204
SLIKAR   JANEZ   POTOČNIK
Lani je dopolnil petinsedemdeset let Ločan Janez Potočnik, ki mu z majhno zamudo posv-ečaniio pričujoči zapis o njegovem življenju in delu hkrati z razstavo njegovih del, ki smo jo v galeriji Loškega muzeja odprli v avgustu 1968. Članek o našem slikarju je nastal po razgovon-u s slikarjem pred razstavo in obsega predvsem tiste misli in ugotovitve iz razgovora, ki niso mogle biti navedene v katalogu. Predvsem pa se bomo ob Janezu Potočniku pri zapisu iz njegove mladosti srečali šo z Ivanom Groharjem. Prav zaradi osebnih stikov Potočnika z Groharjem jo vredno, da se ta zapis ohrani kot dopolnilo k vsem dosedanjim člankom o našem velikem impresionistu Ivanu Groharju, saj je bil Janez Potočnik nedvo'm-no edini njegov učenec.
Janez Potočnik, slikar in upokojeni profesor likovne vzgoje, se je rodil 10. maja 1892 v Skofji Loki v Spodnjem Karlovcu v nekdanji gostilni pri Pcpetu (danes Kopališl^a 1). Tu so imeli Potočnikovi starši gostilno v najemu, kasneje so se preselili in prevzeli gostilno Pri Otetu, za današnjim poslopjem občinske skupščine (nekdaj sodnije, danes Poljanska 2, gostilna pri Otetu pa je bila v sedanji hiši Poljanska c. 4). Oče Janeza Po^ točnika je bil doma z Rudnega v Selški dolini, mati pa iz Sorice, kar je treba še p>osebej poudariti zaradi poznejših stikov z Ivanom Groharjem, ki ga je Potočnikova mati najbrž poznala še iz Sorice, če
pa to ne, je pa poznala Groharjeve starše. Janez Potočnik je obiskoa^aJ najprej osnovno šolo v Škof j i Loki, nato realko v Ljubljani in še dveletno Mahrovo trgovsko šolo, kar je bila želja Potočnikove matere, ki ni hotela, da bi njen sin, ki se je že takrat zelo zanimal za slikarstvo, bil takšen revež in brezdelnež kakor Grohar. Janez Potočnik je prve stike s slikarstvom dobil v Ljubljani na realki, kjer sta ga poučevala v risanju profesorja Koželj in Franke. Doma pa ga je z nasveti, ki so bili sicer neredni, usmerjal Ivan Grohar, ki je tudi prepričal domače, da so mladega Janeza poslali na slikarsko akademijo v Miinchen.
Potočnik se spominja pr\'ega si-««anja z Groharjem takole: »Bil sem še mlad fantič. Včasih sem pomagal doma v gostilni. Nosil som pijačo gostom. Grohar in pokojni Oto Guzelj sta sedela na vrtu. Grohar je pravkar pripovedoval, da je bil pri njem neki župnik, ki je želel kupiti neko sliko (Potočnik misli, da je šlo za Sejalca). Grohar je za sliko zahteval 800 goldinarjev (tudi tu pripovedovalec ni točno vedel, ali je šlo za goldinarje ali krone). Župnik tiste Groharjeve slike seveda ni kupil, ker se mu je zdela predraga, Grohar pa je menda nalašč ni hotel dati ceneje. Potočnik je torej takrat spoznal Groharja; mati mu je namreč povedala, da je to Grohar, da je slikal", da slika neke slike, sicer pa nič ne dela. Ker je Potočnik že takrat rad risal, mu je mati govorila o Groharju prav z namero, da posvari fanta v njegovi gorečnosti in ga odvrne od takega »nerealnega«  poklica.
Drugič sta se Grohar In mladi Potočnik bolje spoznala nekega dne, ko je Potočnik risal z domačega dvorišča loški grad in je Grohar pogledal risbo. Ob tej risbi mu je povedal nekaj nasvetov o perspektivi in o risanju. Po tem prvem srečanju mu je Grohar še večkrat koa-i-giral risbe, Potočnik pa je med počitnicami hodil z Groharjem, nosil slikarsko stojalo in barve ter gledal Groharja pri slikanju. Potočnik se spominja tudi, da mu je Grohar nekoč pokazal neko reprodukcijo iz revije Die Jugend, kjer je bila naslikana zorana njiva. Grohar je rekel o tisti njivi, da je čudovito naslikana in da bi tudi sam rad nekaj podobnega naslikal. Potočnik pravi, da je po tistem delal Sejalca, ki da ga je delal na njivi nasproti sedanje vojašnice za pokopališčem. Za model pa mu je stal neki Jože, ki so ga otroci poznali in pravili, da je malo zmešan. Grohar se je rad zadrževal v gostilni, ki jo je vodila Potoč-
nikova mati. Posedal je v družbi z že omenjenim Otom Guzeljem, Antejem Gabrom in drugimi, ki so imeli stalno omizje vse do Gabrovega odhoda v Ljubljano.
Zanimiv je tudi Potočnikov spomin na Groharjevo osebnost. Opisuje ga takole: Grohar je bil visok in koščen človek, prav tak, kakršni so ljudje v Selški dolini. Ni veliko govoril. Sedel je pri mizi, kadil viržinko in si z di-ugo roko vihal brado. Včasih jo je vihal tako, da jo je grizel z zobmi. Znal je biti zelo vljuden in Potočnik se ne six>minja, da bi kdaj zaklel. Njegovo kavalirsko obnašanje opisuje z nekim dogodkom, ki hkrati osvetljuje tudi Groharjevo misel o umetniškem delu. V gostilni je Groharju nekdo rekel, naj gre delat. Grohar mu je odgovoril, da dela tudi, če sedi v gostilni, da dela, medtem ko ostali spijo. Kajti »mojega dela ni mogoče opravljati v določenih urah, ker delahi z možgani in je \se moje slikaretvo zapisano v mojih mislih. In šele, ko misli dozore, lahko delam po vaše, namreč tako, da me vi vidite pri slikariji, kar pa je že zadnji, končni efekt mojega celotnega miselnega dela in procesa. .lasno je, da vi vsega tega ne razumete in se zato z vami ne bom prepiral, vi pa me pustite pri miru, saj je vseeno ali sede premišljujem doma ali v gostilni.«
Kadar se je Potočnik vračal iz šole v Ljubljani v Skofjo Loko In, če je slučajno srečal na domačem dvorišču Groharja, mu je pokazal risbe, ki so jih delali v šoli. Predvsem profesor risanja Koželj je polagal večjo važnost risbam, ki so nastajale na prostem in ki so jih dijaki delali v prosti naravi. Grohar je te risbe ali akvarelne slike pregledoval in sproti dajal mlademu Potočniku nasvete, da na primer no sme mešati zelene in rdeče barve in podobno. Potočnika je povabil Grohar na Stemarje v svoj "-atelje«. Grohar je delal zelo hitro in nekoliko sunkovito. Med delom je le občasno obmiroval, motreč nastajajočo sliko, nato pa nadaljeval z delom. Grohar je razlagal Potočniku, da dela zato tako, ker ne slika tistega, kar vidi, ampak tisto, kar občuti v svoji notranjosti, tisto, kar je že prej premislil in uskladil s svojimi občutki. Groharjeva tehnika zlaganja barv ni bila všeč Potočniku, ki je bolj občudoval Jakopiča, pač pa je od Groharja prevzel naglico pri slikanju, tako da šele, ko je slika skoraj gotova, začne študirati medsebojne odnose barv, svetlobe, kompozicije in jih naknadno popravlja. V  tem  delu pogovora je Po-
točnik izjavil, da je nanj najbolj \'plival Groharjev Macesen, pi-edvsem na njegovo sliko Pahovčev mlin.
Lahko bi rekli, da je odločitev o Potočnikovi slikarski poti dozorela v nekdanji Čitalnici pri slikanju kulis. Groharju je bi! všeč rokovnjač, ki ga je naslikal Potočnik. Dejal mu je, da sedaj res že nekaj zna in da bi bil čas za akademijo. Grohar je nagovarjal Potočnikovo mater, naj ga vendar da v šolo, a mati mu je odgovorila, da je najprej kruh, najprej se mora Janez izučiti v poklicu, da ne bo tak lakotnik, kakreen je bil Grohai". Zato je Potočnik končal Mahrovo trgovsko šolo in pridno slikal. Prodal je svojo prvo sliko Madono pisatelju Finžgarju za cekin. Po končani Mahrovi šoli se je mama le omehčala in dovolila Janezu študij na slikarski akademiji v Miinchnu. Grohar mu je izbral risbe, poleg katerih je Potočnik poslal na akademijo še sliko domačega hlapca in jezu pod suškim mostom. Na podlagi teh risb in slik je bil sprejet na akademijo, kjer je vztrajal dve leti do 1, 1919. Po vrnitvi pa se je zaposlil v Krevsovem mlinu, kjer je delal vse do leta 1922, nakar je prevzel trgovino z usnjem in jo vodil do leta 1934, ko ga je slikarstvo zapet zamikalo in se mu je predal do tolikšne mere, da je opustil vse in šel leta 1938 ponovno študirat slikarstvo v Beograd. Do leta 1938, ko je bil s priporočilnim pismom Riharda Jakopiča sprejet na slikarsko akademijo v Beogradu, je občasno razstavljal po nekaj del za prodajo v prostorih umetniške zadruge v Zagrebu. Med tem časom je obja\'ljal tudi karikatui-e v humoristič-nem listu Kopriva. Po letu 1934 se je posvetil tudi portretu. Na beograjski akademiji je študiral dve leti, hkrati pa je obiskoval še poseben tečaj risanja akta na Kolarčevi univerzJ. Leta 1940 je s štipendijo odpotoval v Benetke, za kar je porabil tudi denar od prodanih slik z razstave, ki jo je priredil v lokalu Polet \' Beogradu. V Benetkah je imel atelje skupaj s slikarjem Tonetom Kraljem. Zaradi bližajoče se druge svetovne vojne so ju izgnali iz Benetk. Spomin nanje je ohranjen v edini sliki, ki jo je nepoškodovano prinesel domov (Iz Benetk — Giu-deica, 1940, vezana plošča, olje, 50 X 62 cm), hkrati pa je ta slika tudi spomin na nasilno pokopane načrte o študijskem poiX)tovaniu v Firenze in Pariz. Do začetka vojne je nato slikal f>o Bosni. Okupacija ga je zatekla v Beogradu, a osvoboditev je dočakal v Loznici. V Skofjo Loko se je vrnil leta 1945 ter tu do leta 1947 učil risanje, nakar je bil premeščen
205
v Hrpelje in nato v Tomaj kjer je deloval kot likovni pedagog do upokojitve leta  1965.
Vsa ta leta je slikal. Od pia-e razstave v Beogradu leta 1940 do dioige samostojne razstave v letu 1968 v Novi Gorici je preteklo skoraj trideset let. Bil je odmaknjen od vsega likovnega dogajanja tako, da ga je poznalo le malo ljudi Ivot slikarja. Se najbolj so ga poznali rojaki v Skofji Loki, kjer je nekaj mesecev po razstavi v Novi Gorici odprl tretjo samostojno razstavo, na kateri je razgrnil pred gledalci delo. ki je nastajalo trideset let. Predvsem je krajina objekt slikarjevega udejstvovanja in zapis poti, ki jo je slikar prehodil od rojstnega kraja, kjer mu je stal ob strani Ivan Grohar, do Beograda in Benetk in zoE>ot do rojstnega kraja, iz katerega je odš-^1 na Kras. kjer so mu potekla leta službovanja in kjer se je stalno naselil in od tam sedaj obiskuje svoj rodni kraj. Leta študija na akademijah so dala Potočniku samo nujen napotek k obvladovanju slikarstva. Realizmu in naturalizmu zvest si je v trelr decenijih slikarstva izbral svetlo barvno skalo in tehniko slikanja z lopatico, kar je morda še vedno vpliv velikega vzornika Groharja, ki je še posebno očiten v sliki Snežni metež (olje, vezana plošča, 1940, ,=18X60 cm). Pri drugih slikah pa je tehnična sorodnost ostala, slikarski problemi pa so drugačni: Potočnik skuša ohraniti na svojih slikah resnično podobo sveta, stalno jasnino in čistost barv, potenciranih pod sončno lučjo do izrednih jakosti v najsvetlejši skrajnosti,
Janez Potočnik je o svojem delu povedal približno takole: >>Včasih, ko gledam svoje delo, svoje slike, mislim, da sem nekaj naredil, da sem nekaj, V kakem trenutku pa si mislim, da nisem nič, toda takoj nato se spomnim, da če sem naredil le d\'e ali tri dobre slike, sem zadostil svojemu poslanst\ai. Sicer pa, kaj bi brez nas malih, kako bi potem lahko brez nas nastajali veliki . ., Tehnika mojega slikanja z lopatico? Ne vem, kaj bi rekel. Včasih potegnem črto z lopatico, drugič nanašam barvne lise. Podredim se pravilom zračne perspektive in le rahlo spreminjam motiv, ki sem si ga izbral. Predvsem pazim na osvetlitev predmetov v naravi in sem opustil zelo močne sence. Zdaj jih slikam rahlo, tako da ima slika več zraJca, Sem realist in črta mi veliko pomeni, toda še več svetloba. Tej IX)kIanjam največ pozornosti. Najraje bi delal samo z bar\'o, podobno kot Jakopič, da bi izražal svoja občutja kot moj uči-
tel j Grohar. Toda to je težko, morda še nisem dozorel kot slikar.«
S temi slikarjevimi besedami končaj-mo ta zapis, ker najbolje izražajo vse tisto, kar slikar s svojim delom treh de-cenijev kot obračun polaga pred nas.
Andrej Pavlovec
206