0 jezikoslovncm nankii. Spisal poleg hervaske iole J. Erien. Glede naučenja materinskega jezika v narodni šoli je veliko več treba gledati na zapopadek, kakor na zunanji lik, inertvo formo. Učenik ne sme književnega jezika učencom ponujati kakor merzli dar ptujega premišljevanja, temveč se mora truditi, da prebudt jezik znotraj v otroku. Poslušavšim večkrat dobro in lepo pelje, lepo godbo, ne prebudi' se v njih samo skladnost, temuč prebudi in oživi se tudi čul za skladno mero in takt. Ako v otročji duši že dremlje sposobnosl za skladnost in takt, je treba sanio tu pa tam se nekoliko bolj potruditi, da razvija se ta nježna cvetica. Tako je tudi z jezikom. Uciino se ga v dmžbi z drugimi. Otrok sliši pri starših in domačih imenovati predmete in o njih govoriti, — sliši imenovati osebe, sliši šteti, sklanjati, pregibati besede, in že v četertem in petem letu se nauč/ večjo stran slovnice; toda tega ne vidi in ne zapopade, temuč le govori tako, kakor se je naučil poslušavši od drugih. V šoli mora učenik izgladiti gerbe in dopolniti, česar manjka; mora otroka napeljevati na zapopadke, ki niu še niso jasni; mora čistiti, kar je nečednega, blatnega; mora umivati umazano jezikovo Iice, očešljati in zložiti raztreseno in izpukano govorjenje, ter preobleči sirovi jezik z lepo novo obleko književnega ozaljšanega jezika. To pa se nikakor ne izverši s slovniškim modrovanjem in z golimi vodili, teinue s tein, da se veliko in dobro govori in spisuje. Človek si lika jezik, ako bistri svoje misli z navadnimi mislinii drugih ljudi. Jezik se razvija samo v društvu z drugimi; zato se tudi otroci kolikor toliko že doma v družbi z drugimi otroci uče maternega jezika. Vendar pri vsem tera otrok, ki pride v šolo, ne zna mnogo govoriti: še manj pa more niisliti. Sola mora tedaj pri otrocih prebuditi in izrejati to jezikovo moč. Učenik mora govoriti z otroci in jim tako misli vcepiti v dušo. Pripoveduje naj jim mikavne povesti, kakoršne otroci radi poslušajo. Tako delajo že tudi pametni starši, preden otroke v šolo pošiljajo. Učenik naj govon' z otroci zdaj o tem , zdaj o drugem predmetu, o naravnem ali vidljivem in čeznaravnem ali nevidljivem, ker beseda prebuduje misli in z besedo se reči oživljujejo. Kolikor več more učenik govoriti z otroci, toliko bolje je. Kadar se otrok že nauči brati, naj se učenik vedno pogovarja z otroci o tem, kar so brali. Trudi naj se tedaj , da berilni zapopadek postane otrokom prava svojina. Tako premišljeno branje zvišuje dušne nioči in razširja obseg. /nanja, Ves jezikoslovni nauk je le pripoinoček, pa ne namen in namera jezika. Ta bližnja namera, t. j. da otrok poznava jezik, da .se more ž njiin izrazovati, ravuo ta nižja nainera podpira uno višjo, ktera je, če se mladost lepo zavedno in duševno izobražuje. Šolsko berilo ni sarao za to , da bi se otroci i/< njega učili lc jezika, teinuč poscbiio za to, da se jim po njem žlahtnijo serca in napeljujejo na lepo in poštcno vedenje. Vsako branje, s kterim se ne bisln otroeji uni in pamet in se ne žlahtni otročje serce, več škoduje, kakor koristi. — Učenik pa naj pri branjinikar neloei ustmenih in pismenih jezikoslovnih vaj od vaj v zlogu in pravopisu, da bi te predmete razlagal posamezno, zakaj, vsi ti predmeti so ravno tisti nauk. Kdor se nauči pametno niislili in dobro in pravilno svoj jezik govoriti, la ga bo znal tudi pravilno pisati; in kdor zna jezik ustnieno prav izrazovati, mu ne bo težko ravno tako tndi pisati. Glede pismenega naučenja jezikovega naj učenik derži se vodila, ki pravi: ,,Pokaži otrokom reč ali resnično, ali v podobi; govori o nji z otroci, in daj , da jo sami popisujejo". Tako se otroci soznanjajo z različnimi rečmi, da jih dobro poznajo. Da se pa otroci še bolje soznanjajo z rečmi, naj jih tudi imenujejo in popisujejo s tem^ da razuinno berejo od njih eele dele iz berila , in ravno to je glavna naloga v nižjem razredu narodne »ole zastrau jezikoslovnega nauka.