Jan Špiewak Cvetovi govore o sebi — z roso, gibom, vonjem, molkom. O CVETOVIH Cvetovi oddajajo signale — z vetrom, soncem, dežjem, snegom. Cvetovi radi prebivajo v skupinah — trav, listja, žita in plevela. Te posebnosti pripisujejo cvetovom. Radoveden sem, kaj oni mislijo o meni. 296 Jan Špievvak Pesmi Zrno dobil sem iz zraka, zrastlo takoj je drevo, zašumele so veje, zapele so ptice. Cvetove utrgal sem z vej, postavil jih v vazo iz zraka, zračni viharji so tolkli ob Ustje, zračni valovi so se lovili ognjevito, zavijale nevihte so zračne. Zračne čebele so zbirale med. V mojem vrtu je aleja pohabljenih dreves, odprte skorje in usahlih vej, sprhnelih dupel in krivih korenin. Barvasti metulji, majhni in spretni črvički, ptice, ptice razne, pevke in brusilke, ptice-mavrice, ptice-strune priletavajo ob svitu, mahaje s krili. K drevesom tem se zgrinjajo vseh vrst živali. Prihaja zajec, veverica, jazbec in jelenček drobni. V aleji pohabljenih dreves barvito je in blagozvočno. Ptice tam najlepše pesmi svoje gostole, živali tam najbolj so gibljive, barve nenavadne razcvetajo se tam, ki ni nikjer jih. Lepša v alejah drugih so drevesa, košata bolj v alejah so drevesa. V aleji pohabljenih dreves je zrak neskončen, globoko sonce je in zvezde zrejo pomenljivi, enoznačno. Kako uboga vsa drevesa so okoli. Zaročila se s kamnom je — glava na pladnju. Zaročila se z železom je — brada leseneča. Zaročila se s plamenom je — led nepremični. Bedra samotnijo — svatba prihaja. V drobovju lazijo gosenice, stonoge, pijavke. V bobnih čebele, mravlje na postelji peska. Podboji iz školjk krožijo sredi belega zelenja, v pomanjkanju zemlje z nezavednim gibom. Gibanje obstaja. Naprej, Šaloma, pleši. Ljudje oglušeni, ljudje oslepljeni, ljudje v ranah ogabnih, ljudje brez spomina, ljudje obškrobljeni, hromi zaradi skrbi. Zvezani niso z vrvjo, postrani gredo. 297 Jan špiewak V njih kokodakanju teliček nikoli na zraste, kokoši in race jim kažejo pot k topolu podrtemu in vrbi sprhneli, do ostankov vode v polju, k močvirju, loboda tam dogoreva, a pozvanjajoče listje otresa v veter glasove brbljajoče. Ljudje brez spomina imajo smešne gibe. Ljudje v grbastih ranah valjajo se s holma. Na splav so posedli, na plot počepnili, čakajo, čakajo. Mogoče pa končno le zaigrali bi oko, partijo bridgea in tri karte. Mogoče pa zaigrali bi koncert na vest, na odsekane dlani netopirja podnevi zapletenega v zaveso okna. Mogoče pa zaigrali bi v oči, oropane prezgodaj z licemerstvom. Kdo ve, če ni čas zaigrati žvižga razletavajočih se raket in osamljenost tako lepljivo, da ušesa eksplodirajo dojenčkom. Z nožem zarjavelim sem izrezal si piščalko iz lipovega lesa življenja, klečim neučakan pred njo, če odzveni s prijetnim glasom s samo materijo zvenenja. Orlej izgubljen v gozdovih rvlskih, zapleten v šumenje hrupno, v potokih bistrih v dolino pada, zakovan se vrača v kamen. V dnu Hada Evridika črni, povratka ni v brezobličnem ogledalu, obrat nazaj goji trajne ognje. Nič drugega. Vrzi vrzi poprek vrzi naravnost na plosko dvorezno vrzi vrzi z ostrino brez ostrine z ognjem z dlanmi dvigaje v gobec njegov ustnica kamna pesek škrt vrzi listje gnoj gnojila kito dima struži vrzi žrelo odeto smola in kolomaz ZAKLINJANJE 298 299 Pesmi vrzi telesu v notranjost ljudi veje strnišča po rdečici se vzpenjaj pajkovska svatba kače plazilci in gliste žro do sita zelenje do rdečice se plaziti rasto v mehurjih kremplji vrzi vrzi zrno kleči kleči vrzi