82 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 * Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture in etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Pomurski muzej Murska Sobota, Trubarjev drevored 4, 9000 Murska Sobota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Knjižne ocene in poročila Veronika Zavratnik družbeno-političnih problematik v ob- dobju samostojne Slovenije – odnosa do prebežnikov, meddržavnih odnosov s Hrvaško (ki se dotikajo tudi zaščite imena kranjska klobasa) – (bolj kot ne) bistvena vloga pa je odmerjena t. i. kozmo(kranjski) klobasi. Sunita Wil- liams, »ameroslovenska astronavtka« (str. 160), je kranjsko klobaso decem- bra 2006 ponesla v vesolje, o čemer se je slovensko časopisje na široko razpisalo. Pomembno je, da pri tem ne gre za preprosto opisovanje potovanja v vesolje, pač pa v veliki meri (zno- va) za opevanje dosežkov slovenstva. Kranjska klobasa je za Slovence dose- gla največ, kar je lahko – ponesla jih je celo do vesolja. Sprehod skozi dobrih 150 let kranj- ske (oziroma slovenske) zgodovine s kranjsko klobaso pod pazduho je za- gotovo precej – kot prizna že Mlekuž – neresna oblika zgodovinopisja. Av- tor se, kakopak, zaveda, da celotnega zgodovinskega konteksta iz zbranih drobcev ne more izluščiti, a s primerja- vo sočasnega, (politično in ideološko) različno usmerjenega časopisja se kon- tekstualni umestitvi bistveno bolj pri- bliža. Namen Kranjskega klobasanja pa vendarle ni samo in zgolj analiza medijskega/časopisnega diskurza; v marsikaterem oziru gre za potrjevanje tega, kar Mlekuž utemeljuje že s svo- jimi predhodnimi deli (npr. Mlekuž 2008): hrana (kot del materialne kultu- re) ima zmožnost delovanja in vpliva- nja ter je aktivni tvorec (tudi) zgodovi- ne, pa naj se sliši še tako neresnično in nemogoče. Kranjsko klobasanje ni faktografska zgodovinska knjiga, ki uči o pomemb- nih dogodkih (pol)preteklosti; je bolj razlaga tega, da (slovenski) narod ni sestavljen le iz množice ljudi, ampak »iz zmešnjave vsega mogočega – ljudi in neljudi« (str. 16). Klobasanje je torej prikaz razumevanja materialne kulture izven prevladujočih, na ljudi osredinje- nih pripovedi, ki osrednjo vlogo odme- ri hrani in njeni aktivni, konstitutivni vlogi v ustroju vsakdanjega življenja. Literatura MLEKUŽ, Jernej: Burek.si?!: Koncep- ti, recepti. Ljubljana: Studia humanitatis, 2008. MLEKUŽ, Jernej (ur.): Venček domačih: Predmeti, Slovencem sveti. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2015. Knjižne ocene in poročila Jelka Pšajd* Leta 2017 je izšla knjiga Andreja Brenceta (tudi kot urednika) in Monike Simonič Roškar s pomenljivim naslo- vom Zgodba o goricah in vinu. Knjigo, ne prvo in ne zadnjo o tej tematiki, je vredno prebrati iz več razlogov. Kronološko in z arhivskimi viri (časo- pisi, dokumenti Zgodovinskega arhi- va Ptuj) na 57 straneh interpretirano je prvo besedilo Andreja Brenceta z naslovom ‘Ptuj in vinogradništvo na slovenskem Štajerskem od pojava trtne uši konec 80. let 19. stoletja do leta 1941’. Skrb vinogradnikov na slo- venskem Štajerskem (s poudarkom na ptujskem okolišu) je bila od 80. let 19. stoletja usmerjena v zatiranje trtne uši in drugih trtnih bolezni, posledično v uničevanje starih vinogradov in sajen- je novih. Pomembno vlogo pri tem so v tem obdobju imeli avstrijski državni organi, v začetku z nemško govorečimi strokovnjaki, pozneje pa že s sloven- skimi, ki so kmete in druge prideloval- ce izobraževali na terenu. Nova oblika pridelovanja in predelovanja vina je zahtevala več dela in strokovnega (no- vega) znanja pa tudi razvoj domačih trsnic. Pomembno vlogo pri razvoju in širjenju znanja o vinogradništvu je imela Deželna sadjarsko vinogradniš- ka šola v Mariboru (čeprav v začetku dosegljiva otrokom bogatih kmetov in lastnikov vinogradov). Na Ptuju je bilo več trgovcev in vi- nogradnikov, ki so uspešno trgovali z ANDREJ BRENCE, MONIKA SIMONIČ ROŠKAR: Zgodba o goricah in vinu: Vinogradništvo na slovenskem Štajerskem in način življenja v Halozah od pojava trtne uši konec 19. stoletja do let po drugi svetovni vojni. Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Ptuj 2017, 191 str. 83 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 Knjižne ocene in poročila Jelka Pšajd vinom, bili pa so tudi lastniki bogatih vinogradov v Slovenskih goricah in Halozah. Med trgatvijo so iz mest v gorice prihajali s kočijami in z vozovi, naloženimi s posteljno in drugo opre- mo, ki so jo potrebovali za bivanje v svojih gosposkih zidanicah. Velika ne- varnost za vinograde je bila toča in ob splošno znani obrambi s cerkvenimi zvonovi so na spodnjem Štajerskem proti njej streljali z velikimi možnarji, ki so stali v strelni hišici (rekonstrukci- jo takšnega imajo v ptujskem muzeju). Po propadu avstro-ogrske monarhije je začelo vinogradništvo nazadovati (tu- di zaradi izgube enotnega avstrijskega tržišča). Vino je bilo težko prodati po ugodnih cenah (konkurenca dalma- tinskih in banatskih vin, proizvodnja šmarnice). Pomembno vlogo za izbol- jševanje pridelka je imelo leta 1927 ustanovljeno Vinarsko društvo v Mari- boru, ki je skrbelo za razvoj vinograd- ništva. Ker je kletarstvo zaostajalo, so, tudi za boljšo prodajo in konkurenč- nost vina (z italijanskimi in madžarski- mi vini, ki so jih domači trgovci uvaža- li in poceni prodajali), prirejali vinske sejme. Med drugo svetovno vojno se je vinogradništvo podredilo vojnim raz- meram, po letu 1945 pa novemu socia- lističnemu sistemu, ki je z razlastitvijo trgovcev in velikih vinogradnikov po- stavil drugačne temelje. Monika Roškar Simonič je svoj 132 strani dolg prispevek naslovila ‘Na le- vo in desno so gorice – tam zori kri na- še zemlje’. V uvodu je literarno pred- stavila svet haloških goric in njenih prebivalcev, pojasnila vsebino, zapi- sala, da se je dotaknila na Slovenskem skoraj nepoznane etnopsihologije in poudarila osebno zanimanje za čuten- je, razmišljanje, odnos do lastnega ži- vljenja in okolice haloških viničarjev. Raziskava temelji na nekdanjih ustnih virih domačinov, rokopisih in tiskanih (tudi literarnih) virih. Avtorji, pogosto navajani med besedilom, so: Jože Kri- vec, Adi Žunec, Stanko Kociper, Anton Ingolič, Jože Križanič, Anton Gričnik. Vsebina in informacije, ki pojasnjujejo ali dodatno razlagajo etnopsihologijo haloškega človeka, so tudi iz del bolj znanih avtorjev, npr. Ignacija Kopriv- ca, Vinka Möderndorferja in Nika Ku- reta. V poglavju ‘Značaj Haložanov v starejših virih’ avtorica zapiše, da so na oblikovanje značaja močno vpliva- li valovita pokrajina, z njo pogojeno vinogradništvo oziroma delo v vino- gradu; starejši pisci pa se strinjajo, da je bil haloški človek iz prve polovice 20. stoletja revež – o vzrokih revšči- ne si niso enotni; nekateri so revnemu Haložanu očitali lenobo, drugi težke gospodarske razmere. Še po nečem je bil Haložan posebnež – po svojem prepoznavnem govoru, drugačnem od preostalih slovenskogoriških narečij na ptujskem območju (Zorko 1998: 13). Mlajša avtorica, ki piše o značaju halo- škega človeka leta 2001, pa ugotavlja, da so Haloze zaradi lahkomiselnosti, potratnosti ob veselih in prazničnih do- godkih zaslovele kot dežela pijancev; tak sloves imajo še danes. V obsežnem poglavju ‘Haloze – svet bogastva in pomanjkanja’ beremo o duhovni in socialni kulturi haloškega prebivalstva. Na eni strani gre za opise šeg prazničnega življenja, delovnih in šeg življenjskega ciklusa (poroka, roj- stvo), na drugi pa izrazitega socialnega elementa viničarjev – revščino. Opise zimskih praznikov, pusta in velike noči, delno romanja in trgatve sicer beremo že v Domačih jedeh in šegah v občini Podlehnik (Trafela, Brence in Simonič Roškar 2008), vendar so tu razširjeni in dopolnjeni z drugimi pisnimi viri. Ob doslednem sprotnem navajanju virov pogrešam navajanje ustnih virov tam, kjer so zapisani s poševno pisavo v na- rečju, čeprav avtorica v opombi pod št. 44 pojasni, da so imena informatorjev navedena v njenih prejšnjih že objavl- jenih člankih o Halozah. Šege haloškega in slovenskogoriškega prostora1 (oba sta vinorodna, gričevna- 1 Slovenske gorice so ena izmed pokrajinskih enot (poleg Haloz!) Panonske kotline in naj- večje gričevje v Sloveniji, sestavljeno iz niz- kih slemen in gričev. Ležijo med Dravo na zahodu in jugu, Muro na severu in vzhodu, reko Gomilico v Avstriji na severozahodu in mejo s Hrvaško na jugovzhodu, v dolžino ta in z enako viničarsko zgodovino2) so podobne, izstopajoči in vredni pozor- nosti pa so kolomeri. Še zlasti sprošče- ni in humorni so bili Haložani ob fure- žu. (Nepovabljeni) sosed je ves dan od daleč spremljal dogajanje na dvorišču, zvečer v temi pa je skrivoma pustil pa- pir, na katerem je bilo karikirano nari- sano in s smešnimi besedili komentira- no dogajanje okrog klanja svinje. Papir je šel med razposajeno družbo, ki se je na ta račun še bolj zabavala. Zanimivo bi bilo takšen izviren/skeniran kolomer videti v pričujoči knjigi, verjetno pa ga na terenu ni bilo več mogoče najti. Značilnost viničarskega življenja je bi- la velika revščina, zato mogoče ne bi bilo odveč poudariti, da gre pri opisu za šege haloškega prostora, v katerem so poleg siromašnih viničarjev živeli tudi bogatejši posamezniki oziroma lastniki kmetij. Raziskovalka prostor dobro pozna, bralca, ki ne pozna preteklos- ti haloške pokrajine, pa bi lahko šege (predvsem tiste, povezane s prehranje- vanjem) zmotno pripeljale do sklepa, da so siromašni viničarji bogato praz- novali. Vredni in slikoviti so socialni opisi revščine haloških viničarjev (la- kota starejših in otrok, pomanjkanje ob- lačil, nehuman odnos gospodarjev do viničarjev, viničarjevo hrepenenje po okušanju vina, ki ga je s trdim delom celo leto prideloval, večkratne selitve iz ene v drugo viničarijo, brezdomno življenje starega in bolehnega viničarja …), skromno, mizerno in težko življen- je na haloških gričih, ki je za današnje razumevanje skoraj bizarno. Zdi se, da se je avtorica zavestno odlo- čila, da o alkoholizmu kot družbenem problemu, ki je bil prisoten v življenju merijo okrog 80, v širino pa med 15 in 25 km. Narečje Slovenskih goric je slovenskogo- riško, njeni prebivalci pa so Slovenskogo- ričani, ne Slovenjegoričani (glej: Koletnik 2001; Spletni vir 1). 2 Viničarska razmerja so značilna za celot- ne Slovenske gorice (zahodne, osrednje in vzhodne), zato tudi vmesno citiranje Igna- cija Koprivca, ki je pisal o viničarskem in skromnem življenju človeka v Slovenskih goricah med obema vojnama in po drugi svetovni vojni. 84 G la sn ik S E D 5 8| 1– 2 20 18 viničarjev (pa ne samo tam), ne bo pi- sala. Po mojem mnenju iz dveh razlo- gov. Želela se je izogniti stereotipu o Haložanih kot pijancih. Posamezniki so si z alkoholom lajšali težak in siro- mašen vsakdan, kar je vodilo v še bolj brezupno družinsko življenje. Ker pa je alkoholizem še vedno stigmatiziran in velja za nekaj manjvrednega, je uto- pično pričakovati, da bi posameznice raziskovalki/raziskovalcu na terenu o tem govorili brez zadržkov, povezanih s sramom. Bogastvo knjige so številne fotografi- je, ki jih hranijo Pokrajinski muzej Ptuj Ormož v svoji fototeki in posamezniki na terenu. So dodana vrednost in vizu- alne informacije za jasnejše razumeva- nje življenja v Halozah. Če so bile v preteklosti Haloze skrbno obdelane, danes postajajo zaraščene tudi zaradi neenakosti kmetijske dr- žavne politike, ki, kot se zdi, subvenci- je skrbno namenja ravninskim kmetom ter lastnikom velikih posesti, na hri- bovite kmetije pa pozablja. Ravninski kmetijski predeli postajajo prebogati (in zaradi preveč intenzivnega kme- tijstva zdravju škodljivi), hribovitim in manjšim posestim pa po razdelitvi sredstev in subvencij ostane bore malo za razvoj dejavnosti; kmetijske površi- ne se zaraščajo, depopulacija prostora je velika. Kako naj razumem lanski kmetijski ukrep (Spletni vir 2), ki man- jšim kmetijam dodeljuje takšno višino sredstev, da posamezniku ne zadošča niti za nakup kosilnice, primerne za gorsko ali hribovito košnjo (verjetno osnovno orodje, s katerim zmanjšuje- mo zaraščenost površin??)? Nič druga- če kot tako, da se zgodovina ponavlja; denar je na strani velikih in tistih, ki jim je malo mar za obstanek in pose- litev (kaj šele za razvoj) hribovitega podeželja. Po zaslugi3 muzejskih kolegov Monike Simonič Roškar in Andreja Brenceta Haloze ostajajo pomemben in prepo- znaven del slovenske dediščine – to si zaslužijo in tja tudi sodijo – zaradi ljudi in pokrajine. Predlagam, da ob branju Zgodbe o goricah in vinu pijete haloža- na. Naj poudarim, da Haložan ni samo prebivalec te pokrajine, ampak tudi iz njega izpeljana priimka Haložan, Halu- žan in polsuho vino haložan, ki je: zvrst skrbno odbranih belih sort žlahtne vinske trte, kjer vsaka prispeva svoj nepogrešljiv ka- menček v mozaiku harmonije tega izredno priljubljenega vi- na. Je visoko kakovostno vino, mladih, svežih trendovskih cu- vee-jev, s pridihom tradicije in porekla. Primeren je ob vsaki priložnosti, lepo se druži z vse- mi jedmi, v vonju pa spominja na sveže sadje in belo cvetje, ki se v okusu nadaljuje v prijetno sveže pitno vodo. (Spletni vir 3) Šaljivo parafraziram z retoričnim vpra- šanjem: imajo npr. Ljubljančani svoje vino? (Imajo ljubljansko: srajco, le- denko, zrezek, salamo, kongres in vin- ski sejem. Svojega vina pa ne.) Viri in literatura KOLETNIK, Mihaela: Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo, 2001. TRAFELA, Bernarda, Andrej Brence in Monika Simonič Roškar: Domače jedi in šege v občini Podlehnik. Podlehnik: Dru- štvo podeželskih žena občine Podlehnik, 2008. ZORKO, Zinka: Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo, 1998. Spletni viri Spletni vir 1: Slovenski pravopis; http:// www.fran.si/iskanje, 7. 2. 2018. Spletni vir 2: Javni razpis za podukrep 6.3 Pomoč za zagon dejavnosti, namenjene ra- zvoju majhnih kmetij 13. 10. 2017–31. 1. 2018; http://www.mkgp.gov.si/si/javne_ob- jave/javni_razpisi/?tx_t3javnirazpis_ pi1%5Bshow_single%5D=1350, 7. 2. 2018. Spletni vir 3: Haložan; http://www.pullus.si/ pdf/?id=000024510, 7. 2. 2018. Knjižne ocene in poročila Jelka Pšajd 3 Veliko je posameznikov, ki so Haloze nare- dili (in jih še delajo) prepoznavne na svo- jem področju, npr. fotograf Stojan Kerbler z opusom fotografij Haložani iz 70. in 80. let 20. stoletja; Albin Lugarič, slikar haloške pokrajine in drugi posamezniki ter društva.