Dopisi. Iz Maribora. (»Bismarkovci«.) V nedeljo, dne 11. oktobra na večer pridejo tfije Slovani v gostilno h g. Weiss-u in sedijo mirno pri mizi. Pri drugi mizi je pa sedelo več »Velikonemcev«, raed njimi ludi sodar R. Pichler in gostilničar Weiss. Bili so že delj časa dobre volje, kar naenkrat gostilni^ar Weiss godce v hišo pokliče, da naj zaigrajo: »Die Wacht am Rhein« in »Das deutsche Lied«, kateri pesmi vsi Velikonemci atoječe pojejo. Oni trije Slovani pri drugi mizi se seveda niso zmenili za to in so mirno sedeli, na kar se brž sodar Pichler zadere: »Dort sitzen Windische«. Eden od teh treh mu na to mirno odgovori: ».laz sem Hrvat' in sploh te pesmi ne razumem in me tudi društvo pri drugi mizi ne briga!« Takrat pa je še le prav v sršenovo gnezdo dregnil. Naenkrat se vzdigne gostilničar Weiss in se zadere: »Ich brauche iiberhaupt keine \vindischen Zottel in meinem Gasthause.« »Jaz sploh ne potrebujem slovenskih raztrgancev v svoji gostilnici«. Ker se pa trebuhasti Weiss, ki je tudi mesar, večinoma od slovenskih kmetov redi, ker rejeno živino sploh po Spod. Štajarskem in Hrvaškem kupuje, rau kar naravnost svetujemo, naj si kar hipoma nad durmi pribije veliko tablo z debelimi. črkami v nemškem in slovenskem jeziku: »Dieses Gasthaus ist fiir Windische verboten«. »Ta gostilnica je za Slovence prepovedana«, in zagotovimo mu, da se bo veak pošten Slovenec njegove gostilne pošteno izogibal. Slovenci, ki imale vinograde in lepo živino, zapomnite si ta dva prusaka! S Polskave. (Soli za tri!) Velika tihola je naatala na političnem obnebju; nemškutarski razsajalci so se pomirili, ter utrujeni počivajo na zasluženih lavorikah ali koprivah. Saj borba je bila huda in naporna. V naših okolicah so posebno trije možiceljni kmete plašili in za nemškutarijo lovili — dasi brezuspešno! Neki stari komij, slivniški Šorš, ki je pa poviSan za pisača v okr. zastopu, si je mnogo prizadeval svoje znance, katerim je nekdaj užigalice in rožice prodajal, za edinozveličavno nemškutarijo pridobiti, če ne, jiin pa okr. zastop ne bo šel na roko. Volilci pa so bili modri ter se niso dali premotiti, vedoči, da jim skominati gosp. Sorš pri okr. zastopu nobene grenkosli učiniti ne more. Gudimo se pa, da je slovenskih starišev sin izza Maribora, zagrizen nemškutar kvasil, govoreč: »Le duhovnika ne, je sebičen!« Stopite na oder, veleučeni gospod doktor, in povejte nam, ali vi okrajnega zdravnika službo opravljate nesebično, t. j. brezplatno? Naznanite nam le encga duhovnika grdo sebienost, da bi bil za svoj hod na spoved ali za obiskavo bolnika na Ostrici, Radohi, Veliki kapi, Sopoti ali kje indi, katero je opravil v svoji smrtni nevarnosti in še več dnlj izostal, ra- čunil pet goldinarjev, ko vam pa mi moremo našteti sebičnost nekega zdravnika, ki je porodnico v ravnici obiskal pa računil — oaeranajat goldinarjev za eno obiskavo! — Največ truda in posla pri volitvah je imel seveda stari nemškutar na Slivnici. Ne samo, da je pokvaril domačo okolico, je še okoli lazil po polju in Pohorju ter volilce motil. Je pa tu in tam tudi zasluženo podnosnico dobil. Kako se morete še za tako stranko potegovati, ki vselej propade? In ta mož je že prileten, zastaran nemškutar, sneg je že zapadel na njegovo glavo, hrastova skorja se je že naredila na njegovem licu; noge so že šepave, že si groba išče, zato bi mu tudi mi to avetovali, kar je on drugim veleval: »Vzamite v svoje vele roke rožni venec in ga na stare dni molite za odpuščenje dušnih in političnih grehov!« Iz Jlozirja. (Zadnja beseda.) Nismo imeli namena več brskati po žrjavici, a ker se je celo zadnja »Domovina« v »Poslanem« zadrla nad nami kot lažnivci, zato govorimo zadnjo besedo, ter izjavljatno še enkrat, da je eden delavec Fr. Skaza resnično in gotovo »štrihal« na praznik dne 8. sept. v novih šolskih sobah. Da smo pisali mi popolno resnico v prvi notici, dokazati more oni delavec sam, in pričati še drugi svedoki. Zelo čuden }e bil torej popravek, poslan po krajnem šolskem svetu, ker je za delo le podjetnik bil odgovoren, v katerega imenu se je delalo. Vemo, kdo je koval popravek, znamo predobro, kdo je sodeloval in prigovarjal pri »Poslanem« v »Domovini«, ker njegov slog že iz »Naroda« dobro poznaino; obžalujemo le, da se cel6 nekateri zavedni Mozirčani s suhim praprotom pitati dajo. — Kako solidno pa se je poslopje izdelovalo, potrjuje nam okno pod postrešjem, katero so še le pozneje, pri že izgotovljenem zidu morali pribili. — Nikakor ni bil naš namen, žaliti v novicah kako osebo, le za resnico se gre in pri tem ostanemo. Iz Razborja pri Slov. Gradcu. (Zahvala.) Z veliko slovesnostjo ao se nedavno blagoslovile velike podobe Jezusa na ktižu, ki raeri lm in 9Qcm, ter Marije in Janeza. Te podobe je naredil umetno g. Ignac Oblak v Celju. Ob enem sta se blagoslovila tudi dva mala oltar-ja, katera je ponovil sloveči podobar g. Ivan Cesar iz Mozirja, resnično prav dobro in prav lepo. Tudi je krasno zrezal dve podobi, Device Marije in sv. Martina. Stala sta dva oltarja, na novo pozlačena 280 fl. Darovala sta za nju največ kmet Jurij Plišučnik 100 fl., Peter Glasenčnik 60 fl. in kar je več stalo, se je dobilo od drugih pridnih faranov. Vsem se zahvaljujem v imenu cerkvenega predstojništva. — Mihael Lorenci, cerkveni ključar. Od 31ure. (Hvalisanje nemščine.) Ob času zadnjih volitev za deželni zbor naši nasprotniki, posilinemški liberalci, niso vedeli, kako bi zoper slovensko stranko nasproten in sovražen veter sejali, da bi volilce zbegali. Ker novega nič ne vejo, pogrevali so avoje stare puhle pregovore. Posebno so povdarjali, kako nam je nemščina potrebna, in da mi Slovenci otrokom branimo nemško se učiti, ker se poganjamo za slovenske šole. Pametni ljudje pa že vedu, da je tako govorjenje zvito in lažnivo. Tudi mi Slovenci pripoznamo potrebo nemščine, zato smo se je tudi naučili; pri nas skorej vsak za silo nemščino razume. Nemščine pa se nismo naučili toliko v šoli, temvee v poznejšem življenju med svetom, ker pridemo /. Nemci pogosto v dotiko. Mnogi se nemški naučijo pri vojakih, drugi zopet v službah med Nemci ali pa v mestu. Male šole pa niso za učenje lujih jezikov. Imeli smo že trdo nemške šole, na Koroškem jih imajo Slovenci še zdaj, pa mi nismo videli, in Korošci še zdaj poskušajo in tožijo, da se otroei v takih šolah nemščine nič ne naučijo, toliko manj pa kaj druzega, ker učitelja ne razumejo, kaj jim po nemško pravi. Hodijo osem let v šolo in pridejo ravno tako modri iz nje, kakor so pred osmimi leti noter stopili. Najprej se mora otrok v svoji materni besedi brati, pisati, računati, misliti in verskih resnic naučiti, še le na tej podlagi se mu zamore v zadnjih letih ljudske šole nekoliko nemščine v glavo spraviti, če je bistre glave. Če ima pa trdo bučo, se ga ne bo prijelo dosti nemščine, to se zunaj šole vse zopet razkadi, škoda je za zlati čas, ki se z učenjem nemščine zaraudi. Zavolj tega smo mi zoper nemške šole, ne pa zato, kakor da bi bili nemščini sovražni. Vsak si lažje na svetu pomaga, če zna dva jezika; tudi marsikaieri Nemec bi bil vesel, če bi slovenski znal. Kdor pa želi, da bi se njegov olrok v resnici nemščine naučil, naj ga da za par let med Nemce v službo, tam se bo v dveh letih več nemščine naučil, kakor v šoli v osmih letih. Zato pa rai pravimo: šola naj bo za to, za kar je po naših postavah namenjena, namreč da izreja otroke za poštene kristjane in da jim podeli prvotne vednosti, s katerimi si morejo drugih pridobiti, kakor je branje, ali katere so jim v življenju potrebne in koristne, kakor je krščanski nauk, pisanje, račiinanje, prirodoznanstvo, zemljepisje itd. To so sieer že stare reči, o katerih smo se že pred tridesetimi in več leti prepirali, prisiljeni pa smo, jih vedno zopet ponavljati in nasprotne ugovore zavračati, ker se med Slovenci še zmirom najdejo neumni ljudje. kateri se nasprotnikora na take limanice vsedejo. Če ne bo miru, bomo še več o tem spregovorili. S Koroškega. . (Vabilo) k slavnosti otvorjenja slovenske šole družbe sv. Cirila in Metoda v Št. Rupertu pri Velikovcu, ki se bode vršila v nedeljo dne 25. okt. 1896. leta s sledečim vsporedom: 1. Ob 10. uri zjutraj slavnostna pridiga v predmestni farni eerkvi v Št. Rupertu, kojo govori č. g. vikarij V. Podgorc. 2. Po pridigi velika sv. maša in potem »Te Deum laudamus«. 3. Takoj po cerkvenem opravilu slavnostno zborovanje podružnice sv. Girila in Metoda za Velikovec in okolico, ob ugodnem vremenu na vrtu nove šole, sicer pa v Soli sami: a) pesem »Naša zvezda«, pojejo gg. pevci iz grebinjskega kloštra; b) pozdrav predsednika; v) slavnoslni govor, govori č. g. stolni kaplan Matej Ražun; d) blagoslovljenje šole po prečast. g. dekanu Janez Wieser-ju; e) pesem na časl sv. Girilu in Metodu, pojejo pevci iz grebinjskega kloštra. 4. Ob '/22. uri popoludne banket v gostilni gospe Ane Aufmuth v Velikoveu s prosto zabavo, govori in petjem. — Petje pri sv. maSi izvršujejo slavni pevci iz grebinjskega kloštra pod vodstvom čast. gosp. župnika Fr. Korman-a; pri otvorilni slavnosti v šoli, oziroma na vrtu, in popoludne pri banketu sodelovali bodo v družbi s prvimi tudi slavni pevci društva »Gorotan« in želinjski pevski klub. — Železniška postaja je Sinčaves (Kiihnsdorf), od katere je v Velikovec kake pol ure vožnje. — Rodoljubkinje in rodoljubi, ki bodo prišli k tej otvorilni slavnosti in se udeležili tudi banketa, naj blagovolijo to javiti najdalje do 23. okr. č. g. župniku Fr. Treiber-ju v Št. Rupertu pri Velikovcu (pošta Velikovec), da se pravočasno izve število udeležencev in se more potrebno oskrbeti. Obed stane za osebo 1 fl. 50 kr. brez pijače. — K tej pomenljivej slavnosti vabi vse Slovenke in Slovence od blizu in daleč najuljudneje — slavnostni odbor.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si