Programatične smernice za enotno organizacijo ljudskega izobraževanja in državljanske vzgoje Za nestrankarsko državno ljudsko izobraževalno akcijo — Organizacija ljudskega izobraževanja v Češkoslovaški — Osnovni pojmi in problem državljanske vzgoje — Pomembne smernice za to akcijo v ,,Prosveti" Temeljne smeri ljudske izobrazbe Temelj Ijudske vzgoje in izobrazbe tvorijo trije važni kulturno-prosvetni zakoni: to je »zakon o ljudskih tečajih za državljansko vzgojo«, »zakon o javnih občinskih knjižnicah« in »zakon o občipskih kronikah in ostalih knjigah za zgodovinske podatke«. Zakon o državl.janski vzgoji. S prvim zakonom je upeljana skrb za državljansko vzgojo državljanov in so podani temelji za državno ljudsko izobraževalno akcijo. Ljudska izobrazba se po izidu tega zakona ne sme več izvajati le priložnostno ter ne sme biti prepuščena le dobri volji posameznih društev, občin, korporacij ali posameznikov, temveč je prevzela država sama v svoje roke skrb za vzgojo najširših plasti naroda ter smatra to kot svojo prvo, najpotrebnejšo in najvažnejšo nalogo. V Češkoslovaški je pokazala državna ljudskoizobraževalna akcija najboljše uspehe, ker so bila tla za to akcijo dobro pripravljena. »Prosvetna zveza« (današnji Masarykov Ijudskoizobraževalni zavod), »Sokol«, »Delavska akademija«, »Gasilska društva«, »Delavska telovadna društva«, »Orel«, »Narodna društva«, «Osrednja delavska šola«, »Slovaška matica«, »Čitalnice« in razna druga društva so pripravila ugodna tla za to velevažno akcijo države. Danes je nestrankarska državna ljudskoizobraževalna organizacija dograjena. V občinah so občinski prosvetni odbori, v srezih oz. okrajih okrajni prosvetni odbori in pri župah župni prosvetni odbori. Vsi skrbijo za duševne in moralne dobrine prebivalstva in državljansko vzgojo vseh državljanov. Po statističnih poročilih je delovalo leta 1926. 8442 občinskih prosvetnih odborov in to češkoslovaških, nemških, podkarpatskoruskih, madžarskih in poljskih in 569 okrajnih prosvetnih odborov. Številni shodi ljudskoizobraževalnih prosvetnih delavcev in za te prirejeni strokovni tečaji so dokaz, da vladajo za akcijo veliki interesi med inteligentnimi in najširšimi sloji. Gotovo je, da donaša tako lepo razvita Ijudskovzgojna akcija tudi obilo dobrega sadu. Rezultati prosvetnega dela iz leta 1926. najboljše potrjuje navedeno dejstvo. V zmislu tega zakona je bilo v Ceškoslovaški republiki omenjenega leta prirejenih skupaj 107 tisoč 871 prosvetnih prireditev, kakor: predavanj, tečajev, izobraževalnih šol, kinematograf&kih izobraževalnih predstav, razstav itd. Izobraževalnih predavanj je bilo 45.135, obiskovalo jih je 3,488.124 poslušalcev z 78.477 urami in s 128.719 stalnimi, poslušalci. Država omogoča izvajanje ljudskoizobraževalne akcije s finančno podporo. Ako državni proračun ne zadostuje, priskočijo na pomoč za kritje ljudskoizobraževalnim napravam občine in srezi. pa tudi obiskovalci prispevajo za kritje režijskih stroškov. Ta velika naprava, s katero pospešuje država ljudsko izobrazbo, ni zgrajena samo za kratek čas, marveč je to trajna institucija, s katero hoče država dvigniti kulturni nivo svojih državljanov. Neki univerzitetni profesor piše v »Problemih ljudske vzgoje«: »Naloga ljudske vzgoje ni napravljati iz ljudstva učenjake, temveč tiči predvsem v tem, da iz neizmernih zakladov in zalog znanstvenega gradiva zbiramo le ono, kar bi človeka navdajalo z veseljem do dela, kar bi mu pomagalo lepo in krepostno živeti. Dati mu ambicijo za opazovanje, da je pod neizmernostjo in različnostjo tukajšnjega bivanja, pod bogato lepoto barv. form (oblik), zvokov, kretenj, delavnosti itd. treba najti jedro. V vsakem človeku naj se vzgaja nekaj globljega, želja po redu, zakonitosti in resnosti. kar je last le razumnega človeka. Enota in lepota reda, ki ni nikoli gotova, ki se neprestano dopolnjuje in uresničuje, in čigar sestavni del je tudi človek sam s svojo telesnostjo in duševnostjo in svojo urejenostjo do družbe, naj navdaja vsakogar. Pomagati mu. da postane sam sotrudnik tega reda, sotrudnik ne samo instinktivnosti in razpoloženja, marveč tudi resničen in dobrovoljen ter da zna sam sebe kot čutno enoto uvajati v ta neizmerni mehanizem čutnih odvisnosti. Skratka, da razume samega sebe, da pojmi prirodo in svet, da se raduje nad tem razumevanjem in da samostojno izobrazuje sebe, svojo okolico, svojo družbo.« Zakon o javnih občinskih knjižnicah. »Zakon o javnih občinskih knjižnicah je dosegel na Češkoslovaškem tako krasne uspehe iz vzroka, ker so bili dani vsi potrebni predpogoji za njegovo uspešno izvedbo. Pravilno je tolmačenje, da je knjiga gmotni izvor kulture in da je razmerje do knjige smatrati kot razmerje do kulture. Razmerje češkega človeka do knjige je bilo vselej dobro, češki človek je vedno ljubil svojo češko knjigo, kar nam dokazuje obsežna češka literatura. Knjiga mu je bila izvor narodne kulture, v knjigi je pridobival vse ono, kar sta mu narod in kultura napravila dragoceno. In zato so bile na Češkoslovaškem ustanovljene v veliki meri knjižnice kot važni kulturni zavodi. Zato je prevzel zakon v svoje določbe vse ono, kar je bilo predmet vseh predvojnih teženj. Tako nadaljujejo Čehoslovaki svoj književni razvoj v jako hitrem tempu, tako da so prehiteli visoko kulturno inozemstvo. Vsi inozemci pazljivo opazujejo ta napredek in ne vedo, kaj jc temu izvor. Glavni vzrok je zanimanje od strani ljudstva, mnogo, prav mnogo je pa temu pripomogel tudi »zakon o obveznih občinskih knjižnicah«. Tudi na Čehoslovaškem se širi zanimanje za javne občinske knjižnice v oni meri, s katero se le-te ustanavljajo in hitro rastejo. Rezultati zadnjega knjižničnega stanja so naslednji: V državi je 14.755 javnih občinskih knjižnic s 5,079.907 izvodi in 866.725 čitatelji. Izposojanih je bilo 13,476.148 izvodov; dohodki so znašali 16,062.697 Kč. Ta statistika nam dokazuje, da vršijo tamkajšnje občinske knjižnice velikansko kulturno misijo. Jasno je, da se knjižnice neprestano množe, a narod se neprestano izobražuje. Važno je tudi, da so si pridobile občinske knjižnice mnoiJo zaupanja med narodom. Vsled tega imajo tamkajšnje občinske knjižnice široki krog čitateljev, ki spoštujejo občinsko knjižnico kot važno kulturno institucijo. Občinski knjižničarji smatrajo svojo knjižničarsko funkcijo kot važen ljudsko izobraževalni postulat, kar se kaže posebno v neprestano rastoči delavnosti knjižnic in porastu čitateljev. Tudi občine dobro pojmujejo pomen knjižnic in žrtvujejo v knjižnični sklad veliko večje postavke, kot je z zakonom določeno. To je najlepši dokaz, da zakon ne naklada občinam postavk, ki ne bi koristile narodu ter jih narod ne odklanja. Občinske knjižnice so stalni in finančno najsigurnejši odjemalci dobrih knjig. Občinske knjižnice pa niso samo važen kulturni faktor, temveč tudi močan gospodarski faktor za gospodarsko izobrazbo in napredek. Zakon o nacionalnih zgodovinskih zapiskih. »Zakon o analih (občinskih kronikah)« nudi potomcem poročila o dejanjih in mišljenju njihovih prednikov, da se bodo mogli nanje sklicevati ali jemati si po njih vzgled in se izogibati onega, kar so predniki nepravilno delali. Ako je vedno bila zgodovina učiteljica narodu, mora biti v bodočnosti še v večji meri. Resnica je, da so lahko naši severni brati ponosni na omenjene kulturne zakone, ki usmerjajo in pospešujejo njihov kulturni razvoj in so ljudsko izobrazbo in državljansko vzgojo usmerili v edino pravo smer. Organizacija ljudskega izobraževanja Leto 1919. je važen mejnik tudi v razvoju češke ljudske izobrazbe in vzgoje. Pred tem letom so skrbele za ljudsko izobrazbo razne prosvetne korporacije, kulturne institucije in društva, ki so bile ustanovljene na temelju zasebnih interesov. Nekatera društva so delovala samo na prosvetnem polju, druga pa le delno. »Prosvetna zveza«, »Slovaška Matica«, »Delavska akademija«, »Univerzitetni ekstenzi«, »Osrednja delavska šola«, »čitalnice« i. t. d., so skrbele poleg uveljavljanja svojega programa za izobraževalno -stran ljudstva. »Sokol«, »Delavska telovadna zveza«, »Orel«, »Narodna društva« in »Gasilna društva« pa so imela poleg svojega tudi namen: podajati članstvu duševno razvedrilo z najrazličnejšimi predavanji in drugimi prosvetnimi programi. Na ta način je trpela ljudska vzgoja in izobrazba na neenotnosti, pa naj s'\ bo to v organizacijskem, priložnostnem smislu pa tudi zaradi pomanjkanja sredstev. Leto 1919. pomeni velik preokret! H korporacijam in institucijam, ki so skrbele za organizacijo ljudske izobrazbe m vzgoje, je pristopil nov, organizacijsko enoten, nestrankarski izobraževalni faktor: država z okrajnimi prosvetnimi odbori in občinskimi prosvetnimi odbori. Prvi so bili ustanovljeni v okrajih, drugi v občinah. S tem je država ustvarila vez med državnimi in privatnimi ljudsko izobraževalnimi ustanovami. Vsem ustanovam je dala skupno idejno smer državljanske vzgoie. Ustanovila je nestrankarsko izobraževalno institucijo, zavrla škodljivi paralelizem ter omogočila medsebojno sodelovanje privatnih institucij. Gotovo so se s tem blažili tudi vnanji spori, ki so jih sicer netile razdvojene prosvetne institucije. Akcijo privatnih ustanov je s tem spravila v sklad s stremljenjem unravnih oblastev in naprav. Združila ie ustanove z istimi nalogami, kar je gotovo bilo za obči interes potrebno in koristno. Vsa Ijudska izobrazba je prešla v enotno smer državljanske vzgoje. Z zakonom je sprejela država državljansko vzgojo in ljudsko izobrazbo naroda za svojo dolžnost in jo uvrstila med državne naloge. Praktično izvajanje zakona je prepustila okrajnim (mestnim) prosvetnim odborom in občinskim prosvetnim odborom, organizacijo, upravo in nadzorstvo je pa obdržala zase. Sestava okrajnih (mestnih) prosvetnih odborov je demokratična za Češko, Moravsko in Šlezijo. Prosvetni odbori so državna zastopstva in nastopajo kot državne prosvetne institucije. Zato uživajo pravice državnih uradov, imajo svojo imovino, s katero lahko razpolagajo v prosvetne svrhe. Z zakonom je določeno. da nosijo naklado za prirejanje tečajev za državljansko vzgojo mesta, občine, okrajne, oziroma občinske samouprave ter državna blagajna. Določeno je, da mora prispevati občinska in okrajna samouprava redno k izdatkom, vendar ni določena višina prispevkov posameznih samoupravnih teles. Občine so dolžne poskrbeti za primerne prostore in nosijo obenem tudi stvarno naklado. Neurejeno je ostalo vprašanje osebne naklade, ki gotovo ni neznatna in katero je tudi treba urediti. To naklado krije država. občine in mesta. Zakon ne predpisuje kako razdeliti vsoto osebne naklade med posamezne samoupravne korporacije in državo, ako država pomaga finansirati kulturno prosvetne prireditve. Prosvetni odbori morajo izdelati točen program tečajev, ugotoviti finančno naklado. Po tem se morajo obrniti na občino, da poskrbi za pripraven lokal, prevzame stvarno naklado, in da obenem sporoči, kako visoko vsoto namerava občina nuditi za povračilo osebne naklade. Nato se prosvetne korporacije obrnejo na okrajno samoupravo, da prevzame del stroškov, in na ministrstvo prosvete, da poravna iz državne blagajne ostanek neporavnanih stroškov. Zato je neobhodno potrebno, da si pr<jfsvetne korporacije izdelajo program ljudskih tečajev za državljansko vzgojo za celo koledarsko leto naprej in ugotovijo potrebni celotni finančni prispevek. Vsled tega se morajo obrniti na občino in občinsko upravo ter na okrajno zastopstvo vselej pred izgotovitvijo proračuna, da morejo le-ti potrebne vsote za prosvetne namene vstaviti v pripadajoči občinski ozir. okrajni proračun. Prosvetni odbori imajo nalogo, da pregledajo proračune in kontrolirajo občino, ako je ta storila svojo dolžnost za ljudsko izobrazbo. V primeru, da občina ali okraj nista postavila v proračun potrebne postavke za povračilo stroškov za kulturne namene, izdajo prosvetne korporacije izjavo oziroma pritožbo proti proračunu. Vlogo vloži ali pri občini ali pri pokrajinski upravi in opozorijo obenem na to ministrstvo prosvete. ki ima po zakonu pravico nadzorovati postavke za ljudsko izobrazbo. Kakor rečeno, so združem občinski prosvetni odbori v sreskem prosvetnem zboru. Razen njih so člani zbora tudi zastopniki najpomembnejših nacionalnih in gospodarskih izobraževalnih sreskih organizacij. Tudi vsako politično stranko zastopa v tem zboru po eden kvalificiran član. Pod politično stranko razumemo ono stranko v srezu, ki je pri zadnjih občinskih volitvah kandidirala. Prosvetni (sreski in občinski) odbor sestoji: 1. Iz plenuma oziroma zbora delegatov, ki ne šteje več nego 20 članov in zaseda vsaj dvakrat na leto. 2. Iz nekoliko-članskega stalnega ožjega prosvetnega odbora, ki zaseda stalno po potrebi, vodi organizacijo prosvetnega dela in daje pojasnila zboru delegatov in 3. Iz predsedstva, ki je izvoljeno od stalnega ožjega odbora. Predsedstvo sestoji iz predsednika, tajnika in blagajnika. Posamezni referenti — knjižničar, predavatelj, kinematografski in gledališki referent, so izvoljeni od ožjega stalnega odbora tudi izven odbora. a so polnopravni člani odbora. Predsednik sklicuje seje in jim načeljuje. Zastopa na zunaj odbor. Akte podpisujeta predsednik in tajnik, akte finančnega značaja pa tudi blagajnik. Občinski prosvetni odbor se mora ustanoviti v vsaki občini. Ustanovni zbor sklicuje predsednik pripadajoče politične občine, ki pošlje v zbor delegatov dva zastopnika. V mestih z nad 10.000 pripadnikov čehoslovaške narodnosti je ustanoviti na isti način mestni prosvetni odbor, ki vrši obenem funkcijo občinskega prosvetnega odbora in ni podrejen okrajnem prosvetnemu odboru. Občinski prosvetni odbori imajo pravico usta/navljati v posameznih vaseh svoje krajevne odbore. Krajevni prosvetni odbori se ustanove po nasvetu občinskega prosvetnega odbora in po pristanku krajevnega zastopstva v vsaki večji vasi. Krajevni prosvetni odbor mora biti ustanovljen tudi za narodno manjšino, ako šteje ta vsaj 200 pripadnikov. Kjer pa ni 200 pripadnikov iste narodnosti, a se vsaj 10% prebivalstva iste narodnosti javi, se ustanovi za več občin ali vasi skupni prosvetni odbor. Funkcijska doba vseh teh prosvetnih korporacij se sklada s funkcijsko dobo občinskih zastopstev; po občinskih volitvah se vršijo tudi volitve za vse navedene prosvetne ustanove. Prosvetni odbori uporabljajo mali čehoslovaški državni znak na napisih. tiskovinah in štampiljkah. Prosvetni odbori so dolžni naznaniti ministrstvu prosvete ime in državljanski poklic predsednika. tajnika, blagajnika, knjižničarja in kinematografičnega referenta in vsako izpremembo v osebah navedenih funkcionarjev. Prav tako je naznaniti vse eventuelne izpremembe o osebi predsednika, tajnika in blagajnika pripadajočemu poštnemu uradu. Da se bo ljudsko izobraževalno delo v vseh pokrajinah države idejno enakomerno izvajalo in da bo povsod enakomerno, so se ustanovila na Moravskem, v Šleziji, deloma tudi na Slovaškem in Češkem sredisča okrajnih prosvetnih odborov. Ta središča skrbijo, da se ustanovi v vsakem okraju okrajni prosvetni odbor, ki skrbi, da se Ijudska izobrazba v njegovem področju uspešno približuje ciljem državljanske vzgoje. Okrajni prosvetni odbori pa morajo zopet paziti, da se v vsaki občini ustanovi občinski in krajevni prosvetni odbor. Prosvetna središča oziroma župna središča vodijo evidenco o vsem prosvetnem delu v župi, vodijo statistiko javnih knjižnic v župi. skrbijo za vzgojo prosvetnih delavcev, budijo zanimanje za kulturno delo in Ijudsko izobraževalna vprašanja, posredujejo, da se vršijo vzajemni stiki in sodelovanja med posameznimi prosvetnimi odbori, preskrbujejo dobre govornike, oskrbujejo seznam zgodovinskih in naravnih starin, ustanovijo župno knjižnico, i. t. d. Plenum sestoji iz zastopnikov vseh odborov y župi; ta voli ožji stalni odbor, ki je sestavljen iz predsednika, tajnika, blagajnika in posameznih referentov za določene ljudske izobraževalne stroke. Poleg teh odborov je lahko poseben organizacijski in predavateijski odbor, kn.iižnični, gledališki, muzejski, kinematografski, radijski in drugi odbori. Pripadajoči referenti v ožjem stalnem odboru so predsedniki posameznih strokovnih odborov. Organizacija žup se je prav dobro obnesla in izkazuje ogromne uspehe. Šola in ljudskoizobraževalna akcija Ljudska vzgoja in izobrazba ni v bistvu nič drugega, nego nadaljevanje šolskega pouka. Zato je naravno, da tvon kader ljudskoizobraževalnih delavcev baš učiteljstvo, ki je že v predvojni dobi zelo pridno delovalo na izvenšolskem polju. Vendar je bilo za časa državne nesvobode učiteljstvo za svoje izvenšolsko, javno udejstvovanje kruto preganjano. Po prevratu je bila z odlokom ministrstva prosvete zasigurana učiteljstvu popolna svoboda, in najnovejši zakoni izrecno zahtevajo, da se mora učitelj udejstvovati izvenšolsko z narodnim izobraževanjem., ac\c Učiteljstvu se v zadnjem času šteje v dobro tudi pri oceni, ako se izvenšolsko javno udejstvuje. Zato se vršijo vsako leto učiteljski tečaji, da se usposablja za sistematično delo med narodom. Za kar je bilo učitclj* stvo pod Avstrijo preganjano, to mora sedaj izvrševati kot službeno dolžnost; a ta dolžnost je dokaj prijetna, ker se prav pri tem nudi učiteljstvu široko polje in hvaležno delo pri vzgoji naroda. Ne samo na Češkem, Moravskem in Šleziji, marveč tudi na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji se je učiteljsko sodelovanje pri vzgoji in izobrazbi naroda izkazalo za najuspešnejše; saj je vendar učitelj že sam ob sebi pozvan, da vrši ljudsko izobraževalno misijo. ' Da bi pa učitelji, ki so prosvetni delavci med narodom, mogli uspešno izvrševati svoje funkcije, je želeti, da ne bi bili prezaposleni z nadštevilnimi urami in-prenatrpanimi razredi v šoli. Pokrajinske šolske uprave imajo nalogo paziti na to, da se izvaja ta odredba ministrstva prosvete. Ministrstvo prosvete je podvzelo koraike, da dobe bodoči učitelji neobhodno potrebno znanje tudi za ljudsko izobraževalno delo. V IV. letniku bodo peturna informacijska predavanja o ljudski vzgoji in izobraževanju ter o javnih knjižnicah. Želeti bi bilo, da bi bila predmeta »državljanska vzgoja in nauk o knjižnicah« vobče uvrščena med stalne predmete učiteljišč in bi se oba poučevala kot obligatna predmeta z drugimi nauki o narodnem izobraževanju. Šola mora postati kraj, kjer na.j se koncentrira vse ljudsko izobraževalno delo. V šoli so nevtralna in najprikladnejša tla za večino ljudsko izobraževalnih akcij. Zato je naročilo ministrstvo prosvete upravam ljudskih šol, da dado na razpolago šolske prostore za poučna predavanja. godbene in literarne večere, mladihske prireditve, za javne knjižnice in vse druge prosvetne namene. i:. w J;. Ueiteljstvo in ljudskoizobraževalna akcija Vojna doba je napravila v moralnem pogledu mladine in ljudstva vobče veltko škode, katero je neobhodno potrebno odpraviti. Učiteljstvo je imelo pri tem delu velike težave, ki so izginjale in se še izgubljajo, čim aktivnejša je ljudska vzgoja in čim več je narodnega učiteljstva. Umetnost, literatura, izobraževalna društva, knjižnice, gledališča, izobraževalni tečaji, učiteljstvo in druga narodna inteligenca, nadalje težnja po znanju, ki jo ljudstvo do kazuje s številno prisotnostjo pri raznih sejah, kulturnih in zabavnih prireditvah: vse to predstavlja toliko možnosti in sredstev za ljudsko izobrazbo, da mora narod napredovati in se kulturni nivo naroda dviga, čimbolj se teh sredstev poslužuje. Ministrstvo prosvete je z raznimi naredbami in odloki zagotovilo učiteljstvu vseh kategorij potrebno svobodo. vpliv in oporo pri prosvetnem delovanju med narodom. Zato pričakuje od podrejenih šolskih oblastev, da bodo učiteljevo vzgojno in izobraževalno delo podpirale ne samo z zanimanjem za isto in pripoznavanjem istega, temveč tudi z moralno in gmotno podporo in polno zaščito prosvetnih delavcev. Posebno sreski, občinski in krajevni prosvetni odbori storijo lahko mnogo, ako podpirajo stremljenja učiteljstva in delujejo z učiteljstvom roko v roki. Učiteljevo poslanstvo narekuje tudi inicijativna skrb, da bi temelji izobrazbe, ki jih je dala mladini šola, ne prišli z izstopom iz šole v nič, marveč bi se le-ti uspešno razvijali tiadalje za uspešno življenje. Kot nestrankarske in od socialnega in političnega dela neodvisne korporacije bodo dobili prosvetni odbori mnogo zaupanja, ako bodo pritegnili poleg učitel.jstva k ljudsko izobraževalnemu delu tudi izvenučiteljsko intcligenco in si na ta način pridobili polnoštevilen zbor poklicnih prosvetnih delavcev. V ta zbor naj bi se pritegnili strokovnjaki, ki bi mogli nuditi pouk o zdravstvenih, vzsojnih, umetniških, gospodarskih, političnih in o drugih vprašanjih. Učiteljstvo je z nepopisnim idealizmom izvrševalo izvenšolsko' delo v onih časih, ko je bilo za to kruto plačano s preganjanjem. Ministrstvo prosvete upa, da se baš iz tega vzroka s podvojenim veseljem oprime tega dela sedaj in se vrne k svoji vzvišeni tradiciji v svobodni državi in svobodnem narodu. Politično osvobojenje je prineslo tudJ možnost, da bi zavladalo resnično in toplo razmerje med učiteljem in učencem in da se prijateljstvo med njima napravi že v šoli. V interesu naroda je, da ta zveza vzajemnega zaupanja preide tudi v državljansko življenje. Kot prijatelj in zaupnik odraščajoče mladine ima učitelj prekrasno poslanstvo, da je mladim dušam voditelj v dobi. ko najlaže blodijo —, da sc jim prikaže, ko ga iščejo, da se jim daruje, kadar potrebujejo utche. Razne prireditve, razgovori z demonstracijami v raznih znanstvenih strokah, razlaga točasnih ali zgodovinskih dejstev, izkušnje iz potovanj in življenja v inozemstvu, posečanja muzejev in zgodovinskih krajev prispevajo, da se krog spoznanj mladine razširi in razvoj razuma poglobi in sc mladina vzgoji v zavestne državljane. Isto ceno za izoblikovanje harmonične osebnosti imajo stvari, s katerimi se življenje zaljša in krepi. Sem spada n. pr. čtivo in razlaga lepih del, ogledovanja galerij, godbene, pevske in dramatične produkcije, izleti v kraje, ki ustvarjajo okus s svojimi prirodnimi in zgodovinskimi ikrasotami, opazovanje stavbnih in likovnih umetnosti. Gospodarska in duhovna kultura naroda je v vzgojnem delu tako kreposten vir pomoči in svetovanja, da ne bo nihče v dvomih, kako uvajati mladino in ljudstvo v tir moralnega usposabljanja. Učiteljstvo mora postati dusa in steber ljudske izobraževalne akcije in državljanske vzgoje, ono mora postati reprezentant in — voditelj te akcije.