FRAN ERJAVEC:
Kitajske narodne pripovedke.
i.
SETEV SOVRASTVA IN 2ETEV NESRECE.
XJWs|^ Ljto/ ckoč   sta   živela   dva   brata,   ki   sta   prebivala   pod
Jmn ^k     |H     skupno streho. Starejši je le prerad poslušal svojo
Uf\    jjfck W     ženo, zato je prišel kmalu navzkriž z bratom. Prišlo
K ^\»^yB    ie  poletje  in  čas setve  visokega  prosa.  Mlajši  ni
Djf X—ft     ^H    imel semena, zato prosi starejšega, naj mu ga po«
BJ^^^L       H    sodi.  Brat  res veli svoji  ženi,  naj  mu  ga  da. Ta
11 ^^>y   1}    vzame  serne,  ga nasuje v velik lonec in  prekuha,
\l*     trJ/1     Potem  ga pa izroči svaku.  Mlajši brat ni  vedel o
tJs»    &Sc/     vsem tem ničesar.  zato gre in ga poseje na  svoji
njivi. Ker je bilo pa seme prekuhano, ni vzkalilo, samo eno zrno se
ni skuhalo, zato je zrasla cna sama bilka. Mlajši brat je bil pa priden
in delaven, zato ji je zalival in jo negoval ves dan. Bilka zraste ve»
lika kot drevo, lat se pa razpne kot baldahin, da je obsenčevai pol
orala zemlje. Jeseni je dozorel. Tedaj vzame mlajši sekiro in odseka
lat.  Komaj  pa  pade  lat  na  zemljo,  prifrči z  velikim  šumom  silna
ptica, prime s kljunom lat in odleti z njim. Mlajši brat teče za ptico
prav do morske obale.
121
Tedaj se obrne ptica k njeinu in ga nagovori po človeško: »Ne stori mi ničesar žalega, zakaj kaj je tebi en lat! Na vzhodni strani sredi morja stoji zlati in srebrni ctok, in jaz te prenesem tja. Tam lahko vzameš, kar ti dvago, in postaneš bogat!«
Mlajši je bil zadovoljen in sede ptici na hrhet. Ona mu veli, naj zapre oči, zato je slišal le, kako sta rezala zrak, kot bi pihal rao> čan veter, spodaj pod seboj je pa čul šumenje in valovanje morja. Kmalu se spusti ptica zopet na kopno, bila sta na nekem otoku. »To» rej sedaj sva na cilju,« pravi ptica.
Tedaj odpre mlajši brat zopet oči in poglcda okolo sebc. Vse je bilo belo in rumeno in vse se je bleščalo in lesketalo. On vzame nekaj drobnih koščkov in jih vtakne v malho.                     ^
»Je li dovolj?« vpraša ptica.
»Dovolj imam!« odgovori on.
»Dobro tako!« pravi ptica, »skromnost varuje pred nesrečo.«
Potem ga vzame zopet na svoj brbet in ga odnese nazaj čez morje.
Ko pride mlajši brat domov, si kupi sčasoma lepo posestvece in postane prav imovit.
Starejši brat mu je bil pa nevoščljiv, zato ga nekoč nahruli: »Kje si pa ukradel denar?«
Mlajši mu pove \be po pravici in po resnici. Tedaj gre starejši domov in se posvetuje s svojo ženo.
»Nič lažjega kot to,« pravi žena. »Skuhala bom seme, enega pa obdržim, da se ne prekuha, ir. stvar je gotova. Ti potetn to poseješ in videla bova, kaj se zgodi!«
Rečeno, storjeno. Res zraste ena sama bilka z enim samim latom. In ko pride čas žetve, prileti zopet ptica, ki odnese lat. Starejši brat je bil tega jako vesel in steče za ptico. Ptica mu pove, kakor prej mlajšemu in ga odiKse na otok. Tam vidi mož ležati vsenaokrog srebro in zlato. Večji kosi so bili kot hribi, manjši kot opeke, naj= manjši pa kot zrna. Vse se mu blišči pred očmi in le obžaluje, da ne more prenesti hribov, zato si pa nabere manjših kosov, kolikor le more.
Ptica mu pravi: »Sedaj bo pa vsaj že dovolj! Saj ne boš tnogel vzeti vsega s seboj.«
»Potrpi še nekoliko!« odvrne starejši brat. »Kam se ti tako mudi? Nabrati moram še nekoliko kosov.«
Mine nekžj časa.
122
Ptica ga zopet opomni: »Solnce kmalu vzide, in tu je tako vroče, da ljudi kar sežge.«
»Le trenutek še počakaj!« odvrne on.
Tedaj se pa prikaže na obzorju veliko rdeče kolo — solnce je vzšlo. Ptica odleti v morje, razpne obe krili in udari z njima po vodi, da se ubrani vročine. Starejšega pa solnce sežge.