„DOM IN SVET!" 1891, štev. 2.
95
Natančno mero spomenika podamo čitateljem ob drugi priliki, ko objavimo spomenik Jenkov z istega pokopališča.
Vir Vipave »Pod skalo.« V trg Vipavo došli popotnik dospe po glavni cesti do gostilne »Adrija«. Krene jo v nasprotno postransko in ozko ulico. Kmalu je na mostiču, ki veže prostor ob cerkvi sv. Marka z nekdanjim mlinom, sedanjo grajsko pilo (žago'K Lep prizor se kaže njegovim očem, prizor, ki mu ga predočuje naša slika.
Ob svoji levici ima ogledovalec veličastno grajščinsko poslopje, kjer bivajo sedaj vipavski uradi. Kaže se mu le zadnja stran z velikim kolesom, ki dviga in naganja vodo v poslopje, in lep cvetlični vrt. Pod nogami pa mu mimo in resno šumi srebročista, zdrava in izvrstna pitna voda »Vipava«. Trije močni vrelci bruhajo vedno dovoli vode na dan. Nad glavnim virom se vidi na višini staro, sedaj zapuščeno žup-nišče in nekoliko više v skrajnem koncu severovzhodnega kota razvalina »Starega grada«. Na desni strani te prijazno pozdravlja lična stavba izmed košatih kostanjev. Pod njimi se razprostira lep prostor, koder ob vročih poletnih dnevih iščejo potrebnega hladila vsakojaki obrazi. Komur ne ugaja mrzla studenčnica, temu gostoljubni krčmarrad postreže's pristnim »Vipavcem«, ali pa tudi s pivom iz mrzle kleti, podskalskih prostorov, ki menda celi okolici dado ime. Razven tega se mladina lahko zabava na kegljišču. Nad njim pa morejo strelci izkušati svoje bistro oko in trdno roko. Kogar pa posebno veseli vožnja s čolnom, privošči si lahko tudi to veselje. In če mu ne ugaja niti to, niti drugo. lahko se umakne zvedavim očem v resnično krasen vrtič na južni strani za malim ovinkom. Izza raznovrstnega drevja in grmičevja nekako otožno pozdravljajo prišleca neukretni kameniti kipi. Nad vso to krasoto pa se dviga gologlavi Nanos, ki se ne zmeni dosti za časi prav veselo in bujno življenje ob svojem vznožju.
Ker nahaja obiskovalec »Pod-skale« na tako majhnem prostoru toliko krasote ob največi vipavski vročini, a prijeten hlad, ker zre njegovo oko pomenljive priče daljne starodav-nosti in ker si poleg tega njegovo srce privošči lahko vsakovrstnega hladila in vedrila: kaj čuda, da je ta kraj tako priljubljen Vipavcem!
Glede na to lepo sliko prelepega domačega kraja — bisera Vipave — smemo le reči: O da bi še drugi domači umetelniki tako poslavili lepo domačijo, kot vrli naš Vrhpoljski!        i. z—n.
Švedi v Pragi. Da morejo umeti čitatelji poslednjo sliko, naj se spomnijo 30 letne vojske, v kateri je Češka toliko trpela. Po njenih lepih livadah je razsajala bojna furija in pokončavala, kar je mogla doseči. Divji Švedi so pridrii celo v mesto Prago. O tem dogodku čitam v stari kroniki iz leta 1780., ki se pa imenuje: »Neue Kronik von Bohmen« (na str. 348, 349):^ »Cesar B^rdinand II. je hotel 1. 1648. odvrniti Švede, da ne bi pridrii na Avstrijansko, zato je zbral vse svoje čete iz vseh svojih dežel, ter jih postavil pod vodstvom Oktavija Piccolominija proti švedskemu vojskovodji Wrangelnu.   Ta  pa  se
je začel ozirati na nezavarovano Češko in je poslal svojega podvojskovodjo Janeza Krištofa pl. Konigsmarka na Češko, da bi se polastil nekoliko mest in nekoliko utrjenih krajev. Ko-nigsmark je vzel Klatowe, Horšuw-Tyn in nekatera druga mesta brez težave. Ana to mu neki odpuščeni cesarski vojni služabnik, Ernest pl. Otto-vvald, razloži, kako lahko bi bilo dobiti tudi Prago. Pove mu, da popravljajo Pražani nekje mestno zidovje, ne da bi tam stražili. Skozi odprtino bi lahko zlezlo toliko vojakov v mesto, da bi vzeli jedna vrata. In res, oni človek sam zleze po noči pred 26. julijem (1648. 1.) s 1000 vojaki, polasti se strachowskih vrat in ja odpre Konigsmarku. Ko so Pražani spali, zasedel je trge in glavne ulice (levega brega) s svojimi vojaki in jim ukazal streljati na vsakoga, ki bi se zjutraj pokazal na ulicah ali na oknih. V prvi zmedi so postrelili okoli štiri sto oseb ali jih ranili. »Feldmaršal« Golloredo je ubežal na čolnu v Staro Mesto, kjer je osnoval nekako obrambo. Švedi se polaste tudi kraljevskega gradu in orožnice ter začno takoj s topovi streljati na Staro Mesto. Potem je prepustil Konigs-mark vso Malo Stran svojim vojakom, ki so plenili dva dni. Dali so prepeljati vse dragocenosti s kraljevega gradu in neizmerno veliko plena v Švedijo. Wittingausko knjižnico, ki je imela stare rokopise, nabrane še od Rosenber-gov in pred kratkim prenesene na praški grad, dalje Konigsmark na ladijah prepeljati na Saško, od tod v Švedijo, kjer jo še dandanes hranijo v Stockholmu.
V Starem in Novem Mestu (na desnem bregu) so pa imeli med tem čas pripraviti se za brambo. Najprej so se zbrali dijaki in skoraj 800 jih je zasedlo breg Veltave in pa most, da ne bi mogel čezenj priti sovražnik. Po njih vzgledu so se ravnali meščani in celo mnihi so se oborožili. Naposled dospe tudi nekoliko cesarskih čet, katere sta vodila Buchheim in Conti, ki je bil jako spreten v streljanju. Konigsmarkje, dobivši nekoliko pomoči oblegal tri tedne pofiška vrata in z 32 topovi streljal noč in dan, a nič ni opravil. Zato jo je mahnil od tod proti Taboru. Med potom je grozno pokončaval. Iz tega vidimo, da so imeli tudi Čehi svoje Turke in da so v vojski grozno veliko trpeli.
Prizor iz tega boja nam kaže naša slika. Predočuje nam mestni stolp (»Dom in Svet« 1. 1890. str. 304.) na Starem Mestu, dalje se vidi mimo stolpa čez Veltavo na Malo Stran, kjer za-gledaš hrib Petrin s Schwarzenbergovim parkom ter tako imenovani »gladovi zid«, ker so ga bili zgradili ob času velike lakote, da je imelo lačno ljudstvo nekaj . zaslužka. Hud boj je tu ob stolpu. Švedi se umikajo — beže, Pražani pritiskajo za njimi.
Za hišo, iz katere streljajo meščani, so dandanes mlini in toplice tik Veltave. Na stolpu mostovem pa je vzidana marmorna plošča, katere latinski nadpis poslavlja hrabrost Praža-nov 1. 1648.
Valvasorjeva knjižnica. V stolni zagrebški knjižnici se nahaja mnogo knjig, ki nosijo na notranji   strani   platnic   Valvasorjev    grb.    Bile   so
96
Slovstvo.
nekdaj last slavnega kranjskega zgodovinarja. Poleg knjig leži ondi tudi nekaj deželo kranjsko zadeva-jočih rokopisov, o katerih je izvestno, da jih je rabil Valvasor pri sestavi svojih zgodovinskih del. Posebno znamenit je med njimi dnevnik (Diurnale) škofa Hrena. Drugi del tega dnevnika hrani še ljubljanski škofijski arhiv, a prvi del, katerega je imel Valvasor znabiti na posodo, pomešal se je med njegovimi stvarmi in odpeljal s knjižnico vred proti jugu. :
Različna so mnenja, kako je neki prišla bogata knjižnica slavnega Valvasorja v Zagreb. Ponudil je iskreni domorodec vso svojo knjižnico, ko ga je bila začela treti beda, pod kaj ugodnimi pogoji kranjskim stanovom, češ, naj jo kupijo in s tem zasnujejo začetek javne knjižnice v Ljubljani. A stanovi so nujno zadevo toliko časa mencali in odlašali sklep, da se je Valvasor obrnil v Zagreb. Prodal je knjižnico ondotnim jezuvitom, kakor po neki Erbergovi beležki trdi Jellouschek v »Mitth. d. hist Vereines fiir Krain« 1857, str. 115. Ovrgel je poslednjo trditev zgodovinar P. pl. Radics v svoji knjigi »Valvasor« na 20. strani, ko piše, da je našel na nekem izvlečku vizitacijskih dekretov v omenjeni knjižnici zapisano: » Bibliothecae praesentis initium fecit magnae memoriae Episcopus Ignatius Mikulizh (1688— 1694), qui magno aere comparatis libris eru-diti Valvasoris prima ejus fundamenta posuit, operam suam et laborem in ponendo aedificio et con-signandis libris capitulum laudabiliter adjuverit.« Valvasor bi bil tedaj izročil knjižnico škofu Miku-liču za drag denar. Vse kaj drugega nam pa pove" listina, ki se je poslednji čas našla v kaiiov-škem frančiškanskem samostanu in ki trdi, da je Valvasor knjižnico zagrebškemu škofu podaril. Glede na plemenitost užaljenega ^Valvasorjevega srca si lahko mislimo kaj takega. Še bolj verjetno pa je to, če pomislimo, da je listino, ki nam to pripoveduje, pisal 19. avgusta 1703. Valvasorjev sin (menda Volf Vajkard, roj. 1. 1679.), ki je kot brat Alojzij bival tačas v karlovškem samostanu. Pove" nam v tem pismu kopico dozdaj neznanih, a znamenitih podatkov. Pravi, da je šel, ko je umrl njegov oče Ivan Vajkard pl. Valvasor z Bogenšperka, v samostan karlovških frančiškanov, kjer živi že šesto leto. Zvršil je modroslovne študije in spe-kulativno teologijo v Ljubljani, moralo pa v Kar-lovcu. Sedaj je šele subdijakon. Jesenski kvaterni teden 1. 1703. ima postati dijakon, a rad bi precej na to prejel tudi mašništvo, da bi mogel že na god sv. Frančiška (4. okt.) peti novo mašo. Toda zato je še premlad, tri dni po onih kvatrah bi bil šele zadosti star. Prosil je za to oprostitev že njegov sorodnik, karlovški glavar Janko Budački. In sedaj prosi zagrebškega škofa Martina Brajkoviča še brat Alojzij sam, češ da bi bilo to jako drago njemu in sorodniku Janku Budačkemu. Da bi škofa toliko bolj omečil za skazanje te milosti, pravi v pismu: »Praesertim vero, cum et dominus meus defunctus parens episcopatui Zagrabiensi multa bona praesti-terat, maxime vero tunc, quando certam bibliothe-cam spontanae pro perpetua memoria donaverit.« Valvasor je torej daroval svojo knjižnico škofu. To nam priča njegov sin, ki je pač stvar dobro vedel in ki se je upal malo let po podaritvi o tem
pisati škofu samemu. Živel je P. Alojzij Valvasor pozneje kot frančiškan v Novem Mestu.
Omenjena knjižnica obsega dalje nastopne rokopise: 1. Rodoslovje kranjskih plemenitnikov po abecednem redu. 2. Kranjski oblastniki od 1. 1523 do l672.frZaznamovanih je vsako leto po šest in še več plemenitih oseb, in povedano s katerega gradu so bili doma. 3. Rodoslovje obitelji Strassolds in Lamberg. 4. Prenašanje sv. Peregrina v cerkev sv. Jožefa pri bosonogih avguštincih v Ljubljani. 5. Izpiski iz rokopisnih letnikov; segajo do 1. 1048, do časa sv. Heme. 6. Beležke o opatih in dobrotnikih stiškega samostana (z mnogimi pomotami objavljene leta 1883. v »Studien und Mitth. aus dem Benedictiner- und Cist.-Orden«). 7. Ordinacijski zapisnik ljubljanskih škofov Tavčarja in Hrena do leta   1612.                                                    a. Koblar.
©gnjoslav Utiešinovič  Ostrožinski.
Izmed malega števila preporoditeljev ilirske dobe je pobrala smrt dne 8. rožnika m. 1. pesnika, pisatelja in rodoljuba hrvaškega — Ognjoslava Utie-šinoviča Ostrožinskega.
Pokojnik se je rodil dne" 21. velikega srpana 1817. leta v Vojni Krajini v vasi Ostrožin. Ker je bil nadarjen in marljiv, popenjal se je hitro od časti do časti. Kot podžupan je napisal več politi-ških spisov v nemškem jeziku: »Die Hauskommu-nionen« ; >Die Militargranze und die Verfassung«; »Die Militargranzfrage« itd. Zaradi spisa: »Die Naturschatze im nordlichen Kroatien« imenovalo ga je dunajsko geološko društvo »Geologische Reich-anstalt« dopisujočim členom. — Med vsemi njegovimi spisi pa je največ vreden, obsežen in znamenit jedini hrvaški spis: »Životopis kardinala brata Gjorgja Utiešinoviča prozvanoga Martinusius« (Rad 53. in 54.).
No Slovencem, kateri se brigajo za razvoj hrvaške književnosti, znan je Utiešinovič bolj kot pesnik. — Vsakemu Slovencu je vsaj po imenu znana njegova zbirka liričnih in epičnih pesmij »Vila Ostrožinska«, katero je prvikrat izdal leta 1845.
Že s prvo pesmijo »Jeka od Balkana« si je Utiešinovič pridobil glas, a veliko več, ko je izdal »Vilo Ostrožinsko«, tako, da ga nekateri celo primerjajo Mažuraniču. — Izdavši drugikrat »Vilo Ostrožinsko«, dodal ji je prvi poskus hrvaške estetike:  »Misli krasnih umjetnosti«.
Znamenito njegovo pesniško delo so tudi »Psalmi Davidovi« in dve večji epično-lirični pesmi »Nedelj ko«  in  »Potres«.
Smrt ga je prehitela, da ni mogel izdati nameravane nove zbirke svojih pesmij. — Pokojnik je bil pesnik, kateri je znal svoje domoljubne misli podati narodu v krasni narodni pesniški obliki. Jezik mu je gladek in čist. — Utiešinovič je bil vesten uradnik in narodu priljubljen. Bodi mu blag spomin!                                                                      v.
Elektrika v fotografiji.   Za  fotografijo
treba precejšnje svetlobe. Novejši čas so začeli rabiti za razsvetljevanje predmetov električno luč, ki prav dobro služi. Fotograf uravna svetlobo tako, kakor jo potrebuje.
Izdaja in urejuje dr.  Fr.  Lampe.
Tiska »Katoliška Tiskarna«.