_PRILOGA ZA MLADINO_
leto IX. ____C. leftruara 1940.__Slevllha 2.
OOARIJINA. drOZBA
Dolžnosti.
1.	Spolnuj rad(a) božje in cerkvene"fzapovedi, tudi dolžnosti svojega stanu, iz ljubezni do Boga.
2.	Moli vsak dan Očenaš in Zdravo Marijo s pristavkom: 0 Marija, brez madeža spočeta, prosi za me i za moje tova-riše(šice).
3.	Nosi vedno svetinjico brezmadežnega Spočetja, blagoslovljeno na papeževe odpustke.
4.	Prejmi vsaj enkrat na mesec s pobožnim srcem sves-tva sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa.
5.	Udeleži se ob dnevih, katere določi družbeni voditelj, posebno na družbeni svetek (8. decembra), skupnega sv. obhajila in prihajaj redno k družbenim naukom.
6.	Varuj se slabe tovarišije, grešnega znanja, protiverske-ga, nesramnega in opravljivega govorjenja, branja slabih knjig in časnikov, pohujšljivih pesmi, plesa, ponočevanja, nepotrebnega obiskovanja krčem, posebno med božjo službo, prepirov in slabih služb.
7.	Dajaj drugim lep vzgled s ponižnostjo, (tudi v obleki), čistostjo, krotkostjo, pokorščino in s pobožnostjo ter pridobivaj družbi novih družbenikov(nic).
8. Obiskuj rad(a) bolne družbenike(ce), udeleži se, ako mogoče, njihovega pogreba, moli za vsakega rajnega družbe-nika(co) en del sv. rožnega venca in daruj za njega(o) enkrat sv. obhajilo.
Molitev za pomoč v skušnjavah.
Moli zjutraj in zvečer Zdravo Marijo in potem:
0 Gospa moja, o Mati moja! Tebi se vsega(vso) darujem in da se Ti skažem vdanega(no) danes posvetim svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, svoje srce, sebe popolnoma vsega(o). Ker sem torej Tvoj(a), o dobra Mati, varuj me, brani me kakor svojo last in posest!
Družbeniki, driižbenice, prečtite pazlivo te svoje dužnosti i si pri vsakoj preglednite dušno vest, če vam živlenje odgovarja predpisom ali ne. Ce odgovarja, prosite Marijo, da bo eš-če vernej i popolnej odgovarjalo; če ne, prosite jo i ž njov nje-noga Sina Jezuša Kristuša odpiiščenje z močnim nakanenjom, da po svetoj spovedi i svetom prečiščavanji, štero včasi opravite, de vaše živlenje v popolnosti odgovarjalo pravilam.
Sveti Tarzicij.
Vsako drevo mora dobiti vlago, či ščemo, ka zraste i sad obrodi. Najplemenitejše drevo sveta, — katoličanska sveta Ma-ticerkev, — je tudi moglo biti zalevano, da obrodi sad zveli-čanja. I zalevala je je krv krščenikov skoz 300 let. Prvi je za-čeo krščenike preganjati casar Nero. 4 leta je divjao i jezere dao spoklati na najkrutejši načtn. Mesto Rim je zažgao sam, a požig porino na kristjane, da bi meo vzrok za preganjanje. Obleko je namazao s smolov i v to obleko je dao zašiti neštete krščenike i kak je nastala noč, je vužgao te mučenike, da so razsvetili celi Rim, on je pa s svojimi dvorjani i vlačiigami s šatanskim smehom gledao razsvetleni Rim. On je izdao prepoved: „Nišče ne sme bi/i krščenik". I ta šatanska prepoved je skoz 300 let vlačila neštete jezere krščenikov na grmade, pred zverine, v globočine vodin, na tezalnice, v temnice i v druga mučila. A krščenikov je vendar vsikdar več bilo, ar so porast krščanske vere sprosili ravno tej mučeniki, ki jim je dala moč krv Kristusova, štero so z Jezusovim svetim telom pri sv. prečiščavanji k sebi jemali.
Kruti Valerijan, rimski casar je 1. 257. po Kristušovom rojstvi dao zapoved, da morajo duhovniki poganskim bogovom žrtvovati, če ne, bodo vsi pregnani. Leto kesnej je zapleno vso imanje katoličanske cerkve. Vernikom je pa prepovedao pod smrtnov kaštigov obisk pokopališč, zvanih katakomb. Ta pokopališča so bila pod zemlov zdublena i v njih se je vršila boža služba. Krščeniki, sezna, neso se pokorili krivičnoj prepovedi, ar Boga moremo bole bogati, kak liidi. Obiskavali so
pokopališča, zato je rimska poganska oblast neštete zaprla v voze i na smrt obsodila. Rimsko vojaštvo je vdrlo v ta pokopališča i papi sv. Štefani na njegovom stoci odsekalo glavo, kda je vršo božo službo. Krščeniki so zamašili stari vhod i si napravili novoga, skritoga. Zgrableni krščeniki, ki so bili na smrt obsojeni, so poslali diihovništvi Kalistovoga pokopališča prošnjo, naj njim pošle sveto popotnico, Jezušovo Telo v presvetom Oltarskom Svestvi. V smrt brez Jezuša neso šteli iti, a z Jezusom so pripravleni vse muke prenesti. A što bo neseo Jezuša voznikom? Dijakoni so spozaprti z duhovniki vred, malošterim se je posrečiloseskriti. Teh če bi se šteri pojavo na vulici, bi ga hitro
spoznali i vmorili. Što bo te neseo Jezuša vmirajočim, štere čaka grozna smrt? Kelih s sv. hoštijami je položen na oltar, verniki klečeč molijo Jezuša, pod, podobov kruha, skritoga. Kda duhovnik na nje stavi pitanje: „Što bo neseo Jezuša na smrt pripravlenim bratom i sestram vu voze i temnice?" — Smrtno tišino, nastalo po pitanji duhovnika, prelomi deteči glas: „Jaz bom neseo Jezuša". Tak odgovori odločno mali dečkec bledoga obraza, svečonosec, ministrant Kalistovoga pokopališča, Tarzicij.
Duhovnik upre v njega oči i njegov pogled prehodi telo i diišo deteta, naj spozna, dali je istinski te odgovor. I dečkec z žarečim pogledom obišče najprle kelih s hoštijami, nato pa vrže pogled na duhovnika i pun sreče i blaženstva stopi k
njemi, odpre roke i viista: „Ne bojim se, Gospodov namestnik, i raj merjem, kak bi driigomi izročo Jezuša, nego krščenikom '. Ves genjen vzeme duhovnik svete hoštije s keliha, je položi v za to pripravleno posodo, zveže to s prtičom i položi dragi kinč Tarziciji pod obleko na prsi. Verniki klečeč šepečejo molbo molitve i prosijo Jezuša, naj blagoslovi pot deteta.
Tarzicij s hitrimi koraki ide z božim kinčom skoz skriti vhod v šumni Rim. Nekak ga je opazo, kak je stopo z votline. Ide za njim, žene ga radovednost. Rad bi zvedo, kama ide te dečkec. Med potjov srečava te pogan drugo sprevedno mladino i kaže na dečkeca, ki se pašči po vulici. Idejo za njim. Naednok ga samo obkolijo i stavijo: „Kama pa ideš? Ka pa nosiš na prsah, ka roko držiš na njih? Ti si gotovo vkradno kakši cerkveni kinč, šteroga morajo krščeniki po Valerijanovoj zapovedi izročiti državi. Hitro povej, ka maš i daj se. Vnoge je dao že casar spoklati, ki neso ga bogali i kinčov izročili". Tu bodi povedano, da so ravno pod tem casarom vmorili sv. Lovrenca, dijakona, ki so ga v ponvi pekli i od koga so tudi zahtevali, da jim izroči cerkvene kinče. A on je te kinče raz-delo med siromake i oblastnikom odgovoro, kazajoč na velike vnožine siromakov: „Glejte, to so kinči katoličanske cerkve".
Tarzicij je mučao na vsa pitanja pri njem zbrane fakinaže. A to je te divjake ešče bole razdražilo. Kričijo nad njim: „Daj se, ka nosiš, ovak ti s silov vzememo". Tarzicij pa še močnej stisne roko na nebeški kinč, šteri počiva na njegovom srci i dale muči. Pride na to vdarec po roki, a roka se ne gene. Pride vdarec na glavo, ta se nagne na roko. Vdarec za vdarcom dobiva, rane se vekšajo, krv curkoma teče z nedužnoga deteta. Zriiši se, omedle. Divjaki ga bršejo i naprej bijejo, dokeč je samo iskra živlenja v deteti. A to roke s prsi niti vmirajoč ne zdigne. Kak dušo pusti i obleži mrtev na vulici, pun krvi i roko drži na svojih prsih, da čuva Jezuša, zmaga. Pokvarjena mladina po božoj moči dobi grozoviti strah i razčrkne na vse strani, mladi mučenik presvetoga Oltarskoga Svestva pa ležeč na vulici grešnoga Rima ostavi mladini vzgled, da tisti mladenec i tista deklina sta največ vredniva, šteriva najbole liibita Jezuša.
Krščeniki so mrtvo dete Tarziaja zdignoli z vulice i ga pokopali v papovo grobnico v zahvalo, ka je svoje mlado živlenje dao, naj reši Jezuša.
Tisti Jezuš, ki ga je rešo Tarzicij, je venčao z večnov slavov svojega mučenca in ga postavo za vzgled i priprošnika mladini, štera prenaša velike borbe za svojo vero i nedužnost. Mladina, z vupanjom se obračaj v skušnjavaj na svetoga Tarzicija.
Jezuš je odgovoro žalostnoj Materi na njeno pitanje, zakaj je ostao v cerkvi i njo s svetim Jožefom v tak veliko žalost pogrozo, „ka on more tam biti, ka je njegovoga Oče. V teh rečaj se skriva tisti zvišeni navuk, ka gda nas on kama zove, ga ma moremo bogati i ga raj moremo meti kak očo, ali mater, kak brate i sestre, raj kak vse vrednost, raj ešče kak svoje živlenje.
Kratke reci od Marijine velke slave.
Sv. Bernard: „Sladko je toti od Marije govoriti, a strah me obide zavolo njene velikosti."
Cerkev: Človeči razum ne more dosegnoti Marijine velikosti.
Ne bilo še niednoga angela, niti ednoga človeka, Marija je pa že bila v misli Boga, ar je Bog od vekomaj odločo, da po svojem Sini reši svet i njemi da za mater Marijo.
Marija je mati boža. Mati boža, dve kratkivi reči, globo-čina Marijine neizmerne slave. Marija stoji nad vsem. Nad njov stoji samo Bog.
Sv. Ambrož: „Ka je plemenitejše, kak Mati boža, ka svetlejše kak ona, ve si jo je sama Svetlost odebrala."
Sv. Anselm: „Niedno stvorenje njej ne ednako, nikaj ne vekšega od nje zviin Boga."
Ar je Marija mati boža, je mati i devica. Mati i devica! Neskončna veličina, nedopovedlivo čudno odlikovanje.
Sv. Bernard: „Toga ne bilo pred njov, niti ga ne za njov."
Cerkev: Marijina svetost prekaša svetost vseh angelov i svetnikov, za Bogom se vekša svetost ne more misliti, kak je Marijina. Ona je vsikdar čista lelija, od poprijetja naprej brez zamazka, je zaprt paradižom, je svetlejša, kak sunce i vse mi-nlivo je pod njenimi nogami. Pa ^Marija v toj velikoj slavi je naša smilena mati. Nezmotliva cerkev Kristušova jo imenuje za mater smilenosti: „Pozdravlena bodi Kralica, mati smilenosti," tek moli cerkev po čelom širokom sveti po vsakoj tihoj meši. Ce je pa naša smilena mati, neli naša dužnost, do nje meti popolno zaviipanje i vu vsej zadevaj na njo se obračati? Vči-nimo to vsikdar, posebno v tej strašni časaj. Naslediijmo sv. Ivana Vianneja, ki je vsako zadevo izročo Mariji i od nje dobo vu vsem pomoč. Sam piše: „Jaz sam že teliko zajeo z Marijinoga srca, da bi se to že davno moglo sprazniti, če ne bi bilo takše, da se ne da sprazniti." Posebno jo prosimo stano" vitnosti v dobrom v tom zmešanom sveti, ka ne omagamo med tov groznov hudobijov. Sv. Frančišek Borgias se je bojao za stanovitnost tistih, ki Marije neso posebno častili.
Mladini naj kaže njemi vzgled veliko prizadevanje za ob-držanje čistosti. Pot k tomi kinči je priprostost, zadovolnost s prostim, malim. Deklice i dečki, prostost tudi v obleki. Naj bo ta toti čista, dostojna, a nikdar gizdava. .Globoko si vtisnite v srce velikoga Marijinoga častilca, sv. Bernarda, reči: „Če Marijo ltibite, naslediijte njeno preprostost; prosta obleka je sestra čistosti, je krasen džiindž jakosti."
Jezuš ostane v cerkvi, čeravno zna, ka ta ga Dev. Marija i "sv. Jožef prežalostno iskala. Njeva notrašnjih skušnjav na greh nesta mela, kak mi mamo, zato sta dobila zviinešnje preiskiišnje, ka je prestaneta i bliže k Bogi prideta. Vsake skušnjave namen je najmre te, da nas tesnej združi z Bogom.
Križ ali srp s hlepačom.
Nekaj reči od komunizma, na podlagi okrožnice sv. Oče, Kristušovoga namestnika.
Družba i komunizem. Ka bi bilo z človečov driižbov, če bi se osnovala na takše materialistične fundamente.
Bila bi nekša skupnost brez druge vezi i oblasti, kak tiste, ki bi izhajala iz gospodarskih odnosov. Edina njena naloga bi bila prozvajati s skupnim delom gospodarske dobrine, edini smoter vživati zemelske dobrine v nekšem „raji", kde bi „vsaki proizvajao po svojoj moči, prejemao pa po svoji potrebaj."
Opomniti je tudi, da komunizem davle družbi tiidi pravico ali bole neomejeno samovolo, obvezavati poedince za skupno delo negledoč na njih osebno blaginjo, da, je proti njiho-voj voli tiidi prisiliti.
V komunističnoj družbi bi pravo i jakost zvirala samo iz časovnih gospodarskih razmer, zato bi bila po svojoj naravi samo nekaj zemelskoga, minlivoga i menlivoga.
Skratka: komunizem šče vpelati novi red na sveti, samo novo, višišo kulturno dobo, i to kak posledico naravnoga razvoja: „človečo driižbo, ki je izgnala z zemle Boga".
Kda bodo vsi dosegnoli tista duševna svojstva i razpoloženja, ki so potrebna za takšo driižbo i bo ta domnevana, zmišlena brezrazredna družba končno nastala, teda, pravijo, bo zdajšnja država, ki je zdaj samo za to, da morejo bogati nad siromaki gospodiivati, nujno prenehala biti; dokeč pa ne pride ta blažena doba, tiidi komunisti potrebujejo državo, kak najuspešnejše i najsplošnejše sredstvo, da dosegnejo svoj namen.
Komunizem pozna samo kolektiv*. Komunizem pozna prav za prav samo driižbo, samo skupnost vseh, samo kolektiv. Državo zanikavle, prej da je samo organizacija, ki naj kapitalistom samo omogočiije i ščiti njih last, gospostvo i moč, i naj drži proletarce nasilno v robstvi kapitalizma, Ar pa ruski komunizem ne mogo nikam brez državne moči i sile, pravijo zdaj komunisti, da je država začasno tiidi v komunizmi potrebna, dokeč se liidje ne vzgojijo i tiidi diiševno prerodijo v prave komuniste.
Osnovne zmote komunizma. 1. Komunizem je kak navuk v nasprotji z božim razodetjom i z naravnim razumom.
2.	Komunizem ruši temele družine i človeče driižbe sploj i razdira družabni red.
3.	Komunizem zanikavle pravi izvor, naravo i pomen države i državne oblasti.
4.	Komunizem odreka človeki naravne pravice i njemi jemle človeče dostojanstvo i sloboščino.
* Reč kolektiv izvira iz latinske colligere = zbirati, vkupdriižiti.
Pa denoh preplaviti Komunizem ves svet! Pod hrinhov istine, Hi iSltriva zmolo. Samo kak je mogoče, da se takši navuk, ki je znanstveno že davno premagani i ki njemi tiidi vsakdenešnje živlenjsko izkustvo nasprotuje, tak hitro po vsem sveti širi?
To nam bo jasno, če premislimo, da jih je samo malo, ki bi zaistino razmeli, ka komunisti ščejo i kam težijo, medtem ka se večina slepo vdaja njihovoj kiinštnoj agitaciji i vkanlivim obečanjam.
Pravijo najmre, da ščejo samo zbolšati siromaški položaj delovnih slojov; da ščejo samo popraviti, ka je zagrešo liberalizem; da ščejo dosegnoti pravičnejšo razdelitev dobrin.
Sirijo teda komunizem nazliik teh teženj, ki so vse same po sebi brez dvojbe popolnoma upravičene.
Celo pošteni lildje nasedajo. Na te način, zlasti da še izrablajo svetovno gospodarsko krizo, dobivlejo na svojo stran tiidi takše liidske sloje, ki načelno zavračajo vsaki materializem i vse tisto hudodelstvo, ki je komunisti neredko delajo.
1 ar je, kak v vsakoj zmoti, tak tiidi v komunizmi nekaj istine, to stran istine, ki smo jo označili, tak vablivo prikazujejo, da zakrijejo, kda je to potrebno, tiste mrzke i nečloveče zablode, ki jih ma komunizem v sebi.
Tak preslepijo dostakrat tiidi nenavadno poštene liidi i je tak navdušijo, da postanejo še sami apoštoli komunizma, ki zavajajo v komunistične zmote posebno mladino, za takše vkanlivosti bole dovzetno.
Posledica denešnje zmešnjave. Poleg toga glasniki komunizma čedno v svoj hasek zrablajo nasprotja, ki so med raznimi narodi, ino nesoglasja i njevke gledoč na razne oblike vladavin. Zlorablajo tiidi tisto zmešnjavo, ki se širi na znan-stvenom poli, kde celo od božega imena vlada mučanje. Zato lazi komunizem tiidi na univerze i skuša svoje navuke vtrditi tiidi z dokazi lažne znanosti.
Komunizem - fašizem. Komunizem zna premeteno izrab-lati nasprotja, ki so med narodi.
Jako spretno je n. pr. proglaso vse svoje nasprotnike za Jašiste". Fašizem se je najmre s svojim pretiranim samodrš-tvom, štero kole vsako osebno slobodo i podjetnost, zasovražo. Komunisti pa imenujejo fašizem vse, ka nasprotuje njihovim težnjam, vsako državno prizadevanje za družabno obnovo na inačišoj podlagi, kak jo pa ščejo komunisti, n. pr. za družabno obnovo na podlagi stanovske organizacije i samoupravni kor-poracij. Se zna pa to ne nikakša zavora za komunizem, da se ne bi v ugodnoj priliki najtesnej zvezao s „fašizmom", ka nam zadosta nazorno kaže vojna zveza med Nemčijov i Rusijov.
OČO liberalec, Sin Komunist. Prav tak komunisti izrablajo zmešnjavo v znanosti. Po univerzaj ,se širi svobodomisel-stvo, ki se celo božega imena sramuje. Ce se dijaštvo navze-me takšega duha, njemi je kakpa bližji brezbožni komunizem,
kak pa katolicizem, ki živo verje v Kristusa Boga i priznava sv. Petra za njegovoga namestnika na zemli. Zato opazujemo te pojav: očevje so bili liberalci, sinovje se pa obimajo s komunisti. Liberalizem je šče malo vervao, malo zabavlao proti verskim istinam i Cerkvi, sinove žene slobodna^miseo med po-pune brezbožnike, komuniste.
Istino - zmota. V vsakoj zmoti je zrno istine, tak tiidi v komunizmi. Istina je, da je dnes delovnim stanovom hudo i da njim je potrebno pomagati, istina je, da je kapitalist z nena-sitnivov parovnostjov po premoženji kriv, da jezeri delavcov stradajo, istina trbe bolši socialni i gospodarski red, ki bo ščito maloga človeka, ne pa istina, da bi se boj za pravice maloga človeka mogo izbojiivati samo v znamenji sovraštva do Boga i do diihovske i svetske oblasti i v znamenji sovraštva do ono-ga, ki sploj kaj ma, četudi si je to po poštenoj poti pridobo.
Zato lehko trdimo, da bo samo tisti prav sodo od komunizma, ki ga v istini pozna od vsej strani, ne samo od vablive.
Liberalizem i Komunizem. Da se leži razmi, kak se je komunizmi posrečilo, da je sprijalo njegove zmote brez presoje teliko delavcov, je potrebno še pomeniti, da je te delavske vnožine za komunizem pripravo že gospodarski liberalizem, ki je je pripelao v versko i jakostno zanemarjenost.
Delo je tak razporejao, da delavci po nedelaj i svetkaj neso mogli spunjavati verske dužnosti; ne skrbo za to, da bi se zgradile kre tovarn cerkve i duhovnikom olejšalo dušnopas-tirsko delo; da ne samo, da ne zabranjiivao razkristjanjenja, nego ga je celo šče sam, pospešavao.
Zakaj se teda čudimo, da se delavske vnožine, odtujene krščanstvi, s komunizmom prepajajo, da, v komunizmi potaplajo!
Liberalizem je delavne iiidi razhrist jano. Širo je versko brezbrižnost, versko vnemarjenost; tu i tam laicizem* razkris-tjanjevanje živlenja: v svoji (zasebni) šolaj liberalni podjetniki neso šteli krščanskih vučitelov i vučitelic, v svoji bolnicaj ne sester; po svetkaj so uvajali delo; neso se brigali za versko i jakostno živlenje svoji delavcov i usliižbencov. Posledica je bila verska zanemarjenost delavskih vnožin.
Liberalizem je delavca gospodarsho za roba postavo. Z druge strani je pa liiberalizem pospešavao kapitalizem i ž njim izkoriščanje delavcov. Tak se je širila med delavci neza-dovolnost, sovražnost, prevratnost. Potreben je bio samo šče glasnik komunizma, da so se vnožine začale vdajati komunizmi.
* Vzgoja brez vere.
Kat. cerkev je šola, v šteroj se verniki odgajajo za nebesa. Kak v šoli ravno tisti vučenec napreduje v znanosti, šteri boga vučitela, ravno tak je v Cerkvi. Proti nebi se zdigava samo tisti, ki se pokorava vodstvi Cerkve. Sv. Au-guštin pravi: „Cerkev je po čelom sveti razstrošeno ludstvo bože", je „zdrii-žitev vernikov", pravi sv. Tomaž. Združeni smo pa samo po lubezni, ludstvo bože pa žive samo iz lubezni. Lubezen je kriih Cerkve i te kriih je v taber-nakli, Jezus njemi ime. On pa je samo lubezen, kajti sam Bog svedoči v listi sv. Janoša da je „Bog liibezen". (I. Jan. 4, 8.)
j. KONTLM
Naslov našega fiskovnogo društvo. Pravila našega tis-kovnoga društva smo objavili v. Novinaj i v Marijinom Listi. Vsa ta pravila ostanejo nespremenjena. Po želi Višje Cerkvene oblasti smo pa spremenili dozdajšnji naslov: Tiskovno Društvo K A v Slovenski Krajini v ete končnovalani naslov: Hotolišli© tiskovno društvo v Slovenski Krajini. Ki so dobili že knižice, naj naslov na platnicaj i v 1. paragrafi tak vopopravijo, vse drugo pa ostane.
Cešho-moravshi prolehtoral. V Olomuci so obhajali 75. letnico znanoga katoliškoga dnevnika .Našinec'. Izhajati je začeo pod naslovom Olomuc-ke Noviny, a od 1869. leta izhaja pod imenom „Našinec". Ustanoviteo toga katoliškoga dnevnika je Josip Černoh i njegova žena. Te dnevnik je med katoličani v Moravskoj častno vršo svojo nalogo katoliškoga dnevnika.
Kitajska. Na katoliško univerzo v Pekingi je v šolskom leti 1939 40. vpisanih 1.585 študentov. V pripravnoj šoli jih je 921, tak je skupno 2.506 študentov. Od toga je samo 12°'» katoliških redovnikov, ostali se pripravlajo za različna posvetna pozvanja. — Pred kratkim so prestavlene v kitajščino i tiskane važne katoliške knige: „Jezušovo živlenje" od Cristianija, ..Borba za čistost" od O. Hoarnaerta, ..Filozofija katoliškoga živlenja," „Fabiola" od Kard. Wisemana i živlenjepis Ozanama. Te knige bodo vršile važno apoš-tolsko delo v Kitajskoj i bodo jako podpirale misijonsko delo.
Japonska. O. Ziegler je prestavo mešno knigo v japonski jezik. Tak je tudi Japoncom mogoče, da so z razumevanjom navzoči pri sv. meši i drugih verskih obredih. V nekoj maloj misijonskoj postaji z 25 odraščenimi katoličani so verniki vsaki den navzoči pri sv. meši i odgovarjajo v latin-skom jeziki.
NemCIjO. Bernhard Rust, bivši nemški minister za znanost, vzgojo i odgojo je izdao odredbo, kak javla ..Kirchlicher Auzeiger fiir Diocese Trier," v smisli štere je prepovedano krščanski navuk včiti v tisti zavodaj, ki so namenjeni, da v njih mladina spozna svoje pozvanje. Po določili konkordata, sklenjenoga med Nemčijov i sv. Stolicov, je verski navuk v tej šolaj dozdaj bio dovoljeni. — Razpuščena je osrednja zveza Marijinih deviških družb, katoličanskih ženskih i materinskih društev. Vrednost osrednje .zveze v Diis-seldorfi. kak i zvezna hiža, je zaplenjena. Vse to je zvršeno na podlagi Hindenburgovoga zakona, sklenjenoga 1. 1933. proti komunistom. — Mesto katoličanskih sester (nun) so vpelane v Kolni narodnosocialistične „rjave
sestre''. Mesto obliib devištva, pokorščine i siromaštva te sestri sprejmejo samo obveznost. Ta obveznost stoji v tom, da pred Hitlerovov podobov vda-rijo z rokov i izjavijo, da verjejo v Hitlera i večno Nemčijo.
Smrt dliliovnlhove matere. Od 16. na 17. januar ob polnoči
so vmrli v Nedeiici Radoha Agata, mati preč. g, Radoha Jožefa, salezijanca. v 71. leti starosti; Pokopali so ji 18, g. dekan Jerič z dvorbov g. kaplana i 2 diihovnika-^alezijanca iz Martinišča v Soboti. Pokojna so bili iako pobožna duša, goreča tretjerednica, ki so jedinoga sina dariivali Bogi za mešniški stan. Jezuš naj njim bo večni plačnik za te dar. Pokojne dušo zročimo \ vrelo molitev naših naročnikov, poštebno trefjerednikov. Sini duhovniki, hčeri i ostalomi rodi pa izražamo naše globoko sočutje.
CDISCONSKA POKOCllA
J. M. J.
Prečastiti g. urednik!
Zopet se eno leto stalno in redno prihajale Novine in Marijin List na to visoko yunnansko planoto. Prinašale so nam novice iz drage domovine in razlagale na lep način svetovne dogodke v luči večnih zakonov. Poleg tega pa so podpirale tudi misijonske zadeve in zbirale denar za razširjenje božjega kraljestva. Prav za vse se Vam v imenu mgs. Kereca, mis. brata Meolica in tudi v svojem imenu najlepše zahvaljujem. V grozno bedo nas je potisnila vojna. Sprejeli smo vse polno vojnih sirot in beguncev, poleg tega pa imamo še grozne dolgove, ki so nastali pri zidavi misijonske šole. Prav lepo Vas vlč. g. urednik prosim, da nam še pomagate z denarno zbirko in da dobro ljudstvo Slovenske Krajine še in še navdušujete za molitveno vojsko. Ne prosimo zase, kajti to že s svojim delom zaslužimo, prosimo le za kritje dolga misijonske hiše. v kateri se bo lahko toliko dobrega storilo za neumrljive duše. Delež teh dobrih del pa bo gotovo padal na vse dobrotnike — sedaj — pa tudi pozneje, če bi mogli radi božje pravičnosti osamljeni in pozabljeni trpeti v vicah. Naša dobra dela nas bodo spremljala tudi onkraj groba.
Vam, vlč. gosp. urednik in vsem našim dobrotnikom 'in prijateljem želimo mi vsi blagoslovlene božične praznike • in srečno novo leto 1940.
Najlepše pozdrave v Srcu Jezusovem in Marijjinem
Andrej Majcen, sul. mis.
Prosimo vse dobre duše, naj podrejo misijon g. Kereca. Dare sprejme uredništvo Marijinoga Lista v Črensovcih.
I --- POŠTA.---i
Žnidar Simon, G. Jablane. Sv. ' meša brezplačno opravlena "na god sv, Družine, — Škotnik Kristina, Hufenberg iiber Kosim. Na 1939 J. nega duga.