KRONIKA 231 MARIBORSKI OTOK FRANJO BAŠ Me Ledrečje med Dravo in Muro je med Mariborom in Radgono geomorfološko podano po treh površjih, po terciernih goricah, po diluvialnih poljih in po aluvialnih otokih v nižinskih strugah Drave in Mure. V neposredni mariborski okolici poteka višinska gladina terciernih lapornatih Slovenskih goric v ab solutni višini 380—390 m. Ta višinski nivo kažeta najbolj nazorno Piramida (383 m) in Stolni vrh (384 m). 110 m pod višinsko gladino Slovenskih go ric ležijo diluvialni grušči in konglomerati Dravskeg? polja, v katerega je zarezala Drava svojo strugo in v njej ustvarila aluvialne naplavljene celine v abso lutni višini 245—255 m. Za mariborsko diluvialno polje značilna višinska točka je mariborski Slom škov trg (prag stolnice 274 m), za mariborsko Dravo značilni aluvialni tvorbi pa sta Meljski otok na vzhodu in Mariborski otok na zahodu od mesta. V obliki podolgastega romba se razprostira Mari borski otok od zapada proti vzhodu v približni dol žini 830 m in meri na najširšem mestu v smeri sever- jug približno 220 m; njegova površina pa znaša 99.089 m2. Povprečno absolutno višino otoka kaže betonski tlak pri kopaliških napravah z 255-7 m, odkoder se otok proti severozahodnemu gornjemu delu dvigne skoro za 2 m do najvišje točke 257-3 m, med tem ko pade na severu polagoma do inondacij- skega ozemlja Drave na absolutno višino 251 m, ne posredno k Dravi pa na jugu. O nastoju Mariborskega otoka je izšlo kratko po ročilo (Jutro 1930, št. 137) ob otvoritvi kopališča. Danes uporabljamo to poročilo v razširjeni obliki. Kakor so za nižinsko strugo Drave značilni otoki, tako so značilne za alpsko strugo Drave, zlasti v Dravski dolini, čeri. Otoki so izraz upadle transpor- tabilne sile Drave, čeri erozije in vrezavanja v pre lome in prahribinske škriljavce med Pohorjem in Kobanskim. Mejo med erozijskim alpskim in sedi- mentacijskim nižinskim tokom Drave tvori dravska struga južno od Kamnice med Mariborskim otokom in brzicami nad njim. Mariborski otok začenja ni žinski, brzice pa zaključijo alpski tok Drave, ki stopa pod brzicami in nad otokom iz Dravske doline v Drav sko polje. Geomorfološki temelj Mariborskemu otoku tvorijo staromiocenski bazalni marinski laporji, ki se vle čejo, v legi brez vsakega reda, s Sv. Urbana in Luci- jinega brega pod konglomerati in prodi v kamniški okolici, vedno bolj se poglabljajoč, proti jugu. Na Mariborskem otoku vpadajo na levem bregu Drave lapornati sloji v kotu 10°—90°, razprostirajo se na prej v smer severozahod-jugovzhod, nato sever-jug in končno severovzhod-jugozahod. Na desnem bregu 232 KRONIKA pa se širijo položni tenkoškriljasti sloji, ki vpadajo pod položnim kotom 5°—20°. Brzice nad Mariborskim otokom, rebra iz bazalnega marinskega laporja v gornjem in srednjem dnu otoka so medsebojno v neposredni zvezi z nastojem otoka samega. Drava, ki je v poznem miocenu premaknila svoj tok iz smeri preko Radelj v Graški zaliv ter ga usmerila v premete Dravske doline, je v zadnji, vvurmski ledeni dobi naplavila prodno ozemlje nizkih teras in tako zagrnila bazalne marinske laporje na jugu od Kamnice ter eventualno zvezo med erupci jama pohorskega granita na Pekrski gori in na Be- zovju. Prvotni diluvialni tok Drave pa se ni na jugu od Vražje peči razvijal v smeri današnjega toka, ker so ravno na mestu današnjih brzic visoko izstopajoči bazalni marinski laporji onemogočali radi svoje od pornosti proti eroziji in denudaciji Drave, da bi jih Drava hitro prebila, temveč so jo prisilili, da je tekla po južnem Mariborskem polju, kar dokazujejo še danes lepo vidne nizke terase zlasti pri vojašnici Kralja Petra I. in nad Metelkovo ulico. Drava, katero so usmerjali na jug baš bazalni marinski laporji na današnjih brzicah, je vzporedno z nasipavanjem juž nega mariborskega polja prebijala lapornato zaporo pri brzicah in jo na koncu ledniške dobe prebila ter se razlila na severno Mariborsko polje, o čemur nam najbolj zgovorno govori terasa, na kateri potekajo danes Smetanova ulica in Aleksandrova cesta. S tem pa, ko je Drava prebijala lapornato zaporo pod Vražjo pečjo, je ustvarila brzice, ki so do danes ena od pokrajinskih zanimivosti dravske struge pod Hu- zarskim skokom. Nižje brzic pa nahajamo v dravski strugi že ime novano rebro bazalnih marinskih laporjev. Erozija in denudacija sta delovali in delujeta še danes močno na brzicah radi zadostnega padca. Ko pa pojenja pod brzicami padec, omaga tudi denudacija in trans- portabilna moč Drave pod brzicami v toliko, da ni bila in ni več sposobna za prenos sedimentov, mesto kjer je bila prisiljena transportni material odložiti, je bilo pri lapornatem rebru pod brzicami, ki je bilo in ki je tudi zanesljivi temelj za trajni obstoj odlo ženega naplavljenega materiala. Ob tej čeri, na to lapornato rebro, ki leži na mestu, kjer Drava izgubi močan padec in kjer se usmeri v nižinsko ustaljeno mirni tok, je Drava odlagala sedimente in s sedimen- tacijo na lapornatem rebru izgradila najmlajšo geo- morfološko tvorbo mariborske pokrajine prod Mari borskega otoka. Lega lapornatega rebra v smeri vzhod-zapad pa je usmerila erozije Drave na oba dravska bregova tako, da imamo na dravskem obrežju pri Mariborskem otoku primer, kjer je dravsko obrežje izpostavljeno eroziji in denudaciji, Mariborski otok pa sedimentaciji in s tem trajnemu povečanju, kar je zlasti očitno na prodni sipini severno od Mariborskega otoka. Vendar pa velike povodnji pogosto preusmerjajo erozijske in sedimcntacijske cilje vodnega toka. Tako vidimo pri Dravi na Mariborskem otoku, da polagoma razvija vedno močnejšo erozijo in denudacijo na spodnji in tudi gornji južni strani otoka, hoteč s tem prod na lapornatem rebru izenačiti z večnim ciljem tekoče vode z erozijsko bazo pod morsko gladino. Vendar čuvajo Mariborski otok brzice nad njim in lapornati temelj otoka. Na prvih se izrabi erozijska in denuda- cijska moč dravskega toka, da ni sposoben ogrožati otokovega temelja, lapornatega rebra in da ogroža ter odplavlja samo prode v manjšem obsegu. Laporna- temu rebru kot utemeljitelju otoka in čuvarju otoko vega obstoja se pridružuje kot čuvar otočje celine rastlinstvo. Podnebje Mariborskega otoka se zlasti v tempera turah in v relativni vlagi ne sklada s podnebjem Maribora. Dokaz temu je rastlinstvo, na katerega vpliva v veliki meri Drava, ki priplavlja semena rastlin zlasti s koroških gora. Pred desetletji je bilo rastlinstvo in živalstvo (ptiči) mnogo bogatejše kakor je danes in ki je posebno po nastopu kopališča mnogo trpelo. Maribor je postavljen na Mariborskem otoku v interesu otokove prirode in v interesu bodoč nosti kopališča pred nujno potrebo, da organizira na Mariborskemu otoku delno meteorološko postajo, ki bo ismotrno beležila vsaj temperature zraka, tempe rature Drave, vlažnost, solnčnost in vetrovnost. Poleg tega je v interesuu otokove prirodne svojstvenosti, da doseže otokovo rastlinstvo in živalstvo zopet tisto bogastvo, s katerim se je odlikovalo pred leti, in to tako, da se Mariborski otok proglasi za prirodni varstveni park. Mariborski otok zaradi svoje prodnosti ni nikoli vabil človeka, da bi ga urbariziral, zaradi svoje lege globoko v Dravi pa tudi ne, da bi ga poselil. Bil je v toku zgodovine prostor, odkoder so dobivali posamezni posestniki steljo in les, od srede XIX. stoletja dalje mesto velikih meščanskih veselic (velika rodoljubna slavnost 1862) in nedeljska izletna točka. Otokovo ime izvira iz 1930 ter je nomen possessivum, kakor je običajno v mariborski okolici tudi za vrhove, dole itd. Mariborska občina se je pred vojno bavila z mislijo, postaviti na gornjem koncu otoka elektrarno, ki bi zalagala z elektriko mesti Maribor in Gradec ter je 1915 tudi dobila tozadevno koncesijo. 1928 pa je kupila otok od Popičevih dedičev in dosegla, da je bil 1929 izločen iz kamniške občine ter priključen mari borski. L. 1929. in 1930. je Maribor zgradil na otoku današnje kopališke naprave, tako prvič v zgodovini trajno osredotočil človeka na prod pod brzicami in s tem nadoknadil Mariborski otok za brezpomemb- nost, na kateri je trpel zaradi svojega nizkega polo žaja. Lega Mariborskega otoka na prehodu iz Dravske doline v Dravsko polje, njegov položaj v Dravi ter proti okolici bi zahtevala po zakonih seliščne geogra fije, da se razvije osrednje selišče na prehodu Drave iz Alp v nižino na bregovih Drave pri Mariborskem otoku. Za to bi govorila širina dravske struge, ki je po obeh svojih rokavih tu najožja. Naravnost proti Mariborskemu otoku vodi od severa najpoložnejši pre hod preko Slovenskih goric po rošpoškem premetu, katerega naravno nadaljevanje iz doline Pesnice je cesta na Plač; videti je, da je v rimski dobi rimska dravska cesta tudi našla stik s Flavio Solvo preko Rošpoha ter Plača in ne preko današnjega Maribora in Košakov. Istotako je obrambni položaj kamniškega Delniška tiskarna, d. d. v LJubljani PTUJ (1680-1700) KRONIKA 233 zaledja z Lucijinim bregom in Vražjo pečjo ter limbu- škega s Pekrsko goro kot zapora Dravske doline ugodnejši kakor je položaj mesta Maribora s Pira mido. Enako je polje med Limbušem in Studenci do volj prostorno za srednjeveško meščansko kmetijstvo, kakor bi zadostovalo za srednjeveško meščansko seli- šče kamniško zaledje. Koroška cesta je morala pri izstopu iz Dravske doline premagati dva klanca (čez Kamniško in Rošpoško vodo), kar je naravnost sililo na prehod čez Dravo pri Mariborskem otoku in preko njega na zvezo z jugom in vzhodom. Da se pa navzlic tem ugodnim predpogojem ni raz vil Maribor na obrežjih Drave pri Mariborskem otoku, podobno n. pr. Parizu, je vzrok hipsometrijsko raz merje otoka do dravskih obrežij in geomorfološka kakovost dravskih obrežij samih. Dravsko obrežje nad Mariborskim otokom je 20—25 m globoko, strmo vrezano v diluvialne konglomerate in tako ne dopušča nastoja mostišča v zvezi z nizkim prodnim otokom, ki tudi ne nudi možnosti pristana s prometno zvezo z okolico. Vse te negativne razmere pri Mariborskem otoku pa je z najugodnejšimi možnostmi razvoja mo gel izrabiti mariborski Pristan iz katerega se je moglo po prirodnih predpostavkah nizkega dravskega brega razvijati tudi ostala obrt (Usnjarska ulica) in trgo vina (ghetto) in s tem meščansko življenje. Dravi pri Mariborskem otoku je manjkala zaradi strmih obrežij možnost privabiti ljudi na svoje bre gove ter jih tu osredotočiti v selišču. Zaradi hipso- metrijskih razlik dravskih obrežij in Mariborskega otoka ter zaradi ostrih bregov Drave je ostal Mari borski otok samoten, poln pravljic in skrit kot aluvi alna naplavina v diluvialnem polju, dokler mu ni tok razvoja s tujskim prometom predpisal v mestnem kopališču prirodne vloge v življenju Maribora in Podravja.