0 jezikosloTJi. CSpisal Fr. tf.) Vsp, kar je Bog vstvaril, je ali živo ali neživo. Med živimi stvartni razločujemo stvari s pametjo in stvari brez pameti. Tem pravimo živali, stvar s pametjo pa je človek. Kaže se, da je Bog že s tem hotel večo vrednost človekovo pokazati, da ga jp zadnjega mpd vspmi stvarmi vstvaril. V resnici ga je pa povikšal čez vso stvaritev, ko mu je podelil neumerjočo dušo, in duši je dal um in prosto voljo. Čeravno sta si um in volja v tesni zvezi, ker brez uma ali pameti skorej ni misliti, da bi odrasli človek kaj duši koristnega mogel doveršiti, — sc nam vendar zdi, kakor bi bil Bog delavnost pameti od- ločil za ta svet in dušne ali sprčne dela, t. j. dela proste volje prihranil za boljši čas, za čas po snierti. Zato se tudi človekova vrednost na teni svetu tolikrat sodi le po delih uma in pameti, ne pa po duhovnih delih serca. Uin in pamet je tista pot, po kteri se tukaj na svetu nar lože k časti in slavi pride. Z umom more človek človeku, svojemu narodu in celenau svetu veliko veliko koristiti. Torej je pa tudi sveta dolžnost vsacpga, um si bistriti, ker le tako bo mogel spolniti še svetpjšo dolžnost, dolžnost, svoji dragi domovini koristiti. Da bi pa človek svoje misli, ktere mu uoi in pamet vdihata, mogel tudi razodeti, da bi tudi v resnici s svojitn uuiom človeštvu pomagal, mu je Bog dal jezik ali govor. Govor je tista pot, po kteri si razodevanio svoje tnisli in občutke; govor je tista steza, po kteri se vedriosti in umetnije po svetu morejo razširjati; jezik druži cloveku človeka; jezik mu glasi njegove čute in misli, jezik ravna vedi in umetnijam pot po širocem svetu. Brez govora si ne moremo misliti ne izobraženosti in ne omike , ne umetuij in nobene vednosti: na jezik se opira vsa človeška omika. Če vse to pomislimo in prevdarimo, če si mislimo človeka brez govora, moramo reči, da je govor naj lepša, nar dražja in naj inienitniša dota med vsemi darovi, kar jih je človek prejel iz stvarnikove roke. Le um in volja bi govor v svoji vrednosti mogla preseči. Pa tudi ta dva bi za človeka nič vredna ne bila brpz govora. Ker naalo bi pomagalo človeku, ko bi imel še tako bister uni, še tako dobro voljo, s ktero bi važne prevažne reči zverševal, če bi jib pa naznaniti ne mogel. Pri vsem tem se pa tudi brez govora bister um ne more misliti, kar nam mutasti ali nemi kažejo. Ko bi pa človeku nič ne koristilo, ko bi še tako bister uni imel, govora pa ne, bi bil pa tudi živalini enak, ko bi govor iniel, pameti pa ne. Ker ludi živali, ki niniajo pameti, se na videz in po luislili prostega ljudstva razumejo. — Ker se na jezik vsa človeška omika opira, ni upati narodove omike brez jezikove olike, ker ravno jezik nam pove, v kteri vedi in znanosti kak narod druge prekosi, in v kteri vedi in umetniji je zaostal; kolikor bolj je pa narod omikan, toliko bolj znane so mu vede in umetnije, in toliko bolj olikan iina svoj jezik, ker ravno jezik niore povedati misli in znajdbe narodove, in ravno zato se mora tudi ravnati po omiki naroda. Xarodni jezik je tedaj naj zvestejše zercalo narodovega duha in narodove omike. Kdor tedaj omiko kacega na- roda izvediti hoče, naj le njegov jezik pretehtuje, in po olikanosti taistpga naj sodi narodovo omiko. — Ce je sveta dolžnost, um si bistriti, je še svetpjša dolžnost domovini koristiti. To pa vsak naj Iože stori, če matprni jezik lika, ker tako tudi k omiki svojpga naroda pripomore. Sicpr Ip narod sam more svoj jezik Iikati, čp se mii odpirajo vrata k znanostim in vedam, kterih do zdaj še ni poznal; vpndarvsak k oliki maternpga jezika pripomoči utegne, če si prizadpva z izverstnimi spisi razne misli in izraze narodu vdihniti, če zbuja vpsplja do znanosti in ved, ktere ga omikati morpjo. Tpga vendar ne morejo doseči slovnice in slovarji, kpr take dpla posebno nam kažejo, kako jejezik že olikan in izobražen. Od vsacpga olikanpga jezika tirjamo te tri reči: da ima za vse misli in občutke, ktere v človeškem umu in sprcu vstajajo, bpspde in izraze, s kterimi da popolnoma povpdati semisel človpškpga sprca; da imajo tisti izrazi dobro orapjenp pomenp, da v vsakpm, ki jih sliši, ravno ti.stp misli zbude, da si vsaki kaj pospbnpga misli in labko od vsacpga druzpga pompna razloči; da ima jpzik moč vsako mispl in vsaki občutek na znanje dati v olikani vezi, ktera dobro de očem in ušesom. — Da se jeziku vpliko besedi in izrazov pridobi, je treba dvph rpči': da se vse narečja ali dialekti dobro pretresejo, in da se izrazi tudi iz tujih jpzikov vzamejo. Tedaj nam tudi tukaj mora najprpd narod pomagati. V narodu še spe izrazi, pri njem bi še našli vpliko važnega. Tudi je zeld koristno si izrazov poiskati iz narečij, ktere v raznih krajih in deželah govore, ali z izrazi, ktere so naši predniki rabili, sedanji jezik pobogatiti. Da si pa izrazov tudi pri tujih jezikih poiskati snieino in časi tudi moramo, to lahko vsak razume. Omika nikoli ni bila enaka po vsi zemlji; zmiroin so eni uarodi druge v omiki prekosiii, ker naravna po.stava je, da vsaka naravna reč ostaja, visočino doseže in v brezno pogubljenosti pade. Kakor pa omika ni bila enaka na vsi zemlji, tako tudi jeziki niso bili enako olikani, ker jezik se ravna po omiki, on je zprcalo narodove omike. XTaravna postava je torej, da se časi neolikani jeziki tudi po olikanih ravnati morajo. Bilo je in je še zdaj tako. Rimljani so gprške izraze jeraali, ko je bil njih jezik še malo olikan, in so jih obdpržali, ko je Rimljan gospodoval skoraj po vsem takrat znanem svetu. Ia zdaj jemljejo Francozi, Angleži, Xeraci, naj bolj izobraženi narodi, izraze iz latinskega in eden od druzega, tako da bi človek kmalo vse tri jezike znati moral, ako bi hotel nemško dobro razumeti. — Dalje pa mora jezik tudi imeti take izraze, ki iniajo omejene pomene. Oe v kakem jeziku izrazi nimajo omejenih pomenov, si ne moremo misliti, da bi kdo znal razumljivo pisati ali govoriti. Kdor govori ali piše, hoče, da bi pri čitateljih in poslušavcih ravno tiste misli zbudil, ktere sam iina; kako je pa to mogoče, če si pri kaki besedi vsaki čitatclj ali bravec kaj druzega misli. Tudi zgovoren ne more biti človek v takem jeziku, ker v zgovornosti je treba veliko izrazov, kteri imajo dobro omejene poraene, s kterirai lahko misel razodene, ktero tudi pri bravcih in poslušavcih zbudi. V vsakem jeziku imajo tisti izrazi naj bolj omejene poinene, kteri kaj telesnega ali kaj vidivnega pomenijo. Pri takili izrazih iina (udi vsaki ravno tisto misel, in se ne loči od druzega. Vse drugači je pa pri izrazih, ki kaj duševnega pomenijo. Pri takih izrazih se laliko zgodi, da ima vsaki čitatelj ali poslušavec drugo niisel. To pa ravno zato, ker se pri takih besedah in izrazih ne more vidivno pokazati, kar pomenijo. Tu nam pa le izverstni spisi pomagati zamorejo. Le ti bodo mogli poeasi od kakega izraza pri vsakem bravcu ravno tisto misel zbuditi. — Kteri jezik bo pa vsaki naj raji likal, kteremu naj pridniše rušo ruval? \a to vprašanje odgovorimo z drugim vprašanjem: Zakaj tiček pod nebom le tisto žvergoli, ktero je od svoje matere slišal, čeravno ni sani pod nebom?!