J. E. Bogomil
Minka in kos
"Orissla je zelena pomlad in z njo noro življenje. Tiste -l dni so oživeli vsi naši hribi, in naše doline so se topile v prijetnih glasovih pomladanskega petja. Drevje in grmovje je imelo svoje goste, ki jim ni nikdar. zamrla vedno vesela in vedno prijetna pesem. V tistem času je vstala iz pozabljivosti tudi dobro znana popevka:
Pleši, pleši, črni kos!
Kak' bom plesal, ker sem bos?
154
Pri Drobnetovih so imeli udomačenega kosa, in Drobnetova Minka je slišala peti to pesemco. Brž ji je vstala v glavi misel, kako bi bilo, če bi kos res plesal. Ali bi bilo to nekaj prijetnega, zabavnega?
A kos ni hotel plesati, če mu je Minka tudi dan na dan gostolela:  »Pleši, pleši, črni kos!«
Pa so se dobili ljudje, ki so Minki povedali, da mora dobiti tako piščalko, ki bo ravno tako piskala, kakor bo kos žvižgal. Če bo dobila tako piščalko, pa bo videla, kako zna kos plesati.
Od tistega dne je pa Minka živela in mrla kar za tako piščalko. Brat Tonček ji je naredil tisto pomlad toliko piščalk, da se je že vsega naveličal. Prave pa le ni zadel.
A prišlo je nenadoma, da je Minka dobila piščalko, ki je tako piskala, kot je znal kos ž^ižgati.
Minka je zapiskala, kos je prifrčal. Minka je pi-skala, kos je pa plesal. Minka je ploskala, kos je pa skakal. Lepo je bilo, da ni dopovedati! Kaj bi bili vi rekli, ko bi bili videli, kaj Minka ima in kaj zna!
Ko je pa Minka hotela drugič vzeti piščalko v roke, da bi zapiskala, pa ni bilo več ne kosa ne pi-ščalke.
Ali že veste, kdaj je to bilo?
155