314
Književnost.
krščanskih svojih sosedov ravno takrat, ko so potrebovali največ pomoči od krščanskega sveta v grozni borbi proti Turkom.
Tisk je jako ličen in slike so krasno izvedene. Vseh ilustracij je 41, od teh pet fotografiranih listin in 4 pečati. Na kraju je dodano natančno rodoslovje krških knezov Fran-kapanov od 1. 1118 — 1671.       Iv. Steklasa.
Češka književnost.
Trest. Roman. Napsal Vaclav Hladi k. Nakladem I. Otty v Praze. 1901. Cena 2.40 K.
—  Kratka vsebina najnovejše knjige V. Hladika, ki se trudi, da bi vse, kar je v francoski književnosti lepega in slabega, presadil na češka tla, je ta-le: Neki češki „gentleman" Viljem zapelje ljubico svojega prijatelja, nadarjenega slikarja Miloša Buriana, in s tem njega duševno uniči. Slikar pozneje zaradi dušnega nemira zboli in umre. Ker se zapeljano dekle izneveri tudi Viljemu, smatra Viljem ta dogodek kot „kazen" (trest.) Knjiga, katere snov je vzeta iz življenja umetnikov, je moderno pisana in je bojda med češkimi književniki zbudila veliko zanimanja. Za katoliškega čitatelja pa ni. Na čelu knjige je „motto" : „Prožit, vyžit, dožit
—   všechno a sebe vvslovit!" Po tem geslu se tudi ravnajo osebe, ki nastopajo v romanu. Zlasti ne bode katoliškemu čitatelju ugajala junakinja romana Karla, o kateri pravi pisatelj: „Ie cocotton — to je ženou v pravem slova smvslu."   —
Z taju života. Napsal I. M. Kadlčak. Knihovna našeho lidu. Ročnik V. č. 4. V Brne 1901. Cena 1 K. — Lepa knjiga! Pisatelj je v nji mojstrsko naslikal prednosti in radosti duhovniškega življenja, toda obenem z vso resnobo omenil tudi žalostnih izkušenj v njem: razočaranja, nehvaležnosti, trpljenja ter zatajevanja, katero je delež vsakoga, kdor je nastopil težavno službo služabnika božjega. Glavni junak povesti, duhovnik Frančišek Prokop, deluje z uspehom najprej med Nemci, potem med Čehi, a povsod zanje za svoje uspešno in koristno delovanje samo nehvaležnost. Nemci ga sovražijo, ker je Čeh, in Čehi se ga izogibajo, ker je „klerikalec", premalo naroden, dasi je njegovo delovanje v korist ljudstva v vsakem pogledu vzorno. To-le knjigo bi priporočali kot berilo vsem, ki tako radi obrekujejo duhovnike. Povest g. Kadlčaka je nekaka obramba duhovniškega delovanja v javnem življenju in sicer obramba zel6 zanimiva, ker je prišla iz peresa laika — učitelja. Povest je izšla v „Knihovni našeho lidu", katero izdajajo
rajhradski benediktinci na Moravskem, in bilo bi želeti, da se izvrstni spisi te knjižnice bolj razširijo med češkim ljudstvom nego so se dozdaj.   —                                       Fr. Štingl.
Iz drugih književnosti.
Zur Entstehungsgeschichte der kir-chcnslavischen Sprache. Von Vatroslav J a g i č. Wien. (Denkschriften der k. k. Akad. der Wiss. in Wien. Philos.-histor. Cl. Bd. XLVVIII.) L. 1900. je izdala pod gorenjim naslovom dunajska „Akademija znanosti" znamenito razpravo prof. Jagiča, ki je zbudila občo pozornost med izobraženim slovanskim svetom, kajti ni je bilo dotlej knjige, ki bi popisovala zgodovino cerkveno-slovanskega jezika in vsa semkaj spadajoča vprašanja tako celotno in obširno. (Mimogrede bodi omenjeno, da se bavijo s knjigo med mnogimi drugimi znanstvenimi listi zlasti lanska „Izvestija Imperatorske akademije nauk", ki prinašajo o njej obširno poročilo iz peresa Lavrova). — Vse delo je razdeljeno v dva dela. Prvi govori o svečeniškem delovanju slov. apostolov in o vprašanjih, ki so ž njim v ozki zvezi, drugi del pa razpravlja v treh poglavjih o njih literarnem delovanju, o dvojni slovenski pisavi in o cerkveno - slovanskem jeziku.
V obče sledi Jagič tekstu panonskih legend, ki sta v njegovih očeh najzanesljivejši vir za zgodovino slov. blagovestnikov. Dokler nista bili znanstveno predelani in urejeni, se je splošno mislilo, da sta sv. brata začela delovati v Bolgariji. Tako n. pr. je mislil Šafafik v „Slov. starožitnostih", da sta začela sv. Ciril in Metod svoje apostolsko delovanje v Bolgariji, kjer sta krstila tudi kneza Borisa. — V to zmoto ga je dovedel znani življenje-pisec in menih Metodij, katerega je identificiral Šafafik s sv. Metodom. Nasprotno mnenje pa zastopa Jagič, ki se obrača na Moravsko in išče ondi začetka svečeniškemu delovanju slovanskih apostolov.
Sklicuje se na besede, ki jih polaga živo-topis sv. Metoda v usta bizantskemu carju: „ Vidva sta Solunca, a vsi Solunci govore dobro slovanski", sklepa Jagič, da sta znala sv. brata že v Carigradu slovanski jezik. Vsi starejši izvirniki jasno pričajo, da sta izdelala sv. Ciril in Metod že v Carigradu slov. pismenke, in Jagiču se zdi ta misel zelo verjetna.
Nato prehaja pisatelj k vprašanju: Čemu sta se napotila sv. brata z Moravskega v Rim? Soglasno z „Življenjepisom sv. Cirila" navaja Jagič kot glavni razlog njiju potovanja v Rim to, da sv. Ciril in Metod kot navadna duhov-