AÑO 'XXXV (29) Štev. (No-) \fá! BUENOS AIRES 22. aprila 1976 Španija stop ft v svet Medtem ko se španska komunistična partija in drugi španski levičarski elementi trudijo, da bi s svojo lastno močjo in s pomočjo iz Moskve in drugih prevratniških središč čim bolj otežkoči-li sedanji španski vladi izvedbo načrta o mirni demokratizaciji španskega notranjepolitičnega življenja in da bi, če bi bilo možno, razvoj obrnili v smer nove diktature, katero bi potem končno sprevrgli v komunistično, pa novi španski oblastniki doslej dokazujejo, da živcev niso izgubili in da so trdno odločeni Španijo vključiti v sklop ‘zahodnoevropskih demokracij, kamor dejansko spada. Ta usmeritev Španije je predvsem vidna v njeni zunanji politiki. Prve odločilne korake v tej smeri je storil novi španski zunanji minister Motrico, ki je bil pred tem španski veleposlanik v Washingtonu. Takoj po novem letu se je bil Motrico dvakrat sestal z ameriškim zunanjim ministrom Kissinger-jem, prvič v Parizu, zatem v Madridu ter s svojo ekipo pripravil in izdelal pogodbo o sodelovanju med Španijo in ZDA, ki sta jo nato on in Kissinger podpisala 24. januarja t. 1. S to pogodbo, ki sta jo medtem ratificirala ameriški kongres in španski parlament, se je Španija vključila v koordinacijo atlantske obrambe, dasi Madrid zaenkrat še ni član NATO. Prav tako si je Španija s to pogodbo zagotovila velika posojila za svojo industrializacijo, Washington pa se je obvezal umakniti svoje atomske podmornice iz pomorskega oporišča Rota pred koncem leta 1980. Namen ameriško-španske pogodbe o sodelovanju je bil regularizirati odnose Španije z ZDA, ki so njen najmočnejši zahodni zaveznik in jo usmeriti na pot članstva v NATO. španska vojska, ki se je z dekolonizacijo španskih afriških ozemelj osvobodila težkega bremena, je sedaj povsem na razpolago Zahodni Evropi in NATOu za obrambo pred sovjetsko nevarnostjo. Vrhovni poveljnik zavezniških sil v Zahodni Evropi, ameriški general Alexander Haig je v svojstvu poveljnika ameriških sil v Evropi že obiskal Madrid, kjer so se zadevni razgovori s španskim vrhovnim poveljstvom končali s pozitivnimi sklepi. Poleg vojaške povezave se Španija bliža svoji integraciji v Zahodno Evropo tudi preko stikov s Skupnim evropskim trgom. V Madridu upajo1, da bo Španija postala polnopravna članica SET-a lahko že v prihodnjih dveh letih. španski zun. minister Motrico je v ta namen že obiskal Bonn, Luksemburg, Pariz, Bruselj, Dublin, Haag, London in Kopenhagen. V Bruslju ga je glavni tajnik NATO dr. Joseph Luns ostentativno povabil na kosilo. Motrico pa še ni obiskal Rima, razumljivo zaradi italijanskih razrvanih notranjepolitičnih razmer. Španija se v svoji zunanji politiki ozira tudi čez Atlantik v Mehiko. Mehiko več mesecev po Francovi smrti nove, španske vlade ni priznala, kar pa so zunanji opazovalci smatrali le za čustveno zadevo špansko govorečega sveta in ne za premišljeno diplomatsko potezo. Španija je stopila v stik tudi z Izraelom, kljub temu, da je že dolga leta sem ohranjala dobre odnose z A-rabci. Toda v Madridu so stike z Izraelom navezali izključno v svojo korist: Izrael ima močan vpliv na nekatere zahodnoevropske socialistične stranke in vlade, ki bodo Španiji v danem trenutku lahko olajšale včlanjen je v SET in v NATO. Dasi sta v Portugalu in Španiji še pred nekaj meseci vladala desničarska diktatorja, državi med seboj nista vzdrževali tesnih diplomatskih stikov. Nova španska vlada je z novimi, sicer neuravnovešenimi portugalskimi oblastmi navezala tesnejše stike, ker so v Madridu preparičani, da je usoda obeh držav neusmiljeno povezana, pa naj vladata v njima še tako različna režima. Prej ali slej lahko eden prevlada nad drugim, ideološko, če ne vojaško. Madridsko zunanje ministrstvo pri vsem tem ni pozabilo tudi na odnose “JASEN” POLOŽAJ VI “DRUŽINA” NAJ BI BIL V našem listu smo že svojčas pisali o. predlogu zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji, in pokazali njega napake in pomanjkljivosti, ki grozijo, da bodo komunistične oblasti versko delovanje še bolj potisnile „v zakristijo“, in še otežile položaj vernikov v Sloveniji. O istem predlogu so pisali tudi vodilni evropski listi in ga po večini ocenili kot napad na Cerkev in tiste, ki ji sledijo. Predlog so potem predložili ljubljanski oblastniki tudi javni debati. To naj bi bil tisti „demokratični postopek“, ki naj bi dal videz splošnega pristanka tej pravni ureditvi. Sedaj pa naj bi predlog dobil veljavno moč zakona, tako so vsaj sklenili člani „koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med samoupravno socialistično družbo in verskimi skupnostmi” na seji z dne 22. marca t. 1. Za razumevanje merodajnosti tega odbora povejmo le, da je njegov predsednik „tovariš“ Mitja Ribičič. Koordinacijski odbor pod Ribičičevim predsedstvom je na omenjeni seji prišel do zaključka (po poročanju “Dela” z dne 23. marca) da je „predlog zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji dober“ in naj bi zato ,čim prej prišel v skupščino.“ Zanimivo pa je tudi to, da so na isti seji poudarili, da „gre za jugoslovanski prvenec, ki bo zakonom v drugih republikah gotovo tudi dajal smer, da ne bo prihajalo do prevelikih razkorakov na tem področju.“ To pomeni: spraviti veri nevaren zakon v veljavo najprej v Sloveniji, kjer je partijska klika najbolj strupeno napeta proti Cerkvi, in potem po istem vzorcu urediti odnose tudi v o-stalih republikah (glej članek „Verniki in socializem“ v zadnji številki našega lista). Na seji koordinacijskega odbora je predsednik verske komisije Rudi Čačinovič poročal, da je bila „ocena javne razprave o osnutku zakona v glavnem pozitivna v celoti korektna... zares javna, široka in demokratična.“ Kako sicer; kdo in kje pa naj si upa ocenjevati negativno. Pač, izven Jugoslavije, a o tem poroča Delo, da so bilhpo Ča-činovičevem poročanju „odmevi od zunaj zelo ugodni.“ Od kod so prihajali ti odmevi seveda ne pove ne Čačinovič, ne Delo. Kakšen bo položaj potem, ko bo zakon stopil v veljavo, je lahko razbrati iz nekaterih mnenj koordinacijskega odbora in iz poročanja Dela. „Duh predloga zakona dovolj široko preveva prepričanje, da se verni in neverni znajdejo v enakopravnem položaju. Toda v tolmačenju zakona, pravzaprav posameznih terminov, bo gotovo prihajalo do nejasnosti in zapletov. Temu se preprosto ni mogoče izogniti. Praviloma bo do zapletov prihajalo na terenu, v občini, krajevni skupnosti...“ Seveda, v teoriji je vse lepo, ko pa pride do aplikacije, do praktične izvedbe nejasno pisane besede, ki jo vsak nižji partijski * i Španije z Vatikanom. Zadnji konkordat je Španija podpisala z Vatikanom leta 1953. Sedaj ga nova španska oblast znova proučuje in ga namerava prilagoditi svojim novim notranje in zunanjepolitičnim razmeram. Z novim dogovorom s Sv. stolico namerava španska vlada odpraviti nekatere, za modemi čas neprimerne privilegije, ki jih je španski kler užival pod Francom, predvsem pa vskladiti določila konkordata z modernizacijo pokoncilske Cerkve. Španija hitro preboleva posledice, ki jih je v njenem notranjem in zunanjepolitičnem življenju pustila štiridesetletna doba sicer nujne Francove diktature, da se je v letih 1936—1939 rešila komunizma in sovjetskega satelitstva. i Če tega takrat ne bi storila, bi tudi današnja Zahodna Evropa bila precej drugačna, kakršna je. Zato sta ji tudi Zahodna Evropa in ves demokratični svet dolžna priskočiti na pomoč in jo čim prej vključiti v svoj sklop. Kot protikomunistično državo bosta SET in NATO z njo vsekakor pridobila eno svojih ideološko najbolj zdravih članic. BRSKIH SKUPNOSTI A V SLUŽBI PARTIJE funkcionar tolmači po mili volji, se vidi, da je zakon „dober“ za partijske namene, nikakor pa za Cerkev in njene vernike. Dalje so člani odbora trdili, da so „vzroki nastajanja nejasnosti seveda na obeh straneh, torej tako pri oblastvenih forumih kot pri zastopnikih cerkve. Učinkovito pa bi jih bilo moč odpraviti le na en način: tako da bi res zaživeli občinski koordinacijski odbori za urejanje odnosov z verskimi skupnostmi. Ta oblika delovanja še zdaleč ni izkoriščena, tudi zato, ker je Cerkev ne jemlje dovolj jasno, oziroma bolj ali manj prikrito zastopa mišljenje, da naj take stvari rešujejo škofje in višji cerkveni uradniki, ne verniki.“ Jasno, namen partije je, naj se problem povoden!. Naj izgine iz površja, kjer je viden. Naj nastopajo proti Cerkvi krajevni odbori, pred sodišča naj postavljajo „direktne“ krivce. Vernika in celo župnika je lahko tožiti in zapreti, če se to stori s škofom, je nevarnost „negativnega“ zunanjega odmeva. Tega se pa tudi partija boji. PODJARMITI VERSKI TISK Zanimivo je poročanje, kako so na seji govorili o verskem tisku. Takole piše v Delu ,kizvede^ec“ za verska vprašanja Boris Kutin: „Ker so črke zakona že tako bolj ali manj toge, bo treba temeljito pripraviti obrazložitev, še posebej to velja za 9. člen, 'ki govori o izdajanju in širjenju tiskanih stvari za verski pouk in javno obveščanje. Na dlani je, da verski tisk ne more pisati izključno o strogo verskih zadevah, ki bi se vrtele samo znotraj svojega okvira, marveč sme posegati tudi na takoimenovana mejna področja.“ JProblem pri tem je, katera so ta mejna področja, in v kakšni meri sme verski tisk posegati tja. Ali pa je to le v teo-i'iji> v praksi pa se bo pokazalo, da je to poizkus uporabljati verski tisk v partijsko korist. Tako je vsaj razvidno iz prakse. Naslednji dan, 24. marca, je namreč isti Boris Kutin v Delu objavil članek pod naslovom „Na potezi je “Družina” “, ki vsebuje napad na goriški Katoliški glas. Takole piše: „Katoliški glas, glasilo katoliških Slovencev na Goriškem, s sedežem v Gorici izhaja že 28 let. Izdajajo ga duhovniki goriške nadškofije, vendar je njegov formalni izdajatelj Katoliško tiskovno društvo. Idejna usmerjenost tednika je sicer strogo protikomunistična, vendar pa so v uredništvu do pred kratkim vodili dokaj strpno politiko v oce-. njevanju jugoslovanskih razmer, podpirali jugoslovanska stališča v odnosih do Italije ter se med drugim tudi zavzemali za pravice slovenske narodnostne manjšine na Koroškem. V zadnjem času pa je ost njihovega pisanja zelo ostro in sovražno uperjena proti Jugoslaviji, njeni ureditvi in njenim voditeljem. Pod krinko verskega lista so se tako znašli sovražni elementi, ki na oduren način, ne izbirajoč besed, hujskajo in blatijo našo državo, kolikor jim je volja. Dokazov za to je dovolj, najbolj značilni pa so njihovi komentarji Kocbekovega primera, opozarjanje na „nedolžne žrtve komunističnega terorja v času NOB“, neumestno in politično sovražno pisanje ob uboju konzula Zdovca itd. V teh svojih napadih so vrhunec sovražnosti dosegli v 47. številki, ko so v uvodniku na prvi strani in v uredniškem komentarju na drugi strani zelo žaljivo pisali o predsedniku Titu. Katoliški glas je negativno ocenil tudi o-snutek zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji ter gotovo zavestno dezinformiral bralce, češ da razprava o osnutku tega zakona ni bila demokratična, saj naj ga oblasti ne bi dale v obravnavo škofom in predstavnikom drugih verskih skupnosti. Na vprašanje zakaj in od kod tolikšna sprememba v usmerjenosti uredniške politike, je povsem točno težko odgovoriti. Očitno pa je, da so v uredništvu prišli do skorajda popolne veljave ljudje iz belogardističnih krogov, ki se Hacia un cambio en profundidad Con motivo de la festividad de la Pascua, el Presidente de la Nación, dirigió ujn mensaje al país. El tema central que expuso el teniente general Jorge Rafael Videla fue concretado en los siguientes términos, “el país marcha hacia un cambio en profundidad”. “Nuestro pueblo frente a sus más puras tradiciones, rememora la Pasión, Muerte y Resurrección de Nuestro Señor Jesucristo, con el recogimiento propio de esta suprema circunstancia”, comenzó diciendo el Sr. Presidente. “La Pascua,” continuó, “que nos une en la exaltación de nuestro sentimiento religioso y de nuestra espiritualidad, expresa más que un hecho milagroso. Ella simboliza, con la tremenda convicción del mensaje del Salvador, la renovación redentora lograda a través del sacrificio”. El Presidente entiende que esta es una oportunidad magnífica para formular algunas consideraciones sobre la realidad argentina por lo que expresa: “Las Fuerzas Armadas asumieron el poder, como ineludible consecuencia de un estado de necesidad nacional. No las movió ninguna vocación de mando político, ni las alentó ningún mesianismo. Fue la crisis moral, económica y social el factor determinante de la decisión del 24 de marzo. Esa decisión fue comprendida en sus verdaderos alcances por el pueblo de la República”. Esa decisión supone, aclaró el Gral. Videla, un largo camino a recorrer e implica grandes cambios. “Vamos, dijo, hacia un cambio en profundidad. Cambio en lo moral, para que todo sea el fruto del trabajo honesto y la dedicación perseverante. Cambio en lo político, para que el país cuente con un régimen de gobierno auténticamente democrático, alejado por igual de la demagogia y del extremismo. Cambio en lo económico para que crezca la producción y el consumo en términos de desarrollo integral. Cambio en lo social, para que uha auténtica justicia asegure la igualdad de oportunidades, y la más equitativa distribución de las riquezas”. „Tam ni več tako, kakor Je bilo“ TURISTIČNI OBISKI JUGOSLAVIJE V vrstah naše slovenske politične emigracije kakor v vrstah političnih e-migracij drugih jugoslovanskih narodov naletimo na ljudi, ki izključno kot turisti ponovno potujejo v komunistično Jugoslavijo. Podzavestno sicer čutijo, da nekaj s takimi njihovimi turističnimi potovanji ni prav, a jih čustvenost premaguje ter jim narekuje poleg drugih tudi cenen izgovor, da „tam sedaj ni več tako, kakor je bilo.“ Ponovno smo o tem problemu politične emigracije pisali v našem tedniku in nikakor ni odveč, če nanj znova opozorimo, zlasti še, ker nam je bil v u-redništvo poslan izvod „Ameriškega Srbobrana“ z dne 5. marca t. L, ki obdeluje isti problem srbske politične e-migracije. Nimamo namena lajšati politično vest slovenskim turistom v komunistično Jugoslavijo s tem, da pišemo o podobnih turistih tudi drugih jugoslovanskih političnih emigracij. Nasprotno! Primeri, ki jih „Ameriški Srbobran“ obdeluje, so za srbsko politično emigracijo prav tako negativni, kakor za našo ali za katero koli drugo. V omenjenem časopisu sta bila o potovanjih v komunistično Jugoslavijo nedavno objavljena dva daljša članka in prav tako bode v oči izgovor srbskih turistov, da „tam ni več tako, kakor je bilo.“ Na takšne izgovore odn. trditve v istem časopisu odgovarja Stevan Piroča-nac iz Milwaukyja, da je „tam za rodoljuba s krščanskimi in svobodoljubnimi ideali danes še vedno prav tako, kakor je bilo, toda v našo sramoto tu pri nas dejansko ni več tako, kakor je bilo in kakor bi moralo biti.“ Pisec zatem ugotavlja, kako se mnogi obiskovalci komunistične Jugoslavije po svoji vrnitvi v svobodo politične emigracije „izmikajo slehernemu narodnemu delovanju, kar nekako spremenijo svojo pamet in se končno znajdejo celo na večmesečnih obiskih komunistične Jugoslavije, kjer ni več tako, kakor je nekoč bilo.“ . V potrditev, da se v komunistični Jugoslaviji režim v bistvu ni spremenil, temveč le v taktiki in da ne drži, da „tam ni več tako, kakor je bilo“, pisec pošilja uredništvu Odlok občine Bijelo Polje, iz katerega je razvidno, kako današnji jugoslovanski režim no pušča pri miru niti mrtvih državljanov, če so ti bili po partijskem kriteriju „pripadniki sovražnih formacij.“ zelo trudijo, da bi v času svoje vladavine izbruhali čim več strupene jeze. Ob tem bi pri nas lahko porekli, kar naj jo izbruhajo, saj niso prvi in edini, ki to delajo. Vendar pa bi bil tak odgovor preuranjen. Preuranjen zato, ker vsaj uradno ne gre za glasilo sovražnikov Jugoslavije in njene ureditve, marveč za tiskano besedo katoliških Slo-(Nad. na 2. str.) Odlok v prevodu dobesedno glasi: Socialistična, Republika Črna gora Skupščina Bijelo Polje — Oddelek za gospodarstvo in finance — Tek. štev. 03/5—-44/1 Bijelo Polje, 28. 1. 1974. Oddelek za gospodarstvo in finance Skupščine občine Bijelo Polje kot pristojni organ po predlogu občinskega odbora Zveze borcev NOB, Bijelo Polje št. 345 z dne. 26. 12. 1973, na podlagi člena 202. Zakona o splošnem upravnem postopku, odloča Tomovič Vojin, iz Rasova, mora v roku 10 (deset) dni po stopitvi v veljavo tega odloka odstraniti na svoje stroške ■ime Tomovič Radovan z družinske grobnice na pokopališču v Rasovu. V kolikor se to ne bo izvršilo v določenem roku po tem odloku, bo odstranitev imena izvršena nasilno na stroške lastnika omenjenega spomenika. Pojasnilo Po členu 1. Odloka Skupščine občine o spremembah in dopolnitvah Odloka o pokopališčih (Uradni list SRCG — občinski predpisi št. 25/74) je prepovedano na področju občine Bijelo Polje postavljati spomenike, grobnice, napise imen in postavljanje fotografij na družinske grobnice osebam, ki so bile ubite po rednih vojnih edinicah in oblasti NOB-e, ki se nahajajo v emigraciji kot bivši pripadniki sovražnih formacij, ki so umrle med NOB-o kot aktivni sovražniki NOB-e. Osebe, ki so postople drugače, ne glede na to, kdaj so to storile, morajo v smislu člena 3. omenjenega odloka na svoje stroške odstraniti spomenik, spominsko grobnico, imena in fotografije oseb, na katere se prepoved nanaša. V nasprotnem- primeru bo odstranitev izvršena nasilno na stroške lastnika, odstranitev pa se bo izvršila na predlog občinskega odbora Zveze združenja borcev NOB-e. Občinski odbor Zveze združenja borcev NOB-e Bijelo Polje je z aktom štev. 345 z dne 26. 12. 1973 predlagal, naj se odstranijo spomeniki vseh oseb, ki jih obsega člen 1. omenjenega Odloka in postavil tudi konkretni predlog za osebo, omenjeno v tem odloku, ki s tem stopa v veljavo. Proti temu odloku je možno v roku 15. dni po vročitvi pritožiti se na Republiško tajništvo za gospodarstvo in to preko tega oddelka s 6.— dinarji upravne takse. Za načelnika inž. Rajko Četkovic, l. r. Zgornje vsekakor znova dokazuje, da v Jugoslaviji „ni več tako, kakor je bilo“, pa tudi, da ne drži, da ne bi bilo „več tako, kakor je bilo.“ BOJ ZA SREDOZEMLJE ME» VZHODOM IN ZAHODOM USODA SLOVENIJE SE ODLOČA TUDI V RIMU Veruj, da je velik greh bolj ceniti življenje kakor poštenje in zaradi življenja izgubiti pravdo življenja, to se pravi, tisto, kar daje življenju vrednost in smisel. ' Aleš Ušeničnik Soriški» in Primorska Italijanski demokristjani so trenutno taktično uspeli, ko so z javnim pozivom vsem strankam na dialog za skupno reševanje družbeno-gospodarske krize nekako prisiliti italijansko KP, da se je morala odločiti za razgovor z njimi ali proti njim. Ko so na dialog z demokristjani pristali socialdemokrati, republikanci in liberalci, italijanskim komunistom ni preostalo drugega, kakor pridružiti se omenjenim trem strankam, če niso hoteli ostati ožigosani kot edina stranka, ki ji ni mar sanacija italijanske družbene in gospodarske depresije. Če komunisti na dialog ne bi pristali, bi bili demokristjani skoro gotovo prisiljeni oklicati takojšnje splošne volitve, na katerih bi lahko komunisti dobili relativno največ glasov in tako tudi oblast, skupaj s socialisti, v svoje roke. Toda italijanska KP se trenutno otepa oblasti, ker je v razrvanih razmerah, v kakršnih se Italija nahaja, ne bi mogla izkoriščati sebi v prid. Niti z najostrejšimi gospodarskimi in finančnimi ukrepi, ki so vedno nepriljubljeni pri prebivalstvu, položaja v državi ne bi mogla popraviti. Zato opazovalci ugotavljajo, da je tudi partijski dialog z demokristjani treba smatrati kljub vsemu le za taktično potezo KP, da se zaenkrat reši Moskva se je temeljito ugnezdila tik pred vrati ZDA, ko je poleg vseh drugih vojaških dogovorov s Kubo sedaj podpisala še pogodbo ‘o gospodarskem sodelovanju. Na Kubi je komunistični diktator Castro po svoji vrnitvi iz Moskve, kjer se je udeležil 25. kongresa sovjetske KP, objavil „prvi kubanski petletni gospodarski načrt“, ki se bo zaključil leta 1980. ZSSR se je s pogodbo obvezala zgraditi na Kubi atomsko centralo s 440 megaivatti jakosti, kar v Washing-tonu spremljajo s posebno zaskrbljenostjo. Ameriška vohunska služba bo imela polne roke dela, da bo zasledovala morebitno kubansko izdelovanje a-tomskih bomb in drugega atomskega o-rožja. S pogodbo se je ZSSR tudi obvezala „pomagati Kubi“ pri razvoju njene težke železne industrije, petrolejskih rafinerij, lahke industrije, irigacijskih naprav, geoloških raziskav, zidav stanovanjskih blokov, komunikacij in šolstva. Moskva si je s pogodbo Kubo povsem priklenila nase in jo spremenila v popoln satelit po vzorcu Vzhodne Nemčije. Ko sem se v 1. 1946/7 sestajal v Rimu s p. Frančiškom Husu-jem, iz reda španskih Claretistov, si nisem mislil, da bo on tisti, ki bi prepesnil nekoč celotnega Prešerna v italijanščino. Pa se je to zgodilo in pred par dnevi sem prejel s posvetilom lepo izdano knjigo: France Prešeren: Poesie, Traduzione: Francesco Husu, (1976, str. 240). Lepo izdana knjiga, ki jo je opremila Edita Kobe ima prilogo: celostranska večbarvna portreta pesnika Prešerna in Primičeve Julije ter faksimile prve izdaje Poezij iz 1. 1847. Na naslovni strani je natisnjeno „Editoriale Stampa Triestina — Založništvo tržaškega tiska“, in je knjiga tiskana v Ljubljani, še vidnejši je znak založbe „R. T. DR. DR. RUDOLF TROFENIK VERLAG MÜNCHEN“. Iz prevajalčeve zahvale koncem knjige izvemo, da je knjiga mogla iziti „po dobroti in Mecenatstvu dr. Trofenika, ki jo je vključil v svojo založbo kot prvi zvezek zbirke Littera-tura Slovenica I., in to na posredovanje univ. prof. dr. Slodnjaka“, ki je prevodu tudi napisal uvodne besede. Tako moremo to knjigo smatrati za uspeh Trofenikove nemške založbe, ki si je pridobila že toliko zaslug za razširjanje slovenskega kulturnega zaklada v svetu s faksimilnimi izdajami slovenskih klasikov ter z znanstvenimi razpravami in zborniki iz slovenske kulturne zgodovine (v nemščini). O tem bom še govoril, danes samo podčrtavam, da je s pred odgovornostjo, istočasno pa upa, da ji bo morda uspelo doseči z njimi ponujeni „zgodovinski kompromis“, da bi skupaj delili oblast v Rimu. Potem bi KP bila samo še en korak pred totalno oblastjo, zlasti, če bi demokristjani še vedno ostali med seboj tako sprti, kakor so danes. Italijanska KP se tudi otepa prehitrega vzpona na oblast zaradi jesenskih predsedniških volitev v ZDA. Počakati hoče na rezultat, nakar se z vsemi silami pognati v volilni boj v Italiji. V tak notranjepolitični razvoj v Italiji seveda posegajo po tajnih kanalih tako iz Washingtona, Londona in drugih zahodnih prestolnic kakor tudi iz Moskve in dragih komunističnih središč. Boj za Italijo je v polnem teku in z njo za Sredozemlje. V nemajhni meri se sedaj odloča tudi nadaljnja usoda komunistične Jugoslavije in z njo Slovenije, ne glede na to, koliko časa bo še sedel na Dedi-nju diktator Tito. Ni razvidno, v koliko se resnosti tudi svojega položaja zavedajo v zahodnoevropskih prestolnicah, če kje, imajo v Moskvi pripravljen celoten načrt za zavoj e vanj e Sredozemlja, za kar morajo zahodne obveščevalne službe že davno vedeti. Toda poleg vednosti je potrebna tudi volja za odpor. Opazovalci ugotavljajo, da bo Kuba v manj kot dveh letih zaradi te pogodbe tako odvisna od ZSSR, da je ne bo mogla več odpovedati, če ne bo hotela ali popolnoma propasti ali pa se rešiti v objem Zahoda. Dokler bo seveda v Havani sedel moskovski satrap Castro, se na Kubi v tem pogledu ne bo nič spremenilo. „Križarska vojna?“ Po izjavah Pavla VI., rimskega vikarja kardinala Polettija in italijanske škofovske konference, da kristjan ne more glasovati za ideološke sisteme, ki nasprotujejo veri, se je v prvi letošnji številki celjske in mariborske revije „Znamenje“ oglasil njen glavni urednik Rafko Vodeb in označil to stališče italijanskih škofov za „križarsko vojno“. Italijanski škofje so namreč obsodili totalitarne, radikalne in laicistične ideologije, ki izpovedujejo materialistični ali brezbožni pogled na življenje in je zato v nasprotju z izpovedovanjem krščanske vere, kadar kdo pristopi k tem prevodom Prešerna njegova založba segla tudi na polje romanskega področja. P. F. Husu spominja v sklepni besedi, da mu je bilo študiranje in prevajanje Prešerna „hobby“, kot pesnika, ki je „uvrščen med take slovanske pesnike kot so Puškin, Mickie-wicz, Macha, Njegoš in Mažuranič.“ Da ga je prevzel v celoti, ga je spodbudil uspeh prepesnitve „Krsta pri Savici“, — II battesimo presso la Sa-vitza“, ki je izšla pri Mladinski knjigi v Ljubljani 1. 1973 v lepi dvojezični izdaji z uvodom prof. Slodnjaka. V kratkem času je prevel nato vsega Prešerna, ki je zdaj izšel v nekakšni „kolaboraciji“ Miinchena, Ljubljane, Trsta in Rima. Namenjen je zgolj italijanskemu lculturnemu krogu. Za uvod v zbirko je napisal prof. dr. A. Slodnjak deset strani o Prešernu in njegovi liriki. Ne podaja Prešernovega življenjepisa, ki ga v knjigi sploh ni — bravec šele iz opombe v Kazalu ob Prešernovem portretu zve za leto rojstva in smrti —, temveč je to esej o njegovi poeziji ter o duhovnih stikih slovenskih romantikov z italijansko kulturo. Ti so izpričani predvsem po Zoisu, ob Smoletu, predvsem pa čopu. Vpliv tega zadnjega je Prešerna vključil v romansko poezijo renesanse in romantike, od koder je zrastla njegova edinstvena lirika. Je to lep esej o duhovni podobi Prešernove pesniške rasti. — Mednarodni teden ANDREJ SAHAROV, sovjetski fizik in Nobelov nagrajenec za mir ter vodilni borec za človečanske pravice v ZSSR, se je skupaj s svojo soprogo Jeleno v sibirskem mestu Omsk spopadel s sovjetsko policijo, ko mu je ta prepovedala vstop na sodišče, kjer so sodili njegovega znanca, Tatara Mustafo Džemiljova, ker da je „sramotil ZSSR“ in ga obsodili na več let prisilnega dela. Saharov in njegova soproga Jelena sta po poročilih Tassa prisolila klofute sovjetskim policistom, ko ju niso pustili v notranjost sodišča v Omsku. Po incidentu sta se zakonca Saharov vrnila v Moskvo. Opazovalci so prepričani, da incident ne bo ostal brez posledic tako za Saharova kakor za sovjetski režim. FRANCOSKE levičarske študentske organizacije so stopile v stik s franc, delavskimi sindikati, da bi skupaj nastopali proti vladi, odn. proti sklepu ministrstva za vzgojo, ki namerava učne načrte na univerzah usmeriti v industrijske potrebe države. Levičarskim študentom seveda -gre za politiko, ne za ta ali oni učni načrt ter se pripravljajo za izgrede, podobne tistim leta 1968, ko so skupaj z delavstvom, po načrtih francoske KP in drugih prevratnih elementov, poskušali vreči De Gaullovo vlado. EGIPT je zadal Moskvi nov prestižni udarec, ko je Sadat poslal v Peking svojega podpredsednika Mubaraka na razgovore z Maocetungom in drugimi kitajskimi komunističnimi veljaki. Peking'je z velikim zadovoljstvom poročal o egipčanski odpovedi 15-letne prijateljske pogodbe med Kairom in Moskvo . R BBPBMH RBSBBBDSB VinBBSBB ■■BMB BS0B S tistim gibanjem, ki imajo, dasi na različne načine, temelj v marksizmu. Resnici na ljubo pa je treba povedati, da povsod tam, kjer je na oblasti marksizem, ni prostora za svobodo veroizpovedi, ako vera že ni izpostavljena naravnost hudemu preganjanju. Urednik „Znamenja“ bi. kot duhovnik le moral dati nekaj na to, da Evropa danes ni muslimanska tudi po zaslugi križarskih vojn, dasi mogoče niso bile tako idealistične, kot bi jih on rad videl. Takšno idealno stanje, kot bi nekateri radi, je lahko le domišljija, ki je docela ni mogoče uresničiti. Pristransko je zato dolžiti Cerkev starih in novih križarskih vojn, a obenem spregledati v celoti vse preganjanje vere v državah pod marksistično vladavino. Sicer pa je splošno znano, da prejema revija „Znamenje“ denarno podporo ljubljanske vlade, ki jo ideološko veže. Vprašanje je samo, če se potem še sme nazivati „krščanska“. Nato slede prevodi. Je prevedena celotna zbirka iz 1. 1947 v Prešernovi prireditvi. Izvzeta je samo Leonora, ker ni izvirna Prešernova pesem, temveč prevod iz Bürger ja, ter zabavljivi napisi, ki za italijanskega bravca nimajo pomena. Nobena pesem nima kakšnih literarnih opomb, ker so pač prevedene zato, da primejo tujega bralca izključno z močjo poezije in človeške topline v njej. Le Krst. ima tri strani opomb. Nato je prevajalec dodal še one pesmi, ki so navadno v naših izdajah Prešerna, namreč Balade in romance: Ponočnjak, Romanca od Strmega gradu, Sveti Senan, Nuna in kanarček; potem sonete: Povedo let starih izročila..., Vi, ki vam je ljubezen tiranija..., Mihu Kastelcu in Izdajavcu Volkmerovih fabul. In Različne poezije: Prešernova vera, Elegija rojakom, Nebeška procesija, šmarna gora in J. Hradeckemu. — Kot primer Prešernove predelave narodnih pesmi pa sta prevedeni: Lepa Vida in Rošlin in Verjanko. — Tako imamo resnično v prevodu vsega Prešerna, ki more zanimati tujca.' Pogrešam morda samo še pesmi: Ondan si začela ter Vso srečo ti želim in morda — prevode originalnih nemških pesmi, ki dopolnjujejo bistveno Prešernovo pesniško podobo (Liebes-gleichnisse, Dem Andenkem des M. Čop itd.). Vse drugo, kar je spuščenega, je nepomemben drobiž (nagrobni napisi, zabavljice, prevodi itd.). Tako imajo Italijani po zaslugi F. Husuja v resnici celotno Prešernovo podobo v prevodih. O vrednosti teh prevodov pa bi bilo vredno pisati posebej. Kolikor morem presoditi, so po smislu in po poetičnosti odlični. To mnenje so PETER ŠORLI — zlatomašnik V četrtek 25. marca je poteklo petdeset let, kar je goriški nadškof dr. Sedej posvetil za duhovnika g. Petra Šorlija, ki je doma s Tolminskega, ki pa več kot trideset let opravlja dušno-pastirsko službo kot kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Že dejstvo samo — petdeset let dela v vinogradu Gospodovem — zasluži pozornost širše javnosti. G. Šorli pa je delal veliko tudi preko svoje duhovniške dolžnosti ter je osebno skusil hudo trpljenje, kakršnega je bil v času fašističnega in nacističnega nasilja deležen ves slovenski narod na Primorskem. Rodil se je 18. januarja 1902 na Grahovem v Baški dolini, v deželi Pregljevih plebanusov. Bogoslovje je študiral v centralnem semenišču v Gorici. Novo mašo je pel 4. aprila 1926 na Grahovem. Takoj nato je bil imenovan za kaplana v Tolminu. Naslednje leto (1927) so ga poslali kot župnega upravitelja na Bukovo, kjer je ostal do 1933. Nato je postal župnik v Podmelcu. Tu je pastiroval polnih deset let. V tem času je moral prenašati vse drobne in grobe šikane fašistične policije, ki je nadzorovala slovenske duhovnike zaradi slovenskega verouka in pridig. Kljub temu je Šorli trdno vztrajal na poti Gospodovega nauka: Pojdite in učite vse narode! Vse, tudi slovenskega! Ko se je začela druga svetovna vojna, je zopet bil v nevarnosti. V juniju 1943, torej še pred zlomom Italije, je bil zaupno opozorjen, da mu preti resna nevarnost za življenje. Spričo tega se je odločil za umik iz Podmelca. šel je za nekaj mesecev na Južno Tirolsko, a 10. septembra 1943, torej brž po zlomu Italije je prišel v Trst. Kmalu je postal kaplan pri Sv. Ivanu, kjer deluje še danes. A mirnega življenja še ni imel. Dne 2. oktobra 1944 so Nemci zaprli kakih štirideset zavednih Slovencev, med njimi tudi njega. Nekateri izmed teh so izginili v Rižarni, npr. časnikar Jože (Jojo) Goleč, ki je takrat živel in delal v Trstu. Petra Šorlija in mnogo dragih so 13. novembra 1944 odpeljali v Dachau. Vozili so jih v zaprtih živinskih vagonih. Vožnja je trajala tri dni. Bili so tako natlačeni, da vse tri dni nobeden ni mogel sesti. Čez pet mesecev počasnega umiranja so jih osvobodili Ame-rikanci (29. aprila 1945). Šorli je shujšal na 47 kilogramov. En mesec je ostal v amerikanski oskrbi, 27. maja pa se je čez Brenner vrnil v Italijo in dober mesec pozneje (10. julija) se je na kamionu pripeljal v Trst ter takoj nastopil svoje mesto pri Sv. Ivanu. Trpljenje v taborišču smrti mu ni vzelo veselja in moči za delo. Skupaj s Hrvati je pomagal ustanoviti Udru-ženje slovenskih in hrvatskih krščanskih socialcev. Kmalu pa je zasnoval znano Slovensko krščansko zvezo, ki je postala važen činitelj v našem takratnem javnem življenju. Kolikokrat je uspešno posredovala pri Angloamerikan-cih v javnih in osebnih zadevah. Šorli je tiho in vztrajno delal tudi v dušnem pastirstvu. Vsa letanje vodil Marijino družbo. V poznejša leta spada zgradba Marijinega doma, ki je bila končana 24. novembra 1968. To je trajen spomenik, ki je zrasel po zamisli g. Šorlija in s prispevki vernikov. izrekali že ob prevodu Krsta pri Savici tako slovenisti kakor italijanski bravci. In to se vidi na prvi pogled, za kar naj dam par zgledov. Začetek Krsta: Valjhun, figliol di Kajtimar, cruenta guerra conduce per la fe cristiana. Di Aurelio e Droh la resistenza e spenta e con le lor, piu d’ una vita humana fini. In Carinzia il sangue corse e tanto da empirme un lago... Ali začetek Sonetnega venca: Poet tvoj nov Slovencem venec vije: P er gli Sloveni un nuevo serto intesso R icordo dei tuoi pregi e dei mio duolo; I n me tallir, del cuor fiorir dal suolo M esti, brinosi fior che in canto espresso. Omenjam naj, da je ohranjen tudi akrostih v Magistrale „Primičevi Juliji“! V Krstu in Sonetih se je prevajalec precej dosledna držal oblike sonetov ter se prevod resnično bere kot izvirna italijanska renesančna poezija. V baladah in romancah pa je bil vse bolj svoboden, posluževal se je asonanc in alite-racij ter dal več poudarka na vsebino in melodijo, kot na rime. Podal je tako Prešerna resnično — pesnika, kar je bilo namen izdaje. In v tem je uspel v celoti. Danes samo naznanjamo ta prevod, ki je pravkar izšel. O pravi oceni pa so potrebne posebne študije, ki bodo gotovo sledile. S temi prevodi se odpira Prešernu pot tudi v drugi romanski svet, morebiti celo v — lcasteljanskega. Saj je prevajalec sam celo član 'španskega reda. V epilogu se prevajavec zahvaljuje vsem, ki so pospešili to izdajo. Prav tako smo jim hvaležni tudi mi. (Bo še) In sedaj praznuje g. Šorli svojo zlato mašo. številnim čestitkam se pridružuje tiuidi Svobodna Slovenija z iskreno željo, da bi ga Bog še dolgo ohranil svetoivanski fari in slovenskemu zamejstvu. Ukraj f nsko-slo veaisk a fakulteta (VPIS NA UKRAJINSKO U-NIVERZO IMENA PAPEŽA KLEMENTA V RIMU) podružnica humanistične fakultete v Buenos Airesu s slovenskim oddelkom: je še ves mesec april. Pogoji: izpolnjena srednja šola (z vključitvijo učiteljišča), kjer koli; starost neomejena. Predmeti: starocerkvena slovanšči-na, filozofija, pedagogika, slovenska zgodovina, slovenska književnost, razvoj ekonomsko-socialne misli s posebnim ozirom na papeške socialne okrožnice, primerjalna zgodovina slovanskih književnosti, o ekumenskem cerkvenem zboru. Vpisovanje v Slovenski hiši. Čas predavanj — po dogovoru. V nedeljo, 25. t. m. ob 13h popoldan je inavguralno predavanje na Humanistični fakulteti ukrajinske univerze v Buenos Airesu na Romon Falconu štev. 3970 (dve kvadri od Slovenske hiše). Predava prof. Miguel Wasylyk o Ekonomski kolonizaciji v Ukrajini. Vsi prijatelji univerze, profesorji in slušatelji iskreno vabljeni. Prof. dr. Tine Debeljak AMINTORE FANFANI, 68 letni vodja desnega krila italijanskih demokristjanov, je bil znova izvoljen za šefa stranke. Opazovalci ugotavljajo, da so se tako demokristjani odločili za frontalen spopad s komunisti in socialisti-na prihodnjih volitvah, ki so predvidene, če bo razvoj normalen, za prihodnjo pomlad. “JASEN'’ POLOŽAJ... (Nad. s 1. str.) vencev na Goriškem. To pa je zelo pomembna razlika. Gotovo je, da bi bilo najbolje, če bi ukrepali ti in gospodom iz uredništva povedali, kaj jim gre. Toda zaradi nepovezanosti in tudi slabe obveščenosti (kako naj bi na primer preverili, če je bila razprava ó osnutku zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v naši republiki res demokratična in v kolikšno širino je šla) je pričakovanje takega koraka nerealno. So pa seveda še druge poti. Ena izmed njih teče po državnem, diplomatskem kanalu, saj Italiji ne more in ne sme biti vseeno, če skupina njenih državljanov organizirano deluje proti Jugoslaviji. Tako mnenje so izrazili tudi nekateri visoki cerkveni dostojanstveniki iz Trsta in Gorice in, kajpada, mnogi Slovenci, ki vsi menijo, da je pisanje Katoliškega glasa v nasprotju z nalogami cerkve in verskega tiska, češ da ni kotoliško ampak politikantsko. Po svoje pa bi bila v razkrinkavanju prave podobe in namere Katoliškega glasu zelo dobrodošla tudi pomoč naše cerkve, oziroma Družine, tako kot je izzvenelo na ponedeljkovi seji koordinacijskega odbora za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri RK SZDL Slovenije. To bi bil potem dvojni šah, proti kateremu ni nobene obrambe, samo u-mik, saj bi taka akcija porodila še nove in povezala nepovezane.“ Ne bomo se dotikali posameznih odstavkov tega pisanja, saj je enostaven skupek laži in nesmiselnih groženj diplomatskih postopkov. Italija je zaenkrat še svobodna država in trenutno v Rimu še ne sede komunisti na vladi. Gre pa tukaj za drugo zadevo: za poizkus izkoriščanja “Družine” v partijske interese. Je to kaj enostavno posilstvo svobode tiska, če si gospodje (oz. „tovariši“) pri koordinacijskem odboru za urejanje odnosov med samoupravno socialistično družbo in verskimi skupnostmi, tako razlagajo poseganje verskega tiska na „takoimenovana mejna področja“ (morda so hoteli reči zamejska področja), potem se verskemu tisku v Sloveniji, in slovenski Cerkvi sploh, bližajo hudi časi. Sovjetsko-kgibanska pogodba POPOLNA ODVISNOST OD MOSKVE —ul Tine Debeljak: Nekaj novejših knjig in publikacij CELOTNI PREŠEREN V ITALIJANSKEM PREVODU (15) Pasijon v Slovenski vasi im- LJUBLJANA — Na ljubljanski Kresiji so sredi marca prenehali izdajati potne liste, ker je zmanjkalo . knjižic. Tako je marsikdo, ki nima potnega lista ali pa katerega veljavnost je pretekla, za nekaj tednov moral odložiti potovanje v tujino, pa naj je imel še tako nujen razlog. Humoristi pravijo, da so s tem „iznašli najbolj učinkovito sredstvo za izboljšanje devizne bilance“. Učinkovito pa bo, če bodo „uvedli isti način“ pristojni organi še v drugih delih države... LJUBLJANA — Koncem marca je Skupščina republiške skupnosti za ceste sprejela sklep o izdaji obveznic za novogradnje, rekonstrukcije in modernizacije magistralnih in regionalnih cest v SR Sloveniji. Z javnim posojilom naj bi zbrali 900 milijonov dinarjev, od tega pa že letos okoli 200 milijonov. Obveznice bodo lahko vpisovale pravne in fizične osebe med 1. majem in Sl. oktobrom letos. Občani in delovni ljudje se bodo lahko odločili, da vsoto, za katero se bodo obvezali, poravnajo v enem ali največ 24 obrokih po zaključnih računih za leti 1976 in 1977. Obresti bodo deset odstotne. LJUTOMER — Po velikih snežnih metežih sredi marca po vsej Sloveniji je v Ljutomeru 28. marca „pristala“ na mogočnem gnezdu prva štorklja, ki je zbudila pozornost domačinov, kajti redko se zgodi, da prilete štorklje ^.iz afriških prezimovališč pred koncem marca. Običajno prileti najprej „štrk“ — ime za samca — in kakih deset dni za njim še družica, ki tako najde že pripravljeno gnezdo. Po starih kmečkih opazovanjih se štorklje redko zmotijo glede vremena, zato se v Pomurju že ne boje več zmrzali. LJUBLJANA — Starostno pokojnino kmetov bodo povišali na 410 dinarjev mesečno. Veljavnost je retroaktivna s 1. januarjem. Razliko bodo kmetom izplačali z majsko pokojnino. Dosedanje kmečke pokojnine znašajo 300.— din. LJUBLJANA — Skupnost jugoslovanskih železnic se je razgovarjala z železniškimi upravami Avstrije, Nemčije in Grčije za prevoz zdomcev od 9. do 19. aprila, ko bodo ti prihajali na „kratek oddih“ v domovino. V poročilu v „Delu“ se seveda skrbno ogibljejo, da se ne bi izdali, da prihajajo zdomci domov za velikonočne praznike... Pri tem smo se spomnili, da so lani na Češko-Slovaškem spet uvedli praznik božiča, ki so ga prebivalci te republike izredno slovesno praznovali. V „mili“ titovski komunistični državi pa se skrb- ■ no izogibljejo nevarnih, celo prevratnih besed — božič, velika noč.. . IDRIJA — 600 telefonskih naročnikov v Idriji ne bo več godrnjalo nad slabimi zvezami z regionalnim centrom v Novi Gorici. PTT v Novi Gorici je 24. marca izročilo svojemu namenu samoncsilni kabel, ki je zamenjal zračne telefonske žice, ki so zelo občutljive za vremenske pogoje. Novi kabel, ki V 8» ^Bč>wcyiSB