Jtar. 6, -o^c «i Leto III. Vsebina VI. zvezka: (8^ 1. Sveta brata. I. Rostamila. (Zložil A. M.) . 161 2. Luka Vrbec. (Zgodovinska povest iz 16. stoletja. — Spisal Podgoričan.) I. Nova vera. . . 162 3. Na grobeh. (Povest. Napisal Vladiboj.) . 166 4. Podobice. III. Na Ferdinandovem mostu. (Dr. Pavlica). IV. Sirota. (Podgoričan.) 170 5. Tinček iz Bosne. (Šaljivi obraz. — Spisal A. Sušnih.)......172 6. Zakleto jezero. (Po kamniški bajki zložil A. M.) . ......174 7. Pisma iz slov. krajev. III. . . 177 8. Kriva prisega. (Zl. —g—.) . 178 9. Josip Ogrinec. (J. Benkovič.) 179 10. Nekoliko o fotografiji. (Priobčil A. Tramte.) . . . 181 11. Schopenhauer. (Spisal dr. Fr. L. Dalje.) . . 183 12. Čutno predstavljanje itd. (Dr. I. Svetina. Dalje.) 185 13. Nekaj porabnih mislij itd. (Piše F. Lekše. Dalje.) ... 187 14. Slovstvo. . . 189 Novi hrvatski 15 16. grobovi. Raznoterosti. 191 192 ZABAVI IN POUKU. Urejuje in izdaje čfrance £čimpe. V LJUBLJANI. TISKA KATOLIŠKA TISKARNA. „DOM IX STET" izhaja dne 20. Tsakega meseca lia dveh polali in stane za celo leto 2 gld., za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo je v „MARIJANIŠČU'i Iz prijaznosti posreduje za Ljubljano tudi „Katoliška Bukvama'! Novi naročniki dobe lahko še vse številke tega letnika; enako tudi lanski letnik, vezan in nevezan. Letnik 1888 je pošel. I O ü zn o -"I P M iS rji se O T Naše obzorje Duh človeški se imenuje po pravici mali svet, zlasti še zato, ker duh spoznava pravi, istiniti svet in ustvarja po tem spoznanju v sebi podobo sveta. A dasi je pravi, istiniti svet samo eden, vendar so v ljudeh neizmerno različne one duševne slike sveta, o katerih govorimo. Niti dva človeka se ne vjemata popolnoma v svojem spoznavanju sveta. To je pač čisto naravno: kdo neki spoznava celi svet, ali tako, kakor je zares, ali s popolnoma bistrim umom? Kakor torej govorimo o »našem svetu«, tako govorimo tudi o obzorju. Obzorje zovemo vse, kar obzremo, kar z gledanjem obsegamo. Oko naše sega čez ravnine tje do visokih gorä, tu pazi, kako se gore dotikajo nebesnega svoda, dviga se ob tem svodu više in više, obstoji na zenitu in od tu se spušča na nasprotno stran, kjer obstane daleč tam na robu med zemljo in nebom Tako je naše vidno obzorje. Ako smo v nizki dolini, tedaj je naše obzorje kaj majhno. Ako smo pa na visoki gori, kako širno je naše obzorje! V duševnem pomenu imenujemo človekovo obzorje, kar on ve in pozna, kar obsega s svojimi mislimi in željami, ono torišče, na katerem se giblje njegov um, njegova volja. Pač je tudi obzorje ljudij različno, kakor je različen njih notranji svet. Obzorje ljudij torej je tem višje, čim več so se učili, čim več so mislili, čim več so med svetom izkusili, čim bolj so svet spoznavali, čim globlje so segali v dno ali vir, iz katerega se rode razni dogodki. Da si razširjamo obzorje, moramo imeti dar od stvarnika, a tudi truda se ne smemo bati. Le tedaj pridemo do jasnega in temeljitega spoznanja sveta — torej tudi do širnega obzorja, ako se ne bojimo težav in truda, ako imamo za resnico veselje in ljubezen. Kadar govorimo ali pišemo, ne moremo naznanjati nič drugega, nego je v našem obzorju. Zato spoznaš človekovo obzorje, ako paziš na njegovo govorjenje ali pisanje. Kako naj določimo obzorje pisateljevo? Pazimo na različne njegove misli in nazore, oglejmo si razne strani njegovih umotvorov, in i z teh po-vzamimo njegovo obzorje! Ako bi kak pisatelj opisoval samo kupčijske in obrtne zadeve, rekli bi, da je kupčija in obrt vse njegovo obzorje. Posebej imenujemo radi pesnikovo obzorje vse one predmete, ideje, katere opeva. Iz pesnikovih proizvodov sklepamo namreč hitro, kako daleč se giblje njegova domišljija, katere ideje ga prevevajo, na katero stran posebno teži, in v tem je določeno njegovo obzorje. Pesnik pesnikuje iz svojega obzorja. Kakor se je učil, kakor je izkušal med ljudmi, kakor je poznaval svet, kamor ga vlečejo želje, tako tudi peva, drugače ne more. Res je v pesniku nenavaden dar, da izrazi svoje misli in notranje slike živo, izvirno, mično, prirodno: vendar ni nihče tako naiven, da bi si mislil kako višjo moč ali kaj nenavadnega, kar bi se v pesniku razodevalo: pesnik peva — da rečemo po domače — kakor ve in zna, kakor ga učita pamet in srce. V tem smislu smo rekli v zadnji številki tega lista (str. 156): »Obzorje pesnikovo je strogo reališko: nenavadni dogodki v življenju, nepričakovano razvozlana spletka, velika nasprotja med isti no in videzom, grozna krivica nasil-nikov proti podložnikom, brezobzirna pri-rodna in zgodovinska sila — to mika pesnika.« S tem smo hoteli naznaniti, da se pesnik ozira na take pojave v življenju ali v svetu, kakoršni so tu imenovani, ali da njegovo pesniško stvar-janje, njegovo mišljenje obsega pred- r Sveta brata. I. Rostamila. '^csf9 Brnu, mestu starodavnem, ^ßj? Solze toči Svetopolk; J? Vlada skrb na dvoru slavnem, Med dvorjani vlada molk. Jok odmeva po deželi, Z žrtvenikov dim kipi, Tam hite kraljevi seli, Prosijo zdravil ljudi. Knežja sestra Bostamila, Dvoru radost, dvoru kras, Govor dragi je zgubila, Noč ji je odvzela glas. Nični so zdravnikov- leki, Žrtve Vesni so zaman: Govora zamrli jeki Devi ne privrö na dan. Sliši žalostne glasove, Vidi selov tek Metod; Brata svojega pozove, V Brno ja povede pot. Ko pa ideta po poti, V nedro seže starši brat: Svetcu mlajšemu nasproti Prstan zaleskeče zlat. »Z roke svetega Klemena Dar sem snel si ta v spomin, Moč mu božja dragocena, Verne zdravi bolečin.« Brno sprejme brata sveta, Sprejme zlati knežji dvor, Vitezov popelje četa K devi nemi ja navzgor. Solza ji na lice pada — Zanjo govori molče, Živa pa objame nada Breznadejno že srce. In s Cirilom brat poklekne, Moli vroče do neba, Da ji prejšnji govor jekne In odpre ji vir srca. V nedro potlej seže lehko, Sveti prstan zablesti, Na milobo ust ga mehko Rostamili položi. Ko pa usta spet odkrije, V hipu ji razreši molk, Glas iz grla se izvije: »Brata sveta, Svetopolk!« Pred Metoda in Cirila Knez poklekne slavni, glej, Poleg njega Bostamila, S vi tli vitezi ob njej. Blagovest Metod razkrije Mehkim srcem bojnih vrst; In čez malo dnij oblije Dvor in kralja Kristov krst. A. M. Luka Vrbec. (Zgodovinska povest iz 16. stoletja. — Spisal Podgoričan.) I. Nova vera. SiAv gvG rek šestnajsti je bil za mali § naš slovenski narod silno viharen. V tem veku je po-~ ~ kazal Slovenec vso svojo te-ÜS lesno in duševno silo. Na jugu ? je odbijal od slovenskih mej krute sovrage vsega krščanstva, krvoločne Turke, na zapadu je imel večletne boje z ošabnimi Benečani, doma se je pa boril za staro katoliško vero zoper luteranstvo, katero so mu razni nemški in slovenski reformatorji (novo-verci) usiljevali na razne načine. Luteranstvo ali, kakor so je tudi imenovali, »nemška vera«, razširilo se je bilo iz Nemčije tudi po naših krajih in je tu našlo prav mnogo privržencev. lies se med priprostim ljudstvom ni mogla dosti utrditi, a tem živahneje so se je poprijeli po mestih in po gradovih. Kdo ne ve, da se po mestih zaplodi najhitreje seme vsake novotarije, ker ima tukaj slab vzgled največ moči? Sprejeli so luteranstvo plemenitniki, ki so hlepeli po precejšnjem cerkvenem imetju, in ker so videli, koliko dobička je ple-menitnikom donesla nova vera na Nemškem. Sprejelo je novo vero tudi nekaj, dasi malo, duhovnikov, katerim ni prav ugajalo v njihovem stanu iz mnogih vzrokov: ti so se nadejali, da jih odreši nova vera najhitreje in najlepše onega bremena obljub in dolžnostij, katere so jim bile tako nadležne. — Ako pomislimo, koliko je slovenski narod v tem Cerqve slushabniki inu vuzheniki . . . de ony predigujo ali vuzhe to zhifto pravo Boshjo beffedo . . . Dalmatin. stoletju pretrpel in prenesel, ne smemo se čuditi, da je v naslednjem stoletju kazal tako malo moči, tako malo življenja. A na drugi strani se sme šestnajsto stoletje zvati nekak zlati vek v novi naši zgodovini. Takrat je slovenski narod dosegel vrhunec slave; takrat so se mu porodili najslavnejši možje, katerih se mora spominjati vsak Slovenec s ponosom in hvaležnostjo. Kacijanar, Turn, Ravbar, Herbert in Andrej Turjaški, plemeniti in slavni vitezi so vodili Slovence v zmagovite turške boje; v Ziga Herberstein je bil prvi diplomat cesarja Maksimilijana; škofa Urban Tek-stor in Tomaž Hren sta pa bila zvesta boritelja za katoliško vero. Pa tudi istih slovenskih reformatorjev ne smemo pozabiti, dasitudi so mnogo zla učinili naši mili domovini; prav oni so največ pisali v našem materinskem jeziku, tudi nje moramo zahvaliti, da jo naš jezik sedaj tako razvit. Primož Trubar nam je spisal prvi slovenski abecednik, Adam Bohorič prvo slovensko slovnico, Sebastijan Krel je poslovenil psalme, Jurij Dalmatin pa sveto pismo, katero so rabili tu pa tam celo katoliški duhovniki. Luteranska vera se ni mogla na Slovenskem vzdržati, a kal slovenskega jezika, katero so bili luteranski pisatelji vzgojili, uspevala je lepo, ker so začeli po vzgledu reformatorjev tudi katoliški duhovniki pridneje rabiti slovenski jezik v pismu in govoru. Božja previdnost zna tako uravnati osodo naroda, da mu tudi slabi nameni in čini pomagajo do sreče. * * Ob času, ko se pričenja naša povest, cvetlo je novo verstvo na Slovenskem najkrepkeje. Pa ne smete misliti, da so imeli vsi enake nazore o veri. Mnogo je bilo reformatorjev in predikantov (pridigarjev), ki se med seboj niso strinjali, zato je pa bilo skoro toliko razlik v novi veri, kolikor je bilo raznih reformatorjev, ki so baje hoteli z novo vero pomoči zatiranemu in ubogemu slovenskemu trpinu. Dandanes je v dobrepoljski dolini na Dolenjskem lepo obdelano polje, a takrat je bila še močno zarastena z grmovjem in drevjem. Vasi so bile še majhne in tudi prebivalcev je bilo malo, tako, da so se lahko še živili z domačim pridelkom in jim ni bilo treba hoditi na tuje, kakor morajo dandanes. Središče dobrepoljskc doline je bilo že tedaj na Vidmu (pri fari), ki leži skoro sredi doline. Tam se je dvigala velika cerkev sv. Križa, zraven nje pa je stal prostran dom, ki je bil stano-vališče župnika in njegovih pomočnikov, katerih število pa ni bilo stalno. Tedaj je obsegala velika dobrepoljska fara tudi sedanje fare Velike Lašiče, sveti Gregor in Struge. Spadala je pod arlii-dijakonat ribniški ali dolenjski, kateremu so bili duhovni gospodarji mogočni oglejski patrijarhi že od 1. 1363. Dobrepoljska fara je bila imenitna in važna, zato so jo oglejski patrijarhi oddajali le možem, ki so bili plemeniti ali po rodu ali po mišljenju. Eden izmed do-brepoljskih župnikov je bil pozneje celo tržaški škof (Vacanus). Bilo je konec poletja 157 *. Mračilo se je. Hudourni oblaki so se podili po nebu in burja je vila po drevju. Včasih se je zabliskalo, da je jemalo vid, potem pa zagromelo, da je bilo človeka strah in groza. Po poti od Rašice v Dobrepolje je po ozki in zarasteni soteski hitel človek, zavijajoč se v dolg, črn plašč, braneč se burje. Hitel je na vso moč, da bi bil še pred dežjem pod streho. Nekaterikrat je okoli sebe pogledal, kakor bi se koga bal, potem pa je glasno zagodrnjal in zaklel: »Prokleti Kobila! V takem-le vremenu me pošilja od doma! Kajpada on ne ve, kaj je viharna noč. Sedaj sedi gori pri Turjačanu v gradu, kjer pij o in jedö, da je veselje. Kdo se zmeni zame ? Kadar imajo kaj dobrega, in bi se človek rad malo pokrepčal, pa pravijo : Hajdi Pankracij in oznanjuj čisto vero tem nečistim papežnikom, ki se še sedaj valjajo v blatu papeštva! Prokleti Kobila . . .!« in obrnil se je potnik ter s pestjo zapretil proti Turjaku, »čakaj Jurij, ko začnem sam na svojo roko čisti evangelij oznanjevati, tresel se bodeš pred mano kot trs na vodi, ali jaz te bodem pestil toliko časa, da te bode vrag odnesel v . . .!« Glušeč tresk mu je zaprl besedo. Malo korakov pred njim je treščilo v hrast: strela ga je razklala, trske so letelo na vse strani. »Bog, ne jezi se nad svojim zvestim služabnikom, ampak potiplji raje one, ki sedaj pijani in presiti leže tam . . .!« Dalje ni mogel, ker se je zopet svetlo zabliskalo in grozno- zagromelo, da je potnik pospešil svoje korake, češ, nocoj mu Bog ni prijatelj. —- Kmalu je prišel iz soteske do male kočo, kjer je potrkal in kmalu izginil skozi vrata. Ta popotnik je bil malo znani pre- v dikant z imenom Soba ali, kakor so ga tudi nazivali: »slepi Pongrc«. To je bil nekak pribočnik reformatorja Jurija Kobile, ki je takrat ponajveč bival pri gostoljubnih Turjačanih. Radi šobastih ust ga je ljudstvo — ne vedoč njegovega pra- v vega imena nazivalo — »Soba« ; »slepega Pongrea« pa zato, ker je bil na desno oko oslepel. Bil je srednje postave, čokat in odurnega obraza. Ljudska pripovedka o njem ne pove, odkod in kaj je bil. Le toliko ve, da je prišel k Juriju Kobili, in ta ga je rabil za svoje namene; sam Kobila namreč ni šel rad v nevarnosti. Tako je bilo tudi nocoj. Sobo je poslal k dobrepoljskim žup-ljanom, sam se je pa raje veselil v turjaškem gradu v družbi luterancev. Krištof Turjaški je bil izmed najve-ljavnejših luterancev na Kranjskem, mogočen zaščitnik vsem reformatorjem in predikantom, odpadlim duhovnikom ter ubeglim menihom. Turjačana je bilo težko ugnati, ker je imel preveč prijateljev med deželnimi stanovi in je bil tudi na dvoru veljaven. Tako je lahko kaj storil, česar bi drug ne smel brez kazni. Res so ga katoličani tožili cesarju, ali to je malo pomagalo. Mogočni Tur-jačan bi lahko delal hude preglavice, mislili so na dvoru; ž njim bi potegnilo vse slovensko plemstvo, ki je že itak izvečine luteransko. Upirali so se kmetje, Turki so silili vsak dan čez mejo : proti takima sovražnikoma je trebalo združenih močij. Le na ta način si moramo tolmačiti veliko versko popustljivost s strani vlade proti slovenskim plemenitnikom. Bala se je, da bi ji razkačeni plemenit-niki ne zanetili pogubne domače vojske, kakoršna je p<»preje divjala po Nemčiji in uničevala srečo ljudstva. Pa vrnimo se k svojim junakom! Ko je evangeljski služabnik Soba čakal vedrega vremena v Drenovčevi koči in užival njeno borno gostoljubnost, gostil se je njegov gospod Jurij Kobila, s pravim imenom Dalmatin, pri svojem pokrovitelju Krištofu, grofu Turjaškem, v veseli družbi luteranskih predikantov. Tu nahajamo poleg Krištofa in njegovega tovariša Vajkarda Turnskega: reformatorja Jurija Dalmatina, odpadlega župnika Jeroma Kerschnerja in štiri me-nihe-uskoke, in sicer cistercijana patra Egidija in patra Ubalda iz samostana zatiškega, ter kartuzijana patra Erazma in patra Benedikta iz samostana v Bistri, ki so vsi našli varno zavetje v utrjenem Turjaku. »He, Jerome!« pravi Jurij Dalmatin, »kdaj se oženiš, lie? Misliš, da ne vem, v zakaj si pristopil k naši veri? Cista božja beseda te nikakor ni izpreobrnila, ker se sedaj nič ne trudiš za čisti evangelij, pač pa — saj veš — he, he!« »»No, le molči, amice Dalmatine, pa mi raje povej, zakaj so ti-le samostanski očetje prišli pod tvojo zastavo!«« »Zakaj so prišli? Zato, ker so spoznali, kaki bedaki so papežniki in kaki mali-kovalci, ker molijo les in kosti ter časte tistega antikrista v Rimu!« »»No, 110, le počasi, Dalmatine! Tudi jaz nekaj vem in ti tudi povem, da so ti spoštovani očetje bili toliko za samostan, kakor sam Luter in njegova Katrica. Morda bi bili ostali v samostanu, ako bi ne bili mislili: »Ni dobro človeku biti samemu.« Tega so se spominjali , Eve so si želeli bolj, kakor evangelija. Kaj hočete, taki smo. Pa zakaj bi tega tudi ne obstali ? Ali ni tako prav? Zakaj smo pa na svetu! Pojdi rakom žvižgat devištvo in papeštvo!«« Jerom je govoril vneto, razgrelo ga je bilo nekoliko vino, nekoliko pa je hotel pokazati, da je neustrašen. »Bravo, Jerome, ti prav govoriš«, vikne I Kobila, »pojdi rakom žvižgat papeštvo j in devištvo!« »»A kar se nas tiče«« — zagromi pater Egiclij z debelim glasom — »»pusti nas v miru! Pometaj raje pred svojim pragom! Mi že vemo, kaj delamo. Ali menite, da je svoboda samo za vas, mi pa naj v samostanih zgnij emo ? Mi hočemo nebesa, nečemo pa kute.«« »Ha, ha, vsi nebeški prebivalci in moj patron sv. Jerom, bedaki! mislite, da vas bode Luter peljal gorke v nebesa, zato, ker ste ušli iz samostana in gledate za . . .?« »»Ali ste ga slišali?«« grči hripavi pater Ubald: »»vse svetnike je klical na pričo! To je papežnik, ki tiči še do ušes v papeštvu! Jerome, ali ne veš, da so po novi veri vsi svetniki proč, proč je tudi post in pokora, proč je devištvo, med ljudmi ni več nikake razlike.«« »Ej, tovariši patres, nikar se tako ne jarite za tako malenkost. Bodimo vsi skupaj odkritosrčni, saj smo sami med seboj. Zato vam bodem jaz povedal, zakaj ste splezali čez samostanski zid, vrgli kuto v grmovje, in zakaj sem tudi jaz sprejel novo vero — jaz Jeronim Kerschner, bivši katoliški župnik.« » »I )obro, amice! 1 le j, le povej!« « »Le počasi, počasi, patres! Poprej malo potipljimo Martina Lutra in njegovo vero! Kaj pa je bil naš visoko-učeni Martinus ?« »»Kaj je bil? — Menih!«« »Menih, kaj ne, ki je imel mnogo posvetnih mislij in želja; te pa niso za meniha, kateri mora mnogo moliti in se pokoriti!« »»Bogme! res je, amice««, pritrdijo patres. »Menih in duhovnik tudi ne smeta imeti žene ter se ž njo razveseljevati, ne smeta razuzdano in po svoji volji živeti, ampak biti morata pokorna škofom ter se ravnati po njih ukazih!« »»Gola resnica!«« »No, zvita glava našega Martina Lutra je iznašla pomoček, s katerim se otresejo take neprijetne spone, našla pot, po kateri se pride do svobodnega življenja, in to je nova vera!« »»IIa, ha!«« »Kako je tudi Lutrova vera vab- v ljiva in zapeljiva! Cesar si kdo želi, to dobi v novi veri: vsakdo si razlaga sveto pismo po svoji pameti, ali bolje, po svoji volji, torej si nareja vsakdo sam svojo vero; za pokoro, za dobra dela se ni treba truditi, da le v Kristusa veruješ. In kako močna je ta vera! Ako si stokrat ubijalec in tisočkrat prešestnik, da le vero imaš, noben greh ti nič ne škodi. Luter je odpravil tudi razloček med posvetnjaki in nami s tem, da nas je naredil posvetnjake, dovolil nam je ženitev, celibat pa je zavrgel. Sedaj samo še tega treba, da si smemo mirno prilastiti lepo cerkveno imetje, katero so dosedaj uživali škofje in župniki.« »»S tem pa ne bo nič, Jerome, ha, ha!«« pravi Krištof urno in se potrka na prsi; »»vi imejte svojo vero, ako hočete, za imetje smo pa mi, mi graj-ščaki. Naše je sedaj, kar so imeli župniki in samostani, kaj ne, Vajkarde in ti, 1 )almatine ?« « Krištof se je zadovoljno smejal, drugi so pa molčali. Vsakdo si je mislil: s takim človekom se ni dobro prepirati. Zato je nekdanji župnik svojo nevoljo potlačil ter se raje v ustnici grizel. »I)a, da, gospodje naj poberejo cerkvi imetje, mi pa, oznanjevalci čistega evangelija, porabimo svobodo, katero nam dovoljuje nova • vera. Gospodje bodo že za nas skrbeli, kakor že sedaj skrbe«, hitel je Jurij Dalmatin, da bi se ne zameril svojemu pokrovitelju, mogočnemu Krištofu. Ta je bil namreč podelil Dal- matinu škoeijansko far o", tudi je reformator večji del pri njem na Turjaku živel. Zazvenele so čase in na prospeh nove vere je iztekla rujna kapljica po gladkih grlih. »Kako napreduje luteranstvo okoli nas, vrli magister Dalmatine?« vpraša župnik. »»Vrlo dobro! vsak dan več luterancev; moj pribočnik jih zna dobro vnemati.«« v »IIa, ha, Soba!« nasmeje se Krištof, »odkod je pa prišel k tebi?« »»Ne vem od kod, sodim pa, da iz kraja, kjer mora dobro biti človeku, ako je sam. Vendar tiči v njem nekaj posebnega. Včasih bi se ga kar bal. Pa za oznanjevalca božje, čiste besede je dober. Pravi, da gre za njo v ogenj, ako treba.«« »Je-li kaj novih pridobitev zopet?« »»Bode pač kmalu nekaj, da le pride ugoden čas. Prav posebna pridobitev!«« »Kdo pa, kdo? Le na dan ž njim, da bodemo znali, kdo je naš prijatelj!« »»Kdo neki? Dobrepoljski župnik g. Luka Vrbee je na naši strani in o priliki prestopi k nam, in ž njim cela fara. To ni kaj malega, dragi moji, cela fara!«« Vsi so se spogledali. Dasi jim je morala biti novica prijetna, a prevzela jih je nekaka groza, kakor človeka, ki ga zadene naglo velika sreča. Morebiti jih je bilo groza česa drugega. Cela fara — na tako pot? Pa zažvenketale so čaše in pozabljena je bila takoj neprilična groza, nazdravljalo se je novi veri in nje zaščitniku Krištofu Turjačanu tako dolgo, da so se zmešali jeziki, pa ne tako, kakor pri babilonskem stolpu. Taki so bili večinoma reformatorji in predikantje. Po gradovih so najraje posedali in se lizali grajščakom, kmete so pa hujskali in sleparili, dokler jim niso obsedeli na limanicah. Jurij Dalmatin — Kobila, je bil usiljeni župnik škocijanski pri Turjaku in naj-glasovitejši reformator na Dolenjskem. S svojimi prirodnimi darovi in svojo vednostjo je bil daleč pred svojimi tovariši. Tudi je bil dober govornik. Zgodovina ne pove mnogo o njem, in nam tudi ni treba preiskovati. Katoliško posvečen mašnik ni bil. Drugam nas vodi naša povest. (Dalje.) Na grobeh. (Povest. — Napisal Vladiboj.) II. Jn> I ra . fe-uiši ste bili na pokopališču, na grobu ^Lucijinem ?« vpraša me ves vesel "" Demetrij, ko sem prišel popoldne v stolp. »»Bil sem; a kdo Vam je pravil to?«« odvrnem čudeč se. »Sam sem Vas videl. Poglejte!« Demetrij me prime za roko in me vede k oknu. Od tu si zares mogel pregledati celo dolino pod seboj; tik pod hribom je bilo pokopališče. Torej zato si je izvolil Demetrij osamljeni stolp, da more gledati vsak dan drago mu gomilo ? »A kaj ste klečali tako dolgo ob grobu? Ali ste za Lucijo molili, kali?« »»Tako je; molil sem za Lucijino dušo,« « odgovorim. »Za Lucijino dušo? IIa, ha, ha! Kaj je to duša!« zasmeje se zaničljivo Dein etrij. »»Kaj je duša?«« začudim se. »»Vi menda mislite, da nimamo duše?«« »Tako mislim in vem, mladi prijatelj,« reče starec odločno. »»Ali ne verujete, da je nekaj v nas, kar nas oživlja, da čutimo in mislimo, in da tisto še živi po naši smrti? Ali ne verujete, da je neskončno pravično bitje, ki prav to dušo obdari v drugem življenju za vse dobro, kar je storil človek tukaj na zemlji, in kazni za vse hudo; ali ne verujete, da je Bog?«« »Le verujte, dragi moj, kolikor hočete ! Srečni ste, da verujete. Veroval sem tudi jaz. A to je bilo nekdaj. Sedaj ne verujem niti v Boga, niti v dušo. Ako bi bilo eno ali drugo, jaz bi ne bil to, kar sem sedaj. Da je Bog, menite, neskončno dobri Bog? Ha, ha, ha!« Groza me je pretresla. Res grozen je bil ta smeh, grozen je bil starčev obraz, kakor okajeno zidov je po strašnem požaru. Pač le strašen požar mu je moral razdejati svet njegove vere, njegovih vzorov. Zamislim se nekoliko, potem mu začnem prigovarjati: »»Ne morem si razlagati, kaj vas je vtopilo v take obžalovanja vredne nazore. Vendar sodim, da vam je le nemila sreča razdrla prepričanje vaših mladih let, nikakor ne stroga vaša pamet. Meni se vsaj zdi, da drugače ni mogoče tako misliti. Duše, da ne bi bilo in ne Boga? Kaj pa naj je resnično? Ali morejo biti moje misli v gruči mesa, ali morejo biti vaši spomini — spomini iz davne mladosti — v kepah in zavojih možganske tvarine? In hrepenenje naše po vzvišenih predmetih, ali naj to izvira iz same krvi ? Nikdar, to ni mogoče. Vse moje mišljenje in hrepenenje mi priča, da je duša, in ker je moje mišljenje slika večne nepremenljive resnice, in ker hrepenim po tem, kar je večno lepo in dobro, mora biti tudi duša neumrljiva, veko vita, ker iz nje prihaja mišljenje in hrepenenje. Pa tudi Bog je, saj ga spoznavamo dovolj. Opazujte naravo ; vse gre tako lepo svoja pota, brez zmešnjave, brez nereda mnoga tisočletja. Milijoni zvezd se sučejo okoli solnca in nikdar ne stopijo s svojega tira. Redno pride za nočjo dan, in za dnevom noč, redno za zimo pomlad, in za pomladjo zopet zima. Torej vse v tako lepem redu, tako krasno izvršeno: ali ni to vesoljstvo — delo nekega modrega bitja — stvarnika?«« Starček zre v tla; dolgo molči. »Vem, vem vse to, ali čemu mi je? Kar sem imel, tega mi neče dati nihče. v Čemu mi je Bog, čemu duša, čemu sem jaz? Da trpim? Ali bi se moglo ono vaše tako dobro bitje veseliti moje nesreče? In zakaj jo je dopustilo?« Zopet molčiva. Videl sem, da tu ne pomaga moja modrost; treba bi bilo prej ozdraviti srce, potem bi se uredilo tudi mišljenje. Pogledam ga milo, solza mu je lesketala v očeh. Moral se je nekoliko omehčati. Tudi on se ozre v mene, nekaj nepopisnega je bilo v njegovem pogledu. Zdelo se mi je, da išče njegova duša mojo dušo in da se hoče s tem zopet oživiti. Potem omahne na stol in začne: »Poglejte mojo sivo glavo, sključeno telo, mrklo oko, čujte tresoči moj glas in zgodovino mojo — pa presodite, ali more pravično bitje dopustiti, da pride toliko britkega na enega človeka ? Poglejte moj© Lucijo, edino bitje, ki mi je bilo ostalo, edino moje veselje, moje življenje, moje vse, oh, zanjo — zanjo bi bil dal življenje svoje — ne — tudi to mi je vzela neizprosljiva osoda! Kje je bil takrat oni pravični Bog? Zakaj mi je ogrenil življenje?« Oči se mu iskre, obupno vzdihuje. »Toda čiijte in sedite tu-le zraven mene«, nadaljuje čez nekoliko trenotkov mirneje. »Bil sem nekdaj srečen, oh, kako sem bil srečen ! Imel sem ljubljeno ženo, ki sem jo varoval in negoval kakor punčico svojega očesa. Bila mi je vse — in nad vse! Kaj naj vam opisujem ono presrečno stanje! Poglejte tukaj Lucijo; ravno taka je bila, ravno tako lepa, tako mila, tako nežna, tako dobra. Mislite si torej srečo mojo! In v tej ljubezni, s katero sva se osrečevala medsebojno, imel sem vsega dovolj, česar morejo ljudje želeti. Ta gradič je bil moja lastnina, polja in logi po dolini so bili moji, v blagajnici se mi je svetila kopa zlatov. Pogrešal sem le nekaj — deco. Tudi ta želja se mi je izpolnila. Dobila sva hčerko — Lucijo. Da, takrat sem dosegel vrhunec svoje sreče. Iskreno sem ljubil svojo ženo, in ona je ljubila mene; imel sem hčerko — angelja v človeški podobi. Bil sem bogat, vest mi ni očitala ničesar, ljudje so me spoštovali in ljubili — ne, niti z rajem bi ne bil menjal.« »Ali, ali, kako globoko som pal, in kako kmalu! Bil je lep poleten dan; nebo je bilo gladko, kakor zrcalo. Z nekaterimi prijatelji in s svojo družino smo šli zgodaj v jutro na hrib, kamor smo se bili že dolgo namenjali. Preživeli smo vesel dan. Toda nebo se stemni, strašno jame grmeti in dež liti curkoma. Ploha nas ujame vračajoče se sredi pota. Ne pred nami, ne za nami nikakega pribežališča! Do kože premočeni pridemo na Selce. — Dva meseca pozneje spremim svojo ženo na njenem zadnjem potu — na pokopa- lišče. Koliko sem plakal, koliko trpel — kaj bi vas s tem mučil? Dosti je, ako rečem, da bi bil zblaznil — brez Lucije. Da sem se sedaj nje oklenil z v vso ljubeznijo, umevate lahko. Gim bolj še je razvijala in razcvitala, tem bolj se mi je celila rana po rajni ženi, saj je bila Lucija popolnoma n jena podoba. Ko je dopolnila svoje sedemnajsto leto -—■ zdelo se mi je, da vidim rajno Doro. Ta postava jo njena, te oči so njene, nos, usta, lasje njeni. In kakor sem prej ljubil ženo kot ženo, tako, in še bolj ljubil sem Lucijo kot svojo dete, svojo hčer. Zopet je vladalo veselje in sreča na Selcu, mir in zadovoljnost. Ali tudi tako ni smelo ostati. Bilo je ono leto, ko se je Avstrija bojevala z Italijo. Avstrijska vojna se je vračala v domovino. Glavna cesta je bila polna vojakov in vozov. Neki ranjeni poljski častnik se vozi proti domu. Ali po glavni cesti mu je prepočasno, krene jo v stran; po naši dolini hoče nekoliko prehiteti. Pod gradom pa se mu zlomi kolo, voz se nagne, in komaj ozdraveli častnik pade tako nesrečno z voza, da se mu vsa rana ponovi. Na daljno vožnjo ni misliti; ko zvem o nesreči, dam ga prenesti v grad. To je bil strah za Lucijo, ko smo prinesli bledega ranjenca v grad. Ali njeno dobro srce je premagalo naravni ženski strah pred krvjo. Kakor dobri Samarijan mu jo izpirala grdo rano in mu jo obvezovala, čula pri njegovi postelji in izpolnila bolnikovo željo, prodno jo je izustil. Skrbni Luciji in zvedenemu zdravniku, pozvanemu iz mesta, se posreči mladega častnika rešiti vsake nevarnosti. Zdravnik mu dovoli vstati. Varno ga vede Lucija na vrt; tu mu razkazuje duhteče gredice, tu sem prihajam kaj rad tudi jaz, tu sedimo na klopi pod košato lipo in kramljamo. Zdravi zrak vpliva posebno ugodno nanj, rudečica mu zalije zopet lice, vrača se mu moč, od dne do dne stopa krepkeje. Nekega dne stopi nenadoma k meni v sobo; napravljen je v polni paradi. Kakšen mož! Kako se je bil naglo iz-premenil! Vitki visoki postavi krasno pristuje lepa vojaška oprava, glavo drži nekako ponosno, na licih se mu smehlja lepa rudečica, oko mu je mirno, pa polno ognja. Zares krasan mladenič je bil Kazimir Lazinski. Kak razloček med njim in spremljevalcem njegovim Bat-naskim! Veselo motrim lepega vojaka — skoro pozabim dostojno odzdraviti mu. »Prihajam vas zahvaljevat, gospod Udovič«, jame s čistim polnim glasom. »Kmalu bode že . . .« »»Za hvalo jo še dosti časa, gospod Lazinski««, prestrežem mu govor; »»povejte mi raje, zakaj ste se danes oblekli v polno parado, in od kodi vaša živahnost ?« « »Povedal sem že, da sem vas prišel zahvaljevat«, odvrne kratko. »»Torej nameravate odpotovati? Je-li se čutite za tako dolgo pot dosti krepkega ?« « »Kakor vidite pač«, pravi Lazinski in sede na stol, ki mu ga ponudim. »»Nikari, nikari,«« prigovarjam mu, »»Vsaj en mesec morate še ostati pri nas, da se bolj okrepite. Ali vam že preseda moja hiša? Saj ste menda čutili, da ste nam ljub in drag gost, meni in tudi Luciji. Ako se naš prijatelj Bat-naski dolgočasi — dobro, naj gre; vi pa niste še za tako dolgo pot, ostanite torej!«« Lazinski premišlja nekaj trenotkov. »Ne smem, gospod Udovič!« de naposled odločno. »»Ne smete?«« začudim se. »»Kdo vas proč sili?«« »Lucija!« veli in se nasmehne. »»Lucija?«« začudim se; »»kako mislite to, irovorite!« « 7 O »Kako to mislim? Ilm, trebalo bi daljše razlage, da to uvidite!« odvrne Lazinski. »»Dobro, čujem — govorite!«« silim nestrpno. »Tuj, neznan častnik se poškodi tik pod gradom skoro na smrt«, jame Lazinski. »Dobri grajski gospodar vzame tujca-ranjenca v svojo hišo, dobra njegova hčerka izpira in obvezuje mu rano, čuje pri njem, streže mu skrbne je kot lastna sestra. Bolnik okreva; dobra grajska gospica ga vede na vrt, tam sedita v senci pod košato lipo in uživata lepo naravo, slušata veselo ptičje petje in tudi kramljata. Tujec pripoveduje o svoji domovini, o svoji materi, ki željno vsa v skrbeh čaka sinove vrnitve. Ta spomin na ljubljeno mater de mu hudo. ,0 kdaj bodem še mogel objeti zlato mi mater?1 vzdihne, in solza se mu utrne. Dobro deklico gane ta pogled, prijazno tolaži reveža. ,Pišite materi, da ste že zdravi in da se bodete kmalu vrnili v njeno naročje, sedaj pa da ste našli nekje na jugu, na Slovenskem blizu laške meje, družino, ki tudi skrbi za vas, in vam želi prijetno napraviti neprostovoljno bivanje na tujem. Recite mamici, naj ne skrbi za vas, povejte ji, da vas ljubimo, očka moj kot svojega sina, jaz kot brata. Tudi da imate pri sebi rojaka prijatelja in da bodete lahko kmalu ostavili naše kraje pa se vrnili v domovino. Ne zabite še pristaviti, da nam bode dolg čas, ko odidete/ Tako govori dobro njeno srce. — Ali človek ni kamen; take besede ganejo! Tisto noč oni tujec dolgo ne more zaspati. Razmišlja in razmišlja — ter sklene naposled — sicer s težkim srcem — n en; udom a odpotovati. Po- zabiti jo bode treba, pozabiti! Pač ne lahko, a tako mora biti, tako veleva čast, v njena in moja sreča. Cim preje proč, tem lože ! Dobro —- torej potujem — tako sklepa in sklene. In kakor vidite, nisem se od sinoči do danes boljšega domislil — tukaj sem.« Lazinski je končal. Jeli-te, blag mladeneč! To je bil značaj, trdna, neupogljiva volja. Od tistega trenotka sem ljubil Lazinskega.«« (Dalje.) Podobice. III. Na Ferdinandovem mostu. ?§§Ppomladen dan — če tucli dopol-^Iv-clne meglen — zovejo na Dunaju lep dan. Opoldne je prisi-jalo toplo solnce skozi gosto meglo. Tedaj pa nemudoma iz suhote! Kam ? Kamor gredo vsi Dunajčani — v Prater. Na Ferdinandovem mostu postojim. Rad sem postajal na tem mostu in gledal po obrežju, na katerem posedajo in polegavajo dunajski ubožci. Posebno opoldne, ko posije toplo solnce, izlezejo plaho na obrežje. Umazani, razmršeni, slabo odeti se stegajo tam ti siromaki, ne vedoč, kam bi obrnili oko. Na levem bregu, prav pred menoj, je čepel sključen mož, morda petdeset let star: zdelan, utrujen in danes bržčas tudi lačen. Zamazano obleko mu je pokrival nepristen, prekupljen ,frakl. Bog ve, kdo je ta bedni mož? Stopim nekoliko v stran, da bi mu uzrl obraz. Pošten obraz, a žuljave roke ! Torej delavec brez clela ... na Dunaju . . . ? In morda oče ? soprog ? Zrl je srpo v kalno vodo. Včasih je dvignil glavo in nebrižno pogledal na most, čez kateri je vrvela nepretrgana vrsta gospode. Zakaj bi ne prosil koga miloščine? Prosil ? Ali ni to največje ponižanje ? Prosil miloščine na ulici na Dunaji ? »Prosjačenje je tu prepovedano.« Pa tucli res ne gre prosjačiti na Dunaju vpričo aristokracije. Jaz pa bi bil rad clal podpore neznanemu siromaku, da bi le bil kakorkoli povedal svojo željo. Ozrl se je name, oko se mi je zasolzilo. Videl je solzo v mojih očeh, a prosil ni. Obrne se od mene in stresne! Pogleda me zopet, a sedaj pozorno. Bil sem skoro v zadregi. Očital mi je, kaj hočem, da tam stojim motreč njega neznanca. Ni mi bilo početi nič drugega, nego iti clalje po poti v Prater. Nisem se še dobro prestopil, začujem za seboj: štrbonk! Ozrem se plaho — nesrečo sluteč: moža ni bilo več na bregu! Čevlje razparane sem še videl iz vode, potem še enkrat glavo in — ni ga bilo. Strah me je spreletel. Brat mi je utonil, v globoko brezdno se pogreznil! Kdo mi ga otme ?! v Pozvali so stražnike! Sli so za njim in brodili dvakrat preko vode. Prepozno! »Ali so ti naši stražniki! Ravno, ko kdo v voclo skoči, ni nikogar poleg. Potem pa ni čuclo, da jih pri nas več utone, nego drugodi.« Tako se je jezil clebelušast gospod, ki je ravno prišel iz kavarne. Jaz sem se vrnil domov. Na mostu se je nabrala tolpa mimo-gredočega občinstva. Po licu in krvi so bili večinoma Abrahamovi otroci iz Lcopoldovega. Njih ni bilo nič groza. Smejali so se. »Dobro mu je«, reče prvi, »spomladi nimajo ljudje drugega dela, pa v vodo skačejo«, pritegne drugi. »Prav je storil: ne skeli in ne zebe ga več«, pravi tretji. »Iz ljubezni se je potopil, iz ljubezni«, govori četrti, obrnen k svoji spremljevalki. Meni pa se je srce krčilo v prsih. »Moj Bog, ali tu ni človeške pomoči?« Od tedaj se ne ustavljam več na Ferdinandovem mostu. Dr. Pavlica. IV. Sirota. Stanoval sem v hiši nekega predmestja v Ljubljani —- v majhni sobici pod streho. Moji sobici nasproti je bival pismonoša s svojo ženo in z dvema deklicama. Poleg moje sobice je bil pod streho nekak prostor za drva, tako nizek, da je moral človek vedno pripognen hoditi. Svetloba je prihajala skozi okroglo luknjo, skozi kakoršno še glave ni mogoče pomoliti. Strop sobici je bila z opeko krita streha, skozi katero je ka-pala ob deževnem vremenu voda, vrata so bila razpokana, da se je videlo skozi špranje v pristrešek ter je tudi grozovito prepihovalo. V tej luknji je bivala postarna samica, klicala se je »stara« Mara. Bila je bolna na očeh in tudi grlo se ji je sušilo, da ni mogla glasno govoriti. Revna je bila, a gorje onemu, kateri bi se drznil to reči: ozmerjala bi ga bila ne glede na svojo hripavost. Tudi na svoje revno stanovanje je bila ponosna — in pač zato je bila srečna. Tej luknji (drugega izraza skoro ne morem rabiti) nasproti je bilo drugo temu podobno stanovanje. Notri je bivala stara gospodičina »boljšega stanu« (kakor sem slišal), rojena na gradil W. pri L. Ime ji je bilo gospodičina Maksa. Pri sebi je imela malo deklico z imenom Rozika, ki je hodila takrat v šolo k nunam. O tej deklici »siroti« hočem nekoliko povedati. Rojena je bila na gradu W., a nikdo se ni veselil njenega rojstva. Mati njena je kmalu potem na umu zbolela in umrla. Siroto je vzela k sebi gospodičina Maksa, ki je imela takrat še precej imetja. Ko jo je pa brat ob vse pripravil, šla je k svoji sestri v Ljubljano, kamor je seboj vzela tudi siroto. Pri sestri je živela nekaj let. Ko se je pa ono leto sestra preselila s soprogom v Gorico, iskati si je morala gospodičina Maksa stanovanja. Ker je bila znanka stare Mare, priskrbela ji je ta primerno stanovanje, in tako je prišla gospodičina Maksa s siroto v našo liišo. Gospodičina Maksa je bila večinoma doma, dekletce pa je hodilo vsak dan v šolo in ostajalo v samostanu tudi opoldne. Tedaj je bilo doma le zjutraj do pol osme ure in zvečer od šeste ure dalje, kakor tudi ob četrtkih in nedeljah. Malo časa je bivala deklica doma, ali gorje ji je prinašalo v tem kratkem času dovolj zaušnic in palic. Pa ne da bi jo bila kaznovala sama gospodičina Maksa, o kaj še! pravico kaznovanja sta si bili prilastili tudi Mara ter pismonoševa žena, in vrstile so se tako, da je jela tepsti druga, ko je opešala prva. Naj vam popišem prizor natančneje. Ko se zjutraj vzbudim t. j. nekako ob šesti uri, že slišim krik in jok ter padanje palice, zakaj gospodičina Maksa včasih ne zadene in tedaj udari po omari ali zidu. To moram še povedati, da je ne tepe v oni luknji, kjer stanuje, ampak vselej vrhu stopnic, da se krik in jok dalje razlegata. »M ... ti, ali se boš učila ali ne? Ali boš delala? Jaz ti bom vso glavo razbila !« take in enake izraze slovenske in nemške slišim, vmes pa krik in jok uboge sirote. Ko začne gospodičina Maksa omago-vati in tožiti, da ne more več tepsti, privihra iz svoje luknje sikaje Mara in nadaljuje pričeto delo. Seveda dekletce hoče uiti in teka sem in tje, toda povsod je Mara s palico za njo in bije, kamor pade. A že stoji pismonoševa žena med vrati in upije: »Po glavi! po glavi! po ustih ! le dajte jo, zakaj pa ne sluša!« Pretepanje ubogo deklico vso zbega in videti je potem, kakor bi bila neumna. Nekolikokrat sem se jaz potegnil za njo, pa skoro bi se mi bilo slabo godilo, zakaj vse tri so se združile ter so me začele zmerjati, da ji potuho dajem in Bog ve, kaj še. To pretepanje je bilo vsak dan tako gotovo, kakor je gotovo za dnem noč. Kadar nekaj ur sirota ni bila tepena, takrat je izdelovala prav pridno in še precej čedno svoje naloge ter pletla nogavice, da jo je bilo veselje gledati. A moje povesti še ni konec, ker nisem še vsega povedal. Nekoč dobim v sobi nepovabljenega gosta — mačka, ki se je dobro zabaval na mizi poleg moje mrzle večerje. Pokazal sem mu vrata in mu pomagal nekoliko še z nogo, da bi ga ne veselilo več gostiti se pri meni. A gospodičina Maksa je to videla, povedala znankama in na to se je začelo za dokaj časa gromenje in treskanje zaradi moje grozovitosti. Od tedaj mislim, da nekateri ljudje nimajo človeškega srca. A Bog se je deklice usmilil. Maksa je zbolela in umrla in deklica je potem prišla v človekoljuben zavod. Podgoričan. Tinček iz Bosne. (Šaljivi obraz. — Spisal A. Stisnile.) Ipernačev Tinček, prišedši dom* >v "f^iz Bosne, se je vedel kaj oblastno v naši in po sosednih vaseh. I kaj bi se tudi ne postavljal, saj mu je poslal sam milostni cesar rumeno kolajno, ali kakor je on rekel, medaljo, cesarica mu je pa pridejala h kolajni svileni trakec, da bi imel naš Tinček veselje in lep spomin na Bosno. Tako je pripovedoval Tinček vsakemu, in kdor mu ni hotel verjeti, temu je rekel: »Podoben si nevernemu To- mažu ; pojdi na Dunaj v cesarski grad in ondi vprašaj po meni! Pozna me pndi vsak prostak in general.« »Veš kaj, Tinček«, odgovori mu nekoč vaški kovač, ki je služil še pod Radec-kijem in se je tudi včasih kregal z resnico: »tako mi pa le nikar ne govori! Da si bil ti v Bosni? Ta je bosa! Bil si le v Netaliji, ne pa v bataliji (bitvi).-« »»V Netaliji nisem bil, pač pa v bataliji««, odreže se možko Tinček ter se udari s pestjo na prsi: »»Kaj govorite vi o tej Netaliji? Ondi je vse ravno, kot ljubljansko barje, in toplo je celo leto, kakor pri peči. Toda v Bosni, dragi moj, ondi je vsak vrh kakor Šmarna gora, in ondi so nam ti ustaši kurili s svincem. Vražji Turki! Kadar se jih spomnim, takoj me srbi roka. Toda pokazali smo jim, po čim je mast na Kranjskem. To vam je čudno ljudstvo. Mož ima puško, žena ima puško, otroci imajo puške, streljali so pa med nas ko na zajce. Toda mi, kar nas je bilo Kranjcev, mi smo jim posvetili, da nas bodo pomnili. Nekoč vam, dragi moji, stojim na straži tik »magacina«. Temno je bilo, da je človek dalje segel, nego videl. Stojim torej na straži, napenjam oči v temi in gledam na »magacin«, da bi se 'ne pripetila kaka nesreča. Kar ugledam kakih tri sto korakov pred seboj korenjaka gorostasnega.«« »Tinček, le počasi! Kako si ga neki mogel videti, saj praviš, da je bila popolna tema?« poseže kovač v govorico. »»V žepu sem imel žveplenke««, odreže se Tinček in se ne da motiti v svojem nadaljevanju. »»Gledam in gledam tega Goljata, ki je korakal naravnost proti meni. Tihoma pa šepečem : Počakaj porednež, spodbil ti bodem noge. In jedva to mislim, stal je dolgin že pred menoj; da bi streljal, bilo je že prepozno. Kaj ti je početi ? Nastavim nogo, in hrust se vam zvali ko debel hlod. Pripognem se, zgrabim ga za široke hlače in kričim: »kverr-raus!« da so mi odleteli trije gumbi pri suknji, kričim in kličem ter držim ponočnjaka z obema rokama za bedra. Kmalu prisopiha patrola s svetilko, jaz pa upijem: Tu-le leži, zvežite ga! Stotnik priskoči s svetilko, pripogne se — ter zakolne, ko pogan; meni je bilo, kot bi strela šinila vame. Držim vam v rokah — hlače, o hrustu ni duha ni sluha, izginil je ko megla! Porednež je natihoma sezul hlače in izginil, jaz sem pa menil, da —«« »Hahaha! In za to, Tinček, si dobil medaljo ?« smejejo se poslušalci. »»Nu, kar so mi dali za to, to so mi dali, in rad bi vam vsakemu prepustil polovico od tega««, de Tinček in se srčno smeje z drugimi, da jo je tako premeteno zvil. Vedeli so pa vsi, da ne pripoveduje resnice, ampak se le šali. Mimogrede omenjam, da je Tinček svoje dogodjaje bosenske pripovedoval v krčmi. Vaški kovač, starikavi Blažon, prižg*e počasi svojo kratko pipico, podpre se lagodno s komolci na mizo ter s še-gavim nasmehom de: »Kakošen je pa, Tinček, tam doli v Bosni ta ženski spol?« »Fejte, stari grešnik, da vas nič ne boli jezik«, oglasi se krčmarica pri oknu, kjer je zalivala muškat in ma-jaron. »»Nu, nu, mamka, ne hudujte se! Kdo bi pa vas žensk ne poznal? Siromak naš praoče Adam je imel prvi z žensko velike križe. Jaz vem, da bi ne bil grešil in se ne dal kači premotiti, ko bi ne bilo — sladke Eve, ki je kači pomagala. Adam je bil dober mož, da mu ni ničesar reči, a ta radovedna žena, ki je prerada govorila, sladka jabolka jedla, ušesa nastavljala, nad možem gospodovala, ta žena ta . . .! Ali ni tako ? In zaradi nje smo vsi, posebno pa možje, ubogi revčki!«« »Taka je«, krohočejo se poslušalci, krčmarica pa zbeži vsa nataknena v kuhinjo, toda — ženske so že take — pusti še duri priprte, da bi ji ne ušla besedica tega, kar bode pripovedoval Tinček o ženskah v Bosni. Tinček pogleda globoko v kozarec, da se mu oči izbulijo, obriše si brke, prifrkne je na levo in desno, z očesom bliskne proti kuhinji ter jame: »Kakšno žensko pokolenstvo je tam doli, to hočete vedeti ? Prosim vas, kakšno neki ? Take so, kot pri nas, vse prilizljive in neodkritosrčne. Nu, komur je prav, čedne so in zopet ne. Nas, kranjske fante, so pač rade videle. Ne- katere imajo to posebnost, da nosijo čez obličje neprozoren pajčolan, ali kakor se bolje reče slovenski, zavoj. In bival je ondi tudi nek zelo imovit Turek. Dela se ni lotil nikoli, od zore do mraka je jedel in pil, in čuda ni, vzrasel mu je tolik trebuh, da ga je moral pred seboj voziti na samokolnici. (Dalje.) Zakleto jezero. (Po kameniški bajki.) fuj me, Vitovec, o lopov, jS smrtjo kaznil te je Bog In za sto krvavih ropov Te Sodnik obsodil strog! Da za tabo v boj sem stopal, S tabo žgal, prisiljen ropal, Pahnil si me v tmo podzemno, V ječo hladno, večno temno. Štirkrat pet sem let presedel, Pobledel mi je obraz: Nihče ni za mene vedel, Za nikogar nisem jaz. To življenje sem preživel — Prost sem. toda bled, osivel; In ko hodim tod otöre, Tvojih oproščen okov, Ta pogled mi več ne more Najti doma, ni grobov! Kočo belo rad bi zrl. Zrl tolmuna bi globel, Cul pozdrav iz ljubih grl, Drage svoje bi objel-- A okrog in krog dolino Krije jezero temno, Onstran hriba pa v globino Šumen slap grmi na dno. —« Gora nosi zadnje žare, Zemljo tih objema mrak, Ko obmolkne in otare Tožno solzo si možak. Tajen glas pa zašepeče: »K vodi, k vodi sem ne hodi«, V trstju dalje mu trepeče: »Sem ne hodi k vodi, k vodi!« Zadrhti telo mu velo, Groza mu prevlada bol. In čez trato osamelo Pohiti ob slapu v dol. A ko beg ustavi svoj, Vidi kočo pred seboj. Sprejme samotar ga svet, Prenočišče mu pripravi Od hvaležnosti navnet, Vso povest mu mož izjavi.-- Poln spominov z roko velo Samotar pokrije čelo: »Kaj mi praviš, kaj mi deš, Da ni najti moč sinu, Kje doma si, več ne veš In o ženi ni sledü? Le ostani mož pri meni, Jaz povem ti o obeh: Vem o sinu, vem o ženi. Vem, da si na rodnih tleh.« Zableste možu oči V ognju živega plamena: »»Dej, govori, kaži mi, Kje živita sin in žena!«« »Vmiri se«, mu starec de, »In poslušaj zgodbe te! Ni mi mari zlobni svet Let samotnih že deset; Kočo sem postavil sem, Da v spokornosti umrem. Ko sem stopil na ta svet, Da me od človeštva loči, Ob tolmunu zapored Dve sta dvigali se koči. Med zidovi belimi Majki vladali sta dve Z lici ovenelimi Neprestano žaluje. Čuvala je prva sina, Za soprogom plakala, Polna vedno nanj spomina Iz tujin ga čakala. Druga lila je samotno Solze možu na gomilo, S hčerko svojo zroč togotno Pri sosedi nad obilo.« »»Živim polniš me spominom: To je žena moja s sinom, Poleg nje pa temno gleda Izdajalka mi, soseda.«« »Slušaj, to še ni najhuje«, Starec de in povestvuje: »Sin nekoč se majke loti, Z vnetim srcem govoreč: Hči sosede mi je všeč, Lepše ni v tem gorskem koti. Mati s strahom de: Nikar! Glas poslušaj materin, Zveze te, oj sin, nikdar! Moj ti slove opomin. Vedno ti prokleta bodi Mati njena, koder hodi! Ko preminil mož je njen, Zrla je zavidno name, Skrivne je izdala hrame, Hrame najskrivnejših sten, Ko je v dolu našem plen Vohala razbojna četa. Od takrat na vek prokleta Izdajalka je očeta.« — Potnik meni: »»Da, gotovo!«« Samotar povzame slovo : »Hipoma umre po noči Mati hčeri v drugi koči; Kmalu pa jo hči pozabi, Sina tvojega povabi, In ko v tretje za gore Solnce plulo je k zatonu, V mlade sežeta roke In se združita v zakonu. Žena tvoja pa tedaj V žalosti iz duše polne Sina svojega prekolne Brez srca na vekomaj. V prsi mu, kot hladna ost, Kletev materina seže, Strese mozeg mu in kost; Nikdar vest mu ne poleže. In ko glas vesti posluša, Tesno mu vzdrhtava duša, Snuje črnih mislij mrak. V jutru na nebo oblak Pridrvi se izza gor, Ko v obraz je smrti znak Vtisnil materi zlotvor. In ko vstane nočna luna Vrže mater sred tolmuna Lasten sin, morilec njen.« »»Groza, molči . . . znoj leden Lije mi po polti hladni!«« »Slušaj dalje, otec jadni! Divji blisek švigne z neba, Rojen iz moči čudežne, Zazija obali gleba, In v tolmun se sin pogrezne. Brzo deklica poišče V koči moji zavetišče In pove mi vso prigodbo In pove neba mi sodbo. Ko izniknejo oblaki Drugo jutro v jasnem zraki, Pohiti od mene k vodi Po mladenču hrepeneč. Od takrat nikoli več Ni pohajala mi todi. Čez branove pa zvečer Tajen je tolmun prestopil In dvigaje v eno mer Ves je ozek dol potopil. Med goricama čez sedlo Slap vodovje je privedlo, In otöre v kočo to Še grmi ti slap v uho. Kadar mrak pokrije svet, V trstje sede sin zaklet, Tožen glas veli ob vodi: K vodi, k vodi, sem ne hodi! In na dnu grmečem slapa Lahno, kot jutranja sapa, V mraku se iz vod mladenka Dviga, sinu zaročenka.« — Dokonča povest okrutno, Ko premine dneva žar, Solzo porosi sočutno V sivo brado samotar. »»Strašno, strašno . . . ni-li rešne Več moči za duše grešne? O povej««, — poprosi oče In potoči solze vroče. »Vmiri se in lezi spat, Bodi ti dovolj nocoj! Jutri, tam-le konec trat Razodenem sklep ti svoj.« Všeč obema je nasvet, V posteljo se vležeta. Pač zatisneta pogled; A zaspita li oba? — Ko poljubi zadnji žar Drugi dan planin glave, Stopi z otcem samotar Iz kolibe, govore: »Idiva na mesto, niža Mrak se že s temotnih gor. Vedi pa, da ž njim se bliža Grešnikom rešitve zor. Ko sem v tihih molil dneh: O zanesi, Bog, jim greh, V sebi čutil sem nadih, Da si ti rešitelj njih. Stopi torej na obal. Trikrat jezera zajemi, Vse, kar da, ukaže val, Zvrši verno, brzo vzemi! Pazi pa, da te na poti Tej svarilni glas ne zmoti. Trdni volji vse pošasti Ne vzemö moči, oblasti. Skleni, skoro sva ob vodi!« Ko roditelj ga zahvali, Zašepeče od obali: K vodi, k vodi sem ne hodi! Samotarja up prešine, Možu daje opomine: »Sinov naj ne straši glas te, Le pogum naj v srcu raste. In da izvršiš rešitev, Spremi moja te molitev.« Stopi oče k temni vodi, V trstju zašepeče spet: »K vodi, k vodi sem ne hodi«, In šumi v pokojni svet. Zajme vode si zelene, V prstan val se spremeni, V svetli prstan rajne žene, Urno v nedro ga vloži. V drugo seže brez strahu, Zlije se v svetinjo val, Sveto nekedaj sinu. Spravi v nedro dar svetal. V tretje vstvari mu globina List napisan bel tako: Trikrat mi objemi sina In ves rod odrešen bo In iz trstja sin tedaj Stopi predenj smrtno bled, Mrtev je očes sijaj, Roka nosi krvce sled. Otcu pa srce se vname, Stopi k njemu, ga objame. In pred njim se sin namah Premeni v ostudno zver; Siplje grozo, siplje strah, Mož bi bežal mnogoter. Oče pa se v drugič vname, Stopi k nji in jo objame. Hipoma tedaj se zvije Iz zveri pozoj pred njim, Spenja v zrak se, v zemljo bije, Siče ogenj, bljuje dim. Ko pa ž njim še boj poskuša, Trepeta v očetu duša. Slednjič mu srce se vname, Stopi k njemu, ga objame. — Prime ga: kot oko trene, Strese zid se brežne stene, Zagrgra na dnu globin In čez slap grmeči vali Vodo odnesö z obali Na brezmejno plan ravnin. Samotarja divji tek Prebudi deročih rek Iz molitvenega vzleta. S strahom se ozre na breg In v radosti vidi h krati, Da poljubljajo očeta Zaročenka, sin in mati. A. M. Pisma iz slovanskih krajev. m. V Bytomu (na Gornjem Šleskem), 31. maja 1890. v Častiti gospod profesor! Odgovor moj se je zakasnil. Vzrok je ta, da se je moje delo v zadnjem času jako pomnožilo. Od 1. aprila izdajemo nov, socijalno-političen list, »Praca« (delo), enkrat na teden. S tem listom je mnogo truda, kar si lahko mislite. Tudi so bile razmere take, da smo morali v poslednjem času večkrat stopiti v javnost. Treba se je bilo pečati z delavskim vprašanjem in delavskim gibanjem. Vsako nedeljo imamo po dva shoda na različnih krajih, da poučujemo delavce o socijalnem vprašanju. To dvoje me pač — upam — izgovarja dovolj, zakaj Vam še le danes zopet pišem. Vaša pisma me jako zanimajo in razveseljujejo. Potrudil se bodem, da se Vam za to skažem hvaležnega, kolikor le dovoljujejo moje sialic moči. Pač vem, da Vas bode najbolj zanimalo, ako Vam popišem tukajšnje razmere. Gornje-šlesko ljudstvo, katero so od naroda poljskega — od skupnega naroda— vladarji poljski ločili z nenavadno lahkomišljenostjo že pred šeststo leti1), izgubilo je polagoma v tem dolgem času vse, samo vere svoje in jezika ni izgubilo. Pravim izrcčno : ljudstvo, zakaj višji in srednji stanovi so se po- V Šlesko (poljski »Szl^sk«) so prišli Slovani v 6. stoletju. V 10. stoletju je prišla dežela pod oblast poljskega vojvodstva. Poljski kralj Vladislav II. je razdelil leta 1163 Šlesko med tri sinove svoje, ki so jo vladali drug od drugega neodvisno. Od leta 1178 se je delilo Šlesko stalno v Gornje- in Dolnje-Šlesko. A vladarjev je imelo Šlesko mnogokrat več nego dva; „DOM IN SVET" 1890, štev. 6. polnoma ponemčili. Noben vihar, katerih je bilo mnogo v teh časih, ni mogel ljudstvu vzeti teh dveh zakladov. A dasi ljudstvo govori poljski, ni se imelo za poljski narod, pač še manj za nemškega. Ljudstvo se je imelo za gornje-šlesko ljudstvo Hud Gornoszlaski), torej za nekaj drugega, nego so Poljaki, in za nekaj drugega, nego so Nemci. Tako je bilo še 1. 1860. Poljaki so se večkrat trudili, da bi v ljudstvu vzbudili poljsko zavest, celo izmed ljudstva so prišli nekateri veljavni možje do prepričanja, da so Gornje-Slezaki (Görnoszlasaky) Poljaki, in hoteli so to prepričanje vcepiti svojemu ljudstvu. Pa vse brez uspeha — ljudstvo se jo oklepalo navedenega mnenja. Tu pa privrši kulturni boj! Duhovniki, po svojem stanu naj pripravne) ši voditelji ljudstva, so bili v narodnem oziru dokaj hladni in malomarni. A ko jih je začel prijemati kulturni boj, jeli so se oklepati ljudstva gorkeje in srčneje. Rodoljubi so se čim dalje bolj bližali ljudstvu, in ker je to govorilo poljski, govorili so ž njim v poljskem jeziku. Od 1. 1867 je izdajal Karol Miarka »Katolik«-a. Iz prva je bilo nekaj stotin naročnikov. Ob začetku kulturnega boja pa so priporočali njegov list, podpirali so ga tudi z denarjem, in hitro je rastlo število naročnikov, da jih ima danes nekaj nad 13.000. ti so se bojevali med seboj in tako zavirali, da se dežela ni mogla razvijati. V 13. stoletju je stopila dežela pod varstvo Češke; od leta 1526 je spadalo Šlesko k Avstriji, a v miru 1. 1763 je prepustila Avstrija večji del Šleskega Prusiji, katera je ima še vedno. Zares tužna osoda, pač žalostnejša, nego slovenska! Op. uredn. 12 Ne boclem Vam slikal te jako zanimive dobe narodnega in verskega razvoja. Kar bi utegnil povedati, to Vam pojasnjuje knjižica, katero imate pač v rokah, »Karol M i ar k a«. Kulturni boj je torej najprej pomagal, da je prišlo med ljudstvo več omike. Pred 20 leti je čitalo morebiti kak časopis 2000, danes ga čita najmanj 20.000 ljudi j. Miarka je v prvi vrsti deloval za katoliško stvar. To je bilo naravno, tako so zahtevale tudi razmere. Prodal je časopis »Katolik« Poznanjcu gu. lic. Stanislavu Radiejewskemu, sedanjemu deželnemu poslancu kempen-skemu. Dasi se je tudi še dalje verska stran v boju najprej poudarjala, vendar je začel g. Radiejewski polagoma poučevati ljudstvo tudi o narodnosti. Deloval je jako uspešno in plodovito. Sicer je moral sedeti tri leta in pol v ječi zaradi prestopkov tiskovnega zakona, a niti za las se ni oddaljil od prvotne poti. Moje pero je nezmožno, da bi ga opisalo, kakor je vreden. Samo to rečem na kratko: on je narodnjak v najlepšem in najboljšem pomenu, požrtvovalen, neustrašen, izvrsten kot časnikar, dober, plemenit kot človek, vrlo sposoben, da vodi narod in ga pripravlja za boj, vzgleden v vsakem obziru kot duhovnik. Ta mož je torej dosegel, da jih dandanes le malo malo ne umeva, da v (lornji Slezak in Poljak — je isto. (Konec.) "žlpF s Kriva prisega. Ii roliot iz grla spušča in grozno divji smeh - Prisege krive nosi Cerin na sebi greli; Ob mizo v vinski družbi zasaja trdo pest. Pregnal bi rad iz prsij strašilo — svojo vest . . . Do srede se pomiče viharno temna noč, A sosed moj odhajaš od vinske družbe vroč; Za hrbtom pač kdo hodi, in kaj je pred teboj? Morda le sluh ti laže, te vara vid nocoj ? K prisegi pred razpelom povzdignil prste tri, Da jezik ti popolno resnico govori: Posezati ne vidiš po sebi prstov treh? Pred sabo krvaveče razpelo glej na tleh! A kaj po strani gledaš, prešinja li te strah? Pogumno dalje stopi, ne bodi v srcu plah! Grabe za vrat te prsti peklenščkove pesti, Preti nogam peterih iz ran razpela kri. Zapirajo ti sapo, že prsti te dave, Pogubno ti oblija peneča kri noge; Nazaj — naprej ne gledi, zakrij z roko obraz, Le kar čez bližnji deri sosedov znani laz! — Beži prek njiv in žetve, ni mar mu žitnih zrn, Žge v prsih vest, nad glavo gavrän krohoče črn; Ni zbegancu ograja, ni steber previsok, Bojim se, da prelomi mu vrat predrzen skok. — Ko solnce prisijalo čez sinje je gore, Pri vaški jami v trumi šepečejo ljudje: Cerm da je premaknil posestva bil mejnik, Prisegat šel je včeraj, zdaj Bog mu je sodnik. —gr— Josip Ogrinec. (Spisal Josip Beukovič.) I. t 'ffpn okrajni cesti, ki se vije iz Kam-iv-nika proti Kranju, leži dobro "J četrt ure od mesta lična vas Podgorje. Bujno-zeleni travniki in plodna polja, ki se prostirajo pod njo, ter nad njo gosto-zarasten, podolgast hrib, Ivi sega več kot eno uro v daljavo, pričajo nam, da na podgorskih seljakih še ne gloje ona osodepolna bolezen, ki hoče šiloma uničiti blagostanje marljivemu slovenskemu oratarju. V dolgi vrsti mnogobrojnih selskih poslopij se odlikuje zlasti druga hiša ocl Kamnika sem; i po velikosti i po lepoti nadkriljuje vse svoje sosede. Zidana je v eno nadstropje na nekolikem višku; stranska poslopja se vrste s hišo v podobi čveterokota, sredi katerega je prostran dvor. Gosto sadno drevje naj-raznejše baže jo obdajo krog in krog. To je »Medvedov dom«. V tej hiši (štev. 2) se je porodil 4. avgusta 1844 Josip Ogrinec. Oče mu je bil Josip in mati Neža, rojena Pogačar iz Zlatega polja. Imela sta šest otrok: Marijo, Jo-sipino, Franceta, Josipa, Ivana in Alojzija. Josipina in France (dvojčka) sta umrla v zorni mladosti, vsi drugi, raz-ven našeg*a Josipa, še žive. Oče Joža Ogrinec (prvotno se je pisal Vogrinec) je bil vrlo nadarjen kmet. Dasi so mu bili stariši zelo siromašni, vendar je mali sinko marljivo hodil v kamniško ljudsko šolo. Najboljši dobrotnik mu je bil njegov boter, kamniški dekan Janez Prelesnik. Ko je Joža sam prevzel gospodarstvo, opomogel si je v kratkem z umnim kmetovanjem. Sezidal si je velik dom, kakoršnega ni v celi vasi, in pridružil svojemu posestvu mnogo zemljišč v obližju. Poljski pridelki in opekarstvo, katerega se je lotil, polnili so mu shrambe tako, da se je kmalu povspel nad vse sovaščane. Ker je bil tudi precej naobražen, jako ljudomil in prijazen mož, izvolila si ga je soseska za župana; to čast je užival mnogo let. Bil je pravi vzor poštenega slovenskega oratarja, priprost, a vrl značaj, kakoršni, žali bog, vedno bolj ginejo med nami. Le nekoliko premehak je bil radi prirojene mu odkritosrčne ljubeznivosti. Mati Neža, pet let mlajša od soproga, ni nikdar hodila v šolo. Ni čuda torej, da je imela v marsičem drugačne nazore nego njen mož. Presojevala je vse le s porabnega stališča in tako tudi ukrepala, češ, le roke morejo kmetu 12* pomagati, vse drugo naj pusti na strani. Žena je bila poleg tega neupogljiva v svojih nazorih, jeklena v dejanjih, nobena stvar se ji ni zdela neizvršljiva; kar je sklenila, moralo se je zgoditi. Radi tega so nekateri Podgorcem zabavljali, da njih župan krilo nosi. In to očitanje je bilo utemeljeno, ker »Medvedova mati so dobro vedeli, da je .mati županja1 v celi soseski le ena«! Zato je hotela svojo oblast rabiti in jo je res vselej rabila. Dobrosrčni Joža pa jo rad pustil, da je včasih tudi njej katera obveljala, ako je pravo pogodila. Ostra mati ni puščala sina nikdar brez dela. Komaj je shodil, moral je s sestro Marijo, s katero sta bila do smrti najboljša prijatelja, pasti po seno-žetih domačo živino. Ril je jako živahen in vedno vesel. Dočim je skrbela mati le za njega telesni razvoj, hotel je oče, da si Jožek razbistri tudi duha, vedoč iz lastne izkušnjo, da kmetu ne zadošča le sekira in motika, temveč, da mu je treba tudi knjige. Zato je vpisal leta 1851 sedemletnega sina v kamniško ljudsko šolo, dasi ga tedanji šolski zakoni niso k temu silili. Poučevali so na tamošnji šoli č. o. frančiškani, katerih ljudomilost in požrtvovalnost bode hvaležno pomnil vsakdo, ki je bil kdaj njih učenec.1) Pomniti je treba, da so bile vse tedanje slovenske šole osnovane na nemški podlagi. Poučevali so v nemščini vse učne predmete ; poleg tega je vladal tudi samosilni ukaz, da otroci x) Baš za one dobe piše o tej šoli dr. J. Orel (Novice, VIII. 1850, str. 122): »Zlate bukve, odprite se in dajte zapisati z velikimi črkami imena vrlih učenikov kamniških šol, ki napeljujejo mladino k znanju maternega jezika, da ga bero in pišejo z veseljem, in mikajo in likajo otroke na duši in telesu« itd. Naposled dostavlja: »Kamničani, častite jih in bodite jim pri vsaki priliki hvaležni!« Torej so častiti sinovi sv. Frančiška gojili milo materinščino, ko v šoli ne smejo ne besedice ziniti v materinskem jeziku. V to svrho je stal v vsaki šolski sobi pred desko deček, ki je bil na glasu, da zna nemški govoriti |a kako ?), in ta je začrtal vsakega na potrpežljivo ploskev, kdor je črhnil najmanjšo slovensko besedico. Učitelji frančiškani so bili sicer uverjeni, da tako nasilno ponemčevanje nič ne basni, pač pa zelo mnogo škodi, a vladi, ki je to velela, niso se smeli protiviti. Tedanji šolski vodja in katehet, p. Ferdinand Goetzel, blag, tih značaj, vrl in oster učitelj, bi bil rad pomagal, a ni mogel. Ko je prišedši v šolsko sobo zaznal na deski zopet in zopet dolgo vrsto imen, dal je navadno vse hitro zbrisati. Včasih pa je žalostno svaril: »Vidite, dečki, ta ukaz radi nemškega govorjenja ni moj, temveč višje oblasti. Kdor mu torej kljubuje, ne kljubuje meni, temveč njej. Ne delajte mi sitnosti!« Otroci bi bili radi izpolnili učitelju željo, a kako? Njih glave niso bile posode, kamor bi se dala tujinščina po lijaku vlivati! Kakor drugim kmečkim otrokom, tako se je godilo z nemščino tudi našemu Ogrincu. Navzlic vsem naporom ni mu hotela v glavo. Ker pa brez te tudi v drugih predmetih ni mogel dobro napredovati, omrzelo mu je polagoma v veselje do učenja. Cestokrat je prosil očeta, naj ga pusti doma, da bode zopet krave pasel v zelenih zalokah, ker je ves šolski trud brez uspeha. Toda oče, ki je že sam izkušal enake šolske težave, ni se dal preprositi. Tolažil je je drugodi v domovini še bujno procvitalo ponemčevanje. In vendar nekateri še vedno kriče, da so samostanske šole tovarne za potujčevanje! Nepozabljivim kamniškim učiteljem pa, ki so 1. 1882 opustili šolo po volji nekaterih nehvaležnih glav, ostaja najlepše spričevalo požrtvovalnosti — dolga vrsta bivših njih učencev, ki so delovali in še delujejo med Slovenci v prospeh sv. vere in mile domovine. Pis. sina in g-a osrčeval, češ, da trdna volja premaga vse težave. In Jožek je moral hoditi še vedno v šolo in včasih je bridko jokal od doma pa do mesta, ker mu ni šlo vse tako gladko izpod rok, kakor si je želel. Toda učil se je vedno, kolikor je mogel, in dovršil je tri razrede. Glavni učitelj mu je bil p. Gotthard Spende. V četrtem razredu pa mu učenje popolno omrzi in koncem leta prinese kljuko domov. Oče mu pove, da ga je hotel dati v srednje šole, a sedaj se poj de rokodelstva učit. Jožek to zasli-šavši prosi jokajoč, naj ga pusti še eno leto v šoli, in vse bode popravil. Oče mu usliši iskreno prošnjo; učil gaje sedaj p. Gavdijoz Lomberger. Sedel je naš Ogrinee v šolski klopi poleg Jakoba Alešovca. »Seznanila sva se že prve dni«, piše Alešovec sam, »toda prijatelja sva bila še le, ko se je pokazalo, da nama z nemščino enako slabo gre,« Da ne bi žalila učitelja, iz-kušala sta govoriti le nemški, a žalibog-, t— .7 C/n nista znala. Krenila sta nekdaj po šoli po daljši poti proti domu in po dolgem posvetovanju sklenila govoriti poslej vsaj toliko, kolikor jima dopušča dosedanja nemška modrost, in kolikor zna njih »mušteršilar« poleg deske. Popri-jela sta se jezika »tajč pohrusten — krajneriš poesen«, in njih imen ni bilo poslej več videti na zatožnem lesu.1} ____ (Dalje.) *) Sledi naj vzgled tega divnega jezika: »In die — du našribal die aufgabo?« — „Der in die nicht!« — »Tu mi tvojo posoden, da jaz prepisen.« — »In die bos pater reken, če dein in raein gleich sein?« — »Ich anders popre-pisen.« — »Du niks kennen aus die buch.« — »Aber že poviden, besser pokennen.« — »Ich dich zapisen na cegelcen, tu kranjski pošprechen!« — »Niks, niks, ich niks kranjski, ich tajč pošprechen, ich dih pater verklogal, če ti mene zapisen!« itd. Nekoliko o fotografiji. {Priobčil A. Trmnte.) Prelepa slika je zares, Se solčnim žarkom napojena! Očij je moč in čela kras, Miloba usten izvedena! Duha moč divna, čudež nov! Zares podobe te natorne Ne mogel niti bi Apel Naslikati tako izborne.1) Mnogo poučnega in zabavnega berila si dobil dosedaj, mili čitatelj, že v predalih tega lista, a danes ti ponuja nekaj novega, »modernega«, pa vendar tudi poučnega in zabavnega — nekaj črtic o fotografij ski umetnosti. Fotografija nam predočuje v slikah prirodo tako, kakoršna je, ker nam podaje dovršene podobe stvarij, razven barve in velikosti: kaj takega ne more noben popis, naj je še tako živ in natančen. Zdi se ti, da gledaš stvar samo, x) Slavno vladajoči sv. oče, papež Leon XIII., je podaril leta 1878 fotografu Gasthaniu. v Mancbestru nastopne verze, ki se glase izvirno: ARS PHOTOGRAPHICA. Expressa solis spiculo Nitens imago quam bene Frontis decus, vim luminum Refert et oris gratiam ! O mira virtus ingeni Novumque monstrum, imaginem Naturae Apelles aemulus Non pulchriorem pingeret. ko gledaš fotografijsko sliko. Dostikrat ne moreš videti stvarij samih po širokem svetu, nadomešča ti jih fotografija. Velik umetelnik je bil nekdaj grški slikar Zevksis, ki je tako naravno, dovršeno naslikal zagrinjalo, da je s tem neki prevaral svojega tekmeca Parrha-sija: pa vendar naj se skrije najboljša slika pred fotografijsko podobo, kajpada glede na natančnost! Prav zaradi te prednosti in pa, ker moremo ž njo najhitreje izvršiti podobe, je fotografija čim dalje imenitnejša in priljubljenejša umetelnost. In kako mlada je še ta umetelnost! Stara je še le petdeset let.1) In prav v proslavljanje in v spomin petdesetletnice obstanka fotografije se je osnoval preteklo leto v Ljubljani »klub amaterjev-fotografov«, ki ima že lepo število udov svetnega in duhov-skega stanii, s pravili, od c. kr. vlade potrjenimi, po vzgledu že tudi dru-godi osnovanih in obstoječih enakih družb, kakor na Dunaju, v Pragi, v Berolinu in v Rimu (associazione degli amatori di fotografia). V Pragi bode letos izložba izdelkov samo amaterjev-fotografov, kakor je bila preteklo leto na Dunaju, v Berolinu in tudi v Parizu. Slavna vlada sama se za fotografijo tako zanima , da je pred dvema letoma ustanovila na Dunaju nalašč zanjo posebno šolo, v kateri se lahko vsak pouči ne le v fotografiji, ampak tudi v mnogovrstnih reprodukcijah, n. pr. v fotocinkografiji, orthochromatični fotografiji, v fotolithografiji, v mikrofoto-grafiji, v pigment- in svetlotisku itd. Ljubljanski klub amaterjev-fotografov tudi rad postreže v prostorih c. kr. obrtnih strokovnih šol v Virantovi hiši. Kdor pa ne more obiskovati take šole, priučiti se more sam fotografije po navodili, ki se dobivajo pri prodajalcih fotografijskih aparatov. Ti aparati so dan na dan cenejši. V Pragi je bil do letos neki Ad. Fischl jr., ki je prodajal najcenejši aparat po 3 gld. 50 kr., seveda tudi dražje. *) Prim, v »Letopisu Mat. Slov.« lanskega leta lepi spis gospoda ravnatelja Ivana Šubica: »Fotografija.« Ta spis se stavi tukajšnjemu za podlago. Ker se amaterji-fotografi ponajveč ba-vijo s fotografijo znamenitih krajev, okolic, manj pa s portreti, zatorej je glavni namen tega spisa, amaterje-fotografe opozoriti na izdelovanje stereo-skopnih podobic. V ta namen služijo že nalašč za to prirejene stereoskopne kamere, ki pa so precej drage. Ako pa hoče amater-fotograf s svojo navadno kamero vendar tudi izdelovati dobre, rabljive podobice za stereoskop, more to storiti, ako se ravna po naslednjih podatkih, ki so posneti po še ne natis-nenem načrtu v tej stroki zvedenega gospoda prof. Antona Steinhauserja na Dunaju. Kako se dado izdelovati stereoskopne podobice z navadno kamero? V to svrho je treba najprej pokazati nekatere pripomočke in potem popisati način izdelovanja. Naredimo najprej lesen okvir, kakor ga kaže v prilogi slika 1. Dolg je kakih 50 cm ^ širok 18 cm jn 12 cm visok, ki se skozi luknjo L privije na stojalo, stativ, namesto kamere, kakor se razvidi iz slike 3. Omenjeni okvir ima na zgornji strani špranjo A z na pol okroglo izrezljanimi duplinami, kakor kažeta podobi 1 in 7. Od teh pa je špranja A (slika 2) v pravi obliki in naravni velikosti. Špranja A namreč je za to, da se kamera z vijakom (slika 5) v njej na okvirju dobro privije zdaj na mestu m i, zdaj na drugem m2l ki sta ravno 80*"«» vsaksebi. (Slika 3 kaže na tleh stoječe stojalo, stativ, na njem okvir, na katerem je kamera K dobro pritrjena s perutničastim vijakom.) Špranja A je pri m j, m in m2 zato polokroglo izrezana, da se lepo vanjo vtopi vijak, s katerim je kamera na okvirju pritrjena ali pri m,, m ali pri m 2. Kamero moramo namreč na okvirju tako pritrditi, da pride njena optična os (ali pa objektivovaj v položaj, kakor kažeta ravni črti I I ali pa M^ M2 ali pa II II (primerjaj sliko 7), kakor je že kamera pritrjena ali pri m 1, m ali m 2. Slika 7 kaže okvir narisan od vrha. v Špranji B in C (glej sliki 1 in 7) sta za to, da se v njih pritrdi neka lesena čeljust (slika 4, 3) z močnimi perutni-častimi vijaki na že večkrat omenjeni okvir. Ta čeljust ima namreč nalogo, da kamero drži v pravi legi ter brani, da se ne premakne. Slika 3 kaže kamero pritrjeno na okvirju pri m 1, ki se na- slanja na čeljust na levi strani; pri prvi ekspoziciji pa se mora naslanjati na čeljust, ki je na desni strani pritrjena, sama mora biti pritrjena pri m2. Da vijaki ne poškodujejo lesa pri špranjah, dobro je podložiti jih z železom v obliki špranj A B C. (Konec.) m Schopenhauer. {Slika iz novejše modroslovne in kulturne zgodovine. Spisal dr. Fr. L.) (Dalje.) pš&G težko, da bi bila mati ali sin ^|£jjako žalovala za očetom. Oba sta J® bila sedaj prostejša in sta tudi hotela to prostost po svoje porabiti. Mati se je preselila takoj naslednje leto s hčerko Adelo v Vojmir (Weimar), tu se je začelo zanjo novo življenje. Bilo je, kakor da bi se bila prerodila. Zabave, prijetne družbe in pisateljevanje —- to se je vrstilo drugo za drugim in ji sla-dilo vdovsko življenje. Sina je bila smrt očetova nekoliko pretresla. Ostal je v kup-čijskem nauku, kamor ga je bil dal oče, dasi nerad: le očetova volja ga je zadrževala. Ker ni imel za kupčijo veselja, bil je vedno nezadovoljen: pa ne samo to, tudi jako slab učenec. V resnici je zamujal svoja dela v pisarni, slepil svojega prednika na razne načine, bodisi da je izdelke svoje muze skrival v miz-nici, bodisi da je raje sedel v Gall-ovih predavanjih o možganih, nego v shrambah.1) Pisal in tožil je večkrat materi o svojem stanu, a ta se iz prva za to ni dosti menila, potem pa mu je vendar dovolila, da pusti kupčijstvo in se pripravi na kaki gimnaziji za vseučilišče. Pride ll. 1807) na gimnazijo v Gothi, kjer je v učenju sicer napredoval, a kmalu pokazal svojo nemirno in brezobzirno naravo. Zasmehoval je enega izmed profesorjev, a temu kaj takega ni bilo všeč. Zato je zapustil Schopenhauer konec 1. 1807 Gotho in prišel k *) Gwinner, o. c. p. 24. materi v Vojmir. Kot gimnazijski dijak je hotel precej potratno živeti in tudi svet nekoliko okusiti, hodil okoli baronov in grofic, da je morala še mati, ki ni bila varčna, opominjati ga, naj se omejuje.1) V Vojmiru pa je takoj pokazal svojo čudno naravo in neznosne navade. Materi se je zdelo, da ne more ž njim bivati pod eno streho, in tako tudi ni bival pri njej. Cujmo, kaj mu mati sama piše: »Za mojo srečo je potrebno, da si ti srečen, ni pa treba, da bi bila jaz priča te sreče. Zmirom sem ti pravila, da je jako težko s tabo živeti, in čim bolje te opažam, tem večja se mi zdi težava. Ne prikrivam ti: doki tir si tak, kakoršen si, pretrpela bi raje vse, kakor se za to odločila. Jaz ne preziram, kar imaš dobrega, tudi ni v tvojem srcu to, kar me plaši, ne v tvoji notranji, ampak v tvoji zunanji naravi, v tvojih nazorih, v tvojih sodbah, tvojih navadah, s kratka: v nobeni stvari, ki se tiče zunanjega sveta, ne morem se vjemati s teboj. Tvoja čmernost, tvoje tožbe o neizogibnih rečeh, tvoj temni obraz, tvoje čudne misli, katere naznanjaš, kakor kak ,orakel", in katerim ne sme nihče ugovarjati, teže me in mi kratijo mojo dobro voljo, a tebi to nič ne pomaga. Tvoje nesrečno prepričanje, tvoje ,lamentaeije' (tožbe) o neumnem svetu in človeškem siromaštvu mi delajo hude noči in sitne sanje.«2) Ibid. p. 27. — ») Ibid. p. 26, 27. Schopenhauer je bil star 19 let, ko mu je mati tako pisala in ga tako slikala. Mati ga je pač poznala! Seveda ni bilo to dobro za njegov značaj. Ako ni marala ž njim bivati njegova lastna mati, kako je moral soditi še le o drugih ljudeh! Zato trdi po pravici njegov večkrat imenovani častitelj in življenje-pisec, da je bil že takrat kot mladenič »za življenje do cela pokvarjen« (t. j. nezmožen) in da se je poprijel svojega »samotarskega poklica po volji prirode z vso silo in odločnostjo svojega značaja.« Kakšen značaj mora biti neki tak značaj? Od ljudij se odtujiti, za nikogar ne marati, le samega sebe iskati in zase delati, od takega mišljenja pa do sovraštva ljudij je samo en korak. In tak človek naj človeštvo osreči — s svojim zaničevanjem in sovraženjem sveta? Začel je Schopenhauer res le sam zase in sam v sebi iskati sreče. Pečal se je s starim (klasičnim) slovstvom in imel zanje veliko veselja, tako, da se je ž njim dokaj seznanil. Bavil se je nekoliko tudi z matematiko in zgodovino in tako se je pripravil za vseučilišče, na katero je šel star 21 let, in sicer v Göttingen. Iz prva se je hotel posvetiti zdravilstvu, potem pa se lotil kmalu modroslovja, ki mu je najbolj ugajalo. Poročil iz tega časa nimamo: le toliko vemo, da se z dijaki ni mnogo bavil, čital Platona in Kanta in se skoro gotovo bavil resnobno z učenjem. Jeseni 1. 1811 gre iz Göttingena v Berlin. Tu sem ga je vlekla slava Fich-tejeva. Nekoliko časa se trudi sicer s tem zamotanim in vendar praznim mo-droslovjem, a kmalu se ga naveliča in se začne ž njim samo šaliti ali bolje norčevati. Se pozneje se je Schopenhauer rogal onemu možu, katerega so drugi takrat jako spoštovali in ki je bil po svojem nravnem življenju, po svoji resnobi in svoji ljubezni do domovine stokrat nad Schopenhauerjem. Tudi takrat slovečega Schlcicrmacherja je poslušal, a ž njim se ni nikakor vjemal. Ko je Schleiermacher v predavanju izrekel, da modroslovje in verstvo (religija) ne moreta biti drugo brez drugega, zapisal si je Schopenhauer na rob svojega zvezka: »Nihče, ki je veren, ne pride do filozofije. On ga ne potrebuje (verstva) ; nihče, ki v resnici modruje, ni veren. On hodi brez vodila, prosto.« Schleiermacherju je dajal celo neprimerne priimke. To nam kaže zadosti jasno značaj našega modrijana. Tu se nečem sicer z nikomer pričkati, v kakšni razmeri sta verstvo in modroznanstvo. A to je popolnoma iz vestno, da je pravo modroznanstvo pred vsem ponižno. Pravi modrijan se ne zaganja srdito v onega, ki misli drugače nego on, marveč posluša in premišlja razloge njegove. Poleg tega je tudi dovolj predrzno, da hoče 231otni učenec svojega za 20 let starejšega učitelja zavračati, da hoče o stvari kar ob kratkem soditi, katero so mnogi drugi pred njim že dognali. In kakor tukaj, tako je snoval predrzno svoje misli in sodbe tudi pozneje. Znano je, da se jo takrat pripravljal Napoleon na vojsko z Rusi. Iz viharnega Berlina gre Schopenhauer na Saško, da bi tukaj izdelal svoj spis za doktorsko čast. Spisu je dal naslov: »Die vierfache Wurzel des Satzes vom zureichenden Grunde« (četverna korenina stavka o zadostnem vzroku). V oktobru 1. 1813 je bil na podlagi tega spisa promoviran (za doktorja povzdignen) v Jeni. Naš namen ni, da bi o tem spisu sodili, zato se držimo raje njegovega življenja. Nastopno zimo je bival v Vojmiru. Ponavljalo se je isto, kar se je godilo med materjo in sinom že popreje: nista mogla bivati skupaj. Materino življenje mu ni ugajalo, očital ji je celo, da ni čislala spomina njegovega očeta, da ga ni l jubila itd., in tako se je dovršil oni razdor med materjo in sinom, ki ni nikakor časten niti za prvo niti za drugega. Skoro se je zdelo, kakor bi si bila nevoščljiva. Tako n. pr. je rekel včasih sin: »Jaz in ti sva dva« — češ, tudi jaz kaj veljam in midva se ne moreva vjemati. Ko ji je izročil svoj prvi spis, reče mu mati: »To je pač za lekarje« (za zavijanje). Sin ji odvrne : »Citali bodo spis še takrat, ko ne bode nobenega izvoda tvojih spisov več med staro šaro.« A ona ga zbode: »Tvojega spisa se bode dobila lahko še cela (t. j. nerazprodana) izdaja.« Res je sina zbodlo tako govorjenje, a v svojem srcu je storil sklep in ga tudi povedal, da hoče biti »filozof stoletja.« Še bolj pa je Arthurja dražilo, da mu utegne mati zapraviti njegovo imetje. Sam namreč ni imel nade, da bi si mogel kaj pridobiti. Ponavljali so se žalostni domači prizori. V Vojmiru ga je posebno Goethe zanimal. Ta je bil takrat nekak vojmirski bog in se je pečal posebno z naukom o barvah. Tudi Sehopenhauerja je hotel za svoje nazore pridobiti, a polagoma se jim je Schopenhauer izneveril. (Dalje.) t v Čutno predstavljanje pa mišljenje in zakoni mišljenja. (Modroslovna razprava. Piše ) osterei, pirhati roth färben«, trebuh. 27. „Duhovni, duhovnik", geistlich, der Geistliche. Nekaj časa pišejo nekateri pisatelji »svečenik, svečeniški«. A poslednja beseda je hrvatska, ne vem, zakaj bi jo mi morali rabiti, ki imamo svojo, domačo in tudi dobro. Naj imajo torej Hrvati svoje »svečenike«, mi pa se oklenimo »duhovnikov, mašniJcov«. Kaj pa oblika »duhoven« ? Tudi ta ni dobra. »Sedaj semtertja2)v navadno »duhoven, vna«, piše o. St. Skrabec,3| »se opira na požiranje končnega ž, ter bi se zato v knjižni slovenščini ne smelo terpeti. Gdor hoče imeti samostavnik, naj piše: duhovnik, kaker pišemo in govorimo popotnik za popotni.« Pri nas se samostalniki tvorijo ocl pridevnikov na ik. Torej duhovnik, vernik, podložnih (zakaj »podanik« ?) itd. *) »Varuha« n. pr. imenoval bi roditelja, — kakor pripoveduje narodna pripovedka — kateri je vzel svoje dete, peljal je v gosto šumo, napravil ogenj, rekel naj se greje, on pa da gre po drva, in potem je izginil ter tako — zapeljal otroka. Pis. s) Pač obče med narodom in zaradi tega ima precej pravice. Glede na obliko samo glej Šuman, Slov. slovn. po Miki. str. 231. Uredil. 3) »Cvetje« IV. 1. 28. „Vest'1. Kakor »svečenik« prikupila se je mnogim pisateljem tudi vest v pomenu : Neuigkeit, Gerücht; iz-gubivši namreč pravo slovensko »vest« , trosijo med svet »razne vesti«. Slovenščina pozna samo »vest« v pomenu das Gewissen.1) Zato bi bilo dobro slovo dati besedi v drugem pomenu, kakor tudi glagolu obvestiti, obveščati. »Popotnik2) . . . bode . . zalagal prijatelje svoje . . obveščal z . vsemi važnimi dogodki . . .« Zakaj ne, razglašal (bode) vse važne dogodke . . .« Pišimo po domače, in zmirom boljša bode naša slovenščina, Namestil »raznih vestij« pa pišimo in govorimo »razne novosti, razni glasovi, razne reči, novice« itd., kakor pač nanese prilika, le ne »vesti«, kar moti čitatelja, posebno tujca. 29. „Oster, tra, str o", streng, scharf. Slovenci smo bili navadno le »ostri«, tuja govorica nas je napravila stroge. Ta ruska beseda se je že tako prijela slovenskih pisateljev, da se je bodemo javaljne kdaj odkrižali. Da je »strog« beseda ruske oblike, kaže mi in priča stslov. jezik: »asi. sragi, austerus tor-vus . . . strogi j streng, das wohl dem p. srogi seinen Ursprung verdankt . . .3) Slovenci bi prav pisali: »srag«4) — kadar bi hoteli biti dosledni, kakor pišemo : »krava, glava in ne: korova, golova«. Toda mi lahko še zanaprej prebijemo brez »stroge« besede, ker imamo domačo »ostro«,kakor govori ljudstvo: »Ta gospodar je oster«. 30. „Moški" (männlich) nečejo nekateri biti, ampak »možati« (verheiratet). Besedo »možato« najdeš povsod ! N. pr. »možato se poteza za katoliške resnice . . ,«5) »Možato je le z dokazi in protidokazi pobijati besede in trditve . . .« 6) »Deklica mu možato odgovori .. ,«7) »možato se potegovati. . ,«8) x) Cfr. Miklosich Et. Wb., str. 390. Cfr. Jan. Bartel. 2) Št. 1. v Mariboru, 10. januvarja 1890. 3) Miklosich o. c. 293. 4) Ali ne tudi »strag«, ker pravimo »streči, strežem«? Sicer pravi tudi Miki.: »strog ist r.« 5) »Slovenec« 1890. 6) »Slov. Narod« 1. 1884 in 1889. 7) Stritar Zb. sp. III. 138, 223, 237. 8) »Mir« 1890 in več drugih. Ni pri nas lista, kateri bi se bil vedno ogibal besede »možat«. Tudi slovarji jo imajo, n. pr. Wolf-Cigaletov, Bartelnov (str. 434), A treba je razlikovati: moški, a, o in možat, a. o ter ne vreči obojnega v eno vrečo. Že končnica at v možat nam kaže, da ni istega pomena z moškim. Da vidimo! Stslov. možata 'jr.T/cpac maritata . .. nuž t sk-f> dvopaoc vi-rilis.1) Prva beseda pomeni tisto, kar »omožena« verheiratet — ne pa »virilis männlich«, kar je »moško«. In ne samo naša staroslovenščina je tako ločila, marveč tudi naši predniki so to dobro vedeli, kakor ve tucli priprost Slovenec, kateri se vselej prav moško odreže. Trubar: »Delaite moshku, ne zagaite, ») Miklosich »Lexicon« str. 78. Et. Wb. 201. bodite mozhniga ferca.« Ps. 31. Dalm.: »Zliujte, ftojte u' Veri, rounajte Mofhku, inu bodite mozhni.« I. Ivor. XVI. In »Rogerius Palmarium empyreum I, str. 53 (1. 1731)« piše: »Antoni merkaj: Tukaj per tebi bil fim u' vse tvoji nad-lugi, inu gledal fim na tvoje shtritajnje. Sedaj, kir fi fe taku moshku noffil, kir u' tem fhtritajnu niffi oslabil etc.« In da le tako po slovensko prav, pričajo nam Rusi, Poljaki, Cehi in Ilrvato-Srbi. Bodimo torej še mi Slovenci »moški« v vseh rečeh, pustimo pa, naj se — ženske ponašajo, da so »možate«. (Dalje.) Popravki: str. 142: velnica m. vevnica in snaha m. sinaha; domo« m. domu str. 143. -^f SLOVSTVO. f*»- ^LOVENSKO SLOVSTVO, »Loterist.« Šaloigra v jednem dejanji. Spisal Anton Zavrtani k. V Gorici 1889. Tiskal in založil A. M. Obizzi. — Ta šaloigra kaže precejšen dramatičen talent gosp. pisatelja. A ni brez napak. Čudno se nam zdi, da bi bil posestnik Lipe Potokar v tako slabi koži, da bi niti beliča ne imel, vsled česar zastavi, da bi imel kaj za loterijo, celo svojo uro: »verižico je itak zastavil uže zadnjič«. Nedoumno nam je tudi, kako more v 10-. prizoru Lipe tako nenadoma vprašati Primoža, svojega zeta ,in spe', »kakošne številke so zunaj.« In, da. bi skoro nepoznanca kar objel uvidevši, da tudi on stavi na loterijo, to nam ne gre v glavo. Sploh pa ima igra, dasi v razvoju ni povsem naravna, lepo namero: odvračati od loterije. In kot taka bode dobro vplivala posebno med prijatelji loterije. Nepovoljneje se moramo izraziti o jeziku v tej igri. »Kedar se boste sanjali« (str. 3); ako je bil ogenj na nebu, padal je z neba, ne iz neba; — »mi ne vgaja«; »jedenajst« (str. 4); »vgani« m. ^^gani; »verstice« (str. 8); »hotili« ; »priložnost« bolje: prilika; — »nevem«. Piše se pravilno »mladenič« (str. 9); »koliko temi si zadel« (str. 12); »privolenje« (str. 13); »moj načrt mora se izpeljati srečno«; »z gospoda-rovo činkvino« (str. 16); »če vam morem s čem rstreči, me bode jako veselilo« (str. 21); »mi-lostivi gospe?« (str. 30) kot vokativ v dvojini mesto: »milostivi gospe«. Levstik pravi o tej obliki: »Mit dem nachklingenden j zu lesen, aber nicht: gospej zu schreiben! (Die slov. Sprache, str. 20.) Toliko o slovniških hibah v tej knjižici. Mnogo je tudi tiskarskih pogreškov v delu. Naj mi zbok te opomnje nihče ne zameri. »Loterist« šteje 32 stranij; kupil sem ga za 20 kr. " j. L—n. »Slovensko akademično društvo Triglav« v Gradci v XV. letu svojega obstanka. Spominski listi ob priliki blagoslovljen ja društvene zastave. S sodelovanjem Fr. Mohoriča, Fr. Tominška in J. Žolgarja uredil Jožef Rakež. V Ljubljani. Založilo akademično društvo »Triglav«. — Tisk »Narodne Tiskarne«. 8°. Str. 26. Vsebina male spominske knjižice je ta-le: 1. Predgovor. — 2. »Triglavanov zastava« — pesem. — 3. Zgodovinske črtice. — 4. Izkaz o knjižnici in čitalnici. — 5. Imenik bivših in sedanjih udov »Triglava«. — 6. Porod društvene zastave. Knjižica nam torej kaže natančno, kako se je godilo doslej temu slov. akad. društvu. »Dal Bog, da bi pričujoči spisek nekoliko pripomogel k temu, da se napelje pozornost rodoljubnega slovenskega razumništva na prepotrebno društvo naše.« »Letno poročilo« o deželni vinarski, sadjarski in poljedelski šoli na Grmu pri Rudolfe vem za šolsko leto 1888/9. Spisalo vodstvo. V Ljubljani, 1890. Izdal in založil deželni odbor kranjski. — Tisk J. Blaznikov v Ljubljani. 8". Str. 16. ^OLJSKO SLOVSTVO. »Szczešcie na wsi.« (Sreča na vasi — kmetih) povest J. A. Lukaszkiewicza. Bytom G,-S. Nakladem wydawnictwa. »Katolika«. 1889. — Cena 40 krajcarjev. — Na 312 straneh nam slika pisatelj življenje med Poljaki v naših dneh Na eni strani nam odgrinja pogled v veliko mesto Lvov. Tam je mnogo bogastva, pa tudi mnogo revščine. Pridni in izurjeni rokodelci se ne morejo preživiti. Na drugi strani vidimo življenje na kmetih. Grajščak, nebrižen za gospodarstvo, zaupa vse oskrbniku, ki ga grdo goljufa. Gospodarstvo propada. Oskrbnik sam hoče biti gospod, pa na poti mu je jud, ki ima v najemu grajsko krčmo in posojuje denarje grajščaku. Zaradi sile pride več dobrih rokodelcev na kmete, kjer se jim godi dobro in kmetom postrežejo s poštenimi izdelki. Kmetje in obrtniki se zedinijo in kupijo skupaj od grajščaka posestvo in si je razdele, le grad in park in nekaj zemljišča mu ostane, da se mu ni treba seliti. Juda iztirajo iz vasi in kmalu se obrne vse na dobro. To je glavna misel, ki se razvija v več prav lepih prizorih in je za naše čase prav primerna Pisana je za priprosto ljudstvo prav lahko. Tudi Slovenci bi lahko vse umeli s pomočjo malega slovarja. Kdor si hoče poljščine priučiti, ima tu dobro berilo. Za primero naj pristavim začetek XII. poglavja: W Karczmie (v krčmi). W obszernej karczmie Srula gwarno (šumno) bylo i rojno w niedziele po poludniu. Wielu (veliko) zebralo sie gospodarzy nawet (tudi) takicli, ktorzy (kateri) tu bardzo (prav) rzadko (redko), lub nigdy (ali nikdar) nie zagladali. Jedni rozgrzewali sie gorzalka (žganjem), drudzy chlodzili piw^m, inni rozweselali sie przy (pri) butelczynie wina. Przy kazdym (vsakem) stole slycbac bylo glosy utyskujace (tožeče) nad tem, že (da) tak pi^kny (lep) majatek (imetek) p. Gruzewskiego pöjdzie na marne (kant) przez licytacjg . . . Besede so skoro vse naše, le pravopis moti začetnika. »Biblioteka pisarzöw polskich.« (Izdaja-teljstvo akademije umetnostij v Krakovu.) VI. zvezek te biblioteke poljskih pisateljev iz XVI. veka inia dva dela: 1. Nikolaja Reja z Naglowic: Zywot Jožefa z pokolenia zydowskiego (1543). Izdal: Roman Zawilinski. 2. Algoritmus, to jest nauka liczby, polska rzeczq. wydana, po K. Tomažu Klos-u (1538). Izdal: Dr. Marjan A. Baratt iecki. Krakov, 1889. »Polska w obrazach.« Izdajateljstvo »Biblioteka Areydziel u Krakowie«. Izdal Adam Kaczurba 1S90. — Delo: »Poljska v podobah« bode obsezalo 20 zvezkov in kot nameček pride pojasnilo zgodovinsko, estetično in arheologijsko. Naročnina za celo iznese 14 gld., posamezni zvezki 75 kr. »Na Szlasku polskim. (Wrazenija i spo-streženia). »Tam jest Polska, gdzie jest lud polski.« (Zapoinniana prawda). Krakow. G. Ge-bethner i spolka 1890. 8°. Str. 101 _ Krasna knjižica, ki opisuje razmere na Zgornjem Šleskem. J- PRUGA SLOVSTVA. Archiv für die slavische Philologie.« Herausgegeben von V. Jagič. XII. zvezek, 3. in 4. seš. — je izšel pretekli mesec. Že lansko leto je poročal naš list častitim čitateljem o tej znameniti publikaciji. Rečena sešitka sta lepa knjiga 325 stranij in sta nadaljevanje prvih dveh. Tako obsega celi XII. zvezek 646 stranij. V tem zvezku govore Slovenci prvo besedo. To je tem veselejše, ker so med temi Slovenci same mlade moči. Oblak, Murko in Štrekelj so se zopet ska-zali in pokazali svetu plodove svoje neumorne delavnosti in moč svojega duha. 0 obilnih razpravah raznovrstnih snovij podamo samo napise nekaterih, o drugih pa bodemo obširneje govorili. Od str. 321—358 nadaljuje A. Brückner iz Berolina, svoje »Böhmische Studien«; in od 358—450 str. V. Oblak svojo razpravo »Zur Geschichte der nominalen^ Deklination.« Zanimivi sta razpravi dr. K. Štrekeljna: »Beiträge zur slavischen Fremdwörterkunde I. 451 — 74 in »Zur Kenntniss der slavischen Elemente im friaulischen Wortschatze« 474 — 86. Prva razprava je samo začetek, kateri bodo sledile še druge. V nji nam podaje gosp. pisatelj besede rabljene v slov., katere so vzete iz jezika naših sosedov. Vse to bode pripomoglo, da dobimo natančen etimologijski besednjak. Nekatere besede, katere g. Štrekelj prav spretno razlaga, niso zastopane v Miklosichevem. Takisto zasleduje pa v drugi razpravi slovenske besede v furlanščini. Nato beremo v »Kritischer Anzeiger« razne večje in manjše ocene. »Polonica« od A. Briicknerja predočuje nam poljske publikacije poslednjega polletja od 487 — 99 str. in od 499 525 str. piše V. Oblak: »Slovenica«. To znamenito poučno razpravo bodemo podali okrajšano čč. čitateljem »Dom in Svet«-a in zato preidimo k razpravi M. Murka: »Zur russischen Literaturgeschichte« 526—71. str. Pod rečenim napisom ocenjuje naš učenjak gramatični deli Iv. Nedešev-a in Eth. Karskij-a o beloruskem jeziku, »Gomeljskija Narodnija pjesni«, »Romanov belor. zbornik«, »Žitie sv. Alekšeja«. Razven tega je še tudi od M. Murka: »Kleine Mittheilungen«, na str. 639 »Vorbilder der Petrinischen Reform der cyrillischen Schrift« in na str. 640 »Ethnographisches«, kjer nam poroča o nekih poganskih šegah med Rusi. Od str. 571 do 94 čitamo sedem Oblakovih ocen o delih raznih strok, katerih je sosebno mikavno: »Jeremias Homberger. Von Dr. F. M. Mayer« in »Dr. Franz v. Krones: die deutsche Besiedelung der östlichen Alpenländer, insbesondere Steier-marks, Kärntens und Krains.« (Dalje.) Fr. S. Lekše. »Beiträge zur Geschichte der Stenographie bei den Südslaven.« Mit einem Anhange : Kurze Entwicklungsgeschichte der Kunst und Wissenschaft bei den Slovenen, Kroaten, Serben und Bolgaren. Erinnerungen aus den letzten anderthalb Decennien von Anton Bezenšek, Professor am Beal-Ober-gyrnnasium »Alexander I.« in Philippopel etc. etc. Mit einer Einleitung versehen von Karl Hempel, vereideter Sachverständiger für Stenographie. Berlin 1890. Kommissionsverlag der akademischen Buchhandlung L. Hartmann in Agram.« Ivaj zanimiva in dobro pisana knjižica, katero je spisal naš še mladi, vendar ve-lezaslužni rojak (štajerski Slovenec), gosp. prof, Anton Bezenšek, znani pisatelj slovenski. Posebno nam ugaja sklep te knjižice, ki slove preveden v slovenščino tako-le: »Ni še dolgo, ko so govorili v zapadni Evropi z nekakim zaničevanjem o ,zanimivih' narodih tam doli na balkanskem polotoku in sosednih deželah. Upamo, da jim ne bodo več —■ če se bodo ž njimi natančneje seznanili — zaničljivo dajali tega pridevka, ampak da se bodo v resnici in s tako pazljivostjo zanje zanimali, kakoršne so vredni zaradi hitrega kulturnega napredovanja. Da bi vzbudil v čitateljih to zanimanje in da bi oni mogli pravično soditi o kulturnih naporih in duševnem napredku južnih Slovanov, napisal sem te vrstice.« Blagovoljni čitatelj! zdaj veš, v kakem smislu je pisana knjižica, j. l—n. Novi hrvatski grobovi. Hrvatski narod žaluje zopet ob novih grobovih — grobovih svojih sinov. Ni prav dolgo, odkar je sprovel do hladnega groba: barona Metela Ožegoviča, Franja plem. Žigrovica-Pre-točkega, dr. Antona Kovačica, Karola Ferkica in Ivana Fiamina. Baron Metel Ožegovič se je rodil v Zagrebu 1. 1814, kjer se je po dovršenih študijah hitro popenjal od službe do službe, in ko se je leta 1835 oglasil Gaj, budeč narod, bil je Ožegovič med tistimi, kateri so Gaja podpirali z besedo in dejanjem. Leta 1848 je že bil predstojnik banskega »vieca«, odkoder so ga prestavili k ministerstvu, pozneje povzdignili za svetovalca vrhovnega sodišča in potem za državnega in tajnega svetovalca. Zastopal je večkrat svojo domovino, kjer se je vsikdar vestno potegoval za njene pravice. Ko je bila leta 1849 prazna škofija bosensko-sremska, opozoril je Ožegovič višje kroge na mladega in duhovitega dvorskega kapelana Strossmayerja, v katerem je hrvatski narod dobil največjega dobrotnika in boritelja za sveto vero in milo domovino. Zadnje dni je preživel v Ilietzingu pri Dunaju, kjer je umrl 10. svečana t. 1. Dne/24. prosinca je umrl v Zagrebu Franjo plem. Žigrovič-Pretoeki. Tudi on je ugledal beli svet v Zagrebu istega leta, kot Ožegovič. Za prebujanje naroda se je oglasil najprej v pesmi »Molitva« in pozneje se je povrnil k pravoslovnim študijam, tedaj je napisal »Das Verhältniss Croatiens zu Ungarn«, kjer brani svojo domovino, katero je zvesto ljubil do smrti — pobijajoč inadjarskega zgodovinarja Horvatha. Ker Ožegovič leta 1861 ni hotel sprejeti časti hrvatskega kancelarja, zato jo je dobil znani pesnik Ivan Mažuranič; Žigrovid pa je postal podkancelar in je Mažuraniča vestno podpiral. V tem času je napisal: »Ueber das Selbststimmungsrecht der Königreiche Dalmatien, Croa-tien und Slavonien.« Ko je leta 1865 stopil v pokoj, deloval je zopet na, hrvatskem književnem polju, izdal »Pjesme Franja Pretočkoga«, prestavil Kiriničev spis: »de municipalibus juribus et statutis Beg-norum Dalmatiae, Croatiae et Slavoniae« in Paulyev: »urbarski sustav kraljevina Hrvatske i Slavonije.« Napisal je drame: »Sejslav Ljuti«, »Veronika Desinič«, »Bazbojnikova žena« in »Spljetski čarobnik« ; prestavil je Grillparzerjevo »Die Ahnfrau — Prababu« in Schillerjevega »Don Carlosa« ; kot dvakratni predsednik gle-diščnega odbora ima tudi veliko zaslugo za hi'vatsko opero. Tretji je grob mladega pisatelja in pesnika dr. Antona Kovačica, kateri je umrl 10. grudna 1889.1. Bajni je poslednje dni sestavljal za »Matico hrvatsko« dramo »Doktor od knjiga«, v kateri je glavna oseba »neumnež«; a pisatelj se je vanj tako zamislil, da je sam izgubil um in nekoliko dnij potem umrl. Zaradi njegovih povestij ga ne moremo hvaliti, posebno ne zaradi zadnje večje povesti »U registraturi«, ker je tukaj preveč nezdravega realizma; pozneje je izdal dve večji povesti »Fiškal« in »Baruničina ljubav«; manjše povesti so tiskane v raznih listih. Pesmi njegove so epične in lirične; posebno v satiri je večkrat šibal politične nasprotnike in neprijatelje svoje domovine. Škoda za zmožnosti njegove, ki niso služile vselej dobri stvari. A sedaj naj počiva v miru! Dne 28. sušca t. 1. je pobrala nemila smrt Hrvatom pisatelja: Karola Ferkica, župnika v Križevcu, kateri je med drugimi znanstvenimi in zabavnimi spisi napisal tri lepe povesti: »Španjolci u Hrvatskoj« , »Krvavi sabor« in »Brat i sestra ili bitka na križevačkom polju«. Dne 25. aprila je izgubil hrvatski narod — Ivana Fiamina. Ivan Fiamin se je rodil 9. junija leta 1833 v Skrbicih blizu Opatije. Ko je bil Ivan še otrok, preselili so se stariši na Beko, kjer je obisko- val ljudsko šolo in pozneje vstopil v gimnazijo. I Učetov stan (oče je bil pomorščak) ni ugajal sinu. Ko je v 5. razredu postala hrvaščina učni jezik, prijel se je je naš Ivan z vso gorečnostjo. Njegov učitelj Jerko mu je bil največji prijatelj, ker je razlagal lepoto materinskega jezika; stariši Fiaminovi so govorili doma v čakavskem narečju. Za priljubljenim Jerkom je prišel znani Fran Kurelac, kateri je v njem zanetil še večjo ljubezen do materinščine; on sam mu je poso-jeval knjige, in Ivan je vrlo napredoval. Da bi po dovršenem 6. razredu nadaljeval svoje nauke, šel je v Zagreb, pa ga^ hitro zapustil, ker ni imel gmotnih sredstev. Šel je v Senj, kjer so ga sprejeli v semenišče. Tukaj je s svojim znanjem hrvatskega jezika očaral profesorja Sladoviča, in ko je škof Ožegovič pri zrelostni izkušnji spoznal v njem lepe sposobnosti, poslal ga je na Dunaj v Pazmaneum. Po sijajno dovršenih bogoslovnih študijah ga je poklical Ožegovič v pisarno, kjer je po smrti Sladovičevi postal učitelj hrvatskega jezika na gimnaziji, malo pozneje profesor katehetike in metodike, poleg tega je postal še »praefectus studiorum« v semenišču, kjer je predaval tudi staroslovenščino. Škof Ožegovič ga je zelö ljubil in je pri neki priliki o njem rekel: »Iste juvenis mihi valde placet, sed raro me frequentat.« Leta 1862 postane kanonik kapitola na Reki in kmalu po želji meščanov tudi župnik, pozneje še »praepositus« in opat sv. Jakoba »ad Palum«. Službo svojo je do smrti vestno izvrševal in je še poleg tega deloval na književnem in političnem polju. Poleg svoje težavne službe, katera mu ni puščala mnogo časa, storil je vendar mnogo za književnost hrvatsko. Res je malo izvirnega napisal, ali o njegovem edinem večjem izvirnem spisu »Radnja čovjeku dužnost i blagodat«, katerega je izdalo društvo sv. Jeronima, rekel je pokojni Perkovac, da je ta knjiga izmed najboljših hrvatskih knjig. Napisal je še tudi nekoliko odlomkov pedagogijskih. Vsi drugi njegovi spisi so prevodi iz italijanskega, francoskega ali nemškega jezika; ali ti prevodi imajo vsi literarno vrednost, in znani pesnik hrvatski Hugo Badalič pravi: »suvišno bi bilo govoriti o vriednosti ovih djela, mi možemo samo Fia-minu čestitati.« Preložil je iz italijanščine dva spisa Cantüova: »Mladič upučen na dobrotu, nauk i rad«, »Poštenjak iliti pravice i dužnosti«, potem: »Dobro i zlo« (Montegazza); »krščanske rrfolitve« (Tomaseo); iz francoščine Fenelonove »Zgode Telemaka« (izdala Matica Hrvatska); Dva govora otca Bourdaloua; iz nemščine »Ksan-tipa« (Littrowa vesela igra) in iz latinskega: »Kaja Krispa Salustija o Katalininoj uroti«. V njegovi pisavi se sicer vidi posnemanje Kurelčevega sloga, vendar moremo reči, da je dosti samostojna. Pokojnik se je spomnil pred smrtjo v svoji oporoki potreb naroda in književnosti hrvatske ter je med drugimi velikimi zneski zapustil Matici Hrvatski in društvu sv. Jeronima po 1000 gld., a jugoslovanski akademiji 500 gld. Bodi takemu pisatelju i domoljubu tudi med Slovenci blag spomin! Z> L. Raznoterosti. Slovenska prisega iz leta 1735. V mestnem arhivu kamniškem sem našel sledečo slovensko prisego mekinskega podložnika Balanta z dne 1. marcija 1735. 1., katera nam nekoliko kaže, kakšen je bil v oni dobi jezik med priprostirn ljudstvom: Jest Jerni Ballant: Jacob Ballant: Perfse-schem Bogu Ozheto, Syno, inu Svetemo Ducliu, Lube Divize Matere Marie, vfsem Bofscbym Svetnikam, inu Svetnizam, vfsem Nebeschkim Angelzam, ne na proschno, ne skufs schen-kengo, ne is sovraschtva. ampak sa same pra-vize volla, De bi namrezh Mathajus Preschern bil to zerkneno schrebie sam oderl, koker je moje govorjene od Befsede do Befsede zelo Refsnično, inu je Mathreus Prefschern vte vischi popolnema po nadolschno obrezhen koker meni pravi Bug pomagei, Prezhastita Brefs vfsega rnadescba spozheta Diviza inu Mati Boschia Maria, ufse Boschije Svetnike, inu Svetnize, tudi ta Sveti Evangeli, inu nascha Catholska vera, na mojo pufsledno vro, kadar fse moja Duscha od tellefsa Lozhila Bode, aku fsem jest vte vische kervo perfsegal na Letem sveto sdej s pravizo straffan, tankei tudi od moiga Stuarnika Christusa Jesufsa Svete gnade inu miloste Ja tudi od gmeinschoftte vfsech Svetnikou inu Svetniz na vekomoj odlozhen inu Ferdaman Bodem Amen. J. Benkovič. Opomba. Na str. 174 čitaš: „kameniški". Uasi je ta oblika pač pravilnejša od „kamniški", pišemo v listu poslednjo zaradi doslednosti; ona prva se je le prezrla. Nagrado, v 1. štev. razpisano, so dobile povesti : „Luka Vrbec", „Na grobih" in „Tinček iz Bosne". d.&£~ Številki 6. „Dom in Svet"-a je pridejan list s sedmero slikami za str. 182. Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo je v Marijanisču. Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani. jŠIikcU. C. <50 cm- rK m, 80mm m jSlika Z, JLr Slikaš. urnimi« m. mete omenjenih vrst. Reališko obzorje pomenja obseg takih premetov, ki so kar naravnost povzeti, — ne da bi bili dovolj očiščeni, ali izbrani, ali omehčani — iz istinitega življenja. Med takimi predmeti ne nahajaš dosti vzorov ali idealov, ampak take, kakoršni so zares, ne glede na to, ali so dobri ali slabi. Ideališko obzorje pa bi imenovali tako, v katerem je vsa istina nekako povzdig-nena do primerne višine, da moramo sicer reči: to so pravi, istiniti predmeti, in vendar tudi moramo priznati, da so očiščeni vsakdanjega prahü, da se nam zde lepši in blažji, nego so v istini, da so oproščeni onih sitnih spon tesnega in minljivega življenja. S kratka lahko rečemo: ideališko obzorje obsega vzore, na katere se oziramo, katere večkrat in radi vzremo, da se do njih povspenjamo in se zanje trudimo. Pa še nismo vsega povedali. Kar smo doslej spoznali brez posebne modrosti, to velja le o predmetih in pojavih: poleg teh so pa tudi celi dogodki, njih zveza, izvir, nagibi, nasledki, in ti so mnogokrat, da, največkrat imenitnejši nego predmeti ali pojavi sami. Ako bi nam pesnik še tako lepo popisal, da je neka žena potegnila z goreče posteljice otroka, ne bi nas to zanimalo. A če zvemo, da je šla mati v največjo nevarnost, da bi otela svoje dete, da je mati bila še ubožna — to vzbudi vse drugačno zanimanje. Ako govorimo torej o obzorju, misliti moramo še na vzroke, nagibe in zveze posameznih pojavov, kakor jih spoznavamo ali mi sami, ali nam jih razlagajo pisatelji, pesniki. Kaj je neki v tem? Vsakdo ve, da ga najbolj mika o kakem dogodku zvedeti, zakaj se je tako zgodilo in kako se bode neki še dalje razvilo. Tudi pesnik kaže rad, kaže dovolj jasno, zakaj in kako se je zgodilo. A tu ima dokaj svobode, da more razlagati razne dogodke po svoje, da išče vzrokov, kaže namene, kaže neznano medsebojno zvezo dogodkov tako, kakoršna se njemu dozdeva. Mislimo si zgodovinski dogodjaj : sv. Ciril krsti Svetopolka. Pesnik želi opevati ta važni dogodjaj, a hoče ga bolje in lepše utemeljiti, razkazati. Tu mu jako ugaja legenda, ki pravi, da je sv. Ciril ozdravil njegovo sestro, ki je bila nema. To legendo porabi in naredi pesem. Ali : drug pesnik hoče pokazati, zakaj so Tehar-čani plemeniti. Izmisli si vzrok, ta namreč, da so Teharčani ujeli grofa Celjskega, ki je hodil skrivaj po prepovedanih potih, in ga prisilili, da jim je podpisal plemstveno pismo. Prav to, kako namreč veže pesnik razne dogodke, kako jih razlaga, kak namen jim prideva, to moramo tudi prištevati k pesnikovemu obzorju, še-le s tem je obzorje celotno. Naj prebrede kdo pol sveta, ako pa ne razume človeškega gibanja in delovanja, čemu je takemu potovanje? Obzorje njegovo je vendar-le omejeno. Oni potovalci, kateri lete urno mimo mest, katerim se zdeha pred najznamenitejšimi spomeniki umetelnosti, so omejeni ter imajo jako majhno obzorje. Cim več in bolje kdo umeva, tem večje obzorje ima. A umevati moremo v razni meri. Ume-vati vsakdanje stvari — ni nič posebnega. Umevati gibanje človeških želja, umevati zgodovino, umevati naposled vesoljstvo — o to je obzorje! Oni bi imel najširše obzorje, ki bi največ in najbolje umeval. V tem oziru je pa med posamezniki velika razlika. Saj vemo, kako se ljudje prepirajo o navadnih in lahkih stvareh. Kaj pa še-le o težavnih. Eden trdi, da je človek samö iz telesa in da nima duše ; drugi pravi, da jo ima, pa da umrje, kakor telo; tretji razklada, da je duša bila nekje že pred telesom; četrti pravi, da duševno delovanje prav tako ni svobodno, kakor ni drevo, ki raste, ali reka, ki teče. In vendar je resnično le eno, namreč, da imamo neumrljivo dušo, ki deluje svojevoljno ali svobodno. Tako ima tudi pesnik v tem oziru svoje posebno obzorje. In rečemo lahko : pesnik še bolj nego drugi pisatelji. Cela priroda, vse človeštvo je njemu odprta knjiga. Ta knjiga mu kaže — kakor kaže navadna knjiga črke — raznovrstna znamenja, raznovrstne predmete. To knjigo mora pesnik citati, znamenja mora umevati. Prav zato je umetelnik-pesnik, ker umeva vesoljstvo in ker zna tudi drugim povedati, kar umeva. Tako nam razkriva tajnosti prirode, on tolmači njen jezik, on slika človeštvo tako, kakor bi mu bilo povedalo svoje skrivnosti. Japonci jako cenijo risarstvo in slikarstvo ter se tudi pridno vadijo. Posebno ljuba jim je neka slikarska igra. Napravijo razne stvari s čopičem : zgoraj, zdolaj, na desno in na levo, da gledalcu kar mrgoli pred očmi in skoro nepo-trpežljivo hoče vedeti, kaj bode neki iz te kolobocije. Tu potegne slikar nekaj črt, zgoraj nekoliko obrisov, spodaj malo sence, in gledalec se čudi, kako naglo je podoba oživela, kakor bi jo bil urae-telnik »izčaral«. Tudi pesnik mora znati delati take čudovite poteze, on mora čarodejno vlivati takega življenja v pri-rodne stvari in v človeška dela — tako vlivati, da se more življenje od todi razlivati dalje v um in srce paznega čita-telja. Kako pa naj pesnik to izvršuje? To mu pravi njegov genij, tega se pesnik popolnoma ne more nikjer učiti. Vendar pa tudi v tem oziru ni pesnik kak polbog, ki bi kar iz sebe zajemal vso modrost. Marveč tudi on deluje (kakor mi drugi ljudje) tako, da spoznava resnico z umom, želi si dobrot z voljo, ljubi, kar je dobro in lepo s srcem. (Dalje.) Blagoslavljanje zastave akaclein. društva „Triglav". V Gradcu 11. junija. Od lanskega leta sem, posebno pa od zadnjega zborovanja v prvem tečaju, bila je naša zastava predmet, kateremu so veljale vse misli in želje »Triglavanov«. Težko smo pričakovali 1. junija, a nebo nam je kazalo ta dan nemilo lice. Okolu 11. ure smo prispeli v Središče, kjer so nas prav iskreno sprejeli. Potem smo šli v dolgih vrstah v cerkev-poddružnico k sv. maši, od tod na lice mesta, kjer se je slovesno razkrila naša zastava — svetinja. — G. dr. Jurtela »Triglavu« nekdanji predsednik, govoril nam je na srce krasne besede, omenjajoč, da bi nekdanji »Triglavani« nikdar ne pričakovali take slave svojemu društvu, opominjajoč, da bi bila naša ljubezen do naroda in domovine tako čista, globoka in mogočna, kakor so čiste pomenljive boje na naši zastavi, ki jo blagoslavlja zbrani slovenski in hrvatski narod. Milostljiva gospa kumica je utrdila prvi žebelj v zastavi, za njo gospe središke, potem družice zastavi, za njimi razna navzoča društva. Razvitje zastave bil je trenotek nepopisljivega navdušenja. Zastava je s priprosto krasoto očarala vse občinstvo, in ni ga bilo med nami, ki bi ne čutil v tem trenutju pomena in namena svetinje: »mar i bor«. Po tem slovesnem činu so »Triglavani« položili na grob nekdanjega pevo-vodje in podpredsednika krasen venec. Pri slavnostnem banketu je vladala velika navdušenost. Za predsednikovim pozdravom so se vrstile krasne napitnice: Središčanom, kumici, »Ljublj Sokolu«, slovenskim mladenkam, hrv. pisatelju Kumičiču in vsem raznim akademičnim in neakademičnim društvom, hrvatskim in slovenskim, ki so nas počastila pri slavnosti. Med zdravicami je svirala godba, peli pevci »Vienca«, ormoški zbor, pevci »Triglavani«, udarjali so tamburaši in odmevali topiči. Šele pozno v noč so jeli odhajati k nočnemu počitku trudni duhovi. V ponedeljek smo pa imeli krasno vreme. V Varaždinu so nas izletnike res bratoljubno sprejeli, nam na čast priredili krasen koncert, pri katerem so sodelovala vsa varaždinska pevska in tamburaška društva. Vmes pa so vpleli dični govorniki venec najlepših govorov in napitnic. V torek ob 4. uri zjutraj smo v spremstvu tamošnjih rodoljubov odšli na kolodvor, od koder nas je odvedel urni hlapon nazaj v veliko-šolsko stolico. Spomin na to našemu društvu najznamenitejšo slavnost bode trajal, dokler bode utripalo srce zadnjega »Triglavana«. Fr. M—č.