štev. 30. V LJUBLJANI, v sredo 11. avgusta 1915. Leto n. Prodiranje Nemcev proti Varšavi: Nemška armada si je preko Visle zgradila mosio\e za silo^ler prodira vkljub ruskim šrapnelom in granatam naglo proti Vatšavi. Vršac po Triglavu najvišji snežniic med Bohinjem in Sočo. Na Vršac stopivši, sedi, neznan svet se ti odpre, gledaj, sivili pleš po sredi zarod žlahtnih zel cvete. Sklad na skladu se dviguje golih vrhov kamen zid; večni mojster ukazuje: „Prid', zidar, se les učit!" Divja koza prosto skače, daleč je od muh goved, planšar z Mino po domače — lovec išče v snegu sled. Ak' vihar drevi valove, zbegne v skale plašni trop, stresa votel glas bregove, grom maje nebeški strop. Tje pogledaj na višave, kjer Triglav kipi v nebo, štej snežnikov goličave, kar dozre najdelj oko. Tamkaj ravno Furlanijo, benečansko zad morje, dol, globoko Hrvatijo, Švajca belih gor glave. Bliz' je polje Korotana, orat' vidim Štajerca, bližnji sosed mi Ljubljana, ziljska, frolska planšarca. Pod velikim tukaj Bogom breztelesen bit' želim, čiste sape sred med krogom menim, da že v neb' živim.* V. Vodnik. * v tej pesmi je V. Vodnik prekrasno naslikal razgled z Vršaca — današnje bojno polje ob Soči in koroški meji. W. G. Appleton: 29. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. V sredo zvečer sem šel v mesto in v nekatere prodajalne po opravkih. Vrnivši se domov, mi je pravil Qregory, da je bil tu neki deček s poročilom, naj pridem nemudoma v Putney — teta je nevarno bolna in želi čimpreje govoriti z menoj. Ta vest se mi je zdela prav ugodna. Brezdvomno se je hotela pred smrtjo z menoj spraviti. Drugače skoraj ni bilo možno razumeti tega sporočila; zato sem ga bil nad vse vesel, tembolj ker je bilo to na predvečer moje poroke. „Takoj se odpravim," sem dejal. »Gregorja, prinesite mi mojo žepno lekarno in poglejte, če je popolnoma v redu. Ta tetina bolezen se mi zdi nekam sumljiva." Gregory, ki je snel omarico z neke stenske police, me je začuden pogled-al. „Pa vendar ne mislite, da —" „Ne vem, ampak česar ne morem razumeti, to mi vedno vzbuja skrbi." „Kdo pa jo zdravi?" „Pennyfeather.'' „Kaj mu ne zaupate?" je vprašal Gre-gory, med tem ko je pregledoval stekleni-čico za stekleničico. „0, to že; ampak on ne ve vsega, kar vemo mi, Gregory. Seveda si ne morem prav misliti, čemu bi hoteli naši dobri prijatelji storiti kaj zlega tudi moji teti. — Ali je vse napolnjeno?" „Da, samo stekleničica z akonitom je prazna; ali naj jo napolnim?" „Seveda", sem odgovoril. »Človek ne more nikoli vedeti, kaj bode potreboval. Akonita sicer že dolgo nisem rabil, tako da sem nanj skoraj malo pozabil . . . Koliko je že najvišja doza? Prav gotovo, da se sedajle ne spominjam več!" „Tri tričetrt grama že delujejo smrtno. Tu notri ga gre 30 gramov," je odgovarjal Gregory ter napolnil stekleničico in jo vtaknil na svoje mesto. Gotovo tisočkrat sem si pozneje belil glavo, kako sem prišel onega večera do tega kočljivega vprašanja, toda odgovora nanj nisem dobil. Vsekakor se mi niti sanjalo ni, da bo igralo to vprašanje, ki sem ga stavil kar mimogrede, ne da bi si kaj mislil pri tem, tako veliko ulogo. Ker so bila dekleta tako zatopljena v delo, sem se odstranil, ne da bi jim naznanil vzrok svojega odhoda; v pol ure sem bil že v Putneyu. Bila je strašna noč. Po ulicah je divjala grozovita nevihta. Na vsakem oglu sem se bal, da me podere na tla. Nebo je bilo čezinčez pokrito s črnimi oblaki, ki so se vlekli z največjo naglico preko mene naprej; le redkokdaj je prodrl slab lunin žarek, ki se je takoj zopet skril. Debela toča mi je bila v obraz, ki mi je zažarel od bo lečin. Nad mojo glavo je pokalo vejevje dreves. Končno sem vendarle prišel do vrtnih vrat tetine hiše in sem pozvonil. Takoj so se odprla vrata; v svitu cestne svetilke sem zagledal obraz tuje ženske, ki je ostro vpirala vame oči. „Kaj hočete?" me je vprašala. »Posetiti svojo teto, gospodično Do-naldsonovo. Poslala je pravkar pome," sem odgovoril. Ne da bi rekla še kako besedico, me je odvedla v hišo, ki je bila videti resnično prava hiša žalosti — nikjer nobene luči, smrtna tišina vsepovsod. Šele v veži sem zagledal svečo; tujka jo je vzela in me je peljala še vedno brezglasno v sprejemnico, veliko, mrtvašnici podobno sobo, polno strahotnih senc. Postavila je svečnik na mizo, odšla molče ter zaprla vrata za seboj. V tem trenotku se me je polastilo čudno čustvo« Vedel nisem zakaj, a nisem se ga mogel vkljub svojemu prizadevanju na noben način osvoboditi. Slekel sem svoj površnik in sem ga obesil preko stola; v duhu pa sem se pripravljal na bližnji pogovor s teto. Ko sem tako razmišljal, sem mahoma zaslišal ropot, kakor da je padlo nekaj na tla. Predno sem se še dobro zavedel tega, se je zgodilo nekaj druzega, kar mi je zledenilo kri v žilah, tako da sem na prejšnji nemir popolnoma pozabil. Stal sem baš pred velikim, staromodnim zrcalom. In v njem sem zagledal, prav v ozadju, čisto natančno — obraz Marcelin. Videl sem samo obraz, toda te oči niso izražale nikake ljubezni, marveč zlobo — bile so strašne, vražje oči — oči sovražnice. Hitro sem se okrenil, ali nikjer nisem opazil ničesar sumljivega; videl sem samo par težkih zastorov, ki so zagrinjali vrata sosednje sobe. Ozrl sem se nanovo v zrcalo, zastore sem natančno videl ' v njem, obraz pa je bil izginil. Vzel sem luč, šel k zastoru, ga odgrnil ter posvetil. Videti ni bilo ničesar, ampak v razburjeni domišljiji se mi je zdelo že zopet, da slišim šumenje ženske obleke, ki me je že pred dvema dnevoma vznemirilo. V onem hipu sem zaslišal kašljanje za seboj. Obrnil sem se, in pred menoj je stala Hefziba. Njen glas me je takoj podučil, da mi je sovražna. »Kaj iščete že zopet tukaj, gospod?" je vprašala zadirljivo. »To vam mora biti vsekakor znano; saj ste bržčas vi poslali sla k meni," sem odgovoril mirno. ^Kakšnega sla?" »I no, dečka, ki mi je prinesel poročilo, da je teta hudo bolna ter želi govoriti z menoj," sem odgovoril nekoliko zmeden. »Takega poročila niste dobili, gospod doktor Williams. Kako morete kaj takega trditi?" Po teh besedah sem pa vzrojil: »Kako morem?! Vi, nesramna ženska! Kaj hočete reči s tem? Ali me hočete mari proglasiti za lažnivca?" »Reči hočem," je nadaljevalo predrzno bitje, »da ste prišli iz last- Posledice bojev v Galiciji: Notranjost cerkve v mestu Tarnov, katero je zadelo več topovskih krogel. stran 2. TEDENSKE SLIKE. 30 štev. nega, nagiba, ne da bi vas bil l