STILNO NEČISTA STILIZACIJA Ob lanski stoti obletnici Jurčičeve smrti, sto šestnajst let po izidu prvega slovenskega romana, iz oči v oči z že tretjo krizo slovenske kinematografije, je nastal nov film — Deseti brat*. Pričakovali smo ga z upanjem v srcu, saj se je zdela poteza Vibefilma, da začne pot izkrize prav s tem filmom, ki po svoji zavezanosti naši kulturni zgodovini in »ljudskosti« prav gotovo sodi v Barbara Habič privlačno podlago za uspešen projekt, bolje povedano: predvsem logična. Poseganje v našo literarno dediščino se je že ničkolikokrat izkazalo za uspešno, če že ne na ravni odkrivanja filmske govorice, pa vsaj zaradi veselja nad upodobljenimi popularnimi deli naših pisateljev. Na neki način je zelo težko filmarju, ki si zada nalogo ufilmiti dela iz narodne kulturne zakladnice, saj je več kot verjetno, da bo njegov film predvsem na udaru kritike, ki bo sodila skozi literarno delo. Film in literatura se v marsičem razlikujeta v svojem principu upodabljanja sveta, kot besedna umetnost in umetnost vizualnih podob se do določene meje celo izključujeta, saj se film s svojo vizualno izraznostjo išče v drugačnih paradigmah kot besedna opisnost, izraznost. Zato se mnogokrat dogaja krivica, ko filme sodimo skozi literaturo, ki jim je bila za podlogo, navdih, in iz te obremenjenosti je zelo težko uiti, posebno še, ko govorimo o filmski podobi dela, kakršno je Deseti brat. Delo je, kljub Jurčičevim željam, da bi napisal ROMAN, ki bi stal ob boku kakemu Goldsmithu in Scottu, namenjeno meščanskemu bralcu za razvedrilo. To razvedrilo naj bi izhajalo iz same romantično zasnovane ljubezenske zgodbe, zapletov okrog nje in pa iz etnološko obarvanih opisov krajev in posebneže v, ki so bili Jurčiču blizu in dobro poznani. V tem njegovem mladostnem delu lahko le zelo priznanesljivo razpoznavamo Jurčičev * DESETI BRAT: slovenski barvni film, drama; producent: Vibafilm; 1982; scenografija: Mija Jarčeva; maska: Berta Meglic; kamera : Mile de Gleria; scenarij, montaža in režija: Vojko Duletič. V filmu igrajo: Radko Polič (Deseti brat), Bert Sotlar (Krjavelj), Matjaž Višnar (Lovro Kvas), Jana Habjan (Manica), Boris Kralj (slemeniški gospodar Benjamin), Štefka Drolc (njegova žena), Zeljko Hrs (Marjan Piškav), Stevo Žigon (stari Piškav), Marjeta Gregorač (Majdalena Strugova) in drugi. 706 707 Stilno nečista stillzaclja kasnejši socialni program. Razredna nasprotja so blago nakazana predvsem v likih Desetega brata in Kvasa nasproti zakrknjenemu posebnežu Piška-vu in v zapletu okoli ljubezni med Kvasom in Manico, kjer gre za nepri* merno povezavo različnih socialnih plasti. Na podlagi takega poznavanja Desetega brata se nam prav gotovo postavi vprašanje, kako to delo prestaviti v filmsko podobo? Zdi se, da bi mu še najbolj ustrezala takšna, kakršno je napravil Klopčič v Cvetju v jeseni. De-sega brata si na filmu najlaže zamišljam kot ljubko romantično zgodbico, ki bi ohranila in izrabila za svojo filmsko poetiko in estetiko prav etno^ loško-etnografske posebnosti Jurčičevih junakov, nekakšen prijeten »kič«, ki pa prav s to svojo neaktualno pati-niranostjo ustvarja distanco gledanja, hkrati pa nas kot razvedrilo zadovoljuje. No, Vojka Duletiča ta plat, možnost realizacije Desetega brata očitno sploh ni zanimala, ampak si je želel v filmu zaostriti socialno tendenco. Zato je postavil v središče filmskega dogajanja Martinka Spaka-Dese-tega brata in napravil iz njega nadaljevanje slovenskega mita hlapca Jerneja. To svojo konstrukcijo je želel Še podkrepiti z intonacijo, ki zaokroža film: v začetku vidimo mladega neznanca, ki se na svoji poti ustavi pred grobom Desetega brata, kjer mu Kr-javelj rad postreže s podatki o življenju preminulega. Film se odvrti pred našimi očmi in nas na koncu spet pripelje na začetno točko. Takrat izvemo, da je mladi popotnik pravi deseti brat, ki ima še marsikaj za bregom. Ta pravi deseti brat, sin slovenske matere, ki je še vedno tako trdna v svoji rodovitnosti, nosi obeležja proletarca in partizana. Na koncu filma odide, nekam neznano, njegov odhod logično asocidra pot v partizane, oziroma pot hlapca Jerneja v iskanju svoje pravice. Tako nekako Zvone Hribar v vlogi »pravega« desetega brata odhaja naravnost v film Draga moja Iza, v katerem smo že imeli priložnost videti njegovo grenko in samotno pot. To poanto, ki jo režiser nakazuje v intonaciji filma, potem razpleta, podlaga skozi svojo dramaturško zamisel fabule. Dramaturgija Duletičevega najnovejšega filma je nejasna, nespo-znavna in bi jo zelo težko smiselno, konstrukcijsko opisala. Bolj ali manj pa dela film precej nepregleden in nejasen, vpeljuje osebe, kot npr. Dolefa, ki jim dovoli krajšo igralsko ehsibicijo in jih potem za vedno pozabi. Sicer pa Duletič svojo konstrukcijo Desetega brata premakne v nasprotje med aristokracijo (da, dobrodušni meščanski graščak s Slemenic, ki rad poprime za kmečka dela in se ne more sklicevati na »šestnajst kolen slo-večih pradedov«, je dobil v filmu mnogo bolj aristokratsko, odločno in domišljavo podobo), konkretno med obema graščakoma, demoničnim po-osebljenjem zla, brezdušnosti in brez-obzirosti — Piškavom in uglajenim gospodom Benjaminom na eni strani, ter izigranimi reveži (Martinek Spak s svojo materjo) in popolnoma nemočnimi predstavniki nižjih meščanskih in kmečkih slojev, ki se prvim lahko samo udinjajo, jim ponujajo svoje usluge in znanje (kot izobraženec Kvas), na drugi strani. Deseti brat je nekakšen slovenski zametek priklenjenega Prometeja, giblje se med obema poloma, med aristokracijo, kjer ima očeta, polbrata, in med kmeti, kjer ima prijatelje in vraževerne občudovalce. Izsiljuje prve in pomaga drugim. Vendar Spakova »luč« nima nobene realne podlage v kaki socialni zavesti izkoriščanih in ponižanih nižjih slojev. Takšnega, kot je, ga v njegovem delovanju žene maščevanje za nesrečno življenje svoje zapeljane materi do očeta in nekakšen samovšečen mazohizem. Svojo vlogo desetega brata si je sam 708 Barbara Habič izbral in v nji zaradi pomenov, ki jo funkcija desetega brata nosi v ljudskem izročilu, tudi uživa in izrablja njen manevrski prostor. Duletičev junak nima posebno prepričljive psihološke zastavitve. Martinek Spak, ki mora svojo maščevalnost plačati s smrtjo v Jurčičevem romanu, niha v filmu med maščevalnostjo in čudno strastno privrženostjo, ki se izkaže v prizorih med njim in Marjanom ter v sceni, ko umira, objemajoč svojega očeta, Piškava. Kljub temu, da je osrednja osebnost v filmu, je zgolj tip, znak, simbol, vezni element, ki pa še zdaleč nima izdelane svoje psihološke, človeške funkcije filmskega akterja. Lovro Kvas je potisnjen popolnoma v ozadje, v dekorativno funkcijo, njegovo pojavljanje v filmu je skoraj brez izjeme reducirano na molčečo in popolnoma brezizrazno prisotnost. Ljubezenski trikotnik Kvas-Manica-Mar-jan je grobo nakazan, brez kakršnekoli čustvenosti učinkuje postransko in predvsem — popolnoma nerealno. Duletič ne razvija fabule, ampak nam statično, nejasno in patetično (pomaga si z glasbo Havdna, Francka, Schuberta) stilizira Desetega brata. Težišče dogajanja je preneseno na grad in zaman čakamo prizore iz vaškega življenja, ali pa vsaj znamenito gostilno pri Obrščaku. Ne, celo Krjav-ljev znameniti monolog se odvije na Slemenicah, na godovni gostiji, kjer Krjavelj igra dvornega norčka zato, da bo malo kasneje lahko pobiral ostanke z obložene mize. No, edini, ki ima vsaj igralski trenutek v filmu, je Bert Sotlar v vlogi Krjavlja. Vsi drugi igralci, razen nekaterih izjem, kljub vidnemu trudu, niso mogli ustvariti svojih vlog vsaj povprečno prepričljivo. Statičnost filma, pomanjkanje jasnosti, psihologje likov, predvsem pa zanemarjanje igralcev in njihove bistvene funkcije v filmu (ki je zastavljen zelo gledališko), vse to je krivo,da igralci največkrat izpadejo že kar gro- teskno v svoji nemoči, najti trdna tla sredi nekonsekventne stilizacije. Filmski prostor je zožen na dekorativno notranjost gradu, njegove najožje okolice, prikazane zgolj v izrezih, v nekakšnih apsidalnih prostorih gozda, gostilne, ki ne daje nikakršne orientacije v prostoru, nenavadno pa tudi zgošča dogajanje in igralce v majhen izrez nespoznavnega prostora. Kljub skrbni scenografiji, kostumografiji, fotografiji, ki na trenutke asociira na določene slikarske stvaritve — vendar popolnoma nefunkcionalno, brez notranjega naboja, smisla), film nima moči prepričati v SVOJ realizem. Brez posluha za gledalca in njegovo sposobnost, kako danes komunicirati s tovrstno fikcijo, ohranja Duletič s svojo stilizacijo, statiko v ritmu filma, nepotrebnimi retrospekcijami, že kar smešno eisensteinovsko montažo, di-stanco do filmske podobe. Ne uspeva mu, da bi nas pritegnil v komunikacijo s filmom, saj se nam ta vedno znova oddaljuje zaradi navedenih razlogov v konstrukcijo, stilizacijo, esteticizem, praznino. Deseti brat ostaja mrtev film. Duletičeva vizija slovenskega prvega romana je tendenciozna in v tej svoji tendenci je popolnoma zgrešena, neprepričljiva, stilno nečista stilizacija, filmsko revna, na ravni jezika in izpovedi. Tako se prvi znanilec nove pomladi v naši filmski proizvodnji spreminja v velik nesporazum znotraj večletne filmske produkcije. P. S. Že pred Desetim bratom je bil realiziran mladinski film Učna leta izumitelja Polža, režiserja Janeta Kavčiča in scenarista Zeljka Kozinca. V tem zapisu sem se načrtno omejila zgolj na Duletičev film, ki se mi zdi v svoji zgrešenosti zanimivejši kot Kavčičev film, ki v ničemer ne izstopa tako kot Duletičev. Ta omejitev na Desetega brata ne želi diskvalificirati Kavčičevega filma in mladinskega filma, ki ga radi jem- 709 Stilno nečista stlllzaclja ljemo kot sekundarni domet filmskega puščam zato, ker ga težko obravnavam ustvarjanja. O njem bi spregovorila ob hkrati z Duletičevim filmom, ki zaradi kaki drugi priložnosti, v celotnem pre- svoje specifike zasluži posebno pozor- gledu najnovejše produkcije, ki je še nost. Zal! nismo videli. Kavčičev film tokrat iz- Barbara Habič