(J   Oroslava
Andrejčkov sveti večer.
Andrejrkov atek je brvzpose\n. In to je hudo. KaJco hudo, Anclrejeek prtiV dobro vt\ čeprav je šele osem let star. Brezposelnost je, ki nosi glad, tflad, mraz in skrb. Ta pošast je kriva, da Audrejček nima tople suknjiee in imi žt' skoro prsti uliajajo iz raztrganih eevljev.
Lc nekaj dni je Še manjkalo do BožiČa. V oknih so bleŠČale in vabile /.vezdice, srehriie in zlate, Andrejček je vedel, da sg za božiČna drevesca, <la so samo ovite v blesteč papir, znotraj so pa iz same sladke Čokolade. Kctos Andrejčck ae bo imel božičnega drcvesca. kcr je atek brezposcln in muma iiima denarja.
Ves zeien je bil veliki trg pred cerkvijo. Od blizu in daleč so pripeljali kmctje smrečice naprodaj. NaJTeč je bilo majhnih in košatih. Slabo obiečcni dečki, manjši in večji, pa so se ponujali kupcem, da jim nesejo smrečice domov, Med tfini siromašnimi dečki jc bi) tudi Andrejček vsako popoJdne, kadar 111 iracl šole.
Zadnjc dncve pred prazniki so lj\idje najboij kupovali smrečice in mali nosači so imeli precej dela. Andrejček se jc ponudil lepi gospe, ki je prišla na trg z niftlim, gosposko oblečenini dcckom, ter kupila sinreLico. Vedel je, da gospa gofovo ne bo sama nesla smreČice domov in je brž pristopil v bo-jazni, da ga ne bi kdo dmgi prehitel:
Ali vam sincm nesti smrecico, gospa?<
-Ti,« se je začudila gospa in prcmerila njegovo šibko postavico. >Saj nc bos mogel. drevescc je veliko in težko.«
O, boin že.< je brz pnkimal Andrejček fer segel po smreČici. Res je bila velika in težka, da je kar omaboval pod ujo. Vendar se je premagoval na vso moč icr se delal moČncgfi, kcr se je bal, da bi gospa ne poklicala drugcga, močncjsega (k*ka.
V veliki. lepi hiši je stanovaln gospa. Lepa gospodicna s čipkasto čepico na glavi jim jc prišla odpret.
j^Dajtc fantku kave, da so pogrcje,« ji je naročila gospa. Tn gospodična S čepico ga je prijazno povabiJa v kuhinjo.
»Ti, kako ii je pa ime!*<, ga je vprašal deček, ki je prišel za tijim v ku-h in jo.
>AndrejČek.<
3.Jaz sem pa Bob,<: se je mali moško potrkal na prsa.
>tn tista.* je pokazal na gospodilno s čepico, >je nasa Marija, služkinja Marija.«
^Služkinja?*, se je zac-udil  Andrejček in kar verjeti ni mogel.
»Da. Tista gospa, ki je kupila smrečico, je pa naŠa mainica, moja ma-mica. Ali ni lepa?«
Andrejcek je  pritrdil.  Bob  je  pa  dalje  razlagal:
73
>Pa imam Se konja. ki se guglje. medvedka, ki rtničt, žogo in knjige. v katerih so iiaslikani sloni, žirafe in krokodili. Na dnrvešeku, ki si ga pri-nesel ti, mi bo pa Jezuštek princscl piškotov in bonbonov za cel koš. Ali bo tudi tebi?«
aNe,< je žalostno odkimal AndrejČek.
Prišla je gospa in prinesla Andrejčku Štiri dinarje ia lepo jabolko.
>Mamica. ta  deČek  pa ne bo imel božičnega drevesca,« je rekel Bob.
»Res nc?« sc jc začudila gospa.
Andrejček je žalostno sklonil glavo.
»Atek niČ nc zasluži, pa nimamo denarja niti za kruh.<
*IJbožček,<: ga je pomilovala gospa iu se zamislila. Potem pa je dejala: j^akaj, morda bom pa jaz lahko zate kaj naročila pri Jezuščku. Povej kako se pišeš in kje stanujeŠ.«
In na l>el listek je napisaia njegov naslov. *   *    *
Audrejcck tisto noč dolgo ui mogcl zaspati. Mislil je na Bobija, ki ima konja, medvedka. žogo in knjigo s sloni in žirafami in na njegovo lepo uiamo, ki mu je obljubila, da bo naročila Jezuščku, naj se spomni tudi itanj.
Proti poldnevu je potrkalo. Audrejček je planil s stola. Pa je žalostno iznenadeji obsial. Vstopil je sauio pismonoša. Veliko, belo pismo jo prinefeel in ga izročil materi. Mati je octprla pismo in brala. Obcaz ji je razžarila radost.
t-No. Andrejček, Jeznšček se tc je spomnil. K božičnici moraš popoldne v Dobrodelni dom.c
Andrejček kar verjeti ni mogel. Šele. ko jc sam prebral pismo, jc verjel.
\ elika dvorana je bila polna siroiiiašnih otrok, katerih ni niogcl Je-znšček obiskati doma. V kolu je stala velika smreka, zlate in sivbrm* zvezdice so se zibale na njej. Sretli dvarane je bila dol^a tniza polna darov. Prtjaznc gospc so stale poleg in med njimi je Amlrejček zagledal tudi Bobijevo mamo. Potegnil jc mater za krilo. pa tudi gospa ga je že zagledala in je prišla k  njima.
Prijazno se mu je nasmejala iu rekla: »VidiŠ fantek, pa se te je Je spomnil Jezušček.«
Zastor se je dvignil, še preden se je utegnil Andrejček zahvaliti g(«pc. Zaigrala je nevidna godba. Rdeča luč je osvetlila oder, kjer je t jaslili sedel Jezušček, pravi živi Jeznšček z zlatinu laski in v dolgi beli haljici. Marija se je skla-njala nanj ia sveti JoŽef ga je ljubeznivo gleda!. Iz ozadja so priskakljali pasiirČki in pokleknili preden, za njimi so prišli angelčki z zlatimt zve-zdicaiui v laseh in prelepo zapeli:
»Sveta noč, blaŽena noč .. .< Največji  angelček  je imel  veliko kujigo.  Iz nje jc bral   inieua otrok.  Jezušdek pa je razde-Ijeval darila in dobre gospc so inu pomagale. Dva vclika zavitka je dobil Andrejček. Prvi je bil poln sladkih dobrot, v drugem pa so bili čevlji in topla pletena jopica. Nepopisno je bil vesel. Pa tudi njegova mama je bila vsa srečna. Solze, ki so se ji blestole v očeh, so bile po dolgem času — solze radosti.
74