo, se malo sprehoditi, nekaj ker služi to za zdravje, nekaj pa „ut spectent spectentur et ipsae", ker se utegne jim na šetnji morebiti kaj naključiti, kar si vsaka deklica tako iz serca želi. Res je pa tudi, da se tem našim gospem kaj težko ustreže in da včasi menda zato zabavljajo, da jim jeziček ne oterpne. Bil sem se v Zagrebu, v najlepših ulicah „na Ilieia, na dve rojakinji ua-meril; po navadi tožite, da se nikamor ni sprehajat iti, ker je 55Ilica" preblizo, škofov vert Maksimir pa predaleč, drugam pa jim se ne ljubi iti! Smešno pa mi se zdi, na Horvaškem o posebni dragini govoriti. V Zagrebu utegue biti zdaj, kakor pri nas, drugej pa je gotovo povsod ceneje. V Reki je meso po 18 nov. kraje, funt dobrih rib ravno tako, večidel pa še bolji kup, in cuker, kava, rajž, svila, pavola najmanj za tretjino bolj po ceni kakor na Kranjskem, pa tudi drugi živež dražji ni, čeravno je zadnje leta kup poskočil. Celo v Zagrebu sem plačal v gostivnici samo 24 kraje, srebra za pet jedi; še bolje živeti pa je v Va-raždinu. In vendar sem slišal v ravno tem mestu kranjsko gospo zdihovati, da je taka dragina. Mož je imel 1200 fl. letne plače, pa so živeli s tremi otroci tako siromašno, da je le dvakrat v tednu meso na mizo prišlo. Kako to? Gospa je kupovala v mestu od judov; judje pa iščejo stoterega dobička in tako nepraktične so skoraj povsod naše gospe. To je zares čudno! Slovenke so sicer dobre gospodinje, da jim je malo para; gospoda pa si ne ve pomagati. Ce bi kupovala od kmeta, namesto od juda; če bi se pogodila z grajšakom ali s kakim mestnjauom, ki ima njive, vert in krave, pa bi si gotovo moke, živali, mleka, zelenjave in vse drugo tako ceno omišljevala, da bi lahko bolje živela iu da bi nič več dragine v misel ne jemala. Tako pa je njihovo življenje res pusto; večidel čepe doma, ter gledajo skoz okno opravljajo znance ali pa druge prazne marne uganjaje ali pa tudi kar tako brez misli, vsak hip široko zijaje. Tako živi sploh gospoda, ktero sem staro imenoval; nekaj dem jih pa le našel, ki so se vdomačili, se jezika naučili in z deželo in z narodom poprijaznili. Bil sem pri „Jagnjetu" v Zagrebu, pa mi pokaže znanec starca rekoč: „To je gospod K.; po jeziku bi težko kdo poznal, da je Kranjec, tako gladko mu teče horvaščina, čeravno je že star sem prišel". Pozneje se s ti m častitljivim rojakom sam soznanim, pa mi je rekel, da je prav zadovoljen na Horvaškem, on ima ljudi rad, ljudje pa njega, in res sem vidil, kako prijazno so ga Horvatje pozdravljali. Druzega gospoda sem našel v Reki, tudi plešca; pripovedoval mi je, kako lepo je šest let v Slavonii živel in da ni boljših ljudi od Slavoncov; Kranjci so predebeli, preveč po vseh ustih in svoje glave, Slavonce pa je lahko za vsako blago in koristno rečnadušiti; brez upiranja so dali vse, kar je bilo za šole ali za cerkve potrebno in so radi človeku zaupali, da so le vidili, da jim dobro hočemo in da jih ne mislimo prekaniti ali slepiti. Tudi ta gospod se je bil dosti dobro jezika navadil, spoznavši, da je potreben in zares lep in mogočen. Veliko lože pa je mlajši slovenski gospodi; znan ji je stari pa tudi novi sistem in nove ideje, ter je prepričana, da stare kopita niso za novi čas, da je marveč treba čas razumeti in napredovati, če se hoče pomagati narodom pa tudi deržavi. Prišla je ta gospoda v te kraje, vedoč, da najde druge ljudi, druge navade in drug jezik, in je bila že zanaprej namenjena, novim razmeram udati se in po* zdraviti Horvate za svoje rojake, brate in prijatle, zato pa se je tudi kmali ji vse tako zdelo, kakor doma in se je veselila, da kaj novega vidi in poskusi in ob enem izve, kako je kaj pri drugih Slovanih. Takih Horvatje ne gledajo tako pisano, čeravno bi, kakor sem že rekel, najraje povsod le svoje ljudi imeli. Med temi mlajšimi sem tudi jez; zato tudi njihovo življenje najbolje poznam in zato lahko po pravici rečem, da nam se ni nobena sila godila. Saj jez štejem dni, kar sem jih na Horvaškem prebil, med najsrečneje vseh, kar sem jih do zdaj preživel. Prišli smo na Horvaško; pervo reč, po kteri smo prašali, so bile ilirske bukve; prebiraje in pogovarjaje se z znanci, ki smo jih povsod kmali našli, srno napredovali v nekaj mescih toliko v je/Jku, da smo v vsako družtvo stopiti mogli. Znanci nas soznanijo ali s kakim mestnjanom ali pa s kakim bližnjim duhovnom; vsakemu se dobro zdi, da Kranjci tako hitro in radi po domače ž njim govore, pa so nas jeli vabiti zdaj sem zdaj tje, kmali pa ob enem na vse strani. Skusili smo, da živi med Horvati zares še pravo, sta-roslovensko gostoljubje, in narod, komur je to ostalo, je gotovo še zdrav in cel in dober, da mu ni o prihodnosti obupati. Ko je prišel kak tujec starim Gerkorn v hišo, so ga prašali, pogostivši ga, kaj je, od kod je. ali je prišel po kakem opravku ali pa kar tako po tolovajsko sem ter tje hodi. Na Horvaškem takega spraševanja ni. Znanec te pokaže hišnemu gospodarju, ki pa ima pred kosilom čez glavo opraviti, pa te pozdravi le z besedo: „Dobro došli!" Za mizo pa te ima že kakor starega pri-jatla; odloči ti se kakor vsem drugim po vinskem vodju pajdašica, da se z njo pogovarjaš in si skupaj kratek čas delata, če je zraven; če je pa ni, da pa saj za-se in ob enem za-njo polno kupico izprazniš; ker si )5prihodniku, potrebuješ horvaškega kersta, pa prineso pred te ;,zdravicou ali ^bilikum", toda se ne ustraši. Ta zdravica je precej velika, malokdaj manjši od poliča, včasi pa tudi trije poliči, ki se pred tabo lesketajo, bodi si v lesenem čeberčku, bodi si v stekleni, dolgi škornji ali drugej, kakor je fantazija tistega, ki te gosti. To zdravico ti je do zadnje kaplje izpiti, — to tirja stara navada in vinski kraj; ali zlahkoma ali debelo požiraje dolžnost dopolniš, je vse eno, da je le zdravica opravljena. Gromovit ;,živio!" te pozdravlja na to od vseh plati; odslej si domač in piješ, kolikor hočeš in moreš, ne sili te nihče več. Med dobro pojednjo in še boljo pijačo pa se serca ogrejejo in usta odpro. Povsod je šum, smeh ali pogovor; kmali si znan z vsemi, ki so s tabo za mizo, morebiti bolje, kakor z ljudmi, ki jih od mladosti poznaš; zakaj tu ni hinavščine, iz ust se sipljejo misli tako čisto in naravno, kakor so se v glavi in v sercu rodile. Nikoli ni dolgo, pa ti se približa tu eden, tam zopet eden in te prosi za prijaznost in bratovšino. Kadar je društvo posebno dobre volje, se pobratijo eden z drugim vsi od pervega do zadnjega. Nemogoče je tudi Horvatom, kako veselico brez petja končati; razlegajo se pesmi stare in nove, vinske pa tudi domorodne in marsikdaj sem slišal tudi domače slovenske glase, slasti okoli Zagreba in v Pri-morji, pa tudi v Oseku in celo v Vukovaru tik Donave. Pa tudi sicer mi se je vedno prijetno zdelo, s Horvati se družiti. To so še ljudje po naravi, brez tiste ostudne vpo-litike", da bi potreboval človek vsako besedo pretehtati, preden jo izgovori; tu se nimaš nič zamere bati, da je le serce in misel blaga; na unanjo podobo se ne gleda, in skoz in skoz sem prepričan, da je prijaznost, v kteri so mlajši z narodom, tudi vladi na večji dobiček kakor pa tisto imenitno-ošabno zaničevanje, ki ne more v ljudstvu, ki si je častitljive svetinje svoje narodnosti neoskrunjene ohranilo, ničesa druzega zapaziti kakor nevednost in barbarstvo! (Dal. si.) 123 Kranjci na Horvaškem. Spisal J. Terdina. (Dalje.) Malokdaj nas je na Horvaškem dolgočas terl; če ni bilo društva z ljudmi, nas je razveseljevala pa rodovitna in lepa horvaška zemlja; pregledovaje jo natanko na vse strani smo se kmali uverili, da ni manj krasna, kakor naša Slovenija. Nečem govoriti o Zagorji in drugih takih zemeljskih rajih; saj tudi okoli mest ni kraj tako nepriljuden, kakor se našim neušečnim gospem dozdeva. Kaj bo mladim nogam Maksimir predeleč, in če se o poletni soparici tudi spotiš, saj ti je mogoče, tik verta z najlepšo kapljico se okrepčati, da moreš sopet čil in dobre volje vse slasti tega prelepega sprehajališča uživati. Drugikrat se napotiš proti Ksaverju ali pa, če kaj bolj utegneš, še dalje v vinske gorice proti severju in zapadu, kjer se verste sive razvaline z belimi, biiščečimi gradovi, strinjaje stari čas z novim, zdanje življenje v stare zgodbe vpletaje. Tudi ti ne bode žal, če se včasi proti Sam o boru oberneš, zrak, razgled, voda, vino, gojzd, plan, mesto in ljudje — vse ti bode veselje delalo, če le z odpertim sercom prideš in pa — če mižal ne bodeš. Ce tako na vse strani okrajino pregledaš in vse dobro premisliš, porečeš z mano vred, da ga ni na vsem južnem Slovenskem mesta, na lepšem stoječega, kakor Zagreb. Tudi okoli Varaždina se nam ni prepusto zdelo, da bi se ne bili vedili kam djati. Kaj ne, Matija? V četert ure 124 sva bila v Biškupcu. Pri tisti veliki stari lipi sva postajala — Bog ve, če se stoji, že takrat je pešala — in premišljevala, ali na desno ali na levo. Na desni je fajmoštrov zeleni vert, na vertu miza, na mizo pa je to in uno hodilo, kakor je čas bil ali pa človek, ki je za-njo se usedel. In na levo, nekoliko korakov od lipe je stala kerčmica — že ves, tista, kjer so tako dober domač sir imeli, ki sva ga včasi zunaj na trati s česnom grudila. Pa streljaj od Biškupca sva ležala marsikterikrat v debeli senci hrastovega gojzda, rešetaje literaturo in literate, in odpočivši si sva merila hosto počez in podolgoma nabiraje si rudečih jagod, če je bila doba za to. Kaj velja, sva rekla, da bo ta Biškupec, ko si bližnje mesto bolj opomore, va-raždinska wSiška!" Pa sva zopet kak drugikrat po veliki cesti memo kapelice jo udarila, okoli ktere včasi Varaž-dinci po mokrem svetu divje race pokajo, in sva popo-tovala dobro uro po ravnem. Še se vem spomniti, kako naju je enkrat dež napral, in da si ti kraj ceste ježa zasačil, ki vam je potem toliko nepokoja po hiši delal. Pri Turčinu se nama je pot končal; to je hiša slovečega imena: ondi so pobili Varaždinci veliko turško derhal, pa je ostalo to ime kerčmi več sto let do današnjega dne; toda mi dva nisva hodila tje zgodovine tuhtat. — Pa kdor ni še zadovoljen pri Turčinu, naj gre po stranski poti na levi v vinsko gorico in popotovaje pičlo uro vred vertov in nogradov zagleda varaždinske Toplice, pa ima najzaljši kraj in piti in jesti, kar hoče ali kar mu mošnja premore, in ob enem pa se lahko okoplje, kar je vsakemu svetovati, ki misli, da se je v pisarnici ali doma preveč nasedel. Pa da vidiva tudi judovsko hišo, sva jo obernila enekrati na drugo stran po stajarski cesti poldrugo uro od mesta v Sračinec h kerč-marju Isaku, kjer sva včasi godernjala, včasi pa tudi prav dobro s slani in drugimi dravskimi ribami se mastila, oziraje se proti zapadu, kjer se eno uro naprej naša Slovenija začenja. Kadar uama je čas bolj ostajal, pa sva v Me-djimurje se namenila, v tisto srečno in bogato krajino med Muro in Dravo, kjer so nekdaj zrinjski junaki gospodovali, pozneje pa je Madjar si jo prisvojil, dokler je leto 1848 ni zopet horvaški domovini vernilo. Koj čez Dravo je goščava, po kteri krulijo čedoma prešiči ali pa se velika, na pol divja goved preganja. Bila je enkrat tudi mene v hrast ugnala in strašno tulijoč drevo obstopila in z rogmi va-nj butala, dokler pride pastir in z debelim, na koncu z žeblji okovanim tolkačem živino prepodi. Kaj rad sem zahajal v to hosto, kjer je sto in sto slavcov prepevalo, pa da resnico povem, mojemu bolj prosaičnemu sercu ni bilo toliko za slavce mar, kolikor za prijetno, hladno senco. Mislim, dragi prijatel, da še veš, kako sva si včasi tu zakurila in leže vsak od ene strani v ogenj gledala, spominjajo se nekdanjih srečnih časov, ko smo si tako tudi na paši kurili in krompir pekli, mlajši pastirje pa odločili, da so nam krave zaganjali. Toda naji ni sentimentalnost obšla, — zadovoljna sva bila tudi s sedanjostjo, ker sva jo razumela in jo po svoji moči tudi uživati znala. Cesta, ki je sred hoste napeljana, je tako ravna, široka in gladka, da te skoraj da, če prav volje nimaš, na-se potegne. Grede poldrugo uro po nji, prideš v Nedelišče, pa se derži na levo, dokler do zidanih vrat prideš, skoz ktere na dvorišče stopiš in od zadej v prijazno izbico korakaš. Vse dobrote te hiše bi ne mogel več sošteti, to pa vem, da sem dozdaj ondi najcenejev piske jedel in z dobrim vinom vselej merzle slatine dobil. Če pa človeku ni slabo vreme nikamor pustilo, smo imeli pa doma shajališča, zdaj v „gabriju", zdaj pri Matušinu, pozimi pa celo — nemški teater! Tudi tisti, kdor Reko graja, ne ve, kaj govori; čeravno res takih sprehajališč ni, kakor okoli Ljubljane, toda se vendar ne manjka drugačnih. Praviš, da ni ravnine; al se da lepša, bolj mogočna ravnina misliti, kakor je neskončno sinje morje? Komur je pri morji dolgčas, res ne vem, kakošno serce ima. Saj nam razkazuje vsaki dan nove čuda; stopi v čoln in se popelji kake pol ure od kraja, pa boš vidil, da bolj prijetne šetnje ni, in ob hudi poletni vročini ti zopet zdravejega hladila ni kakor morska kopel. Ako si prijatel starih ostankov in razvalin, pojdi v Kast v o le 2 ari od Reke proč. Ce te mika zgodovina, podaj se na grobniško polje, na tatarske grobe. Morebiti pa bi rad vedil, kakošna je vegetacija na jugu; lej! dobre dve uri od mesta proti Istrii se blišči v večni zelenjavi in v večni spomladi Opatija, sred mandeljnov, smokev, oljk in lovorovih gajev; če pa dvomiš o človeški umetnosti, oberni se proti severju na cesto Luizino, ki derži izsekana iz živega kamna, več kot trideset ur deleč, po kačje raztegovaje se skoraj brez klaneov po hribih in dolinah tako zlahkoma, tako prijazno in gladko in ob enem tako varno, da ji pač ni para v Evropi. Ce si se užejal, .i pa svetujem, da greš v gornjo Drago ali pa v Ko-g tre njo, pa boš kapljico pil, da ti se bo memo nje lajbolji Dolenec kisel cviček zdel, pa ga nikar ne potegni več kakor kake tri merice, sicer bo joj za domii! In če si se utrudil v posvetnem hrupu in duhu in si potreben samote in zbranega serca in dušne tolažbe, pa pojdi po svetih štabljah unkraj mesta proti Tersatu; v tihi, prijazni cerkvici matere Božje boš molil lagleje kakor kjer si bodi drugej, in v serce se ti bo zopet mir vernil, kakor ze marsikteremu pred tabo. Res, da je narava nad Reko pusti Kras postavila, pa ne misli, da tu ni celo nič cvetja in rasti; povsod se zelene vesele trate, pa tudi cele, dolge, rodovitne doline kakor Draga in še večji in lepši Vinodol; povsod šumljajo merzli, hitri studenci in ob njih zaganjajo izpod vsakega kamenčka južne rožice, bolj cveteče in bolj dišeče kakor naše na Kranjskem. Pa tudi, če doma v mestu ostaneš, te ne bo konec. Lepe hiše, bogate prodajavuice se pred tabo lesketajo, v Iuki pa silne ladije in gibčni čolnički zibljejo; vse je živo in na nogah; vsakod si obertnost in kupčija roke podajate; ponoči pa te razveseljuje, če nisi prijatel olja, po ulicah gazna svečava. Ce želiš dobre vode, ti povem, da bolj merzle kakor Reka, je nobeno mesto v cesarstvu nima; vem pa tudi, da Kranjca pozimi zebe, česar se ti v Reki ni bati; tu nam je led neznana prikazen; sneg sicer vidimo, pa le po grebenih visoke Učke in še višjega Velebita bliščati se. Utegnil bi kdo si misliti, čemu tako obširno to popisujem. Moj namen je bil, ob kratkem dokazati, da se hor-vaške zemlje nikomur bati ni, in da naj naši mladi uradniki in učitelji z veselim sercom sem gredo, če jim sicer kaj tacega kaže, pa tudi, da bi več naše „mamkeu in „punce" ne tožile, če jim je sin, brat ali „namenjeuiu med Horvate poklican, kakor se tako pogostoma sliši, da bi človek menil, da se govori o Sahari ali pa o Kurdih ali Karakalpakih. Meni se je le v Oseku nekak pusto zdelo, precej, ko sem tje prišel; pa mi je kmali nek znanec misel overgel, rekoč: res, da je tu vse ravno, kamor pogledaš; na sprehodih boš pogrešal marsikaj, česar si doma se navadil, drugačen je svet in narod, pa ravno to je, kar človeka mika in mu druge dobrote namestuje. Koj tu v „gradua imaš tri narode razun mnogo posameznih tujcov. V lepi spravi živi domorodni Serb z delavnim „Svaboma in ta s katoliškim Slavoncom, pa vsaki ima zopet svoje šege in navade, ohranivši si jih brez mešance od roda do roda. Še večji pa je razloček, če stopiš na ogersko stran; ondi je skoraj ni večje vasi, da ne bi tri cerkve je lepšale; vsaka cerkev je za drugo vero in za drugo ljudstvo. Zavolj dolgega časa mi malokdaj se zdeha, saj se družimo tudi mi s svetom; do mesta nam največje ladje prihajajo; če te je volja, stopi v uno, ki ravno odriva in kmali boš v Donavi. Pred sabo imaš prebogato Bačko in rimske okope in sčasoma serbsko metropolo in serbsko tergovisče, premožni N o v i s a d , z druge strani pa rajski Srem, Fruško goro in na nji imenitne, gostoljubne serbske samostane in pa naj-zdraveji zrak in mogočen pogled, kamor se ozreš. Ce ko- 125 ličkaj utegnemo, nam ni težava, ob kratkem Pest in Beli grad viditi, in se spotoma z desetimi narodi soznanitr. Tako mi je pravil znanec, in vidil sem, da ima prav. Po tem je lahko spoznati, da mlajšim Slovencom med Horvati nič hudega ni in zato sta se mnogim zemlja in narod tako priljubila, da se kakor doma čutijo. Precej jih poznam, ki se pečajo marljivo z ilirsko literaturo: v Zagrebu sta razlagala juridične znanosti v domačem jeziku dva Slovenca, gg. Gostiša in Roje, dokler ni višji prepoved jih ustavila; tudi na gimnazijah uče sem ter tje Slovenci domače učence horvaškega jezika; na realni šoli v Reki je Slovenec Markovič med vsemi učitelji edini, ki hor-vaški zna in uči; v Oseku je osnoval naš rojak J. slovansko pevsko društvo, ki z njegovim vodstvom kaj veselo napreduje; gosp. Matija Valjavec je dal mnoge narodne horvaške povesti in pesmi na svitlo, gospod Macun pa je spisoval domače šolske bukve in gosp. Drobnič je sostavil dober horvašk besednjak, in naj mi se ne zameri, če opomnim tudi nadušenega domorodca, prezgodaj umerlega Stanka Vraza; saj je bil tudi on Slovenec novega časa, ki je daroval vse sile svojega prebogatega duha ilirskemu slovstvu in bo slovel še prihodnje čase med pervimi hor-vaškimi pesniki. Njegovo zasluženje mi se toliko zdi, da bi morali že zavolj njega samega vsi pravi ilirski domorodci slovenske brate ljubiti. (Dal. si.) 131 Kranjci na Horvaškem. Spisal J. Terdioa. (Dalje.) Naj povem zdaj kaj o drugih stanovih. Ker so do malega vsi popolnoma ali pa saj napol kmečki, ni nič razločka, kjer koli se začne. Najpred o kupcih. Kakor je sploh znano, niso vsi ene verste. Poprejne čase je bilo na Horvaškem sem ter tje precej takih, ki so razno blago kupovaje na Kranjsko ali pa tudi v druge dežele ga razpošiljali; ti „agenti" pa so zdaj večidel domači ali pa Serbi, ker se jud v take reči nikoli rad ne vtika. Kar jih je naših ostalo, so vsi prav razumni in izobraženi ljudje, pa tudi prav pošteni; zato vsem dobro gre, ker imajo ljudje do njih zaupanje. Se ve, da ti možje niso stanovitni; kakor jim nanese kupčija, popotujejo sem ter tje, včasi zopet domu, včasi pa v Banat, na Ogersko ali kam drugam. Hudo pa se boji ljudstvo kranjskih „mesetarj e v", ki so tako prekanjeni, da se sploh za največje goljufe imajo, in menda po pravici. Ti ljudje so pobegnili sem skoraj vsi zavolj kakega pregreška ali pa, ker si, zapravivši doma kar so imeli, na Horvaškem odškodovanja iščejo. Kranjci pravimo takim ljudem sleparji; gorje temu, kdor jim v pest pride. Pa ni lahko, jim v živo seči, ker opravljajo svoje reči tako zvito, da jim celo sodba nič ne more. Ko sem prišel pred 6 leti v Varaždin, je tekla ravno zoper tri kranjske mešetarje pravda; zatožili so jih bili Judje, ker so jih ti naši „iju-beznjivi rojaki" za 1700 gold. opeharili. Judom se kaj takega težko pripeti, — ^Kranjci" pa so jim bili vendar le kos, in so jih na vse zadnje tudi pred sodbo užugali, da so morali celo vse stroške poverniti. Mešetarji so na vse kupec, zlasti pa radi z živino barantajo. Večkrat sem jih gledal, kako so konje prodajali, in se čudil njihovi zgovornosti. Če je bila napaka še tako očitna, so znali jo utajiti, priduševaje se in Boga in vse svetnike na pričo klicaje. Ce je pa blago kaj cene imelo, so pa tako medeno vse dobrote razkazovali, hvalili in priporočali, do serca govorili in za vino dajali, da jim je malokdaj spodletelo. Kupec je včasi še tisti dan zasledil, da so ga prekanili. Pa kaj je pomagalo zmirjati? Mešetarji poslušajo mirno, naj jim se pravi, kar hoče, na zadnje reko revežu: „Vidimo, da nisi zadovoljen, veš kaj? daj nam toliko in toliko poboljška, pa ti bomo zopet prodali, da ne boš nič na zgubi, morebiti še na dobičku". In tako ga ujamejo drugič in tako v mrežo zapleto, da se jim še več ne izmuzne. Med ljudmi slove kot pervi preklinjavci, da je sem ter tje celo pregovor 5)koIne kakor Kranjec" — in vendar tudi Horvatje niso naj-zadnji v tej napaki. Slišal sem iz kranjskih ust na Horvaškem čudne, zgolj nove kletve, včasi iz slovenskega, horvaškega in madjarskega jezika sostavljene. V Zagrebu sta se dva za mano pogovarjala, prepiraje se in preklinjaje, na zadnje pravi eden izmed njih: „Da me dvakrat —jeklo — božji grad — jebi — renteži — tristo krat pri moji duši!" Na to rogovilasto kletev se obernem in prašam prijatla, ki me je spremil, kaj je to, pa mi reče: Tako Kranjci kolnejo; to morata biti mešetarja; hujše od teh ljudi ne zna nihče hudičevati. Groza me je stresla, to slišati; pozneje pa sem tudi v Reki večkrat na tako pridu-ševanje naletel. Kako iznajdeni so mešetarji, se vidi iz tele prigodbe: V Varaždinu so ukradli na sejmu cigani dva konja in ju niso mogli dobiti, dasiravno so vse preiskali. Nazadnje se ponudi gospodarju kranjsk mešetar, da mu bo tatove zalezel, če mu obljubi 30 goldinarjev. Gospodar v to rad privoli. Kranjec je vedel, da cigani blago najraji judom prodajajo, pa je šel in dva revna juda vsakega z enim goldinarjem podkupil, da mu pomagata iskati. Dva goldinarja pa je dal postopaču, ki je bil zavolj tatvine že večkrat ošeskan. Vsi štirje se spravijo koj vsaki na drugo stran in čez pet ur so že imeli tatove, konja pa drugi dan, ker so ju bili že v Cakovec odgnali in spečali. 132 Toda naj bo dosti o mesetarjih, — rajše premišljujmo vinske kupce, to je, tiste bogate slovenske kmete, ki hodijo na Horvaško sami po vino, da ga na debelo doma kerčmarjem prodajajo. Nekdaj so pili Kranjci skoraj le domače vino, le včasi notranjca ali pa beržanko in prose-karja; zdaj pa je sploh se „Horvata priljubil, nekaj zato, ker je zlo „rudeča, nekaj pa zavolj svoje moči; tudi slovi za bolj zdravega kakor Stajarc, po kterem kmeta rada glava boli. Mora se pa tudi našim kupcom poterditi, da znajo zares najbolje vina najti; na Kranjskem sem pil še vselej dobrega „Horvata", na Horvaškern pa marsikdaj cvička, da bi ga naš krnet ne pokusil z lepo. Vinski kupci so do malega vsi kmečke korenine, iu ne morejo svojega rodii zatajiti, če oblečejo prav gosposke dolge hlače; pa jim tudi ni treba. To so časti vredni možaki, pravi korenjaki! Mar-sikteri ni po očetu ne vinarja dobil; s pridnostjo iu pametjo pa si je lepo premoženje pridobil in bo umeri z dobro vestjo in prepričan, da mu otrok ne bo revščina terla, če s prave poti ne zaidejo. Marsikteri si je sozidal lepo hišo v mestu ali pa si je grajščino kupil ali sicer se med najbolj veljavne in premožne rojake vverstil in dostikrat brez druzega nauka in pripomočka, kakor s prebrisano glavo. Ti možje so naša narodna, kmečka aristokracija, in ni jim zameriti, če se včasi malo pobahajo. Saj se šopirijo celo taki, ki pod živim Bogom ne trohice vzroka nimajo. Ti bogatini so posebna versta našega naroda, sred med gospodo in kmetom, pa večidel bolj premožna kakor una, v svojem življenji pa enaki temu, in čeravno ga včasi odirajo, ostanejo vendar le tudi oni kmetje z dušo in s telesom. Prav veseli so jih horvaški grajščaki in fajmoštri, kadar v jeseni od vseh strani prihajajo, ker vedo, da pridejo ti „Kranjci" vselej z „rejeno mošnjo" in da blago precej gotovo plačajo. Po stari navadi ne hodijo radi posames, ampak večidel po dva, k večjemu trije skupaj. Najpred gredo k starim znaucom pokušat. Vinskega merila res nimajo, in kemije še po besedi ne poznajo; toda njihov jezik je tako preskusen in natančen, da kmali kapljo presodijo, ali je za kaj ali ne, ali bi utegnila doma se prikupiti ali ne. Večkrat sem bi) pri pokušanju zraven, ki je večidel zjutraj na tešče ali pa kake dve uri po kosilu, nikoli pa ne takrat, ko jim kaka druga pijača ali jed pravi slaj kazi. Le novinci tega ne porajtajo, dokler jih skušnja ne izuči. Pokušanje je vredno viditi; človek se berž prepriča, da naši ^Kranjci" ne kupujejo tje v en dan. Z nekako posebno slovesnim obrazom prime tergovec rah-loma kupico v roko, ki mu jo gospodar iz pervega soda natoči, in jo vzdigne nekoliko proti soncu, potem pa hitro kaka dva požirka po gerlu spusti; zdaj začne še le prav premišljevati, gledaje vino od vseh strani in vzdigovaje kupico, da se iskre udinjajo in se kaplja od solnca lesketa, da vid jemlje. Vino mora imeti živo lice in se rudeče bli-ščati, kakor kri, sicer se ta kupica na stran postavi iu nova iz bližnjega soda nalije. Pa se zopet pokuša in vzdi-guje; če je vino po volji, se ne dela nikoli tisti hip kupčija, ampak se le še bolj gleda in skuša. Kupec nagne kupico na usta, in zavije jezik od obeh strani, da mu teče vino kakor v korito; pa ga ne požre precej, marveč ga brizga sem ter tje po jeziku proti nebu, in ko ga je vsaka čutnica že pohvalila, ga naenkrat izpusti, da se po vseh ustih razcedi in do dobrega spriča, da res pravo ,,žmahu ima. Ce je stvar všeč in kup gotov, se napravi po navadi pri gospodarju gostija, in dnarji se odštejejo. Ce pa se kupcu vino ne zdi dobro, pa gre naprej, dokler ne dobi blaga po svoji volji, in tako prelazijo naši Kranjci vse hribe in zakotja, dostikrat v dežji po meglenem in mokrem svetu ali po temnih goščavah, kjer daleč okoli ni ne ceste ne žive duše. Te „Kranjce" je lahko spoznati, kjer koli jih vidiš. Skoraj vsi so čverste postave, debelkasti, v lice zdravi in rudeči, da jih je veselje pogledati; obleka jim ni ne zgolj kmečka, še manj pa zgolj gosposka; dolge suknjene hlače se pogosto vidijo, malokdaj pa suknja, povsod zopet klobuk s širokim krajem, in pod njim majhna zeena kapica; kadar so brez klobuka, malo na uho na-gijena, ali pa tudi velika kapa od zadej z dolgim „cofomu, ki jo le v molitvi, sicer pa nikdar, tudi ponoči ne, z glave n; deuejo. „Portmoue" se vidi malokdaj pri njih, denarje ujsijo v molitvenih bukvicah, ali pa si jih dajo doma v ylajbič" všiti. Dva možaka sem tudi poznal, ki sta vsak [o več tisuč goldinarjev v pratiki nosila in sta mi povedala, (a je eden nju v Ptujem pratiko na oknu pozabil, pa jo ;ez nekaj ur ravno tam dobil, ker se za tako majhno reč nihče zmenil ni, „briftošelju bi mu bil pa šel lahko rakom žvižgat. Ti bogatini se tudi v majhnih rečeh nekak po svoje vedo. Hodijo mogočno in vsi pokonci, ne pa pripognjeno, kar je že Vodnik našim kmetom očital. Smejajo se radi le napol ust, šaljivo in pomembno z levim očesom trepaje; pljujejo pa zopet glasno iu iz vseh ust; tobakarji so vsi, pa imajo dokaj raji pipo kakor cigaro; v pogovora niso nikoli čenčavasti; vsaka beseda se premisli, preden se spregovori, pa jih je tudi prijetno in vredno poslušati, ker so skušeni možje in o gospodarstvu, kmetijstvu, kupčii, o so-seskinih in drugih rečeh marsiktero uganejo, ki je ne boš v vsakih novinah našel. Tudi politiko včasi pretresajo in govore po vseh ustih kot pravi „radikalci''. Pa ne mislite, da ne znajo dobre volje biti; v jedi in v pijači so sploh kaj zmerni, kadar pa se usedejo enkrat za mizo, ga pa potegujejo, da jih je težko dohajati; vino jih kmali oživi; njihove šale pa niso sirove ali debele, temuč tako od strani, tenke in premišljene, da meniš izobražene ljudi slišati. Le kadar ženstvo pritikajo, brusijo dostikrat gerde kvante, toda vselej le takrat, ko so že vinjeni. Razžalil ne bo z lepo eden druzega; popolnoma mu pa tudi ne zaupal, zlasti ne, kar se kupčije tiče, — berž ko ne zato, da mu kakega dobička ne zapazi in ga ne prestreže. V jezik radi tuje besede mešajo, kranjski Slovenci bolj horvaške, kar so si jih na „rajžahc' sj zapamtili, štajarski pa zopet nemčarijo, še huje, ko kam gredo, kakor doma. Pravil mi je nek gospod v Varaždinu, da je prišel k njemu Slovenec vina kupovat, rekoč, da ga na Štajarskem letos ni za „pedorfu, ker „selben", ko je največ moče potrebovalo, predolgo ni dežja bilo, zalo jim je „ica" vso „fruht" „felk" „verderbalau. Gosposkemu človeku bi ne svetoval, se s temi možaki družiti, ker ga vselej nekak pisano gledajo. Ce stopi med nje, bodo berž potihnili, če so še tak hrup pred imeli, pa se bodo priljudno, toda ob enem mer zlo z „gospodomu po-meukovali, če so trezni; če jim je kaplja že v glavo šinila, pa mu bodo pravili take, da ga bodo še drugi dan ušesa bolele. Pobožni pa so ti „Kranjci" mislim zgolj vsi; zjutraj morajo biti pri maši, če jo prav najeti imajo, zvečer pa bi tudi ne šli z lepo brez molitve spat. IVajbolji in dostikrat edini prijatel jim je doma kak častitljiv star faj-mošter ali pa kak tehant, zato ti gorje, če boš začel v tovaršii duhovščino obirati ali pa zoper vero zabavljati. Ne le, da te bodo dobro ošteli, bodo tudi, pokazovaje obširno znanje kerščanskega nauka in svetega pisma, ti spričali, da si neveden v tem, kar bledeš in da govoriš kakor slepec o rečeh, kterih svetosti ne poznaš, ker je ne vidiš. Bil sem v Karlovcu, ko je bila ravno nedelja in v cerkvi očitna daritev, in z mano je prišlo nekaj vinskih kupcov iz Kranjskega. Vsi so imeli v rokah roženkrance, nekteri pa tudi molitne bukve, in kleče so cele dve uri ali molili ali pa brali, dokler se ni za „ofer" pozvonilo. Takrat pa vstanejo vsi, da gredo okoli oltarja po domači navadi in sam sem vidil, kako so iz njihovih rok celi sreberni tolarji na leseno pločo leteli. Vidil sem tudi na Bistrici, kamor je stara božja pot, te naše Kranjce v pervi versti radodarnih romarjev. Čuditi se jim je, da niso celo nič zbirčni; zadovoljni so, če druzega ni, tudi s samim sirom in kruhom; na mervi ali na slami ležati, jim ni nič zopernega; opravivši molitev se na pol slečejo, pa še enkrat potipajo, če so duarji ua persih dobro zavarovani in potem zaspe sladko naj bo kjer 133 hoče. Nek Verhnican mi je pravil, da je večkrat „na rajži" sred hoste na mahu spal, naslonivši glavo na kamen, ki ga je Je za silo z ruto pokril. Iz tega se zopet vidi pravo kmečko korenjaštvo teh ljudi, ki so od mladosti dostikrat mnogo terdega in hudega poskusili, pa se s tem uterdili, da jim še zdaj ne de težko, če je treba za nekaj časa nadlogam in pomanjkanju se podvreči. Pa naj povem tudi neko slabost, ki se jim sem ter tje — ne vem, ali po pravici ali z lažjo — pripisuje. Večkrat sem jih slišal hvaliti; samo nekaj bi jim imeli očitati, so mi Horvatje rekli — nekak precej so zaljubljeni; menda ima marsikteri doma že staro „Micko", pa zalezuje pri nas mlade ;,Mareu, češ, da se tako daleč ne bo lahko zvedilo. Ce je kaka deklina svilen robec si okoli glave zavezala, se začne koj govoriti: „tega so ji pa že Kranjci dali". Ena mi je sama povedala, da je dobila robec in zlate uhane od priletnega Kranjca; pa sem jo prašal: zakaj je vzela, ali ne ve, da se ne spodobi? in mi je rekla: saj bi ne bila, pa mi je tako prijazno ponujal in mi obetal, da po me pride, toda ga ni po tistem nič več sem, morebiti je umeri; hudoben mi se ni zdel! O tem se marsikaj še pripoveduje, toda raji molčim, ker ne vem, kaj in koliko je res, kaj in koliko pa izmišljeno. (Dal. si.} 138 Kranjci na Horvaškem. Spisal J. Terdina. (Dalje.) Govoril bi zdaj kaj o žitnih kupcih, ker je sploh znano, koliko banaške pšenice se v Sisku ali v Karlovcu za Kranjsko razklada, al ti tergovci večidel ne hodijo sami po blago, temuč imajo svoje agente, ki niso naši ljudje; jez popisujem pa le tiste rojake, ki žive na Horvaškem, če ne več saj po nekaj dni ali tednov, zatoraj o žitnih kupcih nimam kaj reči. Veliko, veliko pa bi imel povedati o kranjskih brodnikih; toda človeka obide otožnost, ko pomisli na-nje. Kakor je pregnala železnica povodno vožnjo od Zidanega mosta do Zaloga, jo bo pregnala tudi dalje do Zagreba in sčasoma celo do Siska. Počasi se dodeluje, toda čez kakih deset let bo brez dvombe gotova in potem z Bogom veselo, brezskerbno življenje, z Bogom lahek in obilen dobiček, z Bogom lepi čversti fantje, da ni bilo lepših in čverstejih od vas na Savi in na Dravi noter do silne Donave, z Bogom vsa poezija brodarstva, brodarskih čednost in napak! Kjer derdrajo hlapoui, se poteguje za njimi in ob njih pusta 139 proza; danes je kakor jutri, in kraji, mesta in ljudje se z drugim svetom poenačijo, da več ni vredno, jih gledati ali premišljevati, ker se povsod taki nahajajo. Reči pa se sme, da je bilo to brodarstvo prava narodna obertnost, ki je mnogo mnogo deželi koristila. Obljudila nam je ozko, malo rodovitno savsko porečje, sozidala ondot lepe pohištva, premožne vasi in terge, oživela vsakod veselje, pridnost, moč kmečkega duha in narodnega blagra. Kdor ne verjame, naj gre tje, do kamor je nekdaj brodarstvo segalo, le dve uri od Ljubljane proč, v prekrasno dolsko ravnino. Narava in ljudje so jo tako ozaljšali s cvetjem in belimi poslopji, z zelenjavo, aleami, živo, bistro vodo, z rodovitnim, gosposkemu vertu enakim poljem , da si jez ne morem lahko kaj prijetnišega pod božjim solncem misliti. Prašaje ljudstvo: od kod so mu toliki dohodki tekli? — in žalostno ti bode kazalo proti zapuščeni Savi, utiraje si bridko solzo, vedoč, da se stari čas nikdar nikdar več ne poverne. In ker tudi jez to narodno brodarstvo že med historične pri-godbe štejem, čeravno ni še čisto umerlo, mi ne bodete zamerili, da ga, pečaje se z zgolj živimi rečmi, tu ne popisujem, ker je bolje popolnoma molčati, kakor pa po-veršno to omeniti, kar je gotovo samo po sebi vredno, da se razklada od konca do kraja, z vsemi posebnostmi in pripetljeji. Toda molčal bodem le o poglavitnem brodarstvu, ki ima svoj konec pri Sisku in je nekdaj začetek pri Zalogu imelo, ne pa o slovenskih brodnikih sploh. Saj se ne nahajajo le do Šiška, ampak še dalje po Savi do Belega grada, in tudi na Dravi jih dobiš povsod, sem ter tje celo na Tisi in Donavi. Ne vem, ali je res, da provin-cijalni Horvatje ne hodijo radi na vodo; to pa vem, da sem jih na Savi in Dravi malo vidil: iz vsake ladje, skoraj iz vsakega čolna so mi doneli nasproti le sladki slovenski glasi. Ko sem bil še v Varaždinu, sem hodil včasi na dravski most gledat ladje in ilose, prihajajoče iz Stajarskega, in kadar so brodniki k bregu zarinili, sem stopil k njim in se ž njimi pomenkoval. Ti Štaiarci so poštene, slovenske duše; v pogovoru so se pokazovali priproste, zgolj odkritosercne in resnične. Kadar jim se je zdelo, da utegne poldne biti, so obstopili najstarejega in pobožno za njim molili, ravno tako zvečer. Kleti jih nisem slišal nikoli, pa tudi ne prepirati se. Čudil sem se njihovi treznosti; doma v vinskem kraji so pili vendar po kosilu mleko, ne pa vina. Zagledavši enkrat sodček, prašam, kaj je v njem, pa mi pravijo: ,,vino, toda ga le takrat pijemo, ko se utrudimo, da se okrepčamo, zdaj pa nam še ni taka sila". Drugikrat sem vidil očeta z dvema sinoma; bila sta oba odraščena, kore-njaška fanta, pa sta vse svoje denarje pri starčku shranjene imela. Ko pridem med nje, sta ga ravno za ene krajcarje prosila, da si v Varaždinu nekaj potrebnega kupita. Oče jima da in mi potem pripoveduje, ko sva bila sama, „da je prav zadovoljen z njima: stareji ima že 500 gold. pri njem hranjenih, vsak krajcar mu je prinesel, pa še tudi ni nikdar v kerčmo šel4'. Tako sem se večkrat še prepričal, da so štajarski Slovenci dosti bolj skerbni in varčni od kranjskih. Peti sem slišal enekrat štajarske brodnike, toda le pobožne pesmi, čeravno s posvetnimi napevi, sicer pa je med njimi kaj tiho. Vozijo pa na Horvaško in Slavonsko deske, sode, sklede, in drugo tako blago, pa tudi flose prodado, preden se vernejo; domu gredo prazni ali pa si prešičev, čebulje, tursice in druzega tacega nakupijo in v ladijo sabo vzamejo; al kar sem jaz vidil, je bilo tega vselej tako malo, da so si pač le za domačo potrebo nakupili ne pa za prodaj. Savski brodniki pa so večidel pravi Kranjci, v marsičem od štajarskih bratov zlo zlo različni. Ti so večidel sedijoči ljudje, ki brodarijo za dobiček, da si doma življenje zboljšajo. Kranjcov pa je več verst; med njimi dobiš najpoštenejše možake, pa tudi najhuje potepuhe. Ce jih prašaš: kaj jih je vergio na Savo? ti bo vsak kak drug vzrok povedal, zato pa je tudi prijetneje pogovarjati se ž njimi kakor pa s Stajarci, ki nimajo ne skušnje, ne strasti, ne tiste romantike, kakor pa kranjski kosmopoliti. „Kosmo-politi" jim ne pravim tje v en dan , ampak ker ti naši rojaki ne mislijo včasi dosti na dom; njihova beseda je: s trebuhom za kruhom, pa ostajajo, če ni drugač, v tuji zemlji po več let, nekteri tudi celo življenje. Celo v Belem gradu se nahajajo kranjski brodarji; z enimi sem sam govoril, in serbščina jim je tekla gladko, kakor rojenim Serbom, spoznal sem jih le po akcentu in pologlasniku. Nekteri so šli po svetu radovoljno, preseljevaje se iz vasi do vasi po raznih službah, dokler so na Horvaško prišli, kjer so ostali; nekteri so pred na Kranjsko brodarili, sčasoma pa odleteli in nekteri niso domu smeli, bivši vojaški begunci, tobakarji, klateži ali kaj druzega tacega, pa so si morali najti drugo domovino in drug kruh, ki so si ga najlagljeje v kaki ladji dobili; nekteri bi se bili sicer smeli verniti, pa se jim je domačija zamerila, ker jih oče ni terpel, ali pa jih „becirk" preganjal, ali jim je ljubica izpregla, ali kaj druzega nagajalo, pa so na Horvaškem se vdomačili, kjer se je nekdaj tako lahko in tako svobodno živelo in so pri dobri kapljici naglo vse prejne nadloge se pozabile. Zato dobiš med njimi ljudi raznih let: poleg krepkega mladenča sivega starčka in šibkega fantalina, ki je domači palici utekel in se šopiri zdaj, dobivaje plačo kakor vsaki drug in tedaj z drugimi vred pijančevaje in vsaktere burke u^anjaje. Ti Kranjci so sploh šaljivi, veseli ljudje, celo v nadlogah jih ne boš vidil z lepo potertih, žalovati pa jih gotovo nikoli ne slišal. Kakor truplo, je čversto tudi njihovo serce, da so celo v bolezni dobrovoljni ali se saj dobrovoljne delajo. Ob najhujem delu ne omagujejo le trenutka ne, ko pa do vina pridejo, se pa tudi ne boje petih bokalov na enega in če bi tudi kaka merica še čez bila. Kadar šumi iz kake kerčme na Horvaškem tresk in vrisk, da skoz ušesa leti, in pa ukanje, da do dna serce pretresa, in vmes kaka poskočna verstica vesele pesmice, ondi se lahko ugane, da pijo Kranjci, da je to shod naših brodnikov, ki razbijajo in razsajajo tako marsikdaj celo noč, da nobeden v hiši in v soseščini očesa ne zatisne. Med te pivce sem enkrat tudi jez zašel, pa so mi pravili, kaj so na svetu že doživeli in kako so nazadnje post tot discrimina rerum na Horvaškem zavetje našli. Naj Vam povem ob kratkem to, kar mi je vodja njihov, Ker m ar Groga, pripovedoval, da veste po priliki potem soditi, kakšni rojaki nam po dolnji Savi brodarijo. Kermar Groga je še zmirom čverst, zdrav možak, dasiravno jih že 60 let na plečih nosi; zdaj ima nekaj premoženja, da mu se za stare dni ni bati in zato je vedno dobre volje in marsiktero ugane, pa ga tudi vsi radi poslušajo, ker ga ni bolj izvedenega in bolj skušenega brodnika od Siska do Zemuna in tudi nihče tako prijetno svojih zgodb ne pripoveduje. Tudi za me je bilo veselje, ga poslušati, zato nate še vi nektere čertice iz njegovega življenja. ;?Rodil sem se, mi je pravil, kakor se mi zdi, v gornji Šiški, za pravo pa le ne vem, ker so mi nekteri nagajali, da sem na černuškem mostu na svet prišel, in da menda zato toliko pijače potrebujem. Pa naj bo kakor hoče, to vem, da so mati z mano sem ter tje hodili, kakor jim je opravek nanesel. Bili so namreč nekaj časa babica, potem hišnja ali kaj tacega, na zadnje pa so kramariti začeli z gobo, žvepljenkami, kre-sivnimi kamni in z drugo tako šaro. Zame se dosti niso menili; delal sem, kar sem hotel, pa sem letal sem ter tje in smo se pretepali, pse dražili, sadje kradli, okna pobijali in tako naprej. Pa to ni dolgo terpelo. Bila sva z materjo v Ljubljani v Capudrovi hiši, zraven je bilo dvorišče, — pa kaj, ker nismo na-nj smeli, sicer nas je nažigala gospodinja , da smo bili vsi klobasasti, zato pa sem jej jez prisegel, maščevati se. Najljubši stvari na svetu bile ste ji dve veliki, grahasti kokoši. Jez vzamem košček kruha , pa ga nasadim na ternik, veržem ternik skoz okno in kmali sem imel kokoš na njem, pa sem jo vlekel k sebi, da je kar gagala in nazadnje tudi gagnila. Pa kaj se zgodi? 140 Gospodinja pride in vidi, kaj delam; tisti hip leti v kuhinjo k moji materi, rekoč, da se mora precej iz hiše pobrati, s tako sodergo ne more več pod eno streho živeti. Potem pove materi, kaj sem počenjal, pa vzamejo poleno in planejo skoz vrata na me. Jez se tako ustrašim, da sinem skoz okno in pobegnem. Nič več se nisva vidila; ne vem, ne kdaj ne kje so umerli. Očeta pa se nikoli poznal nisem; kadar sem prašal za-nj, so mati vselej se namerdiii in mi rekli, da naj tiho bom. Ko sem ušel, mi sev ni zdelo varno v Ljubljani ostati, pa sem se napotil proti Stangi, ker sem vedil, da tam veliko češinj imajo, jez pa sem jih jedel rajši ko vse drugo. V Štangi sem se udinjal za pastirja; češinj je bilo res dosti, toda ne za me. Gospodar me je skoraj ubil, ko sem se bil enkrat na-nje spravil. Strašno trie je jezilo, okoli in okoli sebe te dobrote gledati, pa jih ne uživati smeti. Sline so mi se tako dolgo cedile, da sem pustil nazadnje krave na paši in šel. Potikaje se sem ter tje in včasi tudi hudo stradaje, priromam do sv. Trojice, jn bil sem spet pastir. Pozimi me je najbolj mikalo, na led iti, pa kaj, ki se nikamor nisem ganiti smel. In tako sem ustajal ponoči, če je mesec svetil in sem hodil, ko so vsi pospali, na bližnje derse. Do tje sem šel bos, ker sem se bal, da bi me kdo ne čutil, tam sem še le čevlje obul, pa sem se dričal včasi, da je dan zvonilo. Gospodar ni vedel, zakaj tako berž čevlje raztergam; jez pa sem bil vesel, da nikoli bolje. Tako pride sveti dan. Zjutraj gredo vsi v cerkev, pustivši mene samega za varna. Ko vsi odidejo, se spravim tudi jez od hiše in naravnost na led. Enekrati derknem sem ter tje, naenkrat pa padem znak na glavo, da se nisem več zavedel. Ko se prebudim, ležim v hlevu na mahu, slab, da se nisem premakniti mogel, z najstraš-nejimi bolečinami v glavi. Tako sem ležal bolau skoraj celo zimo, kaj kuhanega sem malokdaj zavžil, včasi mi še kruha prinesli niso; ljudje so bili revni in takrat so se ravno tiste hude letine začele. Otožen sem oziral se po stenah in čedalje bolj me je v hlevu strah bito. Vsako jutro namreč, ko je jelo svitati, sem vidil čudne, dolge sence po zidu se plaziti, včasi so hodile ena za drugo kakor procesija, včasi pa so se vkup sprijele in nekako posebno potiskale in pa-hale, kakor bi se teple, včasi pa se je tudi nektera od druge rajde odtergala in proti meni zagnala, da sem kar zamižal, grozovitno kričaje; ko pa sem spet pogledal, ni bilo nič viditi. Mislil sem si, da me z bolezuijo in s strahovi Bog sam kaznuje in opominja, ker sem na sveti dan na derso sel. V sercu me začne peči, hotel sem moliti, pa še očenaša nisem znal; saj ni bilo do zdaj nobenemu mar, me kaj naučiti. Enkrat pride k meni star berač spat. Reči moram, da sem ga bil prav vesel; imel sem zopet človeško tovaršijo. Z beračem se pogovarjava celo noč; spal je potem pri meni še en mesec. Podnevi je po vasi in po bližnjih soseskah beračil in kar je dobil, je bilo dovelj za naji oba. Tako me je ta berač živil, pri hiši je bilo menda že vsega zmanjkalo Se bolj pa sem mu hvaležen, da me je moliti naučil. Sicer pa je bil vesel človeček, pripovedoval mi je veliko lepih zgodb in koliko sveta je že obhodil in kaj je vidil in da mu nikoli ni zavolj tega žal bilo. Namenil sem, da tudi jez zopet po svetu pojdem, ko ozdravim. Berač mi je strahove iz misli spravil in mi skazal, da tiste pod<»be na steni niso druzega kakor senca ljudi, ki zjutraj za hlevom v cerkev hodijo in tako me je na vse plati potolažil. Mene je bolezen sčasoma pustila; je pa berač zbolel in stare leta mu niso dale več ozdraveli. Kar je imel, je zapustil meni; za cunje se nisem menil; kaj prav pa so mi prišle tri petice, ki mi jih je še pred smertjo dal. Ob-žalovaje mertvega dobrotnika grem iz sv. Trojice in pridem na veliki cesti v Lukovico. Precej navernem v kerčmo, bil sem neizrečeno lačen. Kmali začno prihajati vozniki, bili so vsi rudečega, nekako zapečenega lica, dobro rejeni in ošabni, da jim nihče ni ustreči mogel. Eden njih me začne pogledovati in sčasoma spraševati, kdo sem in odkod. Ko mu vse povem, mi reče, če bi ne hotel k njemu za fanta iti; manjkalo mi ne bo nič. Kdo raji, kot jez. Še tisto uro smo jo skupej odrinili, vozaril sem kake tri mesce, pa se mi je strašno tožilo. Vozarji so me imeli kakor psa; pogovora ni bilo nobenega, pa sem korakal sam za-se, oziraje se na desno in na levo po belem svetu in premišljevaje, kteri stan bi zame bil. Naenkrat se spomnim. Stopal sem ravno tik zalega verta, gredice je škropil vertnar in se tako nek zložno sem ter tje premikal, da hitro, ponujaje mu to in uno na izbiro. Ce vidi, da je tujcu prav, se prisede tudi sam, da ni unemu dolgčas. Perva beseda je — vreme. Tudi gospoda pretresuje vreme, ko se snide ali pa nazadnje, ko bi se hotla koga znebiti. Toda nji so to le prazni marni, kmetu pa je vreme kaj več, z njim mu spremiuja se strah in upanje, zato pogleda, ko ustane, najpred na nebo in na visoke gore, od kodar mu ima priti blagoslov ali pa mu grozi lakota in pomanjkanje. Ko se začne pomenkovati kerčmar o vremenu, ni brez uzroka. Ce pripeka vročina in se proti nebu prah vzdiguje, je brez dvombe popotnik se utrudil, pa bi mu ustreglo se, da ga kdo kake dve uri z vozom potegne, dokler se malo razhladi. Morebiti bi tudi želel za en čas v posteljo iti, da-se spehan dolgega popotovanja zopet okrepča. In če nale-tuje dež ali pa se od daleč približuje ploha, naznanovana z gromenjem in bliskom, utegne gost v kerčmi prenočiti, ali pa bo treba, če mu se mudi, pripraviti voz s streho, ki ga je bil kupil kerčmar nalaš za popotnike. Pa tudi v drugih rečeh se tiče ves pervi pogovor le gosta, njegovih potreb in namenov, pozneje še le se jemlje v misel kaj druzega, na pr. kaka letina se pričakuje, — najraje pa, kaj se godi novega po svetu, kaj govore ljudje, kaj je tujec vse vidil, pa tudi, kaj je kerčmar sam doživel itd. Kakor po tej, so rni se prikupili naši oštirji še po drugi plati. Včasi popotnika ni volja se dosti pogovarjati, bodi si, da se je preveč utrudil, bodi si, da so druge misli ga prevzele. Naši Kranjci pa so izvedeni, da kmali to zapazijo pa nečejo delati sitnosti tujcu, ter ga puste na miru in se vernejo le, če jih pokliče; tudi otrokom naroče, to in uno v veži ali na vertu dodelati, da ne bi gostu kaj nagajali. Ta lepa priljudnost menda saj iz nova dokazuje, da naš narod ni sploh tako zarobljen, kakor mu nekteri očitajo. Toda poglavitna reč v kerčmi je postrežba; kakor doma, goste Kranjci ljudi tudi na Horvaškem; tujec si zamore svest biti, da dobi pri njih vselej razun pijače kaj prigrizniti in večidel tudi kaj dobrega. Založeni so saj z domačimi klobasami in s plečem, da jih človek ne zapusti z lepo lačeu. Zauesti se more, da so jedi frišne, če ne, mu povedo naravnost, da niso. Prašal sem včasi, če imajo pečenke, pa je rekla kerčmarica, kimaje z ramami: „lmamo jo, pa je še od sinoči". To se ji je tako veliko zdelo, da ji ni pripustila vest, da bi jo gostu sama ponudila. Ce bi človek kje drugej rad mesa, se odgovori: ,.Prav; toda morate pol ure počakati, da pošljemo po-nj v bližnjo vas, pri nas ni mesarja; če pa ne utegnete, zakoljemo piško ali pa raco; če pa kam delj popotovate, pa ne bo odveč, da Vam spe-čemo gos ali pa purana. Kar se Vam poljubi, sneste tukaj, drugo pa vzamete seboj; bomo že čedno zavili, da se ne pomažete; treba je v teh krajih, za naprej skerbeti, zakaj do noči ne dobote nobene kerčme več". Tako in enako nudijo ljubeznjive Kranjice gosta s svojimi dobrotami in gledajo, da človek k mesu tudi kaj druzega prigrizue ali pa kaj omake dobi. Tu ti prineso solate, tam drobnjaka, tu hrena, tam češnja, tu kislih kumaric, tam čebule. Včasi kerčmarica malo premišljuje, dokler ji pride kaj na misel, kar leži v tem predalu, ali na uni polici in bi morebiti ne bilo gostu zoperno. Vino sem ter tje res ni dobro, ker ni kraj za-nj, vselej pa je samo na sebi in tedaj zdravo. Našim ljudem brani vest, zavdajati goste z mešanico ali prodajati vodo za vino. Kdor pozna Kranjce, ve, da štejejo tako goljufijo med najhuje grehe. Po njihovi misli se sme vino brez greha le z jajci popravljati, da je lepše. Tako nam se obnašajo rojaki sploh tudi na Horvaškem. Eni so mi rekli, da se jim res vino včasi skisa, pa ga žalijo z vodo in ga ohranijo za domačo potrebo, ker ga poleti družina rada pije, ali pa ga porabijo za jesih. Včasi pa mešajo ga z vodo res tudi za goste, ko vidijo, da so že preveč pijani, toda jim ga ceneje zarajtajo. Nekteri so povedali mi odkritoserčno, da devljejo va-nj tudi drugih reči; ko jih debelo pogledam, mi reko: Ali pa veste, zakaj? Za popotne ljudi ne, bodite prepričani, tudi ne za domače. Dan današnji že tako svet pelje. Včasi nam pridejo „škricia in poprašujejo, kake vina imamo. Najpred prinesemo čisto kapljo, kakor jo točimo gostom. Pokušajo, pa jim je malokdaj všeč, če verjamete ali ne. Nazadnje prinesemo butilje, ki smo jih „urihtali" tako, kakor jih udelujejo po mestih. Viditi jih, se razvedri gospodi že od daleč lice. To sodergo pijo raje, kakor pravo vino. Tudi ne tajimo, kaj je, „škrici" pa nas se zato pohvalijo in zahajajo najraje k „privihanim Kranjcom", češ, da znamo tudi mestnemu človeku postreči. Da je to res, sem prepričal se prevelikokrat, da bi ne verjel svojim rojakom, pa sem si mislil: volenti non &t in-juria. Kar se mene tiče, nisem zastran tega nikoli se pritožiti mogel; marveč sem našel, da oslade človeku tudi pijačo, kar le morejo. Poleti so prašali me skoraj povsod, če bi ne hotel z vinom tudi slatine, ali pa če bi mi ne bilo prav, ker je notri tako soparno, na vert iti in piti v šotoru na hladnem sred med beršlinom in viniko. Ce sem v hiši se kaj delj pomudil, je ravnal kerčmar z mano, se ve da, še bolj priljudno, pa mi je prinesel nazadnje „šentjanževca" in sva menila se tako prijazno, kakor da bi se bila že davnej pobratila. Vselej je veselilo naše kerčmarje, viditi pri sebi rojaka, da se zamorejo prav po domače ž njim pomenkovati. Naši prosti ljudje se sicer ne bahajo s patriotizmom, tudi ga po teorii ne poznajo, čutijo ga pa v resnici več, kakor mislimo. S ponosom govore: „Mi Kranjcilu „Kranjci nismo najzadnji", „Kranjci so za pogovor bolj kakor kteri si bodi", „uaj reče kdo, da nismo za vsako rabott, „kdor zabavlja Kranjcom, ne ve kaj govori, je tepec ali pa nevošljivec" itd. S takimi priprostimi besedami razodevajo bolj resnično svojo ljubezen do naroda, kakor pa marsikteri drugi z odami in dolgim dokazovanjem. Res pa je, da se niso tako omi-kali, da bi spoznali, kdaj je čas, odkrivati domorodne misli, kdaj pa ne, kdaj je varno, kdaj pa nevarno, kdaj da za-vozijo po burji kdaj po jugu. Njihove besede so dandanašnji, kakor leta 1848 in 1851: VM\ Kranjci" in „Kranjci nismo najzadnji". Ni pa jim znan, kakor sem že rekel, tisti premišljeni ;,patriotizem", ki se šopiri danes v novinah, na teatru ali na koncertih, jutri pa domorodce s „fantasti" in „panslavisti" pita, Bogu hvalo dajaje, da ni tak kakor oni, k večjemu izgovarjaje se, da se s perstom ne predere stena. Jez pa pravim kakor prosti rojaki, zopet od svoje strani dajaje Bogu hvalo, da nas je dan današnji že mnogo mnogo enega serca in ene misli: „Mi smo Kranjci in Slovenci" in „kdor zabavlja Kranjcom. ne ve kaj govori, je tepec ali pa nevošljivec" in pristavljam še to, „da ostanemo Kranjci do zadnjega zdihljeja. naj reži v nas, kolikor hoče, 253 tista zaveržena derhal omikanih bebcov in sebičnih hinavcov, ki nam hočejo vzeti našo narodnost, naše bitje, nase serce in dušo našo, s kačjim prilizovanjem in nagovarjanjem: Ne ustavljajte se „kulturiu, perva reč je „ humani te ta" ne pa narodnost". Naš odgovor je: Mi ne potrebujemo vaših naukov; omiko želimo in iščemo tudi mi, toda ne vaše; kar nam koristi, si bomo že našli sami. Mislimo, da je podelil Bog- tudi nam nekoliko pameti, saj pozna celo neumna bčela, v kterih rožah je med, v kterih pa strup. Mi pa vemo, da je v vaših rožurah strup, pa ga puščamo v nemar, zato, ker vas poznamo in ker vas zaničujemo. Vemo tudi mi, da se ne da predreti stena z enim perstom; če pa sklene se veliko perstov in veliko pesti in v eno mer terka in buta, pa mora odjenjati na zadnje najterji kamen. Vaš pregovor so izmislili si strahljivci ali pa farizeji vašega plemena. Mi ga ne spoznamo. Naše besede so: korajža velja! Sicer pa Vas prosimo, pustite nas na miru, pa bomo tudi mi Vas pustili. (Dal. si.) 260 Kranjci na Horvaškem. Spisal J. Terdina. (Dalje.) Marsikdaj mi se je milo storilo, viditi, kako se toži našim ljudem po domu. Tako-le po priliki na enem kraji mi so govorili: „Hvala Bogu, ne moremo reci, da bi nam tukaj slabo bilo; toči se že zadosti, da ne terpimo pomanjkanja, in se še kak krajcar na stran dene; toda najlepše je vendar doma; človek živi z ljudmi, ki jih pozna od mladosti; če so pomeril starši, ima saj znance in prijatle, more prijazno ž njimi se pomenkovati; vse ga nekako veseli, celo take reči, ki mu nič mar niso; kraja je navajen; če je prav pust in kamniten, mu zdi se vendar prijeten in ljub in vesel, da bi ga ne dal za nobenega druzega na svetu. Ko sem bil še doma, so nam prišli včasi duhovni gospodje v vas in so sedeli tako proti meni, kakor zdaj vi. Gospod fajmošter so bili že star mož, pa smo jih popraševali, kdaj iu kako naj se seje to ali uno in uganili so vselej pravo; kmetovati znali so bolje, kakor mi vsi drugi; še se spominjam čeruo-perjate pšenice po njihovih njivah in da bi se bil skril v farovški ajdi odrašen človek. Pa kako lepo so ozaljšali nam cerkev, to so skušali se fantje in dekleta, kteri bodo dali več ob cerkveni daritvi. Z gosp. fajmoštrom sta prišla tudi kaplana, gospod Jožef in gospod Fronc. Oba smo imeli prav radi, vsakega za kaj druzega. Gospod Fronc so bili vedno dobrovoljni; to je bilo smeha, da smo se deržali vsi za trebuh, ko so nam kaj pripovedovali; če so nam pravili tudi vsakdanje reči, postavimo, kako se je želo in kosilo, so znali vse tako osoliti, da niso mogli nikdar celo gospod Jožef ne modro se deržati; kodar so šli, je vlekel se curek otrok za njimi; dajali so jim podobe, kupovali jim zemlje ali kar je bilo; ko so jemali v cerkvi od nas slovo, je nastal tak jok, da se ni mogla nobena beseda več slišati. Gospod Jožef pa so bili zmirom bolehni, pa so veodar vsak dan maševali; kar so imeli, izdajali so ubogim; pridigovali so bolj tiho, pa tako krotko in milo, tako z ljubeznijo, da gotovo nihče ni merzel iz cerkve šel; celo grajski „fer-boltar", sicer nejeveren mož, kakor vsa gospoda, je rekel večkrat: „Njega slišim najraje; poslušaje ga, mi se zdi, da se mu mora res verjeti. In pa — kako po domače so se pogovarjali ti gospodje z nami! Niso me kar nič zaničevali, da nisem nikoli v šolo hodil in nisem znal besedo učeno postaviti; kadar sem kaj pripovedoval, so poslušali me ravno tako verno, kakor eden druzega, kadar so sami med sabo se pogovarjali. Včasi so me še celo spraševali, kako obdelujem to ali pa uno njivo, kdaj mislim, da bo čas setve, kteri sadež bi prilegel se najbolj temu ali unemu kraju; pa sem pravil, kar sem po svoji pameti vedel. In res je, da so celo gospod fajmošter, tako izveden mož, enekrati to poskusili, kar sem jez svetoval. Z eno besedo, bili smo si tako dobri, kakor najbolji prijatli. Gospodje so bili z ljudmi, ljudje pa ž njimi. Kako zoperni pa so bili proti njim ne-kteri škrici! To je bila taka ošabnost. taka našpičenost in puščoba, da sem bil vselej nejevoljen, ko so čez prag stopili. Vedno so nas hotli nekaj rihtati, toda primaruha! da imam toliko možganov tudi jez v glavi. Ti capini menda niso vedili, od kod je kruh, ali z borovca ali iz peči. Kako je šopiril se tisti privihani, obliznjeni M...... češ, da je še le on tisti izvoljeni, ki bo razjasnil temne kmečke butice. Pa jo je tudi uganil, da ni kar bodi. Napeljal nam je novo cesto po takih stermcih, da si nobeden ni upal po nji voziti. Pravili smo mu, kod naj derži, pa ne bo ne klanca, ne dosti ovinka — pa kaj kmet ve? Nazadnje je dal dva zapreti, ki sta preveč zoper toliko modrost godernjala. Po pravici povem , da srno bili veseli v kerčmi stokrat bolj terdih gorjancov. Saj niso uganjali nam sitnost in niso hotli, da zastonj pijo. Vselej pa mi je poskakovalo serce, ko so prišli ob nedeljah na kak polič domači fantje, lepi, kakor rožni cvet. Možko jim jo nagibal se na uho kastor-klobuk s širokim sreberuim šuodeljnom; pruštoh z lepim knodlom je visel čez ramo; v lajbču so blisčali se proti solncu debeli, sreberni knofi; ž njimi so strinjali se konci rudeče zidane rute, ki se je kaj berhko vratu ovijala; in kako šembrano so podale se nove, jerhaste hlače z zatikom, iz kterega molela sta bela roča noža in vilic! Pili so ga precej, tudi je bilo dosti petja in veselja; toda reči jim ni bilo tiič — Bog varuj! Obnašali so se vedno kakor gre' moškim, poštenim fantom. Le enekrati so pripeljali dekleta sabo, berhke, okrogle punce — pa brez pohujšanja. Al so vedli zato starši, mi ni znano; pa, če prav ne, nič ne de! Kdor je dal besedo, ni ostal figa-mož. Kar jih je hodilo k nam, so se vse pornožile in nobena se ni pokesala. In reči moram, če so skrivale tudi ljubezen materam, so ostale vendar le goiant-dekleta; kadar se je storil mrak, so šle precej stran; pa kako so tekle, da so pripehale še pred nočjo domii. Pa prišli so včasi tudi gospodarji k nam, zgolj postavni, častitljivi možaki; z njimi sem nekdaj krave skupaj pasel, pa smo ob enem rastli in odrastli in se v domači vasi poženiii. Se ve, da sem imel z njimi največ veselja; govorili smo brez hinavščiue, ker ni bilo ne ene skrivnosti med nami, pa srno marsiktero noro iz ust dali, pozabivši pri dobri kaplji vse težave kmečkega življenja. Kdor je kaj več vedil, je tudi kaj več povedal; kdor pa nič ni vedel, je pa saj kaj izvedel; komur je kaj primanjkalo, smo ga podperli, kdor pa je bahal se, smo mu pa priporočili se in nikoli ni eden druzega zastonj za kaj prosil; kdor ni imel« je šel pa drugam ali pa je pomagal z dobrim svetom. To je bila prijaznost in bratovščina; kadar se nazaj spomnim, sam ne vem, kteri mi je bil najljubši, ali stari Jurka, ali privihani Kovač, ali terbušni dobrovoljni Tonh ali Globočnik. ki je tako gosposke, gladke lica imel, da so ga gospe kar gledale, ko so prišle v našo vas na dobro sapo. Glejte! tako se je živelo doma; to nas je vse minulo, pa bi vendar ne verni! se več na Kranjsko. Veste, zakaj ne? To, kar 261 sem užival jez doma, uživajo zdaj naši otroci tukaj. Njihov dom je ua Horvaškem, — ua Horvaškem 80 njihovi tovarši, pajdaši, bregovi, doli, luže, derse, tiči, veverice in vse drugo, kar je nekdaj veselilo na Kranjskem nas. Otrokom bi zdelo se zopet pusto in dolgčas na mojem domu in zato že ostanemo do smerti tukaj. Upamo, da nas Bog tudi za-naprej ne bo zapustil". Tako in enako popisujejo naši kerčmarji svoje življenje na Kranjskem. Vidi se iz njihovih pogovorov, da so zgolj pametni, pošteni možaki, ki se niso izneverili ne Bogu, ne domačim, slovenskim šegam. Naj povem še nekoliko bolj natanko, kako se mi je godilo pri njih na Horvaškem in kaj sem vidil in slišal. Bravec naj me spremi v Baker, primorsko mesto, dve uri od Reke. Binkoštni prazniki so me za nekaj dni osvobodili, da sem zamogel sem ter tje po V7inodolu popo-tovati. V Bakru ostanem v edini, kranjski kerčmi, kjer toči mož doma iz Loža, že veliko let. na zadovoljnost vseh gostov in popotnikov. Da ni zatajil svojega rodii, se prepričaš iz domačega napisa ^gostiona pri Kranjcu". Slovenec je on, slovenska pa mu je tudi žena in cela družina. Ker sem se že popred večkrat pri njem oglasil, sva se že poznala, pa mu rečem, ko pridem zjutraj tje, da mi napravi opoldne domače kosilo, že ve, kaj in kako. Mož naroči gospodinji, pa me praša, če imam dopoldne še kak opravek. Rečem mu, da bi vidil rad strašnega morskega soma, ki so ga ustrelili dve uri od Bakra unkraj Kraljeviče, in je slišati, da vaga še čez 60 centov. Kerčmar poterdi, da je to res, pa pravi, da pojde tudi on z mano. Kmali srečava dva druga kranjska gospoda, vradnika v Bakru, ki se berž ponudita, spremiti naji. In tako se usedemo vsi štirje rojaki v čoln in odriuemo po dolgi luki proti berdu, kjer je gro-zovitna zver ležala. Od konca nam ni mogla nič kaj beseda steči. (Dalje Bledi.)