Boerebista jc pričel osvoboditev Getov z moralnim dvigom naroda in 
s sodelovanjem svečenika Decäneusa. Svojo državo je razširil do mej rimske 
države in nedvomno bi prišlo do boja s Cezarjem, da nista oba hitro drug 
za drugim umrla. Y državi Boerebista je bil tudi večji del traških plemen. 
Po njegovi smrti je njegova ogromna država, ki je segala od Črnega morja 
do rimskih mej, razpadla.
Rimljani so razmeroma hitro opravili s posameznimi iraškimi plemeni 
in njihov kralj Roemetalkes je bil zvest rimski zaveznik. Posebno se je 
izkazal v uporu Ilirov v času 6.—9. po Kr. Avtor premalo poudarja važnost 
tega ilirskega upora, ki je povzročil, da so ostale meje rimskega imperija 
na reki Renu in da se niso pomaknile na Labo. kar je Avgust nameraval. 
S tem uporom je bila tudi zlomljena moč upornih in svobodoljubnih ilirskih 
plemen in oblast nad njimi je bila Rimu zagotovljena, ludi Tračani so se 
še enkrat uprli, toda zaman. Y prvem stoletju je bila sinteza Tlačanov z 
Rimljani izvršena.
Dalje opisuje pisatelj počasno asimilacijo obeh plemen z Rimljani, ki 
je sčasoma tako napredovala, da so ilirske legije, ki so bile jedro rimske 
armade, izvolile svojega poveljnika Maksimina, s pridevkom »Tračan«, za 
rimskega cesarja (235—238). Iz Bubalije pri Sirmiju jc doma naslednji Ilirec 
na rimskem prestolu, cesar Deeius. Težišče rimske armade je prešlo od Reua 
na Donavo, kjer so morali braniti prehod čez to reko pred ponovnimi bar­
barskimi napadi. Pisatelj plastično riše pomen zadnjih ilirskih cesarjev- 
reformatorjev, predvsem Dioklecijana, ki je s svojimi reformami podaljšal 
življenje rimskemu imperiju vsaj za 150 let.
Po razdelitvi rimskega imperija v dve polovici je pripadlo tračansko 
ozemlje vzhodni polovici. Tudi v tej polovici vlada še nekaj vladarjev 
Tračanov (Mareijan, Leon Veliki itd.). S pričetkom sedmega stoletja je pa 
bilo to ozemlje zaradi preseljevanja narodov popolnoma odtrgano od rim­
skega imperija. Toda ti. ki so se v najtežjih časih ohranili, so vzdržali še 
celih sedem stoletij.
Peta knjiga. »Bizanc«, obravnava usodo raznih balkanskih držav pod 
njihovimi vladarskimi hišami, dokler ne pride ves Balkanski polotok pod 
turško oblast. V glavnih potezah podaja avtor tudi karakteristiko te dolgo­
trajne turške vladavine, ki je bila vzrok mrtvaškega spanja vseli balkanskih 
narodov.
Delo zaključuje zadnje samostojno poglavje »Vstajenje Tračanov«; v 
njem govori pisatelj o osvoboditvi Balkana izpod turškega jarma, ugotavlja 
vitalnost traško-ilirskega elementa, ki se je posebno izkazala v zadnji sve­
tovni vojni in je bila zasluženo kronana z uspehom.
Delo samo je pisano zelo zanimivo. Kakor pisatelj sam pravi, je zelo 
težko ločiti traške elemente od ilirskih. Pisatelj se v svojem delu ne ozira 
na keltske vplive, ki sicer niso tako vitalni kot prej omenjeni, so pa na 
posameznih krajih, kjer so sicer dokazani Kelti, le še precej močni.
Opombe, kjer so naznačeni viri. literatura in včasih tudi pisateljevo 
mišljenje, so ločene od teksta. Vsega skupaj jih je 55 strani in zelo dobro 
izpopolnjujejo tekst. Med tekstom je tudi sedem prilog s slikami.
J. Klemenc
Bulletin of the Department of A n t h r o p o I g y . Vol. 1 . 
No. 1 (Jan. 1952). Calcutta, Indija 1953. (V angleščini.)
Prvi zvezek te nove antropološke revije obsega 160 strani teksta. 18 foto­
grafskih prilog ter nekaj slik v tekstu. Čeprav bi si želeli zaradi fotografskih 
reprodukcij boljši papir, je pa vsebina prav zanimiva. Revija dokazuje, da 
imajo Indijci že precejšnji kader antropologov raznih specialnih strok. Vse­
kakor je ta Bulletin dobrodošla obogatitev antropološke literature. V na­
slednjem naj podam le kratek pregled in vsebino prispevkov.

B. S. Gliha poroča o raziskovanju prebivalcev Andamanskili in Niko- 
barskili otokov v letih 1948—49. Tako imenovana prijazna plemena Anda- 
mancev izumirajo (leta 1779 še ca. 10.000. 1931 še 70. zdaj 37 ljudi), medtem 
ko so tako imenovana sovražna plemena skoraj nepoznana. Posrečilo se je, 
da je ekspedicija našla nekaj koč in prebivalcev, toda števila Andamancev 
Onge ni mogla ugotoviti. Živijo predvsem ob ribištvu in lovu in so menda 
zdravi, medtem ko sta »prjazna« plemenu unčili zlasti tuberkuloza in sifilis. 
Y somatskem pogledu so zanimivi svaljkasti lasje in steatopigija.
S. S. Sarkar in D. K. Sen poročata o nadaljnjih raziskavanjih o krvnih 
skupinah pri Santal Parganih, ki imajo razmeroma visok odstotek B in AB.
U. Bose: Krvne skupine Bhilov.
U. Bose: Krvne skupine plemen v Travankoru.
S. S. Sarkar: Krvne skupine na Andamanskili in Nikobarskih otokih. 
Pripadniki plemena Onge imajo zelo visok odstotek A (skoraj 2 /s), B pa je 
nižji od AB (N je samo 34). Tudi Andamanci imajo visok odstotek skupine A 
(preko polovice), vendar ca. 23 % B. Nikobarci pa imajo 86 % skupine 0! 
Na podlagi teh ugotovitev se spušča avtor v zanimiva historična ugibanja: 
Negriti, Avstralci in Polinezijci imajo izredno visok odstotek skupine A. 
tako da je grupa B dosegla te otoke verjetno po preseljevanju Polinezijcev 
v začetku našega štetja.
U. Bose in P. C. Ray: Uporaba delovnega tèsta pri Bliilih Centralne 
Indije. Gre za neverbalne teste, tako da se čim bolj izključi vsakršno šolsko 
in sploh priučeno znanje. Izkazalo se je. da so mestni ljudje dosegli boljše 
uspehe kakor podeželski, moški so pa le v enem téstu slabši od žensk, in 
to tako v mestni kakor v podeželski populaciji.
V. Ehvin: Duhovnica Saorov. Posebnost tega indijskega plemena je, da 
tako visoko ceni žensko, medtem ko obdajajoča jih plemena ne poznajo 
duhovnic. Ženske plemena Saora (ki šteje nad milijon pripadnikov) se 
gibljejo prosto, so zveste in nedolžne, srečne so in vesele, smejejo se in 
pojejo preko polj in vrtov, se udeležujejo vseh plemenskih in vaških do­
godkov. so zelo pridne in delavne, samostojne in spoštovane od mož in 
otrok. K temu je pomogla tudi duhovniška institucija »Kuranboi«, kati 
ženske, ki ji pripadajo, so v očeh Saorov v živem stiku z nadnaravnimi 
silami, temeljito skrbijo za bolnike in pomagajo potrebnim, živijo v pre­
pričanju. da se gibljejo na meji med naravnim in nadnaravnim, mirno, 
dostojanstveno, kakor v snu: so sestre, prijatelji in vodniki v življenju 
drugih. Vsekako je zanimiva ta izjemna družbena pozicija ženske v Indiji: 
dokazuje pa tudi izredno pestrost te zemlje in njenega štiristomilijonskega 
prebivalstva.
U. Chowdhury: Ženitveni običaji Santalov so označeni po simboličnih 
obredih in žrtvovanjih, ki naj zagotovi plodnost novega zakona. Zanimivo 
je dovoljenje spolnega občevanja, samo v poročni noči. med ženinom in 
najstarejšo svakinjo (medtem ko je kasneje prepovedano celo vsakršno 
družabno občevanje z njo), kar bi dokazovalo nekoč običajni sororat; prav 
tako je dovoljeno spolno občevanje med najstarejšim svakom (ženinovim 
bratom) in nevesto, kar se da tolmačiti kot ostanek levirata. Psihoanalitiki 
vidijo v tem poročnem običaju, da predstavljata najstarejša svakinja in 
svak ženina oziroma neveste mater in očeta.
A. Bhattacharyya: Kult Dharma. Zahodna Bengalija. Študij tega kulta 
odkriva staro protoavstraloidno kulturo, prekrito z budizmom in hin­
duizmom. Dharma je, pravi avtor, brez dvoma sanskrtizirana oblika neke 
avstro-azijske besede, ki pomeni sončnega boga.
Kratek pregled indijske antropološke literature v letih 1946 in 1947 za­
ključuje prvi zvezek nove revije. Ta pregled pa ni samo naštevanje, temveč 
je podan v obliki članka, ki podaja tudi kratko vsebino.
B. Škerlj