350
Dopisi.
Iz llulla na Aiigležkem 14. okt. P. T. — Po-šiljaje predragim „Novicam" nadaljek svojih ,,popotnih opazek" Vam dodam še to: Vsi angležki časniki so polni spisov o goveji kugi,   ki  še vedno tukaj razsaja,   o
koleri, ktera se je bojda že kazati začela, in o irskih feniancih ali puntarjih. Goveja kuga dela silna dragoto: funt najbolje govedine veljd v Hullu zdaj 15 pens-ev (angležki „penny" šteje blizo o novih krajcarjev), tedaj okoli 75 kraje, to je tako imenovani ,,beefsteak" (bifštek), navadni „rost beef" pa 10 pen-sev, to je okoli 50 kr. Skoro vsaki dan pridejo la-dije polne goveje živine iz Hamburg-a, pa nič ne pomaga dovažanje. Po časnikih se ugiba: kaj neki je vzrok bolezni in vse mogoče proti nji priporočujejo in počenjajo. *) — O irskem „fenianismu" so vsaki dan po časnikih cele strani polne; hudo stopa na pete an-gležka vlada tem možakom, ki bi se tudi radi preljube svobode veselili in njeno dobroto vživali. Policisti so na Irskem kaj marljivi; kdor je le nekolika sumljiv, se pograbi in zatvori. — Ker je Slovencem letos toliko dobrega in mislim cenega grozdja prira3tlo, še to omenim , da tu pa funt dobrega grozdja 2 do 3 šilinge velja (angležki „schillingu je 50 naših kraje.) Kaj pravite k temu, predragi mi rojaki?**)
V Pragi 21. oktobra. + (Slavnostv čast oktobrove diplome.} — Dva prelepa dneva imamo za seboj; slovansko srce je zopet veselja igralo: staroslavna Praga pokazala je zopet svoj pravi slovanski značaj. Spodobi se vsakemu poštenemu Avstrijanu, da praznuje dan, ka nam je Nj. Veličanstvo podelilo slavno diplomo, v kteri nam je zagotovilo spoštovati pravice vseh narodov. Tudi staročeška Praga je to sprevidela in sklenila je ta dan ob enem obhajati še druge za naše mesto prevažne slovesnosti. V četrtek zjutraj oznanovale so godbe pre-bivavcem prihod slavnega dneva. Kmali po osmi uri so se skup lje vala različna društva s svojimi zastavami v praznični obleki, in premnogo inega radovednega ljudstva na starem trgu pred staroslavnem magistratom,, kjer so se imele slavnosti pričeti. Z mestne hiše in tudi z drugih hiš vihrale so neštevilne zastave in zastavice; od okna k oknu pa so se spenjali zeleni venci. Pred vhodom so bile razpostavljene v lepem redu vse mestne garde, pa vsa rokodelska društva z godbami in zastavami. Pevsko društvo „Hlahol", duhovščina, mestni zastopniki in uradniki, poslušavci viših šol in drugi povabljeni gosti čakali so v prostorni mestni hiši, ktera je bila od znotraj prekrasno s cvetlicami, podobami in zagrinjali ozaljšana. V veži stalo je v dveh vrstah da sto belo oblečenih deklic. Okoli devete ure naznanija zvonovi bližnje tvnske cerkve, da se pelje svitli kardinal. Po ozaljšanih stopnicah se poda v starinska mestno kapelo, kjer je sveto mašo bral. Po maši gre v lepo dvorano, kjer je bila starodavna ura izlo-žena, ki se ima popravljena zopet vmestiti na mestna hišo. Slišal sem že večkrat o tej uri pripovedovati^ ali vselej s pristavkom, da je današnje dni nikdo ne more več popraviti! Kaj bodo neki stari ljudje rekli> ko bodo v kratkem zopet evangelisti četrtinke kazali, in se bo vsako uro drugi apostel pokazal. Gospod župan prosi svitlega kardinala, naj izvoli blagosloviti imenitno uro. Zdaj so bili navadni obredi blagoslovlje-vanja in svitli kardinal je izrekel željo, naj bi ta ura kazala zopet boljše čase. Potem so šli povabljenci v lepem sprevodu po glavnih ulicah k Vltavi, kjer se ima novi most narediti. Nisem še videl tako lepega sprevoda samih mestnjanov. Naj pred so šli učenci in učenke mestnih šol, za temi mestnjanski dragoni, strelci,
*) Da Angleži vzroka ne poznajo goveje kuge, kaže, da jim ni nič mar bilo za gotove skušnje družin dežel , ktere le predobro vedo, da je ta bolezen njim in nam p tujka, ki se le po nalezbi Širi in zoper ktero ni pomočka v lekarnici.
v
**)   Skoda, da po zračnem balonu ne moremo pošiljati slovenskega. grozdja v Anglijo.                                                             Vred.
351
pešci in granadirji v praznični obleki s svojimi godbami. Na to se je vrstilo  češko pevsko društvo „Hlahol,"  za njim   duhovstvo   starega   in  novega  mesta  v  koretih, cerkvene  zastave,  korarji hradčinski v pluvialih in z mitrami   na glavi,   ter  milostljivi  škof Krejči v  vsem ornatu.     Potem   pride   svitli   kardinal   Svarcenberg   v škrlatasti obleki,   blagoslovi]evaje   ljudstvo,   kterega je bilo   okoli 60.000   po  ulicah   in   trgih   zbranega.    Pred kardinalom neslo  je nekoliko duhovnov  znamenja kar-dinalske časti, za kardinalom pa so šli predstojniki samostanov, mestni zastopniki in uradniki, vredniki no vin, dekani vseh  fakultet,  vseučilišča in tehnike,  akademi-karji   in  mnogo drugih  gostov.    Rokodelska  društva z godbami in zastavami  sklepala so sprevod.    Bilo je 36 zastav in 12 godeb, ki so ves čas igrale narodne pesmi. Kodar smo šli,  je bilo vse natlačeno  gledavcev,  in le pazljivosti bujnih „Sokolov," ki so pri vseh slavnostih za najlepši red  skerbeli,  gre hvala,  da  se  je sprevod mogel   skozi   množico   ljudstva  spraviti.    Hiše   so   bile prav lepo ozaljšane z venci in zastavami; posebno lepo sta bila ozaljšana češki muzej pa mestnjanska čitavnica. Pred začasnim mostom  stal je lepi zeleni slavolok, po-sijan z belimi, modrimi in rudečimi rožicami, s kterimi je bilo tudi prav okusno napisano „Zdaf Buh," pa ime Nj. Vel. Franca Jožefa I. Na mostu pričakovale so belo oblečene  deklice  in godba  svitlega kardinala, ki je z mnogim duhovskim in  svetskim  spremstvom,  in z veliko svečanostjo položil v glavni steber prihodnjega mosta vogelni kamen.    Prostor mi, žali Bože, ne dopušča, da bi to prelepo slovesnost  bolj   obširno  popisoval.    V vogelni kamen vložili so med drugim vse praške časnike, pa podobo   županovo;   med gospodi,  ki so   se zapisali, bil je tudi starček Dr. Palaky.   Med slavnostjo pelo je pevsko   društvo   „HlahoJ" tisuč   let   stari   češki   koral: „Hospodine pomiluj".    Se  le ob 12. uri je šel sprevod od mosta k plinarni.    „Slava   donela  je   iz   tisoč in tisoč grl odhajajočemu  g. kardinalu.    Ostale obrede  je izvrševal milostljivi škof Krejči.    Zdaj  pride ves sprevod z godbami k novi srenj ski plinarni (zopet lepi plod srenjske avtonomije!).    Tu je  bil narejen lepi slavolok in sploh ves kraj je bil prav lepo  ozaljšan.    Milostljivi škof položil je prav slovesno nove j plinarni vogelni kamen,  in   tudi zdaj   poveličevalo je   svečanost   petje in godba.    Okoli dveh popoldne končana je bila prva slovesnost.    Ob štirih  popoldne  je   povabil   mestni župan mnogo odlične gospode na gostijo.   Pri vhodih imeli so mestni granatirji   častno   stražo,   krasna   godba je   pa igrala narodne glasove. Napitnice so se verstile Nj. Vel. Francu Jožefu; cesarju Ferdinandu; lojalnosti praškega mesta itd.    Komaj se je jelo mračiti, pripelje se k novemu mostu neštevilno ladjic, v kterih so bili „Sokoli" z bakljami; v veliki ladji pa se pripelje pevsko društvo „Hlahol" in prepeva češke pesmi; na bregu igra godba; neštevilna množica ljudi pa vpije „Slava,"    „Na zdar," dokler ne končata umetni in bengalični ognji te prelepe slavnosti v predvečer 20. oktobra.. — Tudi v narodnem gledišču slavil se je predvečer dne milosti Nj. Vel. našega  ljubljenega  cesarja.    Gledišče  je bilo   slavnostno osvetljeno,   predstavljali  pa   so prvikrat  novo   izvirno češko opero „Templarji na Moravskem," k kteri so se že   celi mesec  pripravljali.   —   Ni se   še  začelo   dobro daniti in že je   budilo   grmenje  topov prebivavce libu-šininega   mesta iz  spanja.    Grmeli   so   topovi celo  dopoldne,  godbe pa so igrale  po ulicah cesarsko himno in narodne pesmi.    Okoli  desete ure vabili  so zvonovi k slovesni sveti maši,  ki jo je bral mil. škof Krejči v Tvnski cerkri,   ki je bila vsa  polna ljudi vseh stanov mestnjanstva.   Pevci češke opere so peli pri sveti maši prelepe zbore in samospeve.  Po dokončani službi božji so defilirali mestni dragoni, strelci, pešci, granadirji in
požarna straža pred županom in mestnim zastopništvom Bataljon „Sokolova pa je bil od Smichovske srenje povabljen, da tam^ s svojo pričujočnostjo poveličuje slavnost. Prostovoljno osvetljenje končalo je nepozab-ljive slavnosti. Prav sjajno bila je stara Praga razsvetljena, le na oknih neke vrste ljudi bilo je temno, kar pa prav nič ni kalilo občnega veselja. Na transparentih bilo je mnogo prav pomenljivih izrek napisanih, ki jih nikdar ne bomo pozabili. Kar so neki domači in vnanji časniki že mesec dni prerokovali, da se bodo te dni v Pragi strašne reči godile, o tem ni bilo ne duha, ne sluha. Da bi se pa vendar nikdo ne pre-drznil, kako neosvetljeno okno razbiti, pazili so tudi zdaj izvrstni „Sokoli" za red, kar pa je bilo prav nepotrebno. Le ena stvar kalila je nekoliko veselje domoljubnih, Nj. vel. presvitlemu cesarju Francu Jožefu vselej zvestih src. Bil je to dopis grofa Lažanskega, ki opravlja začasno opravilo deželnega glavarja, mestnemu županu. Piše namreč, ko je v nemških listih bral tako čuden strah, naj se nikdo k osvetljenju ne sili, in naj mesto prav ostro na red pazi. To je pa mestno zastopništvo tim bolj razžalilo, ker ni k nobeni slavnosti nikoga sililo, marveč vsakemu vse na voljo dalo. Današnji federalistični listi so polni nejevolje proti temu nepotrebnemu dopisu, ter izrekajo željo, naj bi se že skoraj dal Češki deželi deržavni namestnik, in sicer mož, ki bi bil tej časti tako kos, kakor ji je bil sedanji  gospod  minister Belcredi.    Kar se našega  žu-
f>ana tiče, spoznalo je tudi Nj. Veličanstvo njegovo de-avnost in njegovo poštenje,   kajti,   kakor slišimo,   podelilo mu je red železne krone.
V Trstu 22. okt. *j«. — Volitev mestnih svetovalcev in deželnih poslancev tržaške okolice je pred durmi! 5. novembra se vse določi. Volilci, v Vaših rokah je Vaša prihodnja sreča ali nesreča. Vam je dana oblast, in Vaša dolžnost je, da izvolite take možž, do kterih imate zaupanje, ki so pošteni in imajo srce do vas, ki so zvesti cesarju in goreči za slovenski narod. Posvetovali so se nekteri gospodje, kterim je blagor slovenske tržaške okolice na srcu, in izbrali so možje, ki imajo vse zgorej omenjene lastnosti, ter Vam jih živo priporočajo, da njih volite. Ti gospodji so: Fegic France,                          Primožič Jožef,
Godina Lorenec, delegat.      Sorč Edvard, Nabergoj Janez,                    Zorman Andrej.
Gotovo ni nobenega volilca, kteri bi vsaj nekterih teh gospodov ne poznal in ne vedel, da so v resnici vsega zaupanja vredni in za blagor tržaške okolice vneti. Priporočamo jih Vam z dobro vestjo in z zaupanjem, da jih boste tudi volili. Naj nobeden pri volitvi ne gleda ne na sovraštvo, ne na ljubezen, naj se vsakdo varuje tistih prekanjenih ljudi, ki obetajo zlate gradove, ki imajo polne roke, kadar grč za volitev, potem pa hrbet obračajo in v Vašo škodo delajo. — Volilci, ali niste skusili tega pri zadnjih volitvah? Letošnja volitev je posebno imenitna, ker se imajo rešiti važne reči, ki zadevajo tržaško okolico. Volilci, star pregovor pravi: „Vsak je svoje sreče kovač"; „pomagaj si sam i Bog ti pomaga". Sami si morate tedaj svojo srečo skovati, sami pomagati, a to le tedaj dosežete, ako izvolite v mestno svetovalstvo in deželni zbormožč, kakoršne smo Vam nasvetovali. Ako pa niste edini, ako nečete slu-šati našega nasveta, in vleče ta na desno, uni na levo, pridejo zopet v svetovalstvo taki možje, kterim ne bo marža Vas, ampak gledali bodo le nase/ ne bodo Vam lajšali bremen, ne gledali vaših pravic; Vaše tožbe bodo glas vpijočega v puščavi!
Iz Metlike 19. okt. +. — V nedeljo 15. oktobra imeli smo v Metliki prekrasen večer. Dolgo pogrešano in željno   pričakovano   narodno čitavnico   smo   ta
352
dan slovesno odprli. Akoravno vreme jako neugodno in hudobnega nasprotovanja čez mero, je vendar veliko domorodcev in domorodkinj od daleč in blizo skupaj prišlo, da so se prve čitavnične slovesnosti v beli Kranji vdeležili. Tudi Hrvatje, naši vrli bratje, so nas s svojo nazočnostjo počastili. Veselega srca smo se v gospod Schonarunovi hiši snidili, ktere zgornjega nadstropja za narodno čitavnico odmenjene sobe bile so za ta večer z zastavami, podobami in venci krasno okinčane. Razun transparentov nad vratrai: „Dobro došli", „Na zdravje", ,,Živili" in „z Bogom", so bili na oknih tudi grbi, za nas najbolj znameniti postavljeni, namreč: cesarski avstrijski, kranjski, ilirski, hrvatski, črnomaljski in metliški. Slovesnost začela se je ob 7. uri z nagovorom, v kterem ste bili v kratki besedi minulost in sedanjost Jugoslovanov naznamovani. Temu pa je sledela cesarska
Jesem, ktera je bila s krepkimi živio-klici končana, ted tem pa, ko so pevci počivali, stopi gospodičina Kapeletova na oder, ter je izvrstno in prav s prijetnim glasom deklamovala za to slovesnost napravljeni pozdrav, ki je vsem pričujočim tako jako dopadel, da ga je omenjena gospodičina morala pozneje še en pot ponoviti.
Francoz, Anglež, Taljan, Furlan in Nemec, Španjol, Magjar, Turcln in cel6 Armenec
Narod vsak spozna,
Kaj narodnost velja; Tega ni storil le Slovenec!
Zdaj je pa pri nas že vse drugaci, Duh slovenski vsaki dan je jači,
Prišel je tudi dan,
Da dolenska stran Spoznava moro, ki jo tlači.
Da ne bi mi za brati zaostali, Zato čitavnico smo osnovali;
V  duhu narodnem
V  duhu bratovskem, Da bi v njej se rado vali.
Metlika danes svoj rojstni dan praznuje In se vsem rodoljubom zahvaluje,
Ki pomagajo,
Z večo da častjo Novorojenka se kršČuje.
Posebna hvala Vam, gospodje mili!
Ki z daljnih krajev k nam ste se trudili,
Kriknimo na glas:
Bog poživi vas! Mnogokrat se kumi bili!
Koljkor mest ima Slovenija mila, Toljk' čitavnic naj bi naredila,
Ako ji je mar,
Da bi naša stvar Vso veljavo zadobila.
Pri nas pa, kjer sladko vince raste, Tu, kjer se život redi in pase,
Naj Čitavnica
Kakor kapljica Se posebno lepo raste!
Deklamovanje je bilo dovršeno in sopet so zadoneli glasi pevcev, ki so krepko zapeli Jenkotov ,,Naprej." Gospodičina Zoretičeva pa je potem prav prijetno in mično na glasovir igrala in si občno hvalo zadobila. Po dokončani igri na glasoviru začuia se je krasna hrvatska pesem Trnski-ga „Brodar, Oj talasi". Na to pa se k glasovirju vsede gospod dr. Zavinšek, ki je tudi v drugačnih zadevah naši čitavnici velik dobrotnik in prav izvrstno igra: „la derniere plainte d' une jeune amante". Temu so potem sledile dve pesmi „Naglo bratje" in „Zvezda". Na to pa je tenorist gosp. A. Golobic zapel »Strunam" in „Zdihljeji slepega". K sklepu pa so vsi pevci s krepkim glasom povdarili -Hej Slovenci".    Po dušnem veselju  smo se potem tudi te-
lesno okrepčevali, in pri tej priložnosti so donele na~ pitnice na visokočislanega slovanskega mecena, pre-vzvišenega vladika posp. Jurja Strosmajerja, na dr. Janeza Bleiweisa in dr. Lovro Tomana kot nevtrudljiva domorodca in branitelja narodnih pravic. Po teh in še drugih napitnicah, med kterimi so se vrstile narodne pesmi, in pri kterih seje občna zadovoljnost pričujočih na obrazih brati zamogla, končali smo slovesnost s trdnim nadom, složnost med saboj ohraniti in tako večkrat v prihodnje si prijetne in kratkočasne večere napraviti.
Iz Ljubljane. (7« mestnega zbora.')  V poslednjem našem listu, kterega prva polovica se je že tiskala, ko je bila v mestnem zboru še borba za slavljenje 20. oktobra, nismo mogli dovršiti celo vseh obravnav onega večera;  na kratko tedaj dopolnujemo popis važne seje. Zoper   predlog   svečanosti   je   prvi   govoril   odbornik dr. Schoppel,   rekši,   da  sedanji  negotovi  časi niso prava doba, da bi se praznovala ustava; slavenje sedaj bi bilo umetno narejeno, ne pa resnično; ubozim nočem prikrajšati milošnje,   a deli   naj   se na imendan ce3ari-čin.   —   Odbornik   dr. Bleiweis   zavrača   dr.   Schop-pelnov govor in pravi, da ravno narobe je pravo;   slovesnost za 26. svečana je bila  4 leta   „narejana",   ker jo je komandiralo ministerstvo in nikoli ni bila prostovoljna.    Ako mestna srenja   brez   višega   ukaza  sklene svečanost 20. oktobru   na   čast,   bo   takošna kakor   se spodobi, daje vsaka: prostovoljna!    Pokažimo, da je ta dan dan veselja za nas, ne pa „pokore", kakor so ga pretekla leta nekteri dunajski časniki predrzno — in vendar ne kaznovani! — imenovali. Boga moliti, mi-lošnjo deliti in moža častiti,   ki  je  v državnem   zbora dosledno branil pravila okt. diplome:   to troje ,   prostovoljno   sklenjeno,  je   vredno   obhajanje   preimenitnega dne.*) — Odbornik dr. Zupan pritrdi, da je bila ok-toberska diploma kot državnopraven napredek sprejeta, vendar ni zadostila temu, kar se je po nji pričakovalo; zdaj čez 4 leta bi se pa bile ljudem še le oči odprle o veliki vrednosti njeni — zna biti! al meni, to moram odkritosrčno reči,  se niso še odprle.    Dr. Tomanovih zaslug nikakor ne  preziram,   al danes mu častno mest-janstvo podeliti, bi bilo tako, kakor da bi se mu podelilo le zavoljo nasvetovane slovesne prilike.  Po vsem tem ne bom glasoval za predlog. — Odbornik Desch-mann misli, da je dovolj, da je mestni zbor državnemu ministru zaupnico poslal; brali smo, da vlada sama noče svečanosti; pričalo bi to političino nezrelost, ako bi se diplomi  na  čast  naredila slovesnost,   (župan govornika opominja,   naj ne rabi nespodobnih izrekov ne zoper manjšino ne zoper večino.)    Oktoberska  diploma  ni bila  na Kranjskem  veselo   sprejeta, februarska ustava   pa!   (smeh   po
vsej dvorani tako, da županov zvonček zapoje) ;    Schmerling   je
tolikošno svobodo dodelil besedi,  kolikoršne pred njim
Še  ni   poznala Avstrija   (govornik je pozabil 50 jetnisčinih let, s kterimi so bili obdarovani Časnikarji!) Zastran Častnega mest-
janstva, ktero naj se podeli dr. Tomanu, želim skrivne seje; o milošnji glasujem z dr. Schoppel-om. — Odbornik dr. Mitteis trdi, da ni še čas za slovesnost ustave, zarad milošnje ubozih je z dr. Schoppel-om ena-cih misli. — Odbornik pl. Kaltenegger ni za svečanost že zdaj , ker še ustava ni dovršena, al to ni res^ da ne bi mestni zbor imel pravice, o tem sklepati. — Odbornik dr. Orel podpira predlog za svečanost ter pravi, da je 20. oktober priličen izhodnjemu solncu, ktero je po dolgi temi, ki se je poprej razprostirala po Avstrii, bilo s presrčno radostjo pozdravljano; zakrivali so pretekla leta oblaki to solnce, al prišel je 20. september in je pregnal   oblake;   če imamo   srce   za   svo-
*) Poročevalec v 241. listu „Laib. Zeit." je skazil ta govor, ker ni slišal, kar je govornik govoril, a slišal, kar ni govoril«
353
bodo,  veseliti  se moramo oktoberske diplome in počastiti tudi dr. Tomana,   ki jo je vseskozi zagovarjal. — Odbornik Horak nasproti dr. Schoppel-u trdi,  da ok-toberska diploma bi kupčijstvu in obrtnijstvu blagonosna bila,   ako   bi jo bil Schmerling^drugače izpeljal.    Ako Slovani   drugod   in   zlasti  na   Ceskem  bodo slavili 20. oktobra, ne bomo mi zaostajali;   Cehi so že pred nami častili velike zasluge Tomanove; spodobi se, da jih tudi rojaki njegovi   priznavajo  z dostojno   čas tj 6.  — Ko še odbornik V. C. Zupan govori za predlog, povdarjaje, da veliko krivdo,   da je zadnja leta pešalo kupčijstvo, nosi sistema Schmerlingova in da   bode  bolje,   ako  se pravila oktoberske diplome izvršijo, d& župan glasovati, in predlog   za svečanost obveljal   s 14 glasovi zoper 9. Ko pričujoči mestjani zaslišijo zmago, zapustijo s hval-nimi klici dvorano. — Dalje potem  se je enoglasno sklenilo, da mesarji zato,  da rabijo mesnice, ki jih je naredil in jih popravlja magistrat iz mestne kaše, od vseh Svetih plačujejo od vsake ondi zaklane goveje živine po 50 kr. Tako je povsod; tudi v Kranji plačujejo mesarji, v Trstu cel6 od vsakega goveda 1 gld. 5 kr. itd. Mesto, ki mora nove kanale, nov tlak, nov most in dru-zih reči več delati, ne more več brez odškodovanja prepuščati drugim svojih poslopij.  —   Učiteljem c. kr. realke,   kteri  učijo  v nedeljski obrtnijski  šoli,  je bilo povračilo za njih trud po 50 in 25 gold. odločeno. Gospod  župan   se  je   po   sklepu   mestnega zbora brž obrnil   do   svetlega   gospoda  knezoškofa s pismeno prošnjo zavoljo   velike   maše 20.  oktobra.    Odogovorili so mu škof to-le:
„Blagorodni Gospod! če tudi z visokim spoštovanjem priznavam in cenim vzroke žive domovinske ljubeznim blage želje za krepko in cvetečo,  posebnosti vseh pod eno krono zedinjenih narodov priznavajočo in njih svobodni razvitek pospešajočo  Avstrijo,  ki so Vas blago-rodni gospod in častiti mestni zbor napotili,  da se hočete 20. dan  oktobra   ob 10.  uri v tukaj sni stolni cerkvi   obhajane  velike  maše   udeležiti,   vendar  nisem v stanu, da bi glede* na skušnje preteklih 17 let in glavni poklic svoje službe,  zaželjeno veliko mašo sam pel, pa tudi komu druzemu je ne morem ukazati. Nikakor pa ne branim, ako se kak drug duhoven častnik za to po Vas naprosi, da se obhaja zaželjena cerkvena slovesnost. Sprejmite, blagorodni Gospod, zagotovilo mojega   posebnega spoštovanja.  V Ljubljani 19. okt. 1865.    Widmer s/r." Vsled tega pisma je  prosil mestni župan prečasti-tega stolnega prosta gosp. A. Kosa,   da bi oni blagovolili prevzeti cerkveno obhajilo, in brž so bili pripravljeni.  Ko se je po dovršenem opravilu župan spodobno zahvalil slavnemu gospodu za njih milost,   so   mu prijazno odgovorili, da oni in ves kapitel ljubljanski bojo vselej radi vstregli željam mestnega zbora.    Slava!
— (Slovesnosti 20. oktobru na čast.) Da se slavi preimenitni dan, ki je Avstriji na veke dal podlago ustavnega življenja, kazale so 20. okt. še zjutra zarano zastave: cesarska, deželna*) in mestna, ki so vihrale z mestne hiše ves božji dan. Ob 10. uri pa je klicalo veliko zvonenje mestnjane v stolno cerkev, kjer so po mestnem županu naprošeni prečastiti gosp. generalvikarin stolni prost A. Kos z velicim spremstvom in vpričo vseh gospodov korarjev veliko mašo p61i. Pričujoča je bila velika večina mestnega zbora s županom in magistratom in nenavadno obilnim številom mestjanov, ki so se udeležili slovesnega cerkvenega obhajila; deželni odbor je nadomestoval edini odbornik g. dr. Bleiweis. Edeče  klopi,   c. kr. civilnim  in  vojaškim oblastnijam
*) PreČudno je to, da vladna „Laib. Zeit." do 20. dne" t. m, ni vedela, kakoana je deželna naša zastava, dokler je ni po njenih lastnih listih od leta 1848 podučil mestni župan!!
namenjene, bile so — od konca do kraja prazne. Opoldne se je začela deliti miloščina revnim. Zvečer se je v praznično razsvitljenem gledišču igrala iz do mace povestnice vzeta žaloigra „Propad Metiila," ki je bila z veliko pohvalo sprejeta in je živahne dobro-klice izbujala, kjer koli je kak govornik se dotaknil take strune, ktera vselej glasno odmeva, kadar beseda nanese „domovino," „pravico" in „svobodo." Gospodu Penu čestitamo, da je lepo izvršil svojo nalogo in pokazal, da moremo od njega še marsiktero dobro domačo stvar pričakovati. Kaj, ko bi hotel osnovati glediščino družbo, ki bi slovenski igrala? Vsem mestom slovenske zemlje bode slovensko gledišče dobro došlo! Ne vemo zdaj druzega, ki bi bil bolj pripraven za tako početje, kakor je on. — — Ugodne okoliščine so tako nanesle, da progo svetlobe vrgel je 20. oktober že 2 dni pred in 2 dni pozneje. 19. dne t. m. bil je namreč god visokocenjenega našega mestnega župana g. dr. Etb. C os ta. Ker je gosp. župan tudi načelnik „Južnega Sokota," mu je družtvo prejšni večer napravilo krasno bakljado in mu popevalo pod oknom. Snidlo se je ljudstva obilo, da so videli „Sokola" in slišali izvrstne njegove pesmi. Vsa svečanost se je vršila v najlepšem redu; gospod župan se je z okna v krepki, navdušeno sprejeti slovenski besedi zahvalil za čast in voščilo, ki mu ga je Sokol podal v pismu, ktero — s sokolom na čelu — je mojstersko izrisal gosp. Macak. Pismo to, podpisano od 126 Sokolov, se glasi tako:
„Prečastiti gospod župan, ljubljeni načelnik! 16. julija preteklo je leto in dan, ko je prvikrat Južnemu Sokolu dana bila prilika, da je združen z mestjani našimi, očitno pred svetom Vam čestital, slavni gosp. doktor! Bilo je to isti dan, ko je glavno mesto domovine naše posaailo Vas na prvi sedež svoj in izročilo Vam krmilo županije mestne. Slavili smo Šokolci tisti dan še s posebnim ponosom, kajti župan ljubljanski bil je načelnik naš! Kar ste nam takrat obljubili, da županstvo nam ne vzame vodnika našega, spolnili ste zvesto: od prvega trenutka do danes ostali ste nam isti ljubeznjivi voditelj, isti srčni prijatelj — Sokolu S6kol! — Pri vsa-koršnem primerljeji viditi to, je navduševalo naša srca k vedno večemu napredku, in kmali je — brez samo-lastne hlimbe smemo to reči — Sokol dosegel v narodnem življenji častno mesto po vsej slovenski domovini. — Da je tako, največa je Vaša zasluga! Radostno takega javnega priznanja, da Sokol ni krdelo ljudi, ki imajo le ime* brez del ter so le lupina brez jedra, marveč da Sokol je važen faktor na obširnem krogu narodnega delovanja, ki ga Slovenija sedanji čas tako živo potrebuje, priznavamo si v svojo dolžnost, da, ko se praznuje slavni imendan Vaš, tudi Sokol izrazuje Vam, gospod načelnik, iskrene želje svojega srca, da Vas mili Bog domovini naši na čast in blagor mnogo mnogo let ohrani pogumnega branitelja, ki ga ne prestraši nikakoršna protivna nevihta — nam SoKolcem pa v Vas ohranuje skušenega voditelja, okoli kterega se danes vsi veselo zbiramo, da navdušeni prav iz globo-čine srca kličemo: Na zdravje!"
Zvečer pred 20. oktobrom se je v Krakovem v go-stivnici vrlega našega mestjana gosp. Sventnarja zbralo okoli 50 rodoljubov, ki so v veseli družbi slavili Slovanom imenitni dan. Napitnica se je vrstila z napitnico, da je — pokopan centralizem, ki je tri slovanstvo.
V nedeljo potem pa je bila zvečer v čitavnični dvorani tako izvrstna svečanost, da je nihče ne bo pozabil, kdor je bil priča. Neka posebna radost je kraljevala ta večer v narodnem domu, ki ga je za to nalašč izvoljeni odsek čitavničin in sokolov posebno lepo oli-špal. Obhajalo je obojno društvo spomin pričetka svojega« Kakor kinčajo mnogobrojne cvetlice livad spomladi, tako
354
bo nase gospodičine kinčale to večernico s svojo ljubeznivostjo in mnoge s krasno jugoslovansko opravo. Počastilo je veselico tudi mnogo slavnih gostov, kakor dr. Toman, štajarski rodoljub Hašnik, goriški Šolar, vipavski, kranjski in še mnogi drugi unanji domoljubi. „Beseda" današnja veljala je le Njih Veličanstvu cesarju in narodu slovanskemu — sledeča veselica pa je bila delež vseh pričujočih, kteri jedro je bilo novo ^jugoslovansko kolo" , ki se je pod vodstvom gospod Cornelli-a prvikrat plesalo v čitavnici s živo občno pohvalo.
Ko je osma ura odbila, povdari pod vodstvom gosp. Fabjana pevski zbor „Naprej zastava slave" in predsednik čitavničin dr. B1 e i w e i s stopi na oder pred stoječo skupščino in govori blizo tako:
„Čestita Gospoda! Kakor mlado dčte in odraščeni sin ali hčerka ne zabijo častiti rojstnega dne roditeljev svojih: uno, da jima prinese šopek pisanih rožic ali da jima govorka naučeno voščilo ali jima celo zapoje pesmico —- ti pa, da jima poklanjajo vezila mnogovrstna, vsak po svoji moči, in se tako vsa rodbina ra-duje veselega dne, — prav tako si jaz mislim slovesnost današnjo, ko se ozrem po nenavadno okinčanem narodnem domu, in vidim v tolikem številu in nenavadnem čutstvu združeno društvo čitavničino in sokolovo.
Udje čitavnice, za ktero govoriti je meni dana čast, slavimo spomin 20. oktobra, kteri je pred 4 leti bil roditelj njeni.
20. oktober veliki tedaj in zgodovinski nam dan! Veseli te obhajamo in hvaležni, — veseli zato, da smo srečno prestali mnoge overe, s kte-rimi se ima boriti vsako mlado, zlasti pa narodno društvo, — hvaležni zato, da je iz malega naša stvar narastla velika in slavna! Če so drugi „čakali^ pretekla leta, mi — smemo reči, da nismo čakali, da nismo držali križema rok; delali smo marljivo, da smo povzdignili domačo besedo, domačo umetnost, čeravno je včasi pisano gledal protivnik. Ako pomislimo, da vsaka vrsta ptičic v svojem gaji po svoje poje, kakor je pela od stvarjenja svojega in je nobena druga ne moti v pesmah njenih, milo se nam zdi viditi, da le človek je mnogokrat vrag človeku, ki mu sili grlo svoje, jezik svoj. Tudi pri nas je bilo nekdaj tako: omolknili so domači glasi, v družnem življenji umirala je domača beseda: še „Vergleichsverfahren-a" ji niso ponujali; hotli so jo djati popolnama na kant!
Hvala Bogu! prešli so ti bridki časi; solnce ok-toberskoje, kakor je častiti naš starosta pri neki drugi priliki rekel, prisijalo, čitavnica se nam je rodila, — nastopila je mila spomlad. Navdušeni za isti cilj — djansko vpeljavo domače besede in oliko domače glasbe «— smo delali vsak po svoji moči, in v preteklih letih dosegli lep vspeh, da moremo zadovoljni biti. V to pa je pripomoglo rodoljubje iskreno, bistra glava slovanska, in sloga (edinost). Oe je tudi enkrat švignila iskra nekega dvalizma v naše društvo, kmali je prijazno porazumljenje stopilo na njegovo mesto — saj noben pravi Slovan ne mara za dvalizem kakoršni koli!
Ako se pa, gospoda, zadovoljni danes oziramo na pretekla leta, in veseli gledamo v prihodnost, dolžnost nam je sveta, da se hvaležni spominjamo Onega, ki je z mogočno svojo voljo v oktoberski diplomi odklenil verige tudi narodnosti naši in čitavnicam dal življenje: Njih Veličanstva presvitlega cesarja in vojvoda našega Frančiška Jožefa L in da Mu navdušeni zakličemo: slava, slava, slava!"
V tem hipu pa začn6 gospodje pevci peti cesarsko pesem, ktera se konci z navdušenimi slava-klici Njih Veličanstvu.
Brž potem stopi načeluik sokolov dr. C o s t a na oder in govori blizo tako:
„Preteklo je tretje leto, da se je zbrala množica naših vrlih mladih udov v naši čitavnici in je prevdar-jala, ali bi ne bilo koristno, osnovati gimnastično društvo na narodni podlagi. Po starem pregovoru, da zdrava duša biva le v zdravem telesu, — po izgledu starih Grkov in Rimljanov, — po izgledu vseh omika-kanih narodov sedanjega časa sklenilo se je enoglasno, da se ustanovi tako društvo. Konec 1861. leta se je predložil načrt pravil deželnemu poglavarstvu; vrtila se je ta reč sem ter tj& in po „tot discrima rerum" so se potrdila pravila meseca septembra 1862. leta. Ni mi treba, Vas spomniti ov6r, ktere so stavili protivniki narodnega življenja našemu društvu; ni mi treba, Vas spomniti, kako so se ločili eni, kterim je bila narodna podlaga trn v peti, in kako je rodila Idrija nemško gimnastično društvo, kakor je rodila „nemškega Kranjca." Vse to Vam je dobro znano. — Kakor pa po-samesni človek, kteri ima v svoji mladosti mnogo zadreg in mnogo grenkega in slabega, se ravno potem vkrepčd in vtrdi zoper vse nevihte sledečega življenja, ravno tako živi krepko naše društvo in cvetfe ter slovi po vsej kranjski deželi, na Notranjskem v Bistrici in v Vipavi, na Gorenskem v Kamniku in v starem Kranji, na Dolenskem do Novega mesta in hrvaške meje, — da! po vsej slovenski in avstrijsko-slovanski zemlji sploh, in po pisunih nam protivnih tudi po nemško-avstrijskim svetu. Sokol pa res tudi zasluži čast in hvalo, ker jo buditelj narodnega življenja, je zvest sin mile majke svoje Slave, in gimnastično društvo ne le po besedi, temveč v djanji. — Buditelj narodnega življenja je Sokol, ne samo v Ljubljani, kjer je — tako rekoč — nova socijalna moč postal, temuč tudi v drugih slovenskih krajih. In sedaj se more že reči, da veča veselica na Slovenskem ni mogoča brez Sokola. To se je ska-zalo letos pri „besedi" v spomin neumrlega Slomšeka v Mariboru, in v Novomestu pri praznovanju petstoletnice. Ponosno moremo reči, da Sokol je roditelj novome-Ščanske čitavnice!
Sokol pa tudi ni — kakor druga taka društva — gimnastično društvo le po imenu. Sokolci so mnogokrat prilika imeli, svojo umetnost pokazati svetu, posebno pri veliki besedi, ktero je napravila ljuba naša sestrica čitavnica združena s Sokolom ubogim Notranj-cem v pomoč.
Sokol je slednjič zvest sin matere svoje Slave in to je geslo vesoljnega svojega vedenja in življenja. Po izgledu čeških Sokolov se je imenoval in stoji posebno s pražkim Sokolom zmirom v ozki zvezi. Nadjamo se, da tudi Hrvatje bojo v kratkem Sokola osnovali, in radostni bomo tudi njim bratovsko roko podali, in tako združeni z avstrijskim severnim in južnim Slovanom klicali: Slava vzajemnosti slovanski, slava velikemu slovanskemu narodu!"
In brž po teh besedah začne pevski zbor popevati „Hej Slovani", in slava! in „živio" je donelo po dvorani, ki je kmali potem odprla se veselici v ples.
Pred in med besedo so došli pozdravi od čitavnice celjske in goriške, od rojakov naših iz vseučilišča dunajskega in od rodoljubov iz Proseka, ki so bili navdušeno odzdravi j ani.
Tako je Ljubljana obhajala 20. oktobra!